XI. leto. 2. i 3. št.
1915. Februàr i MàrciuS.
MARIJIN LIST
Nevtepeno Poprijéta Devica Marija,
Zmožna Gospà Vogrska. — POBOŽEN MESEČEN LIST. =
Vrejiije ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Čerensovcih CSERFÖLD (Zalamegye.)
Balkänyi Ernö Alsólendva i Muraszombat
D A R I.
I.
Na viktorinsko razsvetlavo za Čerensovsko cérkev.
Septembra meseca je v snopiči izkazano . . . 566 K 48 f. Zatém dariivale :
Roža z Nedelice............ 3 „ — „
Rože z G. Bistrice...............60 „ — „
Rože z D. Lendave ...... •> •	^ n »
	vküp.:	633	K	48	f.
		667	K	52	f.
Les za spulo......		3	n		n
	vkiip :	670	K	52	f.
		- 633	n	48	
Ostalo dugä : 37 K 04 f.
šteroga je dočasno poravnala cerkvena blagajna.
Cena Marijinoga lista je doma 2 K. v Ameriko 3 K. K listi dobijo naročniki brezplačno proti konci leta ka-lendar.	_
Naročniki majo vsako leto del v štiri jezerih svetih mešah.	___
Širitelje vživajo vsako leto zviintoga sàd 14 svetih meš pa pokojni naročniki tüdi v romarskoj cérkvi Matere Sedem žalosti na Gradi.
II.
Na t r e t j i r é d.
V Čerensovcih stojéca tretjeredniška skupščina je v 1914-om leti sledéce dare dobila :
Od 1913-ga leta ostalo..........43 K 58 f.
Z Čerenšovec: Žalik Anton 1 K., z fare na hoštije 22 K; Kožic Ferenc na misijone 60 K ; na kriih sv. Antona pa 5 K ; Pleh Martina žena 1 K; tretjeredniki 4 K 40 f., trétjerednice 13 K 14 f. Z Ttirnišča: lanski däri z renkovskimi 5 K 10 f; Števa-nec Bara 20 f; Törnar Bara 10 f; Tivadar Jula 20; trétjerednice
XI. leto. 2. ì 3. št.	1915. Februar I MàrciuS.
ZMOŽNA GOSPA VOORSKA - POBOŽEN MESEČEN LIST.
VREJÜJE GA:
KLEKL JOŽEF
plebanoš na pokoji v Črensovcih. Cserföld (Zalamegye).
Z dovoljenjom višešnje cerkvene oblasti.
Prihaja vsaki mesec 8-ga na veseli spomin petdesetletnice 1. 1904. dee. 8-ga obhajane zavolo razglašenja verske pravice o Marijinom nevtepenom poprijetji, šteri den je te pobožen list prvič slovencom vogrskim do rok dani. — Cena 2 koroni, v Ameriko 3.
Naslediivanje Marijino.
Liibezeil do Boga je najbolše povračilo za tiste milosti i dobrote, štere
od njega dobimo.
Drago moje dete — tak pravi dale Marija — moje srce je piamotelo, skoro zgorelo od liibezni do Boga,
zato ka sam Njega držala za najvrednejšega za- svojo Iii bežen.
Njegove milosti i dobroto sam samo s tem znala povračati, ka sam njega ober vsega liibila.
O sladka liibezen, štera je piamotela v mojem srci! Kak dostakrat bi se skoro zgorela od ognja te velike liibezni !
Drago moje dete, ti si nanč ne moreš premisliti, s kakšov gorečnostjov sam jaz liibila svojega Sinii.
Za celi svet sam nej dosta marala, zato ka sam s celov diišov liibila Boga.
Ta velka, goreča liibezen me je sprevajala do smrti, zato sam preminola srečno s toga sveta, pa sam nej okusila smrtne bridkosti.
Nikaj me je nej napunilo z vekšov grozov, kak če sam si premišlavala, ka so liidje, ki Boga ne liibijo.
Drago moje dete, ali maš zviin Boga kaj driigo, v kom bi najšlo sladkost liibezni ?
Vse zemelske dobrote i sladnosti ti ne morejo zado-voliti srca, — zato so pa tiidi nanč nej vredne, ka bi je liibili. Či je liibimo, potom je lübimo samo za vol Boga, zato ka je samo to prava liibezen.
Posvetne reči so najmre jako nezaneslive. Dnes nam obečejo tolažbo pa srečo, vütro nas pa že zapiistijo na našo najvekšo žalost.
Boga liibiti, je najvekše blaženstvo. To blaženstvo vživlejo svetci v nebesaj, ki Boga neprestanoma liibijo.
Vera te vči, ka je Bog najvekša, najbolša, najsvetejša i vekivečna dobrota, ti si pa zato stvorjeni, ka bi njega liibo. Zato pa ne bi včino prav, či bi zviin Boga tüdi kaj drügo lübo.
Či Boga lübis z srca, potom te sprememba zemel-skih reči nigdar ne razžalosti.
Či Boga lübis z srca, potom se ti naj trbe ozirati
na lüdi pa iskati njuvoga dopadenja, nego boš vsigdaf to činio, ka je Bogi dopadlivo.
Lagoje skušnjave te nigdar ne bi mogle premagati, či bi Boga lübo z celoga srca.
Vsa posvetna veselja i nasladnosti bodo se ti vidla bridka i grenka, či boš Boga lübo ober vsega.
Či bo tvoje srce napunjeno z lübeznostjov do Boga, potom te drügo nikaj ne bo zanimalo.
Kelko svetnikov je obišlo najvekše veselje, či so si samo mislili na Boga..
Tej so najmre dobro znali, ka njuva diiša jedino samo v Bogi najde počinek i blaženstvo.
Boža nazočnost ti naj bo vsigdar pred očmi, drago moje dete. Njega naj lübi najbole tvoje srce, zato ka či bomo si zmirom na Boga mislili pa njega pred očmi meli, potom se z lübeznostjov približavlemo Bogi.
Što zna svoje srce, čutenja i misli odvrnoti od ze-melskih reči, on v kratkom časi občiiti v svojem srci lübezen do Boga.
Drago moje dete, nikaj se ne mantraj, kak bi povra-čUvalo pa se zahvaljüvalo Bogi za dobrote, štere ti je podelo. Lübi ga, pa si s tem že spunilo svoje dužnosti.
Pogovarjaj si večkrat, kak sam si pogovarjala jaz:
— O Bog mojega sca ! O zmožen Bog, moje zveli-čanje ! Jedino s tebov bi se rad kak najtesnej zdiiižo ! O da bi te mogeo bole lübiti, kak te lübijo nebeški ke-rubini i serafini ! Z lübezni do tebe bi rad zgoro od goreče lübavi tebi na čast kak žrtev, zato ka drügoga neščem lübiti, kak samo tebe, o moj Bog, moje vse ! Moja najvekša dobrota ! Bog mojega srca i moje dUše ! Naj te lübijo vse stvari ! Zdaj i na vekov veke !
Med takšimi molitvicami sam živela. Z takšov mo-litvov na vüstaj sam mrla. S takšov molitvov sam se preselila v nebesa.
Drago dete, nasledüj mene!	»Vk.«
Dom vojaka.
Bog moj ! Oda pridem tä, Ode mir je moj domä? Boj stälen gda miné? Oda vtišaš to srcé0
Skuzijo se oči, Srcé mi sploj ječi: Želem si mir, pokoj, O vtišaj hüdi boj !
Želem tä v liibi dom, Oda bo naš mili zvon, O, zadnjič spevao mi, Qda bom pokäpani.
O bratje, sestre vé, Ne jočte se za mé ! Srečnejši bom, kak zdaj : Dom moj de večni raj !
Miroslav.
Dogodki iz boja.
Zadnja reč : „Mama !"
V bolnišnici v Kpmaromi je mro eden ranjeni kran-jec. Grofica Zichy, štera njemi je štiri tjedne dvorila, je pisala njegovoj materi sledeče :
»Vaš sin je prenašao bolečine z najvekšov potrpliv-nostjov pa je bio vdani v božo volo. Pred včeranjim dnevom (18. okt.) je pri zavesti prijao svete Sakramente ; včeraj od poldneva njemi je postalo slabše, ob četrt na
šesto viiro je pa mirno v Gospodi zaspao. Njegova zadnja reč je bila: »Mama!« Dala sem njem i, ka je kiišno razpetje z odpüstki za mirajoče pa sam njemi sama zatisnola oči. Rožni venec, šteroga je večkrat molo, njemi dam v grob, ravno tak tüdi edno cecvo Matere bože, štero je noso okoli šinjeka, vse drügo vam poši-lam s tem pismom. Pri njegovom sprevodi ščem biti nazoči pa položim rože na njegovo drvo. Bog vam pomagaj težek vdarec prenašati, tolaži naj vas, ka je vaš sin pobožno, vdani v božo volo mrl. Tüdi jaz sam pred nekelkemi leti zgübila jedino svoje dete, pa si zato znam premisliti, kak velike so bolečine vašega srca, ka ste zgubili svojega sinü.«
Na bojišči sta se stariva sovražnika zmirila.
Eden nemški list prinaša poročilo z bojišča, kak sta se tam dva stariva, strastniva sovražnika zmirila. Oba sta služila pri ednom peškom polki. Bila sta premožniva kmeta. Celih šest let je vladalo med njima smrtno sov-ražtvo. Gda se je leta 1907. Mihal B. ženo, si je vzeo za ženo mladenko, štero je tüdi njegov sosed Ivan 1^. proso. Od toga dneva sta postala prvejšiva prijatela ne-pobošliviva sovražnika. Napekala sta eden ovomi, gde je šteri mogeo, pa s takšov strastjov, kak či bi podivjala. Bila sta že obadva v vozi pa sta plaöüvala velike stroške. To vse je pa nikaj nej pomagalo. Sosedje pa gospod plivanoš so jiva skušali zmiriti, pa brezi uspeha.
Letos sta bila oba pozvaniva pod orožje. Vsaki je bio djani k ednoj stotniji, šterivi stotniji sta bile zmirom edna poleg ove na bojišči. Dneva 8. oktobra sta bile obe stotniji pred Przemislom. Na mesti, gde je bila pos-tavlena ta četa, je bio boj jako srditi. Devetkrat sta bile
že obe stotnji poslanivi proti ednoj višini, pa sta vseli mogli nazaj. Nazadnje so naši junaki zevzeli tisto višino. Zatem je nastala noč. V nočnoj temi se je na vsaki stopaj čtilo ječanje pa zdihavanje ranjencov; vnogi so se borili že s smrtjov.
Noč je bila jako hladna. Tam pri potoki v vozkoj dolinici med dvema brežičoma sta pri ednom grmi ležala dva ranjenca. Prvi je ležao znak, z glavov obrnjeni proti vodi. Siromak je bio v jako žalostnom položaji. Meo je odstreljeno desno roko pri rami. Težko je dihao pa z milim glasom zvao na pomoč. Njegovo telo je lazilo čim duže bole proti potoki. Vsaki hip bi se znao zalejati, či njemi ne pride što hitro na pomoč. Njegov tivariš je pa ležao na travniki odzviina potoka. Meo je zevajočo rano na prsaj pa zdrobleno levo nogo. Te je bio tak močne narave, ka je bole glasno kričao na pomoč. Oda je čilo milo zdihavanje (svojega) ranjenca v striigi, je napno zadnje moči pa se je spravo telko k potoki, ka je prijao z rokov tivariša za nogo. Ranjenec v potoki je v tom hipi prišeo telko k zavesti, ka je sprevido, ka je pomoč blüzi, pa se je telko mantrao i trüdio, ka je nazadnje li prilazo na travnik. Oda se je to zgodilo, je pravo tovariši: »Hvala lepa ti, tivariš dragi! Bog ti sto-terokrat povrni !« Zatem je spadno v nezavest.
Naskori potom so prišli vojaki sanitetnoga oddelka. Skrbno so obvezali oba težko ranjeniva vojaka. Pri sla-bom posveti sta ranjenca, gda sta prišla k zavesti, pog-lednola eden ovoga. Pa sta se spoznala : bila sta stariva sovražniva soseda. Tisti, ka je ležao v potoki, je bio Mihal, ov pa Ivan.
Prišestni den sta že ležala eden poleg ovoga v za-časnoj bolnišnici, štera je bila dve viiri oddaljena od bojne črte. Mihal je večkrat spadno v nezavest. Na tretji den je prišeo k njima vojački diihovnik pa jiva je spo-vedao, Zmirila sta se z Bogom pa tiidi med sebov —
eden z ovim. Podala sta si roke mirno. Mihal je na strti den mrl zavolo velke zgiibitve krvi, pa ka se njemi je rana očemerila. Ivani so pa odrezali levo nogo nad kolenom. Zdaj leži v ednoj bolnišnici v Beči, gde je pri-povedao od svoje pa od svojega soseda osode ednomi novinari.
Sv. Katalena de Rìcci.
(13. februàra.)
Sv. Katalena de Ricci je edna z med najlepših cvetlic v gredaj nebeških, štere grede je zasado sv. Dominik v cerkvi I<ristušovoj. Bila je dete plemenitih starišov. Narodila se je leta 1522, aprila 25. dneva v Florenci. Njenomi oči je bilo ime Peter Frančišek de Ricci, materi pa YySàalena Ponzano. Pri krsti so dali hčerki ime Aleksandra. Že v ranoj mladosti so se pokazala pri njoj znamenja prišestne svetosti. Dečinje igrače so jo nigdar nej veselile ; najraj je bila gde sama, pa se je v molitvi pogovarjala z Bogom. Zlasti s svojim angelom čuvarom si je rada pogovarjala; od njega, kak pripovedavlejo, se je navčila, kak se more dobro moliti sveti rožni venec. Pri molitvi svetoga rožnoga venca si je globoko v diišo vtisnola podobo Jezuša Kristusa pa njegove presv. Matere ; rožni venec je bio za njo začetek njene sledkaršne svetosti.
Gda je mela deklica štiri leta, njoj je mrla mati; oča je dao hčerkico v samostan k dominikankam v Monticelli pri Florenci v zgojitev. Dve očinivi sestri sta bile tii niini. Samostan, to je bio za raho božo cvetlico pravi prostor. Mala Aleksandra je bila vsa srečna v toj Bogi posvečenoj družini, njeno srce je že te liibilo samo nebeške reči. Zlasti je deklica rada mislila na križanoga
Zveličara, pa či je govorila, je govorila skoro vseli samo od Jezušovoga trplenja.
Oča si je mislo, ka svojo hčer lejko negda bogato pa imenitno oženi, zato jo je pozvao nazaj domo, gda je dopunila deseto leto. Aleksandra si je pa že zebrala nebeskoga zaročnika. Prosila je očo, naj dovoli, ka de šla za deset dni ešče k dominikankam pri sv. Vincenciji v Prati. V tom časi je očo pregovorila, ka de smela sledkar iti pali nazaj v samostan. Oča njoj je mogeo to s prisegov potrditi. Qda je pa prišla domo, se je oči vidlo, ka ga prisega ne veže, pa je nej piisto Aleksandre, ka bi se povrnola v samostan. To je deklico tak potrlo, ka je zbetežala, pa se je trebelo bojati, ka smrt pokosi to raho cvetlico. Oče se je nato prestrašo, pa je dovolo, ka hčerka lejko Ide pali nazaj v samoston.
Aleksandra je ozdravila, pa je kak ftičica, štera se je zgrabila v zanko, pa srečno vujšla, šla vsa vesela v samostan pri sv. Vincenciji v Prati. Oda je bila stara 13 let, je dobila redovniško obleko. Z nepopisnim ve-seljom se je darüvala Bogi, njeno srce je piamotelo v takšoj liibezni do nebeskoga zaročnika, ka se je večkrat zameknola. Pripovedavle se od nje, ka je že te, gda je bila ešče doma pri oči, večkrat vidila angela čuvara. V samostani, gde je živela do desetoga leta, pa kažejo sv. razpetje, z šteroga je križani Zveličar gučao z Aleksandrov. Takše nenavadne milosti so se od zdaj pogostoma ponavnale. V ednom leti je dokončala poskušni čas (no-vicijat); napravila je slovesne obliibe, pa so njoj dali ime Katalena.
