ZGODOVINA ZA VSE 103 rem si kaj, da se na tem mestu ne bi spomnil du- hovite pripombe Josipa Vidmarja, ki jo je ohra- nil njegov Eckermann Javoršek: Kako naj bom pedagog, če pa moram govoriti resnico?!) Tumova usoda v slovenskem prostoru je v mnogočem čudno podobna usodi Frana Šupila (1870 - 1917) med Hrvati. Obema je "ležalo na duši" predsvem vzgojiteljsko poslanstvo, oba sta z izredno osebno skromnostjo in mišljenj- sko jasnostjo hitro pridobila goreče privržence (zlasti med mladino) in oba sta videla daleč v prihodnost - vendar sta se oba pri tem tudi mo- tila. Turna kot marksist in občudovalec Lenina, Šupilo kot zagovornik jugoslovanske rešitve problemov na vzhodnih obalah Jadrana. Scena- rično ozadje njunih življenj je seveda različno: Turna je človek lokalnega pomena, medtem ko je bil Šupilo sovražnik številka ena habsburške monarhije na razvpitem Fridjungovem procesu 1909 in kot tak seveda evropska figura. (Ni čud- no, da je postal ena najznamenitejših žrtev "bio- loškega vojskovanja" z "orožjem", ki se je ime- novalo "spirocheta pallida"). Oba pa sta bistvo svojih opravkov utelesila v neki dovolj prepro- sti resnici, do katere pa se mnogim ljudem, ki se ukvarjajo s politiko, nikoli ni dano prebiti: Vse- lej obstajata samo dve metodi pristopa k proble- mu, ki se ju da povzeti v devizi: zlomiti, a ne upogniti in upogniti, a ne zlomiti. Brezpogojni radikalizem in brezpogojni oportunizem - oba sta patološka pojava - ne vodita (oz. bolje: vodi- ta) nikamor; na omenjena principa se je treba sklicevati selektivno. Šupilo je uporabo prvega načela rezerviral za vprašanja, ki so eksistenč- nega pomena za narod, uporabo drugega pa je raztegnil na vse ostale primere.7 Turna je druga- čen: do "idejne preosnove" je nepopustljiv zgolj v osebnih zadevah, pozneje pa v ideoloških. Zanj je npr. Ivan Tavčar (1851 - 1923), ki je pol. svetovni vojni Slovence takole svaril pred ko- munizmom (zaradi česar izdaja njegovih zbra- nih del "pod socializmom" ni mogla zajeti tudi stilistično imenitnih publicističnih spisov): "Ne- verjetno se mi zdi, da bi se mogel ogrevati sin slovenske zemlje za ruske morije in za razlasti- tev v smislu ruskega boljševizma. Če naj se na Slovenskem najprej vse na drobne kosce razbi- je, če naj se vsem, ki imajo še malo premoženja, vzame zadnji košček kruha, potem bo razbita tudi Slovenija, zavladalo bo brezdomovinstvo in rabelj s svojo sekiro bo glavni reprezentant slovenstva. /.../ Če se razlasti posedujoči razred, bodo ti, ki pripadajo temu razredu, vkolikorjih ne bodo pobili, poklali in z različnimi mukami spravili ob življenje, postali proletariat, ki bo za- čel ruvatiproti slovenski sovjetski republiki. /.../ Zatorej bodo komunisti kmalu doživeli, da bodo njegovi voditelji postali novi aristokrati in novi kapitalisti. Vtem egoizmu je tičal dosedanji gos- podarski napredek, in on bo studenec prihod- njih napredkov! Če ne, se bo vse zgrudilo v smrt- no letargijo in posamezniki bodo samo mrtvi deli stroja, življenje za nas ne bo imelo nobene vrednosti, nobene slasti, če bo tisti, ki dela, doži- vel ravno tako usodo, kakor oni, ki se mu ne bo ljubilo delati,"8 le tip "samozavestnega, krepke- ga Gorenjca", ki naj bi se nikoli ne potrudil ra- zumeti vodilne ideje liberalizma.9 Citat seveda dokazuje nasprotno: Tavčar je znal bistvo libe- ralnih nazorov očrtati zelo jasno, le da mu ideo- loško preparirani Turna tega ni hotel priznati. Ivan Šušteršič (1863 - 1925), ki je bil "zgolj poli- tik"10 - to Tumovo mnenje je gotovo zelo točno, zakaj "nekronani vojvoda kranjski" je bil najbrž edini res talentirani Slovenec, ki politike ni imel za popoldansko obrt in je ni kombiniral s pisa- teljevanjem ali podobnimi opravili - je ob kon- cu 1. svet. vojne doživel popoln polom. Njegov premagalec je bil "učitelj" - to je za Tumo trium- falen sklep. Vendar pa je treba pripomniti - in to za našega pisca ni posebej utešno -, da v tem primeru ni šlo za učitelja marksizma, temveč za učitelja kmetov Janeza Evangelista Kreka. Torej za učitelja, ki se je (lahko) tudi motil, ne za take- ga, ki bi zaradi samorazglašene največje na- prednosti, znanstvenosti in kar je še takšnih reči moral imeti zmerom prav. Igor Grdina BILO BI PA FINO, ČE... Andreas Mortiseli (Hrsg.-Izd.): Karantanien, Ostarrichi (1001 Mythos); Unbegrenzte Gesc- hichte - Zgodovina brez meja; Verlag Hermago- ras/Mohorjeva; Klagenfurt/Celovec-Ljubljana- Wien 1997, 200 strani. Zunanjiku (outsiderju) komaj razumljiva ev- forija ob avstrijskem mileniju (996 - 1996) je 7. Horvat. Supilo, Zagreb 1938. 343. 344 8 K Zadravec, Umetnikov črni pirulí, Ljubljana 1981. 117. 9 H. Turna, Iz mojega življenja, Ljubljana 1997, 404, 405. 10 H Turna, n. d, 403 in dalje. VSE ZA ZGODOVINO 104 ZGODOVINA ZA VSE poleg še bogatejše tradicionalno dobre turistič- ne žetve naši severni sosedi navrgla tudi kopico zgodovinarskega in publicističnega čuva. V ta sklop sodi tudi knjiga, ki jo bomo malce preli- stali. V njej se osem avtorjev iz alpsko-jadranskega prostora (avstrijske Koroške, Slovenije, Furlani- je - Julijske krajine in Hessenske) pozabava z različnimi miti od veneto- (in etrusko-) sloven- skega do germansko-velikonemškega in novo- staroavstrijskega. Zbornik, ki ga je uredil An- dreas Moritsch, je nastal kot materializacija pris- pevkov Andreasa Moritscha, Petra Stiha, Hansa- Dietricha Kahla, Igorja Grdine, Franza Glaserja, Maurizia Buore, Haralda Krahwinklerja in Güntherja Hödla na znanstvenem srečanju v Ti- njah oktobra 1996. Tema tedanjega srečanja je bil obračun s popreproščanjem zgodovine za uporabo med širokimi ljudskimi množicami, za kar je bila milenijska histerija več kot primeren trenutek. Andreas Moritsch se je v začetni razpravi1 raz- pisal o priljubljenih teorijah o etruščanski in ve- netski genezi Slovencev ter se pri tem dotaknil možnih razlag za nastanek tovrstnih teorij prav v zamejski Sloveniji, skušal pa je razložiti tudi pomen milenijstva za novo vrednotenje avstrij- ske zgodovine. Milenijsko pirovanje naj bi po njegovem krepilo trhlo avstrijsko samozavest v novi "bruseljski Evropi". Peter Štih je v uvodu svojega razmišljanja2 naj- prej razložil pojem avtohtonistične teorije, nato pa se posvetil zgodovinskemu pregledu tovrst- nih teorij in njihovih nosilcev med Slovenci. Prispevek končuje kratek povzetek metod in motivov avtorjev in pristašev tovrstnega razmiš- ljanja. Hans-Dietrich Kahl je za podlago pisanja • nemški verziji gosposvetskega mita3 uporabil knjigo Františka Grausa Živa preteklost {Leben- dige Vergangenheit') iz leta 1975, dotaknil pa se je idej o Karantaniji kot zibelki in prednici NEMŠKE Koroške. Slavist in zgodovinar Igor Grdina je proniclji- vo "obračunal" s karantanskim mitom v sloven- ski kulturi.4 Obračun uvaja kratek kurz o rojeva- nju mita v stroki (med Linhartom in Grafenauer- jem), nadaljuje pa obširen pregled "muzičnih" karantanologov, od literatov (Prešerna, Kose- škega, Aškerca, Župančiča, Menarta, Fritza