258 Natoroznanske stvari. JJIMU^ T' 'g. -ti ¦ — Nekaj o solncu. Spisal Viljem Ogrinec. „Naše solnce ni nič druzega kakor ena izmed zvezd; le veče je in svitleje zato, ker je nam bliže nego zvezde." Kepler. !) V v o d. Človek vidi marsiktero stvar na nebu, pa ne ve, zakaj je, kakošna je, kolika je itd. Bolj izobraženi morda ve še to, da ima nektera stvar neki upljiv na človeško naravo , na zemljo in na reči, ki so na nji; več pa ne ve, kajti si oholen, kakor je, misli, kaj me neki briga to! Al take misli so napačne, zakaj vsako stvar, ki ima upljiv na zemljo in na nas, moramo vendar poznati malo tanše. Saj je vendar tudi dobro, da človek ve kaj o teh stvareh, kajti, kar ve kdo , vse je koristno in lepo. Da o zvezdoslovji kaj ve, gotovo je tudi lepo, da ne rečem zgolj potrebno ali da ne rečem tega, kar pravi nek velik kraljev modrijan. 2) Govoril bodem toraj nekoliko o solncu, kajti ljudstvo misli marsiktero čudno o njem , kakor o luni itd. To so nespametne vraže, te se morajo iztrebiti. Kolikor prej, tolikor boljše. Vendar pa to, kar hočem povedati o solncu, ne sme biti dolgo in preobširno, pa bravec mora vendar najti v spisu poduk o marsikteri reči. — In da imamo tudi v unanji obliki neki red, bodemo delili snov v 4 dele; in sicer bodemo govorili: 1. O solncu, kaj je, kako daleč je od zemlje, kako veliko je itd.; 2. O solncu, kakošno se vidi skozi daljnogled. — Solnce se suče okoli svoje osi. 3. O solnčnera ozračji. — Od kod solncu svitloba? 4. O kolobarji in plamenih, kadar solnce mrkne. I. §-. 1. a) Solnce je oživljajoče srce cele naše sestave (Planetensistem), kakor pravi smirniški Feon. 3) „Solnce razpojuje nebno žalost in razveseljuje človeško srce": tako govori učeni Plini v svoji enciklopedii4), ki je „razna in veličanska, kakor narava sama." b) Solnce je središče (Centralkorper) nase sestave, kakor je dokazal Slovan Kopernik, kajti pred njim so sploh mislili to, da solnce teka ravno tako okrog zemlje, kot luna, in da tekajo vse „premičnice" (Planeten) in vse zvezde okrog zemlje; saj so vidili to, in kaj jim je bilo še delj potrebno! V svoji knjigi „o teku nebnih trupelj" („De Revolutionibus orbium eoelestium") pravi on: „Jaz pa mislim, da solnce je v srci sestave. To kaže vsaj neki red, ki ga nahajamo v teku trupelj naše sestave, to kaže neka čista in krasna notranja zveza, če le natanko pogledamo vse". 5) — In nekje drugej : ') V Keplerjevi Epit. L 1. (1618. 1.) se bere: „Sol hic noster nihil aliud est, quam una ex iixis, nobis major et clarior viša, quia propior quam fixa." 2) Immanuel Kant, v svojem spisu: „AUgemeine Naturgeschichte und Theorie des Himmels im VL B. der Gesammtausgabe v. Schubert 1839 S. 225: In der That gibt der Anblick eines bestirnten Himmels etc. . . ." 3) n — rrjg šfiipvftiag pivov to mol rov rffoav oi owt HCtodiav oma tov navtog itd." Feon pravi v svoji knjigi „o zvezdoslovji.'4 4) „Coeli tristitiam discutit sol et humani nubila animi sere-nat." H. N. 5J Ipse denique sol medium mundi putabitur possidere, quae omnia ratio ordinis, quo illa šibi invicem succedunt, et mundi totius „Kdo neki more staviti solnce na drugo in boljše mesto, nego je to, od kodar razsvitljuje vs&? — — — Res je , da tekajo vse premičnice okrog solnca , ki je na kraljevem sedežu v sredi sveta. — V tej sestavi pa sem našel res tako čudovredno prodo sveta, in neko gotovo notranjo zvezo glede na tek in velikost (?) trupelj, kakor je drugače najti ni moč". 1) Toliko zadosti o solncu, kot središču naše sestave. (Dalje prihodnjič.) harmonia nos docefc, si modo eam ipsam ambobus (ut ajunt) oeeulis inspiciamus. D. R. O. C. I. 9. ') Quis enim in hoc pulcherrimo templo lampadem hane in alio vel meliori loco poneret, quam unde totum simul possit illustrare?... Ita profecto tanquam in Solio regali Sol residens circum agentem. gubernat astrorum familiam ... Invenimus igitur sub hac ordinatione admirandam mundi svmmetriatn, ae certum harmoniae nexum motus ac magnitudinis orbium, qualis alio modo reperiri non potest; D. R. O. C. L 10. 283 Natoroznanske stvari. Nekaj o solncu. Spisal Viljem Ogrinec. (Dalje.) Sedaj pa si poglejmo enraalo bolj na drobno to truplo. §. 