Leta 1542. se je Kataleni prikazao Kristuš pa njoj je dao zaročni prstan. Na rokaj, na nogaj pa na desnoj strani je dobila rane Kristušove ; tüdi na rami se je vidla rana, kakšo je Kristusi vrezao v ramo težki križ. Na glavi so se njoj poznali sledovi trnave korone. Vsaki tjeden, v četrtek pa v petek, je vidno trpela, pa cütila v
diiši pa na teli trplenje Gospodnovo. Te nenavadne milosti so vabile vnogo radovednih liidi v samostan, pa je Kataleni bilo žmetno, ka se je zavolo nje moto tihi mir v hiši. Goreče je prosila Boga, naj vse te posebne reči vzeme od nje. Po dvanajsetih letaj jo je Bog poslühno, pa so od leta 1552. prenehale vse tiste nenavadne prikazni. To nam kaže, kak ponižna pa modra je bila redovnica Katalena. Takše zvünredne milosti so lepi dar boži, nego več vredne od njih so lübezen pa ž njov združene jakosti, te so olij v posveti pobožnosti, pa je Katalena bila s tem oljom dobro preskrblena. Njena pokorščina je nej poznala nikšega odlašanja, njena lübezen pa nej nikših mej. Zlasti je z velkov lübeznostjov skrbela za betežnike. Dobra pa smilena do vseh, je bila sama do sebe ostra; ostro je pokorila svoje nedužno telo, nego pri tom je bila zato vseli vesela.
Leta 1548. so jo redovne sestre zvolile za prednico, tomi se je vse veselilo, samo Katalena nej. Opravlala je pa to svojo službo tak prilično, ka je do smrti mogla ostati prednica. Samostan je bio pod njenim vodstvom zaistino hiža svetosti, pa tüdi odzvüna daleč po deželaj so čutili blagoslov boži. Ze vseh krajov, z Nemškoga pa z Francoskoga so prihajali romarje pa so se prepora-čali v molitev svetoj redovnici. Nosili so k njoj betežnike, pa je vnogo obsedenih oslobodila hüdoga düha. Prelati pa pUšpecje, pa tüdi posvetni knezi pa vladari so prosili za presvetlitev razsvetleno devico. Pisala je vnogo pisem na vse strani; pa od teh pisem pravijo, ka so zložena v tak lepom jeziki, kak je malo spisov s tistoga časa. Z med oseb, s šterimi si je dopUšovala, omenimo po-sebi sv. Magdaleno de Pazzis pa sv. Filipa Nerija. Katalena je živela v Prati, sv. Filip v Rimi; nigdar sta se nej vidila, pa sta se zato poznala med sebov. Spoznala sta se v zameknjenji, kak se čte v živlenji sv. I<atalene, štero je popisao Benedikt XIV.; tüdi rimpapovo pismo,
s šterim je bio Filip Neri slovesno razglašeni za svetnika, govori od te nenavadne milosti, štero je Bog dao sv. Filipi pa sv. Kataleni. Bila sta si pa tüdi podobna pa sorodna po dühi pa po srci. Od sv. Filipa Nerija je znano, ka je bio najveselejši med svetniki; sv. Katalena pa nig-dar nej mogla viditi žalosti med trnjom živlenja, štela je, kak je sama pravila, pri vseh samo moško potrplenje.
Dneva 2. Februara leta 1590. je Katalena mirno pa sveto mrla. Ci je svoje telo zmirom ostro pokorila, je zato li dosegnola starost 68 let. Razvajeni pa premejki lüdje našega časa pa zmirom tožijo, ka šče tista lejka postna zapoved, štero zdaj mamo, škodi njuvomi zdravji.
Rimpapa Benedikt XIV. je leta 1746. razglaso Kata-leno za svetnico. Pij IX. jo je pa odebrao za posebno patrono driižbi molitvenoga apoštolstva. To pa zato, ka je njena dUša lübila z apoštolskov lübeznostjov vse lüdi, pa je je štela vse rešiti. Zlasti je vnogo molila za mira-joče pa za boge dUše v vicah za krivoverce pa za nevernike : za nje je darüvala Bogi svoje skuze, poste pa pokorenje. Po zgledi Zveličarovom je posvetila svoje živlenje Bogi za zveličanje nemrtelnih dUš.
Ka je boj ?
Kak je mogoče boj preprečiti ? Ali pa či je že nas-tao, kak ga trbe dobro dokončati ? Oda se vladarje pa narodje edni z ovimi pernjajo pa svajüjejo, pa se ne morejo pogoditi ali sporazmiti, potom odločitve ne čakajo od kakšega višišega sodišča, nego je čakajo od orožja, pa zato napovejo vojsko edni ovim. Najprle pretrgajo med sebov prijatelske zvezi, zatem pa napadnejo eden ovoga, tak ka zaistino teče krv, puške pokajo, topovi grmijo, pa z ognjom i mečom pustošijo imanja
eden ovomi. Gospodarstva idejo na nikoj, zato ka so delavne moči pozvane pod orožje. Zatem pride navadno
Na nože.
Nasi vojäki, naj nam obranijo domovino i vero, ido na nože proti sovražniki.
lakota, razni betegi, pcmor, tak ka boj po svoj pravici lejko zovemo za šibo božo. V tom izrazi »šiba boža« so zjedinjene vse nevole, štere prinaša koj.
Družinski oča lübi svojo driižino, zato — pokeč je mogoče — je ne kaznuje z ostrov kaznijov. nego jo z lepimi opomini kuša pobolšati. Ne rabi ostre kazni, pokeč so kotrige družine dobre, ali pa či so kaj zakrivile, naj včasi spoznajo svoje hibe pa naj se pobolšajo, ali pa naj obečajo, ka se pobolšajo. Celo človeštvo je velka driižina boža, štero Bog liibi s pravov očinskov liibez-nostjov, zato je ne kazntije včasi z ostrov kaznijov, či ravno ka si človeštvo to večkrat zasluži. Vsaki čas čii-jemo od velkih grehov, : od tolvajstva, od ciganije, od liidomorstva pa tüdi od takših grehov, od šterih pravi apoštol, naj se med krščeniki nane ne imenüjejo. To pa jako poredci čUjemo, ka bi što te grehe požalUvao pa se spokoro.
Do boja ne bi prišlo, či bi lüdje zvesto spunjavali bože zapovedi, ali bi pa včasi delali pokoro pa se po-bolšali, či so v greh spadnoli, da pa toga ne včinijo, zato vzeme Bog šibo v roke pa pošle na nje vojsko.
Od znamenitoga hunskoga krala Atile čtemo, ka je meo 700.000 vojakov, pa je bio strasten bojevnik, ki je sebe zvao za šibo božo, pa je to tüdi bio. Oda je že dosta narodov premagao pa si je podjarmo, je leta 452 pelao pred Rim svojo divjo vojsko. Rim je bio v vel-koj nevarnosti. Leon, rimpapa je pa nej zgübo vüpanja. Tri dni pa tri noči je molo z lüstvom v cerkvi svetoga Petra, pa je zatem nagovora svoje lüdi i njim je pravo: »Što šče z menov iti, naj me naslediije.« Oda sta se visikiva dostojanstvenika Avienus pa Trigetras k njemi pridružila, je šo mirovno pred Atilo. Ode teče potok Mincio v reko Po, tam . je v celoj svojoj popovskoj opravi stopo pred Atilo, ki ga je sprijao s poštUvanjom. Leon ga je etak nagovora : »Vse si že premagao, prosimo te, premagaj tüdi sam sebe.« Atila ga je nato pitao, ka žele. Rimpapa njemi je odgovoro : »Prizanesi Rimi, odpüsti krščanske zavzetnike, pa idi vö z Italije.« Atila
je bogao rimpapo tak, ka so se tomi vsi cüdüvali. Pravijo, pa to svedočijo tiidi stari kepi, ka je Atila vido nad rimpapovov glavov dva moška z svetlimi sablami, šteriva sta se njemi pretila s smrtjov, či ne spuni rim-papovè žele. Teva moška sta bila poglavara svete matere cerkve, sveti Peter i Pavel apostola. Z toga vidimo, kak je tü molitev pomagala: preprečila je bojno.
Naši kaloneri tirajo naše bezéce nepriateie.
Oda je leta 997. sveti Števan kral po smrti svojega oče prek vzeo vladarstvo, ga je šumogjski vojvoda Kopany včasi napadno z vojskov. Števan je v molitvi iskao pomoč, je Bogi oblübo včino pa je premagao sovražnika.
Leta 1030 je II. Konrad nemški casar, ki je bio izvrsten vojskovoj, napadno z velkov armadov vogrsko državo, pa je prve dni julija pri Altai hi presto po mejo.
Števan se je sprva nej postavo proti njegovoj velkoj premoči, nego je osodo svoje države zaviipao na Boga pa na blaženo Devico Marijo i je etak molo : »Gospa Nebeška ! či želeš, ka bi se tvoje kralestvo na nikoj spravilo i bi se vničila krščanska vera, štera se je tak lepo začnola razvijati, naj se godi to poleg tvoje vole, pa nej zavolo moje nemarnosti. Či se je pregrešo paster, naj se pokazniije, kak si je zasliižo, prizanesi pa neduž-nim njegovim ovcam.«
Konrad je pri Mošoni vdro prek obmejnih utrdb pa je prišeo tijem do Rabe. Pot ga je pelala po vnogih močvarjaj pa po velkih logeh, gde je ešče v tistom časi bilo celo malo prebivalstva, zato je pa vojski hitro zmenkala hrana, se je oglasila lakota, vojacje so mirali, ki so pa v živlenji ostali, so nej meli vole se vojskiivati.
Mogli so se zato obrnoti nazaj. V tomi časi so pa prišli vogrski konjeniki pa so sovražnika zevsema pregnali z države. Kak lepo nam tej dogodki kažejo veliko moč molitve ! Sveti Ladislav, junak junakov, pa vsaki pravi krščanski junak, kak napriliko Palfi Miklos, osvo-boditel Gjöra, so vojsko začnoli vsigdar z molitvov.
II. Friderik casar se je z sovražtva do rimpape za-vezao s poganskimi saraceni, je vdro v Italijo pa je z ognjom i mečom piistošo vse, do koj je prišeo. Eden del saracenov je šlo proti Asisi pa so vnoči napadnoli samostan devic svete K'are- Že so bili na stenaj, gda so device-redovnice vse prestrašene bežale k sv. K^lari, štera je betežna ležala v posteli, prosit pomoč. Ona je znala, ka je za nje pomoč pri Bogi, ki je stvoro nebo pa zemlo. Gor je stanola, je velela nesti Oltarsko svet-stvo k dveram pa je etak molila z devicami: »Gospodne, ne dopiisti, ka bi tvoje liistvo prišlo v roke poganom.« Nato je obišeo saracene taksi strah, ka so tisti, ki so že na stenaj bili, spokapali na tla, ovi pa odbežali.
Leta 1570. je II. Selim türski casar osvojo otok
Cipruš, šteri otok je prie bio last Venezije. To je V. Siksta rimpapo, ki je jako veliko skrb meo za krščenike, na to nadignolo, ka je stopo v zvezo z II. Filipom, španskim kralom, pa sta tak velko pomorsko vojsko spravila vkiiper. Za vojskovoja te armade je imeniivao
Naši domobranci. Velika sovražniška moč je naletela na našo predstražo, ali tà se ne zboji. Molimo, da naši vojaki do zadnjega junaški ostanejo.
Don Junana, pa njemi je zapovedao, naj odpüsti z armade vse tiste, ki so zavolo dobička prišli v njo, pa ravno tak tüdi vse razvüzdance, nej ka bi tej razžalili Boga, pa bi potakšem zadela vojsko boža srditost [i prekletstvo. Oktobra 7. se je vršila pomorska bitka, v
šteroj so bili türki zevsema premagani. 30.000 türkov je zgübilo živlenje, 20.000 krščanskih zavzetnikov se je pa oslobodilo. Do tistoga časa je tiirka nej dosegnola tak velika nesreča na morji. Ta zmaga je pokazala, ka je nej istina, ka se je od tiirka mislilo, ka je najmre on nepremaglivi. Da je to sijajno zmago pripištivati nej samo človečemi junaštvi, nego tüdi molitvi, nam dokä-züje tüdi to, ka so rožnovenske bratovčine nej samo v Rimi nego indri tüdi molile za zmago krščanskoga orožja i je sam rimpapa tüdi, kak negda Mozes, roke proti nebi zdigno pa tak molo goreče; nadale nam kaže božo pomoč v toj zmagi tüdi to, ka gda se je boj do-končavao, je rimpapa ravno prišeo na spravišče s svojimi kardinali pa je med spraviščom samo ednok stano pa šo k okni pa je v zameknjenosti vido, ka krščansko orožje zmaga, zato je pravo kardinalom, ka zdaj nega več časa za zborüvanje, nego naj idejo v cerkev pa naj hvalo dajo Bogi. Te je šče nej bilo brzojava pa nej telefona, zato je rimpapa komaj za nekelko dni zvedo z Venezije, ka se je boj dokončao z zmagov krščanskoga orožja, kak je on to vido v svojoj zameknjenosti.
Junaštvo je lepa vojakova lastnost, na Vogrskom ži-voči narodi so bili tüdi vsigdar junaški, so si priborili vnogo zmag, nego proti tomi si je je türk itak podjarmo pa je je meo v robstvi celih 150 let. Zrok tomi je bila nevoščenost, nežložnost, zavolo šterih lastnosti je vojaška moč zmerom pešala. Za časa I. Leopolda krala nam je zasijalo novo sunce po telkih nevarnostih. Ka je dalo moč našemi orožjej, ka je türk bežao pred nami, kak či bi ga z bičom tirali pa je takrekoč do Belgrada nindri nej henjao ?
Meo je apoštolski kral ednoga čUdodelajočega vo-jačkoga dühovnika, po imeni Marka d' Aviano, ki se je narodo leta 1631. nov. 17. od plemenitih starišov v ma-lom mesteci Aviano. Oda je bio 18 let star, je stopo v
red kapucinov. Samo 3 viire je spao, ove vüre vnoči je pa klečao pred Oltarskim Svestvom pa je molo. Meo je čiidovitno moč. Či je predgao v italijanskom jeziki, so ga razumili tüdi nemški poslUšavci. On je opravlao sveto mešo na bregi Sär leta 1683. sept. 12., pri šteroj meši njemi je dvoro Sobieski Janoš, polski kral. Te den se je priborila prva sijajna zmaga nad türki, šteroj zmagi so sledile zaporedoma drüge. Te zmage nam je priborila njegova goreča, vüpanja puna molitev. On je bio tüdi sam v boji pri osvoboditvi Beča i Budapešte. On nam je sproso zmago pri Bogi nad starim sovražnikom. Njemi se mamo zahvaliti za Bogom, ka se je vogrska država osvobodila türkov.
Zdaj smo doživeli jako usodne čase, šteri morejo zanimati vsakoga državlana. Od zdašnje bojne je vnoga odvisnoga. Ne smemo pa nigdar pozabiti, ka samo tisto ma pravo stalno vrednost, ka pride z bože roke. Prosimo zato Boga, naj občuva našo domovino, naj da milost našim vojakom, ka se vsi zdravi pa srečno povrnejo nazaj domo. V te namen preporačajmo Bogi nej samo svoje vsakdenešnje molitve, nego vse naše delo, žalost, trplenje itd. Mejmo vüpanje v božoj pravičnosti.
J. C."
»Sto je z nikim nej zadovolen, s tistim so lüdje tüdi nej zadovolni.«
»Prava mera naše lübezni do Boga naj bo: Njega neskončno lübiti.«
(Sv. Bernat.)
Nepoznani mučeniki.
Krvavi dnevi prvih stoletij krščanstva so že davno minoli, dnesden se že samo njuv sled najde. Sveta mati-cerkev je stopila z svojega skrivališča pa je lepo zač-nola razcvetati. Človek bi mislo, ka je znameniti milanski edikt1) napravo mejo med preganjanjom pa med slobod-nimi dnevi svete Cerkve. Pa je nej tak. Na svetlo je dani čarov ukaz, šteri je v ednoj velkoj državi takrekoč s krvjov zadtišo katoličansko Cerkev, štera se je tam lepo začnola razvijati. Te čarov ukaz je pozročo nova preganjanja. Začnoli so preganjati grčke katoličane.
Gda je Rusija zavzela polsko državo, se je odločila, ka politično jedinost zdriiži pa podpre z verskov jedinost-jov. Ka bi dosegnola te namen, se je nej zbojala nik-šega sredstva. Ešče do prelevanja krvi je prišlo. Tak je pripravo pravoslaven car, poglavar ruske narodne vere, jako žalostno preganjanje krščeni kov v novejšem časi. To preganjanje se je začnolo v začetki preminočega stoletja pa sega tijem do denešnjih dnevov. Mi to preganjanje malo poznamo, pa kak vnogo nedužne krvi se je prelejalo v sosednoj državi za volo vere, pa zavolo zves-tosti do svete Materecerkve. Na jezere naših polskih bratov je pretrpelo mučeniško smrt. Vojaške oblasti so šče pri njih »lejko stvorile politično jedinost, nej je pa bila mogoča nikaj opraviti nečamurna oblast kozakov z globokov verov pa z stanovitnov zvestobov polskoga liid-stva do katoliške Cerkvi. Versko prepričanje ne more nišče dati nikomi po sili, pa ga tüdi vzeti ne po sili.
