«**«»

„Pevaj, jezik, pesem blago,
Rešnjemu Telesu v čast.“

(Cerkvena pesem.)

Premišljevanja

o presv. Režnjem Telesu.

&

Spisal

Janez Krstnik Pagani.

Po italijanskem izvirniku Slovencem priredil

duhovnik krške škofije.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1899.

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovcu.

48688

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Predgovor družbe sv. Mohorja.

/J "J  _

||| eizmerno je božje usmiljenje do ljudij,
%  zakaj Bog hoče, »da bi se vsi ljudje
T  zveličali«. Zato je poslal svojega edino-
rojenega Sina na ta svet, da bi po njem,
ki je »pot, resnica in življenje«, prišli
ljudje do večnega veselja v nebesih.
Božji Sin, Gospod naš Jezus Kristus, pa ni
samo v kratkih letih svojega bivanja na tem
svetu osrečeval ljudi. Pred svojo smrtjo je
postavil še zakrament ljubezni, v katerem
hoče pod podobo kruha in vina vedno pre¬
bivati med nami. Tu sem naj se zatekamo
v vseh svojih potrebah, tu naj iščemo po¬
moči in tolažbe, saj ravno od tu nam kliče
božji Zveličar: »Pridite k meni vsi, ki ste ob¬
loženi in obteženi, in jaz vas bom poživil.«

Sveta cerkev je vedno vodila svoje ver¬
nike tja pred tabernakelj, da tam častijo ne¬
skončno usmiljenega ter mogočnega Boga v

6

ponižni podobi kruha in vina, da prav po¬
gosto zajemajo iz tega bogatega studenca
milostij ter si tam vtrjujejo vero, pomnožujejo
upanje in vžigajo ljubezen. To ljubezen do
Boga, ki je skrit v presvetem Rešnjem Telesu,
vnemali so mnogi pobožni pisatelji po svojih
spisih in knjigah. Isto hoče storiti tudi družba
sv. Mohorja, ko vernim Slovencem, svojim
udom, poklanja »Premišljevanja o pre¬
svetem Rešnjem Telesu«.

Spisal jih je učeni in pobožni laški du¬
hovnik Janez Krstnik Pagani,  bivši se-
meniški vodja v Novari. Knjiga se je po¬
božnim častilcem sv. Rešnjega Telesa hitro
omilila in vedno v novih izdajah hodila med
ljudstvo. Prestavljali so jo tudi v razne je¬
zike. Omenimo naj samo, dajo  je že 1. 1892.
podalo »društvo sv. Jeronima«  Hrvatom.
Kakor drugod bode, upamo, le-ta molitvenik
ugajal tudi vernim Slovencem ter v njih po¬
speševal češčenje sv. Rešnjega Telesa, da bode
i naš narod vedno bolj proslavljal neskončno
dobrotljivega Boga, čudežno skritega pod
podobama kruha in vina!

Omenjamo, da smo v drugem delu več
molitev posneli iz molitvenika »Večna moli¬
tev. Spisal P. J. Walser O. S. B.«

V Celovcu, na dan Marijinega rojstva 1898.

Prvi del.

Premišlj e vanja.

Molitev pred premišljevanjem.

oj Bog in moj Gospod, verujem,
da si tukaj pričujoč in da gledaš
na me. Molim te in pripoznavam,
Ma nisem vreden stopiti pred tebe;
toda poln zaupanja v tvojo neskon¬
čno dobroto prosim te najponiž-
nejše milosti, da bi mogel to uro premi¬
šljevati v tvojo večjo čast in v svoj du¬
hovni napredek.

Razsvetli moj um, omeči moje srce in
utrdi mojo voljo, da te bom zmiraj bolj
spoznaval, zmiraj bolj ljubil in ti zvestejše

a

služil. Prosim te za to milost po priprošnji
preblažene Device Marije, svojih patronov
in angela varuha. Amen.

Molitev po premišljevanju.

Duša Kristusova, posveti me.

Telo Kristusovo, zveličaj me.

Kri Kristusova, napoji me.

Voda iz strani Kristusove, operi me.
Trpljenje Kristusovo, potrdi me.

O dobrotljivi Jezus, usliši me.

V svoje svete rane zakrij me.

Od tebe ločiti se ne pusti me.

Pred peklenskim sovražnikom varuj me.
Ob uri moje smrti pokliči me.

K tebi priti pusti me,

Da s tvojimi svetniki bom hvalil te.

Od vekomaj do vekomaj. Amen.

1. premišljevanje.

Jezus Kristus je postavil presv. Režnje
Telo iz ljubezni do nas.

I.

Ljubeč oče ljubezni do svojih otrok
nikoli ne kaže tako, kakor v zadnjih trenut¬
kih svojega življenja, ko jih gleda, kako jo¬
kajo in točijo solze okoli njegove postelje,

9

in ko premišljuje, da jih bode moral kmalu
zapustiti, in da jih nikoli več ne bode videl
na tem svetu. Tedaj zbere zadnjikrat vse
svoje duševne in telesne moči, poda jim
oslabele roke in ljubeznivo jim govori s
solzo v očeh: »Predragi otroci! Pridite, pri¬
dite zadnjikrat v moje naročje, približujte
se mojemu srcu!« — Potem objame enega
za drugim in jih stiska na svoje prsi; po-
ljubuje jih kar najsrčnejše, a po licah mu
padajo solze; blagoslavlja jih ter jim daje
zadnje opomine. Prinesti si da, kar mu je naj¬
dražje in najljubše, ter začne iznova: »Dragi

otroci —-umreti moram-— ne

moremo več ostati skupaj-vzemite

tedaj, predragi, vzemite to, in spominjajte se
me mrtvega, spominjajte se ljubezni, s katero
sem vas vedno ljubil.«

Ravno tako, pobožna duša, je ravnal z
nami Jezus Kristus, naš pravi oče, ki nas je
ljubil bolj, kakor je le kedaj kak oče na tem
svetu ljubil svojega otroka. Akoravno nas
je pa ves čas svojega življenja na zemlji ljubil
neizmerno in nam dal na tisoče dokazov te
ljubezni, hotel nam je vendar ob koncu svo¬
jega življenja zapustiti največji dokaz svoje
ljubezni. V oni pomenljivi zadnji noči pred
svojim trpljenjem zbral je svoje učence
okoli sebe ter jim začel govoriti z ginjenim

10

in gorečim srcem: »Glejte, predragi, glejte,
ločiti se moram od vas. Prišel je čas, ko
se moram povrniti k svojemu Očetu. Ali
ne bodite zato v strahu in vaše srce naj
ne žaluje, ker vas nočem pustiti samih. Po¬
slati vam hočem drugega Tolažnika, Duha
resnice, kateri bode ostal pri vas do konca
sveta, in kateri vas bode učil vse, česar sedaj
še ne morete razumeti. Pa tudi jaz sam ho¬
čem ostati pri vas in pri vseh, kateri bodo
za vami verovali v me, do konca sveta.
Spomnite se tega, kar sem tolikokrat govoril
vam in množicam: da vam hočem namreč
dati za hrano nebeški kruh. Ta kruh je raz¬
ličen od mane, katero so vaši očetje jedli v
puščavi pa so vendar umrli. Ta kruh bode
vsakega, ki ga uživa, obvaroval večne smrti.
Sedaj je prišel čas, da spolnim svojo obljubo,
da vam podam dokaz ljubezni, s katero vas
ljubim. — Vzemite tedaj, vzemite: To je
moje telo; vzemite: To je moja kri. Vze¬
mite; jejte in pijte in delajte to v moj spo¬
min! Ali moje srce ne pripušča, da oni veliki
dar dam samo vam; hočem, da bi se ga ude¬
leževali verniki vseh časov. Zato postavljam
vas za mašnike in dajem vam oblast, da jo
podelite zopet drugim, da ravno to, kar
sem storil sedaj jaz, delajo v moj spomin
do konca sveta. Tako hočem zadovoljiti

11

svojemu srcu, katerega veselje je, prebivati
pri ljudeh.«

O, čudež ljubezni! . . . Kako? Bog stori
toliko? Oni Bog, kije vsemogočen, kateremu
je nebo prestol, zemlja podnožje, angelske
trume služabniki in zvezde na nebu krona?
Oni neskončno modri Bog, kateri sedi na
bliščečem prestolu ter preiskuje vse skrivnosti
človeškega srca? Neizmerni Bog, katerega še
nebeški prostori ne morejo obseči? Kako,
ta veliki in veličastni Bog se daje ljudem v
jed in pijačo, samo da se ne loči od človeka!
»Naš jetnik je postal ta, katerega svet ne
more obseči.« (Sv. Bonaventura.) O moj Bog,
kako skrivnostno je to . . .!

II.

Kaj se ti zdi, pobožna duša, o tej ne¬
izmerni ljubezni Jezusa Kristusa do nas? Kdo
bi si mogel samo misliti, da stori toliko!
Bil je čas strahu in sužnosti, ko se je Bog
imenoval Boga vojskinih trum in Boga ma¬
ščevanja, ko je svojemu ljudstvu govoril samo
iz oblaka med bliskom in gromom, in ko
je vsled mrmranja, trdovratnosti in drugih
grehov takoj nastala kuga, moreča božje
ljudstvo. Takrat so se odpirala brezdna, da
požrejo ljudi, ogenj je padal iz nebes, da jih
požge in so se pokazale ognjene kače, da

12

jih pokončajo. Ako bi bil tedaj kdo rekel
ljudstvu: Vedite, da se bo le-ta,  sedaj
tako strašni Bog, kedar bo čas dopolnjen,
prikazal tako blagega in polnega goreče lju¬
bezni do ljudij, da bo postal človek in da
ne bo samo umrl iz ljubezni do njih, marveč
da jih bode celo hranil s svojim mesom in
napajal s svojo krvjo, — kdo bi mu bil verjel?

Ali ravno to, kar bi se onemu ljudstvu
bilo zdelo nemogoče, gledamo mi vsaki dan.
Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, pre¬
biva med nami, noč in dan je na naših ol¬
tarjih. Postal je naša hrana in dovoljeno je,
da ga uživamo vsaki dan! O nerazumljiva
dobrota, o neizmerna ljubezen! O moj Bog!
Kaj je človek, da ga ljubiš tako neizmerno,
da se mu daruješ s celim srcem, kakor da
bi brez njega ne mogel biti srečen? »Kaj
je človek, da ga tako povzdiguješ,
in zakaj ga postavljaš tako blizu
svojega srca?«  (Job 7, 17.)

Če bi le tudi na nas bilo kaj dobrega!
Ali kaj smo drugega, kakor prah in pepel,
črvi in gniloba ? Da bi vsaj naše duše bile
zveste tvoji ljubezni in hvaležne tvojemu
preblagemu srcu! Ali oh! Večji del vidiš
le nevero, nehvaležnost in sovraštvo!

O ljubi, krščanska duša, ljubi njega, ki
te toliko ljubi! Prizadevaj se, kakor pravi

13

neki svetnik, da vedno bolj in bolj napre¬
duješ v ljubezni do Jezusa, v tisti ljubezni,
ki je močna kakor smrt, tako močna, da te
loči od vseh stvarij, od vsega, kar ceni svet,
da te loči od tvojega nagnenja in od same
sebe, da ne bode v tebi stvari, katera bi ti
zabranjevala, živeti v mislih in željah le za
svojega ljubljenca. Po Jezusu naj vzdihuje
tvoje srce; v njem naj je utrjena tvoja volja,
le na Jezusa naj merijo tvoje misli. Ako se
trudi tvoja roka, ali hodi tvoja noga, — vse
naj bo za Jezusa in z Jezusom! Da bodeš pa
to ljubezen zadobila, odreci se vsemu, kar
ti je ljubo na tem svetu: časti, ugodnosti in
vsaki zemeljski tolažbi. Zagotavljaj Jezusa
vsak dan, da ne želiš druge časti, nego biti
prezirana, drugega bogastva, kakor njegove
ljubezni. Ljubi le njegov križ in ne hrepeni
po drugem, kakor le po njem samem.

Kadar gledaš stvari, ukaži jim, naj lju¬
bijo Jezusa. Beži pred vsakim društvom,
katero ni prijetno Jezusu, pusti, kar ne more
dopasti Jezusu, ogibaj se vsega, kar ni njemu
v čast. Cim večkrat se pri svojih opravkih
spominjaš Jezusa, tem bolj se bode tudi on
spominjal tebe in obdaroval te bode z
milostmi, kakor je sam rekel sveti Kata¬
rini Sijenski: »Hči misli na me, in jaz bom
mislil na-te.« Ravno to pravi tudi nevesta v

14

visoki pesmi: »Jaz sem svojega ljub¬
ljenca in on se k meni obrača.«
(Visoka pesem 7, 10.)

III.

Nek božji služabnik pravi: Ce bi me
kdo vprašal, kako se kruh spreminja v telo
Kristusovo in kako on more biti na več
krajih, odgovoril bi mu, da Bog zamore vse,
in s tem odgovorom bi bil moj duh zado¬
voljen. Ali če bi me kdo vprašal, kako more
Bog človeka ljubiti tako, da se mu daje za
hrano ter se ž njim združuje, bi mu ne znal
drugega odgovoriti, kakor da je to preobilna,
nezaslišana ljubezen, katere jaz ne zapopadem,
ker je nihče razumeti ne more. — Zato ime¬
nujejo svetniki presveto Rešnje Telo, zakra¬
ment ljubezni, ljubezen v najvišjem pomenu.
Sveti Bernard imenuje Jezusa v presvetem
Rešnjem Telesu: ljubezen ljubezni. — Ko je
sv. Filip Nerij prejel sveto popotnico in videl
Najsvetejše, je zaklical: »Glej, moja lju¬
bezen, dži, glej til, moja ljubezen!«
— Sv. Marija Magdalena Paciškaje imenovala
veliki četrtek, ker je bilo ta dan postavljeno
presveto Rešnje Telo, dan ljubezni. Nekoč
vpraša svetnica eno svojih novink: »Na kaj
si mislila po svetem obhajilu?« Novinka od¬
govori: »Na Jezusovo ljubezen!« »Da,« do-

15

stavi svetnica, »če mislimo na to ljubezen,
ne moremo naprej, temveč ostati moramo
pri tej ljubezni.« — Sv. Tomaž Akvinčan ime¬
nuje presveto Rešnje Telo: »Zakrament naj¬
večje ljubezni, katero nam je Bog mogel
skazati; zakrament ljubezni, zastava
največje ljubezni Kristusove.«

Ta ljubezen Jezusa Kristusa te, pobožna
duša, kliče ter vabi, da mu povrneš ljubezen
z ljubeznijo. Sv. Bernard pravi: »Bog ne
ljubi za kaj drugega, kakor za to,
da ga zopet ljubiš.«  Ljubezen do tebe
je nagnila Jezusa, da se ves daruje za-te; daruj
se tedaj tudi ti vso njemu in ljubi ga, kakor
on želi. Ali ti se upiraš, kadar se imaš daro¬
vati. To pa je velikokrat znamenje, da ljubiš le
malo. Zakaj ne ljubiš samote, zakaj le nevoljno
prenašaš siromaštvo in nisi rada pokorna?
Zakaj se tako bojiš, krotiti nevoljo, kako slabo
nagnenje ali strast ? Zakaj se tako nerada
vadiš v zatajevanju same sebe, v ponižnosti
in molitvi? Morebiti še nisi okusila kapljice
neizrečene ljubezni, katero uživajo duše, ki
ljubijo Jezusa v trpljenju! Nesrečnica! Poglej
tja, kjer je tvoj zaklad, tvoj zaročenec, Bog
tvoj, ki se je daroval za te; govori ž njim
zaupljivo, kakor prijatelj s prijateljem!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

16

Vzdihljeji.

1. Presladko Srce Jezusovo, stori, da te
ljubim vedno bolj!

2. Kdo sem jaz, o Gospod, da me tako
ljubiš in želiš ljubljen biti od mene!

3. Vladaj, nebeški Kralj, v mojem srcu in
vodi je po svoji volji!

Iskrice.

1. Vse mine!

2. Kdor svet ljubi, ne more Jezusov pri¬
jatelj biti.

3. Kdor se želi zveličati, mora za Kri¬
stusom hoditi.

2. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Jezus Kristus se nam popolnoma daruje
v preš?. Kešnjem Telesu.

1.

Ko je sv. Avguštin premišljeval veliko
dobroto, katero nam je skazal Jezus Kristus
v presvetem Rešnjem Telesu, zapisal je ime¬
nitne besede: »Bog je s tem darom takorekoč
pozajel vse svoje popolnosti. Bog je, pravi
sveti učenik, vsegamogočen in more — ka¬
kor pravi sv. pismo — vse storiti, kar hoče

17

v nebesih, na zemlji, na morju in v najglo-
bokejšem brezdnu; mogel bi bil ustvariti tudi
neizmerno veliko svetov, enega lepši od dru¬
gega. Večjega daru pa, kakor tega, nam v v
svoji vsemogočnosti ni mogel dati. Ce
ravno je vsemogočen, ni mogel več
dati.«  (84. govor o evang. sv. Jan.) Bog je
najmodrejši, in njegova modrost nima mere,
ne konca, ne števila. »Modrosti njegovi
ni števila.«  (Psalm 146, 5.) In vendar v vsi
svoji modrosti ni našel večjega daru, kakor
presv. Rešnje Telo. Večjega nam ni ve¬
del dati, akoravno je najmodrejši.
Bog je najbogatejši in njegovo bogastvo je
neizmerno. In vendar ni mogel nam dati
dragocenejšega biserja od tega. Več dati
ni mogel, če ravno je n aj b ogat  ej  š i.
Ali pa more tudi duša, vpraša sv. Bernardin
Sijenski, prejeti in želeti kaj večjega, kakor
najsvetejše telo Jezusovo ? Sv. Marija Mag¬
dalena Pariška je večkrat rekla, da more duša
po sv. obhajilu po pravici zaklicati: Dopol¬
njeno je, dopolnjeno  jel  Bog se mi
je vsega dal v sv. obhajilu in s tem mi je
pokazal vse moči svoje ljubezni, tako da
nima več, kar bi mi še mogel dati.

Preudari, pobožna duša, kako velik je
ta dar! Ko bi nas vera tega ne učila, kdo
bi kaj takega mogel verovati? Kdo bi se

Premišljevanja o pre$v. R. Telesu. 2

18

bil predrznil poprositi Jezusa za tak dar, ko
bi ga nam on sam ne bil dal? Kdo bi se
bil upal reči: Gospod, ako hočeš pokazati
svojo ljubezen do nas, zakrij se v podobi
kruha in vina, da moremo uživati tvoje meso
in piti tvojo kri! Sv. Avguštin pravi: »Ali se
ti ne zdi abotno, reči: Jejte moje telo,
pijte mojo kri,  ko nam je Jezus Kristus
v oni sveti noči govoril besede: Da spoznate,
kako vas ljubim, hočem, da uživate moje
meso in pijete mojo kri!« ■— In res so ne¬
kateri učenci mrmrali že takrat, ko je Jezus
samo obljubil ta veliki dar, in rekli, da so
le-te besede pretrde in da jih ne morejo
verovati. Zato so nekateri odšli od njega.
»Trd je ta govor in kdo ga more po¬
slušati?«  (Jan. 6, 61.) In vendar je nedoseg¬
ljiva ljubezen Jezusova izmislila in izvršila ravno
to, kar si ljudje niti domnevati niso mogli.

Pobožna duša! Ali se ne vnameš vsa lju¬
bezni božje, če gledaš tolik dar v presv. zakra¬
mentu ? Svetniki so goreli in žareli ljubezni do
svojega Stvarnika, če so premišljevali samo
stvari. Sv. Marija Magdalena Paciška se je
vnela ljubezni do Boga, kadarkoli je vzela v
roke kako lepo cvetlico, da je rekla: Moj Go¬
spod je že od vekomaj mislil na me in ustvaril
to cvetlico na moje veselje! Tako je postala
cvetlica puščica, katera je rahlo ranila njeno

19

srce in jo še tesneje združila z Bogom. Ce je
sv. Avguštin gledal hribe, gore, reke, morje,
zvezde in nebo, je zaklical poln božje ljubezni:
»Gospod moj! Vse, kar vidim na nebu in na
zemlji, vse me vabi, naj te ljubim!«

Ali kaj so stvari proti Stvarniku? Ako
so pa že minljive stvari v svetnikih tako
vnemale ljubezen božjo, koliko več mora
vnemati naša srca neizmerni dar, katerega
nam je Bog podelil v presv. Rešnjem Telesu?
Kako, da ne goriš vsa v ognju ljubezni do
njega ? — O, dobro to premisli ter delaj svete
sklepe!

II.

Sv. apostol Pavel pravi, da nam je Go¬
spod po svojem učlovečenju pokazal svojo
dobrotljivost. »Pokazala se je dobrota
in ljudomilost našega Odrešenika.«
(Tit. 3, 4.) Ko se je pa dal našim dušam v
jed, pokazal nam je svojo nežno ljubezen.
Ali nam bi bil mogel dati večje znamenje
svoje ljubezni od onega v tem božjem za¬
kramentu? Tu nam daruje celo svoje telo
in ž njim svojo kri, dušo in božanstvo. On
nam daruje svoje presveto človeštvo z vsemi
zaslugami svojega umrlega telesa in svoje
božanstvo z vsem bogastvom svoje modrosti,
mogočnosti in neizmerne dobrote. Z eno
besedo, pravi sv. Janez Zlatoust, če se nam

2 *

20

Jezus Kristus daruje v presv. Rešnjem Telesu,
daruje nam najlepše in najdragocenejše, kar
ima, in si za-se ničesar ne pridržuje: Vse je
tebi dal, ničesar si ni pridržal! O ne¬
izmerna ljubezen božja do človeka! O ne¬
skončna ljubezen Jezusova do naših duš!

Prav je tedaj Gospod na ženitovanju v
Kani, naprošen naj spremeni vodo v vino,
svoji preblaženi materi odgovoril, da njegova
ura še ni prišla. Njegova ura je prišla, ko
pri zadnji večerji ni spremenil vode v vino,
temveč vino v svojo lastno kri. To je bila
tista ura, po kateri je hrepenel od začetka,
da bi položil v naše naročje s svojim božjim
telesom vse tisto bogastvo, katero je Oče
položil v njegove roke. Tako naj smo v
resnici prepričani o preobilni ljubezni, katero
nosi v svojem srcu do nas. Vse je nam da¬
roval! Ko bi kaka duša v tem življenju že¬
lela še kaj dobrega od njega, odgovoriti bi
ji moral: Kaj ti morem še dati, ko sem ti
dal svoje telo pod podobo kruha in svojo
kri pod podobo vina? Nimam večjega daru
v neizmerni svoji dobrotljivosti; moja vse¬
mogočnost je nekako obubožala in ti na
zemlji ne more dati kaj dragocenejšega!

Dobro premisli to obilno božjo ljubezen,
moja duša, ki si ginjena, če ti postreže kak
človek! Ali ti je mogel Bog kaj večjega dati,

21

da pridobi tvojo ljubezen? In ti mu nočeš
skazati dolžne hvaležnosti ? Mar hočeš vedno
ostati majodušna do onega, ki te ljubi tako
goreče? Človeški dar te pridobiva in osrečuje;
neizmerni dar pa, katerega ti ponuja Jezus
Kristus v presvetem Rešnjem Telesu, te ne
bo ganil? O, da bi pač nikoli ne bila tako
nehvaležna do svojega dobrega Boga! Skleni
rajši, da se hočeš v prihodnje vso le njemu
darovati, in tako nekoliko povrniti ono ne¬
izmerno ljubezen, s katero ti v presvetem
zakramentu daruje samega sebe. Ne pridr¬
žuj si ničesar, ker ničesar ne dd Bogu, kdor
mu ne da svojega srca, in sicer celega srca.

Daruj se Jezusu ter se izroči njegovim
rokam z resnim sklepom, da se bodeš ravnala
popolnoma po njegovi volji. Nič tvojega ne
bodi več na tebi, ampak cela bodi njegova.
Ako ti Bog pošlje kaj veselega ali kaj bridkega,
pomni, da ravna s teboj kakor s svojo last¬
nino. Z eno besedo: ti se moraš prizadevati,
da v vsem dopadaš Jezusu! Hočeš pa vedeti,
kaj se pravi, dopadati Jezusu? Odgovarjam
ti z besedami nekega velikega svetnika: Do¬
padati Jezusu se pravi, dopadati onemu bož¬
jemu ljubljencu, katerega moramo zahvaliti
za toliko stvarij; dopadati onemu božjemu
očesu, katero zmerom skrbi za našo srečo;
podvreči se oni volji, katera je polna ljubezni

22

do nas. Za to smo ustvarjeni, to je cilj, po
katerem moramo koprneti, postava, po kateri
moramo svoje življenje uravnati. Da dopadajo
Bogu, to so si najbolj prizadevali svetniki,
to je pripeljalo toliko devic za samostansko
zidovje, toliko puščavnikov v puščavo. Pre¬
ganjani niso čutili ne zasramovanja ne za¬
smehovanja, le da bi dopadali Bogu, in mu¬
čenci niso se bali ne bolečin ne smrti. Duša
mora biti pripravljena na uboštvo, bolečine,
zasramovanje, in tudi na najgrozovitejšo smrt,
le da dopada Bogu. Jezusu dopadati je tako
potrebno, da moramo za to dati vsako ko¬
rist, dobiček in srečo! Glej, moja duša, to
se pravi Bogu, to se pravi Jezusu dopadati.

III.

Premišljuj, pobožna duša, da ti Jezus
Kristus nikdar ni kratil velikega darila, da
se ti je samega sebe dal v presvetem Rešnjem
Telesu. Kolikorkrat se darujejo sv. maše,
ponavlja svojo daritev in ti daje samega
sebe. »Glejte, jaz sem z vami vse dni
do konca sveta«.  (Mat. 28, 20.) Pazno
premišljuj te svete besede, polne milosti in
ljubezni. Dobri Jezus ti s svojo besedo obeta,
da ti hoče biti do konca časov hrana in pi¬
jača. Njegovo veselje je, vedno bivati pri
tebi in tega ne more pokazati drugače, kakor

23

da ti vedno znova daruje samega sebe.
»Glejte, jaz sem z vami vse dni do
konca sveta.« In kako stanovitna, kako
vstrajna je ta neizrekljiva ljubezen! O, spo¬
minjaj se, kaj si ti darovala Jezusu! Veči¬
noma od vseh svojih darov ne najdeš več
ne duha ne sluha v svojem srcu. Ali se spo¬
minjaš , kako goreče si sklepala, da hočeš
živeti zbrano, skrbno, potrpežljivo in se za¬
tajevati? Nisi-li sklenila, da ne bodeš služila
svojemu nagnenju, dane bodeš gledala na ljudi
in se jih ne bodeš bala? Ali se spominjaš, kako
dobro si začela, kako skrbna in goreča si
bila v molitvi in duhovnih vajah? Kje so
vsi ti dobri sklepi? Kdo ti jih je vzel? O
nezvesto in nestanovitno srce, •— kliči sama v
bridkosti svoje samote in žalosti! Naj pa je
tudi sedaj zaman ta sramota, te bridkosti?
Obrni se k Jezusu in prosi ga prisrčno pomoči:

»Pomagaj mi, predragi Jezus, akoravno
sem te zapustila že tolikokrat! Brez tebe
ni rešitve v moji stiski!«

Skesaj se potem, moja duša, trdno zaupaj
in obljubi, da mu bodeš sedaj zvesto služila.
Pokliči na pomoč tudi presladko Mater Jezu¬
sovo Marijo, da podpira tvoje prošnje, in skleni
svoje premišljevanje s tem, da ponoviš vse
svoje sklepe ter jih še enkrat daruješ Bogu.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

24

Vzdihljeji.

1. Užgi v meni, o Gospod, svojo sveto
ljubezen!

2. Da bi te ne izgnala grdoba mojih gre¬
hov iz mojega srca, o Gospod!

3. Koga naj ljubim, če ne tebe, moje
življenje, moje bogastvo in moje vse?

Iskrice.

1. Vse na svetu je kakor prikazen, ki
hitro mine.

2. Vse, ki živijo pobožno v Jezusu Kri¬
stusu, preganjajo.

3. Da se posvetiš, ljubi in ceni, kar svet
zaničuje in preganja; zaničuj pa in se izogibaj
tega, kar svet ceni in ljubi!

3. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Jezus Kristus nam kaže v preš v. Rešujem
Telesu svojo neizmerno dobrotljivost in
usmiljenje.

1.

Kralj David gledajoč v duhu presveto
Rešnje Telo, poje, da je Gospod v njem zdru-

25

žil vsa najčudovitejša dela ter znova pokazal
svojo ljubezen do onih, ki se ga boje: »Spo¬
min svojih čudežev storil je onim,
ki se ga boje.«  (Psalm 10, 5.) Da se pre¬
pričaš o tej resnici, premišljuj nekoliko ču¬
deže, katere je Bog storil v naše odrešenje.
Misli si, pobožna duša, kako Gospod raz¬
prostira svojo vsegamogočno desnico črez
strašno nič.

Le en migljaj, in solnce se zasveti, raz¬
prostre se nebo, zemlja se prikaže, solnce,
mesec in zvezde lesketajo na nebu! Glej,
ribe plavajo v vodi, tiče letajo po zraku,
kače sikajo po zemlji in zveri skakajo po
gozdih! Kdo bi se ne čudil silni vsemogoč¬
nosti božji, katera napravi s samo besedo tolike
čudapolne reči ? Ali še mnogo večja je moč,
katero kaže tolikokrat, da, vsaki dan, v pre¬
svetem Rešnjem Telesu, kjer se nam daje
na nezaslišan in čudoviten način samega sebe
v jed in pijačo.

Drugi božji čudež je, da je nas ustvaril
po svoji podobi; po tem se mi razločujemo
od živalij ter smo povzdignjeni do neizmerne
časti. Ali vse to prekosi čudež, katerega dela
Bog v presvetem Rešnjem Telesu. Tukaj ne
daje nam samo svoje podobe, ampak v res¬
nici samega sebe s telesom, dušo in bo¬
žanstvom.

26

Velik čudež je tudi, da nam Bog ohra¬
njuje naše časno življenje; to je v resnici ne¬
pretrgano ustvarjenje. Ko bi Bog le en tre¬
nutek odtegnil svojo skrbečo desnico od nas,
hitro bi se pogreznili v nič, iz katerega smo
ustvarjeni. Ali kaj je ta čudež proti onemu,
katerega dela Bog v presvetem Rešnjem Te¬
lesu; tukaj ne vzdržuje nam samo časnega,
minljivega, temveč duševno življenje! In to se
razločuje od prvega kakor nebo od zemlje,
duša od telesa! Ta presveta jed daje našim
dušam moč, da živijo popolnoma v Bogu.
»Kdor mene je, bo živel zavoljo
mene.«  (Jan. 6, 58.)

II.

Vzdigni, pobožna duša, svoje misli iz te
zemlje na druge vzvišenejše stvari, katere je
ustvaril premilostljivi Bog iz ljubezni do nas.
Učlovečil se je iz ljubezni do nas v prebla-
ženi Devici Mariji; vzel je na-se človeško
podobo in med nami prebival na zemlji.
»Izpraznil je samega sebe in vzel
na se podobo hlapčevo.«  (Filiplj. 2, 7.)
»Na zemlji  so ga videli in med ljudmi
je prebival.«  (Baruh 3, 38.) To je tolik ču¬
dež, da zanj hvalijo Boga celo najvišji serafi
v nebesih. Ali kaj je to ? Drugi čudež dela
ljubeznivi Gospod vsak dan, in da tako re-

27

čem, vsaki trenutek v presvetem Rešnjem
Telesu. Tukaj postane, — kakor pravi sveti
Avguštin, — v mašnikovih rokah meso; tukaj
se ponižuje tako, da ne vzame na-se člo¬
veške podobe, temveč podobo kruha ter
tako zakriva celo svoje človeštvo.

Ko se je Sin božji učlovečil, vzel je iz
ljubezni do nas našo podobo na se, ter je
postal vsem vse. Da počasti stan ubogih, se
rodi ubog v revnem hlevu, da zadosti veli-
kašem, si izbere mater kraljevega rodu. Da
pridobi za-se priprosto ljudstvo, naredi, da
se mu poklonijo pastirci; da privabi boga¬
tine, pokliče iz jutrovega modre, da mu po¬
darijo najbogatejše darove. S popotniki beži
v Egipet; z delavci se poti in dela v hišici
svojega varuha; z modrimi uči sredi pismarjev.
Brez dvoma je bil velik čudež, gledati večno
modrost Očetovo, kako je poskušala vse, da
si pridobi ljubezen ljudij in da postane vsem
vse. In vendar je čudež v presvetem Rešnjem
Telesu še večji. Tukaj daje Kristus samega
sebe, ne samo za nekaj časa, ne samo po¬
sameznim osebam, temveč do konca sveta
vsem vernim; tukaj postane vsem vse, da
vse pridobi za svojo ljubezen. Njega najdeš
v vsaki vasi in v vsaki cerkvici, kjer prebiva
v ječi svoje ljubezni. On se pusti nositi v
vsako ubogo hišo, k vsakemu, tudi najgnus-

28

nejšemu bolniku in v še tako nesnažno ječo.
Nikomur ne brani, da bi se mu ne smel pri¬
bližati in občevati ž njim kakor s prijateljem.
Imenitni in priprosti, hlapec in gospodar,
siromak ali ubožec, vsi imajo enako čast.

Se nekaj drugega najdemo v Jezusovem
življenju, namreč: veliko radodarnost njego¬
vega Srca. On je hodil po judovski deželi,
delil dobrote, ozdravljal vse ter prinašal vsem
blagoslov in odrešenje. Isto, da ne rečem
še večjo radodarnost kaže še zmerom iz lju¬
bezni do nas v presvetem Rešnjem Telesu.
Tu so njegove roke napolnjene z milostjo
in sladko nas vabi, naj se mu približujemo:
»Kdor je žejen, naj pride k meni!«
(Skrivno raz. 22, 17.) Kolike milosti so ver¬
niki vedno zajemali iz tega božjega studenca!

Jezus je bil dalje iz ljubezni do nas za¬
sramovan , zasmehovan, tepen, ponižan in
mučen ter je prestal bolečine vsake vrste.
Ali ta hudodelstva se ponavljajo dan za dne¬
vom presvetemu zakramentu. Da, vse, kar je
prestal v svojem trpljenju na križu, ni niti v
primeri s tem, kar dela toliko kristijanov, ki
ž njim ravnajo v presvetem Rešnjem Telesu
tako nespodobno in nespoštljivo. In resnično:
Smrtne težave na Oljski gori, trpljenje pred
sodniki, grozno bičanje, s trnjem kronanje,
suvanje, tepenje, žeblji in križ: vse to je

29

jenjalo s smrtjo. Preziranje pa in zasmeho¬
vanje, katero mora prenašati v presvetem
zakramentu, se ponavlja večkrat na dan in
traja do konca sveta. Kar je prestal v trpljenju,
je bilo vsaj koristno nam ljudem, ki smo tako
bili odrešeni; hudo pa, katero se mu dela v
presvetem Rešnjem Telesu, ne samo ni nam v
odrešenje, ampak je le zabranjuje. V trpljenju
so Kristusa zaničevali taki, ki ga niso poznali;
v božjem zakramentu ga pa žalijo oni, kateri
ga priznavajo za Gospoda slave in svetosti.
Tedaj je umiral in pripravljen je bil za vse
hudo zavoljo naših grehov, tu pa je veličasten
in vlada kakor na desnici Očetovi v nebesih.

III.

Ko se je Jezus Kristus približal koncu
svojega življenja izpolnivši toliko in toliko
krasnih del iz ljubezni do nas, daroval je
nazadnje tudi to svoje življenje in umrl v
naj hujših bolečinah na sramotnem lesu križa.
To je bil tako velikansk prizor, da se je
tresla zemlja, solnce je otemnelo, nebesa so
se začudila, pekel pa zaškripal. In tudi ta
prizor se ponavlja v presv. Rešnjem Telesu,
kjer ponavlja Jezus Kristus na oltarju ravno
isto daritev, katero je dovršil na gori Kalvariji.

Med čudovitna dela, katera je delal Go¬
spod iz ljubezni do nas, spada posebno to,

30

da se je nam samega sebe obljubil za večno
naše plačilo, ako mu zvesto služimo. »Jaz
bom tvoje veliko, veliko plačilo!«
(Gen. 15, 1.) Presveto Rešnje Telo pa nam je
zastava tega preobilnega plačila, in mi ga do¬
bimo, kadarkoli se vredno približujemo sveti
mizi. Jezus sam nas zagotavlja: »Kdor jš
moje meso in pije mojo kri, ima
večno življenje!«  (Jan. 6, 55.) Pomni:
On nepravi: »bode imel«  večno življenje;
temveč »ima sedaj«  večno življenje. Go¬
spod govori tako, da smemo gotovo priča¬
kovati večno življenje, če vredno prejemamo
njegovo presveto telo in pijemo njegovo kri.
Kdor ima zastavo, temu je zagotovljeno tudi
to, za kar je zastavo prejel. Tako more tisti,
kateri prejme najsvetejše Rešnje Telo, za¬
nesljivo pričakovati večno življenje, za katero
je bilo presveto Rešnje Telo kot zastava po¬
stavljeno.

O kristijani! Zakaj ljubezen božja ne
gane naših src? Ko je slišal Jonatov sin od
Davida, ki je zasedel sedež svojih očetov,
da se mu ni treba bati, ker bode milostno
ravnal ž njim in ga imel kakor lastnega sina,
je padel na tla, se mu priklonil in rekel, da
take dobrotljivosti ni vreden: »On se mu
je priklonil in rekel: Kdo sem
jaz, tvoj hlapec, da si se ozrl na

31

mrtvega psa, kakoršen sem jaz?« (II.
Kralj. 9, 8.) Mi pa, ki nam kralj nebes in
zemlje skazuje največje usmiljenje ter nas obo-
gatuje z neizmernim bogastvom, katere posadi
za svojo lastno mizo in hrani ne z minljivo
in zemeljsko, ampak z nebeško, božjo hrano,
— mi, pravim, naj ostanemo mlačni, brez¬
brižni in nehvaležni? Mar-li ne bodemo lju¬
bili onega, kateri nas je tako ljubil? O,
ljubimo ga, ljubimo ga resnično! Iz ljubezni
se nam vsega daruje, ljubezen naj tudi nas
gane, da se mu popolnoma izročimo, da od
sedaj ne živimo več svetu, njegovim slad-
nostim in nečimurnostim, ampak edino le
njemu!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Daj mi, Gospod, svojo sveto ljubezen
in milost, in dosti bogat sem!

2. Da bi se ti popolnoma izročil, kakor si
se tudi ti meni!

3. Vzemi, Gospod, mojo voljo in ravnaj
z menoj, kakor ti hočeš!

Iskrice.

1. Vsak trenutek življenja je korak v
večnost.

32

2. Oboje so znali svetniki: Vse delati
in vse trpeti za Boga.

3. Bolj se v tem življenju mrtvičiš, več
veselja boš užival onkraj.

4. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

0 goreči ljubezni, s katero se nam Jezus
Kristus vsega daje v presv. Režnjem
Telesu.

I.

Misli si, pobožna duša, Jezusa Kristusa
postavljajočega presveto Rešnje Telo! Glej,
tu sedi sredi svojih predragih učencev. On
vč, da ga bodo v nekoliko urah izdali, ujeli,
zvezali in drugi dan grozno mučili in umorili.
Ali bolj kakor kedaj je njegovo Srce pri tej
večerji veselo, njegov pogled je poln miline
in njegove besede polne ljubezni. Poglej,
kako povzdiguje proti nebesom svoje oči,
ki se blišče neizrekljive, prisrčne svetlobe!
Poglej božje lice, kako izvanredno žari!
Rajski mir veje iz njegovega obraza in ob¬
daja ga prijeten duh ljubezni. Da bi pač
mogel videti, kako gori in plamti njegovo
srce! To nam kaže on sam.

33

Predragi otročiči, govori svojim aposto¬
lom, vedno sem želel iz srca in hrepenel,
jesti z varni to velikonočno jagnje, predno
začne moje trpljenje. Od prvega trenutka
svojega včlovečenja do te ure sem zmerom
srčno želel, dati vam zadnji dokaz zvoje lju¬
bezni, da praznujem z vami to neizrekljivo
skrivnost: »Iz srca sem želel to veliko¬
nočno jagnje jesti z vami, predno
trpim.«  (Luk. 22, 15.) Vsaka teh besed,
pravi sv. Lavrencij Justinijan, je goreč žarek
onega ognja ljubezni, kateri je gorel in plam¬
tel v njegovem srcu: To je glas naj go -
rečnejše ljubezni.  O,  moj Bog, moj
Bog, kako velika je tvoja ljubezen do nas!
Kaj vidiš pač dobrega na ljudeh, da jih ljubiš
tako? Ali te niso ravno oni, ko si prišel
na svet, surovo izganjali iz svojih hiš ter te,
ko si svet zapuščal, pribili na sramotni križ?
Ali te niso ravno oni nasitili z zasmehovan¬
jem , zasramovanjem in grdim ravnanjem ?
S čem so ti povrnili tvoje dobrote, ko si
bolne ozdravljal, nasitoval lačne, slepim dajal
pogled, gluhim posluh in mrtvim življenje?
Zasramovanje, zasmehovanje in trpljenje si
prejel od njih! In vendar se ne zmeniš za
tako grdo ravnanje, ampak le hrepeniš, dati
jim tako velik dar, namreč samega sebe!
Kristijan, kaj praviš o taki ljubezni Kristusovi?

Premišljevanja o preš v. R. Telesu, 3

34

II.

Da še bolj spoznaš Jezusovo ljubezen,
po kateri se nam daje samega sebe v pre¬
svetem zakramentu, preudari, pobožna duša,
kedaj je postavil veliko skrivnost. To je bila
tista noč, v kateri je bil, kakor pravi apostol,
izdan in prodan najhujšim sovražnikom: »Ono
noč, v kateri je bil izdan.«  (I. Kor. 11,
23.) Ni storil tega tisti dan, ko je žena iz
množice, navdušena po njegovih besedah in po
blišču njegovih čudežev, zaklicala: »Blagor
telesu, ki te je nosilo, in prsom, ki
so te dojile.«  (Luk. 11, 27.) Ni bilo to v
dneh, ko so ga hotele množice, nasičene s
čudovito pomnoženimi kruhi, razglasiti za
svojega kralja! Ni bilo to nekoliko dnij po¬
prej, ko je slovesno šel v Jeruzalem, ko so z
vejami in cvetlicami okinčali ceste, ko so mu šli
nasproti s palmami v rokah, ko so razprostirali
svoja oblačila na pot, po kateri je hodil, in ga
z veseljem pozdravljali za svojega pričakova¬
nega Mesijo s preroškimi besedami: »Ko¬
šana sinu Davidovemu! Blagoslov¬
ljen, kateri pride vimenu Gospo¬
dovem!«  (Mat. 21, 9.) Ko bi se bil tedaj
dal ljudem za jed, bil bi tudi pokazal svojo
gorečo ljubezen; ali lahko bi se bilo dozde¬
valo, da ga je le navdušenje ljudstva nagnilo
k temu. Zato si je izvolil ravno tisto noč,

35

in skoraj isto uro, v kateri so brezbožni judje
pripravljali orožje in verige, da bi ga gotovo
dobili v svoje roke in ga potem grozno
umorili. Ljudje pripravljajo biče, trnje in križ,
da ga umore, ljubeznivi Zveličar pa jim poda
največji dokaz svoje ljubezni, samega sebe
za hrano! Brezbožni visoki duhovni in fari¬
zeji se združujejo proti njemu; malopridni uče¬
nec ga proda; najgrozovitejše muke mu pri¬
pravljajo — in on podaja ljudem največji do¬
kaz svoje ljubezni s tem, da jim že tu na
svetu da krasoto in dobroto raja!

Ali morda v oni noči, ko je bil izdan,
ni videl neštevilno bolečin in muk, s ka¬
terimi so ga tako strašno nasitili ? Le tega
ne veruj! Vse je videl poprej. Videl je, da
ga bode Judež izdal, Peter zatajil, da bodo
apostoli zbežali. Videl je, kako ga bode ljud¬
stvo zasmehovalo, kako strašno bode bičan,
gledal je trnje in žeblje, sulico in vse strašno
orodje za grozno mučenje. V vsakem dru¬
gem srcu bi to bilo pogasilo vso ljubezen,
v Jezusovem pa je le pomnožilo ogenj lju¬
bezni do nas. »Mnoge vode niso mogle
pogasiti ljubezni.«  (Vis. pes. 8, 7.)

Eden izmed vas, pravi krotki Zveličar
svojim učencem, eden izmed vas me bode
izdal. Ti, Peter, me bodeš trikrat zatajil, vi
vsi, ki ste tu zbrani, se bodete nad menoj

3 *

36

pohujšali! A jaz? Jaz hrepenim, združiti se
z vašimi dušami: Vzemite, da, vzemite! To
je moje telo! To je moja kri! Vzemite, pre¬
dragi, jejte in pijte!

O neizrečena ljubezen! O nezaslužena
dobrotljivost! Sveto pismo povzdiguje do
zvezd krotkost mladega Davida, ker je svo¬
jemu sovražniku Savlu prizanesel dvakrat,
ko mu je stregel po življenju; ali kaj je ta
krotkost proti velikodušnosti našega predra¬
gega Zveličarja?

III.

Preudari, pobožna duša, še drugi dokaz
velike ljubezni Jezusove do nas, iz katere je
postavil presveto Rešnje Telo! On, večna
modrost, je videl že naprej vse hudo, katero
mu bodo storili nehvaležni ljudje v tem za¬
kramentu. Videl je tista strašna zasramo¬
vanja in grdo ravnanje, vse božje rope, o
katerih nam pripoveduje zgodovina. Videl je,
da bodo cerkve oskrunjevali, oltarje podirali,
duhovnike morili, da bodo posvečene posode
onesnažili, svete hostije (o Bog! groza me je,
to povedati) izsuli na tla, v blato in — in —
metali v jed psom in drugim nečistim živalim.
Videl je naprej črno nehvaležnost toliko kri-
stijanov, ki bodo to nebeško hrano manj
cenili, kakor ničvredne egiptovske jestvine,

37

ki jo bodo zaničevali in oskrunjevali s svo¬
jim nespodobnim obnašanjem, s svojimi greš¬
nimi pogovori in pogledi, s svojo pohujšljivo
lahkomiselnostjo in z drugimi velikimi grehi,
katere se predrznejo delati pred božjimi očmi.
Naprej je videl malopridnost onih, ki se pri¬
bližajo, da ga sprejmejo v svoje omadeževane,
nečiste duše. Vse te hudobije je imel pred
očmi, ali on se ni vstrašil! Ali se je obo¬
tavljal, takim ljudem podeliti tako vzvišen
dar? Ne, pobožna duša, ne! Njegova lju¬
bezen je vse premagala. To naj me ne od¬
vrača, je govoril sam pri sebi ljubeči Zveličar.
Naj mi ljudje storijo, kar hočejo, naj še hujše
ravnajo z menoj. Vse hočem prenašati, če
le smem biti pri njih. Ali, Gospod, tolika
ljubezen se ne spodobi tvojemu veličanstvu!
O, ljubezen, odgovarja sv. Janez Zlatoust, lju¬
bezen ne išče vzrokov. Če hoče ljubezen
dobro delati in se dati spoznati svojemu ljub¬
ljencu, potem ne hodi, kamor bi se ji spo¬
dobilo, ampak, kamor jo vleče hrepenenje.

O, ljubezen, kakoršno more imeti le Bog,
ki je sama ljubezen! Tukaj, pobožna duša,
tukaj bi se imela vsa staliti od ljubezni Je¬
zusove, ki te ljubi tako neizmerno in goreče.
Kateri kralj bi podaril svojo milost onemu,
o katerem ve, da ga bode zaničeval, zasra¬
moval in celo skušal umoriti? Kdo bi ob-

38

daroval takega, ki misli le nato, da bi ga
grdil in zasmehoval ? Kedaj si slišala, da bi
bil kdo delil darove za to, da bi bil za nje
ponižan ? In vendar nam daje Jezus Kristus
za to plačilo samega sebe! Kako potrpljenje!
Kaka ljubezen! Kaka neizrekljiva kratkost!
Studijo naj se ti vsa zasramovanja, katera se
mu godijo v zakramentu ljubezni, in poglej
potem samo sebe! Oh, morebiti si tudi ti
grdo postopala proti svojemu božjemu pri¬
jatelju? Preišči svoje pretečeno življenje!

O Bog! Morda je tvoja nehvaležnost
rastla s tvojimi leti! Groza, če je čistost, po¬
božnost in gorečnost tvojega prvega svetega
obhajila s časom otrpnela! O tedaj, tedaj
poklekni polna sramote in kesa pred onim
prestolom ljubezni! Prosi za več razsvetljenja,
da- spoznaš samo sebe, prosi za več milosti,
da storiš dobre sklepe! Obudi naj večjo ža¬
lost, da si tako malo vstregla Jezusovi lju¬
bezni, ob enem pa obudi tudi srčno željo,
da mu hočeš v prihodnjič biti bolj hvaležna.
Kliči iz dna svojega srca, da se sedaj trdno
nadejaš, da bodeš ostala zvesta svojim sklepom.
Bodi prepričana, da najsladkejšemu Jezuso¬
vemu Srcu ne moreš napraviti večjega ve¬
selja, kakor da mu kažeš svojo željo, biti vsa
njegova. Več bodeš zahtevala, več bodeš
prejela! Kliči na pomoč presladko mater

39

Jezusovo in skleni premišljevanje s tem, da
ponoviš še enkrat vse svoje obljube.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Kaj hočeš, Gospod, da storim?

2. Vzemi, Gospod, mojo voljo, popolnoma
ti jo darujem.

3- Daj mi, Gospod, da te ljubim, in rav¬
naj z menoj, kakor hočeš.

Iskrice.

1. Kdor ljubi svet, misli posvetno, kdor
ljubi nebesa, misli pa nebeško.

2. Kdor hrepeni po posvetni časti, ne
bo nikoli postal duhovni človek.

3. Svetniki se prizadevajo, da bi res bili
sveti, ne pa da bi se samo delali svete.

5. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Jezus Kristus je postavil preš v. Kešnje
Telo, da se združuje z našimi dušami.

i.

Jezus Kristus je postavil ta božji zakra¬
ment, da se združuje z našimi dušami. Glej,

40

kam meri njegova neomejena ljubezen! On
je podoben trgovcu, o katerem poroča sveti
evangelij. Prodal je vse svoje zaklade, da bi
kupil biser, katerega je imel za posebno red¬
kega in dragega. — »Vzemite in jejte,«
rekel je Jezus Kristus svojim učencem in v
njih vsem vernim: »Vzemite in jejte; to
je moje telo!«  (Mat. 26, v 26.) S tem je
hotel tako rekoč povedati: Človek, zauživaj
me, da od mene in od tebe postane samo
eno. On pravi: »Jej me, da bodeva naj¬
tesneje združena.«  (Sv. Jan. Zl. 25. prid.)
O, kaka dobrotljivost, kaka ljubezen in po¬
nižanje našega ljubeznivega Boga, kliče sv.
Frančišek Salezij. Naš nebeški Zveličar se pri
nobenem drugem delu ne kaže ljubeznivej¬
šega, kakor pri tem, kjer se tako rekoč uni¬
čuje in daje v hrano, da prodre v naše duše
in se združuje s srci svojih vernih. Kako ču¬
dovito, kliče sv. Janez Zlatoust! Najvišji Bog,
pred katerim celo angeli zakrivajo svoj obraz,
združil se je z nami in nas s seboj, da po¬
stanemo ž njim le eno telo in ena duša! In
kje najdeš pastirja, nadaljuje svetnik, kateri
bi napajal svoje ovčice s svojo lastno krvjo?
Ali ne dajajo matere svojih otrok drugim,
da jih dojijo? Jezus pa nas hrani v svetem
zakramentu s svojo lastno krvjo ter se zdru¬
žuje z nami, da bi se zjedinili in eno postali

41

ž njim. O, moj Bog, dostavlja sv. Lavrencij
Justinijan, kako velika je pač tvoja ljubezen
do nas, da se hočeš tako tesno združiti z
našim telesom, da imamo s teboj le eno srce!
(Lavr. Just. o božji ljub. 4. pogl.)

Veruješ-li, nehvaležna, uboga duša, to
skrivnost? — Da, moj Jezus in moj Bog,
verujem. Da bi le tudi vsaj enkrat spoznala,
kako neobčutljiva sem proti tako veliki lju¬
bezni! Oh, le prepozno spoznavam, kdo si
ti in kdo sem jaz! Bolj ko te občudujem,
bolj se ustrašim nad seboj. Oh, kolikokrat
si se že tako ljubeznivo združil z mojo dušo!
Ali s kakšno pošastjo si se združil, o božji
prijatelj, s kakšno nevredno, nečisto in mrzlo
pošastjo! Moja duša je tolikokrat počivala
v naročju ljubezni, katere ni spoznala; vso
svojo kri bi imel preliti, da bi le enkrat smel
uživati tako veselje in srečo! O slepa in ne¬
umna, o nesrečna in uboga duša moja! Kake
trenutke si izgubila, kakih slastij nisi znala
okusiti! Serafini so te zavidali in ti! — O
goljufivi svet, o nezveste strasti! Kaj ste mi
povrnile ?

Tu malo prenehaj, pobožna duša; pri¬
merjaj to ljubeznivo božje obiskovanje z
onimi rečmi, katere so te zadržavale, da te
velike dobrote nisi spoznala in uživala. Delaj
trdne sklepe in prosi za pravo spoznanje in

42

milost; skleni svoje premišljevanje s tem, da
se popolnoma odpoveš samej sebi in daruješ
svoje srce svojemu božjemu ženinu!

II.

Ko je kralj Salomon Gospodu sezidal
tempelj, je začudivši se zaklical: »Ali je

verjetno, da prebiva Bog z ljudmi
na zemlji? Ako te nebo in nebes
nebesa ne obsežejo, koliko manj ta
hiša, ki sem ti jo sezidal!«  (II. Kron.
6, 18.) Ali kaj 'bi Salomon še-le rekel, ko
bi bil videl, da hoče veliki Bog, kateri je z
enim migljajem ustvaril vse iz ničesar, ta
večni, neizmerni, neskončni Bog, prebivati
ne v tako lepem templju, kakor je bil je¬
ruzalemski, marveč celo v tesnem, bornem
srcu ubogega črviča, da se ž njim združi in
zjedini tako, da ž njim postane eno? Pa-
gani so si v svojem brezumnem maliko¬
vanju naredili več bogov. Ali izmislili si
niso nobenega, kateri bi bil ljubil ljudi
tako, kakor naš Bog, ki se nam hoče dati
v hrano, da se združi z našimi dušami.
Ko so tedaj slišali o ljubezni našega Boga,
so začudivši se zaklicali: O kako dober,
kako velik mora vendar biti kr¬
ščanski Bog!

Kako srečna si, pobožna duša, kadar se

43

približuješ, da prejmeš Jezusa Kristusa v pre¬
svetem Režnjem Telesu! Sv. Terezija je sre¬
čala nekega dne v samostanu lepo dete. Za-
čudivši se vpraša: Dete, kako si pa prišlo
sem? Kako ti je ime? Dete odgovori: Po¬
vej mi najprej ti svoje ime, potem ti bom
tudi jaz povedalo svoje! Dobro, odgovori
svetnica, jaz se imenujem Terezija' Jezusova.
Na to ji odgovori dete, polno nebeške mi¬
lobe in obdano z rajsko svitlobo: In jaz, jaz
se imenujem Jezus Terezijin — ter izgine.
Ta tesna zveza med sv. Terezijo in ljubim
Jezusom je podobna oni, katera nastane med
teboj in Jezusom, kadarkoli ga pobožno prej¬
meš v sv. obhajilu. Ti in Jezus se tako zje-
dinita, da po Jezusovih lastnih besedah ti
prebivaš v njem in on v tebi! »Kdor je
moje meso in pije mojo kri, ostane
v meni in jaz v njem!«  (Jan. 6, 57.)

Ali se ti zdi mala sreča, biti tako zdru¬
žena z Jezusom? V sv. pismu beremo, da
se je stotnik v evangeliju štel srečnim po
eni sami besedi , katero je Jezus izgovoril
njemu na čast in hlapcu v zdravje! O, kako
srečna bi bila, je rekla ona žena v evangeliju,
kako srečna bi bila, ko bi se mogla dotak¬
niti le njegove obleke! Že to bi me ozdravilo!
En sam pogled, ena sama beseda Jezusova,
samo da se je prikazal v deželi, in že se je

44

začela veselo gibati cela Palestina. Množice,
ki so utrujene in lačne hodile za njim v pu¬
ščavo, so bile srečne, ako so se mu le enkrat
mogle približati, ali čuti njegove besede.

Ali kdo bi se mogel ponašati, kakor ti,
pobožna duša, ki smeš po vrednem sv. ob¬
hajilu reči: Jezus Kristus je v meni, on živi
v meni, on je ves moj in jaz njegova? O
draga, neprecenljiva zveza! Spomni se pa
tudi, da hoče Jezus Kristus po tej zvezi kra¬
ljevati v tvojem srcu in imeti je za svoje!
Sin, tako govori Zveličar, sin, daj mi svoje
srce, kakor sem ti jaz dal svoje! S temi be¬
sedami zahteva od tebe, da se mu popolnoma
izročiš s trdnim sklepom, dati se mu voditi,
kakor on hoče. Ne smeš se tedaj imeti za
svojo, temveč misliti moraš, da si vsa Jezu¬
sova. Zapomni si, da kdor Jezusu ne da
srca, mu nič ne da; srce je namreč, kar on
ljubi nad vse.

III.

Premisli, pobožna duša, da se Jezus Kri¬
stus v tem zakramentu ne združuje samo z
našo dušo po milosti, ampak po svojem sve¬
tem mesu tudi z našim telesom. To zvezo
imajo svetniki za velik čudež Gospodov in
jo imenujejo naravno, bistveno in resnično
zvezo z Zveličarjevim telesom. Sv. Janez
Zlatoust pravi celo, da se naše ubogo telo

45

zjedini tako tesno z najsvetejšim Jezusovim
telesom, da iz dveh teles postane le eno
samo. Ravno tako, ko bi truplu obglavlje¬
nega človeka dal novo glavo in bi zopet na¬
stalo novo, popolno in zdravo telo: ravno
tako, pravi svetnik, postane v svetem obha¬
jilu, kjer se združujemo kot udje s svojo
glavo, ki je Jezus Kristus, iz dveh teles eno
telo. (61. prid. Ant.)

Zdi se nam, da se boljše ne more po¬
pisati tesna zveza, ki nastane v najvetejšem
zakramentu med človekom in med včlove-
čeno Besedo. In vendar sv. Ciril Aleksan¬
drijski rabi še krepkejše izraze. Vzemimo,
pravi, vosek, držimo ga k ognju, da se začne
raztajati; potem vzemimo drugi vosek in
ga ravno tako raztopimo; zdaj zmešajmo
oba: kdo more enega od drugega razločiti,
kdo zopet razdeliti? Tako, pravi svetnik, se
združuje, če prejmemo Gospoda v svetem
zakramentu, naše meso z njegovim častitlji¬
vim mesom in postane nekako isto telo.
(10. prid. o evang. sv. Jan.) O kako velika,
kako neizmerno velika je Jezusova ljubezen
do nas, ker je postavil tako čuden pripo¬
moček, da se kar najtesneje združuje z našo
dušo in z našim telesom I Ali kako človek
v svoji črni nehvaležnosti zlorablja to sveto

združitev!

46

Nekateri bežijo pred njo in jo zaničujejo,
da morejo brez vsake ovire služiti svetu in
grehu! Neverjetno je sicer, ali vsaki dan gle¬
damo to, da se drugim celo gnjusi ta nebeški
kruh in da rabijo vse zvijače in izgovore,
le da se mu oddaljijo.

Ako pa je to, pravi sv. Ambrozij, naš
vsakdanji, nadnaravni kruh, zakaj pustimo,
da preidejo tedni in meseci, ne da bi se na¬
sitili ž njim? Vsi bi imeli tako živeti, da
bi ga mogli zauživati vsaki dan! — Potem
so še drugi, ki jedo ta kruh, ali kaj delajo,
ko so s Kristusom tesno združeni in ga še
nosijo v svojem srcu? Raztrešeni so, svoje
misli imajo pri posvetnih skrbeh, z dušo in
srcem so daleč proč od Jezusa! Blizu Kri¬
stusa so in vendar brez Kristusa! Ali to
še ni najhujše! Najzlobnejše ravnajo tisti,
kateri se bližajo Jezusu z grešnim srcem in
se predrznejo odpreti svoja usta angelskemu
kruhu, ko je njih duša v oblasti hudega
duha. Kako strašno zvezo hočejo skleniti
take pošasti: združiti hočejo s strupom na¬
polnjeno srce z najčistejšim in najsvetejšim
vseh src! Se bolj se moraš, pobožna duša,
razjokati ob Jezusovem Srcu, ko pomisliš,
da so oni, ki je onečaste in tako predrzno
teptajo z nogami, morebiti ravno isti, katerim
je izmed vseh ljudij najbolj naklonjen! Živo

47

obžaluj to brezbožno in grdo nehvaležnost.
Srce Jezusovo od tebe željno pričakuje, da
bodeš z vstrajno ljubeznijo poravnala veliko
hudo, katero se mu godi v zakramentu lju¬
bezni, s tem, da prejmeš sv. obhajilo zmerom
z živo vero, z gorečo pobožnostjo, s svetim
ognjem, da se nanj dobro pripravljaš in je
pogostoma prejmeš v spodbudo vsem ver¬
nikom! Skleni to in prinesi mu velikodušni
dar! Tebi in drugim naj so za vodilo besede
sv. Frančiška Salezija, katere je pisal neki
imenitni osebi, da bi jo vnel za večkratno,
pobožno obhajilo: »Skušnja, katero sem si
pridobil v svojem petindvajsetletnem pastiro-
vanju, me jasno uči, kako velika je moč tega
zakramenta: duše se utrjujejo v dobrem, od¬
vračajo od greha, zadobivajo nebeško tolažbo,
z eno besedo: že tukaj na zemlji se udeležujejo
tako rekoč božje narave! Ali treba je, da
pristopimo k sveti mizi z vernim, čistim in
pobožnim srcem!« Slava Jezusu!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

i- Odrekam se vsemu posvetnemu veselju,
da dopadam tebi, o Bog!

2 . O Jezus, kdor te ne ljubi, te ne pozna!
3- Odstrani, o Gospod, vse, kar me ovira,
ljubiti te iz celega srca!

48

Iskrice.

1. Bog obilno deli svojo milost tistemu,
kateri jo dobro porabi.

2. Bog odtegne svojo milost tistemu,
kateri jo zlorabi.

3. Zlorabi nebeških opominov sledi grozna
tišina; za zlorabo božjili navdihovanj pride
temna noč!

6. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Jezus Kristus je postavil preš v. Rešuje
Telo, da nas obogati s svojimi milostmi.

i.

Jezus Kristus je postavil najsvetejši za¬
krament, da spolni svojo željo, s katero nas
hoče obogatiti in obsuti s svojimi milostmi.
Različne so potrebe, v katerih zdihujejo duše
v tem življenju; ali tu je pomagano in po¬
skrbljeno za vse. Naj bo duša v skušnjavi
ali žalostna, boječa, slepa, uboga, bolehna,
slaba ali celo v smrtni stiski, tu najde zdru¬
žene vse one pripomočke, katere dobi dru¬
gače le raztreseno in posamezno pri prijateljih,
duhovnih učiteljih, v knjigah, v vzgledih, pre¬
mišljevanjih in v raznih krščanskih pobož¬
nostih. Da bi se v svojih potrebah poslužili

49

drugih sredstev, za to manjka nam dostikrat
priložnosti; morebiti so tudi jako redka in
za nas nepripravna. V tem zakramentu pa
je Kristus zmerom pričujoč in vedno pri¬
pravljen nam pomagati. Ne zaslužiš-li graje,
da tako nemarno in leno hodiš po tej poti
k Bogu? Kakšno kazen zaslužiš, da ne maraš
tako imenitnega zdravila in da si tako ne¬
hvaležna ?

O nespametni posvetnjaki, pravi sv. Av¬
guštin! Kam hodite zakladov si iskat? Pri¬
dite k Jezusu! On edini more vas napolniti
z milostmi! On, najbogatejši, bo gotovo po¬
polnoma izpolnil vse želje vaših src! Bodite
pogumni, ko vidite svojo revščino in svoje
grehe! V luči svete vere poglejte k Jezusu
Kristusu, kateri biva na oltarju pod podo¬
bama kruha in vina ter recite: Glej, do kakšne
slave in časti je Jezus povišal mojo kri in
ubogo moje meso, kakor bi že ž njim kra¬
ljeval v nebesih! In sedaj naj bi se bal, nje¬
govo ljubezni polno Srce naprositi za vse
dobro, česar potrebujem v svoji revščini?
Ne; kajti kjer en del od mene kraljuje, tam,
mislim, kraljujem tudi jaz; kjer se moje meso
poveličuje, tam sem tudi jaz poveličan; kjer
vlada moja kri, tam, menim, vladam tudi
jaz. Akoravno sem grešnik, vendar le upam
postati deležen njegovih milostij.