2. Kadar govorimo o kterem truplu ali o tem ali o unem, vselej skoraj (tako saj mislim jaz), vprašamo se tudi, kako daleč je truplo od nas, kako veliko je itd. Naravoznanec namreč je že tak, da hoče do tanšega izvediti o vsakem truplu. — Pa! — kaj morda sploh ni važno vediti, kako veliko da je solnce, ka-košno je truplo, okrog kterega teka toliko druzih manjših trupel? Gotovo da! Toraj pa so se že starodavni, posebno pa tudi po-zneji grški modrijanje veliko pečali s tem. Iz njenih spisov najdemo pa to, da so razno mislili o tem, kako daleč da je solnce od zemlje, kako veliko je itd. No, temu pa se ravno Čuditi ni, kajti kje so še bile takrat orodja take, kakoršne imamo dandanes! Vsakdo pa morda vendar ve, da dandanašnje orodja niso še ravno stare. Ali ne? — Utegnil bi mi morda kdo ugovarjati, če je malo izveden v zvezdoznanstvu in njegovi zgodovini , da so imeli starodavni naravoznanei že orodja. Da, to je res; imeli so jih, kakošne pa, to tanše razlagati ravno ne gre sem; take gotovo ne, kakoršne so sedanje. — Kar so toraj ti naravoznanei merili (tega ravno ni veliko), to ni zelo natančno. Da pa to razvi-dimo iz števil, povem nekoliko tukaj. a) Pitagora, grški modrijan pravi, da je solnce še enkrat tako daleč od zemlje, kot luna (v resnici je pa solnce skor 400 milj dalje od zemlje kot luna); ta pa je oddaljena za 126.000 stadij, to je, skor 3150 milj. — Samski Aristarhje našel, da je solnce 19. dalje od zemlje nego luna (no, to je že napredek). — Ptolomej pa že stavi solnčno daljavo na 1,352.780 milj. — Ce primerjamo te številke z današnjo, te razmere z današnjimi, najdemo, da je Pitagorova razmera 200. premajhna; Aristarhova le še 21.; in Ptolemejevo število 14. manjše od današnjega. — Sploh so pa ljudje in tudi nekteri modrijanje mislili, da je solnce od zemlje komaj za 20 milj oddaljeno. Resnici, ali vsaj današnjemu številu najbliže je Pozidonijevo število. Ce pravi, daje solnce oddaljeno za 11,250.000 milj, gotovo je to skor za polovico premajhno, pa današnjemu številu bliže nego števila, ki jih nahajamo v 16., v 17. in v začetku 18. stoletja. Kepler še v 17. stoletji je mislil, da je solnce oddaljeno le za 3 milijone milj. V knjigah in sploh nahajamo sedaj za daljavo solnca od zemlje v srednji ceni 20, 683, 329 milj. J) V srednji ceni, sem rekel, zato ker solnce ni zmiraj enako daleč od zemlje, marveč enkrat bliže enkrat dalje. Najdaljše od nas je solnce poleti (2. julija meseca); najbliže pozimi (1. januarija meseca). — Solnčno daljavo pa pišejo zvezdoznanci tudi tako, da rečejo, ona znaša 24.043 zemeljskih polopremernikov (polom, znaša 859.4 milj). To se pa ume tako: ako bi bilo mogoče 12.022 tako veličin trupel kot je zemlja staviti drugo zadrugo, imeli bi tako rekoč most od zemlje do solnca. — Solnčna daljava znaša tudi skoraj 214 !/2 solnčnih poloprem. Luč, ki priteče 41.582 2) milj v 1 sekundi, potrebuje od solnca do zemlje 8 m. 18 s. To se zopet ume tako, da, ko bi na pr. solnce nehalo v resnici sijati v tem trenutku, temno bi postalo za nas še le 8 m. 18 s. potem. — Glas, ako bi mogel priti od solnca do zemlje ali od zemlje do solnca, potreboval bi 15 let; in v hla-ponu bi se vozil človek, ako bi mogel živeti tako dolgo časa: 350 let, da bi se pripeljal do solnca. To bi bilo nekoliko o solnčni daljavi. b) Kako veliko je pa solnce? — Da tudi tukaj vidimo razvitek zvezdoznanstva, začnimo z Grči, in potem pridemo na današnji dan. Plutarh nam pripoveduje omileškem Faletu, da je učil, solnce da je veliko tako, kakor zemlja. — Ari star h je našel, da je solnčni premernik 6.—7. veči nego zemeljski, toraj znaša morda 7267 milj. To število je veljalo dolgo za pravo. Se le veliko stoletij poznejše , ko je Aristarh živel, izvedili so in izštevilili zvezdoznanci po daljnogledu, da je solnce še veliko veČe. — Premernik znaša v resnici nekih 192.600 milj in je toraj skor 112. daljši od zemeljskega , ki znaša 17l8'/2 milj; — obseg (Umfang) znaša skor 605.100 milj (pri zemlji le 5400 m.), in površina je 12.557. veča od zemeljske. — Več kot 1,300.000 zemelj bi toraj morali sestaviti, da bi dobili truplo tako veliko, kakor je solnce. — Solnce je po tem tako veliko, da, če si ga mislimo votlega in v njegovi sredi zemljo, okrog ktere teka luna v srednji daljavi (nekih 50.000 m.) bila bi luna od solnčne površine skor še tako daleč kot je od zemlje. — Popotnik, ki v 540 dneh (če prehodi 10 milj na dan) prehodi zemljo okrog in okrog, rabil bi na solncu več nego 160 let. §. 