To je lepi dokaz, ka sveta Maticerkev zhaja od Boga. Ve je Kristuš pravo: »Mene so preganjali, vas bodo tüdi preganjali.« Rusi so segali po najbole nesmi-
1) Pred 1600 leti, kak smo lani obhajali, je Konstantin casar dao slo-bodo matericérkvi. V Milani je podpisao tozadevni ukaz ali edikt. Vr.
lena sredstva, naj bi samo mogli potreti zvestobo pola-kov. Z ognjom i mečom, z gladom, z odvzetjom imar.ja, z temnicov, z krutov smrtjov pa z grozovitnov Siberijov so se protili tistim, ki bi vtegnoli proti stanoti carovomi ukazi. Polski katoličani so pa zato Ii vüpali proti stanoti. Na to je je nej nadigavala nevoščenost, nej maščiivanje, nego je živela v njuvom srci požrtovalna liibezen do vere pa do svete Cerkve. Ta je je nadigavala, ta liibezen njim je dala pomoč, ka so z božov miloščov lejko prenašali preganjanja. Rusi so s tem samo to dosegnoli, ka je nedužna krv mučenikov postala seme ešče močnejšega pa plemenitejšega zaroda. Žedna zemla je hitro popila nedužno krv mučenikov, pa je obrodila bogato, tak ka je polski narod srečno prestao vsa preganjanja XIX. stoletja. Zdaj stoji pred velikimi dogodki, daj Bog, ka bi njemi zasijala lepša bodočnost.
Med dvanajseterimi vučeniki Jezušovomi se je najšeo eden Judaš; nej čiida, či se je med telkimi polaki tüdi najšeo eden Siemasko Jožef, ki nej samo ka je sam bio dühovnik, nego je njegov oča tüdi grčko katoliški duhovnik bio.*) Siemasko Jožef je postao nezvesti svojoj veri, svetoj Cerkvi, svojemi poštenomi pa jako pobožnomi oči, vse to je on zatajo, naj bi samo cari mogeo v miloščo priti. Car je z veseljom sprijao toga zapelanca, pa ga je djao prie za pUšpeka, sledkar pa za nadpUšpeka v Litvaniji. To visiko čest je Siemasko na to porabo, ka je prisiljavao svoje pUšpeke tivariše, dühövnike pa drüge vernike, ka bi stopiti v carovo vero. Dosta jih je privolilo tomi prisiljavanji, nego največ jih je junaško proti stanolo vsakomi prilizavanji pa vsakoj protitvi.
Siemasko je skušao tüdi svojega častitlivoga očo pridobiti na svojo stran, nego té trüd njemi je bio za-
*) Grčko katoličanski diihovniki se pred posvečiivanjom svojim po dovoljenji materecérkvi smejo ženiti, po posvečiivatiji nej več. So taksi ka-toličanci kak mi, samo ka mäjo pri. božoj sliižbi drüge obrede (ceremonije.) Vn
rtian. Njegovov oča je ostao stanoviten v svojoj veri. To je zaslepnjenoga sinü tak razčemerilo, ka je stano proti svojemi oči, njemi je verige dao djati na roke, pa ga je kak hüdodelnika odposlao v Siberijo. Stari Siemasko, gda so ga gnali pred njegovim nečamurnim pa nezvest-nim sinom, je s težkim srcom pa skuznatimi očmi gle-dao na njega, pa té proseči očin pogled je njegovovoga judaškoga sinü nej geno. Stari Siemasko se je nej za-volo toga jokao, ka je mogeo iti v sužnost, nego se je jokao za svojega zgüblenoga sinü.
Leta 1874. je bilo preganjanje najvekše. Katoličan-ske dühovnike i redovnike so pod smrtnov kaznijov prepovedali z cele države. Jaj je bilo onomi, ki se je nej pokorio tomi carovomi ukazi. Kozaki so se naselili v mesta pa v vesnice. Za njimi so prišli popje ruske vere. Začnolo se je splošno, silno spreobračanje, bolerekoč vablenje. Z železnimi bičami so tukli lüdi tak dugo, ka so njim meso značnoli, tak ka so se vidile gole kosti. Tej železni biči so delali lüstvi takše moke, ka so sami kozacje nej mogli duže gledati. Nato je povelnik velo v moker prt zasükati pa so je tak bičiivali dale. Večkrat so je brezi obleke v zimskom vremeni stirali na vedrino, ali so je pa z mrzlov vodov spolejali pa so je tak pretepali.
V vesi Jauri so edno deklino dotečas bili, ka je omedlela. Deklina je nato skričala: »Blažena Devica, Mati boža, daj mi moč, ka bom mogla prenašati to mantranje!« Zatem so jo bili dale, pokeč je nej püstila düse. Krimsko lüstvo se je najbole protivilo vsakoj sili, pa je zatoga volo tüdi največ trpelo. Temnice so se napunile, število mrtvecov je zmirom raslo, mantranja so postala čim-duže krutejša pa dugša, pa vse to je nej potrlo lüstva, nego se je vidlo tem močnejše, kem več je trpelo. Sta-novnike Lomazy vesnice je eden den gnalo vojaštvo na vojaško vežbališče.*) Tü so ženske pa deco pozoseb na
*) Ode vojaki svoje vaje (mujštre) mäjo.
ednom prostori, zraven možov i očov postavili, pa je obkolili z vojaki, ka ne bi mogli pobegnoti. Nato sta Alesko pa Gubanijev povelnika pozvala moške, naj podpišejo listino, ka prestopijo na pravoslavno vero, či nej, potom bodo pred njuvimi očmi bili njuve driižine. Možki so sprva proti stali, gda so pa vidli, kak kozacje mlatijo s puškami pa z bajoneti njuve driižine, so s težkim srcom pa z skuznatimi očmi podpisali listino, poleg štere so prestopili v rusko vero. To so pa včinoli samo nazlük (ali grešno veretajstvo je to tüdi) v srci so ostali duže zvesti katoličanskoj veri, pa čakajo samo priliko, ka bi se maščUvali nad carovov samolastnostjov.
Vnogo si je strpela tüdi vesnica Hrudi. Leta 1867 je prišlo v ves vojaštvo pa je prisiljavalo stanovnike, naj zapüstijo svojo vero. Lüstvo je pa ostalo stanovitno v veri. Proti tomi so je ruske oblasti zapisale med kotrige ruske cerkve. Stanovniki so pa nej šli v rusko cerkev, pa so se ruskoga popa tüdi ogibali. Zebirali so se doma na stanüvanjaj pa so tam molili, tam so krstili deco, včasi so pa sprišli vküper tüdi v logi. Mrtvece so v noči skrivoma pokapali, grobe so skrbno zakrili, naj je stražarje ne bi opazili pa odkopali i prekdali ruskim popom, ki bi je po ruskom obredi spravili v zemlo. Lüstvo se je toga bojalo. Leta 1876. je prišla ostra zapoved, ka se more nesti vsako dete v rusko cerkev, gde je ruski pop drUgoč okrsti. Občinski župan pa stražarje so vdrli v vsako hižo, pa prisiljavali lüstvo, samo ka so ženske branile svojo deco, pokeč so mogle. Skrile so se: v pivnice, na hrambe ali pa v kakša drüga skrivališča. Neš-terni so se ešče v dimnike sposkrili, odkod so je z vodov ali pa z dinom spravlali vö. Edno zajtro zaran je prišlo vojaštvo v Hrudi vesnico. Prišli so po deco. Matere so v strahi bežale v log. Nato so očeve vzeli naprej pa je k veri jemali, gde so deca, samo ka so očevje nej šteli ovaditi. — No, te pa počakamo, ka naz'aj pridejo — je
pravo povelnik. Samo ka je nej bilo nazaj nikoga. Nazadnje so po šestjednom zaman čakanji odišli z vesi. Nato je cela ves, kak eden človek šla v log, ka bi poiskali deco pa matere. Na sredi v logi so najšli sloke, izstradane, zanemarjene postave — to so bile matere pa . deca. Premagale so glad, mraz, bolezni, borile so se s smertjov, pa so zdaj kak junakinje vere prišle nazaj v svoje domove.
To so samo kratki odlomki s trplenja polskih katoličanov, štero so mogli prestati od carske samodržnosti zavolo zvestosti do svoje vere pa do svete Materecerkve. Što bi si mislo, ka bo XIX. i XX. stoletje rodilo mučenike na tistoj zemli, gde se zdigavlejo vnoge lepe krščanske cerkvi proti nebi, gde se nahajajo kre poti razpetja pa svete podobe, pa gde se blišči križec na vla-darovoj koroni. Zanimivo, ka so se zato Ii tü narodili nam dozdaj nepoznani polski mučeniki.	Sz. Cs.
(Prest avle no z madjarščine.)
Domovino je brano ...
0'Connel, veliki prijatel i zagovornik irskoga naroda, gda so ga med molitvov zvali v zbornico, je etak pravo : »Bodite preverjeni, gospodje, ka pokeč jaz molim, branim naše zadeve pred Bogom i osvoboditev Irske stem ne bo trpela nikše škode. Gda pri spovedarnici klečim, sam močnejši, kak gda na bojišči zdignem roke na boritev.«
>>
Pride ätek skor domo ?"
V	rnäloj hiši tam za Miirov eden večer tak za kürov mlada žena gorvužgč . . .
V	noči sveti i vudné,
dokeč bojna ne miné, se tovariš ne vrné. Pred Marijo liič postavi, naj ga Ona domo spravi njej i deci na pomoč.
Pred Marijov pri posveti čestokrat si srce krepi v vrelih prošnjah za moža: naj ga li na skrbi mä . . . naj pripela ga domo z svojo materno roko : „Viš, cetvéro drobne dece mi zabada z prošnjov srce : Pride djtek skor domo ?"
V celoj vési vsako okno je po Zdravimarji temno, samo tii gori posvet. Domek té je sploh odpret : Očo čäkajo domo,... to Ii mäjo vsi prošnjo : „O Devica, svéti äjti, ka do znali pot gornäjti, štera pela k nam domo !"
Pismonošci se po seli gorodpréjo vsäke dveri, . .. vsaki piše kàk pozdrav, pa naznànja boj krvav svojim liibim na svoj dom, je tolaži : prišeo bom, . . . samo k toj siroti nega, v tisto hišo tam kre brega, nikš, ga glasa leta pol.
Ednok pa li ... i z Ruskoga, Glasi se pa : „Svedoka sva, mrtev je tvoj dragi mož, se ne včakala ga boš .. . Janoš, Jožef, soseda v grob sva ti ga dévala .. .
Zadet v srcé je spadno znäk, prot nébi zdehno, kak junak : Marija sveti mi domo !"
Zdaj cetvéro drobne dece jo za janko več ne vleče i ne pita : „skoro bo, äta ka pride domo ?" . . . Znäjo, ka je že doma,
gléda večnoga Boga. *
* *
Pred Marijov pri posveti večna liič vsakomi sveti, ki moliti dobro znä.
Srčen.
List za deco.
Anica pa breskev.
Anica je bila prilična deklička, pa vrla je tüdi bila. V šoli pri včenjej je bila prva med šolaricami, pa doma je tüdi jako rada pomagala opravlati materi vsakdenešnja dela. Njena mati je najmre bila siromaška, pa je nej mogla držati slUžečke dekle. Zavolo toga je mogla sama kühati, prati, šivati, pa njoj je jako na val bilo, či njoj je mala deklica mogla kaj pomoči.
V ednom velikom mesti, v tmičnoj, vozkoj vulici sta se držali, kam je komaj opoldne prihajalo malo sunca. Mati je najmre bila sirota dovica, štera je po moževovoj smrti vdablala samo malo penzijo, pa si je zavolo toga nej mogla priskrbeti dragšega stanüvanja gder v lepšoj vulici. V staroj, zakajenoj hiži sta se držali, pa tüdi tam v ednoj maloj sobici, štera je mela okna na dvorišče
obrnjena. Tu sta živeli prosto pa. večkrat skoro v stiski. Pa sta zato nej bile nezadovolnivi, nego sta meli vüpanje v Oospodnom Bogi, pa sta se zadovolili z usodov, štero njima je Bog odločo. Zatem sta pa tüdi meli edno vrlo dobrotnico, edno bogato sorodnico, štera jivi je dostak-rat obdelila z svojimi dari, pa njima tak lejšala siromaštvo.
Toj dobrotnici je bilo ime Antonija; Anica jo je pa zvala samo za tetico. Ta dobrovolna, stara ženska je bila sestrana Aničinoj materi, pa se je gosto spomenola ž njivi, ka sta živeli v siromaštvi. Ona je nej delala tak, kak delajo vnogi drügi, ki samo svojo bogato rodbino radi majo. Ona je nanč najvekših siromakov nej zame-tavala. Gda je mela priliko, je li poslala Anici pa njenoj materi peneze ali pa kakši živež. Zlasti k svetkom njima je mela navado poslati vrtanke pa tečne pogače, štere je Anica jako rada jela. Lepo še je ednok tüdi zahvalila tetici v pismi, štero se je etak glasilo:
»Draga moja tetica!
Bog vam lepo plati na vašem dari, šteroga ste mi poslali. Jaz bi tüdi rada vam kaj poslala, pa nemam ni-kaj takšega. Zato pa drügo ne morem včiniti, samo jem tečne pogače pa si mislim na vas. Bog vas blagoslovi za nje, pa z Bogom ostanite.«
To preprosto pismece se je jako dopadnolo tetici, pa je zato pozvala Anico pa njeno mater, ka bi vieti prišli na nekelko tjednov k njoj. Kak se je tomi vabili Anica veselila, to si lejko mislimo. Dozdaj je skoro nej poznala drügo, kak vozka, z visikimi stenami obdana mestna dvorišča, zdaj pa lejko hodi po pravom vesnič-kom ogradi, kak njoj je vola. Samo eden mali del ograda, gde so bile breskvi, si je zgovorila tetica pa prepovedala Anici, ka tä ne sme iti. Anica je to nikaj nej marala, zato ka je bila dobro odgojena pa bogavna deklica. Tä v tisti del ne bo šla, je pravila, pa de vse dobro. Ona ne bo tak delala kak Eva, štera je ravno za tistim
segala, ka je bilo prepovedano. Nej, ona nanč bliiži ne de šla k prepovedanim breskvam, pa niti gledala ne bo v tisti kraj. Tak se je odločila pa je to tüdi želela zdržati.
O, kak lepa je narava, zeleni travniki, košnato drevje, žuboreči potoki, brzne stvari pa spevajoče ftice ! Najbole pa šče lepa, siva neba z lejkimi belimi oblaki, šteri kak veliki beli golobje plavajo, lečejo po zraki. Kakše veselje pa zbüdi to vse v tistom, ki je z tmičnih mestnih vulic prišeo v prosto naravo ! Takša je bila tüdi Anica, štera se je nej mogla nagledati lepote, ka jo je vidila v prostoj naravi na vesnici. Kak lepa je bila samo hiža njene te-tice! Bila je že pač stara, nego lepa. Mela je nisike stene pa široki trnac. Streha je bila visika pa z mehom zaraščena. Pred hižov je bilo veliko, široko dvorišče, na njem pa puno kokoši, ree, gosek, pa ešče pure so bile. Za hižov proti logi je pa bio veliki lepi ograd. Anica je te ograd gledala z debelimi očmi pa si je mislila, ka je niti paradižom nej mogeo lepši biti.
Včasi je prehodila z svojimi brinimi nogami ograd, či ravno ka je bio precej veliki. Na ednom kraji je bio sadovnjak, na sredi so bile grede za rože, zatem pa poleg potoka grede za zelenjavo. Anica je bila zvesta svojoj oblübi, pa je nanč v tisti kraj nej šla, gde so bile breskvi, nego je raj šla v grede, gde so cvele rožice.
Na konci ograda, v senci lepoga drevja, je bila kruglanica, zatem je pa bio živi plot z gostoga grmovja. Anica je mislila, ka se tü dokonča lepota, samo ka se je znorila. Kak je stopila na zadnje dveri z ograda, je zaglednola jako lepe travnike, šteri so bili puni z divjimi rožicami. Na sredi travnika je žuboro potok, na oba kraja travnika so se razprestirale gomile, štere so bile odete z zelenim grmovjov, na mestaj tüdi s siljom.