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 4

50

II.

O koliko milostij so vendar svetniki za¬
jemali iz tega vira življenja! S kakšnimi da¬
rovi in milostmi je že obiskal Jezus duše v
tem zakramentu! On je tukaj luč in vodnik,
hrana, moč in svetost, slava in življenje! Ce
te krivičnik stiska, — glej, tu je pravica; če
potrebuješ pomoči, — glej, tu je tvoja moč;
če se treseš pred smrtjo, — glej, tu je ži¬
vljenje; če hrepeniš po nebesih, — glej, tuje
pot do njih; če si v temi, — glej, tu je raz¬
svetljenje; če iščeš hrane, — glej, tu je jed!
(Sv. Ambrozij.)

Tu je nam dal protistrup zoper edino,
pravo in naj večje hudo, namreč zoper greh;
tu razliva čez nas nebeško roso, katera za¬
duši ogenj hudega poželenja in pomiri ne¬
ukrotljive zahteve naših udov. Dal nam je
izdatno zdravilo, da zacelimo rane, katere nam
je vsekal greh ter uničimo zadnje ostanke
dolga in odstranimo ali vsaj zmanjšamo ka¬
zen. V tej sladki skrivnosti je nam priprav¬
ljeno zmagovalno orožje, s katerim se mo¬
remo pogumno vojskovati in lahko premagati
svet, hudega duha in meso; s tem orožjem
užugamo vse sovražnike, kateri nas hočejo s
svojimi napadi in skušnjavami odvrniti od
pravega pota v nebesa. Tu nam je dal krepko
hrano, s katero okrepčani lahko prehodimo

51

puščavo tega sveta in pridemo kedaj do svete
božje gore. Tam pa ga ne bodemo več gle¬
dali v znamenjih in podobah, ampak od ob¬
ličja do obličja, kakor je v sebi, in gledajoči
ga, se bodemo veselili v neizrečeni slavi. O
kaka dobrota, kaka nežna ljubezen!

V zvezde kujejo ljubezen Jonatanovo do
Davida, ker je nekega dne slekel svoj lastni
plašč in drugo obleko ter jo dal Davidu,
kakor tudi svoj meč, lok in pas. Ali kaj so
ti darovi v primeri z onimi, katere nam daje
Jezus Kristus v najsvetejšem Rešnjem Telesu,
kjer se nam daruje samega sebe, podeljuje
svojo milost in nas obogatuje s svojimi za¬
kladi. Kako sladko, kako radodarno in lju¬
beznivo je pač Srce Jezusovo do nas! In
čemu si vendar, moja duša, tako lahko ža¬
lostna in otožna? »Zakaj si žalostna,
ni oj a duša, in zakaj me plašiš?«  (Ps.
41 , 6.) Pristopi vendar k svojemu Gospodu
in mirno pričakuj od njegovega usmiljenega
Srca zaželjene pomoči! Ni-li on ves čas svo¬
jega življenja molil, delal in trpel le za zve¬
ličanje duš? Da bi jih zveličal, je oznanoval
svoj nauk, delal čudeže, je postavil svete za¬
kramente, se je potil, točil solze in prelil
vso svojo kri. Mar-li misliš, da se Gospodu
ne bodo usmilile tvoje reve in da te ne bode
napolnil s svojo milostjo, ko prebiva na pre-

4 *

52


stolu one ljubezni, kjer je njegovo Srce
zmerom polno usmiljenja in kjer gori le za
tvoje zveličanje ? Pomnoži torej svoje upanje
in pričakuj od njega vse dobro!

III.

Premisli, pobožna duša, kako hvaležna
moraš biti svojemu Jezusu, kateri ti je v
najsvetejšem zakramentu pripravil vse mi¬
losti, da bi ti jih delil; kajti

1. ) V resnici smeš imeti Jezusa za edino
pribežališče v vseh svojih potrebah, česar pa
dosedaj nisi storila; on je bil vedno naj-
zadnji, h kateremu si prišla. Ko bi bila
zmerom trdno verovala, da je le v njem
pravo zdravilo zoper skušnjave, zoper otož¬
nost, dvome in slabosti, bi ne bila iskala
zdravila pri stvareh, ne pri svojih čutilih in
ne pri svojih strasteh. Izprašuj skrbno svojo
vest zavoljo krivice, katero si delala s tem
svojemu najboljšemu prijatelju, in takoj začni
jo zopet popravljati!

2. ) Kadar pribežiš k Jezusu v najsvetej¬
šem zakramentu, prinesi seboj resnično in
veliko željo po milostih, katerih potrebuješ.
Njegovo božje Srce pozna natanko najskriv-
nejše želje tvojega srca; ono vidi, kako malo
se prizadevaš ga ljubiti celo v onih trenutkih,
ko ga prosiš za milost njegove ljubezni; ono

53

vidi, kako se prestrašiš pred milostjo, da se
vendar enkrat popolnoma odrečeš vsem stva¬
rem. Božje Srce vidi, da z ustmi prosiš za mi¬
lost, v svojem srcu se pa skrivno upiraš, so¬
vražiti samo sebe, ljubiti zaničevanje in se
popolnoma zatajevati. In vendar bi si mo¬
gla, ko bi le prav resnično želela, pridobiti
obilno Jezusovih milostij. Le primerjaj enkrat
svoje hrepenenje z Jezusovim! Rudečica naj
te oblije zaradi tega in prosi ga za odpuščanje
in milost.

3.) Pridi k Jezusu s ponižnim in vendar
ljubezni polnim zaupanjem, to je, z ono pri¬
jateljsko zaupljivostjo, kakoršno ti Bog v tem
zakramentu ne le priporoča, marveč celo od
tebe tirja. Ali vendar, kako smo zaslepljeni!
Bog veličanstva in slave, pred katerim tre¬
petajo serafini v nebesih, se tako ponižuje, da
občuje z nami kakor ljubeznivi prijatelj, in
mi zaupamo vendar le stvarem, ki so včasi
še zaničljivejše kakor mi, in katere nas more¬
biti ponižajo in izdajo! To ni ponižnost, kar
nas odvračuje od Jezusa, ampak le slaba lju¬
bezen, katero imamo do njega in naše ne¬
umno mnenje, da imamo kaj na sebi, kar bi
zaslužilo njegovo ljubezen. O božje Srce, ki
s i neskončno ljubeznivo in ki ljubiš vse,
zanaprej mora biti drugače!

Odprimo mu svoja srca, potožimo mu

54

svoje težave, odkrimo mu svoje rane in po¬
trebe! On se ne upira ubogemu srcu, katero
po njem hrepeni in na njega zaupa!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Očisti, o Gospod, mojo dušo vsakega
madeža!

2. Ti sam, o Jezus, mi zadostuješ, ne hre¬
penim po drugem!

3. Nesrečen je, kdor tebe ne ljubi, o Bog
ljubezni.

Iskrice.

1. Vse je nečimurno, kar ni za večnost.

2. Nič ni pripravnejši vžgati v nas ogenj
božje ljubezni, kakor pogled na sveti križ.

3. Onim, ki Boga ljubijo, je sladko
grenko, in grenko sladko.

7. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Jezus Kristus je postavil presv. Rešnje
Telo, da vedno prebiva med nami.

I.

Jezus Kristus je postavil presv. Rešnje
Ielo, da zmerom prebiva med ljudmi, in to

mu je, kakor pravi sam, največje veselje.
Nebeški ženin je hotel, kakor pravi sv. Peter
Alkantarski, zapustiti svoji ljubljeni nevesti,
ker njega dolgo ne bode, tovaršijo, da ne
ostane osamljena in zapuščena. Zaradi tega
je postavil le-ta zakrament, v katerem ostane
sam med nami kot najboljši tovariš našim
dušam. Kdo bi si bil pač mogel misliti, da
je Jezusova ljubezen do nas tako velika?

Predstavljaj si, pobožna duša, Jezusa,
kako nekega dne utrujen od daljne poti sedi
ob studencu in željno pričakuje Samaritanko,
da jo spreobrne in zveliča. Glej neizrekljivo
dobrotljivost neskončno milostljivega Boga
do uboge stvari! In vendar! Kaj je ta lju¬
bezen v primeri z ono, ki jo nam skazuje v
najsvetejši skrivnosti presv. Rešnjega Telesa,
kjer vedno stanuje med nami? Vsak oltar
je studenec milosti, kjer prebiva on, kjer nas
pričakuje in nas kliče, da bi tudi v nas vnel
ogenj svoje svete ljubezni. Zaprt v taberna¬
kljih, v teh ječah ljubezni, je noč in dan naj¬
ljubeznivejši naš zagovornik, ker se tam da¬
ruje svojemu večnemu Očetu, da bi od njega
izprosil za nas usmiljenje in večno zveličanje.
»Zmerom živi, da se poteguje za nas.«
(Hebr. 7, 25.)

To ljubeznivo Jezusovo hrepenenje, biti
vedno med nami, tirja od nas enako goreč-

56


nost, biti velikokrat pri njem. Romarji so
presrečni, pravi sv. Pavlin, ako prinesejo le
nekoliko prahu od svetih krajev domu. S
kakšno gorečnostjo moramo torej mi ob-
iskavati najsvetejši zakrament, kjer je Jezus
sam osebno pričujoč, da bi nam podelil svojo
milost!

Nek redovnik, katerega je Bog napolnil
z gorečo ljubeznijo do najsvetejšega zakra¬
menta, je napisal v nekem pismu med dru¬
gim tudi te-le besede: »Spoznal sem, da mo¬
ram za vse dobro, kar imam, zahvaliti le
najsvetejši zakrament. Zaradi tega sem se
vsega daroval in posvetil Jezusu v najsvetej¬
šem zakramentu. Vem, da ljudje neizmerno
veliko milostij ne pridobijo, ker za-nje ne
prosijo Jezusa v najsvetejšem zakramentu.
Spoznam, kako željno hrepeni naš Zveličar
Jezus Kristus, deliti nam v tej skrivnosti svoje
milosti. O velika, o sveta skrivnost! O naj¬
svetejša hostija! Ni nam treba zavidati svet¬
nikov v nebesih, ker imamo na zemlji ravno
istega Boga na še bolj čudapoln način. Po¬
trudite se, da se vsak, s kojim občujete, po¬
polnoma posveti češčenju tega svetega zakra¬
menta. Jaz tako govorim, ker me ta zakra¬
ment popolnoma vname, da ne morem dosti
govoriti o skrivnosti, kateri gre tolika lju¬
bezen! Ne vem, kaj vse bi mogel storiti za

57

Jezusa v najsvetejšem zakramentu!« Tako
piše menih v svojem v  pismu.

O ljubi Jezus! Želel bi, ko bi le bilo
mogoče, biti noč in dan navzoč pri tebi!
Ako te angeli, očarani po tvoji ljubezni,
vedno obdajajo, se spodobi, da tudi jaz prav
velikokrat padem pred oltarjem na svoj obraz
in hvalim ljubezen in dobroto, katero mi ska-
zuješ, ker prebivaš vedno na prestolu ljubezni,
da mi daruješ svojo milost.

II.

Pomisli, pobožna duša, kako srečen je
bil egiptovski Jožef, ko je prišel Gospod
Bog, kakor pravi sv. pismo, s svojo milostjo
k njemu v ječo, da ga tolaži. (Modr. 10, 13.)
Veliko srečnejši pa smo mi, ker imamo v
tej dolini solz včlovečenega Boga vedno pri
sebi. On je s svojo nežno, neizrekljivo lju¬
beznijo vse dni našega življenja pri nas in
nas podpira. Kako tolažljivo je za ubogega
jetnika, če ima dobrega prijatelja, ki prihaja
k njemu, ga tolaži, mu daje upanje, mu po¬
maga, in ki vedno misli, kako bi olajšal nje¬
gove težave. Glej, tu v zakramentu je naš
dobrotljivi Jezus, ki nas osrečuje z besedami:
»Prišel sem iz nebes na zemljo, da te tola¬
žim, ti pomagam in te okrepčam! Tukaj sem
ves za-te! Pridi k meni in objemi me, po-

58

tem ne občutiš več svoje reve in enkrat
pojdeš z menoj v večno veselje mojega ne¬
beškega kraljestva!« — O Bog! Kakšno ve¬
selje in upanje, kakšni občutki ljubezni bi
nas morali prešinjati, če pomislimo, da vedno
prebiva in živi v naši sredi, v naših mestih
in cerkvah naš Bog in Gospod v najsvetej¬
šem zakramentu. Tu je on, vsa svetost, ki
s svojo pričujočnostjo osrečuje izvoljene v
raju, on, ki. je sama ljubezen, kajti »on nima
samo ljubezen, ampak on je ljubezen sama,«
pravi sv. Bernard.

Ali čujem, o predragi Jezus, kako tožiš,
da te nismo sprejeli, akoravno si le za nas
prišel na svet, da bi bil naš gost in naše
največje dobro: »Gost sem bil in niste
me sprejeli.«  (Matevž 25, 43.) Prav imaš,
Gospod, prav! Tudi jaz sem bil nekdaj med
nehvaležnimi, tudi jaz sem te velikokrat pu¬
ščal samega, ne da bi te bil obiskal. Kaznuj
me, kakor hočeš in kakor zaslužim, le za¬
pusti me ne! Daj, o najdobrotljivejši Zveličar,
da ti ostanem zvest in tudi druge pridobim,
ki bi se razveseljevali s teboj v najsvetejšem
zakramentu. Slišim glas tvojega nebeškega
Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad
katerim imam svoje dopadenje!«
(Mat. 17, 5.) Bog ima nad teboj svoje do¬
padenje in jaz ubogi črv bi ne imel biti

59


vesel, biti pri tebi v tej solzni dolini ? Zatri
in uniči v meni vsako nagnenje do stvarij
in odstrani iz mojega srca vsako ljubezen,
katera ne meri na Boga! Vsega se tebi da¬
rujem in tebi žrtvujem vse dni svojega živ¬
ljenja! V najsvetejšem zakramentu skriti
Jezus bodi moja moč v življenju in v smrti
ter moja ljubezen na vekov veke!

III.

Vsakdo se veseli biti v družbi kakega
dragega prijatelja. Ali se ne bomo tudi mi
veselili, biti v tej solzni dolini v družbi svo¬
jega najboljšega prijatelja, kateri nam more
deliti največje dobrote, ki nas ljubi neizmerno
in ki je le zato med nami, da nam deli do¬
brote? Glej tu v najsvetejšem zakramentu
moremo govoriti z Jezusom, kakor nam je
ljubo, odkriti mu svoje srce, potožiti mu svoje
potrebe in prositi ga za njegove milosti; z
eno besedo, mi moremo tu občevati s kraljem
nebes s popolnim zaupanjem in brez strahu.

Ali bi ne bila grda nehvaležnost, ako
ne porabimo lepe priložnosti, da dopadamo
Jezusu in skrbimo za svoje lastno zveličanje?
Če bi kak kralj, da pokaže svojo naklonje¬
nost ubogemu pastirju, prišel k njemu in se
nastanil v njegovi rodni hiši, kakšna nehva¬
ležnost bi bila, ko bi ta pastir ne obiskal

60

pogostoma kralja, akoravno ve, da je kralj le
zaradi njega prišel v njegovo borno kočo,
le da ga vidi in se pri njem razveseljuje?

Ako tedaj, pobožna duša, resnično lju¬
biš Jezusa, mora ti biti največje veselje, da
ga prav velikokrat obiščeš, ga prosiš za to¬
lažbo, se veseliš njegove slave in ljubezni,
ki gori v toliko njemu dragih dušah, ter
srčno hrepeniš, da bi ga ljubili vsi ter se
mu posvetili!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Biti kedaj pri tebi, to je moje edino in
največje veselje, o Bog!

2. Da bi te, o Jezus, vsi ljubili tako, kakor
zaslužiš!

3. Dragocena kri Kristusova! Od tebe upam
milostljivo odpuščanje svojih grehov.

Iskrice.

1. Kadar bomo najmanj mislili na to,
bomo morali umreti.

2. Kdor le po svoji časti hrepeni, malo
ljubi Boga.

3. Cim revnejša je duša, tem raji ji bo
pomagala preblažena Devica, ako le v po¬
nižnosti k njej pribeži.

61

8. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Jezus Kristus v presv. Kešnjem Telesu
neprenehoma kaže svojo ljubezen.

I.

Kaj-li čuti Jezus Kristus v najsvetejšem
zakramentu do nas? To so čuvstva najgo-
rečnejše in najodkritosrčnejše ljubezni do nas.
Solnčna luč je najmočnejša opoludne; tako
je tudi ljubezen, katera gori v Jezusovem Srcu,
prikipela do vrhunca v najsvetejšem zakra¬
mentu. Kaj dela Jezus Kristus v presvetem
Rešnjem Telesu? On nas ljubi! Glej, to je
beseda, katera pove vse in odgovarja na vsa
vprašanja, katera se morejo o tem staviti!
Zakaj pride na oltar? Ker nas ljubi! Kako
kraljuje tam? Kot Bog, ki nas ljubi! Kaj
hoče tu? To, kar hoče ljubezen! Zakaj pre¬
biva na toliko krajih? Zakaj ostaja pri nas
tako dolgo ? Zakaj se skriva tu na tak način ?
Ker nas ljubi,  — d&, ker nas ljubi! Na
križu je vladala ljubezen s pravičnostjo; da,
ljubezen je služila pravičnosti na Golgoti,
l u pa kraljuje ljubezen sama in vse služi
njej- Modrost, vsegamogočnost, previdnost,
neizmernost napenjajo tu takorekoč vse svoje
moči, da bi popolnoma ustregle ljubezni. O

62

zaslepljeni ljudje! Glejte, kako ljubeznivo
je srce vašega Boga proti vam! Vsak dan
morete to okusiti! Grešne duše, povejte,
kako vas sprejema ? Njegove besede, njegovo
žalovanje, njegova graja, da, celo njegov strah,
vse nam mora užigati le ljubezen! Mlačne, ne¬
popolne duše, je-li vas kedaj pahnil od sebe?
O ne, ampak on vam ponuja luč, zdravilo,
moč in novo življenje! Ciste in goreče duše,
ve posebno morate glasno pričati pred vsem
svetom o prisrčni ljubezni do ljudij, s katero
je napolnjeno Srce Jezusovo. Kako globoko
se ponižuje, kako zatajuje svoje veličanstvo,
kako ljubeznivo govori z nami, kako nas ljub¬
kuje, s kakšnim veseljem nas napolnuje! Da,
on nas ljubi tako, da prihaja k nam, če mi
ne moremo priti k njemu. In kam se včasi
pusti nositi? On pride v kraje, pred katerimi
se ti gnusi in te obhaja strah; v najbornejše
koče, zaduhle izbe, strašne jetnišnice! Niti
umeti ne moreš, duša, kako potrpežljivo
se da prenašati na vsak kraj, čeravno mora
pretrpeti veliko hudega. Da, tudi njegovi
lastni služabniki so velikokrat nevredni! Ali
presladko Srce našega Boga se dela, kakor
bi vsega tega ne zapazilo.

V prvih krščanskih časih je bilo verni¬
kom dovoljeno jemati najsvetejše Rešnje Telo
v roke, je nositi s seboj, hraniti po hišah, ali

63

je jemati na pot. Tudi dandanes bi Jezusova
ljubezen še pripuščala kaj takega, ko bi sveta
cerkev tega ne bila prepovedala zaradi ne¬
spoštljivosti in onečaščenja, ki se Zveličarju
godi vsled mlačne vere in slabe ljubezni.

Kaj praviš, ko premišljuješ vse to? Ali
si zapopadla ljubezen, katero nam je razodel
Jezus Kristus v presvetem Rešnjem Telesu?
Občuduj ob enem tudi njegovo preveliko
potrpljenje! Akoravno srčno hrepeni, biti
zmerom pri nas, nas vendar ne zadržuje od
naših časnih dolžnostij in opravil. Le idi na
delo, v svojo službo, k svojemu opravilu.
Jezus, tvoj Bog in Gospod, ostane rad sam
in čaka, dokler nisi zopet prosta ter prideš
k njemu. Da, on ti celo privošči poštene in
dovoljene veselice. On te rad pušča, da greš
k mizi k počitku in k dovoljenim zabavam!
To je res v vsakem oziru čudovito ljubezniv
prijatelj. Da le zadovolji svoji ljubezni, se
skrbno ogiba vsega, po čemur bi nam po¬
stal nadležen. Več ur po dnevu, da cele noči
ostaja sam v tabernaklju. Med tem, ko ti
spavaš, čuje njegovo Srce nad teboj; ono
čuje in varuje tvoje življenje pred tolikimi
sovražniki; čuje in skrbno varuje tvojo hišo.
k>a, ako tako nežna, potrpežljiva, odkrito¬
srčna, stanovitna, častitljiva, tako milosti polna
ljubezen v tvojem srcu ne vname ljubezni,

64

potem le pripoznaj, da nimaš niti trohice vere,
marveč da imaš kamenito srce, katero ni
vredno, da živi! Resno to očitaj samej sebi,
objokuj svojo nehvaležnost in trdno določi, kaj
ti je storiti, da boš v bodoče bolj hvaležna
Jezusu, ki te ljubi tako goreče.

II.

Premisli, pobožna duša, še druge last¬
nosti one ljubezni, katero nam Jezus neprene¬
homa kaže v presvetem Rešnjem Telesu. On
nas bi bil mogel posvečevati, ko bi se nam
bil dal samo v kaki podobi, ne da bi bil v
resnici pri nas. Ali največja ljubezen ni za¬
dovoljna, nam pomagati samo od daleč. Jezus
nam hoče osebno pomagati. In zakaj mu ni bilo
zadosti, biti samo za časa daritve sv. maše v
presvetem Rešnjem Telesu osebno pri nas?
Njegovemu Srcu se je to zdelo premalo.
Vedno hoče biti skrit pod podobama med
nami, popolnoma in zmerom hoče stanovati
pri nas in postati naš domačin. Ali bi ne
bilo več ko zadosti, da je navzoč le v enem
mestu vsake dežele, ali k večjemu le v eni
cerkvi vsakega mesta? Ne, on hoče biti
povsod! V neizmernih nebeških prostorih
je njegova človeška narava le na enem mestu.
Na tem svetu pa postane tudi njegova člo¬
veška narava v nekem smislu neizmerna, ker

65

je povsod pričujoča, kjer koli se nahajajo
kristijani. In on vendar ve, kako grdo včasi
ravnajo ž njim. O neizmerna in nerazumljiva
ljubezen!

Kaj se ti zdi, pobožna duša, ko premiš¬
ljuješ vse tof O, da bi se tudi v tebi vz¬
budila želja, biti z Jezusom in pri Jezusu, ka¬
terega Srce tako goreče hrepeni, biti zmerom
pri tebil Izprašuj se enkrat! Ali zahteva božji
prijatelj od tebe morebiti kaj hudega ali ne¬
prijetnega, če imaš čast ga obiskati, ali če
se ti dopade ga sprejeti tudi v svoje srce?
Poglej posvetne vladarje na njih prestolih!
Kako težavno je priti do njih, ž njimi govo¬
riti ali celo ž njimi zaupljivo se posvetovati!
Siromakom je to itak popolnoma zabranjeno;
k večjemu morejo tožiti svoje potrebe po
kaki tretji osebi. Pa tudi bogataše večkrat
straža odvrača, češ, sedaj ni čas obiska. In
risti redki izvoljeni, katerim so vrata odprta,
— koliko stroškov in sitnostij imajo, predno
pridejo do zaželjenega sprejema. Nebeški
naš kralj pa z nami ne ravna tako. On se
ponuja vsega vsem in sicer vsaki čas; njemu
se sme vsakdo približati. Tu nas ne zadržuje
nki siromaštvo, niti bolezen, niti priprostost
nizkega stanu, niti oseba niti obleka. Zado¬
stuje, da ga le ljubimo, in on nas sprejme
neskončne ljubeznivo in govori zaupljivo z

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 5

66

nami, kakor naš najboljši prijatelj. Kakšno
ponižanje, kako nežna ljubezen! Ali ni graje
vredno, če te odvrača najmanjša reč od nje¬
govega obiska?

III.

Premisli, pobožna duša, s čim si povra-
čevala gorečo ljubezen, katero kaže Jezus v
tem najsvetejšem zakramentu neprenehoma
do tebe! Ker te ljubi, misli vedno le na te
in se prizadeva, ti storiti kaj dobrega. Kaj
pa ti delaš njemu na čast? Kje imaš dobra
dela, kje so zmage nad skušnjavami? Kje
zmage nad sovražniki tvoje duše, kje ljubezen
do samote, do zatajevanja, do ponižnosti, kje
so tvoje duhovne in pobožne vaje? Zapomni
si dobro: prava božja ljubezen mora roditi
veliko dobrih del! Ali nikoli nisi opazovala
naravo ognja? Ogenj je najmočnejši in vse
predira. Kar zgrabi, vse uniči in vse požre.
V prah spreminja kamen, omehčuje najtrše
železo, raztopi najmočnejše kovine; kjer koli
se prikaže, se kmalu razvname, njegova svet¬
loba raste in njegova strašna moč razsaja
vedno bolj. On požiga drn in strn, cele gozde,
palače in mesta, da, vse, kar se mu bliža. Če
ga zadušiš, kmalu zopet silovitejši šviga kvišku;
če ga zapreš, kaže se še z večjo močjo, če
ga zadržuješ, premaga vse z veliko silo. Ni-

67

koli se ne utrudi, nikoli ne počiva, nikoli se
ne nasiti. Ravno tako deluje božja ljubezen,
če v resnici prešine kako dušo. Ona ne trpi,
da bi duša še za naprej bila mlačna in za-
nikerna, ampak brez prenehanja jo priganja,
da z dobrimi deli poveličuje svojega ljublje¬
nega Gospoda ter vedno kliče srcu: Daj mi
sadove ljubezni, daj mi trpljenje, težave in
pot; daj mi sveta dela, kajti ta dopadajo
mojemu ljubljencu!

Zato pravi sv. Lenart: Nekateri si do-
mišljujejo, da obstoji ljubezen božja le v neki
nežnosti srca in v samih ganljivih počutkih.
A motijo se, zakaj prava ljubezen mora biti
podobna ognju, t. j. biti mora delavna. Dober
hlapec, kateri svojega gospodarja resnično
ljubi in mu hoče dopasti, ni zadovoljen z
besedami ali praznimi željami, ampak on
stori, kar more, da se mu prikupi s svojimi
deli. Dela tedaj zahteva Gospod, in sicer
dela opravljena z gorečnostjo, ako hočemo
reči, da ga ljubimo. — Dokaz ljubezni je
storjeno delo, pravi sv. Gregor. In sv. Janez
Zlatoust piše, krepko kakor navadno, to-le:
Če se je božja ljubezen polastila kake duše,
obrodi v njej nenasitljivo željo, trpeti za ljub¬
ljenca. Ako zvršuje še toliko in še tako ve¬
lika dela, in če porabi še toliko časa, da bi
mu stregla: vse se ji zdi, kakor nič, in zme-

5 *

68

rom je le žalostna, da tako malo stori za
Boga. Ko bi ji bilo dano umreti za njega,
bilo bi ji to v veliko tolažbo. Zaradi tega
misli, da je vse njeno dejanje brez koristi in
da živi zastonj. Božja ljubezen ji namreč po¬
kaže, kaj Bog zasluži, in ona vidi, kako ubogo
in siromašno služi svojemu velikemu Bogu
ter spozna, da so nepopolna in pomanjkljiva
vsa njena dela in opravila. Zato žaluje ter
se jil\ sramuje.

Ce mora tedaj prava božja ljubezen ro¬
diti dobra dela, kje so, pobožna duša, tvoja
dobra dela? Ali jih opravljaš iz onega či¬
stega, dobrega namena, ki jih dela Bogu
dopadljiva ? O tem se resno izprašuj in skleni,
da hočeš odslej biti vsa Jezusova, da vsaj
nekoliko zadostiš neizmerni ljubezni njego¬
vega dobrotljivega Srca, zaradi katere je
postal ves tvoj!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Rajši hočem umreti, kakor tebe, Go¬
spod, še kedaj razžaliti!

2. Ne pripusti, o Gospod, da bi te jaz, ki
sem prejel od tebe toliko milostij, še
kedaj izdal!

3. Daj mi, Gospod, spoznati najsvetejšo
tvojo voljo!

69

Iskrice.

v

1. Človeško življenje je podobno senci,
katera zbeži; sanjam, katere izginejo; blisku,
kateri šviga in hitro izgine.

2. Kdor hoče priti do nebeškega pla¬
čila, mora hoditi po trnjevem potu.

3. Kdor hoče edino le to, kar hoče Bog,
ima vse, kar hoče.

9. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Jezus Kristus želi, da ga prejemamo
v presv. Režnjem Telesu,
i.

Kako ljubeznivo in sladko nas vabi Je¬
zus Kristus, da naj zauživamo njegovo pre-
čisto telo. Ali kako strašno nam tudi preti,
če se damo po praznih izgovorih od tega
odvračati. On kraljuje na oltarjih, kakor na
prestolih ljubezni ter nas kliče s srcem, pol¬
nim ljubezni: »Pridite, jejte moj kruh
^n pijte vino, katero sem vam na-
m ešalU  (Preg. 9, 5.) Pridite, ljubljeni,
pridite na moje srce, katero gori in plamti
v  ljubezni do vas! Sveto gostijo, polno ne¬
beške sladkosti, imam pripravljeno; tuje  vam
pripravljena hrana močnih, žito izvoljenih,

70

pijača, iz katere raste devištvo in nedolžnost.
Tukaj delim češčenja vredni kruh, kateri je
prišel iz nebes, in kateri ima v sebi vso slad¬
kost, kakor mana v puščavi. Pridite tedaj in
nasitite se s to rajsko hrano! Kdor je od
tega kruha večnega življenja, bo obvarovan
večne smrti. »Kdor ta kruh jč, bo živel
vekomaj.«  (Jan. 6,52.) Toda gorjč vam, ako
ne bodete jedli mesa Sina človekovega in
ne bodete pili njegove krvi, zakaj potem ne
bodete imeli v sebi življenja!

Ce nas tedaj Jezus vabi tako ljubeznivo,
da, če nam celo preti, da nas hoče izključiti
iz nebeškega kraljestva, ako se mu ne pri¬
bližujemo, ali je mogel še jasnejše razodeti
svoje hrepenenje, da naj ga prejemamo v
svetem obhajilu? Kako srečni smo vendar,
ko nas sam Bog vabi, da naj ga sprejemamo
v svoje duše! Srečna je bila sv. Magdalena,
ker je smela s solzami umivati in poljubovati
Jezusove svete noge; srečen sv. Tomaž, da
se mu je ukazalo, bližati se Jezusovemu srcu
in položiti roke v njegove rane; srečen sv.
Peter, ker je tako zaupljivo občeval z Jezu¬
som; srečen sv. Janez, ker je smel počivati
na Jezusovem srcu. In vendar vseh teh mi-
lostij ne moreš primerjati onim, katere nam
izkazuje Jezus, ko nas tako ljubeznivo kliče
in vabi, da bi nas hranil s svojim božjim

71

mesom. Premisli dobro, pobožna duša, kako
velika je ta ljubezen! Edinorojeni Sin Očetov
koprni, da bi se z nami združil v najprisrč-
nejši zvezi, katera je le mogoča med večnim
Bogom in med umrjočo stvarjo! Bog slave
hrepeni, da ga prejmeš v svetem obhajilu,
da se more združiti s teboj in postati tvoja
hrana. Nebeški kralj želi biti ves tvoj, da
bi se tudi ti odločila, njemu se darovati in
popolnoma postati njegova. Nikoli bi se naša
pamet ne predrznila misliti na tak čudež, ko
bi nas naša sveta vera ne priganjala, ga ve¬
rovati. O, večna, neizmerna ljubezen mojega
Boga!

II.

Premisli, pobožna duša, še nekaj dru¬
gega, kar nam razodeva največje Jezusovo
hrepenenje, da bi ga prejemali v sv. obhajilu!
On ni določil, da naj se božji zakrament iz¬
vršuje v kaki redki in dragoceni reči, ampak
v navadnih in vsakdanjih stvareh, kakor sta
kruh in vino. Kdo ne zapazi v tem najpri-
srčnejše in najbistroumnejše ljubezni, katera s
tem hoče ljudem naznaniti, kako iskreno Je¬
zus želi, da bi ljudje ta kruh ravno tako željno
in pogostoma prejemali, kakor svoje telo na-
situjejo z navadnim kruhom? On hoče, da ga
lahko prejmejo ubogi in bogati, prebivalci
vzhodnih in zapadnih dežel, južne in severne

72

strani brez velike težave in brez stroškov, ka¬
kor nam je to naznanil že po preroku Izaiju:
»Vi vsi, ki ste žejni, pridite k vo¬
dam; hitite tudi vi, ki nimate de¬
narja. Kupite  in  jejte; kupite brez
denarja in brez vsake menjave!«
(Iza. 55, 1.) Pridite na moje srce, predragi,
in če ste še tako siromašni, ne hodite proč
od mene! Ako je le čisto vaše srce, smete
v obilnosti zajemati iz mojega srca zveličavne
vode. »Zajemali bodete v veselju vodo
iz studencev Zveličarjevih!«  (Iza. 12,
3.) Približajte se in pridite k meni, vi ža¬
lostni in z revami obloženi. Jaz vas hočem
potolažiti in okrepčati! Pridite k meni, vi
mlačni, edino le jaz morem in hočem dati
nebeški ogenj, kateri bo vas napolnil z lju¬
beznijo in milostmi! Pridite brez strahu k
meni, ve spokorjene duše, jaz bom ozdravil
vaše rane in očistil madeže vaših grehov;
jaz bom vas zopet okinčal s prvo nedolžnostjo;
jaz bom vam skazal svojo ljubezen in ravnal
z vami, kakor bi me ne bile nikoli razžalile.
Le tistega izključujem od svoje svete mize,
kateri se svojih grehov prav ne kesa, jih ne
objokuje in se jih ne spove.

Premisli, pobožna duša, tu še tretjo oko¬
liščino, ki nam še bolj razodeva Jezusovo
željo, o kateri tukaj govorimo. Dobrotljivi

Jezus je že vedel, da pride čas, ko se bode
ljubezen med krščanskim ljudstvom ohladila,
ko ga bodo mnogi zapuščali ter ga ne bodo
več prejemali. Kadar bode prišel ta nesrečni
čas, idite — pravi svojim apostolom v pri¬
liki o gostovanju, ki je prilika o presvetem
Rešnjem Telesu — idite na trge in ulice mesta
in pokličite mi vse; idite ven pred vrata in
prehodite deželo; poglejte daleč po potih,
preiščite tudi plote; pripeljite mi ljudij, koli¬
kor jih najdete. Jaz nimam večje želje, kakor
videti svojo hišo polno ljubljenih otrok, ki
bodo zasedli moje mize. O neizmerna lju¬
bezen! Je-li mogel Gospod še kaj več storiti,
da bi nam razodel svoje srčno hrepenenje, da
naj ga prejemamo v presv. Rešnjem Telesu?
Ali oh! Kako nehvaležni so ljudje, ki ve¬
činoma tako mrzlo poplačujejo toliko ljube¬
zen! V cerkvah ga puščajo zapuščenega in
samega. Za veselice, za kratek čas in za
igre imajo dosti časa. Za svojega Boga pa,
kateri vendar tako ljubeznivo prebiva med
njimi, le da bi jim delil milosti, ne morejo
najti niti trenutka, da bi se razveseljevali ž
njim. Redkokedaj se bližajo, da bi ga prejeli
in še tedaj skoraj le primorani, ker bolj ce¬
nijo prazne nasladnosti sveta, kakor kruh
sladkosti in večnega življenja.

74

III.

Ko je sv. Avguštin premišljeval zapoved,
katero nam je dal Bog, da ga moramo lju-
^ biti iz celega srca, in nasprotno, kako Bog
žuga z večno kaznijo v peklu vsakemu, kateri
bi te zapovedi ne izpolnjeval, je vskliknil za-
čudivši se: »Ti mi ukazuješ, o Gospod, da te
moram ljubiti, in če tega ne storim, pretiš
mi z večno kaznijo. Kdo sem vendar jaz
ubogi črvič, kateremu to zaukazuješ tako
strogo, da se celo nad menoj huduješ in mi
žugaš z večno nesrečo, ako te ne ljubim?
Kaj sem pač v tvojih očeh, da mi ukazuješ,
ljubiti te, in da se togotiš nad menoj, ako
te ne poslušam ter mi žugaš z neizmerno ne¬
srečo? Ali je res toliko na tem, ako te ne
ljubim? O moj Bog, moj Bog! Ako me
hočeš strahovati, ne žugaj mi s peklenskim
ognjem. Žugaj mi le, da ne bom plamtel v
tvoji božji ljubezni; zakaj tako žuganje bo
za-me bolj strašno, kakor tisoč peklov!«

Enako bi moral govoriti vsak kristijan,
ko premišljuje gorečo željo, katero ima Jezus,
da se združimo ž njim. Tudi on je nam pretil
z večno smrtjo, ako se mu ne približujemo.
O moj Bog! Kdo sem, da tako hrepeniš,
združiti se z menoj, z mojo dušo, postati
moja jed in pijača, da mi celo žugaš z večno
kaznijo, ako se te izogibam ? Ako hočeš

75

obuditi v meni sveti strah, ne žugaj mi z
večno smrtjo! Treba ti je le žugati s tem,
da ne postanem deležen velike sreče, tebe
sprejeti v svoje srce; kajti tako žuganje bi
bilo za-me strašnejše, kakor tisoč peklov!

Predragi kristijani! Ne bodimo malo¬
marni in nehvaležni za tako neizmerno Je¬
zusovo ljubezen in veliko čast, katero nam je
skazal s tem, da se ponižuje ter nas tako
ljubeznivo kliče in vabi k svoji sveti mizi.
Kakor otroci s silo tečejo k svoji materi, tako
se hočemo tudi mi enako željno približevati
mizi Gospodovi in kakor otroci zajemati mi¬
losti iz prs našega ljubeznivega Zveličarja.
Naša edina žalost naj bo, kadar ne moremo
zauživati te rajske hrane. Posebno vi, ki se
čutite siromašne, bolehne in slabe, hranite se
velikokrat s to jedjo močnih; tu bodete našli
zdravilo za svojo bolezen, moč za svojo sla¬
bost in pomoč v vseh svojih potrebah. Ne
izgovarjajte se, da živite med svetom. To pred
sodnim stolom božjim nič ne velja. Ali so
bili prvi kristijani vsi redovniki? Ne! In
vendar so hodili vsak dan k sv. obhajilu; zakaj
bi tedaj tudi vi ne smeli večkrat prejemati
presv.RešnjegaTelesa? Morebiti zato, ker vas
tarejo in tlačijo časne skrbi ? Ali zakaj se pa
tako globoko zakopljete v časne opravke,
katere bodete morali tako hitro zopet zapu-

76

stiti? Ali niste ustvarjeni zato, da ljubite
Boga, svojo največjo in edino dobroto ter slu¬
žite njemu? In če tega ne storite, kaj bi vam
bilo pomagano, ako si pridobite tudi celi svet?
Zato le pristopajte prav pogostoma k mizi
Gospodovi, a vedno s čistim srcem in prav
velikim zaupanjem. Tam vam Jezus podeli
neizmerne milosti in moč, da zamorete nositi
težko breme vsakdanjega življenja!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

x. Daj mi moč, Gospod, da izpolnujem
tvojo sveto voljo!

2. V vsem ti hočem služiti, tebi, svoji
največji dobroti, in nočem se več ustav¬
ljati tvojemu dobremu Srcu!

3. Stori, Gospod, da sem za zmerom da¬
ritev tvoje svete ljubezni!

Iskrice.

1. Človeško življenje je korak od zibeli
do groba.

2. Nikdo ne bo venčan, kdor se ni po
postavi boril.

3. Toliko bodeš v duhu napredoval, ko¬
likor bodeš krotil svoja huda nagnenja!

77

10. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Presv. Rešuje Telo ohranjuje in pomno-
žuje življenje duše.

I.

Kakor uči tridentinski cerkveni zbor, je
hotel naš nebeški Zveličar, da ga prejemamo
v presvetem Rešnjem Telesu za hrano, ka¬
tera naše duše živi in krepča, da bi živele v
njegovem lastnem življenju. (13. zased. 2. pogl.)
To se zgodi iz dveh vzrokov. Prvič obvaruje
sv. zakrament dušo smrtnega greha, kateri
edini je za njo prava smrt. O pontskem kralju
Mitridatu pripovedujejo, da je iznašel nek
protistrup, katerega so po njemu mitridat
imenovali. S tem je svoje telo tako utrdil,
da se niti sam ni mogel zastrupiti, ko se je
hotel na tak način rešiti rimske sužnosti.
Naš Zveličarje postavil presveto Rešnje Telo,
katero je njegovo pravo meso in prava kri,
da bi vsak, kdor od njega je, živel na ve¬
komaj. Kdorkoli ga tedaj pobožno prejme,
okrepča si življenje in zdravje, da mu ga kako
hudo nagnenje ne more več zastrupiti. Kdor
se hrani s tem mesom življenja, ne more ži¬
veti po strasteh, ki tirajo v smrt. Kakor bi
se bili ljudje, ko bi bili ostali v zemeljskem

78

raju, obvarovali telesne smrti z zauživanjem
sadu od drevesa življenja, katerega je jim
Bog dal: tako se morejo tudi ljudje rešiti
dušne smrti, ako zauživajo ta zakrament
življenja. In kakor mehko sadje, ki lahko
segnije, ohraniš brez nevarnosti, ako je vku¬
haš v sladkor in strd, tako se tudi ni čuditi,
da se naša srca, naj bi bila še tako slabotna
in revna, vendar lahko varujejo gnilobe greha,
ako so navzeta od sladke strdi nestrohljivega
mesa in krvi božjega Sina. Če bodo kristi-
jani kedaj pogubljeni, ne bodo se mogli iz¬
govarjati. Pravični Sodnik jim bode namreč
pokazal, da so le sami krivi svoje duševne
smrti. Imeli so tako lahek pripomoček, ohra¬
niti si življenje in zdravje duše z zauživanjem
njegovega svetega Telesa, ki ga jim je za¬
pustil v ta namen. »Nesrečneži«',  poreče
jim, »zakaj ste umrli, ko ste imeli
sad in jed življenja?«

Drugi vzrok, da presveto Rešnje Telo
ohranjuje dušno življenje in je obvaruje smrti,
je, ker očiščuje naše duše malih grehov, ka¬
teri žalibog le prevečkrat zapeljujejo v smrtne
grehe in pripravljajo žalostno smrt. Tako uči
tridentinski cerkveni zbor, ki imenuje presv.
Rešnje Telo protistrup, po katerem se ob¬
varujemo smrtnega greha, in zdravilo, s ka¬
terim se znebimo malih grehov. Sv. Ciril

79

Aleksandrijski pravi: Sveto obhajilo ne od¬
stranjuje iz duše samo smrti, ampak tudi vse
bolezni; zakaj mali grehi prav za prav niso
smrt, temveč bolezen duše, po kateri ona
oslabi, peša in se bliža smrti.

Objokuj tedaj, pobožna duša, slepost
toliko kristijanov, kateri se tako malo ali
čisto nič ne brigajo za to duševno hrano in
vedno le mislijo na to, kako bi si s časno
hrano vzdrževali revno, minljivo, telesno
življenje. Nesrečneži! Pač bodo nekega dne
spoznali veliko svojo slepoto; Bog le daj, da
bi ne bilo prepozno, ko ne bodo imeli več
časa za ozdravljenje!

II.

Premisli, pobožna duša, da je vzdrževalo
presveto Rešnje Telo včasi tudi telesno ži¬
vljenje. Tako poroča Surij (29. aprila), da sv.
Katarina Sijenska celi postni čas ni zauživala
druge hrane, kakor ono pri mizi Gospodovi.
Neka devica v Rimu, z imenom Felicija, ni
zaužila pet postov kaj drugega, kakor le kruh
angeljev. Na Švicarskem je blaženi puščavnik
Nikolaj preživel petnajst let brez druge jedi,
kakor one, katero mu je dalo Jezusovo telo v
presvetem zakramentu. Sv. Liberalis, atenski
škof, je imel navado, da se je ob nedeljah
okrepčal pri oltarju z najdragocenejšim Zve-

80

ličarjevim mesom in krvjo ter je potem ostal
cel teden tešč; in pri sami tej hrani je bil
tudi močan in krepak. Cerkvena zgodovina
nam poroča veliko takih dogodkov. S tem
nam je hotel božji Zveličar pokazati, da ta
zakrament včasi hrani tudi telesno življenje,
za katero vendar ni pripravna in primerna
hrana. Koliko bolj nam še le obvaruje in
ohranjuje dušno življenje, za katero je bilo
ravno postavljeno presveto Rešnje Telo. Sv.
Jeronim pravi, da nobena reč ne more naše
duše tako okrepčati, kakor telo in kri Je¬
zusa Kristusa. In sv. Tomaž Akvinčan piše,
da ta sv. zakrament ozdravlja vse dušne sla¬
bosti, naj so že nastale iz katerih koli uzrokov.

Glej tedaj, pobožna duša, tu imaš jed,
katero zauživaj prav velikokrat, če ti je živ¬
ljenje in zveličanje duše res na srcu. Trdno
zato skleni, da hočeš velikokrat in prav po¬
božno pristopiti k sv. obhajilu, naj stane, kar
hoče. Naj te ne zadržuje prazno govorjenje
in zaničevanje posvetnih ljudij od pogostega
obhajila. Če te svet zasramuje, ne zgubi srč¬
nosti, temveč molči in pokaži v svojem de¬
janju sadove pobožnega in pogostega sv. ob¬
hajila. In ako svet ne odneha proti tebi
mrmrati, stori, kar je storil sv. Frančišek Sa-
lezij, namreč delaj dobro in pusti vpiti hu¬
dobneže. Gorje ti, ako se pustiš ostrašiti, in

81

le malo odnehaš od svojega sklepa. Svet
bode le še hujše kričal in se ti še bolj po¬
smehoval. Posvetni ljudje, pravi o. Rodrigvez,
so kakor psički na ulici; bolj se jih bojiš,
predrznejši postajajo; če se pa za-nje ne
zmeniš, kmalo jenjajo lajati.

Svet dela, pravi sv. Janez Zlatoust, kakor
otroci. Ako najdejo tovariša, ki se jim da
rabiti za njih burke, se delajo, kakor bi ga
hoteli narediti svojim poglavarjem, in mu tudi
kot takemu skazujejo svojo čast. Ali glej!
Med tem, ko ga eden po otročje okinča, in
se mu klanja, se mu drugi za hrbtom po¬
smehujejo ter uganjajo ž njim svoje burke, ker
se jim je tako nespametno udal. (17. pridiga
o pismu do Rimlj.) Enako dela svet z onimi
nesrečneži, kateri se v svoji neumni bojazlji¬
vosti ustrašijo vsake zbadljive besede. S ta¬
kimi najrajše uganja svoje šale in burke.

III.

Premišljuj, krščanska duša, čudovitno
moč presvetega Rešnjega Telesa, ki dušno
življenje ne samo ohranjuje, marveč tudi ču¬
dovitno okrepčuje in pomnožuje. Naše telo
zgubi po delu in trudu svojo življensko moč;
naravna njegova toplota pojema in veliko
delcev našega telesa se zgubi in izpuhti, tako
da bi s časom življenje samo ponehalo, ako

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 6

82

bi se ne obnavljalo s hrano. Ravno tako po¬
jema tudi v naši duši zaradi raznih opravil, ki
nas čakajo vsaki dan, ogenj ljubezni, zgubi
se pobožnost, duh postaja raztresen in morali
bi se gotovo pogrezniti v velike hudobije,
ko bi ne imeli pomočka, ki popravlja to po¬
jemanje dušnega življenja. Ali hvala Bogu,
ki nam je preskrbel to rajsko hrano; ona
zopet zbira raztrešeni duh; ona zopet ogreva
ohlajena čuvstva; ona podpihuje vnovič ogenj
ljubezni in utrjuje ter okrepčuje dušo, da
more hoditi po potu krščanske popolnosti.
Kako velika je tedaj dobrotljivost našega
Boga in Gospoda, kateri nas je preskrbel s
to pravo dušno hrano.

Nekaj drugega še bolj razjasnuje to res¬
nico: Življenje naše duše je, kakor ve vsak,
posvečujoča milost božja,  po kateri
postanemo otroci božji in začnemo živeti
nadnaravno, res božje življenje. Kakor nas
uči sv. vera, delita posvečujočo milost zakra¬
menta mrtvih, sveti krst in sveta pokora,
vsem onim, ki je še nimajo. Ko prejmemo
druge zakramente, mora naša duša drago¬
ceni zaklad posvečujoče milosti že imeti in
ta milost se po njih le pomnožuje. V nobe¬
nem drugem zakramentu pa se pomnožuje
tako obilno, kakor ravno v zakramentu presv.
Rešnjega Telesa. Tukaj namreč pride Jezus

83

sam delit nam svoje milosti. Zato se spodobi,
če smemo tako govoriti, da nam on deli več
milosti, saj se tudi za kralja spodobi, da v
obilnejši meri daje miloščino, če jo deli sam,
kakor pa če jo deli le po svojih služabnikih.
Zaradi tega piše veliki cerkveni učenik, sveti
Tomaž Akvinčan, da se začenja duševno ži¬
vljenje s sv. krstom in dokonča v presvetem
Rešnjem Telesu. »Prejeti sv. krst je po¬
trebno, da se duševno življenje za¬
čne, prejeti presveto Rešnje Telo
je pa potrebno, da se dovrši!«  (III. del
14. razp.) Kako dragocen zaklad je tedaj naj¬
svetejši zakrament, ker deli našim dušam take
dobroteI Ali gorje mu, ki se ne briga zanj!
Ze sedaj je mrtev na duši in to je žalostno
znamenje one večne smrti, v kateri so po¬
kopani revni pogubljeni.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

*• Dodeli mi, Gospod, ono ljubezen, ka¬
tero zahtevaš od mene!

2 - Stori, Gospod, da ničesar ne opustim,
kar je tebi dopadljivo!

3- Le tedaj hočem biti zadovoljen, kadar
bom zadovoljil tebe, neskončna dobrota!

6

84

Iskrice.

1. V smrti bo vsak žel, kar je v življe¬
nju sejal.

2. Nikdo ni bil pogubljen, kdor je res¬
nično častil preblaženo Devico Marijo.

3. Svetniki pogostoma in spoštljivo go¬
vorijo o Bogu, slabo o sebi, dobro o drugih.

11. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Piesv. Rešuje Telo nam daje moč, da
premagamo svoje sovražnike.

i.

Premišljuj, pobožna duša, da je presveto
Rešnje Telo najmočnejše orožje, s katerim
brzdamo in si podvržemo svoje strasti in njih
neukrotena nagnenja. Sv. Ciril Aleksandrijski
pravi, da Jezus, ako stanuje v nas, pogasi ogenj
poželjivosti, brzda neurejena mesena nagnenja
in okrepča v nas pobožnost. Sv. Tomaž Akvin-
čan trdi ravno isto. Presveti zakrament, pravi,
ni sicer postavljen ravno za to, da bi zmanjšal
in uničil huda nagnenja, ali v resnici jih vendar
zmanjšuje, brzduje in ohlajuje, ker užiga sveto
gorečnost, obuja pobožnost in pomnožuje ogenj
ljubezni. (III. del, 20. vpr., 6. člen.)

85

Misli si popotnika, ki ves goreč od žeje
dospe na svojem potu do hladnega vrelca. Ko
ga zagleda, hiti tja, pomoči vanj svoji po¬
sušeni ustnici, se ohladi, poživi ter ugasi no¬
tranjo žejo. Takemu popotniku so podobni
oni, ki se velikokrat in pobožno približujejo
tej sveti skrivnosti. Ker prihajajo pogostoma
k studencu življenja, kateri izvira v tem za¬
kramentu, ter pijejo najčistejšo vodo milostij,
pojema polagoma vročina strastij, ogenj hude
poželjivosti se pogasi in kmalu se uravnajo
neukrotena nagnenja. Prav zato govori sveti
Bernard svojim bratom: »Ako kdo izmed
vas ni več toliko podvržen jezi, nevoščlji¬
vosti, pohotnosti in drugim neurejenim na-
gnenjem, ima zato zahvaliti le Jezusovo telo
•n kri, katero prejema v tem presvetem za¬
kramentu; zakaj po tem se razodeva moč te
božje skrivnosti.«

Poglej vendar v se, pobožna duša, in
resno preišči strasti svojega srca! Ako so še
hude ter samooblastno vladajo nad teboj,
pripoznaj odkritosrčno, da ti je do sedaj pre¬
sveto Režnje Telo le malo koristilo in da je
tnoraš zanaprej bolj rabiti in se vrednejše in
pobožnejše pripravljati na sv. obhajilo. Gorje
h, ako se ne bližaš tej skrivnosti. Ti nimaš
drug e g a  pomagila, s katerim bi mogel bolj
uspešno brzdati svoje strasti.

86

II.

Premišljuj, da je presveto Režnje Telo
jako močno orožje, katero premaga svet in
vse njegove ničevnosti! Kaj misliš, od kod
so prvi kristijani zajemali ono junaško hra¬
brost, da se niso ustrašili besnosti zatiralcev,
ne grozovitosti rabelnov ter se niso bali
jeze sveta, ko se je vse združilo in zarotilo
zoper nje ? Vse grožnje, vsa zaničevanja sveta
bila so zaman. Niso se zmenili za-nje, marveč
ostali trdni v veri. To hrabrost in moč so do¬
bivali po večkratnem svetem obhajilu: »Bili
so stanovitni in združeni v lomlje¬
nju kruha.«  (Dj. ap. 2, 42.) Tu je izvirala
ona ljubezen, ki je vse objemala, da so bili
vsi ene misli in enega srca; — tu ona sveta
ponižnost, katera jih je kinčala; — tu ona
svetost, kateri so se čudili celo neverniki.
Tako so v časih preganjanja prvi kristijani
spoštovali presveti zakrament, da — kakor
poroča sv. Ciprijan — nobenega niso imeli
za sposobnega, ki bi mogel pretrpeti muke
mučeništva, ako bi ne bil od cerkve oboro¬
žen s kruhom hrabrosti. Največja sila, katero
so spoznovalci prejemali, da bi se mogli ne-
ustrašljivo ustavljati besnim zatiralcem, bila je
ta, da so se oborožili s hrano presvetega
Rešnjega Telesa: »Tiste, katere hočemo
obvarovati pred sovražnikom, ob-

87

orožujemo z varstvom Gospodovega
nasitenja.« (Govor o krstu na Vel. četrtek.)
Ker se je pa v tistih časih vsako uro mogla
ponuditi priložnost za mučeniško smrt, bila je
res hvalevredna navada, da so smeli verniki
jemati presveto Rešnje Telo s seboj v svoje
hiše. V nepričakovanem slučaju so se mogli
obhajati sami in tako okrepčati, da so lažje
prestajali hude muke.

Veliko čudovitejša pa je moč, katero
daje ta hrana duši, da more premagati vse
človeške ozire. Odkod so dobivali svetniki
ono junaško moč, da so z nogami teptali
vse človeške pomisleke ? Pristopali so po-
gostoma k mizi Gospodovi. Kakor levi so
hodili od nje, brez strahu, da bi jih mogel
svet s svojim praznim govorjenjem ločiti od
B °ga, večne dobrote. In tako se niso ob¬
našale samo priproste in nizke osebe, temveč
tudi plemenitaši in učenjaki, da, celo knezi
in cesarji. Sv. Kazimir, kralj poljski, se je
tako malo zmenil za ljudi, da je hodil bosonog
molit presveto Rešnje Telo ter se je po cele
ure mudil pred cerkvenim pragom. Ko je
bil sv. Frančišek Boržija še vojvoda. Kandije,
je velikokrat zapustil lov in je prihitel od
daleč, da je spremljal sveto popotnico k bol¬
nikom. Ferdinand II., avstrijski, Sebastijan,
kralj portugalski, Teodozij II., vojvoda bra-

gantski, so tako malo marali za ljudi in njih
sodbo, da so pri prvem znamenju zvončka
brez pomisleka prihiteli počastiti sv. popotnico.
Odrekli so se tako velikokrat najljubšim ve¬
selicam in dostikrat potrebnemu počitku. In
slavni Leopold, nadvojvoda avstrijski, je takoj
stopil s konja, če je srečal na poti presveto
Rešnje Telo, ali pa je zapustil voz in padel na
kolena, da spodobno počasti Gospoda. Vzel
je tudi od okoli stoječih svečo in je po celem
potu z največjim spoštovanjem šel za sveto
popotnico.

III.

Premišljuj, pobožna duša, da je presveto
Rešnje Telo najmočnejše orožje, s katerim
moremo odbijati hudičeve skušnjave, odvračati
njegove napade in premagovati pekel. Če vidijo
hudi duhovi, pravi sv. Tomaž Akvinčan, da
smo po sv. obhajilu najtesneje združeni z Je¬
zusom, z glavo svojo in svojim nepremaglji¬
vim vodjo, se bojijo ter se tresejo, zbežijo in
takoj odnehajo nas še dalje nadlegovati s
svojimi napadi. In ko nas napadajo, so njih
skušnjave brezuspešne ali vsaj preslabe, da
bi nas mogle premagati. Peklenski sovražnik
postopa proti nam kakor kak vojskovodja
proti svojim sovražnikom. Če jih vidi slabe,
jih pogumno napade; če jih pa vidi združene
z veliko močnejšo vojsko, kakor je njegova,

89

se oplaši in zbeži. Če pa ne more več uiti,
sovražnika sicer prime ali z manjšo predrz¬
nostjo. Skrivnosti polna kri Kristusova, pravi
sv. Janez Zlatoust, odganja hude duhove in
nas združuje z angeli ter z Gospodom ange-
ljev. Če pa vidijo hudi duhovi Gospodovo
kri v naših prsih, hitro pobegnejo, angeli pa
pristopijo k nam. (49. govor o evang. sv. Jan.)
Zaradi tega bi morali, kakor zahteva isti
svetnik, zapuščati to mizo kakor ognjeviti levi;
saj se nam ni več treba bati hudih duhov,
ker smo jim strašni in grozni: Kakor levi,
ki bljuvajo ogenj, naj vstanemo od
one mize, grozni hudemu duhu!

Presveto Rešnje Telo je z eno besedo
resnična hrana močnih in čudoviten kruh,
kateri okrepčuje človeško srce proti vsakemu
sovražnemu napadu. Spominjaj se na veliko¬
nočno jagnje, katero so morali po božjem
povelju Izraelci jesti, da bi se okrepčali za
pot v obljubljeno deželo, kjer so morali še
le premagati divja ljudstva. To pa je bila
le predpodoba božjega jagnjeta, ki se iz lju¬
bezni do nas vsaki trenutek daruje svojemu
nebeškemu Očetu.

Kdorkoli se hrani z njegovim neomade-
ževanim mesom in pije njegovo dragoceno
kri, zadobi veliko moč in krepost; lahko na¬
daljuje potovanje v obljubljena nebesa in ju-

90

naško premaga vse svoje sovražnike, kateri
se mu postavljajo v bran. Tudi Elija se je
hranil z onim čudovitnim kruhom, katerega
mu je podal angel, ter se je čutil tako okrp-
čanega, da je ušel besni, neverni Jezabeli in
prišel do gore Gospodove. (III. Kralj. 19, 8.)
Ravno tako vsak, kateri se hrani s presvetim
Rešnjim Telesom, čigar predpodoba je bil
Elijev kruh, zadobi tako moč, da ne meneč
se za svoje sovražnike, lahko pride na goro
Gospodovo.

Kdo bi torej hotel biti tako zaslepljen,
da bi rajši padel v roke svojim sovražnikom,
kakor da bi se večkrat približal presvetemu
Rešnjemu Telesu? Kdor se čuti mlačnega v
dobrem in slabega v čednostih ter v boju
zoper svoje sovražnike, je to zakrivil sam in
naj reče: »Posušilo se je moje srce,
ker pozabil sem jesti kruh svoj.«
(Psalm 101, 5.) Da, moje srce je postalo
mrzlo, suho in ledeno, ker nisem prejemal
presvetega Rešnjega Telesa, katero ogreva,
okrepčuje in razvnema!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

i. O da bi te, moj predragi Jezus, vedno
ljubil!

91

2. Blagor mi, ako vse zgubim, da le pri¬
dobim tebe, moj Bog in moje vse!

3. Srce Jezusovo, ki goriš ljubezni, raz¬
vnemi tudi moje srce!

Iskrice.

1. Prej, kakor se nadejamo, se bodemo
prikazali pred Kristusom, svojim sodnikom.

2. Bogastvo tega sveta more nas sicer
slepiti, ne pa nasititi.

3. Gorje mu, kdor bolj ljubi telesno
zdravje, kakor dušno svetost!

12. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Presv. Rešnje Telo nas tolaži t naših
bridkostih.

1.

Vi vsi, ki zdihujete pod težo bridkostij,
držite se mene, pridite k meni, stisnite se k
meni in jaz, predragi, bodem olajšal vaše
breme, vas okrepčal in poživil: »Pridite k
meni  vsi, kateri se trudite in ste ob¬
loženi, in jaz vas bom poživil.«  (Matej
H, 28.)— Tako je govoril nebeški Zveličar
vsem trpinom svojega časa. Te besede nam

92

kažejo goreče hrepenenje, ki je plamtelo v
njegovem srcu, obrisat solze žalostnim in
jim vlivat v srca hladilo miru in tolažbe.
Tem tolažilnim besedam so sledila njegova
dejanja. Kje je kaka revna duša, ki je pri¬
bežala k njemu, in ni dobila milosti, za ka¬
tero je prosila? Slepci, hromi, lačni, obse¬
deni, grešniki, reveži vsake vrste, vsi so našli
v Jezusu svojega tolažnika v vseh svojih brid¬
kostih. Da, celo oni, ki ga niso poznali, so
občutili v svojih srcih, če so se ž njim le
pogovarjali, sladkost in veselje; očarala jih
je milina Zveličarjeva.

Ravno isto tolažbo pa izliva sedaj naš
najsladkejši Jezus neprenehoma v naše duše
v presvetem Rešnjem Telesu. Tukaj pripravlja
svojim ljubljenim dušam neizrečeno sladko in
milo gostijo. Tukaj vabi h kraljevi mizi, kjer
se človek za obrambo dušnega življenja hrani
z najboljšim sadom in najsladkejšo rajsko
strdjo. Poglej one srečne duše, katere so to
že izkusile! Ali ne priča že njih zunanjost,
da so preobilno napolnjene z veseljem, ka¬
tero uživajo ? Poglej njih angeljsko ponižnost,
občuduj njih ljubeznivost, njih modrost in
svetost, ki odseva iz vsakega njihovega de¬
janja! Ako pa hočeš še natančneje zvedeti,
kaj čutijo, poslušaj, kaj sami govorč. Ti iščeš,
pravijo, v bridkostih olajšave v posvetnih ve-

93

selicah in tolažbe pri ljudeh; ali ničeva je
radost in posvetno razveseljevanje. Tudi mi
smo hodili po ravno isti poti; namesto to¬
lažbe pa smo našli le večjo bridkost. Se le
ko smo se obrnili k Jezusu, nas je zapustila
notranja stiska. Dobri Bogi Kako resnično
je pač, da oni, ki ž njim občuje, ne pozna
nobene bridkosti. Njegova gostija nima gren¬
kobe. »Občevanje ž njim nima brid¬
kosti in njegova druščina nič zo-
pernosti.«  (Modrost 8, 16.)

Sv. Ciprijan pravi, da duše tukaj v večji
meri, kakor izraelsko ljudstvo v mani, uživajo
največjo slast, katera prekosi vsako, tudi
najizbornejše zemeljsko veselje. Ni jezika,
pravi angeljski učenik, ki bi zamogel izraziti
sladkost tega zakramenta. Zadostuje naj nam
misel, da tukaj pijemo dušno sladkost iz
pravega studenca. Da, pravi sv. Janez, da,

»tu je skrita mana, .katero

le oni poznajo, kateri jo okusijo.«
(Skriv. razod. 2, 17.)

II.