3. Solnčna gostost je pa 4. manjša od zemeljske, to je, celo solnčno truplo je take gostosti, kot je premog ali „gummi arabicum." Dalje vemo, da 355.000 ravno takih in tako velicih trupel kot je zemlja, je težko tako? kot solnce. To bi bile v kratkem solnčne razmere. — Kaj pa moremo potem soditi? Iz teh razmer vemo, da na solncu kamen pade v 1 sekundi 428 čevljev globoko (na zemlji 15 čevljev); da so 4 zemeljske libre na solncu stot (cent). To vse ') Konec leta 1862 in v začetku leta 1863 sta dva zvezdoznanca (Airy v Greenwicht-u in Ellerv v Avstralii) našla, da je solnce od zemlje oddaljeno v srednji daljavi le za 19,846.794 geograf, milj; to je toraj za 835.535 milj menj nego prejšnja številka. Ta daljava je tudi zz: 23.072 zemeljskih polopr. ali 2087/|0 solnčnih poloprem. 2) To Številko je našel Struve v Pulkovi (blizo Petrograda). Novejše preiskave dade druge številke. Foucoult (izr. Fuko) je našel leta 1863, da luč preteče v vsaki sekundi 40.230 milj, itd. Pis. je odtod, ker je navlek na solncu tolik. (Navlek pa imenujemo tisto moč, ki hoče vse, kar je blizo nje, pridržati si.) — Kaj pa moramo soditi še iz tega? Ker je temu tako, ne more biti na solncu ne takih ljudi in ne takih zelišč, kakoršne so na zemlji. Ako bi mogel kdo precej blizo k solncu priti, vleklo bi ga tako silno k sebi, da bi zadahnil, ako bi padel na-nj ; — ali pa če to ne, no! tako bi padeči raztrešil se. Ako bi pa pas kdo na lahko postavil na solnce, morda celo ne bi mogli noge vzdigniti ali roke raztegniti, zato ker je navlek tako velik. Ako bi kamen zagnal kviško, vzdignil bi se le malo nad glavo. Naše rastline, na pr: drevesa ne bi rastle navzgor, ampak plezale bi po solnčni površini. Skratka ljudi, kakoršni so na zemlji, in rastlin ne more biti na solncu, ampak vse mora biti tam (ako kaj biva na solncu) krepkejše, veče, orjaško. (Dalje prihodnjič.) 284 300 Natoroznanske stvari. Nekaj o solncu. Spisal Viljem Ogrinec. (Dalje.) II. Dokler nismo imeli daljnogledov l) (pred 1608. L), ta čas so naravoznanci sploh mislili, da je solnce čisto, neomadežano truplo. Tako so mislili, pa vendar so včasi vidili neko temno mesto na solncu. Takrat so menili, da je Merkuri stopil tako med zemljo in solnce, da ga vidimo na solncu. — Tudi še slavni Kepler je mislil, da vidi leta 1606. 29. novembra meseca Merkurja na solncu, ki je pa tako velik kot „muha." Tako pravi Kepler sam. Al ta „muha" ni bil Merkuri, kajti ta je majhen tako, da ga ne moremo s prostim očesom viditi na solncu. Le skozi dobre daljnoglede se vidi precej velik. Leta 1610. je pa Janez Fabrici skozi daljnogled prvikrat vidil ,,priže" (solncne maroge, Sonnen-flecken). — Ravno tistega leta jih je vidil tudi avstrijski jezuit Scheiner. Sprva je mislil, da vidi premič-nice, ki tekajo, kakor zemlja, okrog solnca in stopijo včasi za nas pred solnce. — Gralilej pa ga je prepričal, da „priže" niso premičnice. Ker je pa Fabrici svoje opazovanje prej oznanil kakor Scheiner (zadnji še le leta 1612), pravijo sploh, daje Janez Fabrici prvi vidil priže. — Scheiner-jevo opazovanje smo pa zvedili po njegovih pismih do Welzerja, tačasnega župana v Avgsburgu. — Tudi Galilej piše Welzerju o solnčnih prižah, ko odgovori županu na poslane Scheinerjeve pisma. Pa še sedaj (to je, leta 1612), ko je bilo očitno, da so priže stvari na solncu, vtrjeno je bilo mnenje, da je solnce čisto in neomadežano , tako, da se je marsi-kter posmehnil opazovavcem. Tako na priliko je neki TeodorBusaeus rekel Scheinerju, ko mu je ta pravil o solnčnih prižah: „Saj sem preiskal vse spise Aristo-televe od konca do kraja, pa, verjemi, ne besedice nisem našel v njegovih spisih o prižah. Le idi, ljubi moj, umiri se, kajti to, kar si vidil ti na solncu, niso priže, marveč le slabosti tvojega daljnogleda ali tvojega očesa." §. 