Medtem je Anica postanola že lačna. Približavao so je tüdi že večer, zato je šla nazaj. Proti breskvam je tüdi zdaj nanč gledala nej. Doma je pa tetici pri tečnoj
večerji povedala vse, gde je hodila,, ka je vidla, pa kak se njoj je kaj dopadnolo.
—	O, kak dober je Bog, ki je stvoro telko lepote ! ■— je pravila Anica. - Tetica, jaz mam navado vsaki tjeden iti k prečiščavanji ; ali bom mogla to včiniti tü pri vas tüdi.
—	Drago moje dete, tü bo to težko šlo, zato ka je naša ves samo podrüznica, to je ka se plivanoš drži v sosednoj vesi, pa prinas ne ga meše vsako nedelo, nego samo vsako tretjo nedelo. Za logom v tistoj vesnici pa je vsaki den sveta meša.
—	Vej či je nej jako daleč, bom z drage vole rada šla tüdi peški tä! —- je odgovorila Anica. — Tiste pogače, ka ste mi je vi tetica poslali, jem z Žahvalnostjov, zakaj pa potom ne bi rada zavživala tisti dar, v šterom nam Bog da za jesti svoje telo pod podobov krüha? Od toga dara postanem jaz ešče zaistino močna, zlasti na düSo gledoč — tak so pravili v šoli gospod kaplan.
Tetica je bila malo mlačna v veri, zato ka je zavolo vnoge skrbi, štero je mela pri svojem gospodarstvi, nej mela časa, ka bi se za dUšo tüdi dosta skrbela. Zdaj so jo pa té Aničine reči do srca genole, pa je zato pravila:
—	No, vej te pa jaz v nedelo z materjov vred na kočUjaj odpelan tä, pa bomo potom vse jele tam té dober boži krüh.
Tak se je tüdi zgodilo. V nedelo so vse tri klečale v cerkvi pred oltarom pa so zavžile Telo Gospodovo. Gda so domo prišle, je tetica večkrat prijela Anico za lice, jo je pobožala pa pravila:
—	Dobro sam včinila s tov sirotov, pa je mogoče, ka šče ona meni včini vekše dobro, zato ka me navči znova lübiti duševno živlenje, navči me zvestosti pa pokorščine, do Boga.
Odvečara so prišli gostje z sosedne vesnice. Prišla je edna bogata gospa pa njena lepo opravlena hči Lora.
Pokeč so si starejše gospe v dvorišči pogučavale od domačih stvari, je šla Lora v ograd pa je z sebov zvala tiidi Anico. Lora je bila v drago obleko oblečena, samo ka je ta obleka bila jako neokiisna. Vse je kazalo na gizdost. Anica, gda je to vidla, si je včasi mislila, ka se ona za nikoj ne bi tak oblačila, zato ka je znala, ka Jezuš v Oltarskom svestvi liibi sramežlivost, pa njegova Mati Marija tiidi. Anici je ta gizdava obleka tak proti bila, ka je nanč ne viipala poleg Lore iti, nego malo bole ozdaleč jo je naslediivala.
Lora je šla zravna proti sadovnjaki.
—	Kam boš šla? — jo pita Anica.
—	Kam? V sadovnjak! Poznam že te sadovnjak dugo časa pa sam že dosta dobroga pojela ž njega. Zlasti pa breskvi mam jako rada!
—	Da so pa tetica prepovedali, ka breskvi ne sme
jesti !
—	Kapa!
—	Istina je, istina, ka so prepovedali !
—	O, kak so skopi! Midve bovi je pa ravno za toga volo jeli...
—	Vej so je nej zavolo skoposti prepovedali. Prepovedali so je zato, ka jih je malo zraslo, pa bi radi mezgo (lekvar) kühali ž njih.
—	Jaz to nikaj ne maram ; jaz bom je bormeč jela. — Zatem je Lora vtrgnola več breskvi pa je je začnola jesti.
—	Ne, jej ti tiidi! — je poniidila Anici.
—	Nej, nej, meni jih nej trebe!
—	Nore nori! — se je smejala nato Lora. — Vej to tetica ne zvedijo. Par breskvi že sem ali tä. To se nanč na drevi ne opazi, či menka.
Anica je poželivo gledala breskvi, štere je Lora mela v rokaj. Lora je edno lucila proti njoj. Tä je spad-

noia na zemlo, pa jo je Anica popadnola. Nej je je po-jela, nego si jo je shranila v žep.
—	Pojej jo večer! — njoj je potiho pravila Lora, zato ka je tetica z nekšimi gospami šla proti njima, pa se je tak bojala, ka bi jo tetica opazila. Lora si je pa šče hitro djala par breskvi v žep, pa je potom z smehom šla proti tetici.
—	Pri breskvaj sta bile? — pita tetica.
—	Ne sve bile pri breskvaj — je zlagala Lora. — Pri jablanaj sve bile, samo ka sve ne jeli jabok, zato ka so šče nej zrela.
Anico je bilo sram, pa je postala v licaj rdeča, gda je Lora tak lagala. Rada bi povedala tetici istino, samo ka ne bi rada v sramoto postavila goste. Večer pa, gda so že gostje odišli, je tüdi nikaj nej pravila od toga tetici.
—	Zdaj je že vseedno — si mislila — pa to edno breskev lejko pojem brezi greha, vej sam je nej jaz vtrgnola.
Zatem je naprej vzela breskev, samo ka je je zato li nej vüpala pojesti. Djala jo je v omar pod obleko. Zajtra jo je znova vzela v roke, pa gda jo je preglejü-vala, je opazila, ka je na ednoj strani počena, pa se lepo dišeči sok cedi ž nje. Nahitroma je to malo obleznola, nego načnola je je zato nej.
—	Vej jo pojem po zajtreki ! — si je mislila pa jo je djala nazaj v omar. Nato je prišla v sobo tetica pa je pravila:
—	Anica, velko veselje ti ščem napraviti ! Pelali bomo se v cerkev pa bomo zdaj drOgoč pri svetom pre-čiščavanji.
Anica se je z veseljom spravila, pa so se potom pelali proti cerkvi. Bilo je lepo zajtro v leti, žune so veselo popevale po gajeh kre poti, med gaji na travnikaj so pa cvele lepe rožice. Vse to je pa Anici, štera je inda rada mela lepo naravo, zdaj nej napravilo nikšega
veselja. Ešče tak se njoj je čiilo, kak či bi njoj žune očinjale: »Ti Anica si rekši parovna.«
—	Istina je, istina, obleznola sam breskev, samo ka sam je zato nej jela si je nato premišlavala Anica pa je bila prestrašena.
Zatem je podpihno veter, pa se je Anici tak čiilo, kak či bi njoj šepeto, naj nejde k prečiščavanji, ka je parovna.
Nato je podpihno veter po logi, gde so zaškripale vejke. To se je Anici pali tak vidlo, kak či bi drevje edno ovomi pravilo, ka je Anica nej več vrla, nego je postala štoverjasta. Tak se njoj je čiilo, kak či bi čiila glas: »Anica, Anica, ne smeš iti k obhajili!« Anico je to tak razžalostilo, ka se je malonej naglas razjokala, pa je potom pravila tetici :
—	Jaj, tetica, jaz že to duže ne morem prenašati !
Anico je najmre pekla diišna vest. Mislila je, ka
resan čiije, ka njoj je njena domišlija pravila. Tetica jo je začiideno pitala:
—	Ka jé Anica? Ka ne moreš duže prenašati?
—	Morem vam nekaj ovaditi — pa je zatem povedala tetici celo zgodbico od vkradnjenih breskvi, pa je povedala tüdi, ka je obleznola breskev, štero je mela v omari shranjeno.
—	Škoda — je pravila nato tetica — velka škoda ! Zdaj ne boš mogla iti k prečiščavanji, zato ka si nej natešče.
—	Obrni se nazaj ! — je velela nato tetica kočijaši, ki se je resan obrno, pa so se tak pelali nazaj domo. Doma je tetica šla zravna k Aničinomi omari, šteroga je odprla pa najšla v njem shranjeno breskev.
Vidim, ka si mi istino povedala — je pravila tetica Anici, štera je tak stala pred njov, kak či bi jo s kropom poparili. Po licaj so njoj tekle debele skuze. Bile so to skuze pravoga požalUvanja. V svojem srci je čii-
tila pravo požaliivanje, pa jo je čerezred žmetno stanolo, ka je nej mogla opraviti svetoga obhajila.
—	Tetica, tetica, prosim vas, odpiistite mi, vej več nikaj takšega na včinim ! — je prosila jočič Anica.
—	Odpiistim ti, drago moje dete, nego driigoč bodi previdnejša. Zdaj bi skoro šla po nevrednom k svetomi prečiščavanji. Zäto ka si ne na tešče bila, čeravno si ne mela smrtnoga greha.
—	O, da me je tak mantralo nekaj v srci ! - je pravila Anica z velkim obžaliivanjom. — Pa se mi je tak čiilo, kak či bi mi ešče listje na drevji očitalo, ka sam bila parovna !
—	- To je bio glas tvoje diišne vesti! — je pravila tetica pa jo je pobožala po licaj, štera so začnola pos-tanjüvati znova rdeča, prie so pa bila bleda kak stena. — Gospodni Bog je tak čiidovitno stvoro človeče srce, ka ne trpi na sebi greha. Obnaša se nemirno, pa se nam tak vidi, kak či bi nam ešče šepetanje vetra očitalo, ka smo greh včinili. Z toga si vzemi navuk, pa čuvaj se greha pred svetim prečiščavanjom.
Anica je od veselja roko kiišnola tetici, pa se je močno odločila, ka bo odzdaj ešče bole pazila na sebe. Gda sta se pa za nešteren tjeden pelali domo z mater-jov, je tetica prinesla edno veliko kanto breskvine mezge (lekvara), je njima dala pa pravila:
—	No Anica, ti si zdaj dobro obhodila, tak kak tisti, ki se na tom sveti odpove ednoj ali drügoj reči, ka potom v nebesaj dobi tem vekše plačilo. Da si nej pojela breskvi dol z dreva, bota zdaj z materjov meli celo'zimo mezgo (lekvar). Meni si se jako dopadnola, pa te rada mam, zato ka si me znova navčila lübiti v Oltarskom svestvi nazočega Jezuša. Zato pa, či boš vrla, ešče dobiš od mene vekšo plačo.
Anica je bila jako radovedna, ka bilo to za plače.
Bila je pa pošteno vzgojena, zato je nej pitala, samo je kiišnola tetici roko pa njoj oblübila :
— Tetica, jaz bom jako vrla. Bodete že vidli, ka böte z menov jako zadoveni.
Tetica je pa obdržala reč. Oda je Anica zvršila lüdske šole, jo je tetica na svoje stroške dala dale včiti Pa sledkar, da je Anica mela volo za redovniško živlenje, je stopila k sestram uršolinkam. Zdaj je Anica, kak sestra Blandina, zaročnica v Oltarskom svestvi nazočega Jezuša. Jako je skrbna, delavna pa vsigdar dobre vole. Što bi pa tüdi bio slabe vole, či ednok zaistino Iübi Jezuša? Vej njega lübiti, je najvekše blaženstvo !
„Ö-s."
Sv. Frančiška z Rima.
(9. marca.)
Od sv. Frančiške se pripovedavle teliko lepoga, ka je težko zebrati najlepše. Popisati ščemo od nje zlasti to, ka bo znalo hasniti krščanskim materam pa gospodaricam. —
Rodila se je sv. Frančiška v Rimi leta 1384. Oči je bilo ime Pavel Bussa, materi pa Jakobeta de Rofredeski. Oba sta bila plemenitoga roda. Že kak dete je Frančiška rada molila pa se skrbno ogibala vsega, ka žali sveto čistost. Nigdar je nej bila radovedna, nigdar nej spre-vedna, nigdar nej gizdava. V glasne drdžbe je nej hodila, kak či bi že v tistih detinskih letaj znala, ka dišeče vijolice ne cvetejo na cestaj. Nedužna deklica je najraj bila sama pa se je v molitvi razgovarjala z Bogom pa z pre-čistov devicov Marijov. Male dnevnice Matere bože je molila že te vsaki den, pa sledkar celo svoje živlenje.
Cida je bila stara 11 let, je sklenola, ka se posveti zev-seina Bogi pa bo šla v samostan. Starišje so pa nači šteli. Zebrali so njoj zaročnika, bogatoga pa imenitnoga mladenca, Lovrenca de Poncianis. Nebože deklica je jokala pa prosila, naj je zanikoj ne silijo v stan, za šteroga je nej. Pa vse skuze i prošnje so nikaj nej pomagale. Mogla se je oženiti. Njena vola je to nej bila; bila je pa boža vola, ka je sprejela na sebe težki križ zakons-koga živlenja. Bog je šteo, ka se ravno v tom stani, šteromi se je tak jako upirala, njena diiša očisti s trplen-jom pa se tak pripravi za nebeskoga zaročnika, Jezuša Kristuša.
V zakoni je Frančiška natenci spunjavala vse dužno-sti, štere ma krščanska mati, žena pa gospodarica. Kak prie doma, je tüdi sledkar dosta molila, pokorila se, pa pogosto prejemala svete Sakramente; poleg toga je pa tüdi skrbno opravlala vsa svoja dela v hiži. S svojim možom je živela v tak velikoj lübeznosti pa v jedinosti, ka je v 40 letaj nej prišlo med njima do niedne niti naj-menjše žalne reči. Oda je zavolo opravkov i dela v hiži nej mogla moliti, je pravila: »ženska, či je oženjena, more püstiti molitev, či to žele gospodarstvo.« — Mož je večkrat povabo imenitne prijatele k sebi kak goste. Eden z med njih je ednok prineso s sebov božne knige pa je je dao Lovrenci. Oda je Frančiška to vidla, je vzela moževi knige z rok pa je je vrgla na ogenj. To je vči-nila vseli, gda je najšla kaj takšega, ka ne ide v krščansko hižo.
Svojoj deci, štere njoj je Bog dao četvero, je bila Frančiška najbolša mati. Vse je včinila, ka je mogla, naj je samo lepo krščansko zgoji. Boga je prosila samo to milost, ka bi njena deca prišla v nebesa. Zvün najstarejšega sinü so ovi vsi rano mrli; ednoga med njimi, po imeni Janoša Evang., računajo med blažene. — Deci je bila dobra mati, vsoj driižini pa skrbna gospodarica.
S hlapci pa z deklami, šterih je bilo vnogo pri hiži, je ravnala kak s svojimi brati pa s sestrami. Či je mislila, ka je šteromi držinčeti včinila krivico, je je lepo ponižno prosila odpiiščenje, gda je pa trebelo, te je je tüdi ze vsov resnostjov pokarala.
Či ravno je bilo v domačoj hiži vnogo dela, je Frančiški bilo vse to še premalo. Njeno srce je bilo puno krščanske lübeznosti, lübezen njoj je pa nej dala počivati. Feanciška je nezmerno dosta dobroga včinila siromakom pa betežnikom. Či je neseo mešnik betežniki sveto popotnico, je Frančiška pobožno sprevajala Jezuša v najsvetejšem svestvi ; tak je zvedila za vnogoga zapUšče-noga betežnika, za šteroga je potom skrbela. Dvorila je tüdi po bolnišnicaj, prala pa šivala betežnikom oblek, o opravlala najpozadnješo službo. Njena hiža je bila odpreta vsem siromakom. Qda je v Rimi raz.sajao pomor, je v svojoj hiži pripravila več sobic za siromaške betež-nike. Zlasti je pa skrbela, ka so se betežniki lepo zmirili z Bogom pa za časa prejeli sveta svestva.
V hižo k Frančiški so pa prihajali nej samo siro-macje, nego tüdi vnogi drügi, šterim je trbelo tolažbo, düSevno pomoč. Vsaki je šo od nje pomirjeni, potolaženi pa z novim vüpanjom. Večkrat je Frančiška z ednov sa-mov rečjov zmirila stare sovražnike.
Tak je bila Frančiška dobra mati siromakom pa betežnikom, žalostnim pa potrtim. Oda je pa pomagala drü-gim, je sama dosta trpela. Pa svojo nesrečo je Frančiška mirno pa vdana v božo volo prenašala.
Leta 1413. se je neapolitanski kral Ladislav polasto mesta Rima pa pregnao ž njega vse tiste prednješe lüdi, šteri so bili zvesti rimpapi. Med tistimi, ki so mogli iti v pregnanstvo, je bio tüdi Franciškin mož Lovrenc; najstarejšega sinü je pa krao odpelo s sebov kak poroka ; zvün toga so njoj vzeli vse moževovo bogastvo. Frančiška je mirno trpela to nesrečo pa se je tolažila s pobožnim
Jobom: »Bog je dao, Bog je vzeo, ime Gospodovo naj bo hvaljeno.« Pa njoj je Gospod tüdi znova dao, ka njoj je vzeo. Kjao Ladislav je mogeo pobegnoti z Rima, Frančiška je pa dobila nazaj moža pa sinü.