Glej, pobožna duša, tu je pravi vir to¬
lažbe in veselja, semkaj moraš vedno pribežati,
zakaj dokler živiš na svetu, bodeš zmerom
občutila bridkosti in težave. Ne imenujejo za¬
stonj zemlje solzno dolino in Jezus ne zahteva

94

zastonj, da moramo zadeti njegov križ in
hoditi za njim. Zato se uči zvesto se okle¬
pati svojega Jezusa v presvetem Rešnjem
Telesu po vzgledu toliko žalostnih duš. One
bile so še v večjih bridkostih kakor ti, in
našle so tukaj pravi nebeški in božji mir.
Misli si včasi, kakor da bi gledala v njegovi
ljubezni polni in rajskomili obraz, kakor bi
videla njegove roke polne milosti in kako
ti ljubeznivo kliče: Uboga, zapuščena duša,
ti jočeš ? Li nisem ti jaz več, kakor vse druge
tolažbe? Morda te ne morem bogato od¬
škodovati za vsako hudo ? Le pristopi, vzeti
te. hočem v svoje naročje!

Drugokrat zopet premišljuj njegovo trp¬
ljenje: v duhu ga gledaš vsega s krvjo ob¬
litega, s trnjem kronanega. Njegovo truplo
je polno ran. Tako se ti prikaže v svoji brid¬
kosti ter ti govori: Ti vzdihuješ, moj sin,
moja hči? A tudi jaz vzdihujem, tudi jaz
žalujem kakor ti v tisočerih bridkostih! Glej
moje srce, ki je polno bridkosti; pridi torej,
da žalujeva! Prelivaj v mojem naročju svoje
solze in jaz bodem prelival svoje v tvojem!
Veruj, pobožna duša: z Jezusom se jokati
nam prinaša toliko sladkosti, da zgine pred
njo vse pozemeljsko veselje v prazen nič. K
Jezusu zato prihajaj, kadar si žalostna, kadar
te tarejo mnoge skrbi zemeljskega življenja!

95

III.

O kako slepi so ljudje, ki v igrah, ve¬
selicah in posvetnih zabavah iščejo odpočitka
od svojih rev in težav, k viru tolažbe pa
ne prihajajo. Nesrečneži! Kako goljufiva
je vendar tolažba sveta! Namesto da bi re¬
šila stiskano srce, je le še bolj potlači in
vznemirja. Naj dihajo taki nesrečneži sveži,
prijetni zrak na deželi, naj si razveseljujejo
svoja ušesa z najmilejšo godbo, naj pasejo
svoje oči v gledališčih, naj tratijo ali pri ve¬
selih pojedinah ali pri šalah duhovitih tova¬
rišev cele ure, — ali mislite, da bode zginila
s tem njih notranja nadloga? Bodejo-li našli
na tak način tudi mir in tolažbo? Veselice,
ki jih svet ponuja svojim privržencem, njih
srca ne morejo nasititi. Tudi pri najveselej¬
ših gostijah, na najprijetnejšem popotovanju,
pri najkrasnejšili igrah in zabavah je skrita
žalost, ki ogrenjuje vsako posvetno veselje.
Le sam Bog nas more rešiti iz vseh stisk;
le on sam nas more razvedriti, ker le on
sam je središče vsakega srca in vir vsake
tolažbe. Kdor živi oddaljen od njega, je po¬
doben plamenu, kije zunaj svojega ognjišča;
niagnetu, ki je premaknjen od svojega tečaja;
kamnu, ki je vzdignjen iz svojega težišča.
On je tedaj vedno silno nemiren.

Kdor se pa približuje Bogu v tej presveti

96

skrivnosti, počiva mimo na njegovih prsih
in uživa mir, ki ga nam ves svet s svojimi
zabavami dati ne more. Ako si tedaj, po¬
božna duša, nemirna, ako te tarejo bridke
težave, ako te stiskajo hude bolečine, hiti k
temu viru veselja. Tu bodeš zajemala veliko več
moči in tolažbe, kakor iz umazanih vodnja¬
kov sveta. To uči tudi cerkev, ki imenuje
presveto Rešnje Telo nebeško hrano, ki ima
v sebi vso sladkost. Beseda svete cerkve pa
je resnična.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Preklete naj so stvari, ki so me oropale
ljubezni, katero sem dolžan Bogu!

2. O Jezus, ki si bil za-me darovan, da¬
rujem ti svojo voljo.

3. Moj Bog, kedaj bodem vsemu odumrl,
da bi edino služil le tebi!

Iskrice.

1. Kdor pogostoma misli na trpljenje v
peklu, katero je tolikokrat zaslužil, mirno
prenaša vse hudo tega življenja.

2. Svet je vedno prav veliko ljudij pahnil
v nesrečo, ali osrečil ni nobenega.

3. Kdor hoče imeti mir, mora vedno
krotiti svoje strasti.

97

13. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Presveto Rešuje Telo ima moč, nas
posvetiti,
i.

Vsa svetost in popolnost duše obstoji v
tem, da ljubi Jezusa, svojega Boga, svojega
Zveličarja, svojo največjo dobroto. Kdor mene
ljubi, pravi Jezus sam, tega bo tudi moj oče
ljubil. »Oče s am vas ljubi, ker ste vi
mene ljubili.«  (Jan. 16, 27.) Sv. Frančišek
Salezij piše: Vedno čujem govoriti le o po¬
polnosti, ali malo jih vidim, ki se vadijo v
njej. Vsak si predstavlja popolnost drugače.
Eden jo vidi v priprosti obleki, drugi v stro¬
gem, zatajevanja polnem življenju, tretji v
miloščini ali v pogostem prejemanju svetili
zakramentov. Zopet drugi jo išče v molitvi,
v  premišljevanju, ali pa v izvanrednih milo¬
stih. Jaz za se pa poznam le eno popolnost,
namreč: Ljubiti Boga nad vse in svojega

bližnjega, kakor samega sebe. Kdor

si domišljuje drugo popolnost, goljufa sam
Se be, zakaj vse druge čednosti so brez te
ljubezni samo kup kamenja!

Zato resnično govori sv. Avguštin: Ljubi
Boga in delaj, kar hočeš! Zakaj bogoljubno

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 7

98

dušo ljubezen sama uči, varovati se reči, ki
se njemu ne dopade, in delati vse to, kar
njega razveseljuje. Kdo nam more potem¬
takem dopovedati moč, ki jo ima presveto
Rešnje Telo, nas posvetiti? Kaj bi v naših
srcih moglo bolj raznetiti ogenj božje ljubezni?
Ali se naša duša ne napolnuje ravno v sv.
obhajilu z božjo ljubeznijo, da pozabi na
svet in vse stvari ? Ali ne gori duša svete
ljubezni, ako jo tu nebeški Zveličar pritiska
na svoje srce? Jezus Kristus je prinesel na
zemljo ogenj svoje božje ljubezni, da bi vnel
človeška srca; je-li mogoče, da bi ne mogel
razvneti srca, v katerem prebiva? Je-li mo¬
goče, da bi se ne topila v ljubezni duša,
katera je tako tesno sklenjena z Jezusom,
ljubeznijo samo? »Bog je ljubezen!«
(Jan. 6, 16.)

Svetniki so zmerom imeli oltar za pre¬
stol božje ljubezni, odkoder Jezus Kristus na¬
polnuje in objema v ljubezni svoje ljubljene
duše. Sv. Katarina Sijenska je videla nekega
dne v mašnikovi roki Jezusa v presvetem
zakramentu pod podobo ognjišča ljubezni,
in svetnica se je čudila, da se od takega
ognja ne vnamejo in spremenijo v prah srca
vseh ljudij. Sv. Roza Limanska je rekla, da
se ji je pri svetem obhajilu zdelo, kakor bi
prejela solnce. In res, njen obraz se je ča-

99

robno svetil in je vzel vsem, ki so vanj gle¬
dali, pogled. Ko je sv. Venceslav samo ob¬
iskal presveto Rešnje Telo, ga je obšla taka
toplota, da sluga, kateri ga je spremljal ter
stopal za njim po njegovih stopinjah, ni čutil
mraza, čeravno je sneg pokrival tla. Kako
se vendar varajo oni, kateri ne pristopajo
večkrat k sv. obhajilu, ker ne občutijo v sebi
božje ljubezni! Taki, pravi Gerson, so po¬
dobni onim, ki se nočejo bližati ognju, ako-
ravno jih zebe. Ako le prav iskreno želimo
ljubiti Boga, se mu smemo brez strahu bli¬
žati v zakramentu in ga prejeti. On bo raz¬
grel naše mrzlo srce in vnel v njem ogenj
svoje ljubezni.

Kadarkoli pristopiš k sv. obhajilu, je re¬
kel enkrat Jezus sv. Tereziji, želi imeti vso
°no ljubezen, katero je le kedaj občutilo
kako srce do mene, in jaz bodem sprejel
tvojo ljubezen v taki meri, kakoršno si želela

imeti.

n.

Premišljuj, pobožna duša, še dalje, kakšno
posvečevalno moč ima presveto Rešnje 1 elo.
Kamen leži prav le tedaj, kadar je v svojem
težišču, katero zabranjuje vsako daljše pre¬
mikanje. Plamen je popolen le tedaj, kadar
gori na svojem ognjišču. Ravno tako doseže
tudi duša le tedaj svojo popolnost, kadar se

<7 *

100

združi z Bogom, za katerega je ustvarjena, in
tem popolnejša je, čim tesnejše je združena
v sveti ljubezni s svojim najvišjim ciljem. In
ravno to, pravi sv. Tomaž Akvinčan, je sad
presvetega Rešnjega Telesa, da nas združivši
z Jezusom privede do vrhunca popolnosti.

In kako srečno je tako združenje! Za¬
dosti je, če rečem, da se v tem združenju
naša duša takorekoč spremeni v Boga.

Zemeljska hrana se razločuje od te skriv¬
nostne hrane: Ako zauživamo hrano in jo
po svoji naravni toploti prebavljamo, jo iz-
preminjamo v svoje telo. Ta nebeški kruh pa
nas izpreminja po nadnaravni toploti ljubezni,
katero užiga v naših srcih, nekako v svojo
božjo naravo, in ubogi ljudje postanemo v
nekem smislu božja bitja. Tako vsaj govori
sv. Avguštin o sv. obhajilu: »Jaz sem hrana
velikanov. Rasti in užival me bodeš; pa ti
me ne bodeš spreminjal kakor drugo telesno
hrano v se, marveč ti se bodeš spremenil v
me.« (Izpovedi 7, 10.)

Ali si že kedaj opazoval, kako ogenj
zgrabi kako desko ali bruno? Najprej jo
ogreje, potem jo užge in odžene iz nje vse
nasprotne mu tvarine, namreč mrzloto, vlaž¬
nost in trdobo; nazadnje jo izpremeni v svoje
lastno bitje, da postane tudi sama ogenj.
»Tako,« pravi sv. Dijonizij Areopagita, »raz-

101

vname tudi Jezus v presvetem Režnjem 'lelesu
naše duše najprej s sladkim ognjem svoje
nadnaravne ljubezni ter polagoma odstranjuje
vse nasprotne lastnosti, namreč male grehe in
neurejeno nagnjenje do pozemeljskih stvarij.
Potem še prav užge v dušah sveto ljubezen
in jih izpremeni v samega sebe, da postanejo
Bogu podobna bitja: Kakor ogenj vse,
kar zgrabi, sebi podvrže, da gori,
tako nas izpreminja naš Gospod Je¬
zus Kristus po tej sveti hrani v svojo
podobo in nas dela podobne  Bogu.«

S temi besedami je hotel svetnik opisati
preobilno moč, s kojo presveti zakrament
posvečuje naše duše. V spisih sv. Vincencija
Fererija beremo, da koristi duši eno sv. ob¬
hajilo več, kakor da bi se postil človek celi
teden pri kruhu in vodi. Ako se pa nekatere
duše tej skrivnosti približujejo, ne da bi napre¬
dovale v duhovnem življenju, so vsega krive
le same. Pomanjkanje sadu pri takih dušah
ne pride od hrane; zakaj ta nas popolnoma
posveti, ako bi jo tudi le enkrat dobro pri¬
pravljeni zaužili, kakor pravi sv. Marija Mag¬
dalena Paciška. Ker pa pristopajo brezbrižne
duše k mizi Gospodovi mrzlo in malomarno,
najlepših sadov ne zauživajo. Zakramenti de¬
lujejo, pravi sveti Tomaž, v toliki meti, v
kolikor se pripravljamo. Ako tedaj sv. ob-

102

hajilo pri nas obrodi le malo ali nobenega
sadu, smo krivi sami. Ker se mizi Gospodovi
ne približujemo dobro pripravljeni, pogrešamo
zaželjenega sadu.

III.

Premišljuj, pobožna duša, do kako vi¬
soke stopinje popolnosti so dospele nešte-
vilne duše po vrednem svetem obhajilu. In
vendar so bile tudi slabe, omahljive in pod¬
vržene skušnjavam. Le poglej, kaj zapaziš
že na zunanjem! Kako junaško se vadijo v
potrpežljivosti, ljubezni, pokorščini in zata¬
jevanju samega sebe! Kako so mirne, mol¬
čeče, da, vesele in srečne, akoravno dolgo
trpijo huda preganjanja, dolgotrajne in mučne
bolezni, najstrašnejše in najgrozovitejše skuš¬
njave. One živijo le v Jezusu Kristusu, ali
še bolj resnično, Jezus Kristus živi v njih,
kakor pravi sv. Pavel. Zato pa živijo že predno
se ločijo od umrljivega telesa, že tu na zemlji
srečno, res božje življenje. In ko bi mogel
pogledati v njih mišljenje, zdelo bi se ti, da
si ustopil v kraljestvo svetlobe, v kraljestvo
one nevidljive svetlobe namreč, katera blišči
v nebesih. Kako vse prav razumejo in kako
vzvišeno mislijo o Bogu in njegovih skriv¬
nostih, se z besedami ne da opisati. In ko
bi mogel pogledati v njih srce, kako bi se
čudil svetosti, miru in čistosti vseh njihovih

103

čuvstev! Njih duša je postala prestol milosti
in ljubezni božje, kateri tam kraljujete. Sv.
Jederto, sv. Katarino Sijensko, sv. Terezijo in
toliko drugih duš je ljubeznivi Zveličar čudo¬
vito obogatil s svojimi nebeškimi zakladi; one
bi ti mogle pričati, kakšno moč ima ta božji
zakrament, da povzdiguje dušo iz nje nizkosti
k najvišji stopinji popolnosti.

Okrepčaj se vendar nekoliko, pobožna
duša, po premišljevanju tako čudnih rečij,
da se ti duh sveto oddahne. Naj ti nikakor
ne upade pogum. Spominjaj se, daje v hiši
tvojega veličastnega nebeškega Očeta veliko
prebivališč. In če ti tudi tvoja ponižnost ne
pripušča hrepeneti po največji stopinji popol¬
nosti, — vendar smeš upati, da se najde tudi
za-te mera, tudi za-te vsaj kaka nižja sto¬
pinja popolnosti. Ne misli toliko na izvan-
redne, nenavadne milosti, kakoršne so imeli
nekateri svetniki; marveč prosi le za milost,
da bi mogla krotiti svojo voljo, zaničevati
svet, da bi bila potrpežljiva v trpljenju in
zbrana v duhu. Do teh darov imaš namreč
tudi ti pravico, in božje srce Jezusovo ti jih
ne more odreči, če le goreče prosiš za-nje.
Gotovo bodo ti darovi tudi tebe predrugačili
*n tvoje srce povzdignili kvišku, da bodeš
pozabila na svoje siromaštvo. Kako dolgo
hočeš še ostati uboga; kako dolgo še bodo

104

tvoje srce in tvoje misli navezane na revni,
borni in temni svet? Glej, v koliko srcih
slavi Jezusova ljubezen svojo zmago! Le ti
mu nočeš odpreti svojega srca! Vendar
skleni trdno in odloči se enkrat, da hočeš
tudi ti odstraniti svojeljubje, da hočeš svoje
misli in želje odtegniti grešnemu svetu ter
odslej zvesto služiti Bogu. To Jezus srčno
želi od tebe in k temu ti ponuja svoje mi¬
losti v presvetem zakramentu!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Kaj si mogel, o moj Bog, storiti še več,
da bi me pridobil za svojo ljubezen?

2. Zahvaljujem te, moj Bog, za usmiljenje,
da si še vedno čakal na mojo pokoro!

3. Poglej me, o Marija, s svojimi blagimi
očmi, in pokaži se mi dobrotljivo mater!

Iskrice.

1. Smrt grešnikova je strašna, vesela pa
smrt pravičnega.

2. Kdor resnično ljubi Boga, ne bo niti
kaj storil, niti kaj opustil iz strahu pred ljudmi.

3. Ljubezen božja ne praznuje, ampak
doprinaša dobra dela.

105

14. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

J  presy. Rešujem Telesu nam je Jezus
Kristus vzgled popolne potrpežljivosti.

i.

Premišljuj, pobožna duša, kakšen vzgled
popolne potrpežljivosti nam daje Jezus Kri¬
stus v presvetem Rešnjem Telesu. Potrpež¬
ljivo prenaša, da ga v tem božjem zakramentu
mnogi ljudje žalijo s pozabljivostjo, mrzoto
in zaničevanjem. Kaj mora prestati celo od
onih duš, katere posebno ljubi in obsipa s
svojimi obilnimi milostmi? Le pomisli, ko¬
liko je zapuščenih, zanemarjenih in onečasče-
nih cerkva, in vendar prebiva v njih na svo¬
jem prestolu, kjer željno pričakuje duše, s
kojimi bi se rad združil. Ali ni to hud udarec
za njegovo ljubezni polno srce? O moj Bog,
palače knezov so zmerom polne ljudij, ki se
jim klanjajo. Prebivališča najvišjega Gospoda
in vladarja sveta pa so zapuščena in morebiti
mine celi dan, ne da bi se kdo prikazal in
se ž njim razveseljeval! In med malo peščico
ljudij, ki se mu res približujejo, koliko jih je,
ki mu ne manjšajo bolečin, katere mu delajo
drugi, marveč jih še povekšujejo. In koliko jih
pristopa k sv. obhajilu mlačnih, brez ljubezni,

106

brez pravfe priprave. In ko so ga sprejeli,
hitro zopet odidejo brez najmanjšega zna¬
menja hvaležnosti. Sprejeli so kruh angelov
in nebeško hrano, obnašajo se pa, kakor bi
bili zaužili navadni kruh in vsakdanjo hrano.

Kdo bi mogel razumeti bolest, ki jo trpi
vsled take nehvaležnosti najljubeznivejše Srce
Jezusovo? In vendar mora prenašati še hujše
bolečine! Pomisli le, kako nespodobno se
ljudje obnašajo v njegovi presveti navzoč¬
nosti in kolikokrat onečaste njegovo veli¬
čanstvo! Ob največjih slavnostih in pri jav¬
nem izpostavljenju najsvetejšega zakramenta
prejema mnogokrat le zasramovanja. Zani¬
čujejo ga v cerkvah, da, celo na oltarjih
samih! Kolikokrat ga prejemajo pri oltarju
nečiste, pregrešne roke. Le premisli v duhu,
pobožna duša, koliko kristijanov zanemarja,
onečastuje, zasramuje Jezusa Kristusa v pre¬
svetem Rešnjem Telesu. Nevredno ga pre¬
jemajo in zaničujejo kristijani, ki nosijo nje¬
govo ime. Preudarjaj tudi kraj, čas, način in
število oseb, ki mu delajo tolike krivice. Glej
koliko nezvestobe, nehvaležnosti in trpljenja
se tu zbira za plamteče Jezusovo Srce!

II.

Premišljuj, pobožna duša, kako važno je,
da posnemamo krasni vzgled potrpežljivosti,

107

ki ga nam daje Jezus Kristus v presvetem
Rešnjem Telesu, ako hočemo dopadati nje¬
govemu Srcu ter se zveličati. Jezus je rekel
nekega dne sv. Tereziji: Tiste duše, ki naj¬
več trpijo, so najljubše mojemu Očetu. Zaradi
tega je svetnica navadno govorila: Trpeti iz
ljubezni do Boga, je pot čednosti. Kdor več
more trpeti, naj več trpi in bode najsreč¬
nejši; in kdor se ne more odločiti za trplje¬
nje, nikoli ne bo veliko napredoval. Ravno
tako pravi tudi sv. Ignacij Lojola: Ako ti
Bog pošlje veliko trpljenja, je to znamenje,
da ima s teboj posebne namene in prav
gotovo te hoče zveličati. In ako želiš postati
velik svetnik, prosi sam Jezusa, da ti pošlje
veliko priložnosti za trpljenje; zakaj nič ne
more ognja božje ljubezni bolj užigati, kakor
les sv. križa. Tako piše tudi sv. Janez od
Križa: Ko bi vi, ki vedno le želite mirno
živeti in iščete tolažbe, vedeli, kako prijetno
je Bogu trpljenje in koliko dušnih dobrot
pridobimo s trpljenjem: nikdar bi ne iskali
tolažbe v kateremkoli trpljenju.

Sv. apostol Pavel piše, da mora biti, ako
se hočemo zveličati, naše življenje podobno
življenju Jezusovemu. O tem namreč nas bode
sodil Jezus oni dan, ko nam bo odločil večno
zveličanje ali pogubljenje. »Zakaj, katere
J e  poprej vedel, te je tudi poprej

108

odločil, da bodo enaki postali po¬
dobi njegovega Sina.« (Rimlj. 8, 29.)

Ali kakšno je bilo Kristusovo življenje
na zemlji? Le premišljuj je, kakor ti drago;
razmotri je od začetka do konca. Prepričal
se bodeš, da je njegovo življenje nepretrgana
vrsta bolečin. »Le glej in premišljuj
življenje Jezusovo — vedno ga naj¬
deš na križu. Zakaj odkar se je
včlovečil, ni bil nikoli brez trplje¬
nja!«  (Sv. Bonaventura.) Betlehemski hlev
ga je videl otroka, kako se je tresel od mraza.
Egipet ga je sprejel prognanca in ubežnika.
Hišica v Nazaretu ga je videla, kako je rastel
na skrivnem v uboštvu. Judeja, Palestina,
Samarija so gledale njegove potne srage.
Oljska gora ga je zrla utopljenega v morje
bridkostij. V Pilatovi hiši je zdihoval pod
strašnimi udarci. Na Kalvariji se je boril s
smrtjo. Na križu je izdihnil svoje življenje.

Kako bi bilo mogoče dopadati božjemu
Srcu in se zveličati, ako hočemo hoditi po
poti, ki je nastlana z rožami in veseljem,
naš vzor pa je hodil trnjevo pot trpljenja in
bridkosti! Prebiraj cerkveno zgodovino in
našel bodeš, da so vsi svetniki morali ho¬
diti po potu trpljenja v blažena nebesa. Za¬
ničevali so ugodnosti, veselje in srečo tega
sveta, zato pa dosegli nebeško slavo in radost.

109

III.

Mnogim se zdi trda beseda povelje:
Zatajuj se, vzemi svoj križ in hodi za Jezu¬
som! Pa veliko huje bode slišati ono po¬
slednjo besedo: Poberite se od mene, pro-
kleti, v večni ogenj! — Kdor sedaj rad posluša
nauk o križu in ga izpolnuje, se mu ne bode
bati, da bi takrat slišal večno obsodbo. Zna¬
menje križa bo na nebu, ko pride sodit
Gospod. Tedaj bodo vsi služabniki križa, ki
so se v življenju ravnali po Križanem, stopili
z velikim zaupanjem pred Kristusa-sodnika.

Zakaj se toraj bojiš vzeti križ, ki nas
vodi v nebeško kraljestvo? V križu je zve¬
ličanje, v križu življenje, v križu branilo pred
sovražniki. V križu je vir nebeških sladkostij,
v križu je moč uma, v križu veselje duha.
V križu je vsa čednost, v križu popolna sve¬
tost. Ni zveličanja duši, ni upa večnega
življenja razen v križu. Zato vzemi svoj križ
in hodi za Jezusom in prideš v večno življe¬
nje. On je hodil pred teboj in nosil svoj
križ in umrl za-te na križu, da tudi v  ti nosiš
svoj križ ter želiš umreti na križu. Če ž njim
umrješ, bodeš ž njim tudi živel, in če si mu
drug v trpljenju, mu bodeš tovariš tudi v
slavi.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8 )

110

Vzdihljeji.

1. Stori, o Gospod, da te prav srčno lju¬
bim in vse premagam, da tebi dopadem!

2. Naj bi pozabil na vse, o Jezus, in se
spominjal edino le tebe in tvoje svete
ljubezni!

3. Moj Jezus! Kedaj bom začel tebe tako
ljubiti, kakor zaslužiš?

Iskrice.

1. Ničevo je, kar ni večno!

2. Posvetno veselje razveseljuje srce samo
nekaj trenutkov; potem pa zapusti nevoljo
in strah.

3. Kdor resnično ljubi Boga, malo go¬
vori, veliko trpi, vse prenaša.

15. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

V presv. Režnjem Telesu nam je Jezus
Kristus vzgled globoke ponižnosti.

1.

Premišljuj, pobožna duša, le nekoliko
pazljivejše, kako Jezus v tem božjem zakra¬
mentu popolnoma zakriva svoje veličanstvo,
ter si predstavljaj, kolikor ti je mogoče, večno

111

slavo, ki ga v nebesih obdaja. Glej neizmerno
razliko! Občuduj nerazumljivo ponižanje!
Uničil se je popolnoma in skril vse, kar bi
moglo razodevati njegovo nebeško slavo.-
Kaj vidiš od njegove božje narave? Kdo bi
zamogel, ko ga gleda v takem stanu poni¬
žanja, v njem še spoznati onega, kateri vodi
in vlada nebesa, solnce, angele, ljudi in vse
stvari ? Kje vidiš tukaj svetlobo njegove luči
in veličanstva? Kje je nebeški dvor in pre¬
stol slave njegove? Kje je vsemogočnost,
katera vlada svet, kje modrost, katera ga
vzdržuje, kje velikost, ki zapoveduje nebesom,
zemlji in breznom? Ali se je mogel še bolj
zakriti, ako se je bal, da ga ljudje ne bodo
častili, kakor se spodobi Bogu? Ali se je
mogel še bolj ponižati, ako je iskal zaniče¬
vanje in zasramovanje? Kakšen vzgled prave
ponižnosti nam daje njegovo Srce. Ne pri¬
siljeno, marveč čisto prostovoljno si je nje¬
govo Srce izvolilo tako neizrečeno ponižanje.
Tukaj torej gledaš srce, katero odkritosrčno
in resnično ljubi ponižnost.

Kako pa ceniš ti, pobožna duša, to lepo
čednost? Preišči svoje besede in dejanja,
katera izvršuješ iz ponižnosti. Ali jih delaš
tudi iz proste volje in odkritosrčne ljubezni,
kakor Jezus ? Ali ti je vse eno, kakor Jezu¬
sovemu Srcu v presvetem zakramentu, da te

112

ljudje ljubijo ali zasramujejo? Ali pripuščaš,
kakor on, svojo čast popolnoma ljudem? Le
preskrbno iščeš in varuješ povsod svojo čast
in dobro ime, in tvoje srce se hitro vzne¬
mirja in na skrivnem razsrduje, ako te kdo
le malo razžali. Je-li to odkritosrčna in prava
ponižnost? Sv. Frančišek Salezij resnico go¬
vori, ko trdi, da se prikazuje ravno v pre¬
našanju zasmehovanja in zaničevanja prava
ponižnost in sploh čednost; kajti ravno v
tem postanemo najbolj podobni Jezusu Kri¬
stusu, ki je vzgled vsake čednosti. In po¬
slušaj, kaj govori sv. Frančiška: Tisti, ki je
resnično ponižen, se v zasramovanju le še
bolj ponižuje; ako ga svet prezira, se raduje;
ako mu dajo nizko in zaničljivo službo, si
šteje to še v večjo čast, katere ne zasluži.
Boji se edino ter se brani po svojih močeh
častnih služb in odlikovanj.

II.

Zamisli se, pobožna duša, še v drugo
premišljevanje, ki nam še v lepši luči kaže
globoko ponižanje Jezusovo v presv. Rešnjem
Telesu! Srce, ki je v ljubezni do ponižnosti
manj utrjeno kakor Srce Jezusovo, bi more¬
biti mislilo: Božji časti in zveličanju duš bi
bilo primernejše, ko bi se Jezus v presvetem
zakramentu ne poniževal toliko ter včasi

113

ljudem vidno razodel svoje veličanstvo. V
presvetem Rešnjem Telesu skrivnostno skri¬
tega Boga bi ljudje lažje spoznavali in ga
bolj častili, ko bi vsaj včasi pokazal kako
vidno znamenje svoje večne slave. Katero
srce bi se zamoglo ustavljati tudi le krat¬
kemu odsvitu neskončne božje dobrote ali
tudi le njegove častitljive človeške narave?
In vendar Srce Jezusovo ni mislilo tako! On,
neskončna modrost, spoznava svojo večjo slavo
in naš večji dobiček v tem, da nam daje.v tem
zakramentu najsijajnejši vzgled ponižnosti.

Napuh, nečimurno samoljubje, prirojena
prevzetnost so tedaj po Jezusovi sodbi nje¬
govi in tvoji največji sovražniki. Da bi naše
zmote popolnoma ozdravil, se je tudi odpo¬
vedal lahkemu načinu, po katerem bi pri¬
dobil našo ljubezen za-se. O, čudovito po¬
nižno srce mojega Jezusa! O moj neizmerno
ljubeznivi, neskončno ponižni Gospod! Tem
ljubeznivejši si mi, čim bolj si se ponižal
meni v prid. Zapomni si, pobožna duša, da
te še vedno goljufa skrita nečimurnost! Ti
si misliš: Ako molčim, ako se udam, zgubim
svojo čast, svojo nedolžnost in svojo pravico;
in vendar pozabiš, da je največja čast za ne¬
dolžnega, ako ga nedolžno preganjajo, in
največja čast pravičnega, ako ga po krivici
stiskajo.

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 8

114

Sv. Filip Nerij pravi: Kdor hoče resnično
postati svet, se z malimi izjemami ne sme
nikdar zagovarjati, akoravno je popolnoma
nedolžen, česar ga obdolže. Tako je ravnal
Jezus! Slišal je, da so hudo zoper njega go¬
vorili, česar nikdar ni storil, vendar ni zinil
niti besedice, da bi odstranil tako zaničevanje.
V spisih sv.Terezije beremo nekaj čudnega:
Naša duša povspne se na veliko višjo stopinjo
popolnosti, ako se zoper kako obrekovanje
sploh ne zagovarja, kakor da bi bila poslušala
deset pridig. Zakaj, kadar se ne zagovarjamo,
pridemo polagoma do one prostosti in ravno¬
dušnosti, ki se ne briga več za govorjenje lju-
dij, naj bo dobro ali slabo. Da, ako se navadimo
se nikdar ne opravičevati, bodemo s časom čisto
mirno in hladnokrvno poslušali, kako drugi o
nas govorijo in se ne bodemo zmenili za-to.

Taka ponižnost, draga duša, se dopade
Jezusovemu Srcu! Tako ponižnost so se
trudile pridobiti duše, ki so v resnici hre¬
penele po popolnosti. Ta ponižnost jim je
dajala dosti priložnosti, se vaditi v čednostih,
katerih svet ne pozna ali jih zasramuje, ka¬
tere pa čisla in pozna njih ljubeznivi ženin
Jezus Kristus!

III.

Premišljuj, pobožna duša, kako potrebno
je posnemati vzgled Jezusove ponižnosti v

115

presvetem zakramentu, ako hočemo dopadati
njegovemu presvetemu Srcu, ozaljšati svojo
dušo s čednostmi in se zveličati. Sv. Tomaž
Kempčan pravi: Ponižne duše, ki same sebe
malo cenijo, in tudi želijo, da jih drugi malo
porajtajo, da, ki celo iščejo zaničevanje, take
duše so posebni božji ljubljenci. Zato se
Bog rad poniža in pride k njim; obsipa jih
s svojimi milostmi, razodeva jim svoje skriv¬
nosti , jih prijazno vabi in kliče k sebi. In
to je gola resnica! Cim bolj se duša poni¬
žuje pred ljudmi, tem višje raste v božjih
očeh in tem bolj bode enkrat spoznala božje
bitje. Gospod Bog gleda iz svojega visokega
prestola na nas uboge zemljane, ki živimo
v tej revni dolini solz. On se ozira na po¬
nižnega in ravno ponižnost ga prisili, da mi¬
lostno pride z nebes in se združi ž njim.
Gleda prevzetnega, ali ošabnost ga odvrača,
da beži od njega. Ako se ponižaš, pride
k tebi, ako se povišaš, beži pred
teboj.  (Sv. Avguštin.)

Sv. Avguštin je bil te resnice tako pre¬
pričan, da je imel ponižnost za podlago in
vir vseh drugih čednostij. Ponižnost, pravi,
je vir vseh čednostij, in v duši, kjer poniž¬
nost ne kraljuje, ne morejo biti druge čednosti,
k večjemu le na videz. Ravno tako zamo-
rerno le s ponižnostjo doseči druge čednosti

8 *

116

in vse nebeške blagodare. Sploh je poniž¬
nost za popolnost tako potrebna, da je med
vsemi poti, ki nas peljejo do nje, prva po¬
nižnost, druga ponižnost, tretja ponižnost. In
ako bi me kdo stokrat poprašal, bi mu sto¬
krat enako odgovoril.

Kako rodi ponižnost v nas druge čed¬
nosti, razlaga nam sv. Tomaž iz Vilanove
tako-le: Ponižnost, pravi, je mati mnogih
čednostij. Iz nje izhaja pokorščina, boga¬
boječnost, mir in kratkost. Kdor je ponižen,
rad uboga vse, se boji koga razžaliti, živi z
vsemi v miru, je proti vsem ljubezniv, vsem
rad postreže,"nikogar ne razžali, se ne zmeni
za razžaljenja. On živi zmerom vesel, zado¬
voljen in mirno. Zato je tudi rekel sv. Jožef
Kalazancij: Hočeš postati svet, bodi ponižen;
in hočeš postati največji svetnik, bodi tudi
najbolj ponižen!

Dobro si pa tudi zapomni, pobožna duša,
da ponižnost ni samo potrebna, da dosežemo
popolnost, ampak sploh, da se zveličamo.
Mnogo svetnikov je v nebesih, ki niso dajali
miloščine, in njih uboštvo jih opravičuje. Ve¬
liko svetnikov je tudi, ki niso krotili svojega
telesa s strogim postom; njih slabotnost jih
zagovarja. Mnogo je svetnikov, kateri niso
deviško živeli, kajti njih poklic ni tega do¬
puščal. Ali v nebesih ni enega svetnika, ki

117

bi ne bil ponižen. Če je Bog pahnil angele
iz nebes, ker so se bili prevzeli, kako bi mi
mogli v nebesa brez ponižnosti? Brez po¬
nižnosti, pravi sv. Peter Damijan, bi niti pre-
blažena Devica Marija ne mogla priti v ne¬
besa vkljub svoji nedolžni čistosti. Kdo je na¬
videzno pobožnejši od farizeja v evangeliju?
Veliko je molil, večkrat se je postil, dopri-
našal je mnogo dobrih del, in vendar je bil
od Boga zavržen, ker mu je manjkalo po¬
nižnosti in ker se je ponašal s svojimi do¬
brimi deli. Ali ne trdi sv. Bernard prav, da
je ponižnost potrebna ne samo, da si prido¬
bimo čednosti, ampak da se sploh zveličamo.
Saj pravi naš Zveličar Jezus Kristus: Nebeška
vrata so tako -ozka in nizka, da zamorejo le
oni, ki so v ponižnosti majhni postali, iti
skoz nje. — Zato prizadevaj se, da v poniž¬
nosti posnemaš svojega Zveličarja.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. S.)

Vzdihljeji.

!• S čem naj ti povrnem, Gospod, vse,
kar si za-me trpel?

2. Božja volja naj bode moja ljubezen!

3- Kaznuj me, o Gospod, v tem življenju
kakor dobrotljivi oče, da me ne bodeš
kaznoval v drugem življenju kakor strog
sodnik!

118

Iskrice.

1. Srce hudobneža je podobno razbur¬
jenemu morju.

2. Ena sama stopinja milosti presega
vse zemeljske zaklade.

3. Kdor je okusil sladkost ljubezni božje,
temu se studi drugo veselje.

16. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Y presv. Rešujem Telesu nam je Jezus
Kristus vzgled prave ljubezni,
i.

Premišljuj, pobožna duša, vzgled prave
ljubezni, katerega nam daje Jezus Kristus v
presvetem Režnjem Telesu! Za naše odre¬
šenje je bilo po večnem sklepu božjem treba,
da je Jezus umrl, in da je s svojo daritvijo
na križu zadostil božji pravičnosti za naše
grehe. Ali pa je bilo tudi potrebno, da se
je našim dušam dal v hrano ? Ali nas ni po¬
polnoma spravil z Bogom ter odrešil s svojo
daritvijo na križu ? Zakaj je vendar-le hotel,
da se njegova daritev vedno in vedno zopet
ponavlja na oltarjih? Kar bi bilo moglo po¬
miriti užaljeno strogo pravičnost Očetovo, vse

119

to je bilo še premalo neizmerni ljubezni Sinu
božjega. Ljubezni Zveličarjevi, pravi sv. Ber¬
nardin, m bilo zadosti, dati za nas samo
življenje. Že pred smrtjo ga je ganila ravno
ista ljubezen, se nam dati popolnoma v
hrano. Sv. Lavrencij Justinijan piše: Naš
Odrešenik je le zaradi tega postavil to naj¬
svetejšo skrivnost, da bi nam pokazal, kako
neizmerno nas ljubi. Ravno isto nam jasno
pravi tudi sv. Janez, pišoč: »Ko je Jezus
vedel, daje  prišla njegova ura, da
gre iz tega sveta k Očetu, in ker je
ljubil svoje, ki so bili na svetu: jih
je ljubil do konca.«  (Jan. 13, 1.)

Ker je Jezus vedel, da je prišel čas, ko
ima zapustiti to zemljo in iti k Očetu, je
nam hotel zapustiti največje znamenje svoje
ljubezni, namreč zakrament presv^ Rešnjega
Telesa. Kakšna nežna ljubezen! Že predno
je postavil ta presveti zakrament, se nam je
podal na razne načine. Bil nam je sodrug,
učenik, oče, luč in vzgled. Ostala mu je le
še zadnja največja stopinja ljubezni: dal se
nam je v hrano, da bi se z nami popolnoma
združil tako, kakor se združi hrana z onim,
ki jo zaužije.

Premišljuj, pobožna duša, razne darove,
katere nam je Bog dal v naravi, kakor tudi
po milosti! Primerjaj jih potem onemu daru

120

v najsvetejšem zakramentu, kjer se nam daje
samega sebe v hrano, in spoznal bodeš, da
se njegova neizmerna ljubezen do nas nikjer
drugod ne razodeva lepše! Pri ustvarjenju je
nam dal življenje in to življenje nam vsaki
dan znova ohranjuje. Pri sv. krstu nam je
podaril posvečujočo milost, katero nam vno¬
vič deli pri sv. pokori. Ali v presv. Režnjem
Telesu se daje Gospod sam vsakemu posa¬
meznemu kristijanu. Tukaj nam ne deli samo
sadov svoje predrage krvi, marveč svojo pre¬
sveto kri samo, ki je one sadove obrodila.
Kako velika, kako neizmerna je vendar Je¬
zusova ljubezen do nas v presvetem Režnjem
Telesu! Presveta daritev na oltarju izvira iz
gole Jezusove ljubezni, ona je delo njego¬
vega ljubečega Srca.

Ali morebiti zdaj razumeš, mrzla, slepa
in nehvaležna duša, neizmerno ljubezen Je¬
zusovo, ki se vedno daruje za nas v tem
božjem zakramentu ? Popolnoma resnično je,
kar pravi cerkveni zbor tridentinski: Jezus
Kristus je v presvetem Rešnjem Telesu po-
zajel do dna vsa bogastva svoje ljubezni do
nas. (13. zased., 2. pogl.)

II.

Drugo znamenje neskončne Jezusove lju¬
bezni do nas v presvetem Rešnjem Telesu je

121

njegovo veliko ponižanje. Popolnoma se je
skril pod podobama kruha in vina. Naša
sv. vera nas uči, da je pod podobo posve¬
čene hostije, katero molimo na oltarju, naš
nebeški Odrešenik ravno tako resnično in
bistveno pričujoč, kakor sedi in kraljuje v
nebesih na desnici Boga, svojega vsemogoč¬
nega Očeta. Ali zakaj nam hoče zakriti svoje
veličanstvo pod takim zagrinjalom ? Zakaj
ni bolj skrbel za svoje veličanstvo v tem pre¬
svetem zakramentu, da se je ponižal tako in
skril ter izpostavil tolikemu zaničevanju in
zasramovanju? Neskončne ovire mu je stav-
ljalo njegovo veličanstvo in naša revščina.
Edino le njegova nenasitljiva ljubezen do nas
je zamogla odstraniti te zapreke.

Ravno tu imaš priložnost občudovati,
kako nežno in nenasitljivo je njegovo lju¬
bezni polno srce: Ljubljeni Odrešenik želi,
da se mu bližajo grešniki in ga prosijo tukaj
ob prestolu milosti za odpuščanje; sicer bodo
se morali prikazati enkrat pred njim kot
ostrim sodnikom. Kako bi se pa predrznih
ubogi grešniki, njegovi sovražniki, priti pred
njegovo obličje, ko bi se ne skril pod po¬
dobo kruha in vina ter bi ga morali gledati
v njegovem veličanstvu?

Zeljno pričakuje ljubljeni Odrešenik, da
bi se mnogoštevilno zbirali njegovi zvesti

124

dostovala, ljubiti Boga, kakor zasluži. In še
to malo ljubezen, ki jo imamo, obračamo v
nevredne in • nečimurne stvari, kakor bi je
imeli preveč. Veliki svetnik v svojem srcu
ni mogel trpeti nobenega nagnenja do kake
stvari. Zaradi tega je rekel nekega dne: Ko
bi vedel, da je v moji duši le najmanjše
nagnenje, ki ni od Boga in ne meri na Boga,
hitro bi je izrul; kajti rajše bi bil prazen nič,
kakor da bi ne mogel ves živeti svojemu
Bogu brez vsakega pridržka. Sv. Filip Nerij,
ki je prav gorel v božji ljubezni, je pogostoma
vskliknil: Kako je vendar mogoče, da zamore
kdo, ki veruje v Boga, ljubiti kaj drugega
kakor Boga? In kakor bi se hotel pritožiti
nad Bogom samim, je zaklical: Moj Gospod,
ki si tako ljubezniv in ki si mi zaukazal lju¬
biti te, zakaj si mi dal samo eno srce in še
to tako majhno ? — Izprašuj se skrbno, po¬
božna duša, kaj napolnuje tvoje srce: Je-li
tam Jezus, ali kaka strast? Ali ne zapaziš,
da ljubiš le samo sebe, bežiš pred zataje¬
vanjem, hrepeniš po časti, želiš brezkrbno in
zložno živeti, iščeš le nečimurne reči? Vse
to kaže, da, akoravno ljubiš tudi Jezusa, ga
ljubiš premalo. Sveta Terezija pravi: Kdor
je svoje srce popolnoma daroval Bogu,
izgubi vsako nagnenje do katerekoli stvari.
Nikjer drugod ne najde več tolažbe kakor

125

v Bogu, in v ljubezni do Boga pozabi po¬
polnoma na lastno čast in korist.

Enako se je -izrazil sv. Janez Zlatoust:
Kdor je dospel do popolne ljubezni do Boga,
se mu zdi, da je čisto sam na zemlji. Tak
se ne briga niti za čast, niti za zasramovanje.
On zaničuje skušnjave in trpljenje. Vse časno
se mu studi in gnusi, in ker ne najde v no¬
beni stvari tolažbe in pomoči, išče neprestano
svojega ljubljenca, ne da bi se kedaj utrudil.
Naj dela ali je, naj bdi ali spi, pri vseh svo¬
jih pogovorih in mislih ima pred očmi vedno
le svojega ljubljenca. K j e r j e njegov za¬
klad, tam je tudi njegovo srce!

Sv. Bernard je rekel: Ako še v kaki
stvari najdem tolažbo in veselje, se ne upam
več reči, da še iskreno in popolnoma ljubim
svojega Boga. In čednostna kraljica Ezdra
je zaklicala sredi svojega kraljevega blišča
in krasote: Gospod, ti dobro veš, da se mi
nikoli ni dopadal sijaj kraljevega dvora in
bogate gostije. Tebi je znano, da sem do
današnjega dne iskala tolažbe edino le v
tebi, svojem Gospodu in Bogu. — Sv. Ka¬
tarina iz Genove je navadno klicala: Proč s
svetom, proč z njegovim veseljem 1 In ko bi
gospodovala tudi tisočerim svetovom in bi
imela na izbiro vse posvetno veselje, vse bi
vrgla od sebe in teptala z nogami, le da bi

126

zamogla posvetiti svoje srce Bogu. In sveti
Ignacij Lojola je tako napredoval v božji
ljubezni, da se ni več brigal za kako reč,
marveč le za Boga in ni imel druge želje,
nego dopadati njemu ter v vsem izpolnovati
njegovo voljo.

Primerjaj sedaj, pobožna duša, svoje ob¬
našanje z življenjem teh svetnikov in delaj
primerne sklepe, kako jih hočeš posnemati
v tem življenju, da kedaj prideš za njimi v
nebesa. Tam bodeš združena ž njimi ljubila
za vselej Jezusa, svojega najljubeznivejšega
Odrešenika!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Stori, o Jezus, da te vidim ljubeznivega,
kadar te ugledam prvikrat!

2. Kedaj, o Jezus, bodem mogel reči:
Imam te, največjo dobroto in ne bom
te več mogel izgubiti ?

3. Kedaj, o Bog, bodem mogel gledati
lepoto tvojega božjega obličja?

Iskrice.

1. Vse je nečimurnost, razen ljubiti Boga
in njemu samemu služiti.

2. Kdor se boji ljudij, nikoli ne bode
storil kaj dobrega.

3. Božja milost osladuje vsako bridkost.

127

17. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

V presv. Rešnjem Telesu nam je Jezus
Kristus vzgled zveste ljubezni,
i.

Trenutek smrti je brezdvomno čas naj¬
večje stiske in zaradi tega potrebujemo po¬
sebno takrat prijatelja, ki nas krepča in tolaži.
Misli si, pobožna duša, kakor bi bil prišel
za-te že zadnji trenutek! Obhajajo te spomini
na grešno preteklost, strah pred strašno se¬
danjostjo, negotovost, kakšna bode prihod-
njost! Pridružujejo se telesne bolečine in
smrtne bridkosti. Srce razjeda žalost, da je
treba zapustiti časno imetje, zemeljsko ve¬
selje in sorodnike. Konečno se vname divji
boj, ker nas peklenski sovražnik z vsemi
svojimi močmi napade tako besno in srdito,
da bi omajal, ko bi bilo mogoče, tudi sta¬
novitnost največjih svetnikov . . . Moj Bog,
kadar bode vse to kakor kipeče morje pri¬
hrumelo na me, takrat mi bode upadlo srce,
zbegan bode moj duh in ne bodem vedel,
kaj naj mislim, kaj naj želim in takrat bodem
bolestno klical s kraljem Davidom: »Obdale
so me smrtne bolečine in nevarnosti
pekla so me zajele.«  (Psalm 114,3.)

128

Kdo bode takrat v taki stiski tvoj to-
lažnik? Kdo bode mogel le nekoliko po¬
miriti stiskano srce? Morda prijatelji ali tvoji
sorodniki? O, ne veruj tega! Komaj bodo
nekateri zvedeli o tvoji bolezni, se bodo
takoj potrudili jo hitro pozabiti, da jih ne
vznemirjajo žalostne misli. Drugi se bodo
zopet zadovoljili s tem, da vprašajo večkrat
tvoje strežnike po tvojem zdravju. Nekateri
bodo celo prišli do tvoje postelje, ali kaj
ti poreko? S suhimi in prisiljenimi bese¬
dami te bodo obžalovali in hitro zopet odšli,
da se otresejo slabega zraka bolniške sobe
in uidejo neprijetnim bolečinam, posebno če
imaš kako ostudno bolezen. Videl bodeš na
svojo največjo žalost, kako drvijo po svojih
veselicah ter te puščajo samega, da, čisto sa¬
mega v bridkostih in bolečinah! — Sorodniki
pač, sorodniki! Pripoznaj le sam, kar si že
velikokrat skusil. Ali zamorejo sorodniki
tolažiti ubogega umirajočega ? Ako te ljubijo
odkritosrčno in iskreno, bodo njih solze le
pomnožile bridkosti ločitve. Če ti pa niso
udani, bode tudi njih mrzlo obnašanje po-
vekšalo tvoje trpljenje! Ali te pa ne bode
mogel potolažiti duhovnik? Gotovo te bode
tolažil, ako bodeš imel srečo, ga dobiti v
zadnji uri. Pa tudi on ne more vedno ostati
pri tebi, tudi on te mora zapustiti.

129

Kdo bode torej tvoj najboljši tolažnik v
veliki stiski zadnjih trenutkov? Spoznaj, po¬
božna duša, kako zvesto in odkritosrčno te
ljubi Jezus v presv. Rešnjem Telesu! Ravno
Jezus je edini, ki se bode v smrtni stiski
pobrigal za-te. On te bode prišel tolažit; on
te bode okrepčal s svojo sladko milostjo,
razsvetlil te bode s svojo lučjo, napolnil s po¬
gumom in veseljem, ker ti bode dal svoje
lastno meso v hrano. Ko bi bila tudi ostud-
nejši od Lazarja, ki je ležal že štiri dni v grobu,
in ko bi tudi nihče drug ne hotel ostati pri
tebi, — glej, tvoj Jezus, katerega morda ni¬
koli nisi povabila v zdravih ali srečnih dneh,
naj te obišče, katerega si morebiti celo ža¬
lila — isti Jezus pride sedaj, ko te vidi bolno.
Ko ti ne pomagajo več človeška zdravila, ko
ti nihče drugi več ne more pomagati, pride
Jezus iz svojega templja v tvoje ubogo pre¬
bivališče! In ko bi on bil tudi najzadnji, h
kateremu si pribežala, on vendar hiti priti k
tebi, da ti pomaga. On je celo pripravljen
vstopiti v tvoje srce, da te pelje s seboj v
večno, nebeško veselje.

Blagor ti, ako si v življenju resnično lju¬
bila Jezusa; pridružena bodeš onim pobožnim
dušam, katerih obraz se blišči v rajskem ve¬
selju, ko sprejmejo v zadnjih trenutkih sveto
popotnico. Napolnujejo jih najslajši občutki

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 9

130

in ljubeznivo ter zaupljivo obračajo svoje
oči proti nebesom, polni upanja do večnega
življenja. Ko pride stiska smrtnega boja,
kličejo sladko ime Jezusovo, ki jih oživlja,
in prisrčno poljubujejo sveto razpelo. »Jezus,«
ponavljajo s slabim glasom, »Jezus, moj naj¬
dobrotljivejši Jezus!« potem še nekaj vzdih-
ljejev, sedaj kaka solza veselja in srečno je
končano njih življenje! Moj Jezus! Bodem-li
tudi jaz umrla tako srečno ? Jaz, nehvaležna
grešnica, ki sem se tolikokrat vzdignila zoper
tebe in te tolikokrat žalila ? Da, jaz upam,
naj dobrotljivejši Jezus! Rada se zato sedaj
odpovem svetu, da enkrat morem umreti s
teboj in v tvojem naročju!

II.

Da pa še bolj spoznaš, pobožna duša,
prisrčno ljubezen Jezusovo, s katero prihaja
v trenutku smrti svojim zvestim dušam na
pomoč, premišljuj, kako  prihaja.

Jezus pride, da se združi z bolnikom,
in glej, kako veličasten in slovesen je njegov
prihod. Najprej se z zvonom da znamenje
bližnjim in daljnim prebivalcem. Bogatini in
siromaki prihitijo od vseh stranij, kamorkoli
se nese Najsvetejše, bodisi v kočo siromakovo
ali v bogatinovo krasno palačo, vedno se
zbira pobožno ljudstvo, da spoštljivo spremlja

131

kralja vseh kraljev. Vsi se združijo h skupni,
glasni ali tihi molitvi za dušo bolnega brata,
akoravno ga morebiti niti ne poznajo, niti
so ga kedaj videli. Vsi cerkveni obredi pri
obhajanju kažejo nam veliko skrb in ljubezen
sv. cerkve za bolnika.

Duhovnik vstopi in v imenu božjega
Zveličarja, katerega drži spoštljivo v rokah,
oznanuje mir oni srečni hiši in njenim pre¬
bivalcem: »Mir bodi tej hiši in vsem
njenim prebivalcem!«

Kdo zamore popisati, kako sladka je
beseda »mir« ubogemu siromaku, ki se voj¬
skuje s smrtjo. Še bolj se razveseli nje¬
gova duša, ko vidi se bližati Jezusa, Boga
ljubezni. Jezus ga hoče blagosloviti, nasititi s
svojim lastnim mesom in obdarovati s svo¬
jimi milodari. Miru prosijo tej hiši tudi sveti
angeli, ki neprenehoma molijo Jezusa in ga
povsod obdajajo. Stalnega, da, večnega miru
prosijo za umirajočega vsi, ki ga kleče ob¬
dajajo. In sveta cerkev, naša skrbna mati,
milo prosi Gospoda po molitvah svojega slu¬
žabnika odpuščanja, usmiljenja, pomoči, re-
šenja in večnega življenja. In kaj naj še
rečem o svetih besedah, ki jih mašnik iz¬
govarja, ko deli sveto popotnico f Kdo more
zapopasti ljubeznivo skrivnost, katero izražajo,
kdo popisati tolažbo, kojo vlivajo bolniku v

9*

132

srce? »Vzemi,« pravi mašnik, »vzemi,
brat, ta nebeški dar! Podam ti za
popotnico telo našega Gospoda
Jezusa Kristusa. On naj te varuje
pred peklenskim sovražnikom in
srečno pripelje v večno življenje.
Amen.« Kako tolažilne so te besede za ubo¬
gega umirajočega! Kako ga morejo tolažiti,
pomiriti in okrepčati!

Po tako sveti pripravi pride Jezus v bol¬
nikovo srce, da v zadnjem trenutku brani
zvesto in ljubljeno dušo. Premisli vendar,
s kako obilnimi milostmi, s kakim veseljem,
upanjem in s kako sladko ljubeznijo napol-
nuje dušo oni, katerega imenuje sveto pismo
»zvestega prijatelja in usmiljenega Gospoda!«

Celo vidna znamenja božjega usmiljenja
niso redka! Neka radost odseva naenkrat
iz bledega obraza bolnikovega, ko je zaužil
sveto popotnico. Strah pred smrtjo se spre¬
meni v srčno udanost. Srce ne pozna več
časnih skrbij, polno je upanja do večnega
življenja. In tako umirajoči celo tolaži ža¬
lujoče sorodnike opominjajoč jih na veselo
upanje, da se sedaj sicer loči od tod, a da
se kmalu zopet vidijo v nebesih. Ali kdo
bi mogel našteti vse čudeže, katere dela
dobrotljivi Zveličar one trenutke v srcu umi¬
rajočega?

133

III.

Premišljuj, pobožna duša, kako hvaležni
moramo biti Jezusu za preveliko ljubezen,
katero kaže do nas v presvetem Rešnjem
Telesu!

Pred vsem moramo zaupati edino le na
Jezusa, ker samo on nam more pomagati,
samo on nas tolažiti in braniti v raznih po¬
trebah. »Pazite,« pravi sv. Vincencij Pavljanski,
»skrbno pazite, da se ne zanašate na ljudi in
na njihovo pomoč; kajti oni sami nas ne
zamorejo rešiti, in ako Gospod vidi, da se
zanašamo na ljudi, nas zapusti. Zaupajmo
tedaj na Boga in izročujmo se popolnoma
njegovi božji previdnosti! Potem se nam ni
treba bati, kaj govorijo ali delajo ljudje zoper
nas; zakaj Bog bo obrnil vse v našo korist.
Ko bi se tudi cel svet vzdignil zoper nas,
ne bojmo se. Zgodilo se bo le to, kar nam
je odločil Bog, na katerega smo stavili svoje
upanje.« Na drugem mestu govori isti svet¬
nik: »Kdor popolnoma zaupa v Boga, tega
bode Bog vedno varoval in tak gotovo
more upati, da se mu nič hudega ne bo
pripetilo.«

Ravno isto pravi tudi sv. Fančišek Sa-
lezij: »Ako kdo obrača vse svoje misli na
Boga, se zanaša čisto na njega ter se priza¬
deva, mu zvesto služiti, skrbi Bog za njega,

134

in čim večje je zaupanje, tem večja je tudi
božja skrb za njega. Ni se mu treba bati,
da ga bode Bog zapustil, ker Bog neskončno
ljubi duše, katere so vrgle vso skrb na njega.«

Zaupajmo torej edino le na Jezusa! On,
kateri edini nas more tolažiti v naših stiskah,
naj ima tudi naše srce. Na koga bi tudi
mogli zaupati, če ne na Jezusa? Morda na
ljudi, ki nas v največjih potrebah ali zapu¬
ščajo ali pa nam ne morejo pomagati ? Pravi
prijatelj, na katerega edino se moremo za¬
našati, je Jezus Kristus. Ako se naslanjamo
na njega, se čutimo silno okrepčane in trdne,
da se nam zdi, da se moremo vstavljati
vsemu svetu, ako bi se vzdignil zoper nas!

Drugo, kar moramo še storiti, da vsaj
nekoliko zadostimo oni Jezusovi ljubezni, ki
jo razodeva v presvetem Rešnjem Telesu do
ljudij, je, da posnemamo njegov vzgled in
odkritosrčno ljubimo svojega bližnjega. Bla¬
gor nam, ako ravnamo tako. Potem smemo
trdno upati večno življenje. Sveti Vincencij
Pavljanski pravi: »Ljubezen do bližnjega je
gotovo znamenje, da smo v milosti, zakaj ona
nas nareja za prave Kristusove učence.« Ako
imamo tedaj priložnost trpeti kaj iz ljubezni do
bližnjega, moramo za to zahvaliti Boga!

Tertulijan pripoveduje o kristijanih prvih
časov, da so se zelo iskreno ljubili med seboj

135

in to tudi očitno kazali v dejanju. Celo pa-
gani so jih zaradi medsebojne ljubezni obču¬
dovali in hvalili rekoč: Glejte, kako se kri-
stijani ljubijo med seboj, kako ljubeznivo se
obnašajo eden proti drugemu, kako se priza¬
devajo vsakemu priti na pomoč in kako so
celo pripravljeni eden za drugega iti v smrt!

Sv. Jeronim omenja o sv. Janezu Evan¬
gelistu, da v svoji visoki starosti ni več mo¬
gel hoditi v zbirališče kristijanov. Nosili so
ga vendar tje hvaležni učenci. Ker ni mogel
več veliko govoriti, je s slabim glasom vedno
le ponavljal iste kratke besede: »Otročiči,
ljubite se med seboj!«  S časom so po¬
stali učenci že nevoljni, ker so slišali vedno
iste besede. Vprašali so zato, zakaj jim govori
vedno eno in isto?-  - »Ker je to Gospodova
zapoved« — odgovoril je sv. Janez Ev., »in
ker zadostuje, ako le to zvesto izpolnujete!«

Zdaj pa preiskuj, pobožna duša, svoje
obnašanje do bližnjega. Če najdeš, da je
tvoja ljubezen pomanjkliva, skleni takoj resno
se poboljšati!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Kaj me še more ločiti od tvoje ljubezni,
o Jezus?

2. Rajši umreti, kakor le enkrat še grešiti!

136

3. Jezus moj, daj mi milost, da te ljubim
vekomaj!

Iskrice.

1. Kdor služi le svojim željam, nikoli
ne postane svetnik.

2. Kdor se povišuje, bode ponižan, kdor
se ponižuje, bode povišan.

3. Naj zahteva ljubezen do Boga od nas
še toliko truda, nikoli ni preveč.

18. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

V presv. Rešujem Telesu nam je Jezus
Kristus vzgled svete gorečnosti.

i.

Predstavljaj si, pobožna duša, Jezusa Kri¬
stusa kot dobrega pastirja, ki na svojih ramah
nosi izgubljeno ovčico. Kako jo poljubuje
in oživlja pritiskovaje jo na svoje srce. Ob
tej podobi premišljuj zdaj vzgled sv. goreč¬
nosti, katerega nam daje Jezus Kristus v pre¬
svetem Rešnjem Telesu. Zakaj hoče v tem
zakramentu ostati pri nas? Le čast Boga
Očeta in zveličanje naših duš je nagnilo
Odrešenika, da je postal človek in po truda-
polnem življenju umrl na sramotnem lesu

137

sv. križa v največjih bolečinah in bridkostih.
Ravno to ga še dandanes pridržuje na naših
oltarjih. Iz samote svetišča in tihega taber¬
naklja vodi in vlada Jezus Kristus svojo sv.
cerkev. Pri mizi božji hrani dobri pastir svoje
ovčice, pobožne duše. Njim je tu učenik,
zdravnik in varuh. Tukaj vabi duše k svoji
ljubezni in jih žene in vleče na-se z očetov¬
skim svarjenjem ter s sladkimi obljubami.
Skratka: Vse dobrote, kijih prejemamo, pri¬
hajajo od tod. Njegovo Srce je neizmerno
morje svetlobe, ljubezni, svetosti in dušnih
blagodarov, ki se razlivajo po skrivnostipol-
nem telesu sv. cerkve. Ako torej hočeš, po¬
božna duša, biti lastnina tega ljubeznivega
Srca, moraš se napolniti z njegovim duhom,
na njega obračati vse svoje misli in delati za
njegovo čast. Ako resnično ljubiš Jezusa
Kristusa, ni mogoče, da bi tvoje srce želelo
kaj drugega, kakor njegovo. Ti si njegov
hlapec, katerega je on odkupil za neizmerno
odkupnino. Dolžan si torej, da na svoje rame
prevzameš kolikor ti je mogoče od bremena,
katero je nosil on za nas.

Ti, pobožna duša, si njegova ljubljena
hči. Biti moraš tedaj pri tem, kar je ne¬
beškega Očeta. Ti si izvoljena nevesta nje¬
gova. Kako sramotno bi bilo za-te, ko bi
se sicer razveseljevala s sladkim mirom

138

njegove ljubezni, ne pa se prizadevala z vsemi
močmi, pospeševati njegovo čast in slavo!
Ničesar te ne more izgovarjati ali oproščati
dolžnosti, da po svojih močeh deluješ za čast
božjo in zveličanje duš. — Preiskuj sedaj vse
misli, vse besede in vsa dejanja svojega do¬
sedanjega življenja! Pregleduj, ali morda vsaj
včasi nisi delala v duhu Jezusovem za to, da
bi tvojega Gospoda, tvojega očeta in ženina
vsi častili in slavili, in da bi njegovemu Srcu
toliko drage duše prišle do zveličanja. Pač
nemogoče je, v resnici ljubiti Jezusa Kristusa,
ne da bi tudi kaj storila v njegovo čast in
v prid neumrjočim dušam.

II.

Premišljuj, pobožna duša, kako Jezus
Kristus v presvetem Rešnjem Telesu skrbi
za čast svojega nebeškega Očeta in za zve¬
ličanje duš. In to imenitno nalogo ne izvr¬
šuje z zunanjimi pripomočki, ne s hrupom,
ne po svojih apostolih, kakor je delal v svo¬
jem pozemeljskem življenju; marveč na tihem
skuša doseči svoj namen, ko deli notranje
milosti. Na skrivnem vliva v dušo svete misli
in nasvete, na skrivnosten način vzbuja v srcu
blaga čutila ter deli vsem, ki se mu pribli¬
žujejo, potrebne pomoči. Glej, tako bi morala
delati tudi ti! Kak svet pogovor, kak moder

139

nasvet, kaka prijazna prošnja, včasi kaka lju¬
bezniva beseda, kak prijazen pogled, poln
usmiljenja, vse to more marsikoga za Boga
pridobiti. Tako razširjaj na tihem božjo čast
in delaj za zveličanje duš!

Tudi drugače je Jezusova ljubezen iz¬
najdljiva, če gre za to, da se razdvojena srca
zopet zjedinijo, da se zabrani ločitev ali da
se neizkušene duše otmejo nevarnosti. Ali
naj ima samo pekel sredstva in pripomočke
za pogubljenje duš, Jezus pa naj nima nikogar,
ki bi se prizadeval reševati duše in jih voditi
nazaj k njegovemu ljubečemu srcu? Kako
delavni in prebrisani so otroci teme zoper
Kristusovo čredo, in otroci luči se ne bodo
potrudili za rešitev njegovih ovčic ? Kolika
sramota bi to bilo za nasl Potrudimo se
torej za zveličanje neumrjočih duš in delajmo
bližnjemu dobro, kolikor le zamoremo.
Kdor misli, da je samo naloga duhovnikova
pospeševati pri vsaki priložnosti zveličanje
duš, se zelo moti, zakaj Gospod je nam vsem
brez razločka dal zapoved, podpirati se med
seboj ne samo v telesnih potrebah, marveč
še veliko bolj v dušnih zadevah.