5. Skozi daljnogled se vidi solnce svitlo in okroglo truplo. Nebrojne črnkaste pikice zagledaš na solnčni površini, včasi se vidi površina tudi drugače.2) ') Kdo da je iznajdel daljnoglede , tega ne včmo za gotovo. Beri o tem: Humboldtov „Kosmos" II. 355 itd. 2) . . . . zeigt sie sich bald glatt, aber nie fleckig; bald kornig nie griesig; bald run z lig, wie ein eingeschrumpfter Apfel, die Ringeln stets von N — S; bald marmorirt in lauter gleichformige und gleich grosse Ringe. Die rerschiedenen Gebilde — Zdi se ti skoraj kot naranča, kadar jo gledaš od daleč. Nektere pike ali „luskinea se spreminjajo in zgub-Ijevajo se tudi; druge se širijo in vidijo veče in veČe priže (Flecken). — Tacihpriž je včasi na solncu celo veliko. Spreminjajo se pa zmiraj. Tako na priliko postane mala črna pika v kratkem prav velika priža. (Ker se podobe priž zmiraj spreminjajo, nikoli ne bode mogoče, napraviti si stalne solnčne slike tako, kakoršne imamo od zemlje in lune). — Pri velikih prižah se prav lahko razločuje tamnejša sreda, in okoli te polo-temno „obprižje" (Hef, Penumbra). — Kadar je vec priž precej blizo skupaj, vidijo se včasi prav čudne podobe , ker se tako vravnajo med saboj in sestavljajo. Tudi priža sama za se ni redne podobe kot priža, je njeno obprižje ali njena „polopriža." — Malokdaj se pač primeri to, da so priže okroglaste ali celo redne podobe, večidel so voglate in sicer zelo. 3) Kadar je vec (če tudi za-se popolnih) priž skupaj, primeri se, da imajo te le eno obprižje. Ena sama popolna priža (to je taka priža z obpri-žjem) je včasi velika kot Azija, nektere so tolike površine kot je cela zemlja, nektere tudi do lOkrat veče. Veče priže se sestavljajo, ker narašajo in kujejo na vse novi podobi. — Cez neke dni pa se ustanove v prižah svetli ,,mostovi" in svitle ,,steze", ki tako rekoč razkoljejo prižo4); — mostovi in steze se širijo tako, da v kratkem zakrijejo celo prižo. Priža zgine. — Pa kaj neki postane potem? Priža, ki se je razgubila kot oblak v našem ozračji, zapustila je mesto, na kterem je beli prej, svitlo in jasno: vse je tam sedaj kakor prezarljivo ravno tako, kot postane naše ozračje po hudem dežju jasno. — Te jasne mesta pa so „lise" (Fackeln). To bi bila v kratkem cela razprava ene priže od konca do kraja. Lis ali „lučin" je največ blizo priž in blizo soln-čnega roba. Podolgaste so podobe in velike, kakor priže srednje velikosti. (Dalje prih.) sind nie gemischt, sondern jederzeit kommt nur das eine oder nur das andere vor; aber jederzeit iiberdeckt das hernahende Gebild die ganze Sonne, nicht blos Partialtheile, nur nie die Orte, wo Fackeln und Flecken sind. Das uniforme fleckige Aussehen fand ich ausschliesslich zur Zeit des letzten Fleckenminimums durchs Jahr 1856. Seitdem war das marmorirte Aussehen das hau-figste, und das kornige Aussehen das seltenste etc. Tako piše neki g. „F. v M." na 315., 316. itd. strani v „Heis Wochen-schrift" 1862, Nr. 40. 3) Poglej 1. podobo. *) Take „mostove" (iuminous bridges) sta vidita Viljem Herschel in g. Schwabe. Humboldt Kosmos III. 387. 324 Natoroznanske stvari. Nekaj o solncu. Spisal Viljem Ogrinec. (Dalje.) §. 6. Da pa še tanše razvidimo, kake so priže, pristavljam tukaj še to-le: 1769. leta meseca novembra je našel neki Wilson, ki je prvi marljivo opazoval priže, da se ne spreminja priža le sama za-se, temuč z obprižjem vred tudi potem, kadar stoji na solncu. Drugač je bolj v sredi; drugaČ na zahodnjem in drugač na vzhodnjem solnčnem robu. Tista, ki je stoječa skor v sredi solnca (kakor se vidi to) obdana bila od vseh strani brez obprižja na tisti strani, ki je blizo roba, pa je obprižje. Ravno tako je na vzhodnji strani. To vse se vidi prav dobro in ostro. Iz tega pa se vidi lahko to, da je priža z obprižjem vred podobna lijaku. — (Tako je sodil Wilson.) Po tem opazovanji je zvezdoznanec Bode boljše dognal to mnenje. Pravi namreč: Solnce je obdano z ozračjem. Svetlo ozračje (Luftatmosphare, Photosphare) se ne dotika črnega solnčnega trupla, marveč je solnce obdano najprvo s „soparovim ozračjem" (DunsthulJe), potem še le s svitlim. — Na solncu so hribi in doline, kakoršne nahajamo na zemlji in na luni. Najviših hribov le se dotikuje svetlo ozračje (spodej je ,,soparovo ozračje.") Kadar se svetlo ozračje raztrga, vidimo nekoliko solnca skozi soparovo ozračje, — in to je priža, okoli nje pa je obprižje. Lise pa postanejo po neredni površini svetlega ozračja (zavoljo hribov?!) in se vidijo večidel le blizo solnčnih robov. ') §. 