Za vse je mela Frančiška dobro, smileno, v resnici materino srce, samo do sebe je bila ostra. Njeni mož, ki je čimduže bole spoznavao njeno jakost, njoj je zadnjih 12 let nazvolo nehao, ka je lejko živela, kak je sama želela. Jako ostro je pokorila svoje telo. Vina je nej pila, jela pa samo ednok na den; vživala je navekše samo zelenjé je pa sühi krüh; meso je jela samo te, či je bila beležna. Od siromakov, ki so prihajali v njeno hižo, je prosila za sebe trdi, sühi krüh, ona njim je pa davala dober pa tečen krüh. Njena obleka je bila preprosta pa skromna, z vunatnoga platna; vsigdar je nosila spokorno obleko pa žimnati pojas. S ponižnosti je včasi šla po hižaj, gde so je nej poznali, pa je prosila v bože ime; ka je dobila v dar, je razdelila med siromake. Za siromake je šče hodila po goricaj pa po logeh strtino pobirat, pa se je jako veselila, gda je z bremenom nabrane strtine šla skoz mesta nazaj domo.
To pobožno pa spokorno živlenje, štero je bilo posvečeno Bogi pa lübezni do bližnjega, je nej moglo dugo ostati zakrito. Rimske gospe pa gospodičine so vidile, kak žive bogata pa plemenita Frančiška, pa so jo vnoge začnole nasledüvati. Odpovedale so se gizdavosti pa pos-vetnomi razveseljavanji, pa so se pridružile Frančiški. — Frančiška njim je bila od toga časa vučitelica pa vodnica. Bog je pa želo, ka bi so ta pobožna drUžba ešče bole njemi posvetila; navdejno je zato Frančiški misel, ka je po pravilaj sv. Benedikta s svojimi prijatelicami nastavila novo redovno drUžino. Na svetek vnebovzetja Marijinoga, leta 1425., so se Frančiška pa deset tovar-šic v cerkvi pri sv. Mariji Novoj slovesno darüvale prečistoj Devici. Po dijačkoj reči, s šterov so zrazile svoje
delòvanjè, so se imenüvale »obläte« to je darüvane.*) — Njuv namen je bio : živeti za Boga pa z delom krščanskoga smilenja pomagati bližnjemi. Prva leta so nej mele sküpne hiže; nego že leta 1432. so kiipile svoj dom (Torre di Specchi) pa se preselile ta, kde živejo ešče déndenesnji »obläte« sv. Frančiške. Pobožna Frančiška je ostala doma, pokeč je živo njeni mož. Po možo-voj smrti je pa prišla v samostan, pa je ponižno prosila, naj jo sprimejo med sebe. Dosegnola je na stara leta, ka je tak goreče želela že kak mlada deklica. Bila je sprijeta v samostan leta 1437. Njene prvejše dtihovne hčeri, šterim je bila že med svetom vučitelica pa vodnica, so jo odebrale za prednjico. Ešče tri leta je v samostani molila, delala pa trpela, potom jo je pa Bog pozvao k sebi, ka bi njoj dao večno plačilo. Mrla je sveto pa vsa vdana v božo volo 9. marca leta 1440. v 56. leti njenoga živlenja.
Z živlenja sv. Frančiške pripovedavlejo vnogo čiido-vitnoga. Večkrat se je zgodilo, ka so betežniki, šterim je dvorila, naednok ozdraveli. Gda je bila v Rimi lakota, je Frančiška vse razdelila siromakom ; Bog je pa čiidovitno povnožo žito, tak ka je mela pobožna sltižbenica zmerom deliti med siromake. Zlasti je pa lepo čteti, kak je Frančiška že v živlenji občevala z nebeškimi diihovi. Skrivnostno občevanje z angelom čuvarom se je začnolo nas-kori potom, gda se je Frančiška z pokorščine oženila. Angel čuvar jo je vodo po poti popolnosti, včio jo je, pa karao, večkrat ešče kaznüvao, či se je pregrešila. Včasi jo je angel vdaro po lici, tak ka so šče drügi vidli vdarec pa sled. Ednok je bila Frančiška v družbi, gde so si gučali od posvetnih, premalo spodobnih reči ; Frančiška je z človeče bojazlivosti nej viipala guča pretrgati pa ga na drüge reči napelati ; pa naednok samo čiijejo
*) „Oblati" se zovčjo kotrige tistih redovnih hiš, štere pokorščino samo obečajo i ne obliibijo, če nosijo redovno obleko, ali ne. Vred.
vsi, ka je nekak vdaro Franciško; bio je angel čuvar, ki je kaznüvao Franciško za njeno slabost. Pod voditelstvom svojega angela čuvara je hitro šla naprej v pobožnosti. Kem svetejše je pa živela, tem prijaznejši pa tem lepši je bio angel, šteri jo je sprevajao.
Bog je poveličao svojo sliižbenico tüdi po njenoj smrti. Oda je ležala ešče v mrtvečkom drevi, je več be-težnikov nanagli ozdravilo, ki so se je doteknoli ; grešniki so po njenoj prošnji zadobili miloščo spreobrnenja. — Med svetnice je bila slovesno prešteta leta 1608.
— To so nešterne z med najlepših reči z živlenja velike bože sliižbenice, sv. Frančiške. Dvoji navuk si pa dobro zapomlimo vsi, zlasti pa ve, krščanske matere : 1. Či mate pri hiži slabe knige ali nekrščanske novine, je zmečte na ogenj; 2. dajte se voditi po svojem angeli čuvari!


Ivan Koasini, diihovnik Srca Jezušovoga
Či čtemo od ostro spokornoga živlenja svetnikov i manternikov, od njuvoga razsvetlenja i prikazni, se nam zbüdi miseo, ka je znam inda bilo nači, ka je človek ležej postao sveti. To je pa nej istina. Človeka ne vči-nijo za svetoga mantranja, prikazni pa čUde, nego pravo prizadevanje spoznati pa spunjavati volo božo, dober namen pri vsakom deli, zvestost v malih delaj, stanovitnost v molitvi, z ednov rečjov : živeti more z božov mi-loščov. Bog da vsakomi človeki teliko milošče, keliko njemi je potrebno za dUšno zveličanje. Kj to spozna pa si prizadevJe pobožno živeti, on postane sveti, Bog bo ednok njegov večni delež v nebesaj, kak je on delež svetnikov i blaženih, ki so živeli v vseh časaj
»Jaz scém postati svetnik!« To je skleno tüdi eden
plemeniti mladenec, od šteroga vam ščemo tii ednodriigo povedati.
Leta 1912. dee. 20. na svetek Srca Jezušovoga je mro v Rimi v nemškom zavodi po štiridnevnom betegi mladi diihovnik, Ivan Kpasini. Oda se je njegova duša odločila od tela, pa so bile opravlene potrebne molitve, je stano P. rektor, šteri je pri njem klečao i molo pa je s skuznatimi očmi pravo gojencom, ki so šče klečali v sobi: »To je zdaj mro svetnik.« Vsi, ki so poznali Kpa-sinija, so ga meli radi pa so ga poštiivali. Njegova po-božnost, skromnost pa prijaznost, njegov celi nastop so spominali na sv. Alojzija, šteroga poseben varovanec je mogeo biti pokojni Koasini.
Ivan I\oasini se je narodo I. 1887. sept. 5. Bio je sin bogatoga lekarnara (apoterara), Mikloša Kpasinija v lepom mesti Oradiška. Od svoje matere se je v ranoj mladosti navčo moliti pa z veseljom sliižiti Bogi. Mater je zgiibo, ka je še nej bio 5 let star. Njeno smrt so njemi nej ovadili, zato je molo nekaj časa vsaki večer molitev »Pozdravlena bodi Kralica« za zdravje svoje matere. Oda je pa že nej mogeo duže prenašati, ka ne bi šo gledat matere, se je skrivoma potegno v njeno sobico, pa da je je tam nej najšeo, se je milo razjokao pa jo je začno zvati. Njegova tetica ga je komaj pomirila, gda njemi je dopovedala, ka je mati v paradiži, pa ka jo on tam ednok najde. Dnevi njegove prve spovedi pa pre-čiščavanja so njemi ostali v svetom spomini celo živ-lenje. Od toga časa je njegova pobožnost zmirom bole rasla do najsvetejšega svestva, štero je gostokrat pa rad prejemao. Ivan je hodo najprle v šolo v Gradiški ; njegov vučitel, šteri šče dnesden žive, ga nemore prehvaliti, tak vrli je bio. Gda je bio star 10 let, je prišeo v Trst v gimnazijo. Tii je stopo pred njega svet ze vsemi svojimi slabostmi. »To je zaistino čtide vredno — je pravo pli-vanoš, ki je tistoga hipa bio v Gradiški — ka je mogeo
Ivan med takšimi okolščinami občuvati svojo nedužnost.« Bio je pa tak srečen, ka je najšeo ednoga pobožnoga, vučenoga spovednika, šteroga je bogao, je dosta molo, pa je živo samo znanosti pa včenjej. V počitnicaj je prišeo vseli domo v očino hižo, pa je prineso s sebov vsako leto jako lepo svedočanstvo. Njegov oča je mislo, ka bo se včio za zdravnika, pa je zavolo toga bio jako presenečeni, gda njemi je sin povedao, ka on žele postati diihovnik. Na konci oktobra 1906 je stopo Kpasini v nemški zavod v Rimi. Te zavod je središče za bogos-lovce z Nemčije, z Austro-Vogrskoga i z Švice. Nastavo je te zavod sv. Ignac. Kpasini se je hitro privado na novo živlenje pa je skrbno hodo posliišat predavanje na Oregorijsko vseučelišče. Poleg vsega toga je pa bio brzen i dobrovolen dijak, ki je tüdi male lastivnosti profesorov meo na skrbi. Nej je pa držao znanstveno izobraženost za glaven namen ; više je cenio izobrazitev značaja. V svojih sklepaj, štere si je tüdi zapiSüvao, se gosto nahajajo té reči: »Oreh ščem odürjavati, želem postati svetnik, Srce Jezušovo pa Mater božo ščem goreče častiti, ves čas ščem vestno porabiti, hitro i rad ščem doprinesti vsaki čas žrtve, štere Bog od mene zahtevle.« Tem sklepom je ostao zvest do konca svojega živlenja. To je držao za veliko miloščo božo, ka se je mogeo v Rimi, v središči krščanstva pripravlati na duhovniški stan. »Sto šče moj vučenik biti, naj vzeme moj križ na sebe, pa me naj nasledüje!« Tüdi na K^oasinija se je to nanašalo, tüdi on je meo znotrašnje boje, dvojenje v pozvanji, samo ka je vseli pravo : »Či je boža vola, ka bi jaz dü-hovnik postao, potom me bo Bog pomagao v svojov miloščov,« pa je premagao v svetoj mirovčini pa z zavü-panjom v Boga vse težave. Leta 1907. maja 23. je dobo tonzuro, 23 junija dva prviva nižišiva reda. Pri tom si mislo na lepi zgled, šteroga more davati lüdem, kak to veli sveta Cerkev: »Gda lüstvi kaj čtete ali predgate.
stojte na višišem prostori v cerkvi, ka bodo vas vsi vi-dili pa culi, ka tüdi teliko pomeni, ka morete v jakost-nom živlenji tüdi više stati od drügih.« Na pitanje, kak je mogeo Koasini povsedi tak veliki vpliv meti, čUjemo od vseh strani samo te odgovor: »Po svojem lepom zgledi.« Nej je meo nikaj posebnoga na sebi, sodelao je povsedi, tüdi pri igri, pri godbi, pri spevanji, znao je pa povsedi tak nastopiti, ka je duhovniška čast prišla vzeli do cele veljave. Dva zadnjiva nižišiva reda sta njemi bila podeljeniva 1. 1907. jul. 15. pa si je pri tom napravo sklep: Čistost srca, bratovska lübezen, odločnost, oblast nad sebov, goreča molitev. Cerkev je ober vsega bole lQbo. V tom si je etak mislo: »Z lübezni do Jezuša moremo mi biti zevsema napunjeni z lübeznostjov do Cerkvi, to lübav s tem kazati, ka bomo njo i njene odločbe kem bole spoznavali, ka mi v vsem tak čUtimo kak ona, pa ka zmirom napredüjemo v vernosti i pobožnosti.« Na veliki hasek je bilo Kpasiniji, ka je bio postavleni za ve-rovučitela v nedelskoj šoli.
Što pozna žalostne šolske razmere v Italiji, on zna, ka se na jezere dece poteple, ki so se nigdar nej včili, pa ki se niti ne vejo križati i bogamoliti. Z pomočjov blagoslova svetoga Oče rimpapo se je leta 1891 nastavila v nemškom zavodi nedelska šola, gde so že prie goreči gojenci zavoda po nedelaj večkrat spobrali vküp vnogo zapuščene dece, pa so je včili i pripravlali na prejemanje svestev. Dnesden ma ta šola šest razredov, pa se gojenci zavoda posvečujejo s pravov navdUšenost-jov za včenje male rimske dece. Kpasini je kazao veliko zanimanje za šolo, zato ka je tU najšeo dosta prilik, da je lehko bio na hasek dUšam. To je bilo njegovo lübavno delo, ka je včio mladino veronavuka. Tüdi v tom deli je oživlao njegovo mišlenje pogled na Zveličitela, ki je veliki prijatel male dece, pa si je etak mislo: »Jaz morem biti goreči, gda včim malo deco veronavuka, pa
morem vse, ka za nje včinim, včiniti tak, kak je Jezus včino, pa z lübezni do Jezusa.« Mladina je lübila Kpas>" nija zavolo njegovoga prijaznoga i častivrednoga obnašanja. Vsako nedelo proti desetoj vüri je čakao. deco pred cerkvov, ka bi jo potom pelao v šolo k včenjej. Za vsakoga dečkeca je meo par lübeznivih reči, pozvedavao je po njuvih razmeraj, zahtevao je pa tüdi oster račun od tistih reči, štere so se včili preminočo nedelo. Poleg toga je pa znao jako dobro vtišati preglasno veselost male dece, tak ka se je boža služba nej motila. On je bio tüdi goreči širitel gostoga prečiščavanja pri mladini. Leta 1908 je Kpasinija obiskala velika nesreča; mro njemi je oča, koga je jako lübo pa njemi bio jako zahvalen. Odzvüna je Koasini odvračao bolečine, odznotra je pa postao jako strsnjeni. Takšega hipa se je obrno k Mariji Sedemžalosti, pa se je od nje navčo, kak se more ponižno vdati v božo volo. Zlasti je pa jako častio Koasini svete patrone, ki so postavleni za mladino, kak sv. Stanislava Kostka, sv. Alojzija pa sv. Ivana Berch-mans. Vzeo si je pa rad tüdi sv. Ignacija za zgled. Naj-raj je opravlao molitvi v čast presvetomi Srci Jezuso-vomi pa žalostnoj Materi Božoj. Ešče na smrtnoj posteli je preporačao te molitvi vsem, ki so bili v nemškom zavodi. Posebno rad se je pa spominao blagoslova pobož-nosti presvetoga Srca Jezušovoga, pa je vsaki den zmolo rožni venec.
Leta 1912. junija 1. je s šestimi tovariši sprijao di-jakonat v Lateranskoj cerkvi. Njegova lübezen do dühov-ništva je temduže bole rasla, čimduže bole je spoznavao, kak velika je njegova naloga. »Dühovnik ma visiko čest — tak čtemo v njegovih zapiskaj — on spoznati da dü-šam Boga. Či je Bog zavüpao dUše na nas, potom žele s tem v naše roke položiti nezmeren kinč svoje Krv" ! s tem nam da poseben dokaz svoje lübezni i zavüpanja.« Koasini je stao na pragi dUhovniškoga stana. Leta 1912
okt. 28. je sprijao sveto posvecüvanje, na den Vseh svetcov pa, šteri den je bio leta 1912 tüdi svetek Srca Jezušovoga, prvi pétek, je dariivao v lepo okinčenoj cerkvi svojo prvo sveto mešo Qospodnomi Bogi. Nišče je nej mislo, najbole pa K°asini nej, či že prišestno leto na god Srca Jezušovoga vzeme Gospod njegovo živlenje. V bliš-čečoj mešnoj opravi je stopo pred oltar, pa se njemi je srce napunilo z veseljom i z blaženstvom. To je bila ti-hotna meša z lepov slovesnostjov, štera slovesnost se je dokončala z posvečenjom i hvalodavanjom presvetomi Srci Jezušovomi.