Jezus Kristus deluje drugič v presvetem
Rešnjem Telesu za čast božjo in zveličanje
duš s tem, da nam je tu najlepši vzgled
vseh čednostij.

140

Jezusovo skrito življenje v tabernaklju
nam kaže vse čednosti njegovega življenja,
in po tem vzgledu dospe mnogo duš do
največje popolnosti.

Kje drugod najdeš potrpežljivost po¬
dobno potrpežljivosti Kristusovi v presvetem
Rešnjem Telesu, kjer voljno prenaša vse kri¬
vice, vse hudobije in zaničevanja, ki mu jih
delajo nehvaležni in od njega vendar toliko
ljubljeni kristijani? Kje najdemo večje po¬
nižnosti kakor tu v zakramentu, kjer se skriva
pod skromno podobo kruha in vina, ne da
bi ga izdajal kak žarek nedosegljive svetlobe,
ki ga obdaja v nebesih? Kje moremo najti
večje in bolj odkritosrčne ljubezni? Da se
z nami združuje ter nas obogatuje, zato se
nam podaja v hrano in pijačo! In kje je po¬
korščina, podobna njegovi? Nekaj besedij
njegovega služabnika zadostuje, da voljno
zapusti nebesa in postane naš gost!

Vendar so tvoji dobri vzgledi, pobožna
duša, v nekem oziru še boljši. Jezusov vzgled
ne deluje povsod ter v vseh ljudeh, zakaj
le malo jih je, ki premišljujejo njegovo čed-
nostno, tiho življenje v presvetem zakramentu.
Tvoj vzgled pa je bolj očividen, ljudje ga
lažje vidijo in ga torej tudi lažje posnemajo.
Zato potrudi se, da vravnaš vsa svoja de¬
janja tako, da bodo bližnjemu v prid in da

141

bodo silila k dobremu vse, ki jih vidijo.
»Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi,
da vidijo vaša dobra dela in častijo
Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Mat.
5, 16.) Pomni zlato vodilo: Prej pridobiš
dušo po dobrem vzgledu, kakor z golo besedo.

Konečno je tudi molitev sredstvo, s ka¬
terim Jezus Kristus kaže svojo gorečnost v
tem božjem zakramentu. Tukaj je namreč
veden priprošnik in neprenehana daritev za
nas. Tu je vedno pripravljen darovati samega
sebe nebeškemu Očetu in nas spraviti ž njim.
S tem pa se Bog najbolj poveličuje. Glej,
pobožna duša, le-to sredstvo molitve lahko
tudi ti vedno združuješ z drugimi sredstvi,
in če nimaš drugega, molitev lahko vse drugo
nadomešča. Koliko duš je že prišlo po mo¬
litvi pobožnih vernikov do nebeškega veselja!

Zjedini torej tudi ti svoje srce s Srcem
Jezusovim in daruj se z Jezusom za zveličanje
neumrjočih duš! Pri vsem dobrem, kar delaš,
pri vsakem križu, ki ga prenašaš, imej na¬
men: vse darovati Bogu za zveličanje duš!

III.

Premišljuj, pobožna duša, koliko dobrega
si moreš pridobiti, ako posnemaš vzgled go¬
rečnosti, ki nam ga daje Jezus Kristus v pre¬
svetem Rešnjem Telesu. Sv. Dijonizij Areo-

142

pagita pravi: »Najbolj imenitno izmed vseh
Bogu dopadljivih del je, delovati za zveli¬
čanje duš.« Sv. Gregorij piše, da na zemlji ni
večjega in Bogu dopadljivejšega dela, kakor
prav delavna gorečnost za zveličanje duš.

Kako veliko plačilo pač sme pričakovati
od Boga duša, ki deluje tako. Sv. Avguštin
kar naravnost pravi, da taka duša sme go¬
tovo pričakovati svoje zveličanje. »Rešil si
dušo in zagotovil si svoje zveli¬
čanje.«  Kako? Ali te ne ganejo in pre-
sunijo te besede svetega učenika? Ali nisi
morebiti mnogokrat vznemirjena zavoljo ne¬
gotovosti svojega zveličanja?

Le pomisli, kolikokrat si s skesanim
srcem in v sveti ljubezni zdihovala k njemu,
bodisi pred njegovim oltarjem v cerkvi ali
pa doma v tihi sobici, bodisi ko si spolno-
vala dolžnosti svojega stanu ali pa v boleči¬
nah kake bolezni. Ali nisi vedno v strahu
Boga popraševala: bom-li zveličana, o Bog?
Kaj bi pač storila, ko bi ti usmiljeni Bog
odgovoril po svojem služabniku: Pomiri se,
moj otrok, in posuši solze, pri meni bodeš
v raju! S kakšnim veseljem in s koliko to¬
lažbo bi bilo napolnjeno tvoje srce! Glej,
sv. Avguštin ti daje zaželjeni odgovor: Ako
rešiš dušo svojega bližnjega, moreš biti za¬
gotovljena, da si izvoljena k večni slavi! Ali

143

tako zagotovilo v tebi ne bode vnemalo
svete gorečnosti za rešitev duš?

Ne izgovarjaj se, da nisi za tako ime¬
nitno delo. Zakaj, ako se ti posreči zabraniti
le en greh ali storiti le eno dobro delo, bi
bilo že to edino nekaj velikega in bi te mo¬
ralo napolniti s sladko tolažbo. Da, ako bi
Gospod poplačal vsa prizadevanja tvojega
življenja z milostjo, da zabraniš le en greh,
odstraniš le eno pohujšanje in spraviš le eno
osebo stalno na pot čednosti, smeš že zaradi
tega pričakovati veliko tolažbe v smrtni uri!

Kdo bi ne bil nikoli pohujšal svojega
bližnjega ? Kolikokrat si sama bližnjemu ško¬
dovala na duši s kako besedo, ali nepremišlje¬
nim govorjenjem; kolikokrat z obrekovanjem,
opravljanjem ali pa z zanemarjanjem svojih
dolžnostij, z nespodobnim obnašanjem, grdo
radovednostjo ali pa z razkošnim življenjem?
Vse to si je ljubi Bog dobro zapomnil ter
zahteva strogo povračilo in sicer ne samo z
besedami, ampak v dejanju! Tako pohujšanje
pa moreš popraviti samo s tem, kar je Bogu
obljubil že David po storjenem grehu: »Hu¬
dobneže bom učil tvoja pota in brez¬
božni se k tebi povrnejo.«  (Ps. 50, 15.)

To povračilo bodeš mogla Bogu poka¬
zati tudi ti in v smrtni uri ga potem lahko
prosiš v ponižnosti: Zaradi svojega usmiljenja,

144

o Gospod, prizanesi ubogi stvari! Velikokrat
sem se sicer spuntala zoper tebe, žalila te s
pohujšljivim življenjem in toliko duš, katere
neizrečeno ljubiš, odvračala od tebe. Ali s
tvojo milostjo sem se tudi prizadevala, pri¬
peljati nekatere duše k tebi nazaj. Zabranila
sem to-le razžaljenje . . .; odvrnila ono po¬
hujšanje . . .; tisto osebo . . . sem pripeljala
na pravo pot. Blagovoli tedaj, moj ljubljeni
Jezus, prejeti majhno zadostilo, katero ti po¬
nujam po tvoji dobroti!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Stori, o Gospod, da bode eden največjih
tvojih sovražnikov postal največji tvoj
prijatelj!

2. Naj tudi vse zgubim, da mi le še ostane
moj Bog!

3. O Gospod, dodeli mi, da ostanem sta¬
noviten do konca!

Iskrice.

1. Edino dobro je — Bog, edino zlo
— greh!

2. Bog bode ravnal z nami tako, kakor
smo mi ravnali z drugimi.

3. Prava potrpežljivost nas približuje Je¬
zusu in nas napeljuje na pot v nebesa.

145

19. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

V presT. Rešujem Telesu nam je Jezus
Kristus vzgled skrivnega življenja.

i.

Premišljuj, pobožna duša, vzgled skriv¬
nega življenja, ki ga daje Jezus Kristus v
presvetem Rešnjem Telesu. Kdo bi mogel
reči, da v Jezusu, kakor se kaže tukaj, spo¬
znava kralja vseh kraljev in najvišjega Go¬
spoda celega stvarjenja? Kdo bi mogel ve¬
rovati, da je tu ravno isti Jezus, ki prebiva
v nebesih v nepristopni svetlobi, ki sedi na
svetlem prestolu obdan od neštevilnih an¬
gelov in svetnikov? Tukaj ničesar ne vidiš
od njegove neskončne previdnosti, modrosti
in vsemogočnosti! Zares, tu na skrivnosten
način skrbi edino le za duše vernih! Tukaj
vlada tihota, samota, poniževanje, potrpežlji¬
vost, skrivno notranje življenje. Tukaj ti kaže
s svojim čudovitim vzgledom, kaj je skrivno
življenje. Uči se tu od njega, zakaj on srčno
želi, da ga posnemaš v takem življenju.

Podlaga takemu skrivnemu življenju je
notranji duh, ki mora biti duša vsakemu
tvojemu delu; duh, kateri ne dela slepo v
on dan, tudi ne iz nečimurnega namena,

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 10

1.46

temveč gleda vedno le na Boga; duh, kateri
se prizadeva delati ne veliko, ampak dobro;
duh, kateremu nobena reč ni premalenkostna,
ako se le Bogu dopade; tedaj duh, ki izvira
iz čiste ljubezni božje, duh, kateremu je božja
ljubezen začetek, konec in plačilo vseh dejanj.

Sveta Marija Magdalena Paciška je bila
polna tega duha. Njene družice pripovedujejo,
da je pri zunanjih opravilih delovalo le njeno
telo, njen duh pa je bil popolnoma utopljen
v Boga. Ravno to bereš tudi o blaženem
Janezu Lenartu. Pri delu je bil popolnoma
zamišljen v Boga in zdelo se je, da prebiva
že v nebesih. - Tudi o sv. Rozi Limanski
poročajo, da je vedno bila v duhu pri Bogu.
Naj je brala, tkala ali se pogovarjala z dru¬
gimi, naj je skrbela za svojo družino, ali ho¬
dila po ulici, z eno besedo, pri vsakem delu,
vedno in povsod se je zdelo kakor bi gle¬
dala v kako zrcalo in ondi ljubeče premišlje¬
vala svojega ljubljenega Jezusa. In kar je še
čudovitnejše, njen duh je znotraj delal, ne
da bi bila zunaj raztrešena! Med tem, ko se
je v duhu razgovarjala z Bogom, je brez ovire
občevala z ljudmi, točno odgovarjala na vsa
vprašanja, delala in opravljala vse tako lahko
in natanko, kakor bi imela vse svoje misli
edino le pri zunanjem opravilu. — Sv. Filip
Nerij se je že od mladih nog prizadeval, pri-

147

dobiti si tega duha. In res je v njem tako
napredoval, da je bil vedno, naj je kje hodil,
ali stal, zamišljen v božje reči. Daši je včasi
bila njegova soba polna ljudij in se je tam
razpravljalo o raznih rečeh, se vendar ni mogel
vzdržati, da ne bi zdaj in zdaj povzdignil
svojega duha in svojih rok proti nebesom
ter tja poslal kak vzdihljej, akoravno se je
zelo prizadeval, da bi ne kazal drugim, kaj
čuti njegovo srce.

Iz tega, pobožna duša, lahko spoznavaš,
kako potreben je le-ta notranji duh za tvojo
popolnost. Začni enkrat s trdnimi sklepi.
Zakaj ako se nikoli resno ne potrudiš, si
pridobiti tega notranjega duha, nikdar ne
prideš do onega skrivnega življenja v Jezusu,
o katerem nam sv. Pavel in drugi svetniki
pripovedujejo tako imenitne reči. - - Da pri¬
demo do skrivnega življenja, se moramo
drugič potruditi, da se odtegnemo svetu in
svoja dela skrivamo pred njim. Duša, katera
ravna tako, se nikakor ne hlini ali odteguje
svojim dolžnostim in drugim ljudem. Ravnala
bode pa drugače, kadar pokorščina ali lju¬
bezen do bližnjega to tirjate. Svoje veselje
bode imela v samoti, molčanju, v zbranem
duhu ter bode želela, da bi bila njena dela
znana edino le njenemu ljubeznivemu ženinu,
ki kraljuje v nebesih. Boji se videti svet in

10

148

skriva se tudi pred svetom iz strahu, da bi
se ne utihotapili človeški nameni v njeno
delovanje. Ona želi in išče le Boga za pričo
vseh svojih čednostij in svojih težav. Zaradi
tega se odreka vsaki nečimurni tolažbi sveta,
in pred ljudmi kolikor le mogoče skriva
vsako znamenje svojega notranjega veselja
kakor tudi svojega skrivnega trpljenja. Da,
celo čednostij ne kaže brez potrebe pred
svetom, akoravno jih ljubi ter se prizadeva jih
izvrševati v največji popolnosti. Noče, da bi
sploh kdo mislil na njo. Ona se ne vtika v
reči, ki je ne brigajo, in kjer je le mogoče,
si izbira to, kar najmanj vzbuja pozornost
in kar drugi najmanj cenijo. Le ljubezen in
pokorščina ji odpirate srce; in dokler te ne
zahtevate, da bi se pokazala očitno pred sve¬
tom, živi v samoti in leta minejo, ne da bi
kdo našel priložnosti o njej govoriti.

Primerjaj to sedaj popisano skrivno ži¬
vljenje z življenjem Jezusovim v najsvetejšem
zakramentu. Ravno isto je. Primerjaj je dalje
s svojim vsakdanjim življenjem in videla bodeš
kaj ti še primanjkuje. Ali ne obupaj, ko bi
ti tudi popolnoma manjkalo notranje življenje.
Prosi srce svojega ženina, kateri je na tako
čudoviten način tukaj pričujoč, da v tvojem
srcu vzbudi sveto željo po takem skrivnem
življenju.

149

II.

Premišljuj, pobožna duša, da moreš in
moraš v kateremkoli stanu posnemati vzgled
skrivnega življenja, katerega ti daje Jezus v
presvetem Rešnjem Telesu. In kaj zahteva
v resnici od tebe, naj posnemaš? Morda,
da se ostro oblačiš, nosiš bodeč pas okoli
prs, zarjavelo verigo okoli ledja, in da golo¬
glava in bosonoga hodiš v tebajsko ali ni-
trijsko puščavo ter se tam do cela skrivaš?
Morebiti zahteva, da živiš kakor puščavnica
Pelagija, ali kakor spokornica Magdalena v
votlini, ali sv. Pavel v gozdu med divjimi
zverinami? Ali tirja od tebe, da zapustiš
ljudi in živiš na kakem osamljenem otoku,
izpostavljena vetrovom, dežu, mrazu, snegu
in burji? Ali da po noči bdiš in moliš, po
dnevu pa se trudiš in molčiš? In oči naj
se vedno solzijo in srce naj neprenehoma
zdihuje ? Ali zahteva, da se odrečeš vsaki
tolažbi in živiš le trpljenju in bolečinam ?
Ne! Nikakor ne! Jezus od tebe ne zahteva
takega ostrega življenja!

Da Jezusa posnemaš, je potrebno dvoje:
da si zbrana v duhu, to je, v mislih tesno
združena z Bogom, — in da se, kolikor mo¬
goče, prizadevaš, skrivati samo sebe in vsa
svoja dejanja pred svetom.

Ali morebiti ni mogoče spolnovati teh

150

dveh pogojev v vsakem stanu? Kdo je imel
več opraviti kakor sv. Frančišek Salezij ? In
vendar je bil pri vseh svojih nujnih opravilih
v mislih vedno združen z Bogom! Koliko¬
krat je šel v se ter je imenoval svojo dušo
božje svetišče, kamor je pogostoma vbežal in
se prijateljski razgovarjal z Bogom. Kdo je
bil z delom in težavami tako obložen kakor
sv. Katarina Sijenska? In vendar je bila vedno
zbrana v duhu. Njeni stariši so jo obložili z
neštevilnimi opravili. Ona pa si je v svojem
srcu napravila sobico, v kateri je bil njen duh
zbran tudi sredi najtežavnejšega dela, kjer je
premišljevala o Bogu in se prijateljski pogo¬
varjala ž njim. Tako je bila vedno in nepre¬
nehoma združena z božjim veličanstvom in
rekla je, da je resnično božje kraljestvo v
naših srcih, kjer ima Bog svoj prestol. Sveti
Peter Krizolog piše, da zamore v resnici po¬
božna duša najti potrebno samoto tudi na
javnem trgu ter ostati združena z Bogom
tudi med posvetnim hrupom. Nasprotno pa,
pravi sv. Jeronim, kaj nam pomaga telesna
samota, ako manjka duševne?

Pogostoma torej idi, pobožna duša, sama
v se. Zbiraj svoje misli in jih obračaj na
Boga. Bog gleda na-te od zgoraj, od spodaj
te podpira, okoli in okoli te obdaja in pre¬
sega vse žile in kosti, možgane in srce. Tako

151

si bodeš v svojem srcu postavila temelj skriv¬
nega življenja.

Ali to še ni vse, kar zahteva skrivno
življenje. Treba je še, da kolikor mogoče
pred svetom skrivaš sebe in svoja dejanja.
Res je sicer, da telesna samota sama na sebi
še ni skrivno življenje, ali resnično je tudi,
da taka samota veliko pomaga k njemu.
Zato najdemo, da vse pobožne duše ljubijo
samoto. Ravno tu se Gospod tem ljubezni¬
vejše ž njimi pogovarja, ker jih najde ločene
od sveta in vsega posvetnega. »Sveta sa¬
mota, kjer se Bog s svojimi prijatelj¬
ski razgovarja in občuje.« (Sv. Jeronim.)
Bog se dušam ne razodeva v posvetnem šumu
in hrupu, temveč vodi jih v samoto, da tam
govori na njih srce. Nekega dne je Gospod
rekel sv. Tereziji: »Kako rad bi govoril k
mnogim dušami Ali svet dela v njih srcu
tak hrup, da ne morejo slišati mojega glasu!
Da bi se duše vendar mogle nekoliko ločiti
od sveta!«

Častiti oče Vincencij Karafa je rekel, da
nima nobene želje. Ali ko bi si hotel kaj
želeti, želel bi si majhno votlino, košček kruha
in duhovno knjigo, da bi zmerom živel v
samoti. Sv. Evkerij pripoveduje, da je neki
človek, kateri je odkritosrčno želel postati
svet, vprašal nekega božjega služabnika, kaj

152

mu je storiti, da bi našel Boga. Ta ga pelje
na samoten kraj in mu reče: »Glej, tukaj naj¬
deš Boga!« Hotel je s tem reči, da Bog ni
v posvetnem hrupu, ampak v samoti.

Ni lepšega opravila, kakor so je imeli
apostoli. Od njih je pa Jezus zahteval, da se
včasi podajo v samoto, kjer naj se odpočije
njih duh. »Pojdite na stran v samoten
kraj in počivajte malo!« (Mark. 6, 31.)
Ni nam sicer treba vedno živeti v samoti, pa
kadar je mogoče, jo moramo iskati, ali jo vsaj
poželeti, kadar je ne moremo imeti, kakor piše
sveti Lavrencij Justinijan: »Samoto moramo
vedno ljubiti, ni pa treba vedno v nji živeti!«

Najbolj pa se moraš, pobožna duša, pri¬
zadevati, da skrivaš, kolikor ti dopušča lju¬
bezen in pokorščina, pred ljudmi to malo
dobro, kar delaš. Sicer bodeš pokvarila in
spridila še to v samoljubju in v nečimurni slavi.
Spominjaj se besed dveh svetnikov, katere sta
zapisala nam v poduk. Sv. Vincencij Pavljan-
ski namreč pravi: »Nečimurno samoljubje
in želja, nekaj biti, da bi ljudje o nas govorili,
da bi naše obnašanje hvalili in da bi o nas
pravili, da veliko dobrega storimo, da, celo
čudeže delamo, to je hudo in nevarno. To
lahko naredi, da pozabimo na Boga in s tem
lahko okužimo tudi najboljša dela. Ravno to
najbolj ovira napredek v duhovnem življenju.«

153

»Kaj pa hočejo ljudje,« pravi sv. Bernard,
»s tem pridobiti, da se trudijo prikupiti se
stvarem in njim dopadati? Kaj je ležeče na
tem, da nas svet obsoja in zaničuje, ako smo
le pred Bogom veliki in nedolžni?«

Spoznajmo vendar enkrat to resnico in
dosegli bodemo popolnost! Svetniki so našli
svoje veselje ravno v tem, da so živeli v
samoti pozabljeni in zaničevani od ljudij.

III.

Premišljuj, pobožna duša, tudi sadove, ki
jih obrodi skrivno življenje, katerega vzgled
nam daje Jezus Kristus v presvetem Rešnjem
Telesu. Po njem moremo priti do čistosti
svoje vesti ter se ločiti od sveta in od nas
samih. Odkod pa navadno prihajajo tvoje
pregrehe ? Izvirajo iz onih priložnostij, ka¬
tere se ponujajo tvojim počutkom in razva¬
dam od zunaj, kakor na pr. po nepotrpežlji-
vosti, radovednosti, napuhu itd. Ako se pa
prizadevamo za skrivno življenje, ostajamo
bolj v samoti, kjer več pazimo na-se ter se
ne vtikamo v reči, ki nas ne brigajo. — To
Pa nas brez v  dvoma reši veliko priložnostij
do greha. Še več! Ako se prizadevaš na
tihem živeti, bodeš se privadila večkrat misliti
na samo sebe, na želje svojega srca in
glej, ako gledaš na-se, se bodeš obvarovala

154

mnogih pregreh, katere sicer zapaziš še le, ko
si jih že storila. — Tako se polagoma od¬
tegujemo svetu in nam samim. Bolj in bolj
se odvadimo misliti na reči, katere smo prej
neredno ljubili.

Drugi sad takega skrivnega življenja je
duh molitve. Tega duha molitve nikoli ne
more pridobiti duša, ki je še polna sebičnih
mislij, ki se peča s tisočerimi bedarijami in
ki je raztresena ves ljubi dan. Glej, tukaj
imaš pripomoček, da odstraniš enkrat za
vselej vse svoje pritožbe, da ti ni mogoče
pobožno moliti. Skrivno življenje ti bo ču-
dovitno pomagalo in te privedlo do pobožne
in zbrane molitve.

Posebno lep sad skrivnega življenja je
slednjič notranje veselje in izvanredne mi¬
losti božje, s katerimi Bog navadno poplača
tako življenje. Kdor ni okusil sladkosti tega
notranjega življenja, temu se seveda zdi ža¬
lostno in pusto. Kdor pa živi v njem, kmalu
najde notranje veselje, katero neskončno pre¬
kosi vsako zemeljsko veselje. O tem nam
priča sv. Jeronim, ki je bežal iz Rima ter se
skril v Betlehemu v neki votlini, kjer je našel
svoj raj, kakor spričuje sam. »Samota je
moj raj.«  Svetniki se nam zdijo zapuščeni,
ker živijo na skrivnem. Ali to ni res, kliče
sv. Bernard: »Tedaj sem najmanj sam, kadar

sem sam, zakaj pri meni je tedaj moj Go¬
spod, ki me osrečuje bolj, kakor vse stvari
na zemlji!«

Svet seveda sodi, da so duše, ki se ogi¬
bajo vsakega zemeljskega razveseljevanja,
skrajno nesrečne in nezadovoljne; ali kako
se goljufa! Ravno one uživajo neizmerni,
vedni mir: »Kakor žalostni, vendar
pa vselej veseli.«  (II. Kor. 6, 10.) Go¬
spod, pravi prerok Izaija (51, 3.), zna tolažiti
dušo, ki živi v samoti, in tisočkrat ji bode
nadomestil zemeljsko veselje, kateremu se
je odrekla. Spremenil bode njeno samoto v
vrt nebeškega veselja. Tam bode našla le
razveseljevanje, kratek čas in ne bo se utru¬
dila zahvaljevati se za nebeške dobrote.

Kaj praviš, pobožna duša, k tem obil¬
nim darovom ? Vzbudi sveto hrepenenje po
njih in premagaj ž njimi zaslepljeno samo¬
ljubje! Skleni, da hočeš popolnoma misliti
na-nje in vsak dan ponoviti svoje sklepe.
Daruj se božjemu Srcu, prosi ga za milost
in obljubi, da se hočeš vsak dan izpraševati
° tem, kar si sklenila pri tem premišljevanju!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

t- Da bi zamogel prav veliko trpeti za-te,
o moj Bog, ki si toliko trpel za-me!

156

2. Dosti je žalenja, o Bog, sedaj te hočem
ljubiti!

3. Stori, o Gospod, da se ne bojim ljudij!

Iskrice.

1. Zemeljsko bogastvo mora služiti člo¬
veku, ne pa človek bogastvu.

2. Kjer se mnogo zbada, tam ni pra¬
vega duha!

3. Kdor ne ljubi molitve, ne bode prišel
do visoke stopinje popolnosti.

20. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

T presv. Režnjem Telesu nam je Jezus
Kristus vzgled srečnega življenja.

1.

Premišljuj, pobožna duša, kako srečo
uživa Jezus Kristus v presvetem Rešnjem
Telesu, ne da bi tudi le najmanjše okusil
tega, kar ceni svet ali kar ima tvoje samo¬
ljubje za neobhodno potrebno k srečnemu
življenju. Namesto posvetnih veselic ga ob¬
daja tihi mir. Navadno je čisto sam, in če
ga pride kdo obiskat, so večinoma le revni
in zaničevani ljudje. Kolikokrat je obdan

157

od svojih sovražnikov, ki ga žalijo z grehi.
Kolikokrat prihajajo ljudje, ki ga zasmehu¬
jejo, zasramujejo in oskrunjajo. Ako s sle¬
pimi očmi svojega samoljubja premišljuješ
ta stan njegov, se ti mora resnično zdeti
skrajno žalosten! Ko bi ti moral le en teden
prebivati v tabernaklju kakor on, umrl bi
same žalosti! In on vendar, če ravno v sa¬
moti, v taki družbi in tako zasramovan, ni¬
česar ne izgubi od svoje neskončne sreče
in blaženosti, ki ga vedno obdaja.

Iz tega se lahko učiš prav ceniti neči-
murnost vsega posvetnega. Le pomisli, da
je Jezusovo Srce ob enem tudi človeško,
kakor je tvoje. Ako tedaj svet s svojimi za¬
kladi in veseljem ne zamore osrečiti Jezusa,
kako se vendar moreš nadejati, da bodeš
našla ti v posvetnih rečeh svojo srečo ? Kako
dolgo še ne bodeš spoznala, da nas posvetno
veselje ne samo ne tolaži, marveč celo na-
polnuje z bridkostjo? Kedaj se bodeš pre¬
pričala, da kakor Jezusovo tudi tvoje srce
ni ustvarjeno za ta minljivi svet, ki nas vabi
in zapeljuje v greh?

Kje je duša, ki bi zamogla reči, da so
jo v resnici osrečile posvetne, minljive stvari?
Oh, s svojim veseljem je svet v vseh časih
pahnil veliko duš v nesrečo, ali niti ene ni
stalno osrečil! Vprašajte najmogočnejše po-

358

svetne vladarje, vprašajte najslavnejše prema-
govalce, vprašajte najdičnejše modrijane, vsi
vam bodo enoglasno odgovorili, da je večina
zemeljskih radostij le nečimurnost in težava
duha!

Salomon je bil že v svoji najlepši mla¬
dosti kralj Bogu posebno priljubljenega ljud¬
stva, občudovan radi velikih sijajnostij, ki
so se godile njemu na čast, in slavljen radi
sijajnih zmag, v katerih je premagal svoje
sovražnike. Razen tega je bil poln modrosti,
da ga je imel celi svet za preroka. Najmo-
drejši vladarji na jutrovem so ga občudovali
in celo nežne kraljice so prihajale iz odda¬
ljenih krajev, da se mu poklonijo. Imel je
bogastva, veselic in časti v toliki meri, da si
je mogel privoščiti vse, kar je poželelo njegovo
srce. Saj pravi sam: »Ničesar nisem
odrekel svojim očem, kar so pože¬
lele; in svojemu srcu nisem branil,
da ne uživa vseh sladnostij.«  (Pridig.
2, 10.) Kdo bi se torej smel imenovati srečnej¬
šega od Salomona, ko bi zemeljsko bogastvo
moglo osrečiti človeško srce ? In vendar
spričuje Salomon ravno nasprotno. Pripoznal
je, da pri največjem bogastvu, na najvišji
stopinji časti in med uživanjem najslajšega
veselja ni našel drugega, kakor nečimurnost
in težavo duha: »V vsem sem videl ne-

159

čimurnost in obtežnost duha.« (Prid.
2, 11.) Kar so mu drugi zavidali, to mu je bilo
v nesrečo in žalost, da se je naveličal živeti ter
želel umreti: »Zato mi je moje  življenje
mrzelo, ker sem videl, da je pod
solncem vse hudo in vse n e čim ur¬
no st in obtežnost duha.«  (Prid. 2, 18.)

Sramuj se tedaj, pobožna duša, da si
do sedaj iskala svojo srečo v zemeljskem
bogastvu in si jo pričakovala od rečij, ki so
nečimurne, ničeve in naše ljubezni popol¬
noma nevredne! Sramuj se svoje dosedanje
zmote ter prosi Gospoda, da bi prav spo¬
znala lažnjivi in minljivi svet. Zato moli:
»Daj mi, o neskončno blaženo Jezusovo Srce,
prav spoznati, kako goljufiv je svet in kako
ničevo, kar poželi moje samoljubje! Dodeli,
da odkritosrčno zaničujem vse, kar svet ceni
in ljubi!« Delaj posebne sklepe; preišči po¬
tem, katero nagnenje je v tebi najmočnejše
in moli goreče k Bogu, da je premagaš.

II.

Premišljuj, pobožna duša, zakaj je Jezu¬
sovo Srce v presvetem Rešnjem Telesu srečno!
Ljubezen in posest Boga osrečujeta to božje
Srce. Ker je združeno po osebi z božjo na¬
ravo, zato je njegova sreča neizmerna, zakaj
v njegovem Srcu gori neskončna ljubezen

160

zaradi združenja z božjo naravo. Glej, to je
uzrok, da niti en trenutek ni brez sreče,
akoravno nima časnega bogastva, po katerem
ti toliko hrepeniš.

Zaradi nekaljene blaženosti mu je siro¬
mašni ciborij jednako drag, kakor prestol
veličanstva njegovega v nebesih. Ako le
malo pogledaš v solnce, tvoje oko ne vidi
več nobene druge reči; da, zdi se ti, da vidiš
še vedno solnce, ker silna solnčna luč oslepi
oko, da je nesposobno za vsako manjšo luč.
O blagor mu, kdor ni več za posvetno! Kako
potrebno bi bilo tudi za-te, da bi bila gluha
za vse posvetno in tako postala srečna že
tukaj! Reci vendar enkrat samej sebi: Moje
srce je iste narave, kakor Jezusovo. Kar
tedaj njegovo Srce osrečuje, zamore edino
osrečiti tudi moje srce.

Spominjaj se onih dnij ali vsaj onih ur
svojega življenja, kadar je v tvojem srcu že
bolj gorela božja ljubezen! O presladki, o
ljubljeni spomini! Česa ti je tedaj manjkalo?
Primerjaj tedanji srčni mir s sedanjim! Omi-
luj samo sebe, zavidaj si svojo prejšnjo srečo
in jezi se nad seboj! O Srce mojega Go¬
spoda, katero je neskončno zadovoljno in
srečno! Kedaj se me bodeš usmililo? Ne¬
spametna duša, zakaj se ne usmiliš sama sebi,
— ti kliče Jezus iz tabernaklja. In ti, kaj

161

bodeš odgovorila ? Prosi ga tedaj odpuščenja,
da si pri svoji raztresenosti ugasila ogenj
svete ljubezni do njega, ki ti je vlival že
tolikokrat mir in sladkost v srce. Trdno in
resno skleni, da se hočeš odtrgati od vsega,
kar zabranjuje, da bi se ti bolj pomnožila
božja ljubezen.

Blagor ti, ako bodeš ravnala tako, kajti
že tukaj bodeš nekoliko okusila večno, ne¬
beško veselje.

Poglej sv. Pavla. Zdaj zdihuje v težkih
verigah, zdaj ga ljudstvo kamnja, trinogi ga
bičajo in zasledujejo od vseh stranij, da bi
ga usmrtili. A poslušaj, kaj govori o svojem
trpljenju: »Poln-sem tolažbe, preobilno
veselje imam v vsaki stiski.«  (II. Kor.
7, 4.) — Premišljuj, kako se je obnašal sveti
Andrej, ko je zagledal križ, ki je bil za njega
pripravljeni Čuj, kako ga pozdravlja: »O, ljubi
križ, dolgo sem hrepenel po tebi in nepre¬
nehoma sem te iskal. Vendar enkrat sem te
našel in z veseljem in radostjo te hočem
objeti!« — Poglej sv. Marka in sv. Marce¬
lina, ko so ju neusmiljeno pribili z ostrimi
žreblji na les. Poslušaj, kaj sta odgovarjala
onim, ki so ju omilovali zaradi njihovega
trpljenja: »Pomirite se in utihnite; saj še ni¬
koli nisva uživala toliko radosti, kakor zdaj,

Premišljevanja o presv. R. Telesu.

11

162

ko prenašava iz ljubezni do Jezusa tako
strašne muke!«

Ozri se na sv. Sekundo, katera je bila
pri mučenju svoje sestre Rutine užaljena,
ker jo je trinog pustil le gledati in ne tudi
trpinčiti. Poslušaj, kako graja trinoga: »Ne¬
usmiljeni človek, zakaj delaš moji sestri čast,
meni pa napravljaš sramoto? Zaukaži, da
bodeve obe vkup mučeni!«

Občuduj, kakšno moč je imela božja
ljubezen v teh svetih dušah. Olajšala jim je
težo bolečin, osladila grenkost muk in tako-
rekoč spremenila njih mučeništvo v nebeško
veselje. Enaki sad bode obrodila tudi v tebi,
ako le gori v tvojem srcu. Kako neizrečeno
sladkost tedaj smeš pričakovati od te božje
ljubezni!

III.

Premišljuj, pobožna duša, kako zaslep¬
ljeni so oni kristijani, ki mislijo, da bodo
srečni, ako služijo svojim strastem! Ko bi
nam bilo dano, pogledati v njihova srca,
kako žalostni in strašni prizori bi se razkrili
našim očem! Gledali bi le težave, bridkosti,
žalost in včasi tudi besnost ter sovraštvo.
Kakšen mir pa tudi more uživati brezbožno
srce, ki živi v sovraštvu s svojim Bogom?
Izaija primerja tako srce razburkanemu morju,
na katerem razsajajo divji viharji, da celo v

163

globočini strašno besni in se peni. »Srce
brezbožnik ovo je kakor besneče
morje, katero ne more mirovati.«
(Iz. 57, 20.) Greh in mir, pravi isti prerok,
šene  dasta nikoli združiti. »Brezbožneži
nimajo miru.« (Iz. 48, 22.) Strasti, pravi
sv. Gregorij Nisanski, so podobne ravno to¬
likim divjim, nenasitljivim, nespametnim zve¬
rinam, ki srce, v katerem so se ugnezdile,
kmalu spremenijo v jamo pošastij. Hude
strasti imenujem zverine!

Grešnik, pravi sv. Ambrozij, se sicer
more kazati na videz veselega in zadovolj¬
nega ter hliniti na svojem lažnjivem čelu
dobro voljo in mir; ali vse to je le prisiljeno
in nam le še hitreje odkriva notranjo otož¬
nost in srčne bolečine. Akoravno živi greš¬
nik v obilnosti in v veselju, in ga obdajajo
posvetne sladnosti, je njegova duša vendar
le polna bridkostij. Ti, nadaljuje svetnik, mo¬
rebiti vidiš na grešniku razna znamenja ve¬
selja, opazuješ smeh na njegovih ustnicah, ve¬
selost pri obnašanju; lepo in razsipno se obla-
čuje in imenitno gostuje. Hočeš-li vedeti, ali
je v resnici vesel ali samo na videz? Vpra-
šaj njegovo vest in odgovorila ti bode, da
veselja, ki se kaže tako sijajno na zunaj, niti
kapljice ne prodere v njegovo srce. Ali vidiš
grešnika veselega pri gostiji? O, vprašaj nič¬
ti*

164

govo vest! Že pagani so spoznavali to res¬
nico. Cicero pravi, da so grehi za brezbož-
nika zli duhovi, ki neprenehoma trpinčijo
njegovo srce ter se maščujejo nad njim. In
Plato je rekel, da nobena reč na zemlji ni
tako žalostna in pomilovanja vredna, kakor
duša, katero peče in vznemirja slaba vest
zavoljo storjenih hudobij.

Poglej nesrečnega Adama po grehu.
Sramožljivost ga obhaja, huda vest ga pre¬
ganja, da se skuša skriti božjim očem. Vsaka
sapica, vsako šumenje ga prestraši. »Strašen
hrup je vedno v njegovih ušesih.«
(Job 15, 21.) — Misli na brezsrčnega Kajna
po strašnem bratomoru! Hudo ga peče vest,
kakor divja zverina blodi po gozdih; in če
le kaj malega zasumi v gozdu, se mu zdi,
da grabi po njem mrzla roka in čuje strašen
glas, ki mu bije neprenehoma na uho: V
prepad s teboj, grozovitnež, v prepad! »Hu¬
dobni beži, čeravno ga nihče ne podi.«
(Pregovori 28, 1.)

Poglej Davida po strašnem grehu. Bled
in togoten pretaka solze noč in dan. Ne
morejo ga utolažiti niti njegova velika slava,
niti veličastno njegovo kraljestvo, niti sijajne
zmage njegove. Bolesten vsklik se mu izvije
včasi iz srca in z žalostnim glasom si očita
sam, da je izgubil svojega Boga. »Moje

165

solze so mi kruh po dnevu in po
noči, ker mi vsak dan reko: kje je
tvoj Bog?« (Psalm 41, 4.)

Ali ne prišel bi nikdar do konca, po¬
božna duša, ako bi hotel našteti vse, kar
spričuje jasno, da je navadni sad greha le
srčna bolest, reva in obupnost.

Pazi na strasti, katere te vabijo. Obetajo
ti sicer rajsko veselje, ali če se jim udaš, ti
zasadijo smrtno puščico v srce! Nikoli ne
žabi, da zamore edino le Bog osrečiti naše
srce, ker je ustvarjeno po njegovi podobi.
Vsa druga bogastva nas sicer mikajo in va¬
bijo, ali nikdar nas ne morejo zadovoljiti.
»Po božji podobi ustvarjena duša
zamore sicer uživati zemeljske do¬
brote, ali nikdar se ne more ž njimi
nasititi.«  (Sv. Bernard.)

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

*■ O Jezus, moje usmiljenje!

2- Ne pripusti me, Gospod, samemu sebi!

3- Ljubezniva mati Marija, prosi za-me!

Iskrice.

1. Ponižnega Bog v vsem blagoslovi.

2. Prava ljubezen o bližnjem le dobro
misli in zagovarja namen, ako ne more dejanja!

166

3. Pomanjkanje ljubezni do Jezusa Kri¬
stusa v presvetem Rešnjem Telesu je zna¬
menje večnega pogubljenja.

21. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

0 ljubezni Jezusovi do nas, ko y  sveti
maši tolikokrat ponavlja svojo daritev
na križu.

L

Premišljuj, pobožna duša, veliko vrednost
daritve sv. maše, v kateri se Jezus Kristus
daruje svojemu Očetu v naše zveličanje! Kdo
zamore tudi le nekoliko razumeti, kolike
skrivnosti so tukaj zakrite? Kdo zamore le
nekoliko pojasniti [njegovo neizmerno vred¬
nost? Kateri jezik more opisati in poveli¬
čati to veličastno, čudapolno in skrivnostno
delo božje ljubezni? Vso angelsko modrost
presega čudež ene sv. maše, in tudi oni le
molče občudujejo to skrivnost. Tukaj ni ni¬
česar zemeljskega, ničesar človeškega, ni¬
česar minljivega. Tu je vse nebeško, vse
božje, vse neskončno!

Oživi svojo vero, ako hočeš le nekoliko
premisliti to veliko skrivnost! Kaj ti pravi

167

vera o sveti hostiji, katero mašnik vsak dan
posvečuje na oltarju? Kaj te uči o onem
kelihu, ki ga vsako jutro blagoslavlja? Vera
ti spričuje jasno in nedvomljivo, da se po
vsemogočnosti nekaterih besedij spremeni
kruli v pravo telo in vino v pravo kri na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa.

Tvoje oko zre še barvo in podobo kruha
in vina, tudi okus kruha in vina še ostane.
Ali sv. vera te zagotavlja, da tu ni ničesar
več od tega, kar nam kažejo počutki. Vera
te vabi, da moliš svojega Odrešenika, ki je
skrit pod temi podobami kot pravi Bog in
pravi človek. Da, on sam je tukaj pričujoč,
ne le v podobi, marveč v resnici. Tukaj se
za nas daruje kot žrtva nebeškemu Očetu,
iukaj moli za nas, časti božje veličastvo
ter se v našem imenu zahvaljuje njegovi do¬
brotljivosti, zadostuje za naše grehe njegovi
pravičnosti in nam izprosi nove milosti, lo
naredi sv. mašo enako daritvi na križu, in v
resnici je ravno ena in ista daritev. Tukaj
se ponavlja vse, kar se je godilo na Kalva¬
riji. Tukaj se daruje v ravno isti namen.
Tu se Bog ravno tako časti, kakor takrat na
križu in po tej daritvi zajemamo ravno iste
dobrote kakor po krvavi daritvi na Kalvariji.
Razloček je le v načinu. Tam na gori Kal¬
variji se je kri resnično prelila; na oltarju

168

se to zgodi le na skrivnosten način, kajti
Jezus Kristus umira tu skrivnostno. Kaj de¬
lamo tedaj, ko smo pri sv. maši? Pričujoči
smo pri trpljenju in smrti Sinu božjega. Tu
gledamo isto, kar je videl na Veliki petek
ves Jeruzalem, kar so gledali Judje, kar je
v neznosnih srčnih bolečinah premišljevala
žalostna Mati božja pod sv. križem. »Koli-
korkrat se obhaja spomin te da¬
ritve, tolikrat se ponavlja delo od¬
rešenja.«  (Molitev na 9. nedeljo po Bink.)

Dobro premišljuj, pobožna duša, to res¬
nico, kajti ona zahteva trdno vero. Kadar
obhajamo druge skrivnosti iz Jezusovega živ¬
ljenja, ponavljamo samo spomin na-nje, ali
to, česar nas spominjajo Gospodovi prazniki
se v resnici ne ponavlja. O Božiču nas cer¬
kev spominja na Gospodovo rojstvo, ali ne
tako, kakor bi se Gospod res porodil ta
dan. Na Križevo in o Binkoštih praznujemo
Kristusov vnebohod in prihod sv. Duha na
zemljo; ali v resnici ne gre Gospod ta dan
v nebesa in sv. Duh ne prihaja zopet vidno
na zemljo. Cisto drugače je pa pri daritvi
sv. mašel Tu ne obhajamo samo spomina,
marveč nekrvavo se ponavlja Jezusova kr¬
vava daritev na gori Kalvariji. Ravno isto
telo, ista kri, isti Kristus, ki se je daroval
tedaj na Kalvariji se zdaj neprenehoma da-

169

ruje v sv. maši. Glej, kako čudapolno delo
je daritev sv. maše!

II.

Pri daritvi sv. maše moramo dobro pre¬
udariti tri reči: Mašnika,  kateri jo daruje,
dar,  ki ga daruje in Boga,  kateremu ga
daruje. In premišljujmo to daritev od katere
koli strani, vedno vidimo, da je ena in ista
daritev z daritvijo na sv. križu, zakaj mašnik,
ki opravlja daritev, je včlovečeni Sin božji;
žrtva je življenje Sinu božjega in daruje se
tudi Bogu samemu!

Vzbudi, pobožna duša, znova svojo vero,
in spoznaj v duhovniku, ki mašuje, častitljivo
osebo našega Zveličarja Jezusa Kristusa. On
prav za prav daruje, ne samo, ker je to da¬
ritev postavil in jej dal po svojem zasluženju
vso moč, temveč, ker on sam spreminja pri
vsaki sv. maši v našo korist kruh in vino v
svoje telo in v svojo dragoceno kri. Ravno
to pa je največja prednost sv. maše, ker da¬
ruje Kristus sam, ki je Bog in človek. Kadar¬
koli tedaj vidiš mašnika pri oltarju, spominjaj
se, da zastopa Kristusa, našega Odrešenika.
Zaradi tega je tudi daritev sv. maše Bogu
vedno dopadljiva, naj je tudi mašnik grešen,
nevreden in slab. Zakaj pravi mašnik, kateri
daruje, je Jezus Kristus sam, mašnik pri ol-

170

tarju pa le njegov služabnik. Slava in hvala
bodi Bogu, ki nam je dal najsvetejšega du¬
hovnika, kateri opravlja vedno in povsod
božjo daritev. Tisočkrat in tisočkrat bodi
hvaljena ljubezen Krisusova, ki daruje ne¬
beškemu Očetu svojo kri, svojo dušo in sa¬
mega sebe in sicer totikokrat, kolikorkrat
se mašuje na zemlji! Zares, sv. maša je ne¬
izmerni zaklad in nevsahljivi studenec ne¬
precenljivih dobrot!

Tukaj pomisli, pobožna duša, kako vz¬
višena je čast mašnikova, in kakšno spošto¬
vanje zasluži! Je-li morebiti majhen čudež,
ki ga dela priprosti duhovnik z nekaterimi
besedami? Ali zamore človeški ali angelski
jezik pojasniti tako neizmerno moč ? Kdo bi
mogel misliti, da more imeti človeška be¬
seda tako moč, da prisili Sinu božjega iz
nebes na zemljo? Ta moč je res večji ču¬
dež, kakor pa prestavljati gore, posuševati
morje ali obračati nebesa! Beseda mašnikova
je nekako posnemanje besede »bodi«,  s
katero je Bog iz ničesar ustvaril vse. Maš¬
nikova beseda spreminja na drugi, čudoviten
in skrivnosten način kruh v telo in vino v
kri Kristusovo!

III.

Premišljuj, pobožna duša, kako prav ljubi
Bog zahteva, da bi bil vsak mašnik ves njegov,

171

tako da bi se mogel resnično imenovati
»moža božjega«. Ako bi Bog le enega človeka
na zemlji povzdignil do mašniške časti, da
bi le on sam imel oblast, poklicati včlove-
čeno Besedo na zemljo — kako bi ga častili
vsi kristijanil Kako bi se Bogu zahvaljeval
za tako izvanredno čast! Kako bi se potrudil
sveto živeti, da bi vredno izvrševal svoj vi¬
soki poklic! In to po vsej pravici; saj bi
bilo v resnici čudno in veličastno za njega,
da je on sam izmed vseh ljudij izbran za
tako veliko čast. In vendar, ali morda zmanj¬
šuje veliko število drugih mašnikov čast in
sveto dolžnost posameznega?

Ko je sv. Frančišek Asiški premišljeval
vzvišenost mašniške časti, bil je tako na¬
vdušen, da je opominjal mašnike, naj se
vendar odrečejo vsemu posvetnemu in naj
se prizadevajo edino le ljubiti in častiti svo¬
jega Boga, kateri jih je tako ljubil in častil.
Pristavil je tudi, kako so obžalovanja vredni
mašniki, ki morejo vsak trenutek biti pri
oltarju tako blizu Jezusa in vendar nave¬
zujejo svoja srca le na to zemljo. »Spo¬
znajte, mašniki,«  tako jim kliče svetnik,
»svojo čast; in kakor je vas Bog za¬
radi te skrivnosti povzdignil nad
vse ljudi, tako morate tudi vi njega
ljubiti in častiti  nad  vse. Velika

172

nesreča je za vas, ako imate Jezusa
tako blizu in se vendar za vse drugo
bolj brigate kakor za njega.«

Iz neizmerne vrednosti sv. maše pa tudi
sledi, da se mora z veliko pobožnostjo oprav¬
ljati in poslušati. Sv. Lavrencij Justinijan pravi:
»Sv. maša je zares najimenitnejše, najsvetejše,
za nas najkoristnejše in Bogu najdopadljivejše
opravilo. Zato obdajajo tudi oltar, kjer se
mašuje, angelske trume, ki molče z velikim
spoštovanjem in veliko pobožnostjo občudu¬
jejo opravilo sv. maše.«

Kako čisto, pazljivo, pobožno in spo¬
štljivo mora tedaj duhovnik, ki mašuje, stati
pri oltarju! Bližati se mora oltarju kakor
Jezus Kristus, stati tam kakor angel, daro¬
vati kakor svetnik, nositi prošnje ljudstva pred
božji prestol kakor višji duhoven, kakor sred-
nik med Bogom, in ljudmi mora delati mir
in kakor grešnik mora moliti tudi za-se.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Dovoli, Gospod, da te ljubi eden naj-
nehvaležnejših služabnikov, kar si jih
imel na zemlji!

2. Danes bodi dan, ko se hočem vsega
darovati tebi, ki si moja ljubezen, moje
vse!

173

3- Izprosi mi, najljubeznivejša mati Marija,
veliko zaupanje do tebe in stori, da
vsikdar pribežim k tebi!

Iskrice.

1. Kratko je uživanje — kazen večnal

2. Naše srce je ustvarjeno za Boga in
le v Bogu more najti svoj mir.

3. Kdor razen Boga ničesar ne poželi,
ima vse, kar hoče.

22 .  premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

V  daritvi svete maše skazuješ Bogu ne¬
izmerno čast in hvalo,
i.

Bog zasluži zaradi svojega neskončnega
veličanstva neizmerno pokorščino in čast.
Kako pa moremo ubogi ljudje skazovati Bogu
neskončno čast? Kje moremo najti dar to¬
like vrednosti? Poglej na vse strani, išči,
kjerkoli hočeš, prehodi nebeške prostore, ozri
se na angelske trume in vse vrste zveličanih
duhov, ki obdajajo sedež neomadeževanega
Jagnjeta — nikjer ne najdeš daru, ki bi bil
vreden Boga! Ali glej, kar se nam zdi ne¬
mogoče, to dela naš ljubeznivi Zveličar vsak

174

dan pri sv. maši. Ker ni samo pravi človek,
ampak tudi pravi Bog, skazuje v sv. maši
presveti Trojici neizmerno čast. Kako ne-
zapopadljiva je torej Kristusova ljubezen do
nas, ker nam daje tako lahko pomagilo, po-
plačevati neskončno velik dolg!

Spominjaj se, pobožna duša, onega ne¬
srečnega hlapca v evangeliju, kateri ni imel
s čim bi bil povrnil svojemu Gospodu ne-
izmeri dolg deset tisoč talentov. Zato je bil
z ženo in otroci obsojen v strašno ječo, kjer
bi bil moral ostati v največji revščini in bi
bil moral trpeti lakoto, žejo in mraz, dokler
ne bi bil poplačal svojega dolga do zadnjega
beliča. Da, žalostno, če ne celo obupno je
bilo stanje tega reveža. Da bi bil poplačal
dolg, bilo bi mu treba zakladov kakega
kneza. Kje bi jih bil mogel vzeti? Odkod
posebno, ker je bil zvezan v težkih verigah
in je zdihoval v globočini ječe ? Ali je mogel
pričakovati pomoči od kakega svojih prija¬
teljev? Slabo bi bilo tako zaupanje, ker nas
prijatelji v nesreči navadno zapuščajo. In ko
bi mu tudi nekateri ostali zvesti, bi jim ven¬
dar bilo nemogoče poplačati tolik dolg. Za
tega reveža torej na tej zemlji ni bilo več
pomoči, ko bi mu ne bil gospod sam v svoji
dobrotljivosti popustil vsega dolga!

Glej, pobožna duša, to je prava podoba

175

našega revnega stanja! Tudi mi smo strogo
zavezani častiti Boga. Da pa moremo to
svojo dolžnost spolnovati, nam je treba daru
neizmerne vrednosti. Kje najdemo tak dar?
Neskončna hvala bodi ljubljenemu Jezusu,
ki nam je v svoji neizmerni ljubezni in iz
usmiljenja z našo revščino poskrbel dar, s
katerim zamoremo poplačati tako neskončni
dolg. Ta dar pa je sv. maša!

II.

Minulo je že skoro šest tisoč let, odkar
živi na svetu mnogo pobožnih in svetih duš.
Kdo zamore poj miti čast, katero so skazale
Bogu te pobožne duše v tako dolgem času po
svojem češčenju? A bolj ga časti ena sama
sv. maša! Minulo je že več ko osemnajst sto
let, odkar je Jezus Kristus odprl nebeška
vrata in peljal skoz nje duše pobožnih očakov.
Od tistega časa sprejema vsak dan tam duše
pravičnih, ki grej o iz tega sveta v večnost.
Koliko slave in časti je prejel ljubi Bog od
teh zveličanih duhov, ki neprenehoma hvalijo
in poveličujejo svojega Gospoda! Več ga pa
poveličuje ena sama sv. maša! Kajti tudi
svetniki so vendar le stvari in njih hvalnice
omejene in končne. V sv. maši pa se po¬
nižuje Jezus in njegovo poniževanje ima ne¬
izmerno vrednost in neskončno zaslugo!

176

Kakšna daritev! Tu se daruje svetnik svet¬
nikov in tej daritvi se ne da primerjati ni¬
česar na svetu.

Skrijte se tedaj ve stare predpodobe in
ve zastarele sence stare zaveze, skrijte se!
Na naših oltarjih ne teče več kri bikov in
jagnjet, ampak kri včlovečenega Boga! Tukaj
ni edinorojeni sin Abrahamov, kateri se skloni
pod očetovim nožem, temveč edinorojeni Naj¬
višjega, kateri se neskončno ponižuje pred
Očetovim veličanstvom in mu zavoljo tega
skazuje neskončno čast in neizmerno slavo.

Dobro premišljuj, pobožna duša, to res¬
nico! Ali se ne čudiš zaslepljenemu svetu,
kateri tako malo ceni vrednost te daritve?

III.

Hvalimo Jezusovo neskončno modrost,
katera nam je dala sredstvo, da moremo
Boga spodobno častiti in moliti. Ali kako
zaslepljeni so ljudje, ki ravno to imenitno
sredstvo rabijo za to, da žalijo svojega Go¬
spoda in mu ne skazujejo neizmerne časti!
Koliko jih je, ki se obnašajo pri tej daritvi,
kakor bi bili le pri kakem navadnem, vsak¬
danjem opravilu! Koliko jih je, ki imajo
sv. mašo za malovredno reč, ki nima veli¬
kega ali nobenega pomena, in za to jim je
— kar je še bolj žalostno — sitno, dolgo-

177

časno in utrudljivo' biti pri sv. maši! Dobri
Bog! Mašnik povzdiguje svoj glas in opominja
navzoče v Gospodovem imenu s pomenljivimi
besedami, naj tudi oni povzdignejo svoje
misli in srca k nebesom. Ti pa obračajo
svoje misli na vsakdanje, posvetne reči, gle¬
dajo okoli sebe in se obnašajo nespodobno
in grdo! Kako ostudno in pregrešno je tako
onečaščenje! Ko bi vstopivši v kako cerkev
videli tam zbrane neštevilne nebeške trume,
kako v največji ponižnosti molijo božje ve¬
ličanstvo; ko bi pred vsem videli preblaženo
Devico Marijo, potem kerubine in serafine,
moči in prvaštva in gospodstva, prestole in
oblasti, nadangele in angele, očake in pre¬
roke, apostole, mučenike, spoznovalce, device,
sploh vse izvoljene v nebesih: kako bi str¬
meli! Ali bi ne zaslužil ob takem pogledu,
da ga zadene strela iz neba, kdor se pre¬
drzne tudi le nekoliko motiti to vzvišeno
in sveto opravilo ?

Kaj še le zaslužijo tisti, ki pri najsve¬
tejši daritvi sv. maše govorijo, se smejijo in
še druge v pobožnosti motijo ? Kakšno ime
zasluži taka brezbožna predrznost? Je-li mo¬
rebiti pretirano, ako trdimo, da taka brez-
božnost ljudij prekosi še celo ono hudih
duhov? Gotovo ne! Zakaj hudi duhovi se
tresejo pred Jezusom Kristusom, oni se pri-

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 12

178

klanjajo in obmolknejo pred njim, — in
ako se pred Jezusom prikazujejo, gotovo
nimajo namena, ga častiti.

Tisti pa, kateri se nespodobno obnašajo
pri sv. maši, so slabši od hudih duhov, za¬
kaj oni žalijo Boga celo v njegovi pričujoč-
nosti in porabijo ravno sredstvo, s katerim
bi ga imeli častiti, v to, da ga onečaste!
Preudarjaj, pobožna duša, tako zločinstvo.
Ali ni to zares gnusoba in razdejanje na
svetem mestu, o katerem je prorokoval Da¬
nijel? Kje drugod bi našel enako gnusobo ?
(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdih Ijeji.

1. Kaj mi je bogastvo, kaj veselice, kaj
čast? Tebe edinega hočem, o moj Bog!

2. Pritisni me, o Gospod, na svoje srce, da
od tebe ne bodem ločen vekomaj!

3. Stori, o naljubeznivejši Jezus, da bodem
ves tvoj, prej da umrjem!

Iskrice.

1. Kratko trpljenje tega življenja ni nič
v primeri z večnim veseljem onkraj groba.

2. Kdor se sramuje Jezusa Kristusa in
njegove postave, bo na veliki dan sodbe
osramočen in od njega zavržen.

179

3. Kdor se ne uda v vseh rečeh v božjo
voljo, v popolnosti še ni daleč prišel!

23. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Sveta maša je spravna daritev za naše
grehe.

L

Kako žalostno bi bilo na svetu, ko bi
ne bilo solnca. Povsod bi bila tema, grozna
nerodovitnost, največja beda. — In ko bi na
svetu ne bilo sv. maše, kaj bi še le bilo z
nami ? Silno nesrečni bi bili, oropani vseh
dobrot in obloženi z vsem hudim. Nekateri
se čudijo, zakaj Bog zdaj ne ukonča sveta
za vse strašne hudobije, ki se povsod go¬
dijo. Saj je vendar isti Bog, ki se imenuje
v stari zavezi »Gospoda vojskinih trum,« ki
je govoril svojemu ljudstvu med bliskom in
gromom ter je najostreje kaznoval njihove
pregrehe. David se je samo nekoliko pre¬
vzel, ker je dal ljudstvo sešteti, a Gospod
Bog je poslal za kazen tako strašno kugo,
da je v kratkem času umrlo sedemdeset tisoč
ljudij. Le zaradi enega radovednega in ne¬
spodobnega pogleda Betzamičanov je Bog

12 *

180

petdeset tisoč izmed njih strašno kaznoval
s smrtjo.

II.

Kolikokrat že bi Gospod lahko bil za¬
gnal na nas svoje strele ter nas uničil brez
usmiljenja, ko smo s svojimi velikimi in gr¬
dimi grehi izzivali njegovo maščevalno roko.
Ali glej! On se ozira na svojega ljubljenega
Sina, kateri se mu daruje na naših oltarjih
kakor najnedolžnejša žrtva. Zato se nas usmili
ter izpusti iz roke strele pravičnega mašče¬
vanja. Jezus Kristus, katerega darujejo maš-
nikove roke in vsi verniki, ki so pri sv. maši,
kaže nebeškemu Očetu svete rane svojih rok
in nog; kaže mu vse svoje razmesarjene ude;
kaže mu sramoto, zasmehovanje in udarce,
katere je moral na zemlji prestati ter mu
kliče: Oče, o Oče, odpusti jim iz ljubezni
do mene, saj me neizrečeno ljubiš! Oče,
odpusti jim!

Takim ganljivim in ponižnim prošnjam
se ne more ustavljati božje srce. Oči nje¬
gove postanejo zopet prijazne in usmili se
nas. Seveda, mi komaj verujemo te reči,
ker jih ne moremo gledati s svojimi teles¬
nimi očmi. Ali prišel bode dan, ko se bodo
skrivnosti božje previdnosti jasno razkrile
pred vsemi očmi. Potem bodemo spoznali,
da se imamo edino le neskončni vrednosti

181

sv. maše zahvaliti, da nismo poginili v svojih
grdih grehihl Sad sv. maše je, ako ima Bog
toliko potrpljenja z nami ubogimi grešniki
ter se ne spominja naše nehvaležnosti.

III.

Kaj misliš, pobožna duša, o ljubezni Je¬
zusa Kristusa do nas? Ni-li res, da je nje¬
gova ljubezen nezapopadna? Dal nam je tako
lahko sredstvo zadostiti božji pravičnosti za
naše grehe! Kdo bi bil še tako nespameten,
da bi se ga ne poslužil in ga visoko ne cenil ?
Kje ste nesrečneži, ki se hočete oropati tako
velike dobrote? Ali hočete še za naprej zdi¬
hovati pod težkim bremenom svojih dolgov
do Boga? Hočete-li uničiti sad Odrešeni-
kove smrti? Hočete se še vedno izpostavljati
božji jezi?

Vzdramite se vendar in iz ljubezni do
samih sebe in do svojega zveličanja, iz usmi¬
ljenja do svojih ubogih duš poslužujte se
tako lahkega sredstva, ki vas labko reši vsega
zla! Porabite ta zaklad ve, grešne duše, in
gotovo bodete zadobile milost spreobrnenja!

1 udi pobožne duše ga pridno rabite, da za-
dobite vedno večjo moč, ostati v milosti božji
in varno hoditi po poti v nebesa!

In kaj hočeš skleniti ti, pobožna duša,
ko premišljuješ to resnico ? Odloči se, da

182

hočeš prihajati k sveti maši, kolikorkrat le
vtegneš, in da jo hočeš poslušati z največjo
pobožnostjo. Spominjaj se, da, akoravno je
sv. maša neizmerne vrednosti, mi iz nje za-
dobivamo le omejeno mero milosti, in sicer
več ali manj, čim boljše se na njo pripravljamo.
Gledati moramo tedaj bolj na pobožnost, s
katero se udeležujemo sv. maše, kakor na
število sv. maš; kajti pri zadostovanju velja
pravilo, da gleda Bog bolj na srce in na
namen, kakor na dar. »Pri zadostovanju
se gleda bolj na srce in namen tistega,
kateri daruje, kakor na velikost
daru.«  (Sv. Tomaž 3. del 79. vpraš.)

Blagor ti, ako imaš veliko zaupanje v
božje usmiljenje, ki se tako čudovito raz¬
odeva ravno v tej božji daritvi. Blagor ti,
ako si, kolikorkrat le mogoče, z živo vero
in srčno pobožnostjo pri sv. maši. Zago¬
tavljam te, da imaš ravno v tem gotovo
zastavo večnega zveličanja!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Ali trpeti, ali umreti, o Gospod!

2 . Razsvetli, o dobrotljivi Jezus, s svojo
lučjo teme mojega duha!

3 . Razvnemi, o najljubši Jezus, s svojo
ljubeznijo čuvstva mojega srca!

183

Iskrice.

1. Bog hoče sam v naših srcih vladati.

2. Naj večja čast za kristijana je, da je
s Kristusom Jezusom rad zaničevan.

3. Kdor v tem življenju ne gori v ognju
ljubezni, bode onkraj na vekomaj gorel v
peklenskem ognju.

24. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Sveta maša je zahvalna daritev za ne¬
skončne božje dobrote.

L

Premišljuj, pobožna duša, kako hvaležni
moramo biti Gospodu za toliko prejetih do¬
brot! Kdo pač zamore našteti neštevilne bla-
godare in milosti, katere nam je Bog delil
°d prvega trenutka našega življenja in jih
nam v svoji ljubezni še neprenehoma pode¬
ljuje. Vse, kar imamo lepega in dobrega na
sebi, kar smo, vse smo prejeli iz njegove
radodarne roke. Da nas je ustvaril, do sedaj
hranil in nas pripeljal do stanu, v katerem
smo, zato je razsipal ljubi Bog na nas pre¬
obilno dobrot. Vse druge stvari vodi in se
jih poslužuje, da nam služijo. Ozri se po

184

celi zemlji, povzdigni svoje oči proti nebu
in premišljuj vse reči, ki jih gledaš in ki te
obdajajo: našla bodeš, kako čudovitno je vse
urejeno nam v prid in korist.

Za nas sije po dnevu zlato, veličastno
solnce. Za nas se blišče po noči zvezde, da
preganjajo temo. Za nas pošilja luč, da mo¬
remo delati v temni noči, za nas pošilja tudi
mrak, kateri nam prinaša mirno spanje. Za
nas so ribe v vodi, ptice v zraku in zverine
v gozdu. Za nas zelenijo trave na travnikih;
za nas zori na polju rumeno žito; za nas
pritakajo iz gor dobrotljivi in plodonosni
potoki.