in Rupla, če omenim le najbolj znane) do skladate- ljev (Savin, Cigan) in slikarjev (Kos, Meško). Av- torjeva razprava je zaradi svoje sistematičnosti in preglednosti v tem zborniku dobrodošlo do- polnilo Štihovemu prispevku, oba sestavka pa bi lahko služila tudi kot hrbtenica pregleda slo- venskih mitov. Razprava Franza Glaserja5 uvaja krajši arheo- loški sklop. Pisec najprej zanimivo razmišlja o podobnostih in razlikah med "roparji grobov", "roparskimi grobarji" in arheologi.6 Uvodu sledi zgodovinski pregled arheologije na Koroškem od začetka 19. stoletja, ko so skušali z izkopava- nji dokazovati pristnost nekaterih relikvij, pre- ko keltizacije in germanizacije rimskih izkopa- nin med drugo vojno, vse do izkopavanj, ki jih je nadzoroval in "usmerjal" SS. Glaser na koncu tudi zanimivo opredeli pomen arheologije za vsakdanje politične potrebe - politiki in ideolo- gi se arheologije po njegovem poslužujejo zato, ker je le-ta med vsemi družboslovnimi znanost- mi še najbliže naravoslovnim (eksaktnim!) zna- nostim, izkopavanja pa zelo blizu "znanstve- nim" pojmom o poskusih. Vse to je seveda res - težave nastanejo šele tedaj, ko skuša politika (ideologija) tak eksperiment razlagati v skladu s svojimi pričakovanji. Maurizio Buora je avtor drugega arheološke- ga prispevka v zborniku.7 Svoje pisanje je geo- grafsko omejil na območje med Bavarsko in Dalmacijo, med Gardsko jezero in vzhodno Pa- nonijo, na stik germanske, romanske in slovan- ' Andreas Moritsch: "Aber schön wäre es schon, wenn es so gewesen wäre... " (str. 11 - 23). 2 Peter Stih: Avtohtonistične in podobne teorije pri Slo- vencih in na Slovenskem (str. 25 • 49). Schau nur - so- gar in slowenischer Sprache (selbstverständlich mit deutscher Zusammenfassung). Lobenswert. 3 Der Mythos vom Zollfeld/Gosposvetsko polje (str. 51 - 92). 4 Igor Grdina: Der karantanísche Mythos in der slove- nischen Kultur (str 93 -118). Brez povzetka v avtorjevi materinščini (in očetovščini) - klim, klim, ajnpisl weni- ger lobenswert. Se dobro, da stoji Zgodovina za vse v podobnih primerih neomajno in kakor hrast trdno v bran jeziku ino rodu svojemu. Torej, dragi Slovenci, no ostanimo gluhi in slepi za ta prispevek. Javka je: Zgodo- vina za vse •/2, str. 51 - 65. 5 Franz Glaser: Archäologie und Ideologie (str. 119 • 136). 6 Stvar se precej bolj zvito sliši v nemščini: Grabräuber, Raubgräber und Archäologen. 7 Maurizio Buora: Neue archäologische Forschung im Alpen-Adria-Kaum (str. 137-157). Senza riassunto ita- liano! VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 105 ske kulture. Pisca je pri tem zanimala zlasti mož- nost internacionalnega in interdisciplinarnega preučevanja poznoantičnih in zgodnjesrednje- veških najdb ter skupno vrednotenje rezultatov opravljenega dela. Zbornik zaključujeta prispevka Haralda Krah- winklerja8 in Güntherja Hödla,9 ki opravičujeta "prigodniško" naravnanost te knjige. Krahwin- kler nas posadi v časovni stroj, ki nas odnese ti- soč let v preteklost - znajdemo se v "Evropi", ki slavi 1. čezalpskega papeža (Gregorja V.), Evro- pi ki poklanja (in jemlje) Cerkvi posesti in vpliv ter v prostoru in času, kjer mrgoli raznih ostar- richijev (to oznako so rabili za vzhodne dele ve- čih držav). Pisec pregledno inventarizira razme- re v soseščini - na Ogrskem, Koroškem, Bavar- skem, Češkem (in Moravskem) ter Poljskem, za- ključi pa z relativiziranjem pomena konkretne darovnice cesarja Otona III. brižinskemu