Samo sedem tjednov je bio Kpasini dühovnik, pa tej njegovi kratki dnevi so bili tak popolni pred Bogom, kakše more preživeti samo goreči častivec Srca Jezušovoga. Ves te čas je bio za njega miren, resen čas včenja, šteroga najvažnejši del je bila daritev svete meše. Najraj je opravlao sveto mešo ob tričetrt na šesto vtlro, sledkar pa z zdravstvenih ozirov ob šestih, pa se je vsigdar držao natenko cerkvenih predpisov. V nedelo 15. decembra leta 1912 je meo eošče v cerkvi zavoda veliko mešo, odvečara večernico, večer je pa igrao na gosli. Decembra 16. bi mogeo mešiivati ob čestih, samo ka je nej prišeo. Gda so ga po dugom čakanji šli iskat, so ga najšli, ka je bio v posteli pa je bio betežen. Včasi so pozvali zdravnika, šteri je po kratkoj preiskavi spoznao nevaren beteg, pa je odredo, ka bi ga opererali. Kyasini se je nikaj nej tožo, nego njegov obraz pa mili zdihaji so kazali, ka trpi velike bolečine. Svoje bolečine je zdrUžo z Jezušovimi, pa je tüdi v betegi ostao pokoren svojim predstojnikom. Gda so njemi naznanili, ka bo opererani, je pravo: »Kak Bog šče; jaz sam na vse pripravleni, ka vi za dobro spoznate; jaz ščem samo božo volo spuniti.« V sredo, 18. decembra, odvečara je bio opererani. Gda so ga pitali, či se boji, je odgovoro: »O nej, jaz sam se zevsema Bogi darüvao, pa sam pripraven mreti, dugo trpeti ali
pa ozdraviti, kak to žele Bog.« Operacija je bila dobro opravlena, nego zdravniki so zato li nej meli dosta vü-panja. Zvužgala so se njemi tüdi droba, pa je beteg bio čimduže bole nevaren. Za betežnika je nej bilo več pomoči. Po operaciji je zato li pravo, ka so bolečine popustile, pa ka se počiiti bolse. Oda so njemi povedali, kak težka je njegova bolezen, je sam proso svestva za mirajoče, štera je na drugi den sprijao z najvekšov pobožnostjov. Njegovi tovarišje so neprestano molili za njegovo ozdrav-lenje. Koasini je pa ostao do zadnjega zdihaja svojega živlenja za zgled, tak dobrovolno je prenašao bolečine vdani v božo volo. Ešče tisti den odvečara se je zahvalo vsem svojim tovarišom za lübav, pa je je proso, naj njemi odpüstijo vse hibe, štere je znabiti včino pred njimi. Dneva 30. decembra zajtra ob treh je gučao tak črstvo i jasno, kak gda je šče zevsema zdrav bio. Večkrat je preporočo svojo dUšo Bogi v roke, je obüdo vero, vüpanje i lübezen, obrno se je k Materi božoj pa k presvetomi Srci Jezušovomi. Pogostoma je küsüvao razpetje pa pri tom molo: »Naj se zgodi v vsem Tvoja sveta vola!« Proso je tüdi svoje tovariše dühovnike, naj pri svetoj meši molijo za njega. Največ se je pa pogo-varjao od nebes, edno celo vüro dugo, z veseljom pa z mirovčinov. Medtem so njemi roke postanjüvale mrzle, na čeli se je pa pokazala smrtna rosa. Okoli sedme vüre je prišeo k njemi duševni voditel pa ga je pitao, kak se počUti. Kpsini je odgovora: »Ešče ne merjem, zato ka se čUtim močnoga.« Komaj je pa šteo duševni voditel oditi, pa so ga že pozvali nazaj, pa gda je stopo v sobico, je vido, ka Kvasini mira. Nato so prišli naednok vsi gojenci pa so molili. »O pater rektor — je pravo Koasini — povejte vi vsem, kak velika je bila dobrota boža za mene!« Več reči je nej prišlo na njegova vüsta. Smrt se je približavala. Med rečmi rektora: »Jezuš, tebi živem; Jezus, tebi merjem; Jezuš, tvoj sam živ i mrtev« pa
»Zdrava bodi Marija« je zdehno Kpasini svojo diišo pa jo dao nazaj Stvoriteli. Njegova smrt je bila tak genliva, ka je nigdar ne pozabije, ki so bili nazoči. Tak mirno je ležao na posteli, roke je meo k molitvi sklenjene, v njih razpetje, kak či bi spao. Pater rektor je bio pri nje-govoj desnoj strani, pater Hilgers na levoj strani, pater spiritual je pa molo molitve za mirajoče, okoli so pa klečali gojenci zavoda pa so se skuzili. Te skuze so pa prihajale bole z genlivosti nad tak lepov smrtjov, nej pa od bolečin, štere pozroči ločitev. To je bila Kpasinijova zadnja daritev za god Srca Jezušovoga. Decembra 21. odvečara so ga sprevodili med milim zvonjenjom na pokopališče pa so ga položili k večnomi počinki.
Slava njegovomi spomini, večni mir njegovoj duši !
Sprevod.
Prišlo je vkiip več liidi na enoj železnici. Pogučavali so si prie od posvetnih dugovanj, nazadnje pa tiidi od vere. Zlasti eden gospod pa edna gospa sta se jako zanimala za te predmet.
Gospod : — Ja, znate gospa, jaz samo to pravim, ka je zadosta, či je človek pošteni...
Gospa : — Kakpa ka je zadosta, . .. dostakrät ešče znam preveč.
—	Pa ešče jaz to mislim, ka človek tiidi tak lejko brezi greha žive, či ravno ne de hodo v cerkev.
—	Vidite, gospod, jaz tiidi tak pravim ; poznam pa več takših samcov, ki so svojo pobožnost vse v zapeček zmetali, pa so zato li vrli ostali.
—	Vi mate prav, gospa 1 Veseli me, zato ka vidim, ka vi razmite glas našega časa.
—	Či vam je po voli, včasi povem edno z godbico, štera potrdi te moje reči.
—	Prosim vas, gospa, rad bom poslušao. Pa da sam jaz tak novinar, ki pišem novine, zato to lejko popišem svojim čtevcom.
—	Jaz vam jako rada povem ! Zadnje dneve sam se podržavala pri ednoj bogatoj hiži, gde je sliižo tüdi eden veren stari sluga. Te sluga — kak so to meni tam pravili — je nigdar nej hodo k meši, zdravemarje je tüdi nej znao moliti : z ednov rečjov, z dühovniki je nigdar nej meo posla pa se je za nje nej brigao.
—	Zagotovo je bio kotriga kakšega slobodnozidar-skoga drOštva, jeli pa ?...
—	To ne vem, zato ka sam nej pitala; nego to edno je istina, ka je pošteni samec bio.
—	Vidite, gospa, ka sam prav pravo !
—	Na vsaki način ste dobro povedali ! Da je te sluga bio tak veren pa pokoren, so ga skoro tak meli pri hiži kak kotrigo drUžine.
—	Vej si je to tüdi zaslUžo. Pa či vi pravite, ka je nikaj nej vervao ?
—	To je istina, ka je nikaj nej vervao, zato ka se je za vero nikaj nej brigao.
Te je pa tak živo ka slobodnozidarec?
—	Zevsema tak ! Nego ednok je te sluga samo zbe-težao, pa je drUžina z strahom opazila, ka se njemi pri-bližavle smrt.
—	Jeli pa, ka je nato hižni gospodar pozvao k njemi dühovnika?
—	Nej je pozvao. Vej je sluga brezverec bio, pa so zato tak mislili, ka brezi dühovnika šče mreti.
—	To so čedno včinili. Rad bi pa znao ime te poštene družine, ka bi jo zoznano s svojimi čtevci. Pa pravte samo dale, gospa, zato ka me to jako zanimle.
—	Veren sluga je za nekelko dni mirno premino z
toga sveta. Da so ga pa z cerkvenim obredom nej mogli pokopati — vej je od cerkvi nigdar nanč čiiti nej šteo, zato ga je hižni gospodar s sveckov precimbov dao spraviti v zemlo.
—	To je lepo ! !... Te so pa nej bili tak zaostani, ka bi diihovnika prosili za cerkvene ceremonije.
—	To so nej včinili ! Diihovnik je nej mogeo prepovedati cerkvenoga sprevoda, zato ka so ga to nanč nej prosili.
—	Po takšem so mogli nekaj napraviti.
Staroga, pokornoga slugo so brezi križa pa brezi
diihovnika nesli na tisto mesto, gde so ga nakanili pokopati. Gda so ga piistili v jamo . ..
—	So znam kakši govor držali nad njim ali pa slovo jemali od njega?
—	Ja, to je včino säm hižni gospodar.
—	Ešče pomlite, ka je pravo?
—	Od reči do reči vam povem, či vam je po voli.
—	Prosim vas, gospa, povejte mi, ka si zapišem za svoje novine.
—	Jako rada vam povem ! Govor hižnoga gospo-dara je bio kratek pa se je etak glaso: »Tü počivle moj sirmak Pinci! Istina je, ka je zadnje dneve bio malo čeme-rasti, nego bio je zato: vrli pes do groba.«
Zdaj je sprevido gospod novinar, ka je te pokoren sluga, od šteroga je gospa pravila, ka je na vero pa na duhovnike nikaj nej dao, nej bio človek, nego je bio četveronogati cucko.
Vsi, ki so te pogovor čiili, so se zdaj jako začnoli smejati, pa so prostozidarskoga gospoda v takšo sramoto postavili, ka je pri prvoj stavi skočo z vlaka pa odišeo,
ka so ga več nej vidili.
*	J	„Vk."
Tolažilna pisma našim vojakom i njihovim dragim.
i.
Vojaki na bojnom poli.
Dragi sinek ! Ti si zdaj nej kmet, nej hlapec, nej delavec, vojak si. Dobo si častno imé, štero kaže na tvojo zvišeno dužnost. Vojüvati, boriti se moreš. Za koga? Glej milijone za mejami tvoje drage domovine, šterim proti nevarnost. Nevarnost večna i časna kaže svoje po-giibonosne zobé na tvoje dräge, da bi je požrla. Ne veš morebit, ka je sovražnik, proti šteromi se boriš, prisežni neprijatel katoličanske vere ? Ne veš, ka svojo krivo, raz-kolniško sili na vsakoga, koga podjarmi, v šteroj pa ne ga zveličanja?
V	nevarnosti je tista vera, štero si podedovao od svojih mili starišov, v šteroj si skleno zakov z svojov liibov tovarišicov, na štero si včio svojo drago, drobno dečico. Tisti oltar, pred šterim si dobivao teliko tolažbe, teliko duševne hrane, šče neprijatel podreti i namesto njega postaviti svojega brez hrane, brez vretine, pri šte-rom so nešteti milijoni diiš odreveneli i se večno po-giibili.
V	nevarnosti je tvoj dom, tvoja mila domačija, v v šteroj ti jé zibel tekla, tista skromna hišica, kde sì beli den zagledno, kde si kak dete se igrao po cvetečih travnikah, po zelenih logäh, kde si letao za metiileki, posliišao ptičje pesmi i je z blaženim čiitenjom dale žvrgoleo.
V	nevarnosti je tisto blago srcé, na štero si teli-kokrät naslono v radosti i žalosti svojo glavo i pravo genjlivo: »moj oča liibléni, moja dräga mati.«
V	nevarnosti je tista verna dOša, štero si si pred
božim oltärom zvolo za tovarišico za celo živlenje, šteroj si darüvao liibézen svojega mladoga srca i njej vernost obliibo do hladnoga groba.
V	nevarnosti je tvoja drobna dečica, štera te je tak liibko znäla zvati : »ajtek lubléni, « ali konči seti nasmejati, kda si je v lice zagledno i v njem samogasebe ovä-rao pa pozabo pri njej ves triid i težave svojega žmet-
noea stana, ö
V	nevarnosti je en starček mili, vnogotrpééi, tvoj apoštolški kral, vladar i čuvar tvoje domovine, kde si rešen od jezerih nesréé, vnogokrat brezskrbno, vesélo živo. —
V	nevarnosti je veliki broj tvojih poznäncov, sorodnikov, bratov, sestér i dobrotnikov, šteri vsi na tébe mislijo, te z svojimi molitvami podpirajo i te srčno, z skuz-nimi očmi prosijo: trdno stoj, bori se, vojskiij se, reši nas!
Tak, sinek dragi, ti vse kriči, vse kaj je k tvojemi srci priraščeno : vojsküj se za näs, reši nas! Tak ti ječi tvoje malo dete, tak stari stariš, tak vladar svečki, tak vere pazitel, diihovni tvoj pastir.
Vojskiij se zato, reši svoje drage, vkiippoberi vse svoje moči i je dariij za svojega Boga i svoj mili dom, šteroga ti Bog zapovedäva liibiti, kak samoga sebé.
Istina, težaven je boj. Noč i den biti v strelnih jär-kaj brez svetlobe, brez toploče; dregetati na dugi stražaj, opešati na mučnih hojaj, zatajiti se v jestvini, pitvini, v legi, v spanji, brez cerkvi, brez meše, brez spovedi, brez prečiščavanja biti neštetokrat, težko je to. Znam, ka se ti krči i krvavi dostakràt srcé i diiša ti je pobita pa tužna. Vse to znam, pa li te prosim v svojem i vseh tvojih dragih imeni: vojskiij se, reši nas! Včini, kaj moreš, postani celi junak! Dušnavest ti naj na oči nikdar ne vrži, da si ne spuno mile prošnje svoje vere, svoje domovine v skräjnoj nevarnosti.
Tolaži se, ne je zaman té boj ! Jezerojezér src zdi-
- dl -
gäva svoje peroti v gorécih molitvah za tébe noč i dén. Ce bi ti vido pobožne duše moliti za tébe, razjokao bi se i pripraven bi postao še mreti za njé, ki te tak liibijo. Či bi ti opazo malo dečico, kak vrelo pošila prošnje za té pred Marijino materno srcé, bi kiišno svoj meč i tak ga potégno, naj obraniš ž njim té nedužen drobiž. Ce bi ti mogo prešteti vse tiste däre diiševne i časne, štere je smilenost zajéla z odprtih, tebe liibécih src i tebi, za téqe odpostäla v večni raj i po zemelskom domi, dol bi poklekno, na nébo bi se zgledno i jočič bi hvalo dao Večnoj Smilenosti, ka ti je teliko vretin smilenosti odprla.
To naj te tolaži, sinek liibléni, i tista plača, štero za svojo borbo v nébi dobiš. Jezuš de tvoj plačnik, Marija ti ga da zäto ka si tak lübo njega i njegovo deco, svoje bližnje, ka si svoj žitek v nevarnost postavo za njé.
Tvoj diihovni poster.
Posvetilna Molitev.
Službena Molitev Sombotelske pušpekija 1915-ga leta, l.-ga januara.
Qospon Jezuš, komi je nebeški Oča v dedščino däo närode i v posestvo celo zemlo, k tebi se obrnémo v težavnih dnevaj skušnje ino te vrelo prosimo, vzemi v obrambo svojo dedščino, našo vogrsko domovino, krvavečo se pod vdärcom boja. Spomeni se pobožnosti naših očakov, ki so se za slävo tvojega Imena borili ; spomeni se krvi mantrnikov, štera je na to zemlo tekla ; spomeni se molitve verespovednikov ino devic, štera se skoz jezero let zdigävle k Tebi za bldženstvo domovine. Tak vnogokrät smo že kušali moč tvoje obrambe vu vremeni nevarnosti, ka zdaj s viipanjom stopimo pred prag tvo-
jega oltära v težavnom časi, kda boj teče na živlenje i smrt. Prosimo tvoje presvéto Srcé, ki je to držanje v svojo liibezen sprijelo : naj vlejé na näs svojo od vse vučenosti vekšo liibezen ; naj milostivno dopusti, da na-
Dariivanje Srci Jezušovomi.
šega apoštolskoga kräla, ki korono svetoga Števana nosi, piišpeke naše domovine, svetske oblasti, junačko vojsko ino vse verne Njemi posvetimo.
Tvoje božansko Srcé je obliibilo, da nas s obilnost-
jov svojih blagoslovov obda; da mir, podporo i tolažbo podeli vsem tistim, ki je častijo. Ovo, mi vsi, podložniki stiskane vogrske domovine, se posvetimo zdaj tvojemi presvetomi Srci ino prosimo miloščo zmage vu pravič-nom boji za pravico, i blagoslov stälnoga mira. Tvoje presvéto Srcé je s prelevanjom svoje drage krvi zmagalo neprijätla zveličanja človečega roda. Prosimo te, dopusti, naj bo to zmagovito Srcé zmagovita zastava naše vojske, vüpanje trpečih starišov, tolažba zapuščenih dovic i sirot. Vzemi té närod v svoja očinska naroča, kak si vučenika lübezni na predveCér svojega trplenja k Srci stisno. Ti, ki neščes smrti grešnika, včini, ka de tvoje božansko Srcé blaženi počitek naših v boji zgüblenih junakov.