In povzdignimo svoje misli k višjim re¬
čem: Ali ni dobrotljivi Bog vse storil za
zveličanje naših duš, da bi jim pripravil
rajsko veselje? Ljubil je nas od vekomaj z
večno, neizmerno ljubeznijo. Od vekomaj je
tudi sklenil, dati nam časno življenje na
zemlji, da si ž njim zaslužimo večno. Zavoljo
tega je celo ukazal angelom, da naj nas va¬
rujejo; pošiljal je ljudem mnogokrat preroke,
ki so oznanovali njegovo voljo. Zato je po¬
slal v nezapopadljivi ljubezni na zemljo svo¬
jega edinorojenega Sina, ki nam je vse svoje
življenje delil le dobrote, konečno pa se iz
ljubezni do nas daroval, trpel neznosne bo¬
lečine ter umrl na sramotnem lesu sv. križa.

185

Ali zamoremo prešteti vse, kar je nam Bog
dobrega storil?

Kaj moremo dati Bogu v znamenje hva¬
ležnosti za tako dobrotljivost? Kako revni
smo vendar! Na eni strani je dolžnost hva¬
ležnosti do Boga neskončna, na drugi pa je
naše uboštvo toliko, da se niti za najmanjšo
božjo dobroto ne moremo dostojno zahvaliti!
Dobrote prejemamo iz rok neskončnega Boga,
ki jih nam deli v svoji neizmerni ljubezni in
zato so neskončne vrednosti in naša hvalež¬
nost bi tudi morala biti neizmerna. Ali kaj
zamoremo storiti ? Ako se niti za eno samo
dobroto ne moremo dostojno zahvaliti, s čim
bi mogli povrniti vse druge neštevilne do¬
brote? Kaj naj damo Bogu, ko nimamo ni¬
česar, kar bi bilo vredno njegovega neskon¬
čnega veličanstva in kar bi zamoglo poplačati
naš neizmerni dolg? »Kaj more vredno
biti njegovih dobrot?«  (Tobija 12, 2.)
Ali naj ga molimo in poveličujemo? Ga-li
bodemo zahvaljevali z besedami, s kadilom?
Kaj je vse to v primeri s tem, kar mu dol-
žujemo? Ali mu bodemo darovali svoje imetje,
svojo čast, življenje svoje? Pa, ni-li vse to
njegova last? In vrhu tega imajo vse te reči
le omejeno vrednost, prejete, neštevilne do¬
brote pa so neomejene, neskončne vrednosti!

186

II.

Tukaj, pobožna duša, občuduj preveliko
Jezusovo ljubezen do nas! Dal nam je v
sv. maši najboljše sredstvo, s katerim moremo
poplačati svoj veliki dolg, in Bogu povračati
vse njegove dobrote, katere nam je do sedaj
podaril. Dragoceni in neprecenljivi so sicer
njegovi darovi; ali mi mu ponujamo še drago¬
cenejši dar, namreč njegovega edinorojenega
Sina, ki je ž njim enega bitja. Nekatere po¬
božne duše si želijo, če premišljujejo božje
neštevilne in neizmerne dobrote, imeti tisoč
jezikov, da bi z vsemi zahvaljevale Boga;
želijo si tisoč src, da bi napolnile vsa z go¬
rečimi čuvstvi hvaležnosti; želijo si oblasti
črez vse stvari, da bi vsem ukazale nepre¬
nehoma hvaliti in slaviti svojega največjega
dobrotnika. Take duše naj le prihajajo k
sveti maši s pobožnim in zbranim duhom;
tukaj naj se združujejo z duhovnikom, ki
opravlja daritev svete maše v imenu vseh.
Potem so lahko mirne; zakaj Bog je s takim
češčenjem bolj zadovoljen, kakor da bi ga
hvalile in zahvaljevale s tisočerimi jeziki,
ljubile ga s tisočerimi srci in pripeljale vse
ljudi k njegovemu prestolu, da bi ga molili.

Približujmo se tedaj s tem darom v ro¬
kah z velikim zaupanjem božjemu prestolu,
zakaj boljšega Bogu ne moremo dati. Naj

187

nas Bog opominja na življenje, katero nam
je dal in katero nam vzdržuje; naj nam
kaže zdravje, imetje in odpuščanje grehov,
peklenski ogenj, iz katerega nas je rešil in
nebesa, katera nam je odprl: mi mu poka¬
žemo od mašnika posvečeno hostijo, mi mu
ponudimo blagoslovljeni kelih, a s tem so po¬
plačane na enkrat vse njegove dobrotel Do¬
stojno smo ga zahvalili, kakor ga vsi angeli
in svetniki ne zamorejo!

III.

O sv. maša, v kateri prihaja božji Sin
ne samo v naše naročje, temveč celo v naše
roke in v naše srce! »Sin nam je dan.«
(Izaija 9, 6.) Kaj se ti zdi,  pobožna duša,
ko to premišljuješ? Ali te to ne bode na¬
polnilo z največjim spoštovanjem do tako
vzvišene in čudovitne daritve? Ali ne bodeš
trdno sklenila biti vedno pri sv. maši spo¬
dobno in z največjo pobožnostjo? Ali za¬
služimo še živeti, če lahkomiselno zanemar¬
jamo sv. mašo in se ne brigamo za-njo, ko
je vendar edino izdatno sredstvo, s katerim
moremo poplačati Bogu vse svoje dolgove?
Resnično! Neprenehoma bi imeli poljubovati
naše oltarje, pred njimi vedno zažigati dišeče
kadilo ter jim vedno skazovati naše največje
spoštovanje, ker nam od tod prihaja toliko

188

dobrot! Zahvaljujmo iz srca večnega Očeta,
kateri nas je tako ljubeznivo primoral, da
opravljamo velikokrat to nebeško daritev.
Se bolj se pa zahvaljujmo za neizmerno ko¬
rist, katero tam dobivamo. Hvalo pojmo
preljubeznivemu Jezusu. Njemu ni bilo za¬
dosti, da se je daroval za nas in da je umrl
na sramotnem lesu sv. križa: vsaki dan še
ponavlja in opravlja ravno isto daritev svo¬
jemu nebeškemu Očetu iz ljubezni do nas!
Veliki Bog! Najljubeznivejši Jezus! Zakaj
nimam tisoč jezikov, da bi te tisočkrat za¬
hvalil za veliki zaklad, katerega si nam za¬
pustil v sv. maši!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Očisti, o Gospod, mojo dušo vseh grehov!

2. Daj mi, Gospod, spoznati nečimurnost
posvetnih in neizmerno vrednost ne¬
beških rečij!

3. Slava Jezusu, Mariji in Jožefu!

Iskrice.

1. Kdor hoče biti svet, bodi ponižen, in
kdor hoče biti najbolj svet,bodi najbolj ponižen!

2. Kdor ne pazi na svoje počutke, po¬
sebno na svoje oči, nikoli ne bode ostal čist.

3. Grešniki pripravljajo sami sebi pekel.


189

25. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Pri daritvi sv. maše si lahko izprosimo
vse vrste milostij.
i.

Premišljuj, pobožna duša, kako moramo
prositi Boga za obilne milosti, da bodemo
zveličani. Naša telesna in duševna revščina
je tolika, da je z besedami ne moreš popi¬
sati. Sami iz sebe ne moremo niti kaj do¬
brega misliti, veliko manj pa zamoremo kaj
zaslužnega storiti za zveličanje svoje duše.
Od Boga prihaja vse dobro. On dela slabe
po svoji milosti močne, mlačne goreče, meh¬
kužne spokorne. K njemu moramo torej pri¬
bežati, da nas s svojo milostjo podpira vsak
trenutek.

Ali kako se bodemo predrznih ga pro¬
siti za nove dobrote, ko smo mu prejšnje
njegove dobrote povračali z najgršo nehva¬
ležnostjo? Ali smemo pričakovati novih mi¬
lostij , ko smo prejšnje zlorabili in ž njimi
žalili Boga? Ne boj se, pobožna duša, am¬
pak trdno zaupaj! Ako tudi mi ne zaslužimo
novih dobrot, jih je pa za nas zaslužil naj¬
dobrotljivejši Jezus! V sveti maši hoče biti
naš priprošnik, na oltarju hoče nam izprositi

190

od nebeškega Očeta vse, česar potrebujemo.
Saj prihaja v sveti maši resnično Jezus, naš
ljubeznivi in vse ljubezni vredni Bog na naše
oltarje in kot pravi in najvišji duhovnik spre¬
jema naše prošnje ter jih izročuje svojemu
Očetu; kakor srednik nas zagovarja in prosi
za nas! Glej, s kakšno pravico stavimo vse
svoje zaupanje v sv. mašo; saj vemo, da prosi
za nas usmiljenja sam Bog, edinorojeni Sin,
nad katerim ima nebeški Oče svoje dopadenje.

II.

Angelski učenik, sv. Tomaž Akvinčan,
piše, da nam deli nebeški Zveličar v sv. maši
vse zasluge svojega trpljenja. Zato se ne
more dopovedati, kakšno moč ima sv. maša,
izprositi nam vse božje dobrote. Zlasti do¬
bivamo po sv. maši vse milosti, ki jih duša
potrebuje, ako le sami ne stavljamo zaprek
milosti božji. Zato moramo resnično obža¬
lovati vse storjene grehe, kar je včasi po¬
sebno težavno za otrpnena srca. Srčno mo¬
ramo premagati vse skušnjave, ki prihajajo
na nas od zunaj, kakor od slabih tovaršij,
hudih vzgledov in od hudobnih duhov. Za¬
tirati moramo tudi skušnjave, ki prihajajo od
znotraj, namreč od našega upornega mesa,
od starih navad in od nestanovitnosti naše
volje. Sv. maša nam deli dalje milost, ki je

191

nam tako potrebna, da se hitro zopet vzdig¬
nemo, če smo nesrečno padli, da vztrajamo
trdno v dobrem in srečno dosežemo svoj
zadnji cilj! Tudi časnih dobrot zadobimo
lahko po sv. maši, ako so v zveličanje naše
duše. Sv. maša nas obvaruje tudi vsega hu¬
dega in vseh nesreč, ki nas povsod obdajajo.
Zavoljo tega moli tudi duhovnik v kanonu
svete maše: »Da bi bili z vsemi ne¬
beškimi blagodari in milostmi na¬
polnjeni po ravno istem  Jezusu
Kristusu, Gospodu našem.«

Se-li bodemo temu čudili? Zakaj bi
nas nebeški Oče ne napolnil z milostmi, ko
prosi za nas njegov edinorojeni Sin, oni lju¬
beznivi Sin, kateri je vzel iz ljubezni do nas
vso našo revščino na-se, in bil izročen naj¬
krutejši smrti? »Bog niti ni prizanesel
svojemu edinorojenemu Sinu, tem¬
več ga je dal za nas vse: in ž njim
nam  je  dal  vse.« (Rimlj. 8, 32.)

III.

Premišljuj, pobožna duša,-še nekaj. Ako-
ravno Jezus Kristus v sv. maši neprenehoma
prosi za nas, moramo vendar tudi mi zdru¬
žiti svoje molitve z njegovimi, če hočemo
zadobiti božje milosti. Moliti moramo tako,
kakor moli on. Kako pa moli Jezus za nas

192

k svojemu večnemu Očetu ? On moli z mir¬
nim, zbranim duhom, z gorečo ljubeznijo, s
prisrčno pobožnostjo! Ali tudi ti moliš tako?
Ali imajo tvoje prošnje te lastnosti? Morda
pa moliš le mlačno, raztreseno in mrzlo, bolj
iz navade, kakor v duhu pobožnosti! Ali se
moreš potem čuditi, če si zadobila tako malo
sadu iz te daritve, katero si z mašnikom že
tolikokrat opravljala ? Moli vendar z Jezusom
Kristusom in kakor Jezus Kristus; kajti le
potem bodeš v vsem uslišana! »Tako mo¬
rate moliti v srcu, kakor Jezus
Kristus.«  (Filip. 5, 2.)

O Jezus! Zahvaljujem te, da mi hočeš
biti priprošnik pri svojem večnem Očetu!
Vse svoje potrebe izročam v tvoje roke; svoje
molitve združujem s tvojimi in želim le to,
kar ti za-me želiš, ter prosim le za to, za
kar si ti mene prositi učil. Odpusti mi, moj
ljubeznivi Jezus, vse grehe, s katerimi sem
te tolikokrat razžalil! Usmili se me po svojem
velikem usmiljenju in izbriši s svojo drago¬
ceno krvjo vse grehe mojega življenja! Jaz
jih sovražim iz celega srca in rajši bi bil
tisočkrat pretrpel smrt, kakor da sem te ž
njimi žalil. Prosim te, ne zavrzi me in ne
zaničuj »potrtega in skesanega srca!«
(Psalm 50, 19.)

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

193

Vzdihljeji.

1. Križani Jezus, moja največja dobrota,
utisni svoje bolečine globoko v moje srce!

2 . Hvaljeno in moljeno bodi sedaj in na
vekomaj presveto Režnje Telo!

3- Naj živita Jezus, moja ljubezen, in Ma¬
rija, moje upanje!

Iskrice.

1. Bog povzdiguje in poveličuje one,
kateri se iz ljubezni do njega ponižujejo!

2. Več imaš časnega, manj si srečen in
več poželiš!

3. Posvetna modrost se je vedno po¬
smehovala Kristusovemu evangeliju.

26. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Kako hudo se pregrešijo tisti, ki oskru-
njajo sv. mašo.

1.

Premišljuj, pobožna duša, kalm hudo sc
pregrešijo kristijani, ki so brez pobožnosti pn
sv. maši. Da bodemo to dobro razumeli, spo¬
minjajmo se, kaj nas uči sv. vera o tej naj¬
svetejši daritvi. Sveta vera nas uči, da se v

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 13

194

sv. maši skrivnostno ponavlja trpljenje in smrt
našega božjega Zveličarja. Ako smo torej pri
sv. maši, smemo resnično reči, da smo na¬
vzoči, kjer skrivnostno umira naš Gospod in
Zveličar Jezus Kristus. Kako se pa moramo
obnašati pri smrti svojega Boga, pri smrti
svojega Zveličarja, pri smrti svojega Očeta?
Kako se moramo obnašati mi, ki smo nje¬
govi otroci, mi, ki smo odrešeni po njegovi
dragoceni krvi? Ali se ti ne zdi ostudno in
grdo, če ostane sin pri smrti svojega očeta,
in sicer najljubeznivejšega in najboljšega očeta,
kakoršen je naš Gospod Jezus Kristus, popol¬
noma hladnokrven? In kaj še le porečeš, ako se
celo smeji in morebiti umirajočega zasmehuje?
Ko bi vedel, da se je kdo tako ostudno ob¬
našal proti svojemu očetu na smrtni postelji,
bi ga le s strahom in grozo mogel pogledati;
saj bi bil tak sin nečloveški brezbožnež!

In vendar delajo ravno to kristijani, ki
pri sv. maši ne kažejo nobene pobožnosti.
Za nje umira njih ljubeznivi oče in oni ne
zdihujejo, se ne jokajo in ne kažejo nobe¬
nega znamenja sočutja in pomilovanja. Taki
ga le žalijo ob smrti njegovi, ker mu s sme¬
hom, zaničevanjem in zasramovanjem ogrenijo
zadnje trenutke. Ali ni to največja hudobija,
nehvaležnost in brezbožnost? Ravno s tem pa
jasno kažejo, da nimajo niti trohice žive vere!

195

Ko kristijani, ki imajo srečo romati v
sveto deželo, le od daleč zagledajo svete kraje,
vržejo se spoštljivo na tla ter z veseljem po¬
zdravljajo zaželjeno deželo. Vsi so polni svetih
mislij in spoštovanja do dežele, kjer so se go¬
dile velike skrivnosti včlovečenega Boga. In
ko so dospeli srečno tja in stoje na svetih
tleh, ni konca ne kraja solzam, ki jim pri¬
vrejo iz ljubečega in skesanega srca na dan.
Z velikim spoštovanjem poljubujejo sveto
zemljo in skrbno shranjujejo prst, katera je
bila pred tolikimi stoletji napojena s krvjo
božjega Sina. Na onih ulicah, na onih hribih,
v onih cerkvah, povsod se jim zdi, da gledajo
včlovečenega Odrešenika, in njega molijo
povsod z gorečim srcem. Tako deluje v njih
živa vera, da se je tam enkrat Jezus vidno
prikazal, da je tam pridigoval množicam, da
je tam trpel in sklenil svoje časno življenje.
Ko bi videli, da kak kristijan sv. kraje oskru-
njuje z nespodobnim obnašanjem, bi se jih
lotila sveta jeza in ne bi mogli gledati, kako
zamore vernik grešiti tam, kjer je bil Jezus
Kristus rojen ali kjer je za nas umrl.

Zdaj mi pa povej, pobožna duša, kaj
moramo še le misliti o kristijanih, kateri one¬
časti sv. mašo? Ti grešijo, ali ne tam, kjer
je živel Kristus enkrat pred veliko stoletij,
temveč tam, kjer je ravno v tem trenutku

13 *

196

navzoč; ne tam, kjer je Zveličar enkrat umrl,
ampak tam kjer ravno sedaj umira! Ali so
naši oltarji manj častitljivi, kakor betlehemska
votlina? Je-li naš tabernakelj manj svet, kakor
grob Zveličarjev v Jeruzalemu?

Ko je sveti Jeronim nekoč zvedel o
nekem duhovnu, da ni pokazal dosti spo-
štovanjanja do kraja, kjer se je porodil naš
Odrešenik, ga je to silno bolelo in pisal mu
je pismo, v katerem mu v krepkih besedah
očita njegovo grdo hudobijo. »Nesrečnež,«
pravi svetnik, »ali nisi ohranil spoštovanja
do one svete votline, kjer se je porodil Sin
božji, kjer se je svetu prikazala resnica, kjer
je zemlja obrodila najimenitnejši svoj sad?
Ali te ni bilo strah, da se bode jokalo dete,
katero je ležalo nekdaj v jaslicah? Ali se
nisi bal, da te vidi preblažena Devica in
mati Gospodova. O ničvredni oskrunjevalec
svetišča! Je-li mogoče, da se nisi spominjal Go¬
spodovih besed, kako žuga: »Kdor tem¬
pelj božji oskrunja, ga bode Bog
pokončal!«

S tako ostrimi besedami je prijel goreči
učenik onega nesrečnega moža. Ali te be¬
sede veljajo še bolj onim, kateri oskrunjajo
sv. mašo! Nesrečnež, ti nimaš spoštovanja
pred daritvijo večne besede, spoštovanja pred
onim, ki umira za tel Ali se ne bojiš za-

197

ničevati svojega ljubeznivega očeta? Ali se
ne zmeniš za žalostno mater Marijo, katera
gleda na veliko daritev svojega sina? Ali
se ne bojiš jeze nebeškega Očeta, da ne
bode mogel gledati tvoje brezbožnosti ? An¬
geli se iz spoštovanja do take svete daritve
ne upajo povzdigniti svojih očij; pobožne
duše so vse utopljene v premišljevanje take
skrivnosti: in ti nesrečni človek si čisto malo¬
maren in še celo zaničuješ najsvetejše opra¬
vilo s svojim nespodobnim obnašanjem!

II.

Preudari, pobožna duša, komu so po¬
dobni oni, ki oskrunjajo sv. mašo; koga po¬
snemajo tisti, ki so raztreseni pri tej strašni
daritvi! Gotovo niso podobni preblaženi De¬
vici Mariji, ali ljubljenemu učencu Janezu, ali
pobožnim ženam, ki so vsi stali pod križem,
žalovali, trpeli in zdihovali z umirajočim Od¬
rešenikom v smrtnih bolečinah in mukah.
Komu so torej podobni ? Kolika sramota
za kristijana! Podobni so zaslepljenim judom,
brezbožnim duhovnom, malopridnim fari¬
zejem, kateri so še pod križem zasmehovali
Kristusa, ga zasramovali, preklinjali, zmajali
s svojimi glavami ter psovali z zaničljivimi
besedami: »Zapeljivec, ki si se bahal,
da hočeš tempelj podreti in v treh

198

dneh zopet pozidati, reši se sam,
ako moreš, in stopi doli iz križa!«

Te hudobneže posnemajo kristijani, ki
onečaste sv. mašo, da, njih hudobija je še
večja kakor zlobnost rabeljnov, vojakov in
cele druhali, ki je ob Kristusovi smrti tako
strašno razsajala! Kakor judje tako tudi
kristijani zasramujejo svojega Gospoda. Ali
kristijani zaničujejo Gospoda, katerega po¬
znajo, v kojega verujejo, ali katerega vsaj
za Gospoda pripoznavajo. In tako prekosijo
še hudobijo rabeljnov, ki bi nikdar ne bili
križali Kristusa, ko bi bili vedeli, da je pravi
Bog. »Kajti, ko bi bili spoznali, bi
ne bili nikoli Gospoda  slave križali.«
(I. Korinč. 2. 8).

In resnično, ko so videli čudeže pri smrti
Jezusa Nazareškega ter niso več dvomili,
da je Sin božji, so bili osupnjeni. S pove¬
šenimi glavami so zapustili Kalvarijo ter ža¬
lostni in presunjeni trkali na svoja prša. Kako
velika je torej hudobija kristijanov, kateri
tolikokrat gledajo, kako se ponavlja Kristusova
smrt, pa nikoli ne gredo potrti iz cerkve in
nikoli ne kažejo znamenja žalosti ali kesa! Ali
niso veliko slabši od judovskih rabeljnov?

O moj Jezus! Zakaj hočeš vedno znova
umirati za nehvaležne kristijane, ki tvoje
trpljenje in ponižanje le še pomnožujejo?

199

Ako misliš, da bodeš njih trda srca omehčal
s tem, da jim daješ vedno nove dokaze svoje
brezmejne ljubezni, se motiš nad njimi! Cim
večkrat ponavljaš daritev svoje ljubezni, tem
manj se brigajo za-te, ker ne cenijo tega,
kar vsak dan vidijo! Ostani tedaj, o Gospod,
v naročju večnega svojega Očeta, ali pridi
raji le k zaničevanemu kmetskemu ljudstvu,
katero je ohranilo še veliko spoštovanja do
presvete maše. Ali kaj Jezusa prosim? Ali
ne vem, da dobrotljivi Jezus ne bode jenjal
prihajati k ljudem in celo k svojim sovraž¬
nikom? Vsa vaša zaničevanja, oskrunjevalci,
ga ne bodo odvrnilal Vsa vaša nehvaležnost
ne bode pogasila njegove ljubezni! Pri sveti
maši bi imeli misliti na njega; ali vi raji
obračate svoje misli na ničvredne stvari, in
vendar ne bo jenjal prositi za vas. S svojim
jezikom bi imeli le njega hvaliti, vi pa ra¬
bite jezik za prazne pogovore. In vendar
Jezus ne bode jenjal biti vaš srednik pri
Bogu. Postopajte ž njim kakor rabeljni, ki
so ga križali — Jezus bode vendar-le ne¬
prenehoma klical k nebeškemu Očetu: »Oče,
odpusti jim, Oče, odpusti jim!«
(Luk. 23, 34.)

IIL

Premišljuj, pobožna duša, koliko divjih
in poganskih narodov živi na svetu. Ali no-

200

benega ne najdeš, ki ne bi vedno kazal naj¬
večjega spoštovanja do daritev svoje vere. Naj
so ti pogani še tako divji in brez vsake vz¬
goje in omike, po naravnem čutu spoznavajo,
da je božje bitje pri daritvah na poseben
način pričujoče. Zavoljo tega je tudi pri njih
najgrša in brezbožna pregreha, če se kdo
nespodobno in nedostojno obnaša pri nji¬
hovih žrtvah. Pogostoma beremo v zgodo¬
vini narodov, da so se na praznike, ob ka¬
terih so svojim bogovom darovali, resno
pripravljali s postom, umivanjem in drugimi
pobožnimi vajami. Pri opravilu samem so
kazali največje spoštovanje: ali so svoje obraze
zakrili v zagrinjala, ali pa so se vrgli na tla.
Take in enake šege pričajo o njih pobožnosti.
In glej! Vse to delajo, da molijo in časte
mrtve malike iz kovine, lesa ali iz ila, torej
le narejene in lažnjive bogove. — Ali ne osra-
motujejo pogani nas kristijanov? Kakšno
grajo zaslužimo mi, ki imamo edino pravo
in neomadeževano daritev, daritev neskončne
vrednosti in neizmernega veličanstva, daritev,
s katero se Bog najbolj časti. In to najvzvi-
šenejšo daritev onečastujemo z nespodobnim,
surovim obnašanjem, to daritev za malo ce¬
nimo in celd zaničujemo! Kakšna sramota
za kristijane, da se ravno ta pregreha tako
pogostoma nahaja med njimi, da nimajo no-

201

bene ali vsaj le malo pobožnosti pri sveti
mašil Kakšna zaslepljenost, da imajo celo
še tako oskrunjevanje samo za majhen grehi
Vzdignite se iz grobov, vi poganski in ne¬
verni narodi, in osramotite take kristijane,
ki nimajo ne pobožnega duha ne verel

S tem pa hudobija onih, kateri onečasti
sv. mašo, še ni popolnoma popisana. Ako
je že tako velik greh, biti brez pobožnosti
pri sv. maši, kakšen greh je še le, brez po¬
božnosti opravljati presveto daritev maše ?
Da to boljše razumeš, premišljuj, pobožna
duša, to-le:

Resnica je, da kristijani, ki se udeležujejo
sv. maše, sicer niso posvečeni v mašnike in
zato tudi ne opravljajo svete daritve na tak
način, kakor duhovniki. Ali resnica je tudi,
da so dobili po sv. krstu neko pravico do
darovanja, ker so postali udje skrivnostnega
telesa, čegar glava je Kristus. Tako tesno
združeni s Kristusom v njem in po njem
darujejo Bogu neomadeževano daritev. Zato
se mašnik tekom opravljanja svetih skrivnostij
obrača k pričujočim in imenuje daritev: svojo
in njihovo daritev: »Molite, bratje, da bi
moja in vaša daritev bila prijetna
Bogu vsemogočnemu!«  Zato med sv.
mašo ne moli: »darujem,« »prosim,« »mo-
lim,« temveč: »molimo,« »prosimo,« »daru-


202

jemo«; zakaj resnično vsi verniki ž njim da¬
rujejo, prosijo in molijo. Kdor je tedaj pri
sv. maši, je ne posluša samo, ampak jo tudi
daruje. Taki niso samo priče sv. maše ali
gledalci, ampak tudi sodelavci, sodarovalci
z duhovnikom.

Ko bi kak mašnik raztresen in poln
posvetnih mislij pristopil k oltarju, ko bi pri
sveti mizi vpletal med molitve nespodobne
besede, ko bi opravljal sv. opravilo s smehom
in s šalami — ali bi ne bil tak mašnik kriv
strašnega zločinstva? Pač gotovo! Nad njim
bi se celo oni pohujšali, ki se sicer sami
nespodobno obnašajo pri sv. maši! Celo taki
bi mu očitali, da je brezbožnež! Ali taki
ljudje naj pogledajo najprej na-se: Ravno
sami delajo isto hudobijo. Zato naj trkajo
na svoja prša in prosijo skesano za odpu¬
ščanje: Jaz sam sem tak, ker tudi jaz z maš-
nikom darujem telo Jezusovo; jaz sam zlo¬
rabim najsvetejše opravilo krščanstva in je
zasramujem in z nogami teptam v ravno istem
času, ko darujem največjo skrivnost.

Moj Bog, moj Bog! Kako moreš pre¬
našati tako hudobijo ? Zakaj ne švigne ogenj
iz tvojega svetišča, da bi v prah potrl tako
brezbožno ljudstvo! Res, taka strašna kazen
bi morala vsakega zadeti, kateri onečastuje
sv. mašo. Ali ljubeznivo Jezusovo srce noče

203

tako strogo kazati svoje pravičnosti! Zato mo¬
ramo pa tudi mi Gospoda ljubiti, ki je tako
ljubezniv in usmiljen do nas. Spodobno se
moramo zato obnašati pred oltarjem ter po¬
nižno in spoštljivo darovati, kakor angeli, ki
obdajajo duhovnika ter v največji ponižnosti
in spoštovanju stoje pred svojim Gospodom,
kakor dvorni ki pred cesarjem!

Predragi kristijani! Ker tudi vi darujete,
zakaj ne posnemate pobožnega Herberta, ki
se je obnašal pri sv. maši kakor angel; ali
sv. Frančiška Salezija, ki je pristopal k oltarju
z veliko pobožnostjo, z zbranim duhom ter
največjim spoštovanjem, da je bil pred oltar¬
jem bolj podoben angelu kakor človeku.

Tudi mi bi imeli biti podobni angelom,
ko smo pri sv. maši. Kakor angeli bi imeli
biti ponižni, polni svetih občutkov; kakor
angeli bi imeli plamteti ljubezni do Boga,
in ta ljubezen bi imela nas uničiti, kakor je
uničila Kristusa ljubezen do nas. Da, taki
bodimo! Častimo najsvetejšo daritev, ki je
solnce zemlje, čudež neizmerne modrosti,
moči in dobrotljivosti božje!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

i. Jezus moj, ki si se daroval meni, jaz
darujem se tebi!

204

2. Popraviti želim vse tebi storjeno hudo,
in storiti hočem za to, kar bodo za-
mogle moje moči!

3. O Marija, pribežališče grešnikov, usmili
se me!

Iskrice.

1. Ali večno veselje z izvoljenimi v ne¬
besih, ali večno trpljenje z zavrženimi v peklu.

2. Kdor ne napreduje na Gospodovem
potu, — nazadujel

3. Kdor hoče postati svet, mora odstra¬
niti vse iz srca, kar ne meri na Boga!

27. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

Kako strašno grešijo oni, ki pristopajo k
sy. obhajilu s smrtnim grehom y sren.

1.

Premišljuj, pobožna duša, strašni božji
rop, katerega storijo oni brezbožni ljudje, ki
se predrznejo prejemati Jezusa Kristusa, ne-
omadeževano jagnje, v svoje nečisto, ostudno
srce. Moj Bog! Kaka zveza med lučjo in
temo, med Kristusom in Belialom, med ne¬
besi in peklom! Izmed grozovitostij, kar
jih je izmislila domišlija surovih poganov,

205

je na prvem mestu gotovo nečloveška ka¬
zen trinoga Maksencija. Zaukazal je namreč
živega človeka privezati mrliču, in sicer tako,
da so prišla usta na usta, oko na oko, noga
na nogo. Tako združena ostala sta toliko
časa, da je tudi živi človek vsled smradu in
gnilobe mrličeve začel gniti ter je umrl v
groznih mukah.

Podobno, če ne večjo grozovitost de¬
lajo v nekem pomenu oni nesrečneži, ki s
smrtnim grehom stopajo k sv. obhajilu. Zakaj
taki združujejo živo in zveličavno telo Kri¬
stusovo s svojo mrtvo, gnilo dušo. Duša v
smrtnem grehu je namreč v božjih očeh naj-
ostudnejša reč na zemlji. Tako združenje je
zato zlobnejše, kakor bi se družil nadangel
Mihael z luciferjem, ker je nasprotje med
Bogom in grehom še večje, kakor ono med
sv. Mihaelom in hudobnim duhom.

Blaženi Lenard pripoveduje o neki po¬
božni duši, da je videla nekega dne pristo¬
piti takega brezbožneža k sv. obhajilu. Ko
se je približal oltarju, zagledala je v mašni-
kovi roki namesto hostije ljubo dete, ki se
je na vse kriplje z rokami in nogami branilo,
vstopiti v usta takega brezbožneža.

Dobro bi bilo, da bi se vsem takim
zločincem zgodilo, kar je vzdramilo grešnico
Marijo Egiptovsko, da je zapustila grešno živ-

206

ljenje ter postala velika spokornica. Le iz
gole radovednosti, če ne iz slabšega namena,
je šla v Jeruzalem, da bi videla, s kakšnim
bliščem in sijajem se ondi obhaja praznik
povišanja sv. križa. Ko je gledala obilno
množico vernega ljudstva, ki je od vseh stranij
vrelo k templju, da bi tam počastilo presveto
znamenje našega odrešenja, podala se je tudi
sama proti svetišču. Že je bila na pragu cer¬
kve, ravno je hotela vstopiti, ali glej: nevidna
moč jo pahne nazaj. Osupnjena sicer, ali še
ne vsplašena hoče še enkrat vstopiti, a glej:
nov udarec jo porine še dalje nazaj. V tretjič
poskusi svojo srečo, ali vse zaman. Skrivna
moč jo znova močno potisne nazaj.

Dal Bog, da bi se tako godilo tudi brez-
božnikom, kateri se predrzno približujejo sv.
mizi. Tudi nje naj bi zgrabila mrzla roka in
jih potisnila nazaj. In če jih Bog noče od¬
vračati s čudeži od mize Gospodove, imela
bi jih vsaj živa vera v njegovo pričujočnost
odstrašiti in odrivati od tako strašnega zlo¬
činstva.

Sv. Jeronim se ni upal vstopiti v cerkev
mučenikov, ker mu je očitala vest, da se je
enkrat udal jezi. Tresel se je samega strahu,
vrgel se na sveti prag, ga poljuboval in prosil
za veliko milost, da bi zopet smel vstopiti,
fa svetnik je noč in dan prebiral sv. pismo

207

in je zato dobro vedel, koliko umivanj je
Bog zahteval od judov, kadar so hoteli vsto¬
piti v svetišče. Znana mu je bila strašna
kazen, katera je zadela onega, ki je prišel
na ženitovanje brez svatovske obleke. Poznal
je dobro, kako strašno je žugal Gospod ju¬
dom, ko so se predrznih priti v tempelj z
grešnim srcem: »Vi,« govori Bog po pre¬
roku Jeremiju, »vi občujete najprej z razboj¬
niki, ubijalci, prešestniki in z ljudmi, ki laž
molijo in malikom darujejo, — in potem
pridete v mojo hišo in pred moje oči. Je-li
moja hiša postala jama razbojnikov ? Jaz sem,
kateri sem vas videl; zavoljo tega bom vas
zavrgel izpred svojih očij, kakor sem zavrgel
vaše brate, potomce Efrajmove. In ti, Jere¬
mija, ne moli več za tako ljudstvo, nobenih
hvalnic, nobenih priprošenj ne prinašaj več
za-nj v pred me; ne bom te namreč uslišal!«

Če je tedaj po mnenju sv. Jeronima in
zlasti po besedah Boga samega že tako strašna
hudobija, priti v njegov tempelj z grešnim
srcem, kaj še le mora biti: sprejeti najčistej¬
šega in najsvetejšega Boga v nečisto srce?
Sv. Tomaž iz Vilanove se je tresel, ako je
samo mislil na to. »Groza meje, ko to
jzgovarjam in tresem se na vsem
životu.«  (4. govor o sv. R. T.)

Sv. Avguštin si ni mogel misliti dosti

208

velike kazni, ki bi jo zaslužili ljudje za tako
hudobijo. »Rajši bi prestal kazen
Kajfeževo, Herodeževo, Pilatovo,
kakor kazen mašnika, ki nevredno
mašuje.« (O sv. maši.) Sv. Katarina Sijenska
ni vedela za take brezbožneže drugih imen,
kakor: vidni hudobni duhovi, šotori in templji
hudičevi.

II.

Premišljuj še nadalje, pobožna duša,
grdobo, grozovitost in ostudnost hudobije,
katero zakrivijo oni, ki nevredno pristopijo
k sv. obhajilu. Kaj bi rekla ti, ko bi našla
slučajno sv. hostijo v kaki mlaki ? Ali bi te
ne napolnil tak pogled z grozo ? In glej,
kadar prejemajo taki brezbožniki sv. hostijo
v dušo, omadeževano s smrtnim grehom,
postavljajo sv. hostijo na tako ostuden in
smrdljiv kraj, da bi Jezus Kristus, ko bi še
mogel trpeti in umreti, moral umreti samega
gnusa pred nestrpljivim smradom; kajti za
njega je grešna duša veliko bolj ostudna,
kakor za nas gnila mrhovina!

O nesrečna srca, kako se morete pre¬
drznih delati toliko hudobijo! Glej, ko bi
sprejel v svojo hišo lastnega kralja, ali bi
mogel pripustiti, da bi kralj tam našel svo¬
jega sovražnika, izdajico ali puntarja? Gotovo
ne! Pri sv. obhajilu pa sprejmeš v svoje srce

209

Gospoda celega sveta, kralja vseh kraljev,
svojega Stvarnika, svojega Boga. In če ga
sprejmeš v smrtnem grehu, najde Gospod v
tvojem srcu svojega največjega sovražnika,
to, kar na svetu najbolj sovraži in kar mora
neskončno sovražiti; kajti, ko bi tudi le za
trenutek neskončno ne sovražil smrtnega
greha, bi v tem trenutku jenjal biti sam Bog.
Po smrtnem grehu je namreč bil izdan, ta
mu je prinesel sramotno smrt. Bi se-li upal
požreti ostro orožje, katero bi ti prerezalo
grlo in raztrgalo čreva? Nekaj še veliko
hujšega pa delaš, ako se nevredno bližaš
Jezusu Kristusu; kajti ti ješ in piješ, kakor
pravi sv. Pavel, svojo obsodbo, t. j. večno
pogubljenje.

Če pristopiš s smrtnim grehom k sv.
obhajilu, ukončaš najkrasnejše in najizvrst-
nejše delo božje modrosti. Tridentinski cer¬
kveni zbor uči, da nam je Jezus Kristus s
presvetim Rešnjim Telesom dal vse zaklade
svoje božje ljubezni. Saj pravi sv. Avguštin:
»Akoravno je Jezus Kristus neskončno mo¬
der, nam ni vedel kaj boljšega dati; ako-
ravno je neskončno mogočen, nam ni mogel
večjega dati, in akoravno je neskončno bo¬
gat, nam ni mogel zapustiti večjega bogastva,
kakor samega sebe!« Čemu nam pa je za¬
pustil ta neizmerni zaklad? Hotel se je z

Premišljevanja o piesv. R. Telesu.

14

210

nami najtesneje združiti, hotel je nas, kolikor
je to mogoče, spremeniti v svoje bistvo;
hotel je, da postanemo deležni božje narave,
v kolikor je to mogoče stvari.

In glej, ako greš k sv. obhajilu s smrt¬
nim grehom, uničiš vse vzvišene in ljubeznive
namene svojega božjega Zveličarja ter delaš
ravno nasprotno. Po strašnem božjem ropu
se ločiš in oddaljiš zmerom bolj od svojega
Boga in zidaš med seboj in med njim naj¬
večjo in najmočnejšo pregrajo. Združuješ se
pa vedno bolj z njegovim največjim nasprot¬
nikom, hudim duhom, da, izpreminjaš se
nekako v njega in dobivaš njegovo naravo,
ki je v vednem nasprotstvu z Bogom.

Zares, komaj je Judež nevredno vzel
grižljej, pripoveduje sv. evangelij, je šel v
njega hudič, ki ga je zapeljal, da se je obesil
na drevesu. L mrl je grozne smrti, kajti po¬
čila so mu čreva in se razsula na zemljo,
kakor poroča sv. Peter. Ako se tudi ne vi¬
dijo zmerom očitna znamenja nevrednega
sv. obhajila, nevidno se vendar zmerom ločiš
od Boga in se vežeš s hudičem, ker si ješ
po nevrednem obhajilu večno pogubljenje.

III.

Premišljuj, pobožna duša, še, kako se mo¬
tijo oni, ki sklepajo iz hudobije nevrednega

211

obhajila, da je sploh boljše, nikdar ne pri¬
stopiti k sv. obhajilu. Kajpak je resnično,
da je boljše, sploh ne pristopiti k sv. obhajilu,
kakor s smrtnim grehom. Ali greh je, nikdar
ne pristopiti ali pristopiti zelo redko. Kaj bi
rekel o človeku, kateri je zaužil zastrupljeno
jed, prišel tako v smrtno nevarnost in ki
sedaj iz tega sklepa, da je sploh boljše, pu¬
stiti vsako jed? Manjše hudo je seveda, bi
mu ti odgovoril, rajši nič več ne jesti, kakor
Pa zauživati strup. Strup te usmrti v neka¬
terih urah, in zavoljo tega se ti zdi večje
hudo; ako pa ničesar ne zauživaš, bodeš v
nekaterih dnevih gotovo tudi umrl! Tedaj,
če čisto nič ne ješ, je tudi veliko hudo.

Uporabimo to! Ako greš s smrtnim
grehom k sv. obhajilu, si takoj nakoplješ
sodbo večne smrti, in za to je za-te tudi
večje hudo, kakor bi nikoli ne bil šel k
sv. obhajilu. Ali tudi to te privede, če tudi
ne tako hitro, do večne smrti. Kakor^ je
telesna hrana potrebna truplu za časno živ¬
ljenje, tako potrebuje tudi duša za življenje
v milosti božji hrane presvetega Rešnjega
-Telesa. »Ako ne bodete jedli mojega
mesa in ne bodete pili moje krvi,«
Jasno pravi Kristus množicam, »ne bo¬
dete imeli v sebi življenja.«  Kakor
moramo pogostoma zauživati telesno hrano,

14 *

212

da ostanemo zdravi, čvrsti in krepki, tako je
tudi skoraj nemogoče, da bi ohranila duša
življenje milosti, ako le redko prejema skriv¬
nostno hrano presv. Rešnjega Telesa.

Glej, to moramo iz prejšnjega sklepati!
Ne govori tedaj, da je boljše, ne pristopiti k
sv. obhajilu, ampak reci, da je potrebno,
večkrat vredno  iti k sv. obhajilu. Kdor
nima čiste in mirne vesti, naj uniči grehe v
dobri spovedi o celem življenju, in potem
naj pristopi k mizi Gospodovi. Potem pa
naj hodi redno k spovedi in k sv. obhajilu,
kolikorkrat mu je le mogoče. Le dobro in
skrbno naj se pripravlja in kmalu bo spre¬
menjen v novega človeka. Hrana presvetega
Rešnjega Telesa je božja jed in je vsemo¬
gočna, da obrodi v nas sad življenja in več¬
nega zveličanja. Ali ona deluje po tem, ka¬
kor je kdo pripravljen in razpoložen, tako
da postane celo smrten strup za onega, ka¬
teri jo nevredno zauživa. »Hudobnim je smrt,
— življenje dobrim«, poje sv. cerkev. Glej,
kolik razloček med eno in isto hrano!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

x. Katero večje veselje bi mogel imeti,
kakor da dopadem le tebi, moj Bog?

213

2 . Ljubiti te hočem, o Bog, iz celega srca
in iz naj čistejšega namena!

3- Ljubljene rane mojega Jezusa, od vas
upam potrpežljivosti v svojih nadlogah !

Iskrice.

1. Kakoršno življenje, takošna smrt!

2. Ako si po storjenem grehu zbegan,
nisi ponižen, temveč napuhnjen.

3. Bolečine, uboštvo in zasramovanja so
božjega Zveličarja vedno spremljala in sprem¬
ljajo tudi njegove učence.

28. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

K st.  obhajilu moramo pristopati s
čistim srcem,
i.

Premišljuj, pobožna duša, kako čistega
srca moramo biti, če hočemo prejeti Jezusa
Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu. On je,
kakor pravi sv. pismo, brezmadežno jagnje,
katero se pase med belimi lilijami. Kako čisti
se moramo prikazati pred najsvetejšim Bogom,
ki najde madeže celo na najvzvišenejših se-
tafinih ? Vzbudi v sebi živo vero in zamisli

214

se na sveto mesto, kjer ima Bog svoj pre¬
stol. Glej, tam ne najdeš nič nečistega, oma¬
deževanega, ničesar, kar bi ne bilo očiščeno
v sedmerem ognju. Vse je polno dragih
kamenov, smaragdov, rabinov in topasov,
polno najredkejših biserov! Ali vidiš ono
žlahtno trumo duhov, ki lesketajo v snežno-
beli obleki svoje nedolžnosti? Ti so okrog
nebeškega jagnjeta in ga povsod spremljajo,
ker vse druge prekosijo po svoji srčni čistosti:
«Device namreč so: ti hodijo za
jagnjetom, kamorkoli gre.«  (Skrivn.
raz. 14, 4.) Vidiš-li tudi one, ki stojijo pred
prestolom in v veliki pobožnosti povešajo
s voje glave? Angeli so, ki se iz velikega
spoštovanja pred njegovim častivrednim ve¬
ličanstvom ne upajo povzdigniti svojih očij
in mu pogledati v obraz.

Od nebeškega prestola pa stopi zdaj v
duhu k prestolu ljubezni, katerega si je on
v brezmejni svoji dobrotljivosti postavil na
naših oltarjih ter premišljuj, s kako či¬
stim srcem se mu moramo približevati, da
ga vredno prejmemo pri sveti mizi. Gorje
onemu, ki bi se predrznil piti z nečistimi
ustnicami presveto božjo kri, in zauživati v
sprideno in od greha omadeževano srce pre¬
sveto meso! Jezus je podoben snežnobelemu
golobu; kako bi tedaj mogel prebivati med

215

nečistimi jastrebi ? Jezus je podoben bistremu
potoku; kako bi se tedaj mogel stakati z
vodami nečednih mlak? Jezus je nedolžno
jagnje;; kako bi se mogel bratiti z nečistimi
živalmi? Pregrešno bi bilo kaj takega le
misliti. Kdo je čistejši od blažene Device
Marije, katero vsi častijo in občudujejo kot
zrcalo čistosti? Omenjam le, da je bila po¬
polnoma neomadeževana že v prvem trenutku
svojega spočetja ter je ostala brezmadežna
vse svoje življenje; kajti nikdar ni storila niti
najmanjšega greha. In vendar, ko govori sv.
cerkev o včlovečenju božje Besede, strmi in
se čudi preveliki ljubezni Jezusovi, da se je
ponižal zavoljo našega odrešenja priti v njeno
naročje, ki je bilo vendar tako čisto in ne-
omadeževano.

Pa, moj Bog, ali ne prejema pri sv. ob¬
hajilu vsakdo ravno istega Jezusa, kateri je
prišel v naročje preblažene Device Marije?
Gotovo; in zavoljo tega imenuje po pravici
sv. Avguštin sv. obhajilo včlovečenje, ki se
vedno ponavlja ter nadaljuje. Kdo more tedaj
povedati, kako čisto bi moralo biti naše srce,
da bi bilo vredno najtesneje združiti se z Je¬
zusom? Ako se cerkev čudi, da se je večna
Beseda ponižala priti v najčistejše krilo prebla¬
žene Device, kako bi se še le čudili in strmeli vsi
angeli,ko bijezusa videli vstopiti v grešno srce ?

216

Duhovniki stare zaveze so bili zavezani
čisto in sveto živeti, ker so nosili v svojih
rokah svete posode: »Očistite se, ki no¬
site svete posode!«  (Iz. 52, 11.) Kaj
je pa večja milost, nositi svete posode v
rokah, ali pa prejemati najsvetejše meso Kri¬
stusovo na jezik in ga nositi v srcu? »Zares,«
pravi sv. Dijonizij, »tako sveto opravilo za¬
hteva tudi največjo čistost!« — Zavoljo tega
sv. Pavel resno opominja, naj vsakdo, predno
se bliža tej najsvetejši večerji, da bi se hranil
s to angelsko hrano, vstopi prej v svoje srce
ter preišče svojo vest, ali je v milosti božji
ali pa živi v smrtnem grehu: »Naj torej
človek presodi samega sebe, in tako
naj je od tega kruha in pije od tega
keliha.«  (I. Korin. 11, 28.)

Komur vest ne očita nobenega smrt¬
nega greha, naj pristopi ponižno, da prejme
kruh življenja. Kogar pa vest vznemirja
in peče zavoljo kakega smrtnega greha,
naj vendar zavoljo svojega zveličanja ne hodi
k mizi Gospodovi, dokler ni popolnoma čist;
kajti v smrtnem grehu bi si jedel sodbo in
pil pogubljenje ter našel tam strup, kjer drugi
najdejo zdravilo.

II.

Predno je prišel Gospod na goro Sinaj,
da bi dal svojemu ljudstvu zapovedi, zaukazal

217

je Mojzesu: »Idi k ljudstvu in posveti
jih danes in jutri in naj opero svoja
oblačila. In naj bodo pripravljeni
za tretji dan. Zakaj tretji dan bo
prišel Gospod pred vsem ljudstvom
na Sinajsko goro.« (II. Mojz. 19, 10.)
Ko je sv. Ambrozij premišljeval to povelje
božje, je rekel: »Božji prihod na goro Si¬
naj je bil predpodoba njegovega prihoda
na oltar v presvetem Rešnjem Telesu. Tukaj
prihaja v podobah kruha in vina, da obišče
svoje ljudstvo in je napolni s svojimi milostmi.
Ce je pa že predpodoba zahtevala tako pri¬
pravo, kakšno še le nje resnica? Ako je
sama predpodoba od izraelskega ljudstva
tirjala tako svetost in tako čistost, kakšne
svetosti in čistosti je še le treba, da prejmemo
Jezusa v presvetem zakramentu, na katerega
kaže predpodoba?

Ko je David po Natanovem nasvetu
sklenil sezidati tempelj, v katerem bi postavil
skrinjo zaveze, je zaklical začudivši se nad
velikostjo takega podjetja: »Delo je ve¬
liko, zakaj ne pripravlja se prebi¬
vališče človeku, marveč Bogu.«  (I.
Paralip. 29, 1.) Da, veliko delo je, katero
sem začel. Tu se postavlja palača ne člo¬
veku, temveč Bogu samemu, Gospodu veli¬
čanstva in slave, kralju nebes!

218

Ali kaj je hranila skrinja zaveze, katero
je David tako spoštoval, da je imel skoro
za najbolj imenitno delo svojega vladanja,
da bi pripravil za njo krasno stanovanje?
Hranila je samo kameniti plošči, na katerih
je bila zapisana Gospodova postava, in po¬
sodo z mano, ki je bila predpodoba presv.
Rešnjega Telesa. In če je bil David že za¬
voljo nje v skrbeh, kaj bi bil še le rekel in
storil, ko bi bil moral pripraviti stanovanje
Bogu samemu? Kaj bi bil še le rekel in
storil, ko bi moral Gospodu nebes pripraviti
tempelj v svojem srcu? Kakšna sramota za
kristijane, ki se tako malo prizadevajo, pri¬
praviti Jezusu Kristusu v svojem srcu vredno
prebivališče! Razsvetli nas Gospod v sveti
veri, da razumemo, kaj se pravi, pripravljati
stanovanje ne človeku, temveč Bogu!

Ali premišljuj, pobožna duša, še bolj
globoko to resnico. Če so morali že oni,
ki so v stari zavezi jedli ogledne kruhe, biti
čistega srca, kakšno čistost in svetost tirja
Gospod še le od onih, kateri se hočejo hra¬
niti s kruhom življenja, z njegovim lastnim
mesom? Če je moral seraf z živim ogljem
očistiti ustnice preroku Izaiju, da je zamogel
oznanjevati besedo božjo, kako čisti in sveti
moramo biti še le mi, ki ne oznanujemo
morebiti samo besedo božjo, marveč preje-

219

mamo v svoje srce v resnici in bistveno ne¬
izmerno božje veličanstvo, včlovečeno Besedo
božjo ?

III.

Premišljuj, pobožna duša, kakšen tempelj
je Bog hotel imeti, ko je dovolil Salomonu,
da ga zida. Hotel je, da bi po velikosti,
bogastvu in krasoti bil bolj podoben čudežu
kakor delu človeških rok. Po obsegu je pre¬
kosil vse palače sveta; nakopičeno je bilo tu
neizmerno bogastvo. Cedrov les in najdra¬
gocenejši mramor nista bila nič v primeri s
čisto zlatimi ploščami, ki so pokrivale stene
od spodaj do zgoraj v onem delu veličastne
stavbe, kateri je bil namenjen edino le za
službo božjo; še celo žeblji so bili iz čistega
zlata. Krasota je bila tako čarobna, da je
popolna izpeljava v vsaki vrsti podobarstva,
ploskorezbe in stavbarstva prekosila vrednost
porabljene tvarine. Tudi svete posode so
bile pravi čudeži krasote in umetnosti, tako
lepo in okusno so bile izdelane. Ali zakaj
je Gospod Bog Salomonu zaukazal, da mu
mora zidati tako krasno stanovanje in tako
imenitno stavbo ? Brezdvomno, ker je nas
hotel s tem opomniti na čistost in lepoto,
ki se mora nahajati v duhovnih templjih — v
naših dušah, kadar ga prejemamo v presv.
Rešnjem Telesu! Božji hiši se spodobi

220

svetost! Ako se pa že hiši božji, ki je
vendar le nekaj zunanjega, spodobi svetost,
kako svete morajo biti še le naše duše, ka¬
tere postanejo pri sv. obhajilu prebivališča
božja? Moj Gospod, zakaj bi zahteval tako
veliko snažnost v svojih cerkvah, ko bi ne
bilo treba očistiti kar najbolj mogoče srce,
v katero prihajaš pri sv. obhajilu? Zakaj za¬
poveduje cerkev duhovnikom, da smejo po¬
svečevati tvoje presveto telo le na najčistej¬
šem platnu in blagoslavljati tvojo presv. kri
le v zlatih ali srebrnih kelihih, ako bi ne
bilo treba imeti tudi onim čistega srca, ka¬
teri te prejemajo. Ali' imaš morebiti le na
tem svoje veselje, da stanuješ med mramor-
jem in na zlatem prestolu? Se-li ne brigaš
bolj za to, da bi bili zlati oni ljudje, kateri
se bližajo sveti mizi, da bi se hranili s tvojim
presvetim, neomadežanim mesom? Ali nisi
morda zavoljo tega zaukazal, da se ti zidajo
krasne cerkve, da bi nas ravno po zunanji
krasoti opomnil na notranjo lepoto, ki mora
kinčati naše srce, če te prejemamo ? Da, to
je tvoj edini in glavni namen. Ti zahtevaš za
svoj tempelj velike prostorne palače, da se
spominjamo na tvojo neizmerno in neskončno
velikost ter se ti približujemo z največjo po¬
nižnostjo in pobožnostjo. Ti hočeš krasne
posode, orodja in zagrinjala le zavoljo tega,

221

da se iz tega učimo, pred sv. obhajilom
kinčati svoje srce s čednostmi. Ti zahtevaš
krasoto in blišč v tvoji hiši le, da mi spo¬
znamo, kako mora biti naše srce, ko te pre¬
jemamo. Tam ne sme biti nobenega ma¬
deža, nobenega greha.

Skrbno se zato potrudi, pobožna duša,
očistiti svoje srce vsakega madeža, predno
pristopiš k sv. obhajilu, za katero ne moreš
nikoli biti dosti čista. Mojzes je moral se¬
zuti črevlje, predno se je bližal grmu, sredi
katerega je bil Gospod Bog. S tem nas je
hotel Bog učiti, kako čisti moramo biti, ko
se hočemo razgovarjati z Gospodom v mo¬
litvi. Za apostole pa ni bilo zadosti, da so
odkrili noge; morali so sijih tudi umiti, d&,
celo nebeški Zveličar sam jim je umival noge,
nam v poduk, da, če hočemo z dobičkom
prejeti sveto obhajilo, ne zadostuje navadna
čistost srca, marveč se moramo skrbno in
izvanredno pripravljati. Pred mano je padla
na zemljo zmerom obilna rosa, da bi nekako
očistila prostor za nebeško hrano. Tako so
morali tudi ogledni kruhi biti iz najlepše
moke, postavljeni na popolnoma snažno mizo
in potrošeni z najdragocenejšim kadilom, da
bi bili po tej veliki čistosti pripravni, biti
predpodoba presvetega Rešnjega Telesa in
da bi nas opominjali, s kako posebno čistim

222

srcem se moramo pripravljati vsakikrat na sv.
obhajilo.

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Da bite, predragi Jezus, sedaj zamogel
ravno tako ljubiti, kakor sem te prej žalil!

2. Preljubeznivi Jezus, kateri si bil iz lju¬
bezni do mene zaničevan, stori, da bom
tudi jaz zaničevan iz ljubezi do tebe!

3. Drage Jezusove rane, ve ste moja to¬
lažba in moja moč!

Iskrice.

1. Na smrtni postelji bi vsi radi imeli,
da bi bili krščansko živeli.

2. Toliko smo, kolikor veljamo pred
Bogom!

3. Resnično ponižni se nima vrednega

nobene časti, misli pa, da zasluži vsako za¬
ničevanje. _

29 premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

K sy. obhajilu moramo pristopati z živo
vero.

1.

Premišljuj, pobožna duša, kako potrebno
je, da imaš prav živo vero, ako hočeš prejeti

223

v sv. obhajilu Jezusa Kristusa! Sv. vera je
sploh začetek in korenina našega opravičenja.
Zlasti potrebna je vera pri vseh božjih skriv¬
nostih; najbolj potrebna pa je pri skrivnosti,
ki se pred vsem imenuje skrivnost  vere.
Nikjer drugod namreč ni Bog tako skrit,
kakor ravno v najsvetejšem zakramentu. V
ustvarjenju se Bog sicer skriva telesnim
očem, katere vidijo le zunanjost rečij, ali
razodeva se očem duše, ki spoznajo v stva¬
reh Boga, kakor solnce v ogledalu. To pa
ne velja o presvetem Rešnjem Telesu. Tukaj
namreč se Bog skriva ne samo čutom, am¬
pak tudi človeški pameti, katera sama iz
sebe ne more prodreti zagrinjala, za ka¬
terim je Jezusova božja narava skrita v nje¬
govem človečanstvu in človečanstvo v podobi
kruha. Oživi zato svojo vero, predno se pri¬
bližuješ sveti mizi, da bodeš res z veliko
koristjo zaužila presveto telo. Prizadevaj se
tudi, vzbuditi v sebi veliko spoštovanje pred
veličanstvom Boga, katerega hočeš prejeti v
svoje srce.

Veruj, da sprejemaš velikega Boga, pred
katerim se trese zemlja in drobe gore v
prah, na katerega povelje se prikažejo zvezde
v polni svetlobi. Trdno veruj, da sprejemaš
vsemogočnega Boga, ki zaukazuje valovom
morja in umirjuje naj silovitejše viharje, ka-

224

terega uboga vsa narava. Ti sprejemaš ve¬
ličastnega Boga, ki stanuje v nepristopni
svetlobi in pred katerim zakrivajo celo angeli
svoje obraze iz velikega spoštovanja do nje¬
govega neizmernega veličanstva ....  Trdno
veruj, da sprejemaš Boga, katerega ne mo¬
rejo obseči niti široki zemeljski prostori, niti
globoki morski prepadi, niti neizmeri oboki
nebeški ....  Veruj, da sprejemaš Boga, ka¬
teri je bogastvo dušam, tolažba žalostnim,
luč slepim, vodnik zapeljanim, zdravnik bol¬
nim, olajšava stiskanim, moč slabim, veselje
izvoljenim in radost nebes. Z eno besedo:
Veruj, da sprejemaš v svoje srce vse, kar¬
koli hranijo nebesa lepega in dragega. Tako
se bodeš najboljše pripravila, da bodeš
zadobila tudi sadove presvetega obhajila.
»Zakaj ta zakrament,« pravi sv. Tomaž, »je
božja skrivnost, ki jo moremo spoznavati
samo v luči sv. vere. In ravno s tem, da trdno
verujemo, smo Bogu dopadljivi, zakaj mi mu
darujemo najlepšo prednost svoje duše, če
mu podvržemo svojo pamet ter verujemo
njegovim besedam. Tako mu pripravljamo
v srcu vredno prebivališče.«

II.

Premišljuj, pobožna duša, da se mora
živa vera, s katero moramo Jezusa Kristusa

225

sprejemati v presvetem Režnjem Telesu, po¬
kazati ne samo v besedah in mislih, temveč
tudi v dejanjih. Posnemaj sv. Janeza Zlato-
usta, ki si je v duhu prestavljal, da vidi
okrog mašnika, ki daruje, in okrog oltarja,
na katerem je Jezus v presvetem Zakramentu
pričujoč, veliko trumo angelov. Misli si,
da jih vidiš, kako v nepretrgani vrsti pri¬
hajajo iz nebes, kako časte nebeškega kralja
s svojimi slavospevi in s svojimi molitvami.
»Pri sveti maši obdajajo angeli
mašnika pri oltarju, in cela truma
nebeških močij povzdigne svoj
glas in vsi angeli obrneni  proti ol¬
tarju, kjer se Kristus daruje, mo¬
lijo, dokldr ni daritev končana.«
(Sv. Jan. Zl. o sv. maši.)

Lahko si tudi predstavljaš pri nekrvavi
daritvi, da gledaš, kako se veličanstveno
odpirajo nebesa, Kristus zapušča nebeški
prestol ter stopa obdan od angelskih trum z
veliko močjo in veličanstvom na naše oltarje.
Tako si je mislil sv. Gregorij: »Kdo bi
dvomil, da se pri daritvi sv. maše
na mašnikovo besedo odpirajo ne¬
besa, in da so pri tem opravilu, ka¬
tero opravlja Jezus Kristus sam,
pričujoče trume angelov?«  (4. knjiga
razgovorov, 50. pogl.)

Pi - emišljevanja o presv. R. Telesu.

15

226

Potem pa premišljuj svojo lastno revščino
in primerjaj jo s takim veličanstvom in s tako
slavo. Iz tega premišljevanja bodeš spoznala,
da se moraš najglobokeje ponižati ter vzbu¬
diti v svojem srcu pobožnost, spoštovanje in
sveti strah. Misli na stotnika v evangeliju in
skesano ponavljaj njegove besede: »O Go¬
spod, nisem vreden, da greš pod
mojo streho!«  Kdo sem jaz, da hočeš
priti to jutro k meni? Gh, jaz nisem vredna
tolike milosti! Tako je že v prvih stoletjih
podučeval Origen svoje vernike, rekoč: »Ka¬
dar prejmeš to sveto hrano, to nestrohljivo
jed, ta kruh pravega življenja, tedaj pride
Bog v tvojo hišo. Ponižaj se torej najglo¬
bokeje in govori s stotnikom: Gospod,
nisem vredna, da prideš v mojo
siromašno hišo!«

Veliki cerkveni učenik sv. Jeronim je
nevarno zbolel ter prosil za sveto popotnico.
Ko se je približal mašnik s sv. zakramentom
njegovi sobici, se je dal vzdigniti iz postelje,
zbral je zadnje svoje moči, pokleknil na gola
tla, globoko se priklonil, trkal na svoje prsi
in z velikim hrepenenjem prejel najsvetejše
telo svojega božjega Zveličarja. (Marcelij.
IV. knjiga.)

Sveti nadškof Viljem iz reda Cistercijanov
je v smrtni nevarnosti goreče poprosil za

227

presveto Rešnje Telo. Akoravno so ga moči
že popolnoma zapustile, da se ni mogel
več obrniti od ene strani na drugo ter ni
mogel več zaužiti niti kapljice vode, se je
vendar v istem trenutku, ko je prišel Jezus
v presvetem Rešnjem Telesu v sobo, nepri¬
čakovano vzdignil iz postelje, da so vsi pri¬
čujoči kar strmeli. Kakor plamen svetilnice,
ki že ugaša, vendar še enkrat bliskoma vz-
plapola, tako se je poživil tudi ubogi bolnik
in srčno šel naproti svojemu Gospodu. Več¬
krat se je še pripognil in je pokleknil, da bi
pobožno molil v zakramentu svojega Boga.
Med takimi znamenji žive vere in najglobo-
kejše ponižnosti prejel je spodobno presveto
popotnico. (Surij, 10. prosinec.)

Glej, koliko moč je imela živa vera pri
teh svetnikih, kako srečna je bila njih smrt.
Tudi mi jih moramo posnemati v živi veri,
ako hočemo, da bode nam koristilo presv.
Rešnje Telo. Zlasti pa moramo kazati svojo
vero v dejanju, da tudi na zunanje z velikim
spoštovanjem in globoko ponižnostjo spre¬
jemamo v svoje srce tako velikega gosta!

III.

Premišljuj tretjič, pobožna duša, da mora
biti naša vera, če prejmemo Kristusa v pre¬
svetem Rešnjem Telesu, ne samo dejanska,

15 *

228

temveč tudi trdna,  tako da izključi vsako
senco dvoma o tej preveliki skrivnosti! Sv.
apostol Jakob govori o veri, s katero mo¬
ramo opravljati svoje molitve ter dostavlja,
da ne smemo nikdar dvomiti, ali imeti kake
pomisleke, marveč trdno moramo pričakovati
to, za kar prosimo. On primerja človeka, ki
dvomi, bode-li uslišan, morskim valovom, ki
so vedno nemirni, ker jih viharji zmerom
vzdigujejo in premetavajo. In konečno pravi,
da taka molitev nikoli ne bo uslišana in ne bo
nagnila Boga, podeliti nam kako milost.
»Kdor moli, naj prosi z zaupanjem
brez vsega pomišljanja; zakaj kdor
pomišlja,  je podoben morskemu valu,
katerega veter goni in premetava
sem ter tja. Zato naj tak človek ne
misli, da bode kaj prejel od Go¬
spoda.«  (Jak. 1, 6. 7.)