7. a) Priža se vidi sama za-se na solncu črna, temna. V resnici pa je precej svitla stvar, Če jo le primerimo s trupli, ki se vidijo včasi na solncu. Te trupla so: premičnici Merkuri in Venera, in luna pri solnčnem mrknjenji. Premičnici in luna se vidijo čisto črne, priže pa le sive in precej žive barve. b) Tudi ni priž vselej enako veliko na solncu; nektero leto jih je veliko, nektero zopet prav malo. Naravoznanci so iznašli, da so leta (skoraj vsako 11. leto), v kterih je sploh veliko priž na solncu, manj gorke kakor take, v kterih jih je manj (zopet vsako 11. leto). Ali takih sprememb ne čutimo mi, saj so silo majhne. Le po prav dobrih toplomerih so izvedili to naravoznanci. c) Priž je le malo, če se bližaš tečajema (Pol) ali obema (južnemu in severnemu tečaju) bližnjim krajem. Kakor jih daleč od polutnika (Aequator) ni, tako jih tudi večidel prav blizo njega ni. Malo delj od polutnika, daleč pa od tečajev, je priž veliko na severni in tudi na južni solnčni polobli. Kjer, je veliko priž, tam je tudi veliko lis. d) Ce več priž opazujemo delj časa, vidimo, da skoraj vse silijo proti enakemu solnčnemu robu. In sicer hite vse s skoraj enako hitrostjo. Od kod pa je to? To ne more drugač biti, kakor tako, da se solnce suče okoli svoje osi, — da so priže na solncu (če tudi le v ozračji) in da se toraj sučejo s solncem vred. Ze Fabrici je sodil tako, ker se je prepričal kmali, da priža, ki jo je vidil prvikrat, ni oblak ali premičnica, ki je stopila pred solnce, ampak da je stvar na solncu. l) Tisti gosp. F. v M., kterega sem omenil v 11. opazku, je tako rekoč prepričan, da se vidijo lise te zavoljo hribov; kajti piae to-le: „Wir sehen die Gebilde (Fackeln und Luftadern) am deut-lichsten nachst den Sonnenrandern, gegen die Mitte der Sonne zu undeutlicher, in der Mitte selbst gar nicht. Dies ist mit (S. 316) ein Beweis, dass es Berge sein miissen" etc. Heis Woch. S. 329. Nr. 42. 1862. — Premikavale so se vse (in se premičejo še) proti tisti strani, — toraj se mora sukati tudi solnce samo. Scheiner pravi tudi že to, da se zasuče solnce enkrat okoli svoje osi v 26 — 27 dneh (1630. leta); Galileji pravi, da se zasuče enkrrt v malo manj kakor 28 dneh; Kepler, ki 1609. leta še ni vedil nič o prižah, pravi, da v 3 dneh. Tudi dandanes imamo več številk, — od kod to, to bodem povedal kmali. Najverjetnejše ste morda te številki v srednji ceni za en suk: 25 dni 19 ur in skoraj 26 minut (gosp. Schwabe in oče Secchi 25 dni 9 ur in skoraj 10 minut (Laugier, izrekuj: Ložje.) Velikokrat namreč se primeri to, da ne tekajo vse priže enako dolgo časa, to je: nektere hite bolj, nektere menj. Morda jih sapa goni nazaj in naprej? — Toraj pa še ne vemo za gotovo , v kolikem času se zasuče enkrat solnce in ž njim priže. — Sploh pa rabi priža blizo polutnika menj časa kakor je srednja cena, priža pa, bolj proti severnemu ali južnemu tečaju več. e) Solnca pa ne smemo opazovati skozi daljnogled brez tako imenovanih „solnčnih šip" (Sonnen- ali Blend-glaser) zato ne, ker si pokvari človek le prekmali svoje oko zarad silne svetlobe. l) Tako je na priliko slavni Galilej oslepel za ta svit, ker ni rabil solnČnih šip; Scheiner pa jih je rabil, in zato tudi ni oslepel. Solnce pa moremo tudi opazovati po daljnogledu (brez solnčnih šip) tako, da napeljemo skozi daljnogled solnce na bel papir, kjer se potem prav dobro vidijo priže. Pobarvane ali solnčne šipe pa nam ne kažejo solnca v pravi barvi, marveč vidimo solnce take barve, ka-koršne je šipa, toraj kmali rudeče, kmali modre itd. Dasi to ravno ni velika napaka, sestavili so vendar nekteri več barvanih šip tako , da se solnce vidi skoraj v svoji barvi in je svit vendar oslabljen. (Dalje prihodnjič.) 2) Zvezdoznanec Hugeni je našel, da bi še le 765 milijonov najsvetlejih zvezd svetilo tako , kot solnce. — Po najnovejih pre -iskavah je solnce 470. 980. svetleje od „pokie lune", 623 milijon-krat svetleje od Venere v najveci svetlobi itd. (IJeis "VVochensch. 1863. 1. Nr. 39 S. 309). — Ako bi si mislili solnce od nas tako delec kakor je ena svetlejih južnih zvezd (Centauri): 44.000 milijonkrat bi nam svetilo daleje kot sedaj. Tista zvezda je pa po najnovejših preiskavah le 19.000 milijonkrat manj svetla kakor solnce, toraj mora ali premernik te zvezde več kot enkrat veČi biti od solnčnega; ali pa, Če to ne, mora zvezda ta še enkrat živeje sveteti od solnca (v enaki daljavi od zemlje kot je solnce) itd. — Sploh se kaže iz tacih primerov, da naše solnce ni ravno ena izmed svetlejših zvezd, in morda tudi ne ena izmed največih. Pis. 325 340 Natoroznanske stvari. Nekaj o solncu. Spisal Viljem Ogrinec. (Dalje.) III. §. 8, Kolikor smo do sedaj slišali o solncu, iz tega se razvidi lahko, da so mislili skor vsi opazo-vavci, da je solnee obdano z ozračjem. Le tako je bilo mogoče, razjasniti si, od kod so priže, od kod so lise. Solnčno ozračje pa mora vse drugačno biti, kakor je naše, kajti naše se ne pretrga nikoli kakor solnčno, da postanejo priže; pa se tudi ne gosti nikjer kakor solnčno, da postanejo lise. Solnčno ozračje pa tudi ni enolično, marveč obstaja iz več delov (tako vsaj pravijo zvezdoznanci ali mar opazovavci solnca). Kako pa vse to, razvidili bo-demo iz tega: 110 in več milj je visoko celo solnčno ozračje. a) Najviše v tem ozračji plavajo „rudečkasti oblaki"; zel6 so prezrljivi; obdajajo pa solnee od vseh strani. Površina teh oblakov ni redna, kajti marsikteri ^plamen" se vzdignje čez njo. b) Niže kakor „rudečkasti oblaki", toraj bliže solncu kakor ti, plavajo „svetli oblaki", združeni kakor v snope na lahko in rahlo. Skozi pretrge (Zwi-schenraume) se vidijo spodnji ,,temni oblaki'^in postanejo potem na solncu ,,pike" ali ,,luskine." Ce je pre-trg veči kakor sploh, vidi se obprižje samo, brez priže. c) Se bliže solncu plavajo v ozračji ,,sivi ali temni oblaki." Ce se pretrgajo ti, viditi moremo spodnje in solnčni površini najbliže oblake. Kadar te solncu najbliže oblake vidimo, postane priža; če so dosti pretrgani zgornji svetli oblaki, postane še okoli priže obprižje. d) Zadnjič so še „rujavi oblaki." Ce se pretrgajo tudi ti, vidimo solnčno truplo (to so v prižah najtemnejše mesta). Ti oblaki so solncu najbliže. Da je solnčno ozračje tako, tega še ne vemo dolgo. Najbolj te misli, da je solnee obdano z ozračjem, poprijela sta se slavna moža Viljem Herschel in gosp. Schwabe. l) §. 9. Razun na priže se opira ta misel (imenujemo jo sploh ,,Herschelnovo") tudi še na nekaj druzega. Goreča obla, ako je zelo oddaljena od nas, vidi se kot okrog (Scheibe). Vsako mesto tega okroga, ali v sredi ali na robu, sveti enako živo; pa vse to le, če okoli njega ni ozračja. — Okrog pa (ali obla), obdelan z ozračjem, vidi se drugačen; sreda namreč se vidi svet-leja kakor rob. — Taka pa je pri solncu. Žarek namreč prišedši od srede solnca prerine manj ozračja (njegova pot skozi solnčno ozračje je krajša), vidi se toraj manj oslabljen; od roba pa, ker je pot veča (ker mora žarek preriniti več solnčnega ozračja) je žarek manj svetal. 2) Ce je pa temu tako , mora tudi gorkota, ki izhaja od srede soloca veča biti memo tiste od robov. In res je našel to oče Secchi. 3) §. 10. Dandanes pa še tudi vemo, iz kterih prvin je solnčno ozračje. Dva učena moža: Hirschhoff in *) Gosp. Sehwabe piše v Nr. 1368 Astron. Nachrichten: „Die Sonne halte ich mit Herschel fiir einen dunklen, planetenartigen Kbrper, dessen gebirgige Oberflache der unserer Erde , wegen der haufigen ringformigen Gestalt der Sonnengebirge aber besonders der des Mondes ahnlich zu sein scheint. Durch die starke Anziehungs-kraft der Sonne bat sich der materielle Luftstoff des Weltraumes um sie gesammelt und bei ihren Gebirgen starker angehauft, wie dies mit unseren VVolken bei der Athmosphare und bei den Gebirgen der Erde der Fall ist. Wo nun aus physischen Griinden der Luftstoff sich verdiinnt oder ganz theilt, treten die Sonnenflecken auf. Gewiss ist die sich stets gleich bleibende kreisformige Gestalt der lebhaften Kernflecken nicht zufallig, sondern durch die Beschaffenheit der Son-nenoberflache bedingt; auch die prachtvolle Zeichnung der Hofe und der unregelmassigen Nebel, die leider, wie ich mich hinreichend iiber-zeugt habe, aus unzahligen der kleinsten und grossern Poren bestehen, haben wohl einen gleichen Ursprung. — Eine Thatsache wird aber auch hierdurch nicht erklart und macht meine Ansicht schwankend. Namlich was ist der Grund, dass die Hofe der Kernflecken bei ihrem Einlritt und Austritt an der dem Sonnenrande zugewendeten Seite sehr heil, und an der dem Mittelpunkte der Sonne zugekehrten Seite dunkel erseheinen, \vahrend die Fiecken, wenn sie etwas weiter nach der Mitte der Sonne stehen, diesen Unterschied in der Helligkeit nicht mehr zeigen. 2) Nr. 4. Heis Wochenschr. 