Prikapči žive tak tesno k sebi, ka se nigdär več od tebé ne odtrgnejo. Zažgi v naših srcah plamén svoje lübezni ! S veséljom ti damo svoje srcé, da je spodobne včinis po svojem Srci.
Znämo, da smo nevredni tvoje milošče, da smo si zaslüzili z svojimi grehami te grozen vdarec, šteri nam teži domovino i njo spravi vu veliko žalost. Ali zdaj v hipah té velke nesreče spoznamo svoje slabosti, i s po-korov, iz srca izvirajočov, prosimo tvoje milostivno Srcé za odpOščenje.
Novo zavezo želemo sklenoti z Tebom, štera zaveza nam naj zagotovi za nevseveke tvojo očinsko lübezen i zmožno obrambo. Kak je stari zakon daritvih krv zapečatila; pečat pa novoga zakona je tvojega svetoga Srca krv bila : spodobno vzemi, kakti zalogo naše posebne zaveze krv naših bratov, štera tecé na bojnih poläj, štero Ti darüjemo zdaj za slavo tvojega svetoga Imena i zed-nim za odpiiščenje naših grehov.
Daj, da v svetoj zvezi z Tebom vredni bodemo vživati blagoslov mira, i potom zemelskom potüvanji, štero v tvojoj zvestnoj sliižbi želemo preživeti, vredni postanemo s tvojimi odičenimi Sveci v domovini večnoga
mira moliti Tebé, ki s Očom i Svetim Diihom zivés i kraliiješ na vseh vekov veke. Amen.
Molitev
XV. Benedikta rimpape za mir.
Sladki Jezus, tvoje presvéto Srcé je naša zadnje zavetje v tom grozovitom boji, šteri narode i držanja pretrosi. Bog milostivnosti si, vzemi zäto od näs té grozen vdarec ; kräl mira si, — prosimo te — daj nam nazaj tak močno želen mir.
Presveto tvoje Srcé je razlejalo svojo liibezen po tom sveti, naj bi preminola vsa nezložnost ino jedino liibezen kraliivala nad liidmi. S sočiitjom je napunila vsaka človeška nevola tvoje presvéto Srcé, dokeč si tii na zemli živo. O daj, da se to dobrotivno srcé na pomilenje gene proti nam v toj težkoj vöri, gda nas čarna pošast odör-jävanja i strahovitnoga klanja teži.
Naj se ti milijo vnoge žaliivajoče matere, ki za živ-lenje svojih sinov trepečejo; vnoge rodovine, v šterih za svojega zgiiblenoga podpirača točijo vrele skuzé ; naj se ti mili tä nesrečna Europa, štera se bojati mä, ka de v piiščavo premenjena.
Pobiidjävaj misel miru v diišaj vladärov i närodov. Včini konec nezložnosti, štera med närodami vläda. Včini, ki si nas s svojov sveto/ krvjov odkiipo, ka do se liidjé znova z kiišcom pazdrävlali v znaménje mira. Nekda je sveti Peter apoštol etak skričao k tebi: »Reši nas, arse pogiibimo!« i ti si niilostivno, posliihno njegovo prošnjo vtišavši burkajoče se morje. Zgledni se tiidi na näs mi-lostivno, ki si s stälnim viipanjom zdihävlemo k tebi, pa podeli razburkanomi sveti mir i pokoj !
Mati naša, sladka Devica, tüdi ti nam pomagaj; kak si nas vsigdär branila v težkih skiišnjavaj, tak tüdi zdaj näs brani i v mogočno svojo Obrambo vzemi. Amen.
Devica Marija sprosi nam od svojega Božega Deteta mir!
Naslediivanje Marijino.
Viipanje je lejšajoče vrastvo za žalost.
Kak sam bila — tak pravi Marija — v veri vsigdar stanovitna, ravno tak sam nigdar nej zgübila vüpanja.
Najvekši del živlenja sam preživela med zdihavanjom pa med jočom, pa so mi dnevi bili puni bridkosti pa trplenja.
Istina je, ka sam mela vnogo veselja v svojem Sini, trplenje pa, štero je na njega čakalo, mi je napravilo dosta bridkih vür pa velike bolečine.
Jaz sam ga povsedi vidla v trplenji pa v mokaj, pa
sam ga nazadnje mogla viditi od vseh zapiiščenoga se mantrati, mrejti pa düso zdejnoti.
Pa sam zato nigdar nej zgubila viipanja, ka ednok bo konec vsemi vnogomi trplenji, on stane od smrti, pa bo z menov vred šo v domovino večnoga veselja i bla-ženstva.
Vüpanje je bilo to, ka me je zmirom tolažilo, krepilo, navdiišiivalo, pa me v najbridkejšoj žalosti z blaženim čiistvom napunilo.
Kj se v Bogi ne viipa, ma pokvarjeno düso pa se pogübi, kak se tüdi cvet posüsi na vročem sunci.
Što pa močno vüpa v Bogi, što verje pa se vüpa, ka njemi Bog po časi zbolša okolščine, med šterimi žive, on sam sebi davle pogum, pa njemi nej trbej tolažbe drügih ludi.
Krščanski človek, naj bo kakkoli žalostno pa nevolno njegovo zemelsko živlenje, se more vsigdar vüpati, ka ga na ovom sveti čaka velko blaženstvo.
Bog je jako zvesti v spunjavanji svojih oblüb. Vsigdar je spuni verno pa stanovitno, pa nam v nebeskom kra-lestvi podeli tak velko veselje, kakšega veselja si naša pamet nemre domisliti pa nej zapopasti.
Draga moja dOša, či bi se včasi vse trplenje pa nevole zemelskoga živlenja na tebe sipale, niti te ne zdvojiš, či ti samo v srci pa v diiši živč vüpanje v nebeško radost i blaženstvo. To bo te najmre zmirom opominalo, ka se ovoga sveta blaženstvo pa veselje samo po toga sveta trplenji lejko zadobi.
Brščas si že sprevido, ka se v lüdeh ne more zavüpati, zato ka ali ne spunijo, ka obečajo, ali se pa z svojega obetanja zevsema spozabijo.
V Bogi se pa tüdi te lejko vUpaš, či si grešio, zato ka je on neskončano smileni. Tvoje vüpanje pa more prihajati z očivesnoga požaKivanja pa s pravoga namena, ka se pobolšaš.
Sto ne požalUje svojih grehov, pa što nema prave vole se pobolšati, on naj nikaj ne viipa !
Samo tisti dobi dar i plačilo, što požaliije grehe. Što je pa zakrknjeni v grehi pa v htidóbijaj, njega čaka ostra kazen.
Dotečas, pokeč žive v tvojem srci vüpanje na večno živlenje, te vse bridkosti pa nevole celoga sveta ne bodo mogle premagati pa za nesrečnoga včiniti.
Či se ti godi slabo, pa bridkosti obdajajo tvojo diišo, potom se hitro zgledni poti nebi, pa si misli, ka de tam konec vsemi trplenji !
Bolezen, trplenje, zaničiivanje, zapiiščenost od liidi, vse, ka nevol pa bridkosti te samo more zadeti v tom zemelskom živlenji, pa ešče smrt de ti lejka, pa nej strašna, či se tolažiš z viipanjom na nebesa.
Draga moja diiša ! Viipaj se v Bogi, v tvojem dobrom Gospodi, delaj vsigdar dobro, pa de ti srce pa diiša vsigdar mela potreben mir.
Naslediij mene!	»Vk«.
Kak častijo Marijo imenitni liidje na sveti.
Sv. Števan kral je zkažiivao svojo naklonjenost do Nebeške Kralice med drügim tüdi tak, ka je siromakom vsaki den delio almoštvo pa je v siromakaj postüvao drü-žino nazarenske svete Device. Večkrat se je zgodilo, ka se je preoblečeni med siromake potegno, tak ka so ga tej nej poznali, pa je takšega hipa večkrat čtio, kak so ga ogrizavali pa grajali mesto zahvale tisti, ki so menje almoštva dobili. On je pa to nikaj nej marao, pa je kak »ponižna slUžbenica Gospodnova« etak molo k Mariji: »Oh, nebeška Gospa, Kralica vogrske države! Zahvalim se ti, ka se tak obnaša proti tebi tvoje siromaško liistvo.
Či bi se sovražnik obnašao tak proti meni, bi se znabiti maščiivao, od tvojih pa od tvojega sv. Sinil siromakov pa to ne zamerim !
Sv. Margeta, kralica Šotlanda, je vsaki den šesterim siromakom oprala noge pa je več sirot pogostila pri svojem stoli tak, ka njim je sama dvorila, naj bi tak postala podobna poniznoj Nebeskoj Kralici.
IV. Vladislav, polski kral, si je hčer vojvode Niverna samo po tem pogojom zaročo, či si mesto imena Marija, kak so jo detečas zvali, zvoli ime Alojzija, zato ka je nej držao za vredno, ka bi zemelska vladarica nosila veličastno ime Nebeške Kra''ce-
Šebeštjan, portugalski vojvoda, je svojo pobožnost do Nebeške Gospe tak spunjavao, ka je vsaki den v do-ločenom časi opravlao edno ali dve molitvi pa se je pri tom nej dao motiti od nikšega posla. Ednok je povsem nedovedoč šo na lovino celi kraleski dvor. Že so vsi bili k redi pripravleni, samo vojvodo Šebeštjana je šče nej bilo. Nemirovno so ga čakali, zato ga je naddvornik šo iskat. Najšeo ga je pri molitvi. Na pitanje, zakaj se ne pašči, je odgovoro: »Prle kak bi opravo svojo pobožnost do nebeške Matere, si jaz ne sedem na konja.« Vsem je sliižilo to kak lepi zgléd.
I. Janoš, portugalski kral, je vsaki den opravo kratko molitvico v čast sv. Devici, pa či njemi je što šteo kakše veselje spraviti, je to najležej tak dosegno, či ga je nas-ledüvao v toj pobožnosti.	»Vk.«
Vojvoda postao piiščavnik.
Izurad, vojvoda kastilijski je s svojim vnogim imanjom bio tak, kak Šalamon s svojim nesmernim bogastvom.
Šalamon kral je v resnici meo telko srebra kak smeti, zlat je pa tüdi na küpaj ležao v njegovoj zakladnici.
Godilo se njemi je dobro na sveti; privoščo si je tüdi vse, ka so njemi poželele oči i vüsta, pa je zato li kak sam pravi — gda je okiiso vse nasladnosti, to spre-vido, ka je vse samo jalnost, pa njemi je drügo nej ostalo, kak to, ka se je navolo vsega pa ga je šče pekla düs-navest.
Ednako je bio tüdi s svojim imanjom španjski vojvoda Izurad. Lepa palača, zverinjek, krasna pola i logovje to vse njemi je nej moglo spraviti tistoga veselja, štero si je želelo njegovo srce. Zato se je odločo, ka bo šo v pUščavo, pa bo živo kak pUščavnik. Njegovi so ga strašili, ka bo v püstini mogeo od glada mreti, ka ga pojejo zverine, pa to vse je njega nej več moglo zadržati. Odpravo se je na pot, pa je niti henjao nej prie, pokeč je nej prišeo do sirijske püstine.
Tü je te najšeo, ka je iskao. Tihota je bita takša, kak či bi zmirom bilo polnoči, drügo je nanč nej bilo kak tihota. Nej je bilo loških grüsek, nej jagod, pa nej nikšega drügoga živeža ali korenja, s kakšim so se stari pUščavniki navadno hranili. Vojvoda je postao tü jako lačen. Te si je začno premišlavati, ka je doma samo scinkao, gda bi rad kaj meo, pa njemi je sluga včasi prineso v srebrnoj posodi vse, ka je želo.
Tü bi bormeč zaman cinkao kakšteč dugo, poslühno ga nišče ne bi, samo kovranje bi znali zleteti vujška, šteri so okoli njega v püstini klükali korenje edne takše rast-tline, ka je podobna lipühi.
Kak si je to premišlavao, je ravno zleto vujška eden kovran pa je meo v klüni eden žaloš takšega korna. V tom je nej bilo nikaj posebnoga, nego čUdno je bilo to, ka gda je kovran leto ober vojvodo, je püsto s klüna koren, tak ka je te koren vojvodi v naročje spadno. Vojvoda je vzeo koren, ga je oküso, pa što bi znao popisati njegovo öüdüvanje, gda je vido, ka je koren tééen
kak fino jaboko, pa je hranilen, kak kakša dobra mesna hrana. Takse rastline je pa bilo obilno v püstini.
Vojvoda je včasi meo jako dober obed, zato je po-klekno pa je z zahvalnov diišov poveličavao Boga, rekoč: V tebi se viipam, o Gospod, pa nigdar ne bom vkanjeni!
Tam v püstini je potom lejko Bogi slOžo, nišče ga je nej mešao, Bog ga je pa obilno blagoslavlao, zato ka se je tak močno vüpao v njem.
„Presveto Srce Jezusovo, viipam se v tebi !"
Kratke molitvice, tak zvane zdihaje so radi molili svetniki.
Svetio čevje i duševni voditelje ne morejo zadosta pre-poračati to lepo navado, s šterov si svoje srce najležej pa najbole sigurno zdignemo k Bogi pa si odpremo vre-tino vseh milost, štere so nam potrebne. Sveta mati-cerkev je pa navezala k tem kratkim molitvicam bogate odpüstke, ka bi nas s tem nadigavala, ka bi je kembole pogostoma molili. V spodanjih vrsticaj želemo govoriti od edne takše kratke, nego posebno hasnovite molitvice, štera je med katoličanskimi verniki jako razširjena i štera se etak glasi: »Presveto Srce Jezusovo, viipam se v tebi!* Kelkokolikrat opravimo to molitvico, zadobimo vseli 300 dni odpüstkov, štere je dovolo sveti Oča, Pij X. — P. Pettegham je začno najprle razširjavati to kratko molitvico, pa jo je on sam dostakrat zlasti na to porabo, ka je ž njov trdokorne grešnike na smrtno j posteli pri-dobo, .ka so se spokorili. Či je vse njegovo nagovarjanje i opominanje bilo zaman, je vse včino, naj bi mirajoči spregovorili konči te reči : »Presveto Srce Jezušovo, vii-pam se v tebi!« Či se njemi je to posrečilo, potom je zapisao te reči na eden žaloš papira pa je je obeso gde
poleg betežnika, tak ka je je betežnik lejko vido. Te kratke reči so dosegnole, ka je vnogo prošenj bilo čiido-vito poslühnjenih. P. Pettegham sam pravi: »Ta molitvica da moč tistim, ki so v dvojnost spadnoli, omejča trdokorne grešnike, pa zbüdi zavüpanje v tistih, ki so postali male vere « Spuni se obliiba, štero je dao Od-küpiteo blaženoj Mariji Margeti: »Grešniki najdejo v mojem Srci neskončno morje smilenosti.«
Z Belgijuma se je ta molitvica hitro razširila na Francosko, na Angležko i Nemško ; na Vogrskom je že tüdi jako razširjena. Ta molitvica ma čudovito moč, to pa zato, ka se Bogi jako dopadne, či pravimo, ka mamo v njem vüpanje, zato ka se s tem ponizimo pred njego-vov velikostjov. Svetoj Gertrudi se je je ednok prikazao Zveličitel pa njoj je od zavüpanja pravo etereči: »Stanovitno vüpanje da moč düsi, ka mi rani Srce. Tista močna vera, ka jaz mam zmožnost pa volo, ka njoj lejko v vsakoj zadevi na pomoč idem, ma zmago nad mojov smilenostjov, tak ka mi je nemogoče se ločiti od takše duše.« Za sveto Gertrudo je bilo vüpanje vretina vseh milosti; ona pravi, ka je zadobila vse milosti po močnom vüpanji. Ednok je pitala Zveličitela, ka naj včini, ka bi zadobila čerezredne milosti, pa njoj je Zveličar odgovoro: »Samo vüpanje lejko zadobi vse.« Blažena Marija Margeta je pravila: »Najsvetejše Srce Jezusovo je zakladnica vseh milosti, kltič od te zakladnice je pa vüpanje.« Nega tak velike milošče, štere od Jezušovoga Srca ne bi mogli za-dobiti. To je Odküpiteo tüdi oblübo svojoj slUžbenici, gda je pravo: »RazglašUj sama, pa daj razglašUvati po drügih vsemi sveti, ka v podeljavanji milošč ne poznam ne konca ne kraja za tiste, ki je iščejo v mojem Srci.« Dobro si zapomlimo te reči : »ne poznam ne konca ne kraja za tiste, ki je iščejo v mojem Srci.« Dobro si zapomlimo te reči: »ne poznam ne konca pa ne kraja.«
Ta molitvica ma veliko moč v vsem dUševnom i te-
lovnom trplenji pa v nevolaj. Skušnja kaže, ka so se takše diiše, štere so že duga leta nej mogle premagati svoje strasti, po pobožnosti do presvetoga Jezušovoga Srca zevsema spremenile. Ta molitvica je tüdi betež-nikom že dobila zdravje, ki so se z vtipanjom obrnoli k presvetomi Srci Jezušovomi. Najbole pa naj bo ta molitvica naš pripomoček v poskradnjoj vüri. Kj je obža-lüvao svoje grehe pa se je s temi rečmi na jeziki ločo z toga sveta, on nigdar ne bo pogübleni. Zato pa ne zamüdimo moliti te moitvice pri mirajočih. Bodimo apoš-tolje i razširjajmo to pobožnost pri vsakoj priliki. Z tem včinimo veliko delo za zveličanje emrtelnih duš pa zan razširitev pobožnosti do presvetoga Jezušovoga Srca.