Kar pravi sv. apostol Jakob vernikom
o molitvi, ravno isto hočem ti, pobožna duša,
povedati o sv. obhajilu. Ako želiš zaužiti z
veliko koristjo presveto Jezusovo meso, pri¬
stopi k sv. mizi s trdno vero na njegovo moč
in dobrotljivost, da bode izključen vsak dvom
in vsako vznemirjanje. Zakaj, ako dvomiš,
si podobna razburkanemu morju in ne smeš
upati, da ti bode sv. obhajilo koristno. Ve¬
lika in brezdvomno globoka je skrivnost, ki

229

je zakrita pod podobama v presv. zakramentu;
ali kdo se upa staviti meje božji vsemogoč¬
nosti? Mi vemo, in to zadostuje, da je Jezus
Kristus sam rekel, da je pod tem zagrinjalom
pričujoče njegovo presveto telo in njegova
presveta kri. Zadosti je nam, da vemo, da
je pričujoč Bog, kateri vse zamore, kar hoče;
Bog, kateri se ne more motiti; Bog, katerega
veličanstvo občudujemo v prelepih resnicah
naše vere, katero je prinesel Odrešenik iz
nebes na zemljo. Da je ta skrivnost neza-
popadljiva in temna, to ne sme slabiti naše
vere, temveč jo mora le utrjevati. Bog ima
najpopolnejši um, ker je neskončno bitje;
je-li potem čudno, da so njegova dela ne¬
izmerna in nerazumljiva ? Ravno isto je mi¬
slila sv. Terezija. Prepričana o neskončnem
veličanstvu svojega Boga je navadno govorila:
»Cim bolj vzvišene, skrivnostne in nezapopad-
ijive so resnice naše sv. vere, tem trdnejše
in pobožnejše je verujem, ker dobro vem,
da more božja vsemogočnost delati še večje
čudeže.«

Ako hočeš torej, pobožna duša, z veliko
koristjo prejeti sv. obhajilo, prizadevaj si,
da stopiš pred oltar s trdno, neomahljivo
vero v tistega, katerega hočeš prejeti. Veruj
trdnejše, kakor da bi ga videla z lastnimi
očmi ter prijela njegovo presveto meso s

230

svojimi rokami. Tako živo in trdno je ve¬
roval sv. Ludovik, kralj francoski, v ta božji
zakrament. Prigodilo se je nekoč pri daritvi
sv. maše v kraljevi kapeli, da se je pri po¬
vzdigovanju sv. hostije prikazal pred očmi
vsega zbranega ljudstva Jezus Kristus v po¬
dobi bliščečega in ljubeznivega deteta. Prosili
so mašnika, naj ne spusti svojih rok navzdol,
da naznanijo kralju čudoviti dogodek in
da tudi on more pogledati milo prikazen.
Plitro so tekli služabniki v kraljevo stanovanje,
da bi mu.naznanili čudež, ali sveti kralj jim
je odgovoril: »Take čudeže naj gre gledat,
kdor ne veruje, da je Jezus Kristus v sveti
hostiji pričujoč; jaz pa trdnejše verujem v
njegovo pričujočnost, kakor da bi ga videl
s svojimi lastnimi očmi.« In kralj ni hotel
zapustiti svoje sobe. — :  Imej tudi ti enako
trdno vero in bodi prepričana, da bodeš za¬
jemala iz sv. obhajila prave sadove svetosti!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8)

Vzdihljeji.

1. Uči me, Gospod, da spoznam, koliko
je vredna tvoja ljubezen!

2. Predragi Jezus, iz ljubezni do mene si
bil mučen, stori, da tudi jaz iz ljubezni
do tebe voljno trpim.

3. Najljubeznivejši Jezus, zavoljo tvoje

231

smrtne bridkosti upam trdno, da bom
tudi jaz mirno prenesel smrtne stiske.

Iskrice.

1. je oko, ki vse vidi — uho, ki vse
sliši — roka, ki vse zapiše 1

2. Človeška hvala nam nič ne pomaga,
če nas Bog graja; človeška graja nam nič
ne škoduje, če nas hvali Bog.

3. Pozabi na-se, in Bog bo mislil na-te!

30. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

K st. obhajilu moramo pristopati z go¬
rečo ljubeznijo,
i.

Presveto Rešnje Telo je zlasti zakrament
ljubezni. Z ljubeznijo moramo tedaj tudi mi
napolniti svojo dušo, ko se pripravljamo na
sv. obhajilo. Da vzbudiš v sebi ogenj lju¬
bezni, spominjaj se, pobožna duša, kako lju¬
bezniv je Jezus Kristus, katerega hočeš sedaj
prejeti. Ti sprejmeš Jezusa, nad katerim ima
nebeški Oče svoje dopadenje, kateri je veselje
in radost vseh zveličanih duhov v nebesih
in po katerem vzdihujejo in hrepene vsi sveti

232

popotniki na zemlji. Predstavljaj si nebeško-
mili obraz, ki je očaral vse ljudi in njih srca
vzbujal k čednosti; spominjaj se besed večnega
življenja, ki so tolažile potrte in žalostne duše;
misli na ljubeznive poglede, s katerimi je
Jezus ganil tudi najtrdovratnejše grešnike k
pokori, in na one dobrodelne roke, katere
so obilno delile milosti vsakemu revežu in
trpinu. In konečno preudarjaj nežnost lju¬
bezni, da“se ti popolnoma daruje v presve¬
tem obhajilu!

Lahko bi tako veliko milost skazal le
onim dušam, katere so r  krstno nedolžnost
ohranile brez madeža. Že to bi bila velika
milost in ponižanje. Saj je bilo tudi veliko
ponižanje, da se ni branil priti v Marijino
krilo, ko se je včlovečil. Ali ne! On je pri¬
pravljen priti tudi v naše srce, akoravno je
bilo prej prebivališče greha in hudega duha.
Kolika ljubezen, kolika dobrotljivosti

Spominjaj se svojih hudobij, s katerimi
si ga že žalila. Spominjaj se onega leta,
onega dne, ko si smrtno grešila in si nič¬
vredno stvar bolj čislala, kakor njega. Od¬
povedala si se njemu in njegovi večni družbi
zavoljo kratkega nečimurnega veselja 1 In
zdaj — glej in občuduj njegovo dobrotljivost!
Akoravno natanko pozna vse tvoje hudobije
in tvojo grdo nehvaležnost, vendar dobro in

233

ljubeznivo ravna s teboj. Pozabljeni so vsi
tvoji grehi, ne spominja se več tvoje hudo¬
bije, z dopadenjem gleda tvoje potrto in
skesano srce in prihaja k tebi s srcem, pol¬
nim nežne ljubezni.

S takim in enakim premišljevanjem vz¬
bujaj v svojem srcu plamen goreče ljubezni
do Jezusa. Z velikim zaupanjem se mu po¬
tem približuj in čisto mu odkrij v pobožnih
vzdihljejih svoje ljubeče srce. Govori mu iz
celega srca:

»Moj dragi Jezusi Vso se ti izročim
in želim, da bi le tebe goreče ljubila. Izpolni
na meni vse, kar si sklenil storiti z menoj
v svojem usmiljenju! Pridi v moje ubogo
srce, katero je tvoje; ti gospoduj za naprej
v meni in ne pripusti, da bi vnovič grešila
in te pregnala iz svojega srca. Ničesar naj
ne ostane v srcu, kar bi se ne dopadlo tvo¬
jim najčistejšim očem! Nadomesti ti, česar
jaz ne znam storiti, ali bi vendar rada sto¬
rila. Podpiraj mojo dobro voljo, ker hočem
biti vsa tvoja; pomagaj moji slabosti, raz¬
svetli mojo temo; razvnami moje mrzlo srce
z ognjem svoje svete ljubezni, da izbrišeš in
sežgeš v njem vse madeže mojih grehov.
Očisti tako moje srce, da bode gorelo edino
le za te ter hrepenelo edino le po tebi!«

234

II.

Premišljuj, pobožna duša, da je sad
sv. obhajila odvisen od ljubezni, s katero pri¬
stopaš. Cim večja je ljubezen, tem večji do¬
biček imaš od sv. obhajila. Sv. Katarina Si-
jenska je rekla: »Kadar prižgeš več sveč,
prejmejo sicer brez dvombe vse svetlobo in
toploto, ali najbolj gorijo in grejejo največje
sveče. Ravno tako zadobijo sicer vsi pra¬
vični pri sv. obhajilu milosti, ali največ oni,
kateri so se bolj skrbno pripravljali in so
za to bolj za milosti sposobni.«

V zgodovini cistercijanskega reda se
pripoveduje o pobožnem menihu, da je ob¬
čutil na jeziku neko neizrekljivo sladkost,
katera je trajala enkrat en dan, drugikrat tri
dni in nekolikokrat tudi celi teden. Nekoč
je moral dobri redovnik nekega svojih so¬
bratov zavoljo storjenega pregreška posvariti.
Ko ga je grajal, se je nekoliko razvnel in se
je pri tem pregrešil proti krščanski ljubezni
do bližnjega. On se ni zmenil za to nepo¬
polnost, ker si je mislil, da je to storil le v
sveti gorečnosti in šel je kakor navadno zo¬
pet k sv. obhajilu. Ali takrat se mu je zdela
sveta hostija, ki je bila prej vedno sladkejša
od medu, bolj grenka kakor pelin in zoper-
nejša kot žolč. Menih se je ustrašil nesreč¬
nega in nepričakovanega dogodka, in ker

235

mu vest ničesar drugega ni očitala, je hitro
spoznal, da pride to od tod, ker se je pre¬
grešil proti ljubezni do bližnjega. Delal je za
to strogo pokoro. — Iz tega lahko spoznaš,
pobožna duša, kako mora še le pomanjkanje
ljubezni do Boga ovirati sad sv. obhajila, če
ga je zamoglo zabraniti že malo pomanjkanje
ljubezni do bližnjega!

Svetniki so bili pri sv. obhajilu čisto
vtopljeni v božjo ljubezen; posluževali so se
različnih pobožnostij, da bi se v njih bolj raz¬
vnel ogenj božje ljubezni. Sv. Janez Zlatoust
si je pri sv. obhajilu predstavljal, da srka s
svojimi ustmi iz odprte Kristusove strani
njegovo dragoceno rešnjo kri. — Sv. Fran¬
čišek Borgia se je skril v presvete Zveličar-
jeve rane, kakor zgubljena ovčica v hlev
božjega pastirja. — Drugi so si mislili, da
stoje pod križem in da teče črez njih glave
obilna presveta kri, katero je Jezus prelil v
naše odrešenje.

III.

Premišljuj, pobožna duša, kaj ti je storiti,
da bodeš prejela pri sv. obhajilu Jezusa Kri¬
stusa z gorečo ljubeznijo in zajemala prav
veliko koristi. Že na predvečer moraš se za¬
četi pripravljati na sv. obhajilo s srčnimi vz-
dihljeji. Idi malo prej k počitku, da moreš
zjutraj prej vstati. Ako se po noči prebudiš,

236

takoj izgovori s srcem in ustmi nekaj besed,
polnih ljubezni do Boga, da bo tvoja duša
napolnjena s prijetnim duhom in se bode
dobro pripravila, da vredno sprejme svojega
ženina. Zakaj Jezus bdi, ko ti spiš, in ti pri¬
pravlja že brezštevila milostij in blagodarov,
ako si le sposobna jih prejeti.

Zjutraj vzdigni se veselega srca, ker te
čaka velika sreča. Z velikim zaupanjem in
z veliko ponižnostjo pristopi k mizi Gospo¬
dovi, da prejmeš ono nebeško hrano, ki te
dela neumrjočo. Polna vere, upanja in lju¬
bezni prejmi onega, v katerega veruješ, na
katerega upaš in katerega ljubiš nad vse.
Poglej bučelico! Kako skrbno nabira ne¬
beško roso in najboljši sok cvetlic, ga spre¬
minja v strd in nosi v panj. Ravno tako
vzame mašnik iz oltarja Simi božjega, ki
je prišel, kakor rosa iz nebes in sinu De¬
vice, ki je pognal kakor cvet iz zemlje
človečanstva, ga položi v tvoja usta in ti
ga daje zauživati kot hrano polno sladkosti.
Zato pa, ko si ga prejela, vzbudi v svojem
srcu gorečo ljubezen in pozdravi svojega
Kralja in Odrešenika. Razgovarjaj se ž njim
o svojih dušnih zadevah: ne misli na nič dru¬
gega, kakor edino le na njega, ki je prišel v
tvoje srce, da te osrečuje. Sprejmi ga naj¬
ljubeznivejše ko moreš, in obnašaj se tako,

237

da se bode videlo, da je pri vseh dejanjih
Bog s teboj.

Sv. Terezija je bila od Boga tako raz¬
svetljena, da je cerkev imenovala njen nauk
nebeški. V njenih spisih najdemo, kaj je
glavni uzrok, zakaj sv. obhajilo tolikim dušam
tako malo koristi. Ljudje prejmejo, pravi
svetnica, tako imenitnega gosta v svoje srce
in se vendar ž njim ne razgovarjajo tako
dolgo, dokler je on pod podobama pri njih
pričujoč. Na drugem mestu piše svetnica:
»Jezus Kristus sedi po sv. obhajilu v duši
kakor na prestolu milosti in zdi se, kakor
bi hotel duši povedati, kar je govoril v svo¬
jem življenju sleporojenemu: „Kaj hočeš, da
ti storim ? Moja duša, kaj želiš od mene ?
Odkrij pred menoj svoje srce; kajti prišel
sem, da ti podarim one milosti, za katere
bodeš prosila.“« Zato je sv. Terezija navadno
govorila: »Ne zamujajmo dragega časa po
sv. obhajilu. Tu napravimo lahko najboljšo
kupčijo — kajti Bog stanovanja v naših srcih
ne plačuje slabo, če ga le lepo sprejmemo.«

Tudi sv. Marija Magdalena Paciška pravi:
»Najdragocenejši čas našega življenja je čas
po sv. obhajilu. Takrat je najpripravnejša
ura, da se razgovarjamo z Bogom in Bog
nas napolnuje z ognjem svoje ljubezni. Tu
nam ni treba niti učenika niti knjige, ker

238

Jezus Kristus sam nas uči, kako ga moramo
ljubiti.« Častitljivi oče Avila pravi, da mo¬
ramo trenutke po sv. obhajilu visoko ceniti,
kajti dragocen je ta čas, da si pridobimo
veliko zakladov milosti.

Uči se tedaj, pobožna duša, dobro po¬
rabiti zlati čas po sv. obhajilu, da izprosiš
od Boga one milosti, katerih najbolj potre¬
buješ. Nekega dne je rekel Jezus Kristus
sv. Marjeti Kortonski: »Jaz ravnam z dušami
tako, kakor ravnajo one z menoj!« Skrbi
tedaj, da se pri sv. obhajilu do Jezusa Kri¬
stusa obnašaš kolikor le mogoče dostojno
in spodobno in da ga sprejmeš s prisrčno
ljubeznijo in svetimi željami.

Po svetem obhajilu lahko premišljujemo
krasne besede, katere je zapisal sveti Janez
Zlatoust: »Po sv. obhajilu idi v samega
sebe in zamisli se globoko v čast,
katero ti je Bog skazal, da zdaj
prebiva v tvojem srcu. Preudarjaj
neizmerno dobroto, katero si pre¬
jel iz njegovih rok! Tako velika
je, da bi si je niti ti, niti jaz, niti
kak drugi človek ne mogel le do-
mišljevati, še veliko manj  pa  za
njo  prositi. Premišljuj  svete angele,
ki obdajajo Odrešenika in občudu¬
jejo neskončno veličanstvo božje,

239

ki počiva zdaj skrito v tvojem srcu.
Da, angeli strmijo nad tako obilno
ljubeznijo, in ti sam bi se ne čudil?
Angeli neprenehoma hvalijo in po¬
veličujejo Boga; ali ne bodeš tudi
ti s svojim jezikom hvalil in slavil
dobrotljivega Boga, kateri seje dal
samega sebe tebi v hrano?«

Celi dan sv. obhajila moraš biti zbrana
v Bogu. Sv. Alojzij se je tri dni po sv. ob¬
hajilu zahvaljeval. In ko bi večkrat pristopil
k sveti mizi, moraš ostati zbranega duha;
kajti čim večkrat prejmeš Gospoda, tem bolj
moraš biti ž njim združena. Spominjaj se,
da je pri sv. obhajilu postalo tvoje telo eno
s telesom Kristusovim, in tvoje meso eno s
Kristusovim mesom. Zato ne smeš več ži¬
veti kakor človek med ljudmi, ampak tvoja
sveta dolžnost je, da živiš kakor angel med
angeli. Tvoje telo je sicer na zemlji, ali tvoje
srce mora biti v nebesih, kakor pravi sveti
Pavel: »Naše prebivališče je v nebesih.«

'(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

i. Moj Jezus! Ti si trta in jaz tvoja mla¬
dika; združi me s teboj, da se nikoli več
od tebe ne ločim!

240

2. Želel bi, predragi Zveličar, za-te umreti,
ker si tudi ti umrl za-me!

3. Smrt Jezusova! Od tebe upam tudi jaz
srečno smrtno uro!

Iskrice.

1. Ako hočeš srečno umreti, moraš po-
gostoma misliti na smrt in živeti tako, kakor
bi moral vsaki trenutek umreti.

2. Ni bilo zaslišano, da bi kdo ne bil
uslišan, kateri se je zatekel zaupljivo k pre-
blaženi Devici Mariji!

3. Ljubi zaničevanje in našel bodeš Boga!

31. premišljevanje.

(Molitev pred premišljevanjem. Glej str. 7.)

0 pogostem svetem obhajilu.

1.

Premišljuj, pobožna duša, kako veselje
napravljaš Jezusu Kristusu, ako hodiš po-
gostoma k sv. obhajilu! V življenju sv. Mar¬
jete Kortonske beremo, da jej je Gospod
nekoč rekel, da hoče njenega spovednika
bogato poplačati, ker ji je svetoval, večkrat
pristopiti k sveti mizi. Ravno tako beremo
o božjem služabniku, častitljivem Antonu

241

Torres, da se je po smrti prikazal v svoji
nebeški slavi neki osebi ter jej razodel, kako
je Bog v nebesih poveličal njegovo slavo,
ker je v svojem življenju spovedancem pri¬
govarjal, naj pogostoma pristopajo k sv. ob¬
hajilu. Nasprotno pa poroča Ludovik Blozij:
»Nekega dne se Jezus prikaže sv. Jederti in
se bridko pritožuje črez take ljudi, ki od-
vračujejo druge od pogostega sv. obhajila.
Rekel jej je: Moje veselje je, bivati med člo¬
veškimi otroci in zato sem postavil presv.
Rešnje Telo. Kateri pa odsvetujejo od po¬
gostega sv. obhajila, mi kratijo moje veselje.«

Zato pravi častiti oče Avila, da oni, ka¬
teri grajajo pogosto sv. obhajilo, služijo hu¬
demu duhu, ki strašno sovraži presveti za¬
krament. V življenju sv. Bonaventure beremo,
da je ta svetnik enkrat iz prevelikega spo¬
štovanja opustil daritev sv. maše. Bil je samo
pri sv. maši pobožno premišljujoč Gospodovo
trpljenje. Ali glej, angel je vzel iz mašnikovih
rok del sv. hostije ter ga položil na njegove
ustnice. Tako ga je hotel Bog opomniti, da
se mu bolj dopade, ako se spoštljivo in v
ljubezni približuje sv. mizi, kakor da iz pre¬
velikega strahu opušča sv. obhajilo.

Zato beremo, da sv. cerkev in sv. očetje
najtopleje priporočajo pogosto sv. obhajilo.
Tridentinski cerkveni zbor izrečno želi, da

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 16

242

bi vsi verni, kateri so pri sv. maši pričujoči,
ne samo v duhu in v želji, temveč resnično
prejemali sveto obhajilo, da se tako udele¬
žujejo obilnih sadov najsvetejše daritve. (22.
zased., 6. pogl.) Sv. Jeronim hvali in pri¬
poroča pobožno navado tedanjih kristijanov,
ki so pogostoma pristopali k sv. obhajilu,
da bi, kakor pravi psalmist, večkrat okusili
neizrekljivo božjo sladkost. Sv. papež Gre¬
gorij VII. je pisal grofinji Matildi, mladi in
jako pobožni kneginji, lepo pismo, kjer jej
naravnost pravi, da je najboljši pripomoček
k popolnosti pogosto sv. obhajilo.

II.

Toliko veselje ima Jezus Kristus nad
pogostim sv. obhajilom, da je že večkrat
storil velike čudeže, da bi nam razodel svoje
dopadenje. V življenju sv. Katarine Sijenske
beremo, da je nekaterikrat tako srčno želela
biti združena s svojim Zveličarjem v presv.
zakramentu, da je vsled premogočnega hre¬
penenja omedlela. Prosila je svojega spo¬
vednika že pri prvi jutranji zarji za sv. ob¬
hajilo, ker se je bala, da bi ne umrla od
prevelikega poželenja. Jezusu se je dopadla
goreča ljubezen device in nekega dne ji je to
razodel z velikim čudežem. Njen spovednik
je maševal; v trenutku, ko je prelomil sveto

243

hostijo, seje odlomil košček hostije ter prišel
po zraku na jezik svetnice, katera je bila pri
daritvi. Tako je Gospod nasitil gorečo željo
svoje neveste.

III.

Kaj praviš, pobožna duša, pri tem pre¬
mišljevanju? Kako moreš opravičevati svojo
lenobo in zanikernost v prejemanju svetega
obhajila?

»Nisem vredna take časti,« mi morda
odgovarjaš. Ali ko bi veljalo to, potem bi
morala sklepati, da ne smeš nikoli pristopiti
k sv. obhajilu; kajti nikoli ne zaslužimo take
časti. Edini Bog je vreden, sprejeti Boga!
Ko bi veljal tvoj izgovor, bi tudi ne smela
nikoli stopiti v cerkev, nikoli moliti k Bogu;
zakaj revni človek ni vreden stopiti v hišo
božjo ali ž njim govoriti. Ali ne veš, da
bodeš tem nevrednejša, čim dalje odkladaš
sv. obhajilo? Množijo se namreč tvoji grehi
in slabosti, ker se sama oropaš najboljšega
pripomočka za očiščenje svoje duše. Neka
svetnica je rekla: Ravno ker se spoznam za
nevredno, bi želela vsak dan iti trikrat k
sv. obhajilu; zakaj tako bi imela upanje, da
bi s časom zmanjšala svojo nevrednost! —
Kasijan vpraša, kdo je pač najponižnejši; ali
oni, ki gre velikokrat, ali oni, ki gre redko-
kedaj k sv. obhajilu? In on odgovori: Biti

16 *

244

mora tisti najponižnejši, kateri gre veliko¬
krat k mizi Gospodovi; kajti s tem pripo-
znava svojo slabost, se ne zanaša na svoje
moči in skrbneje išče nebeškega zdravila.
Ravno isto je zapisal tudi sv. Tomaž Akvinčan:
»Akoravno,« pravi, »se Bogu dopade, ako
kdo opušča iz pobožnosti ali boječnosti sv.
obhajilo, mu je vendar ljubša ljubezen in
zaupanje, katero ima duša, ki ga prejme v
presvetem Rešnjem Telesu. Ne glejmo toliko
na svoje uboštvo in revščino, ampak ozirajmo
se bolj na božje usmiljenje.«

V prelepi priliki o kraljevem ženitovanju
beremo, da povabljeni niso bili velikaši in
posvetni mogočneži, temveč reveži, slepci in
hromovi. To ženitovanje je predpodoba pre¬
svetega Rešnjega Telesa.

Kakor tam, vabi tudi tukaj Jezus le uboge
in revne ljudi k sebi. Treba je le, da imamo
svatovska oblačila, to je da smo v milosti
božji in zaupljivo smemo pristopiti k sve¬
temu obhajilu.

Ti praviš: Jaz se ne poboljšam in ne
rastem v čednosti! Ako nisi iz srca udana
svojim napakam, temveč se prizadevaš jih
odstraniti ter se jih varuješ, zakaj bi potem
ne hodila pogostoma k sv. obhajilu ? Cim
slabšo se počutiš, tem bolj se moraš posluže¬
vati zdravila.

245

Ti praviš, da nisi napredovala v čed¬
nostih! Zavoljo tega pa vendar ne smeš iz¬
ostati pri mizi Gospodovi. Vsak dan jemo
in vendar ne rastejo vsak dan naše moči;
drugače bi moral postati vsak človek orjak,
kakor Samson. Je-li torej zavolj tega jed ne¬
potrebna? Gotovo ne! Kajti, ako nam tudi
ne deli novih močij, ohrani nam vsaj prejšnje.
Ravno isto velja glede dušne hrane.

Pa praviš mi še: »Jaz sem tako raztresena,
tako mlačna, brez vsake pobožnosti in imam
toliko skušnjav, kako bi mogla pristopiti k
sv. obhajilu?« Kaj pa imenuješ pobožnost?
Ako misliš, da je pobožnost neka zunanja,
občutljiva gorečnost, se motiš. Vedi, da tega
ni treba. Zadostuje trdna in srčna volja, hre¬
peneti po pobožnem življenju. Mi moramo
imeti resnično voljo, storiti vse to, kar Bog
zahteva od nas, kar spoznamo za božjo voljo.
Tako pobožnost zahteva Bog. In če tudi še
nimaš take trdne volje, hodi vendar pogo-
stoma k sv. obhajilu, da zadobiš ravno tam,
kar ti še manjka. Kajti, pravi pobožni Gerson,
ako ne greš k mizi Gospodovi, ker čutiš v
sebi premalo pobožnosti, si podoben človeku,
katerega zebe, pa se noče približati peči, da
bi ne občutil toplote.

»Pomisli,« pravi sv. Lavrencij Justinijan,
»da včasi ta presveti zakrament nevidno de-

246

luje v naši duši, ne da bi česa zapazili.« Isto
pravi tudi sv. Bonaventura: »Čeravno se čutiš
mlačnega in brez pobožnosti, ne opusti pre¬
jemati sv. obhajila, marveč zaupaj na božje
usmiljenje; kajti, čim hujša je bolezen, tem
bolj ti je treba zdravnika!«

Tudi ako te napadajo najhujše hudičeve
skušnjave, da bi te odvrnile od sv. obhajila,
ne zmeni se za-nje in ne opuščaj zavoljo
njih sv. obhajila. Če zaradi tega izostaneš,
pripustiš sovražniku zmago; kajti čim večja
je v boju nevarnost, tem več moči ti je
treba. Pristopi tedaj k angelski mizi, uživaj
pogostoma hrano močnih: zmaga bode tvoja!

Konečno mi še ugovarjaš: Domača opra¬
vila mi ne pripuščajo pogostoma hoditi k
sv. obhajilu! Glej, glej! Katera opravila,
kakšne skrbi? Ali si zavoljo tega na svetu,
da opravljaš le posvetna dela ter skrbiš samo
za svet y in ne, da bi si na svetu služila ne¬
besa? Čemu vendar hočeš zanemarjati glavno
opravilo in hočeš skrbeti le za minljive do¬
brote? Ali nimaš tudi neumrjoče duše, ka¬
tero moraš rešiti? Čemu tedaj ne skrbiš,
da bi pogostoma zauživala ono nebeško
hrano ?

Skleni torej trdno, da hočeš pogostoma
in z veliko pobožnostjo prejemati Jezusa v
presvetem Rešnjem Telesu. Če te povprašu-

247

jejo otroci sveta, zakaj hodiš tolikokrat k sv.
obhajilu, reci jim, da to delaš zavoljo tega,
da bi se učila Boga ljubiti, da bi se očistila
svojih napak, znebila svoje revščine, da bi
se tolažila v svojih bridkostih in okrepčala
v slabostih. Povej jim, da je pogosto ob¬
hajilo potrebno popolnim in nepopolnim.
Popolnim je treba, ker bi ravnali silno ne¬
spametno, ko bi se ne bližali viru in stu¬
dencu popolnosti, ko so vendar dobro pri¬
pravljeni; nepopolnim, da bi zadobili v tem
zakramentu pravo popolnost. Močnim ga je
treba, da ne oslabe; slabim, da postanejo
krepki. Bolnim, da ozdravč, in zdravim, da
ne zbolijo. Povej jim, da je tebi, ki si ne¬
popolna, slaba in bolna, silno potrebno, da
se mnogokrat zjediniš s svojo popolnostjo,
s svojo močjo in s svojim zdravnikom. Reci
jim, da morajo tisti, ki niso preveč obloženi
z posvetnimi skrbmi, pristopiti, ker to lahko
storijo; ali tudi oni, ki imajo veliko opraviti,
naj to storč, ker ne morejo biti brez njega,
kakor ne morejo biti brez krepke in trdne
hrane tisti, ki veliko in težko delajo.

Reci jim, da prejemaš presveto Rešnje
Telo, da se naučiš je prav prejemati, kajti
le redko se dobro opravi delo, v katerem se
nismo večkrat vadili in izurili. Sprejemaj
sv. obhajilo pogosto in sicer tolikokrat, ko-

248

likorkrat ti je mogoče, ali vselej s privolje¬
njem duhovnega vodnika.

Veruj mi, po vednem češčenju in za-
uživanju večne lepote, dobrote in čistosti pod
zagrinjalom tega božjega zakramenta, bodeš
postala tudi ti vsa lepa, vsa dobra in vsa
čista. Zadostila bodeš Odrešeniku vsaj ne¬
koliko za razžaljenja, zasramovanja in zani¬
čevanja, katera prejema najljubeznivejši Jezus
od nehvaležnih ljudij ravno v tem zakramentu
ljubezni!

(Molitev po premišljevanju. Glej str. 8.)

Vzdihljeji.

1. Večni Bog, jaz hočem na vekomaj ostati
v tvoji ljubezni!

2. Kdo naj bi te ne ljubil, neizmerna
dobrota!

3. Da bi mogel umreti same žalosti, ko
se spomnim, da sem tebe, predragi
Jezus, tolikokrat razžalil!

Iskrice.

1. Kdor je radoveden, je vedno raztresen.

2. Kdor resnično ljubi Boga, je vesel tudi
v naj večjih bridkostih in težavah.

3. Edini pot v nebesa je pot svetega
križa.

Drugi del.

Molitvenik.

Jutranje molitve.

V imenu f Očeta in f Sina in f svetega
Duha. Amen.

Molim te, svojega neizmerno veli¬
kega Boga. Jaz ljubim tvojo neskončno
dobroto nad vse. Zahvaljujem te za vse
dobrote, katere si mi skazal, posebno da
si me ohranil to noč in varoval vsega hu¬
dega. Z Jezusovim zasluženjem ti daru¬
jem vse misli, besede, dejanja in nadloge
tega dneva. Vse, kar bodem mislil, go¬
voril, delal ali trpel, naj bo le v tvojo čast
in dopadenje. Udeležiti se hočem tudi
vseh odpustkov, katere morem pridobiti ter
jih položim v roke preblažene Device in ma¬
tere Marije, naj ona ž njimi razpolaga.

250

Trdno sklenem, da se hočem varovati
vseh prostovoljnih grehov in vseh prilož-
nostij v greh ter v vsaki skušnjavi in pri
vsaki hudi misli poklicati na pomoč Jezusa
in Marijo. Rajši hočem umreti, kakor tebe,
o Bog, razžaliti s kakim grehom. Posebno
se hočem prizadevati varovati se greha, v
katerega največkrat padem (tu imenuj do-
tični greh). Vse hudo vzamem iz božjih
rok in rečem že sedaj: Zgodi se in hva¬
ljena bodi ter v vseh rečeh na vekomaj
poveličana najpravičnejša in najljubezni¬
vejša volja božja!

O moj presladki Jezus, blagoslovi me
in daj mi moč in milost, da ostanem zvest
svojim sklepom. V tvoje petere krvave
rane izročim svojo dušo, da ostane obva¬
rovana pred vsakim sovražnim zalezova¬
njem. Spomni se, da si za-me toliko trpel,
me odkupil s svojo dragoceno krvjo in ne
pripusti, da bi bilo tvoje trpljenje za-me
zaman! Moj Jezus, tebi živim; moj Jezus,
tebi umrjem; moj Jezus, tvoj sem živ in
mrtev. Amen.

Ceščena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi vzdihujemo žalostni in ob-

251

jokani v tej solzni dolini. Oh, obrni torej,
naša pomočnica, svoje milostljive oči v
nas in pokaži nam po tem revnem življe¬
nju Jezusa, blaženi sad svojega telesa; o
milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica
Marija!

Prosi za nas, sveta božja porodnica!

K. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Moja mati Marija, blagoslovi me s
svojim maternim blagoslovom in varuj me
v vseh nevarnostih duše in telesa. Pod
tvojim varstvom hočem živeti in umreti.

Moji sveti patroni, prosite za me!

Angel varuh moj, razsvetli, varuj in
vodi me, ki sem ti od božje ljubezni iz¬
ročen. Amen.

Molitev za tiste, ki bodo ta dan umrli.

O dobrotljivi Jezus, ki ljubiš duše, pro¬
sim in rotim te pri smrtni bridkosti svo¬
jega presvetega srca in pri bolečinah svoje
neomadeževane matere, operi v svoji krvi
vse grešnike sveta, ki sedaj umirajo in bodo
danes umrli.

Srce Jezusovo, ki trpiš smrtne brid¬
kosti, usmili se umirajočih. Amen.

(100 dnij odpustka. Pij IV. dne 2. febr. 1850.)

252

Dober namen.

O moj Bog in Gospod! Iz ljubezni do
tebe sklenem, to je moja resnična volja,
da hočem danes in vse dni svojega življenja
vsa svoja notranja in zunanja dejanja, vse
svoje misli in želje, vse svoje molitve in
pobožnosti, vse svoje delo in opravilo, vse
svoje skrbi in težave, vse svoje dejanje in
nehanje vedno in vselej opravljati zedinjeno
s tvojimi božjimi deli; in to vse s tistim
namenom, ki je po tvoji presveti volji in
tebi najdopadljivejši. Vse to hočem storiti
in spolniti z istim namenom in ravno tako
popolnoma, kakor je tvoj božji Sin, Jezus
Kristus, opravil vsa svoja božja in človeška,
notranja in zunanja dejanja v tvojo čast in
v naše zveličanje. Odpovem se vsaki časti,
vsaki tolažbi, ter ne želim drugega, kakor
le edino tvoje najvišje dopadenje. Le to še
ponižno prosim, da vse moje dejanje vedno
spopolnuješ s svojo pomočjo. Slednjič vse
to po Marijinih rokah darujem za uboge
duše v vicah. Amen.

(Da ostane ta dobri namen ves dan veljaven,
reci večkrat črez dan:)

Moj Bog! Jaz vedno ostanem pri tem,
kar sem zjutraj sklenil; pomagaj mi, da
tudi vse dopolnim!

253

Molitev zjutraj pred sv. obhajilom.

Hvala ti, moj božji Zveličar, Jezus
Kristus, ki si me to noč obvaroval, se me
spominjal v svoji veliki usmiljenosti ter me
povabil k svoji kraljevi gostiji! 0 prehiti
me s svojo božjo milostjo; očisti in pri¬
pravi moje srce za svoje stanovanje; po¬
grezni vse moje hudobije v globoko morje
svojega usmiljenja, da bodo za vedno po¬
zabljene. Posveti vse moje misli, besede
in dejanja, da bodem vreden prejeti stu¬
denec vse čistosti v tvojo čast in v zve¬
ličanje svoje duše! Amen.

Večerne molitve.

V imenu f Očeta, in f Sina, in f svetega
Duha. Amen.

Hvala ti, moj Bog, da si me ta dan
obvaroval. Zahvaljujem te za vse telesne
in dušne dobrote, katere si mi skazal da¬
nes in v celem mojem življenju. O Bog,
pred katerim so odprta srca vseh ljudij in
kateremu ni zakrita nobena misel, razsvetli
me, da spoznam vse grehe in napake, ka¬
tere sem danes storil in daj mi milost,
da jih srčno in resnično obžalujem.

254

Pomisli in povprašaj svojo vest za petere reči:

1. Kaj sem danes mislil, poželel ali govoril, da
bi ne bilo prav? — 2. Kako sem danes molil in mislil
na Boga? — 3. Kako sem danes delal, dopolnil dolž¬
nosti svojega stanu ? — 4. Komu sem se zameril, ali
kako škodo storil? — 5. Ali sem se poboljšal ali
pohujšal ?

Ako se ne veš kaj hudega spomniti, zahvali
Boga, ki te je varoval greha; če si pa greh storil,
prosi ga, naj ti odpusti; trdno mu obljubi, tega ni¬
koli več storiti ter obudi pravo živo kesanje, rekoč:

O moj Bog, kako močno si ti mene
ljubil, kako zelo pa tebe jaz razžalil! Grešil
sem in nisem več vreden biti tvoj sin.
Odpusti mi, ljubi Oče, grehe moje, ne od¬
tegni mi ljubeznive roke svoje! Rajši ho¬
čem umreti, kakor se tebi zameriti. O Bog,
pomagaj mi in bodi milostljiv meni ubo¬
gemu grešniku! Amen.

Marija, mati božja in mati moja, prosi
tudi za-me grešnika pri svojem Sinu, da
mi odpusti grehe in dodeli časa, da jih
obžalujem. Kolikor se jaz premalo in pre¬
slabo zahvalim svojemu Bogu za prejete
dobrote, toliko ti nadomesti, mati moja!

Angel varuh, prijatelj moj, varoval si
me zvesto po dnevu; srčno se ti zahva¬
ljujem za to in te prosim, stoj mi tudi po
noči na strani, da varen počivam v tvojem
naročju.

Prosim te, Gospod, obišči to stano-

!55

vanje in odženi vse hudičeve napade. Tvoji
sveti angeli naj prebivajo v njem, da nas
varujejo ter ohranijo v miru in tvoj bla¬
goslov bodi vedno nad nami. Po Jezusu
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

O predragi Jezus! Varuj me milostljivo
to noč vsega hudega in vsega greha! V
tvoje presvete rane izročim svojo dušo.
Odpočil bom od težave tega dneva; ljubiti
in hvaliti te hočem z vsakim dihljejem,
kakor te ljubijo in slave svetniki v nebesih!

Amen. |y| 0 |if ev za sre čno smrt.

O Bog, kateri si nam namenil smrt,
a nam zakril uro in trenutek; dodeli mi,
da preživim vse svoje dni pravično in
sveto in da bom vreden, z mirno in
čisto vestjo iti iz tega sveta in umreti v
tvoji ljubezni; po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem, kateri s teboj živi in kraljuje v
edinosti svetega Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Če smrtna groza me objame,

Takrat,, Marija, prosi za-me;

0 Deva, Mati in Kraljica,

Ob smrti bodi mi Resnica!

Molitev na večer pred sv. obhajilom.

O presveta Trojica! Srčno te zahva¬
ljujem za ustvarjenje, odrešenje in posve-

256

čevanje in za vse druge neštevilne dobrote.
Prosim te, podeli mi jutri še veliko milost,
da pri svetem obhajilu vredno prejmem
Jezusa Kristusa.

Da bi se zamogel celo noč vaditi v
veri, upanju in ljubezni! Da bi te mogel
s serafi celo noč poveličevati in hvaliti!
Ker moram pa privoščiti po tvoji odredbi
tudi telesu počitka, naj govori vsaj srce
pri vsakem udarcu: Hvaljena in moljena
naj bo presveta Trojica! Čast bodi Očetu,
Sinu in svetemu Duhu na vekov veke!

Predobrotljivi Jezus, moj Odrešenik
in Zveličar! Verujem v tebe, ki si večna
resnica, upam na-te, ki si večno zveličanje,
ljubim te, večno dobroto. Zahvaljujem te,
da si me odrešil in v zahvalo ti darujem
vse misli, besede in dejanja tega dneva
ter jih združujem z zasluženjem tvojega
svetega trpljenja, z zasluženjem tvoje pre-
blažene matere in vseh svetnikov. Žal mi
je, da sem te tolikokrat razžalil s svojimi
grehi in obžalujem jih iz srca.

Očisti mojo dušo z ognjem svoje lju¬
bezni, da zamorem jutri prejeti sv. obha¬
jilo z največjo čistostjo duše in telesa in
z najgorečnejšo ljubeznijo. Zato ti darujem
vse dobro, kar se je s tvojo pomočjo kedaj
storilo in se bode še storilo.

257

O presveta Devica in mati Marija!
Priporočim se tudi tvojemu mogočnemu
varstvu. Izprosi mi od Boga milost, pre¬
jeti v presvetem zakramentu tvojega Sina
s tako čistostjo, ponižnostjo in ljubeznijo,
s kakoršno si ga ti prejela.

Angel varuh moj! Varuj, vodi in raz¬
svetli me, da bodem presv. Trojico vedno
bolj spoznaval in ljubil na svetu in kedaj
užival v večnem zveličanju. Zvesto me
tedaj uči, da bom jutre prejel sv. obhajilo
s takim hrepenenjem, gorečnostjo in lju¬
beznijo , kakor bi bilo prvo in zadnje v
mojem življenju.

Vi, moji sveti patroni in vsi svetniki
božji, hvalite in poveličujte z menoj Go¬
spoda ; izprosite mi od Boga milost, da
bi spoznal, častil in ljubil Jezusa v presv.
Rešnjem Telesu, onega Jezusa, kateremu
bodem prepeval z vami enkrat v nebesih
na vekomaj: Hvala in slava, zahvala in
čast in moč bodi našemu Bogu od veko¬
maj do vekomaj! Amen.

Premišljevanja o presv. R. Telesu.

17

Mašne molitve.

6

Prva sveta maša.

V čast presvetega Rešnjega Telesa.

(Kakor jo ima duhovnik na praznik presv. Rešnjega Telesa.)

(Mašnik pristopi in moli pri stopnicah:)

» imenu j- Očeta, in f Sina, in svetega
j  Duha. Amen.

Duhovnik: Stopil bom pred božji oltar.
Služabnik: Pred Boga, ki razveseljuje
mojo mladost.

Duh. Sodi me, o Bog, in razsodi mojo
pravdo zoper nesveto ljudstvo; reši me
krivičnega in zapeljivega človeka.

Služ. Ker ti si moja moč, o Bog! Zakaj
si me zavrgel, in zakaj hodim žalosten, ko
me stiska sovražnik?

259

Duh. Pošlji svojo luč in svojo resnico,
da me peljeta in pripeljeta na tvojo sveto
goro in v tvoj šotor.

Služ. In stopil bom pred božji oltar;
pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost.

Duh. Hvalil te bom s citrami, o Bog,
moj Bog; zakaj si žalostna moja duša in
zakaj me vznemirjaš?

Služ. Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom
hvalil, on je pomoč mojega obličja in
moj Bog.

Duh. Čast bodi Očetu in Sinu in sve¬
temu Duhu.

Služ. Kakor je bilo v začetku, tako
sedaj in vselej in vekomaj. Amen.

Duh. Stopil bom pred božji oltar.

Služ. Pred Boga, ki razveseljuje mojo
mladost.

Duh. Pomoč naša je v imenu Go¬
spodovem.

Služ. Ki je ustvaril nebo in zemljo.

Duh. Spovem se Bogu vsemogoč¬
nemu, blaženi Mariji Devici, svetemu Mi¬
haelu arhangelu, svetemu Janezu Krstniku,
svetima apostoloma Petru in Pavlu, vsem
svetnikom in vam, bratje, da sem veliko
grešil z mislijo, z besedo in z dejanjem:
moja krivda, moja krivda, moja prevelika
krivda! Zato prosim blaženo Marijo, vselej

17 *

260

Devico, svetega Mihaela arhangela, svetega
Janeza Krstnika, sveta apostola Petra in
Pavla, vse svetnike in vas, bratje, molite
za-me pri Gospodu našem Bogu.

Sluz. Usmili se te vsemogočni Bog,
odpusti ti grehe in te privedi v večno
življenje.

Duh. Amen.

Sluz. Spovem se . . . vsem svetnikom
in tebi, oče, da . . . vse svetnike in tebe,
oče . . .

Duh. Usmili se vas vsemogočni Bog,
odpusti vam grehe in vas pripelji v večno
življenje.

Sluz. Amen.

Duh. Milost, odvezo in odpuščanje
grehov dodeli nam vsemogočni in usmi¬
ljeni Bog.

Sluz. Amen.

Duh. O Bog, obrni se k nam in oživi nas.

Služ. Potem se bode veselilo v tebi
tvoje ljudstvo.

Duh. Skaži nam, o Gospod, svojo milost.

Služ. In podeli nam svoje zveličanje.

Duh. O Gospod, usliši mojo molitev!

Služ. In moj glas naj pride do tebe!

Duh. Bog z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

Duh. Molimo.

261

(Sedaj gre duhovnik k oltarju in moli potoma:)

Odvzemi nam, prosimo, o Gospod,
naše grehe, da bodemo vredni stopiti s
čistim srcem na presveti kraj. Po Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Prosimo te, o Gospod, vsled zaslu-
ženja tvojih svetnikov, katerih svetinje so
tukaj, in vseh svetnikov, da nam milost¬
ljivo odpustiš vse grehe. Amen.

Pristop.

(Antifona.) Hranil jih je z najboljšo pše¬
nico, in jih sitil z medom iz pečevja. Aleluja.

Vriskajte Bogu, pomočniku našemu,
radujte se v Bogu Jakopovem! (Ps. 80.)

Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu...

Hranil jih je z najboljšo pšenico, in jih
sitil z medom iz pečevja. Aleluja, Aleluja.

Gospod, usmili se nas!

Duh. Gospod, usmili se nas!

Služ. Gospod, usmili se nas!

Duh. Gospod, usmili se nas!

Služ. Kriste, usmili se nas!

Duh. Kriste, usmili se nas!

Služ. Kriste, usmili se nas!

Duh. Gospod, usmili se nas!

Služ. Gospod, usmili se nas!

Duh. Gospod, usmili se nas!

262

Slava.

Slava Bogu na višavah, in mir ljudem
na zemlji, ki so svete volje. Hvalimo te,
slavimo te, molimo te, poveličujemo te.
Zahvaljujemo te zaradi tvojega veličastva.
Gospod Bog, Kralj nebeški, Bog, Oče vse¬
mogočni. Gospod, edinorojeni Sin, Jezus
Kristus, Gospod Bog, Jagnje Božje, Sin
Očetov. Ki grehe sveta odjemlješ, usmili
se nas ! Ki grehe sveta odjemlješ, sprejmi
našo prošnjo! Ki sediš na desnici Očetovi,
usmili se nas! Ker ti sam si svet, ti sam
Gospod, ti sam najvišji, Jezus Kristus, s
svetim Duhom v časti Boga Očeta. Amen.

Duh. Gospod z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

Molitev.

Duh. Molimo: O Bog, kateri si nam
zapustil v prečudnem zakramentu spomin
svojega trpljenja, daj nam, te prosimo,
svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje
krvi tako častiti, da vedno v sebi čutimo
sad tvojega odrešenja, kateri živiš in kra¬
ljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.

Služ. Amen.

263

Berilo. (I. Kor. 11, 23—29.)

Bratje, jaz sem prejel razodeto od
Gospoda, kar sem vam tudi izročil, da je
Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan,
vzel kruh, in zahvalil, ter razlomil in rekel:
Vzemite in jejte, to je moje telo, katero
bo za vas (v smrt) dano. To storite v
moj spomin! Ravno tako (je vzel) tudi
kelih po večerji z besedami: To je nova
zaveza v moji krvi. To storite, kolikorkrat
boste pili, v moj spomin! Zakaj kolikorkrat
boste jedli ta kruh in pili kelih, boste ozna-
novali smrt Gospodovo, dokler ne pride (v
svojem veličastvu sodit). Kdorkoli torej
je nevredno kruh ali pije kelih Gospodov,
je kriv telesa in krvi Gospodove. Naj torej
človek sam sebe presodi, in tako naj je od
tega kruha in pije od keliha. Kdor namreč
nevredno je in pije, si sodbo je in pije,
ker ne razloči telesa Gospodovega.

Sliž. Hvala Bogu.

(Po berilu mašnik moli:)

Oči vseh upajo va-te, Gospod, in ti jim
daš njh jed ob pravem času. Ti odpreš
svojo roko in napolniš vse, kar živi, z
blagocbrom. Aleluja, Aleluja. (Ps. 144.)*
Moje telo je res jed in moja kri je res
pijača; kdor je moje meso in pije mojo
kri, ostane v meni in jaz v njem. (Jan. 6.)

264

(Potem moli duhovnik v sredi oltarja:)

Vsemogočni Bog, očisti mi srce in
usta; kakor si nekdaj z živim ogljem očistil
usta preroku Izaiji, tako tudi mene s svojo
milostjo očisti, da bom vredno oznanoval
tvoj sveti evangelij. Po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Blagoslovi me, Gospod!

Gospod naj bo v mojem srcu in v
mojih ustih, da vredno in spodobno ozna-
nujem njegov evangelij. Amen.

Duh. Gospod z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

Evangelij.

Duh. Besede svetega evangelija po
svetem Janezu. (6, 56—59.)

Služ. Slava tebi, o Gospod!

Tisti čas je govoril Jezus množicam
Judov: Moje telo je res jed in moja kri je
res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo
kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor
je mene poslal živi Oče, in jaz ;avoljo
Očeta živim, tako bo tudi tisti, kater mene
je, živel zavoljo mene. Tak je krih, ka¬
teri je prišel iz nebes; ne kakor mana,
katero so jedli vaši očetje, a so umrli.
Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.

Služ. Hvala ti bodi, Kristus!

265

Vera.

Verujem v enega Boga, Očeta vse¬
mogočnega, Stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvarij. In v enega
Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega
Sina božjega, kateri je rojen iz Očeta od
vekomaj in je Bog od Boga, luč od luči,
pravi Bog od pravega Boga. Kateri je ro¬
jen in ne ustvarjen ter z Očetom enega
bitja, po katerem je vse ustvarjeno. Ka¬
teri je prišel zavoljo nas ljudij in zavoljo
našega zveličanja z nebes, včlovečil se po
svetem Duhu iz Marije Device in postal
človek. Bil je tudi za nas križan, trpel
pod Poncijem Pilatom in bil pokopan. In
tretji dan je vstal od mrtvih, kakor je bilo
prerokovano v pismih. In je šel v nebesa,
kjer sedi na desnici Očetovi. In pride
zopet v veličastvu sodit žive in mrtve, in
njegovega kraljestva ne bo konca. In v
svetega Duha, Gospoda, kateri oživlja,
kateri izhaja iz Očeta in Sina, katerega z
Očetom in Sinom vred molimo in slavimo,
ki je govoril po prerokih. In v eno, sveto,
katoliško in apostolsko cerkev. — Pripo-
znavam en krst, postavljen v odpuščanje
grehov. Pričakujem vstajenja mrtvih in
večnega življenja. Amen.

266

Darovanje.

Duh. Gospod z vami.

Sluz. In s tvojim duhom.

Duh. Molimo ! Duhovni Gospodovi da¬
rujejo Bogu kadilo in kruhe, zato naj bodo
sveti svojemu Bogu in naj ne skrunijo
njegovega imena. (III. Mojz. 21.) Aleluja.

(Duhovnik daruje kruh in moli:)

Sprejmi, sveti Oče, vsemogočni, večni
Bog, ta neomadeževani dar, katerega jaz
nevredni služabnik darujem tebi, svojemu
pravemu in živemu Bogu, za svoje brez¬
številne grehe, razžaljenja in nemarnosti
in za vse navzoče, tudi za vse verne kri-
stijane, žive in mrtve, da meni in njim ko¬
risti v zveličanje in večno življenje. Amen.

(Ko vliva vodo v vino:)

O Bog, ki si ustvaril čudovito dosto¬
janstvo človeške narave in še čudovitejše
prenovil, dodeli nam po skrivnosti te vode
in tega vina, da smo deležni božje narave
njega, ki se je ponižal in se je udeležil naše
človeške narave, Jezus Kistus, Sin tvoj,
naš Gospod, ki s teboj živi in kraljuje v
edinosti svetega Duha Bog vekomaj.
Amen.

267

(Potem daruje kelih:)

Darujemo ti, Gospod, kelih zveličanja
in prosimo tvojo usmiljenost, da se dvigne
v prijetni vonjavi pred tvoje božje veli¬
častvo v naše in celega sveta zveličanje.
Amen.

Sprejmi nas, o Gospod, ker smo po¬
nižnega in potrtega srca; in tako naj da¬
ritev, prosimo, Gospod Bog, katero ti da¬
nes darujemo, doseže tvoje dopadenje.

Pridi, posvečevalec, vsemogočni večni
Bog, in blagoslovi ta dar, ki je pripravljen
tvojemu svetemu imenu!

(Ko umiva roke, moli psalm 25, 6—12:)

Med nedolžnimi umivam svoje roke;
in obdajam tvoj oltar, o Gospod!

Da poslušam hvalni glas in oznanujem
vsa tvoja čuda.

Gospod! Ljubim lepoto tvoje hiše in
kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo.

Naj ne pogube hudobni, o Bog, moje
duše, in krviželjni naj me ne umore!

V njih rokah je krivica, in njih desnica
je polna daril.

Jaz pa sem hodil v svoji nedolžnosti,
reši me in usmili se me!

Pravično sem živel, zato te bom v
zborih hvalil, o Gospod!

Čast bodi Bogu Očetu itd.

268

(Sredi oltarja:)

Sprejmi, sveta Trojica, daritev, ki ti
jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja
in vnebohoda Gospoda našega, Jezusa Kri¬
stusa, in v čast blažene Marije vselej De¬
vice, svetega Janeza Krstnika, svetih apo¬
stolov Petra in Pavla, njih in vseh drugih
svetnikov: naj bo njim v čast, nam pa v
zveličanje, in naj oni prosijo v nebesih za
nas, ki obhajamo njihov spomin na zemlji.
Po ravno istem Kristusu Gospodu našem.
Amen.

Molite , bratje , da Bog , vsemogočni
Oče, milostno sprejme mojo in vašo da¬
ritev.

Sluz. Naj sprejme Gospod ta dar iz
tvojih rok v hvalo in čast svojega imena,
tudi v našo korist in v korist vse svoje
svete cerkve.

Duh. Amen.

Tiha molitev.

Dodeli, prosimo, Gospod, svoji cerkvi
dar miru in edinosti, kar kruh in vino skriv¬
nostno predpodabljata, po Gospodu našem
Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, ki s teboj,
živi in kraljuje v edinosti svetega Duha,
Bog.

I

269

Predglasje.

Duh. Od vekomaj do vekomaj.

Služ. Amen.

Duh. Gospod z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

Duh. Kvišku srca!

Služ. Imamo jih pri Gospodu.

Duh. Zahvaljujmo se Gospodu, svo¬
jemu Bogu!

Služ. Spodobi se in prav je to.

Duh. Res se spodobi in prav je, pra¬
vično je in dobro, da se ti zahvaljujemo
vselej in povsodi, sveti Gospod, vsemo¬
gočni Oče, večni Bog! Kajti po skrivnosti
včlovečene Besede je zasvetila nova luč
očem naše duše, da se povzdignemo do
ljubezni nevidnih stvarij, med tem, ko
Boga na vidni način spoznavamo. Zato z
angeli in arhangeli, s prestoli in z oblastmi
in z vso množico nebeške vojske nepre¬
nehoma pojemo slavospev tvojemu veli¬
častvu z besedami:

Svet, svet, svet si, Gospod Bog vojnih
trum! Nebo in zemlja sta polna tvoje časti.
Slava ti na višavah !• Češčen naj bode, ka¬
teri pride v imenu Gospodovem. Slava na
višavah!

270

Tiha maša.

Tebe torej, usmiljeni Oče, po Jezusu
Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem,
ponižno molimo in prosimo, da sprejmeš
in posvetiš te darove, te daritve, te svete
in prečiste žrtve, zlasti katere ti darujemo
za tvojo sveto katoliško cerkev, da ji po¬
deliš mir, da jo braniš in v edinosti ohra¬
niš in vladaš po vsem svetu; ob enem pa
tudi prosimo za tvojega služabnika, našega
papeža I. in našega škofa I. in našega ce¬
sarja I., za vse pravoverne in za spozna-
valce katoliške in apostolske vere.

Spomni se, Gospod, svojih služabni¬
kov in služabnic I. I. in vseh pričujočih,
katerih vero in pobožnost poznaš, za katere
ti darujemo ali kateri ti darujejo ta hvalni
dar za-se in za vse svoje, za zveličanje
svojih duš, za upanje zdravja in blaginje
svoje, in kateri svoje prošnje pošiljajo tebi,
večnemu živemu in pravemu Bogu.

Združeni obhajamo spomin posebno
vselej častitljive Device Marije, matere na¬
šega Boga in Gospoda, Jezusa Kristusa, pa
tudi tvojih svetih apostolov in mučenikov:
Petra in Pavla, Andreja, Jakopa, Janeza,
Tomaža, Jakopa, Filipa, Jerneja, Matevža,
Simona in Tadeja, Lina, Kleta, Klementa,
Ksista, Kornelija, Ciprijana, Lavrencija,

271

Hrizogona, Janeza in Pavla, Kozma in Dami¬
jana in vseh tvojih svetnikov. Po njihovem
zasluženju in priprošnji dodeli nam vselej
in povsodi svojo mogočno pomoč. Po istem
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Sprejmi torej milostno, o Gospod, ta
dar svoje pokorne in ponižne družine, daj,
da mirno preteče čas našega življenja, reši
nas večnega pogubljenja in prištej nas v
vrsto svojih izvoljenih. Po Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

Povzdigovanje.

Stori, o Gospod, da bo ta daritev v
vsem posvečena, sprejeta, potrjena, do¬
stojna in prijetna, da se spremeni v telo
in kri tvojega preljubega Sina, Gospoda
našega, Jezusa Kristusa, kateri je dan pred
svojim trpljenjem vzel kruh v svoje svete
in častite roke, povzdignil oči proti nebu, k
tebi Bogu, svojemu vsemogočnemu Očetu,
se ti zahvalil, ga posvetil, razlomil in dal
svojim učencem, rekoč: „Vzemite in
jejte vsi od tega; zakaj to je
moje telo.“

(Duhovnik povzdigne in moli presv. hostijo.)

Takisto je vzel po večerji presveti
kelih v svoje svete in častite roke, za¬
hvalil se ti zopet, ga posvetil in dal svo-

272

jim učencem, rekoč: „Vzemite in pijte
vsi iz njega; zakaj to je kelih moje
krvi, novega in večnega zakona,
skrivnost vere, ki (kri) bo za vas
in njih veliko prelita v odpuščanje
grehov. Kolikorkrat boste to de¬
lali, delajte v moj spomin."

(Povzdigne in moli presveto kri.)

Po povzdigovanju.

Zato se spominjamo, o Gospod, mi,
tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo,
blaženega trpljenja, vstajenja in častitlji¬
vega vnebohoda prav tega Kristusa, tvo¬
jega Sina, našega Gospoda, in darujemo
tvojemu prevzvišenemu veličastvu od tvo¬
jih dobrot in darov čisti dar, sveti dar,
neomadeževani dar, sveti kruh večnega
življenja in kelih večnega zveličanja.

Ozri se s potolaženim in milostljivim
obličjem na te darove, in naj ti ugajajo
tako, kakor so ti bili povšeči darovi tvo¬
jega pravičnega služabnika Abelna in na¬
šega očaka Abrahama, kakor ti je bila ljuba
sveta daritev in brezmadežna žrtev, katero ti
je daroval tvoj veliki duhovnik Melkisedek.

Ponižno te prosimo, vsemogočni Bog,
da ukažeš svojemu angelu prinesti te da¬
rove na visoki oltar pred svoje božje ve-

273

ličastvo, da bodemo vsi, kar se nas bode
vdeležilo tega oltarja in zavžilo presveto
telo in kri tvojega Sina, polni nebeškega
blagoslova in milosti. Po taistem Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

(Potem mašnik moli za verne mrtve:)

Spomni se, o Gospod, tudi svojih slu¬
žabnikov in služabnic I. I., ki so pred
nami z znamenjem vere legli k večnemu
počitku. Dodeli, prosimo te, o Gospod,
vsem, kateri v Kristusu spe, tolažbo, mir
in večno luč. Po taistem Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

Pa tudi nas grešnike in svoje služab¬
nike, ki zaupamo v obilno tvoje usmiljenje,
uvrsti v družbo svetih apostolov in mu¬
čenikov, Janeza, Štefana, Matije, Barnaba,
Ignacija, Aleksandra, Marcelina, Petra, Fe-
licite, Perpetve, Agate, Lucije, Neže, Ce¬
cilije, Anastazije in vseh svojih svetnikov;
sprejmi nas v njihovo družbo ne zavoljo
naših zaslug, ampak zavoljo svojega usmi¬
ljenja. Po Kristusu, Gospodu našem, po ka¬
terem, o Gospod, vedno vse dobro ustvar¬
jaš, oživljaš, posvečuješ in nam deliš. Po
njem, ž njim in v njem imaš ti, o Bog, Oče
vsemogočni, v edinosti svetega Duha vso
čast in slavo na vekov veke.

Služ. Amen.

Premišljevanja o presv. R. Telesu.

18

274

Oče naš.

Duh. Molimo! Ker nas opominjajo zve¬
ličavne zapovedi in nas je podučila božja
naredba, si upamo moliti:

Oče naš, kateri si v nebesih! Posve¬
čeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje
kraljestvo; zgodi se tvoja volja, kakor v
nebesih, tako na zemlji; daj nam danes
naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim
dolžnikom; in nas ne vpelji v skušnjavo.

Sluz. Temveč reši nas hudega.

Duh. Amen.

Prosimo, o Gospod, reši nas vsega
zlega preteklega, sedanjega in prihodnjega
in dodeli nam na priprošnjo blažene in
vselej Device Marije, matere božje, in
svojih svetih apostolov Petra in Pavla,
Andreja in vseh svetnikov milostljivo mir
v naših dnevih, da bodemo po tvoji usmi¬
ljenosti vedno prosti greha in obvarovani
brez vsake nezgode. Po ravno tem Go¬
spodu našem, Jezusu Kristusu, tvojem Sinu,
ki s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.

Sluz. Amen.

Duh. Mir Gospodov bodi vedno z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

275

(Izpusti odlomek hostije v kelih, rekoč:)

To zedinjenje in posvečenje telesa in
krvi Gospoda našega, Jezusa Kristusa, bodi
nam vsem, kateri ga prejmemo, v večno
življenje. Amen.

Jagnje božje.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
daj nam svoj mir!

Pred zauživanjem.

Gospod Jezus Kristus, ki si dejal svo¬
jim apostolom: Mir vam zapustim, svoj
mir vam dam, ne glej na moje pregrehe,
ampak na vero svoje cerkve in utrdi jo
po svoji sveti volji vedno bolj v miru in
v edinosti, ki živiš in kraljuješ kot Bog
na veke. Amen.

Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga,
ki si po Očetovi volji s pomočjo svetega
Duha svet s svojo smrtjo odrešil, reši me
s tem svojim presvetim Rešnjim Telesom
in Rešnjo Krvjo vseh mojih pregreh in
vsega hudega; daj, da vselej zvesto izpol-
nujem tvoje zapovedi in da se nikdar ne

18 *

276

ločim od tebe, ki s taistim Bogom Očetom
in svetim Duhom živiš in kraljuješ veko¬
maj. Amen.

Uživanje tvojega telesa, o Gospod
Jezus Kristus, katero se jaz nevrednež
drznem prejeti, naj mi ne povzroči sodbe
in pogube, ampak naj mi bo po tvoji mi¬
losti bramba in zdravilo za dušo in telo;
ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v
edinosti svetega Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Nebeški kruh bom prejel in klical Go¬
spodovo ime!

Zauživanje.

O Gospod, nisem vreden, da greš
pod mojo streho, ampak reci le z besedo
in ozdravljena bo moja duša. (Trikrat.)

Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa
naj ohrani mojo dušo v večno življenje.
Amen. (Nato prejme telo Gospodovo.)

Kako naj povrnem Gospodu vse, kar
mi je dal? Kelih zveličanja bodem vzel
in klical Gospodovo ime. V hvalnih pesmih
bom klical Gospoda in varen bom pred
svojimi sovražniki.

Kri Gospoda našega, Jezusa Kristusa,
naj ohrani mojo dušo v večno življenje.

(Prejme presveto Rešnjo Kri.)

Kar smo z usti prejeli, o Gospod, naj

277

zaužijemo s čistim srcem, in časni dar naj
nam bo v večno zdravilo.