1864. S. 31 se bere to-le: „Es ergibt sich (aus Hm. Roscoe's Bestimmungen der chemisehen Helligkeit versehiedeuer Theile der Sonne) , dass die Intensitat der che-miseh wirksamen Strahlen im Mittelpunkte (der Sonne) 3—5 mai grosser ist al s am Sonnenrande. Ferner ergibt sich, dass die che-misehe Helligkeit der Siidpolarzone bedeutend grosser als die der Nordpolarzone war (am 9. Mai 1863), und dass die des Aequators dazwischen fiel." 3) O. Secchi je našel, da so solnČni žarki iz srede (truplo) skoraj še enkrat gorkeji kakor na robu. Meril je s „Thermoskopom, einem thermoelektrisehen Apparate." Če je gorkota v sredi solnca 100, tako je v sredi med to sredo in med robom 89, na robu celo le 52 itd. — 20. opombi nasproti se bere v Madlerjevi astronomu §. 81 na str. 123: „Es scheint nicht, dass eine Seite der Sonnen-kugel im AUgemeinen merklich heller als die andere sei und ebenso merkt man keinen Unterschied der Helligkeit in Bezug auf Aequator und Pole." Pis- 341 Bunsen sta našla to-le: Solnce je trdo ali pa tekoče svetlo truplo. Vidimo ga skozi vaporno ozračje, ki ima železo, lition in še drugo rudo. Najmanj 9 prvin je v tem ozračji. 4) §. 11. Kakor smo že (v §. 8) slišali, solnee samo za-se ni svetlo, marveč temno truplo kot zemlja. Svetloba je le od tod, ker je po silnem solnčnem na-vleku (Attraktion) njegovo ozračje tako zgoščeno, da sveti samo. — Skušnja je res dokazala, da postane tudi nase ozračje svetlo, če se prav silno stisne. — Na solncu pa je ozračje zgoščeno tako silno in sicer neprenehoma, da sveti zmirom. 5) Toraj nikakor ni pravo , če reče kdo , da solnčno truplo gori (kakor da bi bilo iz lesa) in da se zmanjša. Nihče še ni našel tega, da bi se zmanjšal bil premernik solnčnega trupla, da si zelo verno opazujejo sedaj zvezdoznanci. In ako bi se res zmanjševal premernik, snov mora zmirom ostati, če ne — razpade vsa naša sestava. §. 12. Se moram skratka omeniti drugega mnenja o solnčni svetlobi. Po njem svetlo ozračje ne obdaja solnca, marveč solnce samo za-se sveti. Pa solnčni svit ni velik blizo solnca, marveč le tak, kakoršnega ima zemlja v jutranjem ali večernem mraku. — Eazvidili pa bodemo mnenje dobro še le , če se mislimo solncu precej blizo , morda 10 čr. daleč. Ce je sedaj v tej daljavi za 10 čr. solnce še temno , prihaja svetleje in svetieje , kolikor bolj se oddaljujemo od njega, in na zemlji je cel6 bliščeče itd. (Kon. prih.) 4) Tanše in več v knjižici: „Chemische Analvse der Spektral-beobachtungen von Kirchhoff und Hunsen." Wien 1861. 5) Madler govori dalje o tem tako-le: „Es scheint, dass jeder mit einer so stark (als die der Sonne) verdichteten gasfdrmigen Htille umgebene Korper leuchten miisse nnd dass eine sehr betrachtliche Masse iiberhaupt nothwendige Bedingung des Selbstleuchtens sei. Das Wenige, was wir von den Massen der Fixsterne bis jetzt wissen, vriderspricht dieser Annahme keineswegs.u 6) Gosp. dr. Kari Neumann razlaga to svojo mnenje v „Heis Wochenschr." 1861. Nr. 28 na str. 219, in Nr. 32 na str. 250. Pis. 372 Natoroznanske stvari. Nekaj o solncu. Spisal Viljem Ogrinec. (Konec.) IV. §. 13. Se naposled nekaj, na kar se opira mnenje, da je solnce obdano s takim ozračjem , kakor sem ga popisal v §. 8. b)? c) in d), (a) so dodjali prejšnjim veliko pozneje (še le 1842. leta). Pri solnčnem celotnem mrknjenji zakrije luna solnce ravno popolnoma. Ce je tedaj solnce obdano s celo visocim ozračjem, moramo ga viditi pri taki pri-godbi. No, — in res se vidi okoli temne lune ali okoli zakritega solnca neka svetloba; — imenujemo jo „kolobar" (corona). O tej stvari vemo, da so jo popisovali že zvezdoznanci 16. stoletja. — Ta kolobar, mislijo nekteri, da je solnčno svetlo ozračje. (Res! nekako čudno je osnovano to ozračje!) V kolobarji se pri celotnem mrknjenji vidijo prav čudne stvari. Rdeče so, rubinkaste tudi včasi in večidel, spreminjajo se hitro in nagloma. Prvikrat so jih vidili pri celotnem solnčnem mrknjenji leta 1842, in jih imenovali „plamene" (Protuberanzen). — No, sedaj i*e pa bilo že treba, solncno ozračje malo predrugačiti, :ajti v solnčnem ozračji morajo tudi plavati plameni. (Glej §. 8. a.) To pa ravno ni težavno , in res kmali so jo skovali: v solnčnem ozračji so plavali „rdečkasti oblaki (glej §. 8. a.) Ob solnčnem, ali kar je pri cel. s. mrk. eno in isto, ob luninem zobu ustanove se „plameni". Pa čudno je to , da skor vsak opazovavec plamenov vidi drugače podobe kakor drugi; to pa ne bi smelo biti, če so plameni solnčne stvari. Toraj se usti nekdo o teh raznih zapisih tako-le: Gotovo se ni čuditi temu, da popisuje vsak opazovavec podobe plamenov drugače , kajti čisto novo in tako čudovredno stvar, kakor so plameni, vidi tudi sicer vajeni opazovavec drugače, kakor drugi opa-zovavci, ali kakor je v resnici. l) Kar se pa tiče visokosti plamenov, tu so zaznamki res kaj razni. — Nekteri plameni so viši od 10.000 milj. Ker so plameni zelo pregibljivi, je težko ceniti njihovo visokost. Kaj pa! ali so morda plameni v kteri zvezi s pri-žami in z lisami, ali v nobeni? Kajti plameni so skor tamkej, kjer so blizo priže ali lise. — Opazovanje cel. s. m. leta 1851 je dokazalo to , da ni s prižami in s plameni nobene zveze. Toraj je pa tudi verjetno, da plameni niso v nobeni zvezi z lisami. Tako se ustanove po pravem mnenji kolobar in plameni. §. 14. Drugi pa mislijo drugače. Pa tudi to njihovo mnenje ima marsikaj, na kar se opira. Naravno ') Gosp. dr. Winneke piše: „Die neuen, unbekannten Erschei-»ungen wml nieraand in Ruhe betrachten. Man muss es selbst ge-fiihlt haben etc. ... v , Petera Mittheilungen iiber Astronomie II. B. S. 132 uud 133. se saj meni zdi to mnenje bolj kakor prejšnje, pa predaleč bi peljalo sirje razlagati celo mnenje. — Skratka pa tole: Solnce in luna vlečeta na-se ne samo vodo, .marveč tudi, in še veliko bolj, zemeljsko ozračje. Največi je navlek takrat, kadar ste solnce in luna na enem in istem mestu (toraj pri c. s. m.) ali si ravno nasproti. Tudi mislijo ti to, da solnce je brez ozračja, kajti zmiraj se vidi čisto in ostro orisano. ') Ce pa solnce nima ozračja, tudi kolobar in plameni niso solnčne stvari, marveč se ustanove po naravnih zakonih. 2) Ustanovi se pa kolobar tako-le: SolnČni žarki pridejo ob luninem robu do zemeljskega ozračja. To pa je daleč od zemlje , zarad soln-cnega in luninega navleka druge lastnosti, kakor med unanjo mejo (če smem tako govoriti) in v neki daljavi od zemlje. Ozračje (posebno na tej meji) lomi žarke tako, da postane potem ob luninem robu kolobar. Plameni se pa ustanove tako-le: Ker so tudi na luninem robu kakor drugej na njeni površini hribje, lomijo se na njih solnčni žarki. Vselej pa, kadar se lomijo žarki, vidi se med drugimi najbolj rdeča barva. — Naravna podoba teh hribov je pa včasi prav čudna, lomijo se žarki tudi razno na njih in kmali je ustanovljen plamen v prav čudni podobi. 3) — Pa ne samo to, tudi skozi vodene vapore, kterih je pri cel. sol. mr. dosti v ozračji, pridejo na naše oko najraje rdeči žarki. Ker se pa ne spreminjajo vapori povsod enako hitro in enako, nastanejo tudi plameni v razni podobi, temu drugače kot temu. 4) l) „Wenn wir die unbedeekte Sonne durch ein irgend wie ge-farbtes Glas mit oder oline Fernrohr betrachten, so ersc heint die blendende Kraft ihres Lichtes, so wie des dieselbe umgebenden, sich im Himmelsraume nach allen Seiten hin verlierenden Lich tscheines gedampft. Je mehr wir diese Dampfung durch dunklere G laser bis zu einem gewissen Grade ersetzen, desto naher und deutlicher tretea sowohl der Rand der Sonne als auch die Flecken und Fackeln her-vor, desto mehr aber verschvsrindet auch der Lichtschein um dieselbe und lasst zuletzt nicht die geringste Spur zuriick. Dieses alimalige Verschwinden des Lichtscheines , den mehr oder weniger auch alle ubrigen Gestirne aus leicht erklarlichen Griinden zeigen, lasst aber weder eine besondere Sonnenathmosphare, noch rothe, demnach jeden-faiis dunkler erscheinende Protuberanzen deutlich werden. Auch be-merken wir sonst nicht das mindeste , was die Existenz eines die Sonne umgebenden, das Licht brechenden leichten Stoffes darthun wurde; etc..." Corona und Protuberanzen von Dr. Carl Neumann Seite 7 und 8. *) „Ein anderer, wie es scheint, der geringere Theil der Beob-achter ist der Ueberzeugung, dass diese Phanomene mit der Sonne direkt nichts zu thun haben, sondern immer Folgen der phisika-iischen t speziell der optischen Gesetze seien, welche sich wahrend einer totalen Sonnenfinsterniss geltend machen." Heiden S. 7. N. 6. *) Glej zadnjo podobo. 4) Celo to mnenje je prav lepo razloženo v malem seaitku: „Ueber die moglichen Ursacheu der Corona und Protuberanzen wah-rend einer totalen Sonnenfinsterniss von Dr. C. Neumann. 1861. Spi* je izvrsten in res vreden, da ga prebere vsaj enkrat vsakdo.