„Hk."
Džiindž pokorščine.
V	letopisi cistercijancov čtemo sledečo zgodbico.
V	ednom francoskom samostani je bilo pravilo, naj vsaki vküp pobere drobtinje, štero se med obedom napravi na stoli, pa naj je potom poje, ka ne pride na kvar dar boži, či je ravno mali.
Bio je eden jako pobožen pa ponižen redovnik, ki je zdržavao ešče ta najmenša pravila z jako velikov skrb-jov. Po ednom obedi, kak je navaden bio, je tüdi on pobrao vküp drobtinje pa je je držao v roki ; med tem je pa tak pazo na čtenje, štero je opravlao eden redovnik, ka je zevsema pozabo, ka bi pojo tüdi to drobtinje. Komaj te je opazo, ka je nej zavžio drobtinja, gda je znamenje bilo dano, ka bi stanoli pa molili. Zdaj je pa že nej bilo več časa, ka bi je pojo.
Bio je zavolo toga v zadregi, gda je stano, pa ga je bilo sram pred Bogom, ka je nej zdržao pravila. Po
molitvi je nej znao, ka bi včino z drobtinjom, štero je v roki držao. V svojoj voli je nikaj nej šteo včiniti, zato se je odločo, ka odkritosrčno pove predstojniki, ka se njemi je zgodilo.
Predstojnik je posliihno, ka njemi je pravo prosti redovnik. Jako ga je veselilo, ka te redovnik tak ostro zdržavle redovnička pravila. Nazadnje ga je šče pitao : »Kama si pa djao tisto drobtinje?« »To je mam v roki« — odgovoro je redovnik pa je je pokazao predstojniki.
V njegovoj prgišči je pa nej bilo več drobtinja, nego je bio najlepši džiindž. Té džiindž se po svoj pravici lejko zove: džiindž pokorščine.	„hk."
CJEE J|»C 35ŠC 3SBC	3	3 »T. j:*t	ìmC M Jat 3-jmC M 3-kR fai
Marija rešitelica živlenja.
Varet, diihovnik z Kamberga je na Kristusov vnebo-hod jahao proti kapeli, štera se je zvala »Dober Pastir,« ka bi tam na blaženom mesti sliižo sv. mešo. Za njim je šla edna sumliva postava, štero je on opazo, zato je hitro šteo nagnati konja, ka bi vujšeo pred napadalcom. Prie pa, kak bi to včino, je že razbojnik pri njem bio ga je smekno z mečom. Na veliko kričo se je liidomorec prestrašo pa je odbežao v bližanji log. Diihovnik je pa segno z rokov tä, gde je liidomorec smekno, zato ka je mislo, ka ga je težko räno pa v velkoj prestrašenosti ne čiije, či ga boli. Ali kak se je čiidiivao, gda je vido, ka je pojas pa duhovniška obleka presmeknjena, škapuler pa, šteri je za tem bio, je celi ostao, pa njegovo telo je tiidi nej bilo ranjeno. Liidomorcov meč je prišeo samo do škapulera, dale je nej mogeo predreti. Tak je obču-vala blažena Devica toga diihovnika, ka ga je nej zadeo smrten bodlaj, šteri njemi je bio namenjeni.
Cerkvene Novice.
Srbski poslanik pri Vatikani. Vatikan se pravi rimpä-pova palača i celo njuvo cerkveno lädanje. Srbska vlada je zdaj obprvim poslala k cerkvenoj poslanika, naj té zagovarja zadeve katoličanskih srbskih podložnikov. Za poslanika je imenüvani Gavrilovič Mihäl, glasoviten zgodovinar, bivši minister.
Opoščen zadnji slovenski diihovnik. Na Krajnskom, Koroškom i Štajerskom so do 30 dühovnikov po krivom pod zäpor djäli, praj, ka so sovražniki države. Zvün ednoga so že zdävna vse izpüstili, toga po imèni Svaton-a pa v novom leti, tüdi brez vse preiskave, är so ga za nedužnoga spoznali.
Taborska kapela. Liibézen je znajdliva. Milioni naših vojakov so brez diiševne tolažbe. Naj se njuvim duševnim potrebam odpomore, so na Nemškom napravili eden motor, šteri od postaje do postaje kapelo vozi. V kapeli je lepi oltar z najsvetejšim oltarskim Svestvom, mesto za diihovnika, potrebne dvorjenike i ešče za dvä ranjenca. Oltär je z oklepom okovan, da ga krugla ne more predreti. Zaistino sveta misel je najšla to gor !
Oblast svetinjice blagoslàvlati za vojake. Za časa boja je vsaki diihovnik oblast dobo, ka sme mesto škapulera svetin-jico za vojake blagosloviti, i ne je potrebno prie njim iz platna škapulere gordevati. Vsaki vojak zäto dobi odpiistke i obrambo Marijino, čeravno je ne bio mogoči škapulera vzéti prie domä, svetinjico njemi moremo samo domä blagosloviti dati i za njim poslati.
Zapomnimo si pa, ka té svetinjice na ednom kraji nosijo Srca Jezušovoga, na driigom pa BI. D. Marije podobo. Driige ne valäjo. Blagoslovi je pa vsaki diihovnik tak, ka križ na njé vrže rekoč : V imèni Oče i Sina i svetoga Dühä. Tä oblast pa samo za vojake i samo za časa bojne je däna.
Novi krški knezoškof. V Celovce na Koroško, odkod dobivamo lepe „Mohorske knige," je za knezopiišpeka ali škofa imenüvani dr. Hefter Adam, ki je bio predtem profesor na de-želnom reälnom gimnäziji v Mödlingi pri Beči. Star je 43 let i rojen na Bavarskom. Ki ga poznajo, poročajo, da je pravicoljüben do vsakoga. Koroški Slovenci dobijo v njem zäto dobroga očo i zagovornika, če^vno je ne ž njüvoga roda.
Zročitev Srci Jezušovomi. Januära 1-ga so se po čelom Vogrskom i v celoj Austriji po vseh farah slovesno zročili verniki Srci Jezušovovomi.
Pàpa za naše sirote. Sv. oča je podelo za vogrske i austrijske sirote 100 jezér lir.
Ogenj i voda. Ruski car je dariivao svojim vojakom na jezere svetinjic i škapulerov, francoski vojni minister je pa naravnost prepovedao razdelitev pobožnih rečih za vojake. Pa sta si tidva zaveznika ?
Grofica — benediktinka. Dovica bivšega českoga namestnika, grofica Marija Coudenhove je napravila slovesne ob-liibe kak redovnica benediktinskoga reda.
Keliko diihovnikov je zdaj v vojski ? Po čelom sveti, kde se boj vrši, jé 63 jezér diihovnikov v vojski. Niki so okrs-bitelje diiš, driigi pa, kak na Francozkom, kak navadni vojaki z puškov na rami.
Snirt v goricah Gospodovih. Gda je té krvàvi boj na-stano, so na Pruškom v Königsbergi vzéli prosti (prešpoti) vse štiri kaplane. Prošt Szadovski, ki je že preci meo više osemdeset let, je mogo sam vse opravlati. Edno nedelo je dve meši sliižo i dvakrat predgao, ka je pa časa ostalo, je spovedävao. Pa vnogo jih je prišlo k spovedi. Za tri dni je držao svojim färnikom den molbeni, šteroga njim je ešče predgao. Ali od predge dale ne mogeo, vküp je spadno i v krätkom diišo iz-dehno. Lepše smrti si dtihovnik ne more želeti.
Driištvo sv. Jožefa na Gradi. Misijonarje, ki so z Celja na Grad v Gorico odišli, namenijo prenoviti svojo romarsko cerkev žalostne Matere Bože. V té namen so osnovali Driištvo sv. jožefa. Vstanovniki plačajo za vseli 100 K; dobrotniki za vsele 10 K; redne podporne kotrige pa po koroni na leto. Za žive i pokojne driištvenike se sliiži vsaki mesec prvo nedelo i na dva goda žalostne Matere Boža sv. meša v romarskoj cerkvi. (Naslov je : Misijonska hiša Grad, p. Miren. Primorsko. Görz.) Pokojni vojaki se tüdi smejo v to driištvo dati spisati. Jako pri-poračami to driištvo.
Sprejem v tretjiréd. V Črensovcih je januära slednjo nedelo 25 stopilo v tretjired sv. Frančiška, eden dečko, edna dovica, 15 deklin i 8 ženk zakonskih. — Nävuk je tüdi bio té dén od dobroga zgléda, šteroga trétjeredniki dävati morejo. Navuk se je sükao v tom rèdi : Kaj je dober zgléd ? Kak se more trhtjerednik obnašati v cérkvi, na poti i doma. — Dober
zgléd je tisti, po šterom se moj bližnji vči dobro delati. — V cérkvi more tretjerednik ne samo se svéto držati, nego i driige na to nagnoti, je opominati, če se slabo obnašajo i je cerkve-noj oblasti naznaniti, če ga ne bogajo. Ki se boji grajanja, je strašlivec, nema moči Kristušove, ne njegove liibézni, ne pozna njega i ne bo od njega zäto tüdi spoznani. — Na poti se more zatajiti v guči i poglédi. Ki vsaki kot natekne z svojim poglé-dom, ne more dobroga Boga v svojem srci nositi. Ki se boji, ka do njemi gizdavce gučali — je zaistino gizdav, är dühovni-kove reči, štere njemi on v imèni Jezušovom i njegove matere cérkvi gläsi, nešče sprejéti, sebé za več drži. — Doma vsaki svojega stana dužnosti popolnoma mora spuniti. Zlästi deca naj kaže popolno pokorščino i naj ne odleti v cérkev, kda je krvavo trebe doma; žena naj lübi moža i ga pridoti za tretjiréd, malo naj guči nad njim, več pa moli. Ka so ženske še ne dosta moš-kov genole za trétjiréd, je zrok, ka so nej takšega zgléda kazale, šteri bi moške geno na vstop v njega. — Tretjeredniška hiša ne smé biti jama razbojnikov, kde bi se tolvajije, grešna znanja, kartanja vršila. — Ne sme biti šnopsarska pivnica. Žga-nice trétjerednik naj ne pozna nej za sé i nej za svoje domače i težake. Ali pa samo zavolo zdravja i potrebe včasi v zimskom časi k zajtrki. Ne tanačiva se pa zato to nikomi, samo omeni zavolo človeče slabosti. Čerez dén piti ali piti dävati žganico je pa kaj strašnoga. Odtod shaja pokvarjenost krvi i prevelika nagnjenost na nečistost pri tom lüdstvi, är je žganica v njem potrošila vso moč protistänja v skiišnjavah. Rod pa rodi to za deo da. More pa biti tretjeredniška hiša hiša smilenosti, kde vsaki siromak zavetje najde, hiša pobožnosti, kde se skiipno moli, skiipno čte i ne sme faliti z nje Marijin list, pa gde jé občin niti Novine.
4 K 70 f. Z Dolnje Bistrice: Rožman Lujza na sveče 2 K; Djiirek Manka 40 f; Koštric Ana 30 f; Kreslin Ana na hoštije 10 K; Lonec Marija 1 K; Balažic Ana 1 K 20 f; Smolkovič Marija 2 K ; na hoštije Lonec Marija, Balažič Marija vsaka 1 K ; Črnjavič Marija na večen posvet 50 f; Kreslin Ana 4 K 26 f ; tretjerednice 17 K 50 f; trétjeredniki 2 K 20 f. Z Žižkov: Žer-din Bara na hoštije 1 K; Griiškovnjak Marija 20 f; Kramar Treza 70 f; Gerič Bara na sveče 1 K; Režonja Magda na hoštije 20 f; Horvat Ana 1 K; Ritlop Ivan i Anton na hoštije 80 f; tretjerednice 13 K 48 f; Farkas Ana na hoštije 1 K; Bogdan Bara 1 K; Stanko Marija 40 f; tretjeredniki 2 K 62 f. Z Trnja : Horvat Marko 1 K; Zälig Štefan na kriih sv. Antona 1 K; N. N. na hoštije 1 K 20 f; Kotnjek Kata 1 K; tretjeredniki 4 K 30 f; tretjerednice 12 K 26 f. Z Beltinec : Deviški tretjeredniki i tretjerednice 4 K 30 f. Z Ritkarovec : Krošec Jiirij na kriih sv. Antona 10 K. Z Melinec : Maršička 1 K. Z.Nedelice: Jerebic Štefan na kriih siromakov 20 K; tretjerednice 8 K 70 f. Z Dol. Lendave: Lonkova Bara na kriih sv. Antona 1 K 20 f. Z Sr. Bistrice: Kolarič Ivan na kriih sv. Antona 1 K; Kelenc Anana hoštije 1 K; tretjerednice i tretjeredniki 3 K 20 f. Z Gornje Bistrice : Tretjeredniki i tretjerednice 17 K 50 f. Z Hotize : Zenkovič Kata na cérkev sv. Frančiška 1 K ; trétjerednice 4 K 20 f. Z Nuskove: Mekiš Janoš na afrikanske misijone 10 K. Od odänih knig 3 K 20 f. Od Lipe: tretjerednice 11 K 40 fil; tretjeredniki 5 K 60 f. Z Renkovec : trétjerednice 11 K 30 f. Z Gumilic : tretjeredniki 4 K; tretjerednice 5 K 90 f. Z Poiane: trétjerednice 6 K 50 f. Z Brezovice : trétjerednice 3 K 80 fil ; tretjeredniki odtod ino iz Turnišča 1 K 60 fil. Vkiip 383 K 34 fil.
Potroši.
Na cérkev sv. Frančiška 1 K; 36 „Cvetja" 54 K; redovne knižice za stare kotrige 40 K ; za kupice cerkvene 10 K 58 fil ; na trojički samostan i na foringo g. predstojnikovo 50 K 68 fil; pranje cerkvenoga obleča 7 K 51 fil; knige za kotrige v vsako občino 10 K 68 fil; na hoštije, sveče, olje 50 K ; na misijone 70 K; na samostan i cerkev sv. Driižine 30 K; na siromake na razne kraje: 40 K 20 fil; na knige 5 K ; na poštnino od dob-lenih knig 6 K 84 fil ; driiga poštnina 79 fil. Vküp 377 K 30 f. Čistoga ostalo na 1915-0 leto : 6 K 04 fil. Bog povrni vsem !
Klekl Jožef voditel.
Vsebina.
Nasledüvanje Marijino ...........33
Dom vojaka...............36
Dogodki iz boja (Zadnja reč: „Mama!").....36
Na bojišči sta se stariva sovražnika zmirila ....	37
Sv. Katalena de Ricci (13. februära) ......39
Ka je boj? . . . '............42
Nepoznani mučeniki............50
Domovino je brano............54
„Pride ätek skor domo?"..........54
List za deco (Anica pa breskev)........56
Sv. Frančiška z Rima (9. marca)........64
Ivan Koasini, diihovnik Srca Jezušovoga.....69
Sprevod ................76
Tolažilna pisma našim vojakom i njihovim dragim .	79
Posvetilna Molitev.............81
Molitev XV. Benedikta rimpape za mir......84
Nasledüvanje Marijino............85
Kak častijo Marijo imenitni liidje na sveti ....	87
Vojvoda postao piiščavnik..........88
„Presveto Srce Jezušovo, vtipam se v tebi!" ...	90
Džiindž pokorščine.............92
Marija rešitelica živlenja...........93
Cerkvene Novice.............94