škofu Gottschalku. Hodi spregovori o sosedstvu Koroške in sred- njeveške "Avstrije", njunem sobivanju in konč- no zlitju. Pri tem uvodoma pojasni nekaj pravil igre med srednjeveškimi "političnimi" soseda- mi (deželami, pokrajinami). Značilnost opisa- nega obdobja je bila namreč velika elastičnost pri prehodih lastništva - ozemlja so menjala lastnika z nakupi, zastavami, zakupi, volili, dota- mi in podobnim, po bridkem meču pa se je po- segalo le v skrajni sili. Tako smo torej na kratko preleteli vseh osem prispevkov tinjskega srečanja '96. Na koncu lah- ko ugotovimo, da je zbornik opravičil pričako- vanja - dotaknil se je nekaterih pomembnejših mitskih fiksacij iz preteklosti pokrajin med Al- pami in "Adrijo" in morda k podobnemu podvi- gu spodbudil tudi druga peresa. Kljub že ošvrk- njenim pomanjkljivostim v zvezi z jezikom,10 je zbornik prepotrebna prva lastovka, ki naj prine- se dolgo in toplo vigred. Aleksander Žižek 10 Harald Kraliwinkler: Ostarrichi und seine Nachbarn: das östliche Mitteleuropa um das Jahr 1000 (str. 159 • 180). Günther Hödl: Kärnten und Österreich im Mittelalter. Eine politische Nachbarschaft (976-1335) - (str. 181 • 200). Precej raje kot to, kdo Je izdajo knjige finančno podprl, bi v slovenščini prebral vsaj povzetke referatov! Isto pravico priznavam seveda tudi italijanskim bralcem - saj smo vendar im Alpen-Adria-Raum, Himmellaudon! K ZGODOVINI TRŽAŠKEGA SLOVENSKEGA BANČNIŠTVA Milana Pahor, Jadranska banka v Trsta. Na- rodna in študijska knjižnica, Slovenski razisko- valni inšitut, Trst, 1996; 302 strani. Tržaškega zgodovinarja Milana Pahorja lahko poleg njegovega goriškega rojaka Marka Wal- tritseha štejemo za najbolj znanega raziskovalca slovenskega bančništva med primorskimi Slo- venci. Zaslovel je že s svojo monografijo Slo- vensko denarništvo v Trstu (1880-1918), ki je izšla v Trstu leta 1989, sedaj pa prihaja med nas z bogato ilustrirano monografijo o enem najpo- membnejših slovenskih denarnih zavodov. Kdor razmišlja o slovenskih gospodarskih vprašanjih v novem veku, se bo neprestano sre- čeval z ugotovitvijo, da je bilo med nami dovolj bogatih ljudi, vendar pa ne dovolj prostega ka- pitala, ki ga zahteva zahtevnejše poslovno živ- ljenje. Prav zato so se med nas iz sosedstva nase- lili številni posamezniki (vsi poznamo pred- vsem Zoise), ki so prevzemali v svoje roke neka- tere najbolj donosne gospodarske dejavnosti. Velja poudariti, da ti t. i. tujci niso delali iz so- vraštva do tukajšnjega prebivalstva, ampak iz realnih ocen donosnosti vloženega kapitala. Posamezniki so v našem prostoru že zelo zgo- daj v 19. stoletju iskali možnosti združevanja malih kapitalov. Na eni strani so hoteli seveda bogateti, na drugi pa tudi preprečevati odliva- nje kapitala v tujino. Zelo dolgo časa, kar nekaj desetletij, so jih privlačile zavarovalnice. Pri tem je bil Trst velik vzgled. Pahor z vso pravico pou- darja ugled tržaških zavarovalnic, ki so imele pri nas svoje agente. Na našem področju je potekal zanimiv konkurečni boj med dunajskimi in graškimi na eni in tržaškimi in milanskimi na drugi strani. Ponesrečen poskus s Prvo občno zavarovalno banko Slovenijo (k temu je prispe- val tudi borzni krah 1873. leta) je tem prizadeva- njem za daljši čas naredil konec. Češka Slavija je lahko izvedla svoj zmagoviti pohod. Že v taborskem gibanju, ki ni imelo le politič- ne, ampak tudi gospodarske vsebine, zasledimo pozive k načrtnim prizadevanjem za bogatitev VSE ZA ZGODOVINO