Spomini  na mater
Spisal Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Oruden. (Konec.)
¦ Sedeli smo okrog mater na vrtu. Bili smo še vsi preplašeni. Ravnokar je nehalo biti v zvoniku plat zvona — v sosedni vasi je gorelo. Takorekoč vsa vas je hitela ija pomagat. Pustili smo igrače ter stekli k materi, ki je z najmlajšo sestrico v naročju motrila valeči se dim ter molila k svetemu Flq|ijanu.
»Mati, kako je pa začelo goreti?"
»Kdo ve? Morebiti so se igrali otroci z užigalicami ali z ognjem, pa so zažgali. Vidite, zdaj jim gori streha, a jim lahko zgori vse. Nikdar se ne igrajte z užigalcamil"
ln jela nam je pripovedovati, kako je pogorela do malega vsa Želetava.
,,Ali ste vi videli?"
..Kajpada, saj sem odtam doma. Sedite sem! Zvečer molite za uboge pogorelce! Ljubi otroci, vi še ne veste, kaj je hudo. Imate očeta in mene, — ali jaz? Matere nisem nikoli poznala. Umrla je, ko sem prišla na svet. Oče se je zopet oženil, a ko mi je bilo pet let, je šel še oče za materjo v večnost. Bila sem sirota. Mačeha se je drugič omožila. Zdaj sta oba grdo ravnala z menoj Ko mi je bilo osem let, so me pošiljali že na tlako. Hodila sem na vse zgodaj ob samem kruhu na grajščinsko njivo. Drugim so nosili opoldne tople jedi, a meni ni nihče nič prinesel. Večkrat sem v kotu sedela ter gladu in žalosti plakala. Če mi ie dal kdo piskerček, da ga poglodam, pa sem bila vesela. Nekoč me je zapazila gospa. Stopila je k meni ter me vprašala:  ,,Kaj jokaš, deklica?"
.,Lačna sem."
—     91     —
, Ali fi niso prinesli kosiia?"
,,Nikdar mi ga ne prineso."
,,Za božjo voljo, kakšni Ijudje pa so to? Čigava si?" Jaz sem ji povedala vse, Vzela me je s seboj v kuhinjo, dala mi je jesti, podarila nekaj obleke in rekla: ,,Na, sirota, pa jutri spet pridi. Ako bodeš zmiraj lepo umita in počesana, lahko zmeraj prideš k nam."
Solze so mi zalile oči. To je bila prva Ijubezniva beseda čez dolgo časa. Poljubila sem g-ospi roko ter veselo odšla na delo. Drugega dne sem se sama rano zbudila, se umila, počcsala, kakor sem se znala, ter brez joka odšla na delo. Opoldne sem prišla nekako boječe zopct v kuhinjo. Ko je gospa videla, da sem počesana ter nisem umazana, mi je spet dala jesti. Čez nekaj dni me je vzela v službo. Pomivala sem posodo, pazila na otroke, na to in ono. Vse, kar se mi je reklo, setn storila z veseljem Ostali posli so me gledali po strani, ali jaz sem vse potrpela in bila vesela, da nisem več trpela lakote. Gospa me je pošiljala — Bog ji daj večno luč! — v nedeijsko šolo. Tam sem se naučila brati in pisati. V cerkev sem šla, kadar sem le utegnila; božjo besedo poslušati je bilo moje največje veselje. Kako lepo je gospod župnik propovedoval! Tudi on je že v večnosti. Nekoč je propovedoval o Materi božji, naj bi nikdar ne pozabili moliti k nji, ker nas ona ne zapusti nikoli. Zapomnila sem si to, in od te dobe molim vsak dan sveti rožni-venec — in glejte — Marija me ni zapustila. Dosti hudega sem prestala, da vam vsega niti povedati ne morem — ali zmeraj sem imela čisto vest in zmiraj sem našla dobrih Ijudi, ki so se me usmilili." — —
Umolknila je, a mi smo sedeli okrog nje s solzami v očeh, kakor pred nevihto piščeta krog svoje matere. Oh, nas vse je zalotila nevihta — ali nje, ki bi nas vzela pod p"eroti, kateri bi se lahko brez skrbi zaupali ter potožili svoje bolesti — nje ni več. Petero jih je šlo za njo, le oče in jaz sva še ostala v solzni dolini, in kolikrat se ozirava in zdihujeva k oslavlj=nim duhovom ter jih prosiva pomoči
Malo dobrega je užila moja mati na tem svetu. Nje zadnji dnevi so bili mučni. Dolgo je trpela in jako.
Če jo je kdo tolažil na smrtni postelji, je rekla: ,,Bolje je trpeti tukaj nego v vicah."
Rastla si kakor poljska cvetlica. Nihče te ni gojil, nihče negoval. Ali nebo ti je dald rose in solnca. Cvetela si na skrivnem, črv te ni razglodal, ni te umorila slana. Dobojevala si. Na trnju tvojega življenja so razcvetele rože večnosti.
Nisi meni ti umrla, — Kakor nekdaj še živiš. Kar ti smrt telo je strla, Iznad zvezd se mi blestiš. Tam me Cakaš zdaj, svetnica, Kaj bom li še majev zr), Da bom krila razprostrl, Hitel kakor duh krilati K tebi, tebi, zlata mati!
^H Takih spominov na mater odseva mnogo iz daljnih detinskih nebes v moji duši, kakor se z daljnega jasnega neba bliska k lepemu vremenu. Le nekaj spominov sem napisal, da vsaj megleno naslikam obraz svoje in — hkrati mnoge, mnoge matere slovanske. Uverjen sem, da se bo zamisli! mnogi bralec ob teh vrsticah v oni blaženi čas, ko je še snival v materinem naročju zlati sen, ter našel podobne slike v svoji duši. —