Tvoje telo, o Gospod, katero sem za-
užil in tvoja kri, katero sem pil, naj vedno
ostane v mojem srcu in stori, da izgine
vsak madež greha iz mene; saj so me po¬
krepčale čiste in svete skrivnosti, ki živiš
in kraljuješ na vekov veke. Amen.

Po zauživanju.

Kolikorkrat boste jedli ta kruh in pili
iz keliha, boste oznanjevali smrt Gospo¬
dovo, dokler ne pride. Kdorkoli torej ne¬
vredno je kruh ali nevredno pije kelih
Gospodov, ta je kriv telesa in krvi Go¬
spodove. Aleluja. (I. Kor. 11.)

Duh. Gospod z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

Duh. Molimo! Dodeli nam, prosimo
te, o Gospod, da bodemo deležni večnega
uživanja tvojega božanstva, katero nam
predpodablja časno uživanje tvojega Reš¬
ujega Telesa in tvoje Krvi, ki živiš in kra¬
ljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.

Služ. Amen.

Duh. Gospod z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

Duh. Odidite, maša je končana!

278

Sluz. Hvala Bogu!

Duh. Naj ti bo po godu, o sveta Tro¬
jica, opravilo moje podložnosti in naj ti bo
prijetna daritev, katero sem jaz nevredni
človek opravil pred očmi tvojega veličastva;
meni pa in vsem, za katere sem jo daroval,
naj bo v zveličanje. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog : Oče,
Sin in sveti Duh.

Služ. Amen.

Zadnji evangelij.

Duh. Gospod z vami.

Služ. In s tvojim duhom.

Duh. Začetek sv. evangelija po Janezu.

Služ. Slava ti, o Gospod!

V začetku je bila Beseda in Beseda
je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda.
Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po
nji storjeno in brez nje ni nič storjenega,
kar je storjenega. V nji je bilo življenje
in življenje je bilo luč ljudij. In luč v temi
sveti in tema je ni razumela. Bil je člo¬
vek od Boga poslan, kateremu je bilo ime
Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pri¬
čeval od luči, da bi vsi po njem verovali.
On ni bil luč, ampak je prišel, da bi pri¬
čeval o luči. Bila je prava luč, katera raz-

279

svetli vsakega človeka, ki pride na ta svet.
Na svetu je bil in svet je po njem storjen
in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je
prišel in njegovi ga niso sprejeli. Kolikor
pa jih ga je sprejelo, jim je dal oblast
božjim otrokom biti, njim, kateri verujejo
v njegovo ime, ki niso iz krvi, ne iz volje
mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga
rojeni. In Beseda je meso postala in je
med nami prebivala (in videli smo njeno
čast, kakor čast edinorojenega od Očeta),
polna milosti in resnice.

Služ. Hvala Bogu!

Molitev po tihi sv. maši.

Ceščena Marija . . . (Trikrat.)

Ceščena bodi kraljica, mati milosti, živ¬
ljenje, sladkostin upanje naše, bodi češčena!
K tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci; k
tebi vzdihujemo žalostni in objokani v tej
solzni dolini. Oh, obrni torej, naša pomoč¬
nica, svoje milostljive oči v nas in pokaži
nam po tem revnem življenju Jezusa, bla¬
ženi sad svojega telesa, o milostljiva, o do¬
brotljiva, o sladka Devica Marija!

Prosi za nas, sv. božja porodnica!

R. Da postanemo vredni obljub Kri¬
stusovih!

280

Molimo!

O Bog, naše pribežališče in naša moč,
ozri se milostno na ljudstvo k tebi vpi¬
joče; in na priprošnjo častitljive in brez¬
madežne Device Marije, božje porodnice,
sv. Jožefa, njenega ženina, svojih svetih
apostolov Petra in Pavla in vseh svetnikov,
usliši milostno in dobrotno naše prošnje
za spreobrnenje grešnikov, za prostost in
povišanje matere svete cerkve. Po Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Sv. nadangel Mihael, brani nas v boju,
bodi naša bramba zoper hudobnost in zale¬
zovanje hudobnega duha. — Ukroti naj
ga Bog;  ponižno za to prosimo! In ti,
vojvoda (prvak) nebeške vojne, satana in
druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu
v pogubo duš, z božjo pomočjo v pekel
pahni! Amen.

Odpustka 300 dnij, ako se kleče moli. (Papež
Leon XIII., 6. prosinca 1884)

Druga sveta maša.

(Poleg Paganija.)

S  Kako moreš koristno poslušati sv. mašo?

otrudi se, pobožna duša, da si pri sledečih krat¬
kih premišljevanjih tudi prav pobožna, da bodeš
s pravo koristjo pričujoča pri sv. maši. Moli sledeče
molitve premišljevaje. Zato so posamezni stavki lo¬
čeni po črtah, da pri vsakem nekoliko postojiš in
prebrano pobožno preudarjaš.

Pred začetkom sv. maše.

O moj Bog! Verujem, da se v da¬
ritvi svete maše ponavlja ona daritev, ka¬
tero je daroval tvoj edinorojeni Sin Jezus
Kristus na križu. —— Ponavlja se tvojemu

božjemu imenu na čast-v posvečenje

pravičnih-za spreobrnenje grešnikov.

-— Oh, Oče usmiljenja! Očisti moje srce
predno se bližam oni daritvi, pri kateri bo
darovano nedolžno Jagnje — Jezus Kristus.
-Proč, posvetne misli; bližam se res¬
nično božjemu in naj večjemu opravilu, ka-

282

tero je Bog sam mogel postaviti. Izprosi
mi, preljuba mati Marija, milost, da sem
pri sveti maši z isto pobožnostjo in spo¬
štovanjem, s katerim si bila ti pod križem,
da tudi jaz postanem deležen onih milostij,
katere radodarno daješ vsem, ki so dobro
pripravljeni pri tej božji daritvi.

Pri očitni spovedi, ali „confiteor“.

Velikokrat sem se že vzdignil zoper
tebe, o moj Bog, in te izdal. Glej, sedaj
klečim pred teboj. — O, kako nehvaležen
sem ti bil za tvojo ljubezen! — Spoznam,
Gospod, in obžalujem svoje grehe. — —
Ob enem pa spoznam in občudujem tudi
tvojo dobroto! —- ■— Kdo je večji: jaz v
hudobiji, ali ti v usmiljenju? — Ker je
tvoje usmiljenje neizmerno večje, kakor
vsa hudobija ljudij, naj pride nad me in
naj mi podeli potrto in ponižano srce!

Pri „Gospod, usmili se nas“.

Po moji revi, o Gospod, se ravna
tvoje usmiljenje. — Čim revnejši sem, tem
bolj morem upati, da se me usmiliš. —
0, Gospod, usmili se me! Jezus Kristus
bodi mi milostljiv! Skazi se usmiljenega
onemu, kateri je večji grešnik, kakor vsi
drugi.

283

Pri berilu.

Zahvaljujem te, božji sveti Duh, da si
govoril po prerokih in apostolih k nam.
Daj, da mi bo njih nauk v korist, da me
na dan sodbe ne bodo sodili in osramotili
pred celim svetom.

Pri evangeliju.

Kako hvaležen ti moram biti, o Bog,
ker si me poklical k božji luči svetega
evangelija! — Kaj mi pomaga vse drugo
dobro brez svete vere! — O sveta božja
vera! V tebi hočem živeti, in umreti za
tvojo čast in razširjenje! — Nočem se
ozirati na ljudi. — Nauki svetega evan¬
gelija naj bodo moje veselje in moja slava;
nočem pa hoditi po potih sveta. — Studi
se mi ta zapeljivi in goljufivi svet, kakor
se je studil tudi Jezusu Kristusu!

Pri darovanju.

Molim te, o moj Bog, ter ti darujem
z mašnikom to daritev v tvojo večjo čast,
v zahvalo za vse dobrote, katere si skazal
meni in celemu svetu, — v zadostilo za
moje in vseh ljudij grehe in hudobije. —
Vsprejmi, Gospod, ta dar svojega božjega
Sina, ki je ob enem mašnik in dar, ki ti
daruje samega sebe. — Njegove dragocene

284

zasluge naj se razlivajo na one, kateri jih
najbolj potrebujejo, med katerimi je tudi
moja duša. — Pomiri se srce moje, Jezus
sam se daruje za-te!

Pri „Molite bratje 11 .

Stvar ne more darovati svojemu Stvar¬
niku ničesar, kar bi bilo njega vredno. —
Združujem se tedaj z daritvijo Jezusa Kri¬
stusa, katera edino more zadostiti za-me!

— Razen njega ničesar ne poželim. — O
Bog ljubezni, iščem edino le tvojo ljube¬
zen ! — Naj ti dopade dar, katerega ti da¬
rujem s svojim srcem in z vsem, kar imam,
kakor si sprejel tudi Jezusov dar, s katerim
združujem svojo daritev.

Pri predglasju.

Duša moja! Nisi za svet, temveč za
nebesa! — Vzdigni se tedaj v mislih na
višave! — Uči se vendar, biti v nebesih
in ne na zemlji! —Moje srce hrepeni po
tebi, o Bog, po studencu vsega dobrega.

— Ti edini bodeš na vekomaj moje edino
in največje dobro; ker ti si dobrota sama,
izven tebe je vse nečimurnost, laž, golju¬
fija in prevara!

Pri „Svet, svet, svet ! 11

O Bog, svet si ti in jaz sem grešnik!
•— Nebo in zemlja sta polna tebe, le v mo-


285

jem srcu te ni! — Oh, napolni je ti sam,
da bode vse tvoje. — Ukazuješ mi, da
naj sem svet, stori me svetega s svojo
milostjo. Zaupajoč na tvojo pomoč hočem
tudi jaz zaklicati, kakor je klical velik
učenjak naše svete vere: Svetnik hočem
postati, velik svetnik, in ravno sedaj ho¬
čem postati svet!

Pri spominu za žive.

Oče nas vseh si ti, o Gospod! Daj
tedaj tudi, da postane koristen vsem svo¬
jim otrokom ta nekrvavi dar. — Povišana
bodi sveta katoliška cerkev, tvoja nevesta.
Njen vidni poglavar, naš višji pastir in
sveti oče, naj najde povsod pomoči in
zavetja. Kriva vera naj se uniči, in vsi
krščanski oblastniki naj žive med seboj v
miru. — Priporočam ti našega škofa, ce¬
sarja, našo domovino, — svoje stariše,
prijatelje in dobrotnike, — svoje sovražnike
in vse, za katere sem moliti dolžan.

Pred povzdigovanjem.

Spremeni, o Bog, vse moje želje v
svoje, kakor spreminjaš kruh in vino v
svoje presveto telo in svojo predrago kri.
— Dodeli, da se ti posvetim z dušo in s
telesom.

286

Pri povzdigovanju svete hostije.

Molim te, o Jezus, ki si za nas postal
spravna daritev! — Dodeli mi milost, da
bi ti bilo moje srce vedno čist in svet
dar, in da bi ti bilo vedno dopadljivo.

Pri povzdigovanju keliha.

O Jezus ! V tem svetem kelihu molim
tvojo dragoceno kri, katero si prelil na
križu za naše odrešenje. — Naj se razlije
nad mojo dušo, da jo posveti in očisti! —
Večni, usmiljeni Oče! Spomni se, da je
upila kri Abelnova v nebo za maščevanje;
kri novega Abelna pa kliče za nas za
usmiljenje! — O kri, o rane Jezusove, ve
ste moja tolažba in moje pribežališče.

Pri spominu za mrtve.

Spomni se, Gospod, da so duše, ka¬
tere zadržuje tvoja pravičnost v vicah,
vendar le tvoji ljubljeni otroci in neveste.
Ta nekrvavi dar naj jim prinese tolažbe
in pomoči, posebno onim, za katere sem
najbolj prositi dolžen.

Pri Očenašu.

Ti neizrekljivo veliki Bog si naš Oče!
—• Oče! Zakaj si nas s tako ljubeznijo
ustvaril? — Oče! Zakaj si nas odkupil s
tako dragoceno krvjo? — O dodeli nam

milost, da postanemo vredni sinovi takega
Očeta s tem, da iščemo le tvojo čast. —
Edino le za-te sem na svetu — za-te edino
hočem živeti!

Pri svetem obhajilu.

Le Bog more biti vreden prejeti Boga!
— Kako naj je grešna duša, kakoršna je
moja, vredna take časti ? — Ali ti, ne¬
skončno dobrotljivi Bog, tukaj ne gledaš
na svojo velikost in veličanstvo, temveč
na svoje usmiljenje. — Ti hočeš, da pri¬
dem k tebi, kakor bolnik k zdravniku, da
ozdravim; —• kakor siromak k bogatinu,
da obogatim. — O Bog ljubezni! Glej me
pred teboj, mene, svojo najrevnejšo in naj-
zadnjo stvar. — Združi me s seboj in postal
bom bogat in velik kakor le kaka druga
tvojih stvarij. — Stori ta čudež; prime¬
ren je tvoji vsemogočnosti in ljubezni. —
Pridi v moje srce, — posedi mojo dušo z
vsemi njenimi močmi! — In ker danes
nisem tako srečen, prejeti te resnično v
svetem obhajilu, pridi k meni s svojo mi¬
lostjo in ne zapusti me nikoli! — Daj, da
živim in umrjem v tvoji ljubezni!

Po svetem obhajilu.

Dovršil si, o moj Jezus, daritev, ka¬
tera je enaka daritvi na križu. — Stori, da

288

tudi jaz živim v pokorščini do tvojega
svetega evangelija. Hočem edino le, kar
ti hočeš. — Tako hočem živeti in umreti,
kakor je po tvoji najsvetejši volji. —

Po sveti maši.

Zahvaljujem te, o Gospod, da si meni,
svoji nevredni stvari, dodelil biti pri naj-
vzvišenejšem opravilu mojega Stvarnika.
— Odpusti mi, Gospod, vse, s čemur sem
se pregrešil! — Stori, da po tvojih zaslu¬
gah pridem enkrat v krasen tempel ne¬
beške domovine, ter dovršim tam veliko
daritev ljubezni, po kateri bo moja duša
na vekomaj v Bogu in Bog večno v meni
živel. Amen.

Prošnja za blagoslov.

Moj Odrešenik in Zveličar Jezus Kri¬
stus ! Dodeli mi z Očetom in svetim Du¬
hom svoj blagoslov in milost, tebe popol¬
noma ljubiti, tvojo voljo izpolnovati in
vedno zvesto živeti po poklicu, da bi tebe,
dragoceni kruh angelov, vredno užival tu¬
kaj na popotovanju, na koncu svojega živ¬
ljenja pa srečno v nebesih. Amen.

r

Tretja sveta maša.

Med sledečimi kratkimi molitvami za sv. mašo
prebiraj in premišljuj dve ali tri strani iz prvega dela
te knjižice („Premišljevanja“), najbolje vsako nedeljo
m praznik po vrsti naprej. S tem združuj tudi pobožne
vzdihljeje k presvetemu zakramentu.

Ob začetku.

Vsemogočni večni Bog, nebeški Oče!
S skesanim in pobožnim srcem ti darujem
to nekrvavo daritev svete maše:

v počeščenje  tvojega najvišjega ve¬
ličastva in neomejenega gospostva, katero
imaš črez vse stvari v nebesih in na zemlji;

v srčno zahvalo  za vse nepreštete
milosti in dobrote, katere neprenehoma ska-
zuješ meni in vsemu človeškemu rodu,
zlasti po najvetejšem Rešnjem Telesu;

v pokoro in zadoščenje  za vse
grehe celega svojega življenja in za vse
grehe vesoljnega sveta, posebno za vse

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 19

290

hudobije in vso nečast, ki se ti godi v
presvetem zakramentu;

v ponižno prošnjo tvojega božjega
blagoslova, da mi milostljivo podeliš, kar¬
koli potrebujem za dušo in telo;

slednjič še tudi za uboge verne
duše,  da jih očistiš po presveti Jezusovi
rešnji krvi in sprejmeš pred svoje obličje.
Amen.

Sv. evangelij.

Veselo vstanem k svetemu evangeliju
v imenu f Očeta, in f Sina, in svetega f
Duha! Amen. O sveti Bog, jaz verujem
v te, ker večna si resnica; o dobri Bog,
jaz upam v te, ker milost si neskončna;
o mili Bog, črez vse te ljubim, ker ti naj¬
večja si dobrota in vse ljubezni vreden.
Amen.

Darovanje.

Sprejmi milostljivo, večni Bog, darove
naše, kruh in vino, katere ti po tvojem
namestniku izročamo, in ki se bodo spre¬
menili v presveto telo in predragoceno
kri tvojega ljubljenega Sina, našega Go¬
spoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Pa
tudi vse, karkoli smo in kar imamo, tebi
darujemo; naša duša in telo, vse naj tebi
vedno posvečeno bo. Amen.

291

Povzdigovanje.

Presvete hostije.

Bodi vedno češčeno in hvaljeno presv.
Jezusovo telo, ki si bilo za me darovano na
svetem križu — ponižno te molim!

O Jezus, bodi mi milostljiv! 0 Jezus,
bodi mi usmiljen! O Jezus, odpusti mi
vse moje grehe! Amen.

Keliha.

Bodi vedno češčena in hvaljena pre¬
sveta Jezusova kri, ki si bila za me prelita
na svetem križu — ponižno te molim!

O Jezus, tebi živim! O Jezus, tebi
umrjem! 0 Jezus, tvoj sem zdaj in ve¬
komaj! Amen.

Počeščenje presv. Jezusovega Srca.

Bodi tisočkrat češčeno,

Tisočkrat zahvaljeno

Presladko Srce Jezusovo

V najsvetejšem zakramentu! Amen.

Sv. obhajilo.

O Gospod, jaz nisem vreden, da greš
Pod mojo streho, ampak le reci besedo in
ozdravljena bo moja duša!

Moli tako trikrat; potem se pripravi na duhovno
sveto obhajilo: nekoliko trenutkov premišljuj, srčno
obžaluj svoje grehe, potlej pa vzdihni, rekoč:

19*

I

292

O moj Jezus, kako rad bi te zdaj z
mašnikom vred pobožno zaužil! Ker mi pa
to danes ni dovoljeno, prosim te ponižno
in goreče, pridi v me vsaj s svojo milostjo
in ostani v meni vekomaj. Amen.

Zadnji blagoslov.

Blagoslovi nas vsemogočni Bog: Očef,
Sin f, in sveti J Duh! In ta nebeški bla¬
goslov naj nas potrdi v vsem dobrem in
naj vedno pri nas ostane! Amen.

Sklep.

Vsemogočni večni Bog! Lepo te za¬
hvaljujem za vse tvoje dobrote, posebno
pa še za neprecenljivo milost, da si mi
dal danes biti pri tej daritvi svete maše.
Odpusti mi, če nisem bil tolikanj zbran in
pobožen, kakor bi se bilo spodobilo, in po¬
deli mi, da bodo vse moje misli in želje,
vse moje besede in dejanja danes in ves
čas k tvoji največji časti in k mojemu
zveličanju! Amen.

Spovedne molitve.

Molitev pred spovedjo.

II( a  Bog luči! Ti gledaš na dno mo¬
jega srca, tebi so znane vse moje
hudobije po velikosti in po vseh oko¬
liščinah. Razsvetli me, ^a jih popol¬
noma spoznam in da se resnično po¬
boljšam! Odvzemi mi vsako samo¬
ljubje, katero me hoče goljufati in prikriti
pravi stan moje duše. S tvojo pomočjo
hočem iti v se, nobenega greha ne spre¬
gledati, temveč natanko se izpraševati, da
bom zvedel, kako daleč sem se od tebe,
svojega Očeta, oddaljil v nepokorščini in
nezvestobi. Sveti Duh, katerega si po svo¬
jem Sinu vsem, ki te zanj prosijo, obljubil,
naj me razsvetli, da prav spoznam, ko¬
likokrat in kako sem se pregrešil z mislimi,
besedami in dejanjem ter z opuščanjem
dobrega. Bodi milostljiv svojemu revnemu
otroku, ki k tebi vpije, da moji pokori ne

294

bo manjkalo ničesar, kar je potrebno k
poboljšanju življenja.

O nebeški Zveličar, ki iz ljubezni do
mene prebivaš noč in dan v presvetem
zakramentu! Skesan in ponižan se po vra¬
čam k tebi; bodi torej moj usmiljeni pri-
prošnik pri svojem Očetu! Vsprejmi me
milostno, podari mi zopet svatovsko obleko
čistosti in prstan ljubezni!

O Marija, mati mojega božjega Od¬
rešenika! Izprosi mi milost, da se resnično
in odkritosrčno spovem!— Ti, moj angel
varuh, si bil priča mojih grehov, spomni
me sedaj na-nje. Pomagaj mi, da svojo
vest prav preiščem, in svoje grehe prav
obžalujem, ker sem ž njimi razžalil tako
ljubeznivega Boga.

Moj Zveličar, pošlji iz tabernaklja ža¬
rek luči in milosti v mojo grešno dušo,
da spoznam svoje grehe in se jih odkrito¬
srčno spovem, svoje življenje poboljšam in
se vrednega skažem, tebe, sladkost svoje
duše, prejeti v svetem obhajilu! Amen.

Izpraševanje vesti.

Izprašuj svojo vest prav resno in natanko. Po¬
misli, da Bog vse vidi in vse ve. Samega sebe ne
smeš goljufati. Gre za resnico. Ničesar te ne sme
zadržati, da bi ne poslušal odgovora svoje vesti,
kako si se obnašal proti Bogu, bližnjemu in proti

295

samemu sebi, kako si grešil v mislih, besedah in
dejanju.

Nekaj nagibov obuditi srčen kes.

Premisli in preudari, nehvaležna duša,
kaj si storila s svojimi grehi! Razžalila si
Boga, ki je neskončna modrost, neizrekljiva
blagost in nedosegljiva lepota; Boga, ki je
popolnost sama, slava izvoljenih in njih rajska
radost; Boga, ki je studenec vse dobrote, iz
katerega izvira vse, kar je krasnega in lepega
na celem svetu! Oh, kako si se zamogla
spuntati zoper tako dobrega Boga? Ni-li
on tvoj Stvarnik, Odrešenik in Posvečevalec?
Kaj naj bi bil še storil za-te, česar ni storil!

Iz ljubezni do tebe je bil rojen v hlevu,
sredi noči, v hudem mrazu, v uboštvu, v revi!
— Že kot dete je bil preganjan in stregli so
mu po življenju. — Tepli so ga in suvali;
bljuvali so v njega, prestal je zasramovanje,
bičanje in zasmehovanjel Ravnali so ž njim,
kakor bi bil izvržek človeštva, najnižji in naj-
zaničljivejši od celega naroda! — Kakor raz¬
bojnika in hujskača so ga peljali po Jeruza¬
lemskih ulicah! — S težkim križem obložen,
zasmehovan od rabeljnov in duhovnov, pre-
klinjan od ljudstva je hodil na Kalvarijo!
Med dvema razbojnikoma je bil na sramoten
križ pribit. Stepen in ranjen je bil na celem

296

truplu, tako, da je bil le ena rana od temena
do pete. Na rokah in nogah preboden je
dolgo in strašno umiral. Do zadnje kaplje
je prelil svojo dragoceno kri. — Na križ
pribit je umrl v morju zasramovanja. Zares,
bil je mož bolečin! — V božjem zakramentu
ti je zapustil svoje presv. meso, da se okrep¬
čaš in poživiš v svoji slabosti. — V nebesih
ti je pripravil kraljestvo veselja.

In ti si se predrznila žaliti ga! Upala
si se, prebosti prsi tako ljubeznivega Očeta,
nezvesta postati takemu ženinu, proč se obr¬
niti od tako dobrotljivega Gospoda, žaliti
tako ljubljenega Zveličarja! Z nogami si
teptala njegovo čast, oskrunila njegovo dra¬
goceno kri, ponovila njegove rane in iz nova
si ga križala s svojimi grehi! — Premišljuj,
nehvaležna duša, s kom si tako napačno
ravnala, koga si žalila!

Kes in trdni sklep.

Predrznil sem se tedaj žaliti svojega
Boga, najljubeznivejšega Očeta, dragega
ženina, svojega prijatelja, svojo največjo
dobroto, svoje življenje in svoje vse! Oh
ta misel prešinja in rani moje srce! Jaz,
uboga stvar, sem žalil Stvarnika! — Jaz,
revni črv, sem zasramoval Boga slave in
veličastva, onega Boga, kateri ima v rokah

297

moje življenje in me more vsaki trenutek
kaznovati! —Jaz, prah in pepel, sem raz¬
žalil najvišjega Gospoda, od katerega sem
prejel neizmerno veliko dobrot.

Oh, sram me je, Gospod, da sem te
tako žalil; kesam se, da sem zapravil tvoje
prijateljstvo. Ali ozri se vendar le na svojo
nehvaležno stvar, ker se povračam k tebi,
kakor izgubljeni sin, poln sramote in ske¬
san. Velikokrat in hudo sem grešil. — Ne
zaslužim več, da bi bil tvoj sin in ti moj
Oče; preveč bi že bilo, ko bi me sprejel
med svoje hlapce. Ali zopet mi ponujaš
svojo milost, kličeš me na svoje srce, ča¬
kaš na-me, da pridem k tebi. — Ali se
morem in smem vstavljati ? O ne, vstati
hočem iz brezdna svojih hudobij, o dragi
Jezus, ter se ne več spuntati zoper tebe!
Zal mi je vse, kar sem zoper tebe storil
hudega in pripravljen sem raj še umreti,
kakor tebe še kedaj žaliti.

S tvojo pomočjo sklenem, nikoli več
te žaliti, priložnostij v greh se varovati in
ti zadostiti z vrednim sadom pokore. Ti,
o Gospod, bodi pri meni, da resnično ob¬
žalujem vse hudobije in se jih do čistega
spovem; bodi pa tudi pri svojem služab¬
niku, mojem spovedniku, da vodi mojo
dušo po tvojem dopadenju.

298

O Marija, pribežališče grešnikov, sveti
angel varuh in vi, moji sveti patroni, sprem¬
ljajte me s svojo priprošnjo k sveti spo¬
vedi! Pomagajte mi, da se bridko skesam
in obtožim svojih grehov, čisto operem
grešno dušo v dragoceni krvi Jezusa Kri¬
stusa in zaslišim presrečne besede: „0d-
vežem te tvojih grehov; pojdi v miru.“
Amen.

Spoved.

Ko pride vrsta za spoved na-te, ponižno po¬
klekni k spovednici, pokrižaj se in reci:

Prosim svetega blagoslova, da se svojih
grehov prav in čisto spovem.

Jaz ubogi grešnik se spovem Bogu vse¬
mogočnemu, preblaženi Devici Mariji, vsem
ljubim svetnikom in vam, častitemu mašniku,
božjemu namestniku, da sem po svoji zadnji
spovedi, ki sem jo opravil — (tu se pove, kdaj)
— velikokrat in obilno grešil; posebno pa
se obtožim — —

Spoved skleni s tem, da še enkrat obudiš kes,
rekoč:

O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so mi
resnično žal, ker sem ž njimi zaslužil, da me
po vsej pravici kaznuješ. Zal so mi, ker sem
tebe, svojega najboljšega Očeta, največjo in
preljubeznivo dobroto, ž njimi razžalil. Trdno
sklenem, s tvojo milostjo svoje življenje po-

299

boljšati, bližnje priložnosti v greh se varovati
in nič več ne grešiti. Prosim, duhovni oče,
zveličavne pokore in svete odveze.

Molitev po spovedi.

Hvaljen in češčen bodi Bog Oče,  ki
me je zavoljo Kristusa zopet v milosti
sprejel! Hvaljen in moljen bodi Bog Sin,
ki me je s svojo presveto krvjo grehov
očistil! Hvaljen in poveličan bodi Bog
sveti Duh,  ki me je zopet posvetil s svojo
milostjo!

Hvali, duša moja, Gospoda, hvalite ga
z menoj vsi njegovi angeli in svetniki, ker
njegovega usmiljenja ni konec. Poveličuj,
moja duša, Gospoda, ker on ti odpusti
grehe in ozdravi vse rane. On te reši po¬
gubljenja in te obsipa z usmiljenjem in
milostjo. Toliko dobrot si mi že skazal
in vendar ne jenjaš mi še vedno novih
deliti. Kajti neizmerna dobrota je, da si
mi odpustil grehe in mi daš čas za pokoro!
Kaj bi se bilo brez te milosti z menoj zgo¬
dilo? O Gospod, kako dobrotljiv, usmiljen
in prizanesljiv si ti! Nisi ravnal po mojih
hudobijah in nisi ravnal po svoji pravičnosti,
ampak ohranil si me, da pokažeš na meni
svoje usmiljenje.

Kako te morem za to ljubezen za-

300

hvaliti? Kako tvojo slavo na svetu raz¬
širiti? — Vzemi, Gospod, moje potrto, in
kakor upam, očiščeno srce; vzemi mojo
slabo zahvalo. S tvojo pomočjo se bodem
prizadeval, za naprej brez greha in sveto
živeti, vse pretrpeti, in — ako ti hočeš —
vse nadloge udan v tvojo sveto voljo za
odpuščanje grehov in v duhu pokore pre¬
nesti. Vedno bom imel pred očmi tvoje
bridko trpljenje in je bom premišljeval, da
bo ohranilo v meni pravi kesl črez vse
grehe, kakor tudi tolažilo, če mi vest kaj
očita; ono me bo učilo odumreti svetu in
živeti le tebi, svojemu Zveličarju. Amen.

Izrodilo preb laž eni Devici Mariji.

(Molitev sv. Bonaventure.)

O prečastna Devica Marija, o moja
nebeška kraljica, tudi tebi se vsega pod¬
vrženi, da me odslej ti vladaš in vodiš.
Ne prepusti me nikdar več samemu sebi!
Povej mi vselej, kaj naj storim. Večja
sreča mi je, da sem služabnik tvoj, kakor
da bi ves svet bil moj. Tvoj hočem biti,
reši me ti! Sprejmi me, o Marija, v svo¬
jega služabnika in pripomagaj s svojo ma¬
terino priprošnjo pri Jezusu, da bom zve¬
ličan ! Nočem več služiti pregrešnemu
svetu; Bogu in tebi se vsega darujem. In

301

če sem doslej zares bil len v tvoji službi
ter sem zamudil marsikatero priliko, ko bi
se bil lahko vadil v čednosti, ko bi bil
lahko služil Bogu, lepo častil tebe: odslej
se hočem zediniti s tvojimi služabniki, ki
tebe posebno ljubijo, tebi zvesto služijo.
Naj zanaprej Boga in tebe, svojo prelju-
beznjivo kraljico, kar najbolj morem, pre-
srčno častim in ljubim! Te milosti te pro¬
sim ter upam, ako mi ti pomagaš, da bom
zvesto spolnoval ta svoj sklep. Amen.

Naložena pokora.

Opravi, kar so ti naložili, poprej ko moreš in
natanko tako, kakor ti je naročeno. Ne pozabi tega,
kar imaš opravljati več dnij. Ko si dopolnil pokoro,
skleni :

Vzemi, dobrotljivi Oče nebeški, le-to
majhno opravilo moje pokore za moje
storjene pregrehe. Kar meni primanjkuje,
naj tvoji neskončni pravici doda iz svojega
neskončnega zasluženja preljubi Jezus. V
zadoščenje za svoje grehe ti izročam vse
svoje križe in težave, ter jih združujem s
trpljenjem Jezusovim, z žalostjo Marije,
božje matere, in vseh ljubih svetnikov.
Amen.


Obhajilne molitve.

ji g no najimenitnejših opravil kristijana je
Jrf vredno sveto obhajilo.  Zato priza¬
devaj se, pobožna duša, da svojega Zve¬
ličarja v presv. Rešnjem Telesu sprejemaš
vedno prav vredno in pobožno. Da si vnameš
pravo ljubezen do neskončno dobrotljivega Boga,
zato pred svetim obhajilom, na predvečer ali
i zjutraj, pazljivo preberi ter premišljuj eno izmed
premišljevanj v prvem delu, potem pa kolikor
mogoče zbrano in pobožno opravi sledeče molitve.

Pred svetim obhajilom.

Dober namen.

(Molitev sv. Bonaventure.)

O Bog, ki si postavil ta presveti za¬
krament, da bi na-se potegnil naše duše,
da bi bil naše veselje in naša radost, po-

303

tegni me na-se! K tebi se obrača moja
preplašena vest; zakaj ti si predragi in
resnično spravni dar za moje storjene
grehe. K tebi prihajam, ki si najboljši
zdravnik in preusmiljen pomočnik. Saj
poznaš mojo slabost; zato me vabiš k
zveličanskemu zdravilu božjega zakramenta,
da vseh slabostij ozdravim in se jih za-
naprej obvarujem. Hitim k tebi, svojemu
največjemu dobrotniku, da mi dodeliš vse
potrebne in koristne darove; saj ti ničesar
ne odreče tvoj nebeški Oče. Bližam se ti,
predobrotljivi moj Zveličar, da te spodobno
zahvalim za vse že prejete telesne in dušne
dobrote, in da te po dolžnosti častim in
molim. Tvoja božja ljubezen me navdaja
s hrepenenjem, sprejeti tebe, naj višjo in
najboljšo dobroto. Kaj imam imenitnejšega,
s čimur bi spodobno čast in ljubezen ska-
zovati zamogel tvojemu veličastvu! Kako
morem prav ljubiti, ako ne prejmem tebe,
najpopolnejše dobrote! V tej predragi, za¬
res božji hrani te objamem ter se s teboj
v vsi ljubezni sklenem. Vse moje hrepe¬
nenje, vse moje poželenje me žene le v to,
naj bi me vsega vnela ljubezen tega za¬
kramenta, očistila me vsega greha, vsega
hudega nagnenja, rešila me vseh nevar-
nostij, posvetila me bolj in bolj, in me

304

nikdar ne pustila ločiti se od ljubezni božje.
Na te, o Jezus, stavim vse svoje zaupanje!
Ti, vir vseh milostij, izlij se mogočno v
mojo dušo! Podpiraj, krepčaj me, da na¬
predujem v vseh čednostih, te vedno bolj
prisrčno ljubim, da dosežem krščansko po¬
polnost in stanoviten ostanem. Amen.

Vera.

O moj Jezus! Trdno verujem vse,
kar si ti razodel, posebno pa verujem, da
si v resnici pričujoč v najsvetejšem za¬
kramentu oltarja, ker si to povedal sam,
ki si večna in nezmotljiva resnica.

Upanje.

» O najljubeznivejši Jezus, tvoje usmi¬
ljenje je brez meje, ti prihajaš k meni in
hočeš stanovati v mojem srcu; trdno upam,
da me boš posvečeval in napolnoval s
svojo milostjo.

Ljubezen.

O moj Jezus, ti si me ljubil do smrti
na križu in iz ljubezni do mene hočeš biti
hrana moji duši. Kako ti morem povra-
čati tvojo ljubezen? Iz ljubezni do tebe
hočem živeti in umreti.

305

Molitev sv. Tomaža Akvinčana.

Vsemogočni večni Bog, glej, bližam
se zakramentu tvojega edinorojenega Sina,
Gospoda našega Jezusa Kristusa. Prihajam
kakor bolnik k zdravniku življenja, nečisti
k studencu usmiljenja, slepec k luči večne
svetlobe, ubožec in revež k Gospodu ne¬
bes in zemlje. Prosim te torej, o neizmerno
usmiljenje: ozdravi mojo bolezen, omij
mojo nečistost, razsvetli mojo slepoto, obo¬
gati moje uboštvo, obleci mojo nagoto! Daj,
da sprejmem kruh angelov, kralja kraljev,
Gospoda vseh gospodovalcev, tako spo¬
štljivo in ponižno, tako skesano in pobožno,
s tako čistim in vernim srcem, s takim
sklepom in namenom, kakor je v prid zve¬
ličanju moje duše. Dodeli, o Gospod, da *
ne sprejmem samo po zunanje Jezusa v
presvetem Rešnjem Telesu, marveč po¬
stanem deležen tudi bistva in moči tega
zakramenta. O preljubeznivi Oče, dodeli
mi, da bom nekdaj večno in z odkritim
obličjem gledal tvojega ljubega Sina, ka¬
terega hočem sprejeti zdaj v tem življenju
skritega pod podobo kruha! Kateri s teboj
živi in kraljuje v edinosti svetega Duha
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Premišljevanja o presv. R. Telesu.

20

306

Vspodbudljeji po sv. Tomažu Kempčanu.

Z največjo pobožnostjo in ljubeznijo
ter s srcem, ki se je posvetilo in udalo le
tebi, o moj Bog, hotel bi te zdaj prejeti.
O daj, da te prejmem s tako živo vero,
tako hrepeneče in tako spoštljivo, kakor
so te prejemali le tvoji svetniki. In dasi
sem nevreden, da bi imel iste občutke in
isto pobožnost, kakor svetniki, vendar ti
darujem vse želje svojega srca, kakor da
bi v resnici isto čutil in želel kot oni. Iz
ljubezni in spoštovanja do tebe darujem
ti vse, kar si more poželeti in občutiti
sploh kaka pobožna duša.

Prihajam k tebi, o Gospod, da me
pokrepčaš in poživiš s svojo sveto jedjo,
ki si jo pripravil nam ubožcem iz same
ljubezni. Glej, v tebi je vse, česar si more
kdo želeti. Ti si moje rešenje in zveli¬
čanje, moje upanje in moja moč, moja
čast in slava. O, kako čudovito si se po¬
nižal do nas, Gospod naš in Bog, Stvar¬
nik vseh duhov! V našo revno dušo pri¬
hajaš kot Bog in človek, da utešiš njeno
lakoto! O srečno srce in blažena duša, ki
prejme pobožno tebe, svojega Boga in Go¬
spoda, in katero radi tega navdaja sveto
veselje ! O, kako velik je Gospod, katerega

307

prejme; kako ljub gost, katerega prenoči;
kako prijazen tovariš in zvest prijatelj, ka¬
teri k nji pride; kako lep in plemenit že¬
nin, katerega objame; ljubezniv je bolj,
nego vse, kar moreš ljubiti ali česar si
moreš želeti. Pred tvojim obličjem, o
sladki Jezus, morajo obmolkniti nebesa in
zemlja in vse veličastvo na njih. Vse
namreč, kar je lepega in dobrega, je le dar
tvoje dobrote in ne bo nikdar doseglo tvo¬
jega veličastva, tvoje modrosti. Zato, naj¬
dobrotljivejši Jezus in najsvetejši Zveličar,
nadomesti ti milostno, kar mi še primanj¬
kuje! Saj si se zaradi nas včlovečil, saj
vabiš k sebi vse: „Pridite k meni vsi, ki
se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom
poživil.” Ti poznaš mojo slabost in nad¬
logo, mnogotere grehe moje in napake; ti
veš, kolikrat me celo kaka neznatna stvar
tare, skuša in omadežuje. Zato prihajam
k tebi, da mi pomagaš v bridkostih in me
tolažiš v nezgodah. Na pomoč kličem tebe,
vsevednega, ki natanko vidiš moje no¬
tranje, ker le ti me moreš popolnoma uto-
lažiti in mi pomagati. Ti tudi veš, katerih
milostij najbolj potrebujem in kako malo
sem izurjen v čednostih. Tu stojim pred
teboj reven in ubog in prosim za-se mi¬
losti ter usmiljenja. Amen.

20 *

308

Molitev sv. Bernarda k sv. Devici Mariji.

Po tebi naj se milostno približamo k
tvojemu Sinu, o prečista Devica Marija,
začetnica življenja, mati odrešenja! Po
tebi naj nas vsprejme tisti, katerega si
nam ti porodila! Tvoja neomadeževana
čistost naj opraviči pri njem našo greš-
nost; tvoja prevelika ljubezen naj zakrije
množino naših grehov, in tvoja blažena
rodovitnost naj nadomesti naše zasluge!
Naša gospa, naša tolažnica, naša pomoč¬
nica! Spravi nas s svojim Sinom, pripo¬
roči nas svojemu Sinu, izroči nas svojemu
Sinu! O prečista Devica, ti si dosegla
milost in veliko predpravico, kakoršne ni
nihče dosegel! Dodeli nam torej, da nam
tisti, kateri je iz tebe na-se vzel slabosti
in revščino naše narave, po tvoji priprošnji
podeli slavo nebeškega kraljestva: Jezus
Kristus, tvoj Sin, naš Gospod in Bog, ka¬
teremu bodi čast in slava vekomaj. Amen.

Hrepenenje.

Pridi, pridi, o božja hrana, in nasiti
mojo dušo! Pridi, o ogenj svete ljubezni!
Pridi, o plamen božje ljubezni in vnemi
me! Pridi, o nebeški pastir, da me vodiš!
Pridi, o moj Oče, moj ženin, moj svetli
biser, moje življenje, moj mir! Pridi, ti

309

edini namen vseh mojih želj! Pridi, o luč
moje duše, radost mojega srca, tolažnik
žalostnih! Pridi; saj tebe so pričakovali
vsi narodi, in po tebi so hrepeneli očaki!
Pridi, o ti lepota večnih krajev, ti veselje
angeljem, ti radost nebesom, ti zveličanje
svetnikom! Pridi, ti moj raj, pridi; le po
tebi hrepeni moja duša, po tebi vzdihuje
moje srce! Pridi, ker ti si me ranil s svojo
ljubeznijo; pridi in nikar se ne mudi; hre¬
penenje mi dela silo; saj ne morem več
živeti brez tebe. O Jezus, usmili se me
in pridi! Amen.

Očitna spoved pred sv. obhajilom.

Spovem se Bogu vsemogočnemu, blaženi
Mariji Devici, svetemu Mihaelu arhangelu,
svetemu Janezu Krstniku, svetima aposto¬
loma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in
vam, duhovni oče, da sem veliko grešil z
mislijo, z besedo in z dejanjem. Moja krivda,
moja krivda, moja prevelika krivda! Zato pro¬
sim blaženo Marijo vselej Devico, sv. Mihaela
arhangela, sv. Janeza Krstnika, sveta apostola
Petra in Pavla, vse svetnike in vas, duhovni
oče, molite za-me pri Gospodu, našem Bogu.

Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti
nam naše grehe, in nas pripelji v večno živ¬
ljenje! Amen.

310

Milost, odvezo in odpuščenje naših gre¬
hov dodeli nam vsemogočni in usmiljeni
Gospod! Amen.

Kadar pokažejo presv. Rešnje Telo.

O Gospod! nisem vreden, da greš pod
mojo streho, ampak reci le besedo, in
ozdravljena bo moja- duša. (Se trikrat ponovi.)

Po svetem obhajilu.

Vzdihljeji.

O Jezus! tebi živim. O Jezus! tebi
umrjem. O Jezus! tvoj sem živ in mrtev.

O moj Jezus! v tebe verujem, ker si
večna resnica. O moj Jezus! v tebe za¬
upam , ker si neskončna milost. O moj
Jezus! tebe ljubim, ker si največja dobrota.

O moj Jezus! kako srečen sem, da si
ti, moj večni Bog, se k meni ponižal. O
moj Jezus! ponižno te molim, svojega
Odrešenika in Zveličarja, v mojem srcu
pričujočega. O moj Jezus! tebi bodi hvala
in zahvala, da si se ponižal, pod mojo
streho priti, mene poživiti s svojim pre¬
svetim telesom in svojo presveto krvjo.
O moj Jezus! ostani pri meni zdaj in ob
uri moje smrti. Amen.

311

Zahvala.

O Jezus, kako ti naj povrnem dobroto
tvojega usmiljenega obiskovanja? Ko bi se
z menoj združile vse stvari, vendar bi hvala
bila še prepičla. Dobro vem, katere daritve
ti najbolj zahtevaš od mene in kako se ti
morem ugodno zahvaliti.

Darovanje.

Ti hočeš moje srce. Ti si ga ustvaril,
ti si ga na križu odkupil s svojo krvjo; zo¬
pet si si ga osvojil, zatorej ni moje, ampak
tvoje bodi, ker tebi ga darujem. Glej, daru¬
jem se tebi vsega, svoje telo in svojo dušo,
svoje srce in svojo voljo! Naj ti ugaja ta
moj dar in sprejmi me kot svojo last.

Molitev sv. Tomaža Akvinčana.

Zahvaljujem te, sveti Gospod, vsemo¬
gočni Oče, večni Bog! Ne zaradi mojih
zaslug, marveč zgolj iz usmiljenja si dal
zaužiti meni grešniku, nevrednemu služab¬
niku tvojemu, predragoceno telo in kri
tvojega Sina, Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa. Prosim te, naj mi ne bo to sveto
obhajilo v kazen in zadolženje, marveč
zveličanski pripomoček v odpuščenje! Služi
naj mi kot orožje vere in ščit dobre volje!

312

Zbriše naj moje grehe, prežene huda na-
gnenja in poželenja, poveča pa ljubezen
in potrpežljivost, ponižnost in pokorščino
ter vsakoršno čednost! Zalezovanj vseh
sovražnikov, vidnih in nevidnih, naj me
trdno brani! Nagnenja moja, dušna in te¬
lesna, naj popolnoma uteši! Moč naj mi
da, da živim le tebi, edinemu in pravemu
Bogu in srečno dosežem namen življenja!
Prosim te, o Bog, da vsprejmeš mene
grešnika k oni nepopisljivi pojedini, kjer si
ti s svojim Sinom in svetim Duhom, svet¬
nikom prava luč, obilno nasičenje, večno
veselje, dovršena radost in popolna sreča.
Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Molitev k presveti Devici Mariji.

O presveta, prečista in preslavna De¬
vica Marija, mati našega Gospoda Jezusa
Kristusa, kraljica nebes in zemlje! Ti si
zaslužila v svojem svetem naročju nositi
Stvarnika vseh stvarij. In glej, jaz nevred-
než sem se predrznil resnično telo in res¬
nično kri istega Stvarnika v svoje srce pre¬
jeti. Prosim te, pri tvoji deviški ponižnosti,
pri trpljenju in smrti tvojega Sina, naj mi
bo odpuščeno vse, karkoli sem zagrešil pri
tem sv. obhajilu ali iz nevednosti, nemar¬
nosti ali iz nepazljivosti! Odpusti naj mi

313

vse te pregreške po tvoji presveti priprošnji
ravno isti naš Gospod Jezus Kristus, tvoj
Sin, ki z Očetom in svetim Duhom živi
in kraljuje vekomaj. Amen.

Prošnja.

Imam te zdaj, o Jezus, v svojem srcu.
Ker si prišel skazovat mi le dobro in pri¬
jetno, in ker celo zahtevaš, da od tebe
tirjam vse, kar mi je potrebno, hočem ti
svoje prošnje predložiti z veseljem in trd¬
nim upanjem, da me uslišiš, moj ljubeznivi
Zveličar. — Ne pripuščaj, da bi jaz svo¬
jega duha onečastil z grdimi mislimi, ali
da bi svoje srce omadeževal z gnusno po¬
hotnostjo, ali da bi svoje telo, ki je tvoj
tempelj in si ga ti posvetil na novo, ogrdil
z novim grehom, temveč služiti ti hočem
s čistim telesom in ti ugajati z deviškim
srcem. — Brani in varuj me v mojih bojih
in skušnjavah, varuj me napadov sovraž¬
nikovih, da te ljubim do smrti.

Blagoslovi tudi, moj Jezus, moje sta-
riše, duhovnike, brate in sestre, prijatelje
in neprijatelje, pravičnike in krivičnike. Pri¬
poročam ti vse, za katere mi je moliti;
usmili se vseh, naj se vsi udeležijo tvoje
milosti in tvojega blagoslova. Tudi verne
duše v vičah naj počivajo v miru. Amen.

314

Molitev za odpustke.

Glej, moj ljubeznivi
in dobrotljivi Jezus, v
tvoji presveti pričujoč-
nosti pokleknem na tla
in te prosim prav go¬
reče : vtisni globoko v
moje srce dejanje vere,
upanja in,ljubezni! Obudi
mi kesanje nad mojimi
grehi in trdni sklep, tebe
nikoli več ne razžaliti!
Poln ljubezni in sočutja
premišljujem tvoje svete
petere rane, govoreč v
duhu besede, ki jih je
zapisal o tebi, moj Je¬
zus, prerok David:

,,Moje roke in moje
noge so mi prebodli;
vse moje kosti so pre-
šteli.“ (Ps. 21, 17. 18.)

(Vsi tisti verniki, ki se skesano izpovedo in prej¬
mejo sv. obhajilo ter molijo to molitev pred sv. raz¬
pelom, zadobe popolni odpustek, če molijo razen tega
še v namen sv. cerkve. Tako so določili papež Pii IX.
dne 31. jul. 1858.)

Popoldanska služba božja.

Litanije

presvetega Rešuj ega Telesa.

(jospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!

Kriste sliši nas!

Kriste usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, kateri si v presvetem zakra¬
mentu resnično pričujoč s krvjo in
z mesom, z dušo in telesom, po
božji in človeški naravi,

to

rt

C

1 )

tO

S

to

3

316

Jezus, živi kruh, kateri si prišel z nebes,
Jezus, skriti Bog in Zveličar,

Jezus, nekrvavi dar novega zakona,

Jezus, dar sprave za žive in mrtve,

Jezus, nedolžno Jagnje božje,

Jezus, kruh angelov,

Jezus, naša dragocena dušna hrana,

Jezus, vez ljubezni in miru,

Jezus, moč in sladkost čistih duš,

Jezus, studenec vseh milostij,

Jezus, tolažba žalostnih,

Jezus, pribežališče grešnikov,

Jezus, moč slabotnih,

Jezus, zdravilo bolnikov,

Jezus, popotnica teh, ki v večnost
gredo,

Jezus, zastava večnega življenja,

Jezus, večno veselje izvoljenih,

Bodi nam milostljiv— zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv — usliši nas, o Jezus!
Nevrednega prejemanja tega presve¬
tega zakramenta,

Poželjenja mesa,

Poželjenja očij,

Prevzetnosti življenja,

Vseh grešnih priložnostij in nevarnostij,
Vsake lahkomišljenosti srca,

Vsake mrzlote do bližnjega,

Vsega greha,

317

Večne smrti,

Po svojem svetem včlovečenji,

Po svojem bridkem trpljenju in po
svoji smrti,

Po svoji neskončni želji, dati učencem
in nam svoje meso in kri za dušno
hrano,

Po srčni ljubezni, s katero si dal svo¬
jim učencem in nam presveto meso
za hrano in presveto kri za pijačo,
Po svoji neizmerni ponižnosti, s ka¬
tero si umival svojim učencem noge,
Po peterih ranah svojega presvetega
telesa,

Po presveti krvi, katero si nam na
oltarju zapustil,

Mi ubogi grešniki,

Da našo vero, čast in pobožnost k
temu presvetemu zakramentu po¬
množiš in ohraniš,

Da vse, kar je pregrešno in tebi zo¬
prno, v nas uničiš in zamoriš,

Da nas v milosti pokrepiš in ohraniš,
Da nas pred zalezovanjem hudobnega
duha zavaruješ,

Da naša srca po svoji milosti očistiš
in posvetiš,

Da nam sad tega presvetega zakra¬
menta obilno dodeliš,

prosimo te, usliši nas! reši nas, o Jezus!

318

Da nas po tem presvetem zakramentu
ljubezni v skupni sveti ljubezni
vedno bolj družiš,

Da nam hrepenenje, te večkrat v sve¬
tem obhajilu prejeti, obudiš,

Da nam daš milost, vselej dobro pri¬
pravljenim k tvoji božji mizi pri¬
stopiti,

Da nas ob koncu našega življenja s
to nebeško popotnico previdiš in
zveseliš,

Da nas v smrtnem boju ne zapustiš,

Da nam srečno zadnjo uro dodeliš,

Da nas poslednji dan k večnemu živ¬
ljenju obudiš,

Sin božji,

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
zanesi nam, o Jezus!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usliši nas, o Jezus!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Jezus!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš . . . Češčena si Marija . . .

prosimo te, usliši nas!

319

Molimo!

O Bog, kateri si nam v prečudežnem
zakramentu spomin svojega trpljenja zapu¬
stil, dodeli, te prosimo, da svete skrivnosti
tvojega telesa in tvoje krvi tako častimo,
da sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutimo. Kateri živiš in kraljuješ z Bogom
Očetom v edinosti svetega Duha, Bog od
vekomaj do vekomaj. Amen.

Litanije vseh svetnikov.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!
Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog, J
Sveta Marija,

Sveta božja porodnica,

Sveta devic Devica,

Sveti Mihael,

Sveti Gabriel,

Sveti Rafael,

usmili se
l

nas!

prosi za nas!

320

prosi za nas

Vsi sveti angeli in arhangeli, j prosite
Vse svete vrste zveličanih duhov, / za nas!
Sveti Janez Krstnik, ) . .

Sveti Jožef, } P rosl za nas!

Vsi sveti očaki in preroki, prosite za nas!
Sveti Peter,

Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakob,

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakob,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matevž,

Sv. Simon,

Sv. Tadej,

Sv. Matija,

Sv. Barnaba,

Sv. Lukež,

Sv. Marko,

Vsi sveti apostoli in evangelisti, ) ..

Vsi sveti učenci Gospodovi, ! ^  nag ,
Vsi sveti nedolžni otroci, j

Sveti Štefan,

Sveti Lavrencij, } prosi za nas !

Sveti Vincencij, J

Sveta Fabijan in Sebastijan, \ prosita za
Sveta Janez in Pavel, )  nas!

321

Sveta Kozma in Damijan, | prosita za
Sveta Gervazij in Protazij, / nas !

Vsi sveti mučeniki, prosite za nas!

Sveti Silvester,

Sveti Gregor,

Sveti Ambrož,

Sveti Avguštin, prosi za nas!

Sveti Jeronim,

Sveti Martin,

Sveti Nikolaj,

Vsi sveti škofje in spoznavalci, \ prosite
Vsi sveti učeniki, / za nas !

Sveti Anton,

Sveti Benedikt,

Sveti Bernard, prosi za nas!

Sveti Dominik,

Sveti Frančišek,

Vsi sveti mašniki in leviti, j prosite
Vsi sveti menihi in puščavniki, / za nas!
Sveta Marija Magdalena,

Sveta Agata,

Sveta Lucija,

Sveta Neža, prosi za nas

Sveta Cecilija,

Sveta Katarina,

Sveta Anastazija,

Vse svete device in vdove, j prosite

v }

>zje, J

Vsi svetniki in svetnice božje, / za nas!
Bodi nam milostljiv, zanesi nam, o Gospod!

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 21

322

Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Gospod!
Vsega hudega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Nagle in neprevidene smrti,

Skušnjav hudobnega duha,

Jeze, sovraštva in vse hude volje,

Duha nečistosti,

Treska in hudega vremena,

Šibe potresa,

Kuge, lakote in vojske,

Večne smrti,

S skrivnostjo svojega svetega včlo-
večenja,

S svojim prihodom,

S svojim rojstvom,

S svojim krstom in svetim postom,

S svojim križem in trpljenjem,

S svojo smrtjo in svojim pokopom,

S svojim svetim vstajenjem,

S svojim čudovitim vnebohodom,

S prihodom tolažnika svetega Duha,

V dan sodbe,

Mi grešniki,

Da nam zaneseš,

Da nam odpustiš,

Da nas k pravi pokori pripelješ,

Da svojo sveto cerkev vladaš in
ohraniš,

■a

0
p.

01
o

o

prosimo
te, usliši
nas!

323

Da apostolskega pastirja in vse cer¬
kvene stanove v svoji sveti veri
ohraniš,

Da sovražnike svete cerkve ponižaš,

Da našega cesarja varuješ,

Da krščanskim kraljem in oblastnikom
mir in pravo edinost daš,

Da vsemu krščanskemu ljudstvu mir
in edinost dodeliš,

Da nas vse v svoji sveti službi po¬
trdiš in ohraniš,

Da naše misli k nebeškim željam po¬
vzdigneš,

Da vsem našim dobrotnikom večne
dari dodeliš,

Da duše naše in naših bratov, bliž¬
njih in dobrotnikov večnega pogub¬
ljenja rešiš,

Da sad zemlje daš in ohraniš,

Da vsem vernim dušam večni pokoj
dodeliš,

Da nas uslišiš,

Sin božji,

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

21 *

prosimo te, usliši nas!

324

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš . . .

W.  In ne vpelji nas v skušnjavo.

5;. Temveč reši nas hudega. Amen.

Psalm 69.

Bog, ozri se mi na pomoč; Gospod,
hiti mi pomagat!

Naj bodo osramočeni in naj se sramu¬
jejo, kateri mi strežejo po življenju.

Naj se umaknejo strani in se sramujejo,
kateri mi hočejo hudo.

Hitro naj jih zadene njih sramota, ki
mi pravijo: »Aha, aha!«

Radujejo in vesele naj se nad teboj vsi,
ki te iščejo, in vedno naj reko, ki ljubijo
tvoje rešenje: »Hvaljen Gospodi«

Jaz pa sem siromak in ubožec, Bog po¬
magaj mi!

Ti si moj pomočnik in rešitelj, Gospod,
nikar ne odlašaj I

Čast bodi Očetu itd.

Hf.  Pomagaj svojim služabnikom.

Jž. Kateri v tebe zaupajo, o moj Bogi

325

Bodi nam, o Gospod, močen stolp.

R. Pred sovražnikom.

t.  Nič naj ne opravi sovražnik pri nas.

R. In otrok krivice naj se ne loti nam škodovati.

W.  Gospod, ne ravnaj z nami po naših grehih.

R. In ne povračuj nam po naših hudobijah.
Molimo za našega papeža I.

R. Ohrani jih, o Gospod, oživljaj in osrečuj
jih na zemlji, in ne daj jih v voljo njihovih
sovražnikov.

Tfr’. Molimo za našega škofa I.

R. Gospod, ohrani in varuj jih vsega hudega.
Molimo za našega cesarja I.

R. Ohrani, o Gospod, našega cesarja in usliši
nas ob dnevu, kadar te zanj prosimo.

1P.  Molimo za svoje dobrotnike.

R. Povrni milostljivo, o Gospod, zavoljo svo¬
jega imena večno življenje vsem, kateri
nam kaj dobrega storijo.

'fr.  Molimo za verne mrtve.

R. Gospod, daj jim večni mir in pokoj, in
večna luč naj jim sveti.

fr.  Naj počivajo v miru.

R. Amen.

t''. Molimo za svoje brate, katerih ni tukaj.

R. Pomagaj svojim služabnikom, ki v tebe
zaupajo, o moj Bog!

fr.  Pošlji jim, o Gospod, pomoč iz svetišča.

R. In varuj jih s Sijona.

326

"P.  Gospod, usliši mojo molitev.

K. In moje vpitje naj do tebe pride.

P.  Gospod bodi z vami.

5- In s tvojim duhom.

Molimo !

O Bog, ki ti je lastno, usmiliti se vselej
in prizanesti, usliši naše pohlevne prošnje,
da nas in vse tvoje služabnike, katere gre¬
hov veriga veže, milost tvoje dobrote od¬
veže.

Usliši, prosimo te, o Gospod, našo po¬
hlevno molitev, in odpusti nam grehe, ki
se ti jih obtožimo, da nam dobrotljivo z
odpuščenjem vred mir dodeliš.

Skazi nam dobrotljivo, o Gospod, svojo
neizrečeno milost, da nas ne samo vseh
grehov odvežeš, temveč tudi šib, katere
za-nje zaslužimo, odrešiš.

O Bog, ki te greh žali in pokora poto¬
laži, oglej se milostljivo na prošnjo k tebi kli-
čejočega ljudstva, in šibe svoje jeze, katere
za svoje grehe zaslužimo, od nas odvrni.

Vsemogočni večni Bog, usmili se svo¬
jega služabnika našega papeža I., in vodi
jih po potu večnega življenja, da bodo s
tvojo pomočjo, kar je tebi dopadljivo, že¬
leli in z vso močjo storili.

O Bog, pastir in vladar vseh vernikov,

327

ozri se milostljivo na svojega služabnika
našega škofa I., ki si jih za pastirja naše
I. škofije postavil; dodeli jim, da tistim,
črez katere so postavljeni, z besedo in de¬
janjem k dobremu služijo, in tako s čredo,
ki jim je izročena, večno življenje dosežejo.

O Bog, varuh vseh kraljestev, posebno
pa še našega avstrijskega cesarstva, dodeli
svojemu služabniku našemu cesarju I. I.
tvojo moč, s katero se sovražnik premaga,
spoznati in častiti, da bodo, ker so po tvoji
volji cesar postali, tudi v tvojem varstvu
vselej mogočni.

O Bog, od katerega izhajajo svete želje,
dobre misli in pravična dejanja, daj svojim
služabnikom tak mir, kakor ga svet ne more
dati, da bodo naša srca tvojim zapovedim
udana, in časi s tvojo pomočjo brez strahu
pred sovražniki varni in mirni.

O Bog, užgi naša srca z ognjem sve¬
tega Duha, da ti bomo s čistim telesom
služili in z očiščenim srcem dopadli.

O Bog, Stvarnik in Odrešenik vseh ver¬
nih, dodeli dušam svojih služabnikov in slu¬
žabnic, da odpuščenje, katerega so vselej
želeli, po bogaboječih prošnjah dosežejo.

Začenjaj, prosimo, o Gospod, s svojim
duhom naša dejanja in spremljaj jih s svojo
pomočjo, da se vse naše molitve in dela

328

iz tebe začnejo, in iz tebe začeta tudi v
tebi končajo.

Vsemogočni večni Bog, ki gospoduješ
črez žive in mrtve in se usmiliš vseh, ka¬
tere iz vere in dobrih del za svoje spoznaš,
prosimo te pohlevno, da vsi, za katere smo
se namenili moliti, kateri so še pri življenju,
ali so se že iz sveta ločili, po prošnjah vseh
tvojih svetnikov od tvoje dobrote odpuščenje
vseh svojih grehov dosežejo. Po Gospodu
našem, Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kateri
s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.
V. Gospod, usliši mojo molitev.

B In moje vpitje naj do tebe pride.

V. Vsemogočni in usmiljeni Bog naj nas usliši.
B Amen.

V. In vernih duše naj po milosti božji v miru
počivajo.

B- Amen.

Litanije preš v. Imena Jezusovega*

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

* Odpustka 300 dnij enkrat na dan, če jih s skesanim srcem
in pobožno moliš. (Leon XIII., 16. prosinca 1886.)

329

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,
Jezus, Sin živega Boga,

Jezus, odsvit Očeta,

Jezus, žar večne luči,

Jezus, kralj veličastva,

Jezus, solnce pravice,

Jezus, Sin Marije Device,
Jezus, ljubeznivi,

Jezus, čudoviti,

Jezus, močni Bog,

Jezus, Oče prihodnjega veka,
Jezus, poslanec velikega sklepa,
Jezus, najmogočnejši,

Jezus, najpotrpežljivejši,

Jezus, najpokornejši,

Jezus, krotki in iz srca ponižni,
Jezus, ljubitelj čistosti,

Jezus, naš ljubitelj,

Jezus, Bog miru,

Jezus, začetnik življenja,

Jezus, vzgled krepostij,

Jezus, gorečih duš ljubitelj,
Jezus, naš Bog,

Jezus, naše pribežališče,

Jezus, oče ubogih,

Jezus, zaklad vernih,

usmili
se nas!

130

usmili se
nas!

Jezus, dobri pastir,

Jezus, prava luč,

Jezus, večna modrost,

Jezus, neskončna dobrota,

Jezus, pot in življenje naše,

Jezus, veselje angelov,

Jezus, kralj očakov,

Jezus, vodnik apostolov,

Jezus, učenik evangelistov,

Jezus, srčnost mučenikov,

Jezus, luč spoznavalcev,

Jezus, čistost devic,

Jezus, krona vseh svetnikov,

Bodi nam milostljiv, zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Jezus!
Vsega zlega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Zalezovanj hudičevih,

Duha nečistosti,

Večne smrti,

Zanemarjenja navdihov tvojih,

Po skrivnosti svojega svetega včlo-
večenja,

Po rojstvu svojem,

Po detinstvu svojem,

Po božjem življenju svojem,

Po trudih svojih,

Po smrtni bridkosti in trpljenju svojem,

reši nas, o Jezus!

Po križu in zapuščenosti svoji,
Po bolečinah in slabostih svojih,
Po smrti in pokopu svojem,

Po vstajenju svojem,

Po vnebohodu svojem,

Po radostih svojih,

Po slavi svoji,

Jagnje božje, ki grehe sveta

zanesi nam, o Jezus !

Jagnje božje, ki grehe sveta

usliši nas, o Jezus!

Jagnje božje, ki grehe sveta

usmili se nas, o Jezus!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

reši nas,
o Jezus!

odjemlješ;
odjemlješ;
odjemlješ;

Molimo !

Gospod Jezus Kristus, ki si rekel: Pro¬
site in boste prejeli, iščite in boste našli,
trkajte in bode se vam odprlo, daj nam,
prosimo te, gorečnost božje svoje ljubezni,
da te s celim srcem, z besedo in dejanjem
ljubimo in neprenehoma hvalimo.

. Dodeli nam, Gospod, da strah in lju¬
bezen do tvojega svetega Imena vedno v
sebi ohranimo, ker nikdar voditi ne nehaš,
katere v stanovitnosti svoje ljubezni utrju¬
ješ. Ki živiš in kraljuješ na vekov veke.
Amen.

332

Molitev k časti Imena Jezusovega.

O Bog, ki si svojega edinorojenega Sina
za Zveličarja človeškega rodu odločil in ga
Jezusa imenovati ukazal, dodeli milostljivo,
da bomo, ki njegovo sveto Ime na zemlji
častimo, tudi njegovo obličje v nebesih gle¬
dali in uživali. Po istem Gospodu našem
itd.

Larretanske litanije.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški, |

Bog Sin, Odrešenik sveta, | usmili se

Bog sveti Duh, I nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, J
Sveta Marija,

Sveta božja porodnica,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje, prosi za nas

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

333

Mati ljubezniva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,
Mati našega Odrešenika,
Devica najmodrejša,
Devica častitljiva,
Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,
Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Stolp kralja Davida,
Stolp slonokoščeni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristijanov,
Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

prosi za nas !

334

Kraljica prerokov,

Kraljica apostolov,

Kraljica mučenikov,

Kraljica spoznavalcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta,

Kraljica svetega rožnega venca,
Jagnje božje, ki grehe sveta

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta

usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš . . . Češčena Marija

prosi za
nas!

odjemlješ;
odjemlješ;
odjemlješ;

Molitve.

K sveti Devici materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
božja porodnica; ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah, temveč reši nas vselej
vseh nevarnostij, o častitljiva in blažena
Devica, naša gospa, naša srednica, naša
besednica, naša pomočnica! S svojim Sinom
nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

335

V. Prosi za nas, sveta božja porodnica!

Jž. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo !

Dodeli nam, svojim služabnikom, pro¬
simo, Gospod Bog, da vedno zdravje na
duši in na telesu uživamo, in da bomo po
častitih prošnjah presvete matere, vselej
Device, sedanje žalosti rešeni in večnega
veselja deležni.

„Češčena bodi kraljica."

Ceščena bodi, kraljica , mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, obrni torej,
naša pomočnica, svoje milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnem živ¬
ljenju Jezusa, blaženi sad svojega telesa,
o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka De¬
vica Marija!

Hf.  Prosi za nas, sveta božja porodnica!

B. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo!

Vsemogočni, večni Bog, ki si dušo in
telo častite Device in matere Marije, da bi
vredno prebivališče tvojega Sina biti za¬
služila, s pomočjo svetega Duha pripravil,

336

daj, da bomo, ki se njenega spomina ve¬
selimo, po njenih milostljivih prošnjah pri¬
hodnjega zlega in večne smrti rešeni. Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, katerega
je postavil Gospod črez svojo družino!
itf.  Prosi za nas, sveti Jožef!

E. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo  !

Naj nam, prosimo te, o Gospod, zaslu-
ženje ženina tvoje presvete matere Marije
pomaga, da, česar naša slabost ne premore,
nam bode po njegovih prošnjah dodeljeno.

O Bog, ki si po svoji nedopovedljivi pre¬
vidnosti svetega Jožefa za ženina svoji naj¬
svetejši porodnici izbrati blagovolil, dodeli
nam, da bomo, ki ga za varuha častimo na
zemlji, vredni imeti ga tudi za priprošnika
v nebesih. Po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Za vse potrebe.

Gospod, ponižno te prosimo, razveži
po svoji milosti naših grehov vezi in ohrani
po prošnjah svoje izvoljene matere, ljube
Device Marije, in vseh svojih svetnikov
nas, svoje služabnike, naše dobrotnike in

337

naše pohištvo v vsi svetosti. Očisti tudi
vso našo rodovino in naše prijatelje hudobe
in grehov in napolni jih z lepimi čednostmi.
Dodeli nam mir in zdravje, odvrni od nas
vidne in nevidne sovražnike in odženi vse
hude želje. Daj nam zdravo vreme in dobro
letino; skaži milost našim prijateljem in ne-
prijateljem, in obvaruj to župnijo z vsemi,
kateri v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske,
ognja, potresa, povodnji, in dodeli milost¬
ljivo vsem vernim kristijanom, živim in
mrtvim, v nebeškem kraljestvu večno živ¬
ljenje, mir in pokoj. Obvaruj našega papeža
I., našega škofa I., našega cesarja I., in vso
našo duhovsko in deželsko gosposko, in vse
krščansko ljudstvo vseh nadlog in vsega
zlega. In tvoj blagoslov pridi z nebes na
nas in bodi vselej nad nami! Po Gospodu
našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kateri
s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

S.  Božja pomoč ostani vselej pri nas!

Jž. Amen.

Oče naš . . . Češčena Marija . . . (petkrat).

K svetemu Jožefu po rožnem vencu.

K tebi, sveti Jožef, zatekamo se v svojih
stiskah, in zdaj, ko smo prosili pomoči tvojo
presveto nevesto, kličemo zaupljivo tudi

Premišljevanja o presv. R. Telesu. 22

338

tebe na pomoč. Zavoljo tiste ljubezni, ki
te je družila z neomadeževano Devico in
božjo porodnico, in zavoljo očetovske lju¬
bezni, s katero si objemal dete Jezusa, te
ponižno prosimo, ozri se milostljivo na
delež, katerega si je pridobil Jezus s svojo
krvjo in podpiraj nas v težavah naših s
svojo mogočno priprošnjo.

Brani, o najprevidnejši varuh svete Dru¬
žine, izvoljeni zarod Jezusa Kristusa ; varuj
nas, o ljubeznivi oče, kuge vseh zmot in
pohujšanja; milostno nam stoj na strani
v tem boju z oblastjo teme, naš nebeški,
mogočni rešitelj; in kakor si nekdaj dete
Jezusa rešil največje nevarnosti življenja,
tako brani zdaj sveto cerkev božjo proti
zalezovanju njenih sovražnikov in proti
vsakemu nasprotovanju; nas vse brani s
svojim varstvom, da bomo po tvojem
vzgledu in s tvojo pomočjo sveto živeli,
pobožno umrli in večno zveličanje v nebe¬
sih dosegli. Amen.

Odpustka 7 let in 7 kvadragen, kadar se meseca
vinotoka dostavi molitvi rožnega venca; sicer pa 300
dnij enkrat na dan. (Leon XIII.)


o

o

Sveti križev pot.*

Priprava.

//f« moj sladki Jezus! Iz ljubezni do mene
si šel, obložen s težkim križem, skozi
jeruzalemsko mesto. Iz ljubezni do tebe
hočem tudi jaz zdaj premišljevati tvoje sveto
trpljenje in iti za teboj po križevem potu.

Molim tvoj častitljivi križ, ki nam daje
pravo življenje. Spoštljivo se spominjam
tvojih muk; dragi so mi tvoji žeblji in rane
na tvojih udih; častim trst, sulico in tvojo
trnjevo krono ter si jo denem na glavo,
kakor bi bila kraljevska krona.

Usmiljenje, o moj Jezus, usmiljenje!

* Ta križev pot se moli navadno v Jeruzalemu na štiri¬
najstih postajali „pravega križevega pota“ od sodne hiše do Kal¬
varije in se imenuje „pot bolečin“ ali „Via dolorosa“.

22 *

340

Jaz, ki ležim zdaj tu pri tvojih nogah, sem
oni grešnik, čegar mnogobrojni grehi so
bili krivi vsega tvojega trpljenja.

Kesam se vseh svojih grehov, o Jezus,
kesam se jih iz ljubezni do tebe. Prosim
te, daj mi še prisrčnejše kesanje.

Podeli mi odkritosrčno ljubezen do
tebe in milost, da se bodem popolnoma
spreobrnil v svojem srcu.

Stori, da bode ta sveti križev pot, ka¬
terega hočem zdaj-le zmoliti, v tvojo večjo
čast, v korist vojskujoči se cerkvi na zemlji
in v oproščenje trpečim v vicah.

S tem svetim križevim potom se hočem
udeležiti tudi vseh odpustkov, kateri so zanj
podeljeni. Darujem ti jih posebno za svojo
dušo in za duše umrlih kristijanov, da bi
bili rešeni hudih muk in kmalu uživali
večno veselje in srečo v nebesih.

Prosim te, o mili Jezus, ki si toliko
trpel za me, dodeli mi milost in moč, da s
tem križevim potom zaslužim v tem življe¬
nju tvojo milost, v prihodnjem pa večno
veselje. Amen.


341

Jezusa krivično obsodijo k smrti.

„Tedaj ga jim je Pilat izročil, da
so ga križali." Jan. 19, 16.

HF.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

Jž. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezusa, samo nedolžnost,
zdaj k smrti obsodijo! Krivica, sovraštvo in vsi moji
grehi so mu pripravili smrt.

Moj sladki Jezus, jaz sem kriv in ti
nedolžen; obsodbo, katera je tebe zadela,
zaslužim jaz zaradi svojih neštevilnih gre¬
hov in tako majhne ljubezni.

Odpusti mi, o moj Jezus, odpusti mi!
Nikdar več te ne bom razžalil, ampak z
vsemi svojimi močmi te bom ljubil do smrti.

Oče naš . .. Češčena . . . Čast bodi. . .

HF.  Usmili se nas, o Gospod!

5:. Usmili se nas!

ilF.  In duše mrtvih naj po božjem usmi¬
ljenju počivajo v miru!

Jž. Amen.

342

Jezus sprejme težki križ na svoje rame.

„In potem, ko so ga zasramovali, so
mu slekli škrlatni plašč, oblekli ga
v njegovo oblačilo in peljali na
Kalvarijo, da bi ga križali.*

Mark. 15, 20.

Tfr.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.
]j&. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezus vidi križ, na katerem
bode umrl. Pozdravi ga in objame ter z veliko lju¬
beznijo dene na svoje rame, ki so bile zaradi bičanja
popolnoma razmesarjene.

O ljubeznivi Jezus! Objel si križ in ga
nesel iz ljubezni do mene, ki sem se toliko¬
krat ustavljal tvoji milosti in te tolikokrat
razžalil.

O Jezus, moj Zveličar, nikdar več se ne
bom ustavljal storiti, kar ti od mene za¬
htevaš. Poboljšal se bom in odkritosrčno
se izpovedal vseh svojih grehov, da te bom
ljubil vse svoje prihodnje življenje in rešil
svojo dušo. Amen.

Oče naš . . . itd.

343


Jezus pade prvič pod križem.

„In jaz sem bil kakor krotko jagnje,
katero peljejo v mesnico/

Jan. 11, 19.

Ifr.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

J&. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezus pade pod težkim kri¬
žem, ne more se več ganiti, in rabeljni ga neusmiljeno
sujejo in bijejo, da bi ga prisilili vstati.

Ljubeznivi Zveličar! Moji neštevilni
smrtni grehi te težijo, in vendar se jih ne
braniš nositi. Zakaj ne? Ker me ljubiš.
Je-lito mogoče? Ali me res ljubiš, o Jezus?
O, potem mi daj dar solza, da bodem jo¬
kal in užigal svoje srce, da bo samo tebe
ljubilo. Jaz molim in častim tvojo božjo
ljubezen in srčnost. Dodeli mi, prosim te,
milost, da te bodem v tvoji božji skriv¬
nosti zmiraj bolj spoznaval in ljubil ter ti
služil vedno bolj zvesto. Amen.

Oče naš . . . itd.

344

Jezus sreča svojo žalostno mater.

„Komu naj te primerjam? Velika
kakor morje je tvoja bolečina."

Žal. pes. Jer. 2, 13.

IV.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

K. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezus sreča svojo silno ža¬
lostno mater in njegovo srce je polno bridkosti. O,
kako hude bolečine sta oba občutila!

O Marija, nebeška kraljica! Skrbno
si kakor tvoj sin prikrivala vso svojo vi¬
sokost. Toda njegovo ponižanje in nje¬
gove bolečine hočeš očitno prenašati. Bolj
kakor vsako bitje si občutila trpljenje svo¬
jega sina na duši in na telesu.

Usmiljeni Jezus, uči me trpeti in vse
potrpežljivo in ponižno prenašati! O Ma¬
rija, skaži se, da si moja mati, in jaz bom
z resničnim poboljšanjem pokazal, da sem
tvoj zvesti otrok. Amen.

Oče naš . . . itd.

345

Simon Cirenejec pomaga Jezusu križ nesti.

„In prijeli so nekega Simona Cire-
nejca in so mu naložili križ, da
ga je nesel za Jezusom."

Luk. 23, 26.

V. Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

Ji. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje: Simon mora pomagati Jezusu
križ nesti. Vsakemu kristijanu je od Boga odločeno,
da pomaga Jezusu tako, da bližnjemu dobro stori.

Odpusti mi, o moj Jezus, da ti nisem
pomagal, ker sem velikokrat zaničeval re¬
veže in ker se jih nisem usmilil v njih potre¬
bah. Spoznam, da sem po svetem krstu
postal kristijan, a žalibog, da se dostikrat
tako nevrednega skazujem te milosti.

O Marija, žalostna mati, izprosi mi
milost, da si bodem globoko vtisnil v srce,
kako se moram po vzgledu tvojega sina
vesti do svojega bližnjega. Izprosi mi, da
ga bom kolikor mogoče goreče ljubil in
vedno hrepenel pomagati mu v telesnih
in dušnih potrebah.

Oče naš . . . itd.

346

Veronika poda Jezusu potni prt.

„ Njegovo obličje je bilo zakrito in
bil je zaničevan, zato ga nismo
Čislali . 11  Izaija 53, 3.

Hf.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

Jž. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Zveličar gre ves utrujen
počasi po poti na Kalvarijo. Njegov obraz je poten,
prašen in krvav. Pobožna žena pristopi k njemu, ne
meneč se za to, kaj bodo drugi rekli, in mu spoštljivo
obriše obraz; Jezus pa vtisne v ta potni prt svoj pre¬
sveti obraz.

O moj Jezus! O, da bi mogel tudi jaz
premagovati strah pred ljudmi, kakor ga
je srčna sveta Veronika. Ne bi mi bilo
treba imeti težke vesti, da sem zanemaril
toliko dobrih del.

O moj božji Zveličar, dodeli mi milost,
da bom zatrl v sebi strah pred ljudmi in
da bom tebi do konca svojega življenja
odkritosrčno in stanovitno služil. Amen.

Oče naš . . . itd.

347

Jezus pade drugič pod križem.

.Resnično, on nosi naše bolezni, on
je prevzel naše bolečine. Mi pa
si ga mislimo kot gobovega, ka¬
terega je Bog udaril in ponižal."

Izaija 53, 4.

j?'. Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

$. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezus že drugič omaga.
Neštevilne moje krivice ga tlačijo k tlom in se mu
nastavljajo na bridki poti na Kalvarijo, katero je na¬
stopil, da bi mene rešil.

O presladki Jezus! Ko te vidim tako
obloženega, smiliš se mi iz celega srca,
in neki notranji glas me vabi, naj se k
tebi spreobrnem. A le urno! Nič več se
ne bom ustavljal tvoji milosti, ampak kesal
se bom in opravil dobro spoved ter se po¬
polnoma izročil tebi, svojemu usmiljenemu
Zveličarju. Amen.

Oče naš . . . itd.

348

Jezus tolaži jokajoče žene.

„ Jezus pa se je proti njim obrnil in
rekel: Hčere jeruzalemske, nikar
se ne jokajte nad menoj, ampak
jokajte se nad seboj in nad svo¬
jimi otroki/ Luk. 23, 28.

¥.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

B. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje: Jezus se obrne k jeruzalem¬
skim ženam in jim svetuje, naj se ne jokajo nad njim,
ampak nad seboj. Kolikokrat je Jezus tudi meni govoril,
naj se ustavim in naj ne hitim v večno pogubljenje!

Usmiljeni Jezus! Vidim, da sem na
potu v večno pogubljenje, kamor me tirajo
prevzetnost in druge strasti, ki še vedno
vladajo v meni. Morda me bode kmalu
pahnila smrt v to ognjeno brezdno, katero
je podžgala božja pravičnost. A še lahko
uidem, ako le hočem, pogubljenju in po¬
stanem izvoljenec za nebesa.

O Jezus! o Marija! pridita mi na pomoč!
Napolnita mojo dušo s sovraštvom do greha
in rešen sem. Amen.

Oče naš . . . itd.

349

I

Jezus pade tretjič pod križem.

.Ranjen je bil zavoljo naših grehov
in z njegovimi ranami smo bili
ozdravljeni." Izaija 53, 5.

V.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

Jž. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezus nima nič več močij.
Trpljenje ga je popolnoma potrlo, tako, da je omagal
pod težkim križem.

O Jezus, tvoja neskončna ljubezen do
mene, in moji neštevilni grehi so vzrok,
da si že tretjič padel. Kake kazni naj pri¬
čakujem, ako se ne bodem poboljšal!

Ves pobit zaradi svojih krivic in ne-
številnih grehov se hočem ravnati po
vzgledu izgubljenega sina. Napotil se bom,
šel k svojemu Očetu in mu rekel: Odpusti
mi, o moj Oče, odpusti mi!

Usmiljenje, o dobrotljivi Jezus, imej
z grešnikom, ki je ves pogreznjen v sra¬
moto in kesanje. Poboljšal se bom in te
ljubil iz celega srca. Amen.

Oče naš . . . itd.

350

Jezusa slečejo in mu dajo žolča piti.

„Ko so tedaj vojaki Jezusa križali,
vzeli so njegova oblačila. Ker je
pa bila suknja brez šiva, od vrha
sceloma tkana, so rekli med seboj:
Nikar je ne režimo, ampak vadljaj-
mo zanjo, čegava bode/ jan.19,23.

Hf.  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

R. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje: Jezusu vzamejo oblačilo za¬
radi naših grehov; pripustil je to zlasti zaradi tega, da
bi zadostil za naše grehe zoper sveto čistost. Pil je žolč
in kis, da bi zadostil za našo nezmernost in mesenost.

O ljubeznivi Jezus, s toliko ljubeznijo si
zadostil za-me, da bi me poučil, da ne smem
nikdar obupati nad odpuščenjem, naj bo še
tako žalostno stanje moje duše; da naj se
s tem večjo srčnostjo prizadevam očistiti
svojo dušo vseh grehov.

O moj Bog, daj mi popolni kes in od¬
pusti mi vse moje grehe! Pokoro bodem
delal zanje in krotil nesrečne strasti, ki me
imajo kakor sužnja v svoji oblasti. Amen.

Oče naš . . . itd.

351

Jezusa na križ pribijejo.

„In ko so prižli na mesto, katero
se imenuje mesto mrtvaških glav,
so ga križali.' Luk.23, 33 .

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

E,-. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezus se je vlegel na križ
kakor krotko jagnje, da so ga neusmiljeno nanj pri¬
bili. Ostri žeblji so prebodli njegove roke in noge.
O strašne smrtne bolečine!

O Jezus, večni duhovnik, zdaj stopiš
na oltar križa, z razprostrtimi rokami moliš
kot mašnik za vse človeštvo in se daš
pribiti na križ!

Moj Jezus, koliko trpiš iz ljubezni do
mene! Jaz pa se ti skazujem tako malo
hvaležnega. Kolike kazni je vredna ta ne¬
hvaležnost !

Daj mi milost, o Bog, da se bom vrnil
k tebi ter potrpežljivo in voljno prenašal
vse bolečine in nadloge. Amen.

Oče naš . . . itd.

352

Jezus umrje na križu.

„Jezus pa je rekel: Oče, odpusti
jim, saj ne vedo, kaj delajo.”

Luk. 23, 34.

Y-  Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

Jž. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezus nagne glavo, glasno
zakliče in izdihne svojo dušo. Umrl je za-me, za mojo
grešno in nehvaležno dušo.

Da-si sem tak grešnik in hudodelec, me
Jezus vendar ljubi. Svoje roke steguje proti
meni in mi želi dati poljub sprave in miru.

Tudi jaz sem na smrt obsojen. Go¬
tovo bom enkrat umrl. Toda kedaj in
kako? To mi je popolnoma neznano.

O presladki Jezus ! S spokorno Magda¬
leno ležim pod tvojim križem in ti kličem:
Usmili se me, o presladki in dobrotljivi
Jezus! Usmili se me, o moj Zveličar!

Kakor si odpustil skesanemu razbojniku,
dodeli tudi meni milost, da bom zaslišal iz
ust tvojega služabnika tolažljive besede:
Pojdi v miru; tvoji grehi so ti odpuščeni!

Oče naš . . . itd.

353

Jezusa snamejo s križa in polože Mariji v naročje.

„Potem pa je Jožef Arimatejec Pilata
prosil, da bi smel sneti Jezusovo
telo, in Pilat je dovolil. Prišel je
tedaj in snel Jezusovo telo.“

Jan. 19, 38.

Y. Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

Jž. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje:  Jezusa snamejo s križa in
ga polože njegovi materi v naročje. Kolike bolečine
je občutilo v tem trenutku njeno mehko srce!

O Marija, žalostna mati! Tvoje neiz¬
rekljive bolečine in svete rane tvojega
Sina naj mi podele milost, da se bodem
resnično spreobrnil in bridko objokaval
svoje grehe. Tvoje naj čistejše roke naj
me darujejo Bogu, in tvoja materinska pri¬
prošnja naj mi dodeli srečo in milost, da
bom do konca stanoviten ostal in na smrtni
postelji izgovarjal tvoje in presveto Jezu¬
sovo ime. Amen.

Oče naš . . . itd.

Premišljevanja o presv. R. Telesu.

23

354

Jezusa polože v grob.

y. Molimo te, o Kriste, in te hvalimo.

B. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljevanje: Ko je Jezus dokončal svojo
daritev, položili so ga v grob'. A vstal je iz njega in
pokazal za vse prihodnje čase, da je pravi Bog.

Pri tvojem grobu, o Jezus, zmagovalec
smrti, klečim in molim tebe, začetnika živ¬
ljenja in večnega Sina živega Boga.

A iz tega groba slišim neki glas, ki me
kliče, vabi k sebi in osrčuje. To je tvoj
glas, o presladki in vsemogočni Zveličar!

Ti mi govoriš : Pridi k meni! Utrudila
te je teža tvojih grehov in tvoje vesti.
Pridi, jaz bom dal tvoji duši zopet zdravje,
mir in srečo.

Prišel sem, o moj Bog! Tukaj pri
tvojem grobu sem. Tukaj ti obljubim, da
se ne bom nikdar več ustavljal tvoji mi¬
losti, da ti hočem stanovitno služiti!

Oče naš . . . itd.

355

Sklep.

O moj božji Zveličar, ozri se milostno
na ljubezen in pobožnost mojega srca, s
katero sem molil tvoj sveti zakrament in
hvaležno častil tvoje bridko trpljenje.

Velikodušno se hočem izročiti tvoji
najsvetejši volji in sveti križev pot ne samo
moliti, ampak tudi po njem hoditi, zakaj
križ je za nas čast, vir vseh milostij in
dobrot, naše zavetje in naša krona.

Zato slavim in častim to presveto
skrivnost tvojega trpljenja, s katero si
nam pokazal svojo neizrekljivo ljubezen in
dobrotljivost.

O moja križana ljubezen! Neskončno
zasluženje tvojega trpljenja in tvoje smrti
naj bode vsem ljudem, pravičnim in greš¬
nikom, na priprošnjo tvoje presvete matere
v večno zveličanje.

Usmili se moje uboge duše, mojih pri¬
jateljev in dobrotnikov in vseh, ki se tru¬
dijo in širijo tvoje vedno češčenje. Tvoj
sveti križ naj bo palica, na katero se bomo
opirali na križevem potu zemeljskega živ¬
ljenja, dokler ne dospemo v pravo domo¬
vino, v nebeški Jeruzalem. Amen.

Češčeno in hvaljeno naj vedno bo

Presveto Rešnje Telo!

23

Obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa.

Poduk.

(Po sv. Alfonzu Ligvoriju.)

vera nas uči, da je pod podobo kruha v
v.  hostiji resnično pričujoče Jezusovo telo.

Pozabiti pa tudi ne smemo, da je Jezus
Kristus na naših oltarjih pričujoč kakor na
prestolu ljubezni in usmiljenja. Tu nam deli
svoje milosti, in da bi nam prav pokazal svojo
ljubezen, ostaja noč in dan skrit med nami.

Sv. cerkev slovesno obhaja praznik pre¬
svetega Rešnjega Telesa z osmino, molitvami
in procesijami, da bi ljudje Jezusa Kristusa
v presv. Rešnjem Telesu molili, ga zahvalje¬
vali in tako pokazali, da verujejo v njegovo
pričujočnost v presv. zakramentu.

Ali koliko mora naš Zveličar pretrpeti
ravno od istih ljudij, katerim na ljubo je hotel
ostati na zemlji, na naših oltarjih! Gospod
sam se je pritoževal o tem pred svojo slu¬
žabnico, sestro Margareto Alakok.

357

Ko je namreč nekega dne Margareta
klečala pred Najsvetejšim, pokaže ji Jezus
svoje srce na svetlem prestolu, venčano s
trnjem in nad njim je bil križ, ter ji reče:
»Poglej to srce, ki ljudi ljubi tako, da je za
nje storilo vse, in da je pripravljeno še en¬
krat darovati se za nje. Premišljuj pa tudi,
da povračuje večina ljudij to ljubezen z ne¬
hvaležnostjo; mlačni, nepripravljeni ali celo
v grehih pridejo k meni v zakramentu lju¬
bezni. Najbolj me boli, da srca, ki so meni
posvečena, ravnajo tako z menoj.«

Potem Jezus sestri Margareti razloži, da
naj se obhaja prvi petek po osmini praznika
presv. Rešnjega Telesa poseben praznik. Ta
dan naj se posebno časti njegovo častivredno
Srce, da bi ljubeče duše s svojimi molitvami
in ljubeznijo popravile vse hudo, kar mora
Jezus pretrpeti v presv. Rešnjem Telesu, in
tem je obljubil posebne milosti.

To nas uči, da je Jezusu v veselje, bivati
med ljudmi, kakor je sam govoril po pre¬
roku, in da ne more se ločiti od njih, ako-
ravno ga zaničujejo in prezirajo. Vidimo pa
tudi, kako ljubi so mu oni, ki ga pogostoma
obiskujejo v cerkvi.

O, da bi nam zamogle govoriti pobožne
duše, ki so pogostoma obiskovale Jezusa v
presv. Rešnjem Telesu! Pripovedovale bi

358

nam, koliko milosti in kakšno radost uživajo
pred svojim v zakramentu skritim Bogom.
Največji svetniki bivali so najrajše pred pre¬
svetim Rešnjim Telesom. Sv. Alojziju so mo¬
rali zaukazati, da ne sme predolgo ostati
pred oltarjem. Sv. Frančišek Ksaverij se je
pred Najsvetejšim odpočil od svojih težav.
Sv. Frančišek Regis je stal v dežju pred
cerkvijo, če je bila zaprta, in je bil zadovo¬
ljen, da se je vsaj od daleč mogel razgo-
varjati s svojim Zveličarjem. Sv. Frančišek
Asiški je Jezusu v presvetem Rešnjem Telesu
takoj potožil vse svoje križe in težave.

Gotovo je, da med vsemi pobožnostmi
Bogu najbolj dopada ter nam največ koristi
pobožnost, da večkrat obiskujemo Jezusa
Kristusa v presv. Rešnjem Telesu.

Privadi se tedaj tudi ti tej pobožnosti;
odreci se posvetnim veselicam in stopi več¬
krat vsaj za četrt ure v cerkev ter se tam
razveseljuj z Jezusom. Poskusi enkrat in videl
bodeš, koliko ti to koristi. Ure, v katerih si
bil pred presv. Rešnjim Telesom, bodo na
smrtni postelji tvoja tolažba in tvoje veselje
na vekomaj. Vedi, da v četrt uri pred naj¬
svetejšim zakramentom več napreduješ, kakor
pri vseh drugih pobožnostih celega dneva.

Kako veselo je klečati pred oltarjem in
se tam prijateljski razgovarjati z Jezusom; z

359

Jezusom, ki nas čaka, da bi nas poslušal in
uslišal! Tam ga prosimo odpuščanja in mu
lahko potožimo vse potrebe kakor prijatelj
prijatelju. Tam izvira milost, ljubezen, in tam
si moremo izprositi nebesa. Kaka radost je,
moliti pred oltarjem onega, kateri za nas
moli k svojemu Očetu, ki je iz ljubezni do
nas tu pričujoč! Ali kaj morem dopovedati
z besedami? Pridite in okusite!

Molitev pred obiskovanjem.

(Po sv. Alfonzu Ligvoriju.)

Moj Gospod, Jezus Kristus ! Iz ljubezni
do ljudij si noč in dan pričujoč v tem za¬
kramentu in vedno pripravljen pomagati
vsem, ki te pridejo obiskat. Vedno čakaš
ljudij, jih vabiš k sebi in sprejemaš. Ve¬
rujem v tvojo pričujočnost v najsvetejšem
zakramentu. Molim te iz dna svojega srca
in se ti zahvaljujem za premnoge skazane
mi dobrote, zlasti zato, ker si se mi daroval
v tem zakramentu, ker si mi dal svojo naj¬
svetejšo mater Marijo za priprošnjico in
ker si me poklical, da te obiščem v tej uri.

Zato pozdravljam danes tvoje ljubezni
polno srce, in sicer s trojnim namenom:
prvič, da se ti zahvalim za to neprecenljivo
darilo; drugič v zadoščenje za vse krivice
tvojih sovražnikov; tretji moj namen je,

360

te počastiti in moliti s tem obiskom na
vseh krajih sveta, kjer te premalo časte
in preveč zapuščajo.

Ljubim te, moj Jezus; srčno obžalu¬
jem vse pregrehe, s katerimi sem te do-
sedaj razžalil; s tvojo milostno pomočjo
nočem te nikdar več razžaliti. Za sedaj
darujem ti samega sebe, vse svoje misli
in želje in vse svoje stvari. Stori z menoj
in mojo lastnino po svoji sveti volji; za-se
zahtevam samo tvojo sveto ljubezen in
stanovitnost v spolnovanju tvoje svete
volje. Priporočam ti duše v vicah, zlasti
one, ki so te posebno častile v najsvetej¬
šem zakramentu. Priporočam ti vse greš¬
nike. Slednjič združim, o preljubi Zveličar,
vsa svoja čutila s čutili tvojega ljubezni¬
vega srca, darujem združena večnemu tvo¬
jemu Očetu in ga prosim v tvojem imenu,
naj jih sprejme in usliši iz ljubezni do tebe.
Amen.

*

Po tej molitvi beri in premišljuj eno
izmed 31 premišljevanj prvega dela, ali vsaj
kak oddelek. Potem opravi sledeče molitve
kolikor ti dopušča čas. Ob koncu molitvene
ure pred Najsvetejšim pa vedno opravi du¬
hovno obhajilo.

361

Slava presv. Resnjemu Telesu!

Slavljen, ljubljen in moljen bodi naj¬
svetejši zakrament tolikrat, kolikor je zvezd
na nebu, iskric v ognju, praha v zraku,
kapljic v morju in peska na zemlji; hvali
in časti naj se vekomaj. Slavljen, ljubljen
in moljen bodi povsodi in vsikdar najsve¬
tejši zakrament tolikrat, kolikor je rožic
spomladi, sadja po leti, listja jeseni, snega
po zimi, in kolikor je živih bitij v nebesih
in na zemlji, kajti vreden si tolike hvale,
božji Jezus, resnično pričujoč pod podobo
kruha. Amen.

Slavljen, ljubljen in moljen bodi po¬
vsodi in vsikdar najsvetejši zakrament to¬
liko milijonkrat, kolikrat se z dejanjem
daruje, z ustmi izgovarja, s srcem poželi,
od angelov in ljudij premišlja. Vreden si
tolike hvale, najslajši Jezus, ki nas hraniš
s svojim presvetim mesom in krvjo. Amen.

Slavljen, ljubljen in moljen bodi po¬
vsodi in vsikdar najsvetejši zakrament s
tako gorečnostjo, kakoršno more vzbuditi
vsemogočni Bog na vse načine, povsodi,
vsikdar in vekomaj. Vreden si vse časti,
ljubezni in veličastva, o Jezus, pričujoč v
tem presvetem zakramentu kot Bog in
človek. Amen.

362

Spravna molitev.

Moj Bog in Zveličar, Jezus Kristus,
pravi Bog in pravi človek, pričujoč v pre¬
svetem zakramentu, častim in molim te
z največjo ponižnostjo, katero mi vzbuja
prava vera; ljubim te posebno zato, da ti
povrnem vsaj nekoliko vso nečast, zasra¬
movanje in onečiščevanje, katero sem mo¬
goče sam povzročil, ali so se s tem pre¬
grešili drugi in se bodo mogoče še pre¬
grešili. Molim te, o moj Bog, sicer ne
tako, kakor zaslužiš ali kakor sem te mo¬
liti dolžan, vendar po svojih močeh ter
želim v tem biti tako popolnoma, kakor
more biti pametno bitje. Tako goreče te
želim častiti sedaj in vselej in sicer ne le
za vse katoliške kristijane, ki te vkljub svoji
veri ne častijo in ne ljubijo, marveč ti
hočem zadostovati in te prositi milosti tudi
za vse nesrečne nevernike, ki te ne poznajo.
Želim, o moj Jezus, da te spoznajo, mo¬
lijo in ljubijo vsi ljudje v najsvetejšem in
božjem zakramentu. Amen.

Dejanja vere, upanja in ljubezni pred Naj¬
svetejšim.

O častitljivi in presveti zakrament! —
Skriti Bog in Zveličar, verujem, da si bi¬
stveno pričujoč pod podobo kruha, in to

363

verujem zato, ker si ti, večna resnica, to
razodel.

Moj Gospod in moj Bog, po luči svete
vere razsvetljen molim te v tvojem naj¬
svetejšem zakramentu tako spoštljivo in
goreče, kakor te molijo tvoji sveti angeli
pred tvojim prestolom. Molim te in go¬
reče želim, da bi te z menoj ves svet molil,
hvalil in iz vseh močij ljubil. Tvoje ime,
o Gospod, bodi hvaljeno od sedaj na veke.

O Bog, moje upanje in Bog mojega
rešenja, v tebe upa moja duša. Usmiljeni
Bog, ki nas čakaš tukaj v zakramentu lju¬
bezni, da bi nam pomagal in nas tolažil,
k tebi dvigam svoje srce, svoje roke in
oči. Odrešenik moje duše, poglej na rane,
ki si jih prejel iz ljubezni do mene, in
potem poglej na-me, da se me usmiliš in
me rešiš, ker sem bolan, reven in ubog.
Stori nad menoj čudež svojega usmiljenja;
vsi tvoji svetniki naj te zato z menoj
hvalijo in častijo na veke!

Ljubim te, o moj preljubeznivi Jezus,
ker si me prej ljubil in ker si vse ljubezni
neskončno vreden. Res, moj Bog in moje
vse, ljubim te iz vseh svojih močij, ker ti,
ki si neskončno lep in popolen ter neskon¬
čno dober, si neizrečeno svet in ljubezniv
v sebi samem. Užigaj me vedno bolj z

364

ognjem svoje ljubezni in napolni moje
srce s svojo nepopisljivo sladkostjo, da
od tvoje ljubezni skoprnim. Amen.

Prošnja.

(Po sv. Alfonzu Ligvoriju.)

O moj ljubljeni Jezus, o Bog poln
ljubezni do nas revnih ljudij, kaj bi bil
mogel še storiti, da bi si pridobil ljubezen
nehvaležnih ljudij? O, ko bite  ljudje res¬
nično ljubili, gotovo bi bile vse cerkve
vedno napolnjene pobožnih častilcev, ki bi
te na kolenih molili in se ti z ljubezni
plamtečim srcem zahvaljevali, ki si v pre¬
svetem zakramentu oltarja resnično pri¬
čujoč. Toda večina ljudij pozabi na te in
na tvojo neskončno ljubezen do nas; ve¬
liko rajši se mudijo pri ljudeh, od katerih
pričakujejo časnega in minljivega dobička;
tebe pa, o Gospod, puste samega in za¬
puščenega v tabernaklju!

O, da bi ti vendar mogel zvesto in
goreče služiti in tako zadostovati za ve¬
liko nehvaležnost toliko ljudij! O, žal, da
sem tudi jaz kedaj bil do tebe, preljubez-
nivi Jezus, tako malomaren in nehvaležen!
Ali od zdaj za naprej ne sme več biti tako!
Za trdno sklenem, tebi, preljubeznivi Jezus,
ostati zvest in ti tukaj v tabernaklju to-

365

varišijo delati, kolikor mi bo le mogoče.
Užgi v meni ogenj svoje svete ljubezni,
da od danes živim le zato, da bi tebe
ljubil in tebi dopadel. Ti edini zaslužiš,
da bi te vsi ljudje ljubili! In če preje
nisem toliko maral za te, oh, odpusti mi;
saj od zdaj zanaprej ne želim nič drugega,
kakor ljubiti le tebe. Moj Jezus, ti si moja
ljubezen in moja dobrota, moj Bog in
moje vse! — Presveta Devica Marija, iz¬
prosi mi močno ljubezen do presvetega za¬
kramenta. Amen.

Pozdrav presv. Srcu Jezusovemu.

(Molitev sv. Mehtilde.)

Pozdravljam te, o premilo Srce Jezu¬
sovo, ti sladkodoneča struna presv. Tro¬
jice ! Pozdravljam te, o presladko Srce
Jezusovo , ti živi vir vse dobrote in mi¬
losti ! Pozdravljam te, najljubeznivejše
Srce Jezusovo, ti zakladnica vseh bogastev
božjih! Tisoč in tisočkrat bodi češčeno
in pozdravljeno, ti vir božje ljubezni, iz
katerega izvirajo vse milosti in vse usmi¬
ljenje. O najplemenitejše in najdražje Srce
Gospoda našega Jezusa Kristusa, z name¬
nom presvete Trojice te molim kot zaklad
vseh milostij, ki so se kedaj razlile in se
še razlivajo nad svete in pobožne duše.

366

O Srce Jezusovo, ti sladko Srce; o
Srce Jezusovo , ti milo Srce; o Srce Je¬
zusovo, ti ljubeznivo Srce; o Srce polno
sladkostij, polno usmiljenja, polno ljubezni.
K tebi se zatečem in tvojemu prevelikemu
usmiljenju izročim svoje grehe in zani-
krnosti. Tebi darujem ves svoj trud in
vsa svoja dela; tebi izročim vso svojo
revščino, tebi izročim svoje življenje in
posebno konec svojega življenja. O Srce
Jezusovo, ti najplemenitejši dar, ti naj¬
slajše kadilo, ti najdostojnejša daritev, da¬
ruj se ti Bogu Očetu za-me in nadomesti
one dni mojega življenja, v katerih nisem
nič Bogu dopadljivega storil.

Hvalim te, najplemenitejše Srce Je¬
zusovo, združen z ljubeznijo, s katero te
je st varil sveti Duh iz naj čistejše krvi de¬
viške matere Marije. Blagrujem te, pre¬
sladko Srce Jezusovo, združen z ljubeznijo
presvete Trojice, katera te je okrasila z
vsemi nebeškimi darovi. Slavim te, naj¬
milejše Srce Jezusovo, združen z ono lju¬
beznijo , katere si gorelo do nas ljudij.
Častim te, predobrotljivo Srce Jezusovo,
združen z ljubeznijo, katera te je na lesu
svetega križa za nas umorila. Ljubim te, naj¬
svetejše Srce Jezusovo, združen z ljubeznijo,
zaradi katere si bilo s sulico prebodeno.

367

Zato, o presveta Trojica, te hvalim in
molim tisoč in tisočkrat; po presvetem
Srcu Jezusovem in v imenu vseh stvarij
se ti zahvaljujem, da si obdarovala to naj¬
plemenitejše Srce s tolikimi darovi in mi¬
lostmi. S ponižnim spoštovanjem darujem
tvojemu najvišjemu veličastvu prav to božje
Srce z vso blaženostjo, katero ima v sebi,
in sicer v ta namen, da te hvalim in po¬
nižno prosim odpuščanja vseh grehov in
zanikernostij. Amen.

Prisrčna prošnja k najsvetejšemu Srcu
Jezusovemu.

(Po blaženi Margareti Mariji Alakok.)

Vem, da sem nevreden, pa poklek¬
nem pred teboj, najsvetejše božje Srce
Jezusovo, da te častim in molim, ljubim
in hvalim, kolikor zamorem. Tebi, lju¬
beznivi prijatelj moje duše priporočim z
najtrdnejšim zaupanjem vse svoje stiske
in nadloge, svojo zapuščenost in svojo
revščino, svojo nagoto in lenobo, svojo
slabost, svojo mlačnost, skratka, vse rane
svoje duše. Prosim te najprisrčneje, usmili
se me in pridi mi na pomoč.

O, ljubezni polno Srce, reši me! Pri
vsem, kar te zamore ganiti, te rotim, da
podeliš meni in vsem, katerih zveličanje

368

je v nevarnosti, milost, da ostanemo v
tvoji ljubezni. Oh, božje Srce, ne pusti, da
poginem v potopu svojih hudobij! Stori z
menoj, kakor hočeš, da te le še nadalje
ljubim. Ne zavrzi me, na te zaupam. K
tebi kličem, k tebi, saj ti edini me zamoreš
rešiti vsega zlega in posebno najhujšega
zla, greha. Zatri greh v meni in odpusti
mi vse hudo, s čemur sem te žalil.

Žal mi je nad vse, da sem te razžalil;
prosim te iz vsega srca odpuščanja. O
najljubeznivejše Srce, skazi svojo moč
meni in vsem, ki so se mi v molitev pri¬
poročili, ali za katere moram moliti. Po¬
magaj nam, vsakemu po potrebi in sili. O
usmiljeno Srce, gani zakrknjena srca greš¬
nikov in tolaži duše umrlih v vicah! Bodi
ti pribežališče umirajočim, tolažba onim, ki
so v stiski in silo trpe. Bodi slednjič meni
ljubezni polno Srce, vse v vsem; bodi pri¬
bežališče moje duše v moji smrtni uri, ob¬
jemi jo z rokami svojega usmiljenja. Amen.

Izroči se Mariji!

O Marija, blagoslovljena, milostipolna
mati mojega Zveličarja, sedaj klečim pred
njim, katerega si spočela od svetega Duha
in rodila, da me je mogel odrešiti ter se
mi darovati v svetem zakramentu. Ne bilo

369

bi lepo od mene, če se ti ne bi zahvalil,
ker si privolila v skrivnost včlovečenja, če
bi te ne ljubil in hvalil kot' mater svojega
Gospoda. Najslajša mati, gotovo poznaš
željo mojega srca, posvetiti se samo službi
tvojega božjega Sina.

Vnovič sem mu obljubil nerazrušljivo
zvestobo in hočem zanj živeti in umreti.
Toda jaz sem slaboten in reven; brez po¬
moči in podpore ne morem ostati zvest
obljubi. Zato pridem k tebi, poln otroškega
zaupanja in te prisrčno prosim, da me
sprejmeš v svoje materino varstvo in po¬
staneš moja mati. Privošči mi prostorček
zraven svojega najslajšega deteta Jezusa
na svojem ljubezni polnem materinem srcu;
dovoli, da izročim v tvoje varstvo edino
svojo neumrjočo dušo in svoje ubogo srce.
V kako varnem zavetju sem, če počivam
v tvojem naročju, kako varno hodim pod
tvojim varstvom!

Izkaži se mi kot mati moja, jaz ho¬
čem biti in ostati tvoj otrok in tebi služiti
vse svoje življenje. Poglej na-me z mi¬
lostnimi očmi, če se bodem obotavljal;
drži me, če hočem pasti; vodi me, če bi
se hotel izgubiti; varuj me, če se pribli¬
žuje zapeljivec; pokrepčaj me, če preti
nevarnost moji duši. Svojega Sina nisi

Premišljevanja o presv. Pi. Telesu. 24

370

zapustila do smrti na križu; ne zapusti
tudi mene, svojega otroka, do smrti moje,
da dosežem milost, tebe kedaj večno gle¬
dati, hvaliti in slaviti v nebesih z najslaj¬
šim tvojim detetom. Amen.

Molitev za sveto cerkev.

Večni Oče, spomni se svoje družbe,
ki je tvoja od začetka. Spoznaj sveto cer¬
kev za nevesto edinorojenega svojega Sina,
za katero se ni branil preliti svoje krvi.
Prosim te, poveličaj jo s svetostjo, z obil¬
nimi milostmi in z veliko dedščino, da
bode spoznana vredno takega ženina in
tolike odkupnine. Ozri se milostno na
otroke te svete matere in pridruži ji vse
narode, da vsi spoznajo z živo vero tebe,
Boga Očeta, in od tebe poslanega Jezusa
Kristusa, kakor tudi svetega Duha, da te
kličejo na pomoč s trdnim upanjem in te
popolnoma ljubijo. Amen.

Slavospev na čast presv. Rešnjemu Telesu.

(„Pange lingua.“)

l. 2.

Pevaj, jezik, pesem blago Iz brezmadežne Device
Rešnjemu Telesu v čast, Nam bil rojen, nam bil dan;
Slavi tudi kri predrago: Seme je sejal resnice

Za sveta odkup in last In je hodil kot zemljan.
Vso izlil je srčno srago Ko je pa odšel z zemljice,
Sad deviški, dušna slast. Pustil je spomin krasan.

371

3 . 5 .

Pri večerji zadnji v noči Torej to skrivnost premilo
Z brati ljubimi sedi, Mi molimo skupaj vred,
Jagnje je in kruhe moči, Zgini staro poročilo,

Da postavo dovrši. Vlada novi naj obred.

Dvanajsteri pričujoči Vera naj nadomestilo
Trumi sebe v jed deli. Daje, če taji pogled.

4 . 6

Glej, Beseda beseduje: čast in slava razodeva

In v meso kruh spremeni; Naj Očetu se Bogu,

Dalje še on narekuje: Čast in slava naj odmeva

Vino Kristova je kri. Tudi božjemu Sinu,

Naj taji čut, zadostuje Čast enaka naj se peva
Vera in srce krepi. Duhu svetega miru. Amen.

IH.  Kruh z nebes si jim dodelil. Aleluja.
R. Ki ima vso sladkost v sebi. Aleluja.

Molitev.

O Bog, ki si nam zapustil v čudovi¬
tem zakramentu spomin svojega trpljenja,
daj nam, prosimo te, svete skrivnosti tvo¬
jega telesa in tvoje krvi tako častiti, da
v sebi vedno čutimo sad tvojega odrešenja.
Ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v
edinosti sv. Duha, Bog vekomaj. Amen.

Nauk o duhovnem obhajilu.

Tridentinski cerkveni zbor pravi, da
moremo sv. obhajilo prejeti na trojen način:
prvič samo po zakramentu, drugič samo v
duhu, tretjič po zakramentu in v duhu. Na

24 *

372

prvi način prejemajo sv. obhajilo hudobneži,
ki se približajo v smrtnem grehu, kakor je
storil Judež. Tretji način je onih, ki pridejo
ozaljšani z milostjo. Po drugem načinu pre¬
jemajo sv. obhajilo tisti, ki Gospodovega te¬
lesa ne prejemajo v zakramentu, temveč na
duhoven način, v živi veri, goreči ljubezni
in srčnem hrepenenju po Jezusu. Tako po¬
stanejo deležni sadov, katere on prinese v
človeško srce.

Ni treba na široko razkladati zakladov
milosti duhovnega obhajila, katerega se ver¬
niki dandanes tako malo poslužujejo. Du¬
hovno obhajilo prinaša včasi ravno iste mi¬
losti, kakor pravo zakramentalno obhajilo,
in še več, ako je večja in živejša naša vera
in srčnejše naše hrepenenje po Jezusu.

Naš Gospod Jezus Kristus je že večkrat
očitno pokazal, kako drago mu je duhovno
obhajilo. Poplačal je pobožno hrepenenje
svojih služabnikov s tem, da jim je podelil
sv. obhajilo ali lastnoročno, kakor sv. Klari,
sv. Katarini Sijenski, sv. Ludvini; ali po ka¬
kem angelu, kakor sv. Bonaventuri in sv.
Stanislavu Kostki, ali po svoji materi, kakor
sv. Silvestru. In ne smemo se čuditi tem
milostim, kajti duhovno obhajilo napolnuje
dušo z božjo ljubeznijo; ono zjedini nas z
Bogom in mi postanemo sposobni prejeti
od njega največje milosti.

373

Teh milostij, pobožna duša, se moreš
udeležiti večkrat na dan, ker moreš s svojim
srcem vedno biti pri Bogu in lahko večkrat
obudiš hrepenenje, združiti se z Jezusom.

Dobro je, če to storiš vsaj enkrat na
dan; kadar se ti najložeje zgodi, pripravi se
z največjo gorečnostjo, da ti bode prineslo
obilno koristi. Najpripravnejši čas je sv. maša
ali čas obiskavanja presv. Rešnjega Telesa.
Duhovno obhajilo sprejmi tako:

Najprej obžaluj svoje grehe, da očistiš
srce, v katero hočeš sprejeti svojega Gospoda;
potem vzbudi prav živo vero v Jezusovo
pričujočnost v presvetem Rešnjem Telesu.
Premišljuj njegovo veličastvo, ki se skriva
pod podobo kruha in vina, preudarjaj nje¬
govo ljubezen in dobrotljivost; ponižuj se in
spoznavaj svojo lastno nevrednost. Potem se
združi z Jezusom v duhovni, tihi ljubezni.
Misli si, da ti preblažena Devica Marija ali
angel varuh prinese sv. hostijo, ali da pride
Jezus sam; objemi ga in ponavljaj večkrat
v goreči ljubezni besede: »Pridi, o m oj
Jezus, pridi v moje revno  srce, uteši
moje hrepenenje, pridi in posveti
mojo dušo; pridi v moje srcel«

Potem prenehaj nekoliko in misli na
svojega Boga, ki živi v tebi. Slednjič se prav

374

prisrčno zahvali in prosi ga za milost, ka¬
tere najbolj potrebuješ.

Tako ti bo duhovno obhajilo mnogo
koristilo; storilo bo zlasti, da se bodeš pri¬
bliževal dobro pripravljen mizi Gospodovi.

Duhovno obhajilo.

Moj Jezus! Verujem, da si v presv.
Rešnjem Telesu pričujoč. Ljubim te črez
vse, želim te sprejeti v svoje srce. Ker
te pa sedaj ne morem sprejeti v resnici v
presvetem zakramentu, pridi vsaj duhovno

v moje srce!-Objamem te, zje-

dinim se s teboj, kakor bi bil že prišel v
moje srce! Ne pripusti, da bi se kedaj
zopet ločil od tebe!-

Krajši načini duhovnega obhajila.

Verujem, da si ti, o Jezus, v presv.
Rešnjem Telesu pričujoč; želim se s teboj
zjediniti. Pridi v moje srce! Objamem te,
ne loči se več od mene!

Prosim te, Gospod Jezus Kristus,
vnemi s sladko in gorečo močjo svoje
ljubezni moje srce, da umrjem iz ljubezni
do tvoje ljubezni, ker si ti hotel umreti
iz ljubezni do mene! (Sv. Frančišek.)

375

O nikoli ljubljena ljubezen, o nepo¬
znana ljubezen, o moj ženin! Kedaj me
boš popolnoma združil s teboj ? (Sv. Mag¬
dalena Pariška.)

Jezus, moj zaklad, moja ljubezen!
Rani in užgi ti to srce, da le za te gori,
le tebe ljubi! (Sv. Peter Alkantarski.)

Verujem v te, o Jezus, v presvetem
zakramentu; ljubim te in hrepenim po tebi.
Pridi v moje srce. Objamem te, ne za¬
pusti me nikdar več. Amen.

Jezus, krotak in iz srca ponižen, vpo-
dobi po svojem moje srce!

(Odpustka 300 dnij enkrat na dan.)

O Jezus, vse jz ljubezni do tebe!

O Jezus, moj najzvestejši in edini pri¬
jatelj, pridi v mojo dušo in jo ozdravi;
ona, katero ljubiš, je bolna. Pridi, ti živ¬
ljenje mojega srca, in daj mi, da živim
resnično od tebe, v tebi in za-te. Jaz ni¬
sem vreden, da prideš k meni, pa reci le
besedo, in moja duša bo ozdravljena. O
Jezus, tebi živim; o Jezus, tebi umrjem;
o Jezus, tvoj sem živ in mrtev. Amen.


Razne molitve.

Molitev za odvrnitev božjih kaznij.

ospod Jezus Kristus, edinorojeni Sin
večnega Očeta, prikazal si se Moj¬
zesu v gorečem grmu, da si oznanil reši¬
tev judovskega ljudstva iz sužnosti. Mo¬
lim te v naj svetejšem zakramentu in te
goreče prosim: reši in potolaži svoje iz¬
voljeno ljudstvo! Ti si veliki duhovnik
Boga Očeta ; sam se daruješ, da potolažiš
njegovo pravično jezo.

V najsvetejšem zakramentu prosiš ne¬
prenehoma svojega Očeta, da dodeli greš¬
nikom milost in usmiljenje. Milo te pro¬
sim, pokaži nebeškemu Očetu svoje svete
rane, svoje bolečine, ki si jih pretrpel, svoj
križ, na katerem si prelil svojo drago kri!
Tvoja sveta kri naj izmije naše grehe in
kazni, ki nam jih je razžaljenje božje na¬
kopalo !

377

Odvrni od naše domovine svoje ostre
kazni in ne spominjaj se naših brezštevil¬
nih grehov, marveč usmili se je po svo¬
jem neskončnem usmiljenju!

Obvaruj, o dobrotljivi Jezus, svoje
ljudstvo nerodovitnosti zemlje, bliska,
groma, šibe potresa , lakote, nalezljivih
boleznij, vstaj in vojska.

O Jezus, zanesi nam! 0 Jezus, usliši
nas! O Jezus, usmili se nas! Daj, da prej¬
memo milost pred teboj, odvrni od naše
domovine hude kazni za tako številne
grehe!

Naša ljubezen in češčenje najsvetej¬
šega zakramenta naj te vsaj nekoliko od¬
škoduje za veliko nečast, ki so ti jo kedaj
delali hudobni ljudje v naši domovini.
Usmili se jih in odpusti jim njih hudobijo!

Povišaj in poveličaj svojo cerkev v
naši slovenski domovini, usliši ponižne
prošnje za naše škofe in za vse duhov¬
nike. Amen.

Zahvala za pravo vero.

O predobrotljivi Jezus, moj Bog in moj
Gospod, ki si skrit v presvetem zakramentu,
molim te z vernim srcem; spoznam, kako ve¬
lika je milost, da si me poklical k pravi veri!

378

Češčena bodi vekomaj tvoja neskončna
dobrotljivost, katera me je obvarovala pred
večno smrtjo in me pripeljala na pravo pot
do neba, kjer upam gledati tvoje veličastvo!

Zaradi vere se je imenoval Gospod v sta¬
rem zakonu Bog Abrahamov, Izakov in Ja¬
kopov, in znamenje vere sta bila oblačni in
ognjeni steber, katera sta vodila ljudstvo
skozi puščavo, zakaj temna kakor oblak in
jasna kakor ogenj je skrivnost svete vere.

Vera je dušna dragocenost, dragi za¬
klad srca, ki je združeno z Bogom, svetla
luč, pred katero zgine goljufivi blesk sveta,
ogenj, kateri spreminja naše namene, želje
in dejanja v Bogu prijeten dar. Vera nas
vodi k oltarju, k angelski mizi, kjer uži¬
vamo kruh, ki je prišel z nebes; po veri
se tesno združujemo z Jezusom.

Zato te zahvaljujem, o moj Bog, za
neprecenjeno milost vere in te molim v
skrivnosti vere, v zakramentu ljubezni, ka¬
teremu bodi čast in hvala vekomaj! Amen.

Molitev za domovino.

O dobrotljivi Jezus, skrit v najsvetej¬
šem zakramentu! Glej, pred teboj klečim
in te prosim blagoslova naši domovini!
Tvoja nebeška rosa naj rosi na-njo; bla-

379

goslovi svoje ljudstvo, ki si je ustvaril,
odrešil in posvetil!

Večni Bog, ki ostaneš pri nas v naj¬
svetejšem zakramentu do konca dnij, bla¬
goslovi svoje dediče, ki si jih pridobil za
se s svojo dragoceno krvjo!

Vsegavedni Bog, tebi ne ostane nič
prikritega, čeprav si v svojem veličastvu
skrit v podobi kruha, blagoslovi svoje ljud¬
stvo, ki je vladaš s svojo previdnostjo!

Vsemogočni Bog, čegar moči se ne
more nihče ustavljati, blagoslovi našo do¬
movino, da jej ne bo nihče kalil miru in
edinosti!

Sveti Bog, pred teboj skrivajo serafi
svoje obličje, ko te molijo; blagoslovi svoje
ljudstvo, da te bo na veke slavilo in hvalilo!

O Gospod, tvoje obličje naj nas
razsvetljuje in tvoj blagoslov naj na nas
rosi!

Pokaži nam svoj obraz, in mi bo¬
demo rešeni!

j^. Glej milostno na svoje služabnike,
o Gospod, in vodi njihova dela!

Luč Gospodova bodi nad nami,
in on naj vodi dela naših rok!

~ft.  Da moremo z veselim srcem moliti:
Hvaljeno in češčeno naj vedno bo

Presveto Rešnje Telo!

380

Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta,
Sina in svetega Duha naj rosi vedno na
nas in našo milo domovino! Amen.

Hvali Sijon, Rešenika!

(Lauda Sion, Salvatorem.)

1 .

Hvali, Sijon, Rešenika,

Poj pastirja in vodnika,
Poj mu himne, pesmice!
Kar le moreš, poj mu hvalo,
Vedno hvališ ga premalo,
Vedno zlagaj hvalnice!

3 .

Vneto, glasno ga hvalimo
In prijetno ga slavimo,
Sveta pesem naj doni!
Dan slovesni se obhaja,
Ko je sladki kruh iz raja
Prvič pokrepčal ljudi.

2 .

Danes hvalimo pojoči
Živi kruh oživljajoči,
Kruh slavimo iz nebes,
Ki ga pri večerji blagi
Bratov družbici predragi
Dal je Rešenik zares.

4 .

Kralja novega praznuje
Se večerja, in daruje
Jagnje danes se novo.
Naj umakne se starina,
In resnici sence tmina;
Naj razjasni luč temo.

O najsvetejša pojedina, v kateri se
Kristus vživa, kjer se obhaja spomin nje¬
govega trpljenja, kjer se duša napolnuje
z milostjo, in v kateri dobimo poroštvo
prihodnje slave! Aleluja.

Hf.  Kruh z nebes si jim dodelil. Aleluja.

R. Kateri ima vso sladkost v sebi. Aleluja.


Kazalo

Stran

Predgovor družbe sv. Mohorja. 5

Prvi del: Premišljevanja.

Molitev pred premišljevanjem . 7

Molitev po premišljevanju. 8

1. Jezus Kristus je postavil presv. Rešnje Telo

iz ljubezni do nas. 8

2. Jezus Kristus se nam popolnoma daruje v

presv. Rešnjem Telesu. 16

3. Jezus Kristus nam kaže v presv. Rešnjem
Telesu neizmerno dobrotljivost in usmiljenje 24

4. O goreči ljubezni, s katero se nam Jezus
Kristus vsega daruje v presv. Rešnjem Telesu 32

5. Jezus Kristus je postavil presv. Rešnje Telo,

da se združuje z našimi dušami ....  39

6. Jezus Kristus je postavil presv. Rešnje Telo,

da nas obogati s svojimi milostmi . . . 48

7. Jezus Kristus je postavil presv. Rešnje Telo,

da vedno prebiva med nami.54

8. Jezus Kristus v presv. Rešnjem Telesu ne¬
prenehoma kaže svojo ljubezen ....  61

9. Jezus Kristus želi. da ga prejemamo v pre¬
svetem Rešnjem Telesu.69

10. Presv. Rešnje Telo ohranuje in pomnožuje

življenje duše .. 77

11. Presv. Rešnje Telo nam daje moč, da pre¬
magamo svoje sovražnike .84

12. Presv. Rešnje Telo nas tolaži v naših brid¬
kostih .91

13. Presv. Rešnje Telo ima moč, nas posvetiti . 97

Stran

14. V presv. Rešnjem Telesu nam je Jezus Kristus

vzgled popolne potrpežljivosti.105

15. V presv. Rešnjem Telesu nam je Jezus Kristus

vzgled globoke ponižnosti.110

16. V presv. Rešnjem Telesu nam je Jezus Kristus

vzgled prave ljubezni.118

17. V presv. Rešnjem Telesu nam je .Jezus Kristus

vzgled zveste ljubezni.127

18. V presv. Rešnjem Telesu nam je Jezus Kristus

vzgled svete gorečnosti.136

19. V presv. Rešnjem Telesu nam je Jezus Kristus

vzgled skrivnega življenja.145

20. V presv. Rešnjem Telesu nam je Jezus Kristus

vzgled srečnega življenja.156

21. O ljubezni Jezusovi do nas, ko v sv. maši

tolikokrat ponavlja svojo daritev na križu . 166

22. V daritvi sv. maše skazuješ Bogu neizmerno

čast in hvalo.173

23. Sv. maša je spravna daritev za naše grehe 179

24. Sv. maša je zahvalna daritev za neskončne

božje dobrote.183

25. Pri daritvi sv. maše si lahko izprosimo vse

vrste milostij.189

26. Kako hudo se pregrešijo tisti, ki oskrunjajo

sv. mašo.193

27. Kako strašno grešijo oni, ki pristopajo k

sv. obhajilu s smrtnim grehom v srcu . . 204

28. K sv obhajilu moramo pristopati s čistim

srcem.213

29. K sv. obhajilu moramo pristopati z živo vero 222

30. K sv. obhajilu moramo pristopati z gorečo

ljubeznijo.231

31. O pogostem sv. obhajilu.240

Drugi del: Molitvenik. gtran

Jutranje molitve .249

Molitev za tiste, ki bodo ta dan umrli . . 251

Dober namen.252

Molitev zjutraj pred sv. obhajilom ....  253

Večerne molitve .253

Molitev za srečno smrt.255

Molitev na večer pred sv. obhajilom . . . 255

Mašne molitve:

Prva sv. maša, kakor jo ima duhovnik na praz¬
nik presv. Rešnjega Telesa.258

Molitev po tihi sv. maši.279

Druga sv. maša. (Poleg Paganija) ....  281

Tretja sv. maša.289

Spovedne molitve:

Molitev pred spovedjo.293

Izpraševanje vesti. 294-

Nekaj nagibov obuditi srčen kes.295

Kes in trdni sklep.296

Spoved.298

Molitev po spovedi.299

Izročilo preblaženi Devici Mariji.300

Naložena pokora.301

Obhajilne molitve.

Pred sv. obhajilom:

Dober namen.302

Vera — Upanje — Ljubezen.304

Molitev sv. Tomaža Akvinčana.305

Vspodbudljeji po sv. Tomažu Kempčanu . . 306

Molitev sv. Bernarda k sv. Devici Mariji . . 308

Hrepenenje.308

Očitna spoved pred sv. obhajilom ....  309

Kadar pokažejo presv. Rešnje Telo ....  310

Po sv. obhajilu:

Vzdihljeji.310

Zahvala .311

Stran

Darovanje.311

Molitev sv. Tomaža Akvinčana.311.

Molitev k presv. Devici Mariji.312

Prošnja.313

Molitev za odpustke.314

Popoldanska služba božja:

Litanije presv. Rešnjega Telesa.315

Litanije vseh svetnikov.319

Litanije presv. Imena Jezusovega.328

Lavretanske litanije.332

Molitev k sv. Jožefu po rožnem vencu . . . 337

Sveti križev pot.339

Obiskovanje presv. Reš njega Telesa:

Poduk.356

Molitev pred obiskovanjem.359

Slava presv. Rešnjemu Telesu.361

Spravna molitev .362

Dejanja vere, upanja in ljubezni pred Najsve¬
tejšim .362

Prošnja.364

Pozdrav presv. Srcu Jezusovemu ....  365

Prisrčna prošnja k najsv. Srcu Jezusovemu . 367

Izroči se Mariji.368

Molitev za sv. cerkev.370

Slavospev na čast presv. Rešnjemu Telesu . 370

Molitev.371

Nauk o duhovnem obhajilu.371

Duhovno obhajilo.374

Krajši načini duhovnega obhajila ....  374

Razne molitve:

Molitev za odvrnitev božjih kaznij ....  376

Zahvala za pravo vero.377

Molitev za domovino.378

Hvali Sijon, Rešenika.380


/ Naslednji molitveniki,

Kdor si naroči vezan molitvenik, naj doda
k zgornjemu znesku za vez v usnji z zlato ob¬
rezo še 60 kr., v prtu z rudečo obrezo pa 40 kr.


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA