18
Alegortja. —   Črtice o rokovnjačih.
D
ALEGORIJA.
evetnajst leh sem preoral, S pšenico zlato obsejal, Z brano povlekel jih ostro, In vanje vložil nadej sto.
Prišli so krokarji v naš dol, Skljuvali so mi zrnja pol; Vode prihrule so z gora, Zruvale drugi pol s polja.
Devetnajst leh sem preoral, S pšenico zlato obsejal. Osat mi raste mestu nje. Kako mi je, sam Bog to ve!
J. -ek
^5§i
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal Josip Benhovič.)
palostna resnica je, da smo se Slovenci do najnovejših časov premalo bavili z domačo zgodovino. Mnoge stare listine, ki so se hranile dolgo časa v arhivih, prišle so v roke neveščim ljudem, ki so jih kot ničvredne papirje požgali ali proč pometali ]), ali pa so jele gniti in trohneti tako, da je sedaj težko zajemati iz njih povest naših pradedov.
Tako bi se morda izgubili v morju pozabljivosti spomini na rokovnjače, da nam jih ni Jurčič otel s svojim romanom. Rekel bode kdo: »Bilo bi prav, da bi kmalu izginilo Slovencem iz spomina žalostno rokovnjaško življenje, ki kaže le temno stran narodne prošlosti.« — Res je ta povest črna pika v slovenski zgodovini, ker so bavi z najbolj pro-palimi in hudobnimi ljudmi; toda brez basni nikakor ni.
a) Pred nedavnim časom sta mi prišli slučajno v roke dve pergamentni listini datovani v Mengišu, prva v dan sv. Jerneja 1475 (kupno pismo moravškega župnika Viljema Polca, znamenito za kamniško zgodovino); druga 20. marca leta 1608, pismo Baltazarja, opata v Dunajskem Novemmestu (znamenito za Mengiš). Dobil sem ju iz rok priprostega zasebnika. Povedal mi je, da ju je vzel otrokom, ki so se na cesti ž njima igrali. Kako prihajajo take reči otrokom v roke?
Pis.
Prvič volja tukaj rek: »Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona«; drugič pa ta oddelek zgodovine nikakor ne meče tako temne sence na naš narod, kakor bi si kdo domneval na prvi pogled. Citatelj bode to sam uvidcl.
Sledeče črtice sem nabral po ustnih poročilih. Žive namreč še nekateri potomci nekdanjih rokovnjače v, katerim so njih stariši, dedje in pradedje pripovedovali svojega življenja žalne zgodbe. Ti so mi povedali mnogo, a le to, kar ni žalilo njih pokoljenja. Mnogo sem zvedel tudi od drugih starih ljudij, ki so nekatere rokovnjače osebno poznali, veliko sami doživeli, drugo pa slišali iz ust svojih dedov. Tako sem mogel po obeh straneh najti resnico. Tudi rokovnjaški jezik sem zajemal iz obeh virov ; potomci so ga še pred nedavnim časom med seboj rabili, drugi pa so so ga od teh priučili. Govorili so ga in ga včasih še govore, ako nečejo vsem pri-sotnikom razodeti svojih mislij.
Marsikaj sem moral na tem mestu za-molčati, deloma radi še živečih rodbin, deloma, ker rokovnjaška stvar ostane vodno le — rokovnjaška.
Naj zadostujejo torej sledeče črtice !
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1.
19
I.
Ude te roparske čete, ki je bila daleč na okrog razširjena, nazivali so na raznih krajih različno. Najbolj znana so imena: rokovnjač, rokomavh, roko-mavs in rokovnik. Ta so jim nadeli ljudje bojda radi neke grozne, vražje prazne vere, ki jim je po njih mislih pomagala pri zločinih; naredila jih je namreč nevidljive. Drugje, vzlasti po Notranjskem, so strašili z imenom »plaj-šarji« ali »plajšurji«. Tako so jih imenovali radi širokih, temnobojnih, čez kolena segajočih plaščev ali plajšev.
Rokovnjači so imeli dobro urejeno zadrugo, rekel bi, državo v državi. Na čelu vsem je stal »papež«, ki je imel neomejeno oblast čez življenje in smrt vseh podložnikov. V družbo so sprejemali možke in ženske iz vseh stanov. Stekali so se vojaški beguni, ubegli jetniki, tatovi in roparji, sploh izvržki človeštva. Ti so vstopili takoj v rokovnjaški krog, ker so bili že itak zreli za vse zločine. Oprezneje pa so ravnali z onimi, katere so sami skrivoma vsilili med-se. Dotičnika je prevzel eden pravih rokovnjačev v svojo »šolo«. S podkupovanjem, prilizovanjem in motenjem mu je moril vest in ga zapeljeval v ta ali oni zločin. To se je ponavljalo tako dolgo, da je ubogo žrtev jela zasledovati pravica, in da sta ji bili odprti le dve poti: ali ječa, ali beg. Sedaj mu je ponudil »učitelj« svoje zavetje. Kdor gaje slušal, dovršil je rokovnjaško »pre-skušnjo« in kmalu potem uvidel, kam je zabredel. Moral se je predstaviti »papežu«, ki ga je pa že popreje spoznal. Dobil je posebno rokovnjaško ime. Poslej je mogel voliti le še dvoje : smrt ali roparsko življenje; kajti rokovnjač ni smel več izstopiti iz tajne družbe. Ako se je zvedelo, da hoče dati tova-
rišem slovo, skrbeli so hitro drugovi, da se je na povelje glavarjevo poslovil tudi od sveta.
Rokovnjači so imeli svoje pristaše tudi v mestih, trgih in po vaseh. Take službe so opravljali denarja pohlepni in požrešni berači, posli, včasih celo hišni posestniki, kmetje ali krčmarji ter če-stokrat uradni sluge sami. Imeli so nalogo pozvedovati, kaj svet o društvu govori, kje preti nevarnost in kje bi se moglo kaj vzeti. Vse to so poročali v glavno gnezdo. Pri ponočnih tatvinah in ropih so bili prav ti tovarišem voditelji v najskrivnejše kraje. Zato se pač ni čuditi, ako so praznoverni ljudje po tej vsevednosti in drznosti bili prepričani, da so rokovnjači čarodejniki, ki se znajo delati nevidljive.
Način, kako so rokovnjači prosili, bil je jako drzovit. Bili so v svojih nazorih pravi pravcati komunisti — ljudje, ki menijo, da ima vsakdo pravico do vsakega imetja.
Rokovnjač je prišel v hišo z velikansko gorjačo v roki, s kakoršno je bil vsakdo oborožen. Zaloputnil je za seboj vezna ali sobna vrata in se vstopil pred nje. Potem je potrkal s palico ob tla (to je bila prošnja) in molčal, kakor mutec. Gospodar ali gospodinja sta morala takoj vprašati, česa danes najbolj želi. Kar je zahteval, to je moral dobiti, sicer se dajalcem ni godilo dobro. Ljudje, ki rokovnjaških običajev niso dovolj poznali, molčali so seveda na tihi poziv prosjakov in čakali prošnje. A tudi v tem slučaju ni črhnil rokovnjač niti najmanjše besedice, temveč molče je srpo pogledoval okrog. Ako le še nič ni pomagalo, zadri se je surovo: »Dedec, daj!« ali »Baba, daj!« Ce se je kdo jel opravičevati, da sam nima ničesar, zagrozil se je prosjak: »Vem,   da  imaš,   sicer bi ne prestopil
2*
20
Črtice o rokovnjačih.
tvojega praga. Ker pa imaš, zato moraš dati meni, ki nimam. Jaz imam isto pravico živeti, kakor ti!«
Previden človek se pač ni dalje upiral, videč, da se z volom ni zdravo bosti. Kdor pa se je le še obotavljal, občutil je takoj težo rokovnjaške gorjače. Ubežati ni mogel, ker so bila vrata zastavljena, klicati na pomoč pa ni smel; torej je moral rad ali nerad dati lopovu imovino na razpolaganje. Ako pa rokovnjač ni dobil tega, kar jo zahteval, pometal je vse drugo po kotih, razbijal in preklinjal, dokler mu ni prišla prava reč v roke.
Tirjali so največkrat hrano, n. pr. moko, svinjsko meso, klobase, maslo, slanino itd., včasih pa tudi obleko.
Gotovo se marsikateremu čudno zdi, da ljudje niso iskali pomoči pri sodišču. Da bi smeli tožiti roparje, tožili bi jih nedvomno. Toda bilo je silno nevarno; žalostna izkušnja jih je dobro učila. Kdor se je drznil ovaditi rokovnjača, videl je včasih še isti dan svoje poslopje v plamenu, ali pa mu je odpeljala po noči »nevidljiva« roka konja, ali govedo, ali par prašičev itd. Kdo bi se stavil v toliko nevarnost? Vsakdo je volil raje manjše zlo.
Poljedelec iz Podgorja pri Kamniku je tožil nekdaj predrznega lopova, Nekoliko dnij in nočij potem so orožniki stražili hišo. Ker dolgo ni bilo slutiti nobene nevarnosti, stala je straža le še po noči. A kaj se zgodi? Nekega dne pripelje neznan človek s konjem voz skozi vas. Pred dotično hišo se ustavi, in v istem hipu planejo tovariši molče iz bližnjega gozda. Nekateri obkolijo poslopje, drugi vdero noter in v kratkem znosijo vso hrano na voz; ker pa voz ni še poln, nalože še nekaj stolov in klopij. Dokončavši svoj posel izginejo vsi, kakor senca,
Vse to se je vršilo pred očmi gospodarja in gospodinje. Molče sta morala zreti, kako so jima iznašali imovino. Nihče se ni smel ganiti z mesta, niti zakričati, sicer bi bilo po njem. Predno so se sosedje zavedeli, ni bilo po tatovih ni duha, ni sluha. In koliko bi pomagalo, ako bi se jim kmetje ustavili? Vnel bi se boj, nekaj ljudij bi obležalo na mestu; prej ali slej pa bi se pokazali še rudeči petelini nad njih strehami.
Kdo bi se torej drznil upirati se temu nasilstvu, ko so se celo pri belem dnevu godile take tatvine ? Tolik strah je prevladal, da včasih sosed sosedu ni zaupal, boječ se, da je zaveznik rokov-njačev.
Stara žena mi je pripovedovala: »»Šla sem nekoč v gozd po drv. Poln koš sem naložila in še prav lepih gob po vrhu. Komaj zadenem breme na ramena in storim par korakov, stopi predme velikansk mož tako nevtegoma, kakor bi z neba padel. Crn je bil, kakor zamorec, in brado je imel vso zmršeno, kakor divjak. Gledal me je pa tako grdo, da sem mislila kar kes obuditi čez svoje grehe. Nič ni zinil; le debelo palico je zasadil srdito pred menoj v zemljo in me še grše pogledaval. Precej sem zvedela, koga sem imela pred seboj. Prav pohlevno sem izpregovorila: »Mož, danes pa nisem nič seboj v gozd vzela razven kos kruha, pa sem ga že snedla,«
»Kaj, baba?« zadere se nad menoj tako silno, da sem skoro iz kože skočila, »Ti, copernica'; ali ti se mi bodeš lagala ? Daj sem, kar imaš; ako ne drugega, pa dušo!«
Meni je od strahu kar beseda zastala v grlu. Hvala Bogu: Ta rokovnjač je bil še dovolj usmiljen, ker me ni na-klestil. Le sunil me je tako silno, da sem s košem vred prav močno teleb-nila na tla in stresla vsa drva.
Črtice o rokovnjačih.
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal Josip Benkovič.)
(Dalje.)
II.
©daj in kje se je začela rokovnjaška družba na Kranjskem, ni mi znano. Vodiški kapelan Ignacij Valenčič poroča leta 1841 kranjskim stanovom, da se rokovnjači ali plajšarji vlačijo že nad dvesto let okoli ter prosijo, kradejo in ropajo. Ta letnica je zelo verojetna zlasti, ako je poročilo Valvasorjevo v »Die Ehre des Herzog-thums Krain«, (II. knjiga, stran 119) z našo roparsko družbo v zvezi. Tu poroča naš zgodovinar o nekem Kljukcu, rojenem na Jami poleg Kranja, ki je bil za njegove dobe vodja roparske čete. Načela in dela te čete se popolnoma strinjajo z načeli naših rokovnjačev. Ako je to istina, o čemer ni treba mnogo dvomiti, potem je bil imenovani Kljukec začetnik kranjskih rokovnjačev. Valvasor omenja nadalje neki »red modrecev« (Prudentenorden), ki je bil razširjen po Avstriji in po južni Nemčiji, o katerem misli, da je bil zaveznik kranjskih roparjev; kajti njegovi udje so imeli enak smoter, kakor Kljukčevi pristaši.
Da bode čitatelj sam lahko sodil o razmerju med rokovnjači in temi roparji, čita naj tukaj sam Valvasorjevo poročilo:*) »In diesem Dorff (Jama) ist der wolbekandte  und  hieselbst  Land-
*) V tej vasi (Jami) je doma in stanuje dobro znani in po deželi zloglasni človek, po imenu Kljukec. Ta je naredil pred nekaj leti tatinsko družbo, zbral okrog sebe cigane, propale študente in vsakovrstne druge drzne pobaline, ter jih vodil pod svojim poveljstvom kot pravi poglavar v vseh zlodejstvih. Veliko ljudij na Šta-jarskem, Koroškem in Kranjskem je ogoljufal, okradel, oropal; tako je tu in tam napravil ne-
riichtige Mann, Namens Klukez, daheim und wohnhafft, welcher vor wenig Jahren eine Diebs-Gesellschafft ange-richtet, Zigeiner, verruchte Studenten, nebenst allerlev andren verwegenen Kerlen an sich gezogen, und unter seinem Commando gefiihret, als ein rechter Oberster in Bubenstticken. Sehr viel Leute in Stever, Karnten und Crain hat er betrogen, bestohlen, ausgepliin-dert; solchem nach hin und wieder iiberaus-grosse Ungelegenheit gemacht; auch manche artliche und behande Stiicklein gepractizirt trutz den spitz-fmdigst-gesclrvvindesten filous oder Beu-telschneidern zu Pariš. Man solite wol von seinen argen Handeln einen gantzen Tractat Milen. Wie sehr man auch diesen General Mausskopff und um die hoch - strickwiirdige Gesellschafft der Seckeln-Feger hochverdienten Meister nachgetracht, hat man ihn doch nic-maln konnen fangen, sondern sich et-liche Jahr umsonst bemiihet, indem er unterdessen solche seine schone Kunst ungehemmt und unverstrickt immerfort getrieben. Dennoch ist ihm vor ein paar Jahren sicher Geleit gegeben, weil er sich gebessert und die Diebs-Rotte ver-lassen, nachdem er zuvor den Studenten wie auch den Zigeiner erschossen. Denn so bald Einer mehr seyn vvollen, als er,
znanske sitnosti; tudi je marsikatero čedno in premeteno hudobijco dognal bolje, kakor najna-vihanejši in najurnejši ,filous' ali uzmoviči pariški. Napisal bi cele bukve o njegovih početjih. A ujeti ga niso mogli, dasi so se trudili zgrabiti tega generala-volkuha in vodjo časti- in vrvi-vredne družbe žeporezcev. Več let so ga zaman lovili; a on je meni nič, tebi nič počenjal hudobije.  Vendar so  mu obljubili pred  par  leti
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 2.
53
hat er denselben gleich caput gemacht. Giebt sonst einen treffiichen Wund-Artzt, der nicht nur alle Beinbriiche, sondern auch allerley Fleisch-Wunden und andern Schaden gliicklich heilct; ob er gleieh weder lesen noch schreiben kann, als der nur ein ungelehrter Bauer tet.«
»Vermutlich ist dieser damals ein fiirnehmes Mitgiied gewest dess dama-ligen P r u d e n t e n - O r d e n s (unter welchem ansehnlichem Titel um selbige Zeit sich eine weitlaufftige Lavernalische Societat nicht nur an der Donau und dem Loch, sondern auch um den Rhein-Strom und andrer Teutscher Orten aus-gebrcitet); denn zu der Zeit horte man von   solcher   ehrlichen   Raben - Gesell-
varnost in življenje, ker se je bil poboljšal in zapustil tatinsko druhal, ustrelivši poprej študenta in cigana. Kakor hitro je namreč kdo hotel biti več nego on, takoj mu je posnel glavo. Sicer je pa dober ranocelnik, ki ne zna samo zlomljene noge, ampak tudi rane na mesu in druga poškodovanja prav spretno lečiti; a ne zna niti citati, niti pisati kot neuk kmet.
Skoro gotovo je bil on takrat odličen ud tadanjega »reda modrecev ali prudentov«. S tem častnim imenom se je nazivala ob onem času razširjena lavernalska (tatinska) družba, ki se je potikala ne samo ob Donavi in ob Lochu, ampak tudi ob Renu in v drugih nemških krajih. Takrat so pripovedovali o teh poštenjaških kro-karskih družbah, kakor tudi o njih pravilih mnogo čudnih rečij. Imeli so določeno število let za poskušnjo in nauk, morali so se povzdigniti od ene stopinje tatinske spretnosti in zvijačnosti do druge, da so jih potem njihovi mojstri, glavarji, načelniki in profesorji ropo-znanstva v teh hudih šolah spoznali za izučene mojstre, ki zaslužijo »stopnjo« v uzmoviški visoki šoli in pa stolico mojstra za prebadanje grl; seveda take morejo tudi častno promovirati (povišati) na vislice.
Med preskušnjami je bila tudi ta, da so se morali dati od enega izmed krdela, ki je bil na mestu rabeljna, ob določenem času v letu trpinčiti in na tezalnici mučiti. Zakaj dokler ni znal pretrpeti treh natezovanj zaporedoma, niso ga imeli za vrednega ali zmožnega svojih naj-
schafft, wie auch von ihren Regeln und Statuten viel seltsames Dings. Sie hatten ihre gewisse Probier- und Lchr-Jahre, mussten von einer Stafel diebischer Be-handigkeit und Arglist durch Ablegung mancher Prob-Stiieke zur andren sich erhohen, biss sie von ihren Meistern, Hauptleuten, Vorgehern und professo-ribus necpuitiae in dieser Laster-Schulen fiir vollkommene und \vol ausgelernete Meister, die einen Gradum in ihrer Diebs-Academie (wie auch auf der Catheder dess Meister Gurgel-IIeffters) meritirten, konnten erklahret und dermaleins mit allen Ehren zum Galgen promovirt werden.«
)>Zu ihren Proben gehorte neben andern auch dieses,   dass sie von Einem
večjih skrivnostij. Zato so imeli z nekaterimi iz te vrle družbe, katere so zgrabili in nategnili, prav dosti opraviti, predno so jih prisilili izpovedati svoje hudobije. Trikrat so pretrpeli muke in niso hoteli nikakor ničesar povedati, dokler ni Bog vsled izpovedbe drugih tovarišev, katere so tudi prijeli, ali pa vsled velike in smrtno nevarne slabosti premagal srca in ust, da so naposled vse povedali.
Izmed pravih četovodij in načelnikov teh zlodejev so dobili redkokdaj katerega, zakaj vsled zveze s satanom so bili nevidni in varni pred napadniki. Ne vem, ali je ta kranjski kmet z enako peklensko pomočjo vselej ušel pred za-sledujočo pravico. Vendar je navzlic vsej hudobiji bilo na njem pač še nekaj dobrega, da so se mu naposled odprle oči, in je dobil pomilo-ščenje; sicer se začenja pokora takih pajdašev navadno v luknji ali pa pod vešali. Ker je umeval dobro lečiti, ker je sam obljubil, da popusti tako življenje, in pa ker je bilo nevarno za marsikakega gospodarja in potnika, ako bi ga bili pritirali do kakega obupnega sklepa in mu odrekli odpuščenje, to je pač napotilo oblast-nijo, da mu je odpustila. Seveda bode njegov konec pričal najbolje, ali se je res poboljšal. Taki ljudje so znali mnogokrat kot deželni nadzorniki izvrševati neka vražja dela; na videz pa so se vedli pošteno in hudobijo zakrivali, da bode le čas mogel o tem prav soditi. Temu tudi mi prepuščamo še druge stvari enake vrste.
54                                             Črtice o rokovnjačih.
unter ihrem Haufen, der dess Henckers Stelle vorstellete, zu gewissen Zeiten dess Jahrs sicb mussten foltern und peinigen lassen. Denn so lang er noch nicht drey Folter-Ziige nacheinander aus-stehcn kunnte, hielten sie ihn annoch ihrer grossesten Geheimnisse und Kiinste nicht wurdig- noch iahig genug. Daher man auch mit etlichen, so aus dieser saubren Zunfft ergriffen und aufge-kniipfffc worden, eben genug zuschaffen gefunden, sie zur Bekenntniss zu brin-gen; sintemal sie die Marter drey Mal ausgestanden, und durchaus nicht ge-stehen wollen, biss entweder Gott durch dre gerichtliche Ausšage anderer ihres gleichen, die man gleichfalls eingezogen hatte, oder auch durch eine grosse und sterbens - besorgliche Leibes - Sch\vach-heit ihnen Mut und Mund gebrochen, und die Bekenntniss endlich also ab-genothiget.«
»Der rechten Rotten-Meister und An-fiihrer  aber dieser   Belials-Buben  hat man selten  Einen bekommen konnen, weil   ihre   mit   dem   Satan   gemachte Biindniss    sie    unsichtbar   uncl   uner-grcifflich gemacht. Ob nun dieser Crai-nerischer Bauer nicht  mit gleieh-ver-fluchter Iliilfe der nachsetzenden Justitz allemal entkommen  sey,  stehet clahin. Es ist doch gleiclrwol viel und vielleicht bey so vieler Bossheit noch was Gutes an ihm erfunden, dass ihm endlich die Augen   zur   Bekehrung   aufgegangen, und er wiederum Lands-Huldigung er-langet   hat;   angesehn   sonst   solcher Gesellen  Busse  gemeiniglich  nur erst im  Diebs-Loch anhebt,   und mit  dem Hencker - Strick    herbevgezogen   wird. Sein  guter  Verstand  auf die Artzney samt  der  freywilligen  Erbietung   von einem   solchen   Schand - Leben    abzu-lassen,   und   dann   auch   die   Gefahr, welche mancher guter Haus-Vater oder
reisender Mensch von seinem desperaten Entschluss noch zu besorgen gehabt, so man ihm die Erlassung- der Straffe versaget hatte, hat die Obrigkeit zur Verzeihung be\vogen. Wiewol das Ende seine Aufrichtigkeit am besten und ge-wissesten muss versichern. In Betrach-tung, dass solche Leute als Land-Pro-fossen und dergleichen nicht selten ei-nige Striche und Kiinstlein unter einem guten Schein oder in der Verschvdc-genheit zu verbergen wissen, wovon dissfalls die Zeit am besten wird ur-theilen. Dersehben wollen auch wir die vveitere Eriblgungen in dieser Materi iiberlassen« etc.
Dalje piše Valvasor o Ihanu, vasi pri Moravčah (II. kn., str. 120.): »Daher es unter diesen Leuten (okrog Ihana) die meiste Beutelschneider und Taschen-Purgirer setzet, auch sowol Weiber und Kinder als Manner solches behanden Handwercks sich befleissigen.«
Iz vsega tega moremo sklepati, da so bili Kljukec in njegovi tovariši pravi predniki naših rokovnjačevin del one velikanske roparske zadruge, ki seje klatila po gozdih ob reki Donavi in se nazivala »Prudentenorden.«1) To misel podpira tudi resnica, da je bilo med slovenskimi rokovnjači jako veliko Nemcev, Italijanov, Madjarov, Hrvatov ter deloma tudi Cehov. O raznovrstnosti njih narodnosti nam je najboljša priča rokovnjaški jezik. Ako je temu tako, ni nam treba iskati izvira te zloglasne družbe v naši domovini, temveč tam gori kje na obalih mogočne Donave. Kranjska dežela je imela le to nesrečo, da je bila nekako naravno središče v oblasti rokovnjačev. Zato jej je bilo toliko trpeti pred to zalego.
a) Povest o Kljukcu še živi med narodom. Primeri: »Kljukova smrt«, zložil Mirko v »Slovanu« 1887 in humoristična povest »Lažnivi Kljukec«
„DOM IN SVET*' 1890, štev. 2.
55
Slovenski rokovnjači, pomešani z drugimi, so bili razširjeni po Kranjskem, Primorskem, Furlanskem, Koroškem, južnem Stajarskem ter v Hrvatiji; torej je bilo Kranjsko prav na sredi.
Ker se hudodelstvo vedno boji svetlobe in poštene človeške družbe, zato so bili veliki gozdi in temne goščave najboljša prebivališča in zavetja tem roparjem. Pripravnejših krajev za ta namen pa na Kranjskem ni bilo treba iskati drugje kakor v kamniških planinah.
V dolgi bistriški dolini se širijo velikanske gošče od Stranj, eno uro nad Kamnikom, tje do vrha planin in na oni strani do Solčave in še dalje. Tukaj imajo kamniški meščanje že več stoletij svoje gozdove, katere sicer vsako leto izsekavajo, a lesa jim ne zmanjka. Ko posekajo vse po  vrsti,  premine že
toliko let, da je na prvih mestih lesovje že zopet pripravljeno za podiranje. Tako gre delo v neprestanem krogu. V tej samoti so oddaljene divjine, kamor včasih, ko gozdov še niso čuvali tako skrbno, več desetletij ni stopila poštena človeška noga. Te gošče so bile dom rokovnjačev. Tu, kjer so se zarejale le divje zveri: volčje, medvedje, divji mrjasci, jeleni, orli itd., zarejal se je tudi — izvrg človeštva. Tu se je paj-dašil z zverjadjo zavrženi izrod — ni čuda, da se je i sam popolno pozveril. Saj mladi zarod ni cul drugega kakor tuljenje in cviljenje divjih gozdnih prebivalcev ter surove pogovore starih roparjev. Kdor pa je pozneje zabredel v to družbo, ume se, da je že davno zamoril svojo vest in vsa blaga čustva svojega srca.                                (Dalje)
dp
Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govora in v pismu.
(Piše France S, Lekše.)
(Dalje.
<'^^p;pion aeia siovensKi glagol se •Jp vedno preglavico nekaterim slo-? venskim piscem, pisavcem in dopisnikom, da ne rečem celo pisateljem. Naj si vedo poslednji razločevati dovršnike in nedovršnike, vendar jim kaze pisavo nekateri nepravilno tvorjeni glagoli VI. vrste. Kakovšen kaznovati, opazovati, nadomestovati. zadostovati in kako se že imenujejo vsi ti ovati1 ima na vesti skoro vsak slovenski pisatelj, kateri nam je sicer vzgled slovenske pisave. In temu se tudi ne čudimo, če pomislimo, kako nedostatna so pravila o tej reči po naših slovnicah in kako pogrešno pisane besede se sprejemajo celo v naše besednjake. In če sta človeku ta vira motna, kje pa hoče potem
zajemati čistega znanja! In kar ni prišlo pri nas od neke strani — že itak ne more dobro biti. Inače ne bi se preziralo rečij dokazanih in še vedno po starem kopitu pisalo in govorilo in učilo po slovnicah, po šolah po nedokazanih izrekih nekih profesorjev.—Ako hočemo do edinstvene pisave in splošnega enakega izrekanja priti, ne smemo zapirati očij resnici, »ker sicer ni koristnega napredka«. Ze pred desetimi leti je pisal Levstik1): »Kazniti, —im, kaznjevati, njujem vb. štrafati; strafen«. Naši časniki pa le še vedno pisarijo kaznovati, katera hiba se je vtihotapila tudi v naj-
J) Nauk  slovenskim županom.   Fr. Levstik. V Ljubljani. 1880. Str. 172.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 3.                                    81
Potihne divji krik in spev, Pojema plapolanje zublja; Na dvoru v vrsti in pošev Vojake speče sen poljublja. Zaman glavar oči zatiska Pred svitom luninega bliska.
Udari polnoč. — Tožen jek! Pošast skoz duri mu priplava: »0 Vitovee, proklet na vek, Zadene kazen te krvava!« Preteč obseva mu blazine, Obrne se in v temi zgine.
Zajekne Vitovee-. »Vojnik!« Čuvaj odpahne k njemu duri. »Kedo je klical grozni vzklik, In kdo prispel je v pozni uri?« »»Le-to jetničar mi je zinil, Da v ječi je nekdo poginil.««
Glavar oči zatisne spet, A pridrvi pošast se nova: »O Vitovee, na vek proklet, Zadene kazen te gotova!« Preteč obseva mu blazine, Obrne se in v temi zgine.
»Kedo mi je grozil, povej, Ni zvesta, menim, straža tvoja.« »»Vse mirno zunaj je, kot prej, In vse uživa slaj pokoja. Jetničar le mi je pošepnil, Da drugi že je v ječi cepnil.««
Ko v tretje se pojavi tek Krog mirne postelje pošastni, In viče glas: »Proklet na vek!« Prestraši se glavar oblastni. Stražarja hrepeneč pozove, Da v ječi vsem razpne okove.
Odhaja v tretje smrti sel — Guvaj dvoran k temnic stražniku: V podzemno stopita globel Rešilca zadnjemu jetniku. Odkujeta mu že okove — Z gradu obupen glas zarjove.
Čuvaja s strahom planeta, Navzgor sledeč v dvorane vrišču. Ob Vitovcu obstaneta: Glavar je mrtev na ležišču; Jetnik pa poleg njega mrtev, Drug drugemu krvava žrtev ...
A. M.
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal Josip Benkovič.)
(Dalje.)
pravo središče
metropola — ro-^'kovnjaškega kraljestva je bilo ob kranjsko - štajarsko - koroški meji nad izvirkom Savinje in kamniške Bistrice, pod »Sedlom« ali »Jermanovimi vrati«. Tako se imenuje globok prelaz med vrhovoma Planjavo in Brano. (Morda se je kak rokovnjašk »papež« nazival Jerman, in je kraj po njem dobil ime.) Čez to nižavo je najkrajša, a ne najlepša pot s Stajarskega na Kranjsko, res prava vrata. Goli vrhovi, ki se vrste okrog očaka Grintovca, bili so rokovnjačem prirodna trdnjava. Na jug se prostirajo širni kamniški gozdi, na sever se dviguje
„DOM IN SVET- 1890, štev. 3.
štajarsko gorovje, proti levi strani se vrste deloma planine do Gornjega Grada in še dalje, deloma veliki gozdi samotne tuhinjske doline, vranjepeški in zlatopolj-ski hribi tje čez Trojane in Črni Graben na čemšeniško planino; na desni strani pa kipe proti nebu sivi vrhovi starih orjakov, kakor poje pesnik: »Sklad na skladu se vzdiguje, golih vrhov kamni zid«, ki se razvrščujejo v nepretrganem redu. Ob njih vznožju pa se zopet razprostirajo temni gozdovi i na kranjski i na koroški strani.
Tukaj torej, v tej divjini, je stoloval rokovnjaški »papež«, pravi vladar teme
6
82
Črtice o rokovnjacih.
med živimi ljudmi. Podružnice je imel za Korošce na planinah nad Črno in Železno Kapljo, za Stajarce v gorah med Solčavo in Gornjim Gradom in za Kranjce v »Udnem borštu« poleg Kranja. Na strani so mu stali zvesti pomagači, ki niso uklanjali glav drugemu, kakor njemu. Imenitnejših med njimi je bilo dvanajst, ki so imeli pravico malhe križem nositi. Ako se je kdo izmed nižjih drznil dejati malho križem čez ramo, opokali so ga do dobra in mu vzeli naberačeno blago. Od tod so hodili krast in ropat na vse strani. Kjer je bil kakšen semenj, tje se je natepla cela tolpa rokovnjačev in njih žensk. Možje so mošetarili, zraven dobro služili in, kolikor je nanesla prilika, kradli, potem pa ob tujih troških dobro jedli in pili. Da so pazili in pozvedovali, kaj se o njih misli in govori, ume se ob sebi. Ženske so imele po ciganski navadi mnogo opravil pri vseh »štantih« in prodajalnicah. Veliko so povpraševale po tem in onem, še več pregledovale, največ pa kradle. V tem poslu so bile silno izurjene. Glavni način njih tatvine je bilo odrezavanje žepov (pri Valvasorji: Beutelschneideri. Kjer je bila gneča največja, tam se je vrinilo nekaj takih bab, ki so se zmedeno trle sem in tje brez konca in kraja ter marljivo izvrševale svoj posel. Ako je kdo zasačil tako tatico in s krikom zvabil ljudi skupaj, zagnala je hitro druga rokovnjaška nekoliko odtod vrišč in hrup, da je zbobnala vsa radovedna zijala k sebi in otela tovarišico. Predno so ljudje zvedeli, kaj se je pripetilo, ni bilo po prekanjonki niti duha niti sluha, in vse je bilo prepričano, da je baba čarovnica. Ni ga bilo tržnega dne v Kamniku, v Kranju ali v drugodi v obližju, da bi rokovnjačev ne bilo zraven. Vrhu tega   so   si   delali   dobiček   pri   vseh
semnjih na Gorenjskem in sploh po Kranjskem, na Stajarskem, zlasti v Celju, v Gornjem Gradu in v Konjicah; na ogerskem pri velikih konjskih semnjih v Cakaturnu in v Kaniži; pred vsem pa so jim bila hrvatska tla ob takih prilikah rodovitna.
Veliko opravila so si dajali rokovnjači tudi na božjih potih in pri cerkvenih shodih. Tukaj je bilo v velikih gnečah j ako lahko jemati denar iz žepov ali z žepi vred. Šmarna gora, Dravlje, Ska-ručina, Velesovo, Limbarska gora, Sv. Primož nad Kamnikom, Nova Štifta pri Gornjem Gradu, Sv. Frančišek na Stražah, Petrovče in drugi taki kraji so ob nekaterih slovesnejših praznikih kar mrgoleli samih rokovnjačev.
Razven zaroda samega je dobivalo društvo največ prirastka iz vasij in fara, ki leže sredi gozdov, ločene od drugih prebivalcev; takih krajev je ob vznožju planin j ako mnogo. Zato se rokovnjačev nikdar ni nedostajalo.
Da so za časa cesarice Marije Terezije rogovilili okrog Kamnika, moremo sklepati iz nekaterih pisem istodobnih mekinskih opatinj ]) Maksimilijane Leo-poldine grofinje Gallenberg (1729 — 1758) in Bernardine grofinje Batthvanni (1759 do 1771), ki se cesto pritožujeta o ljudeh, ki vznemirjajo njune podložnike in škodo delajo samostanskim zemljiščem.2) Ti vznemirjevalci so bili morda rokovnjači, nasledniki Kljukčeve drhali. Sedaj so koga ubili, sedaj kaj ukradli, drugič zopet kako zmešnjavo ali razdor povzročili med vaščani in se sami s tem okoristili, podkupljeni mejnike prestavljali — vse po rokovnjaški navadi.
a) Mekine: star samostan reda svete Klare, ustanovljen 1. 1300, zatrt 1. 1782. Oddaljen je četrt ure od Kamnika. Imel je mnoga posestva daleč na okrog ter mnogo pravic in svoboščin.
2) Kamniški mestni arhiv.
„DOM IN SVET«' 1890, štev. 3.
83
Rokovnjači kranjske okolice so bili morda pristni potomci Kljukčevi. M. Ravnikar Poženčan piše]), da je Lukec Kljukec že okoli leta 1630 v Celovcu hodil v šolo in se izučil ranarstva (Chy-rurgie). A zanemaril je svoj posel ter pohajal po Kranjskem in Koroškem vznemirjajoč ljudi s svojimi burkami in sleparijami; počenjal je tudi velike hudobije. Pridružilo se mu je več zanemarjenih študentačev. Ves svet se ga je bal, kakor kakega črnošolca, in vsi so mislili, da zna več kakor hruške peči. Tako Poženčan.
Kakor so bili prvi pristaši Kljukčevi nekoliko bolj omikani, tako se tudi poznejši rokovnjači iz »Udnega Boršta« od drugih tovarišev v nečem odlikujejo. Alfonz Pavlin piše namreč,2) da so bili prebivalci »Udnega Boršta« večinoma okrog Kranja doma, mnogo lepše oblečeni kakor kmečki mladeniči in so radi občevali z vaščani. Kmetu navadno niso storili nič zalega, a ropali so bogatine in cerkve. Prihajali so k imovitejšim posestnikom, kadar so vedeli, da je malo varuhov doma, in tirjali to in ono ter pretili, da zažgo hišo, če ne dobe, kar zahtevajo.
Kakor se je za časa francoskega prevrata in sledečih vojska roparska zalega na Nemškem zelo pomnožila, tako je tudi na Kranjskem zlasti za te dobe cvetla rokovnjaška moč. V onih viharnih in žalostnih časih, ko si ni bil nihče niti pod svojo streho življenja svest, ko sta vladali le pest in surovost, ni čuda, da se je tako zelo zaplodila ta nasilna zadruga. Izprijeni dijaki, ubegli in oproščeni kaznjenci, obubožani kmetje in enaka sodrga, katerim se je omrzelo brezuspešno delo, drli so kar tolpoma v to pogubno družbo. Tu se je moglo
x) »Novice«, VI. 1848, str. 185.
2) »Slovenski Narod«, VIII.  1875, šf. 121.
še dobro živeti in, kar je največ, s prav majhnim ali nobenim trudom. Za časa cesarja Franca I. so morali služiti mladeniči 14 let pri vojakih in za Ferdinanda I. 10 let. Marsikateremu se je zdela ta služba predolga in pretežavna; upihal jo je, kamor je mogel. Goričani so utekavali na Beneško, Dolenjci na Hrvatsko in drugi Slovenci so iskali zavetja pri rokovnjačih. *)
Vlada je imela z vnanjimi sovražniki čez glavo opravila in se ni mogla ba-viti s temi zakotniki. Poljedelci so bili po velikanskih davkih, slabih letinah in po nasilstvu na deželi nastanjenih francoskih vojakov popolnoma uničeni. Vrhu tega so jih odirali in mučili nečloveški rokovnjači ter jim pustošili še to malenkost, kar jim je ostalo. Sami se niso upali braniti, saj se tudi niso mogli.
To so bili res britki časi!
Star mož, ki mi je pred leti vse to iz svoje izkušnje razlagal, zlasti o letih 1817 in 1818 zalega spomina, ko je bila huda lakota po vsej deželi, jokal je skoro pripovedujoč, da so ljudje kar na tla legali in travo grizli. Slednjič pa je pristavil : »Tako se bo godilo samo še takrat, ko bo Antikrist svet mešal. Ta bo imel vse polno rokovnjačev okrog sebe, sam pa jim bode ,papež'!«
Najbolj oblastni in mogočni so bili rokovnjači v prvi polovici 19. stoletja 1800 do 1853. Spomini na-nje — menim — so ohranjeni po vsem Kranjskem, vsaj med starejšimi ljudmi. Veliki Groga, črni Jurij, Dimež in drugi so še dandanašnji strahovi v ljudskih pripovedkah. Nikjer pa jih ne pomnijo tako dobro, kakor v kamniškem, brdskem in kranjskem sodnem okraju, ker tukaj, v bližini svojega središča, so najhuje razsajali in kolovratih. (Dalje.)
*) »Slovenski Narod« 1. c.
6*
„DOM IN SVETJ' 1890, štev. 4.
115
«
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal Josip Betikovič.)
(Dalje.)
III.
y(|pnano je,   da imajo  lovci, rudarji  in  enaki  delavci,  ki  delajo v večjih ^skupinah, navadno svoj posebni jezik. Tako si tudi roparji  izmišljujejo
svojo lastno govorico,   da   si v zadregi tem lože pomorejo. Da so govorili  rokovnjači  svoj jezik,  bilo je znano že prvaku naših pesnikov, Prešernu; pel je namreč:
Tat, rokomavh govori jezik drugim neumeten, Mnogo po hlevu diši tvoja beseda, kmetavs.
Rokovnjaška govorica je bila čudna zmes raznih jezikov in narečij; rokovnjači sami so jo nazivali »plintovsko špraho«, to je »nerazumljiv jezik« 4). One besede, katere rabi priprosto slovensko ljudstvo navadno le v »kuheltajč«, rabili so rokovnjači v pristni slovenščini ali hrvaščini. Tudi vse krajše, neznatne besedice, n. pr. vozniki, so bile slovenske. Nekatere izraze so rabili v prenosbah in premembah, n. pr. judovna = slanina, ker judje niso smeli jesti slanine. Največ besed pa je nemških, toda vso so spačene in grdo zverižene; mnogo jih jo tudi romanskih ali vsaj takih, ki nas spominjajo romanščine. Končnice samostalnikom, pridevnikom in glagolom so bile v vseh izpremembah slovenske. Pridevnike, izpeljane iz nemščine ali italijanščine, so obrazili navadno s končnico »ov«, n. pr. seno v, lep; ajzov, železen; koltov, mrzel; grandov ali grondov, velik; bonov, dober itd. Isti »oy« so vtikali včasih tudi v žensko spregatev, n. pr. Kje si bilova? Posebnih jezikoslovnih pravil ta jezik seveda nima,
Ko so pozneje rokovnjače pri sodiščih čestokrat izpraševali, in so ti odgovarjali lo v svojem jeziku, naredili so za izpraševalne sodnike rokovnjaški slovarček.2)
Slede naj tu nekateri rokovnjaški govori:
»Papež« : »Jest, vaš harimbaša, vam šmalam, da volhamo sutar v Stajnbo. Merkat je taj. Prevendrovci bojo prifo-rali grand rogajne. Birgajte, da poku-mate kakega kobaleta, madušmana, ma-duško ali vsaj berlinkovta. Polej umo-hamo grand nufanje. Kdor mi prifora kobaleta, potanam mu čenten štikelnov. Hibajte bonov, štajnbarski grilci in vinc-garji nas volajo prakati. Ma se ne ta-namo! Vnemajte krtiše in pihalnike in popihajte vse šponarje!« (zapoje:)
»Papež«: »Jaz, vaš vodja, vam povem, da poj demo jutri v Kamnik. Semenj je tam. Kupci bodo pripeljali mnogo blaga. Glejte, da ukradete kakega konja, vola, kravo ali vsaj prešiča. Potem priredimo velik obed. Kdor mi pripelje konja, dam mu sto goldinarjev. Pazite dobro, kamniški beriči in vojaki nas hočejo ujeti. Pa se ne damo! Vzemite nože in puške in postrelite vse zalezovalce!« (zapoje:)
J) »Plint«, nemški »blind«, znači ono, kar se ne vidi ali ne razume. a) ^Slovenski Narod« VIII. 1875. št. 121, 122.
116                                           Črtice o rokovnjačih.
Kjer je glajs,  taj  smo mi! Kjer korizna,  taj  smo mi! Kjer merkat,  taj smo mi! Kjer je šronca, taj  smo mi! Srencenca pa za nas ni!
»Federman v glajsu j'e sporov, v zav-tragah mila grand blinkov. Pri floder-manu žohajte prtovne in šenovih flisank za naše dernice, za nas pa zaguznic. Kri-povcu vnemajte eta krip in eta ajšnic. Tragajte vse k erbežniku; on je naš fer-lakar in nam bo vse pohrambal. Pina-tovec j'e šorbon: kdor ga maga, popiha naj" ga. Fosel grona naj' kdo pokuma pri porbarju, ma ga namilamo nihto več. Sutar ga volamo porbati cink puš-kapnikov; vaštre ne bom porbal nihto več«. (Poj'e):
Če v košarko privolhamo, Lufte prefalakamo, Kumže jim zafmframo. Blinke jim pokumamo.
Če šticija prišeba, Nihto se ne kejnamo, Šerkelne popihamo, Berlinkovte odforamo.
Naj bo grilc al'  federman, Vincgar al'  šmalar, K erbežniku povolhajo, Skrobi jih bo  vnemah«
»Dernice volhate z nami! Tri punkelne flodrov magate pritanati; meni šenov rokman, knefengar in kofernjak. Tudi za nufanje nam kaj" pritanajte. Farine, žmo-hrovta, buršenc, rubence, bramborja, ko-ličnjak in bacovega artona magate pri-tragati; scer vas vse prefalakam. Keta naj' šeba feškat krecelna, špičnika in mil-tavarja; če ne maga vsega nafeškati, vintra naj; tu mila pucno; za eta žo-harjev ali karantanov maga grand po-šati. Sraci naj volhajo v voltovno po golcovno, da ne bo finfernica koltova, pa kakega bakermana ali merketa naj pokumajo. Oltov avček naj tamov na birganju stena. Ko privolhamo tamov, pobrandajo   naj nam dernice posate   in
Kjer je grad,  tam smo mi! Kjer je cerkev,  tam smo mi! Kjer semenj, tam smo mi! Kjer ženitev, tam smo mi! Ječa pa za nas ni!
»Gospod v gradu je bogat, v skrinjah ima mnogo denarjev. Pri krojaču iščite platna in lepih kril za naša dekleta, za nas pa hlač. Čevljarju vzemite nekaj čevljev in nekaj kož. Nesite vse h konje-dercu; on je naš prijatelj in nam bode vse skril. Loncevez je begun; kdor ga more, ustreli naj ga. Sod vina naj kdo ukrade pri oštirju, nimamo ga več. Jutri ga hočemo piti pet škafov; vode ne bom pil nikdar več.«  (Poje):
Če v vas pridemo, Ljudi pretepemo, Hiše jim zapalimo, Denarje jim pokrademo.
Če patrolja prikrevlja, Nič se je ne strašimo, Kmete  postrelimo, Prešiče odpeljemo.
Naj  bo berič ali gospod, Vojak ali pes, H konjedercu pojdejo, Vrag jih bo jemal.«
»Dekleta, pojdite z nami! Tri zvezke obleke morate prinesti; meni lepo suknjo, telovnik in klobuk. Tudi za obed nam kaj prinesite. Moke, sira, klobas, repe, krompirja, korenja in pšeničnega kruha morate prinesti; sicer vas vse pre-tepem. Starka naj gre beračit zelja, ovsa in mleka; če ne more vsega naberačiti, kupi naj; tu ima mošnjo; za nekaj grošev ali krajcarjev more mnogo kupiti. Otroci naj gredo v gozd po drva, da ne bode peč mrzla, pa kako ovco ali kozo naj ukradejo. Stari oče naj doma na straži stoji. Ko pridemo domov, spečejo naj nam deklice mesa (konjskega in govejega) in skrbe naj, da bo juha dobra; sebi pa  naj skuhajo  ričeta in močnika.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 4.
117
karne, ter pergajo naj, da bo karnova vaštra bonova; ma sebi naj spahajo sa-maritana in kapovca. — Vsi že knaj-sate, kam volhate sutar. Zverca je že ; vašterman volba, volhajmo v kumžo, vne-majmo duhana in berfnimo šlogence!« Rokovnjač: »Sronca je bilova v Štajnbi. Sporov kumerč se je šronal. Privolhal sem k šronci tamov in volal štekelspehniti, pa nisem magal. Volhal sem v prefakenco, ker prefak je v ko-rizni hantal. Samo knefla je bilova tamov. Ma sem šmalal, da sem feškon. Tanala mi je v šisli šurkovca in me po-štenala samega v hišterni. Vse sem pre-žohal, pa nisem magal nihto bonovega vnemati. Na tišenci so bilove knežice in hantač, pa sem poštenal, ker mi ne han-tamo. Samo prefakovo rokavnico sem po-hrambal za zaguznice. Volhal sem v krevljak, da bi kaj fosal. Vnemal sem bakermana, pa šmalar me je birgal in šrajal na vso šmalovno. Lufti so prilo-fali in prakali bi me, ker so zašlosali šlos. Pohrambal sem se za neko zavtrago in ropret na-se tanal. Zohali so me, a ne prakali. V žverci sem po nevter-niku šorbal in lofal v šumo, kolikor so me fistence tragale.«
Sledi naj še rokovnjaški  dvogovor,  pisan prav tako, kakor so rokovnjači res govorili. Posnet je iz starega zapisnika.1)
Ti slab  človek,   nikar  ne  stoj   dolgo
— Vi že veste, kam pojdete jutri. Noč je že; deži (dež gre), idimo v hišo, vzemimo tobaka in zaženimo kvarte!«
v
Rokovnjač: Zenitev je bila v Kamniku. Bogat mladenič se je oženil. Prišel sem k ženitbi domov in hotel kmeta okrasti, pa nisem mogel. Sel sem v du-hovšnico, ker duhovnik je v cerkvi molil. Samo dekla je bila doma. Pa sem rekel, da sem berač. Dala mi je v skledi fižola in me pustila samega v obednici. Vse sem preiskal, pa nisem mogel nič dobrega vzeti. Na mizi so bile knjige in molek, pa sem pustil, ker mi ne molimo. Samo duhovnikovo srajco sem skril za hlače. Sel sem v hlev, da bi kaj dobil. Vzel sem ovco, pa pes me je videl in lajal na ves gobec. Ljudje so pritekli in zajeli bi me, ker so zaklenili vrata. Skril sem se za neko skrinjo in kolovrat nase postavil. Iskali so me, a ne ujeli. V noči sem po dimniku ušel in tekel v gozd,  kolikor so me noge nesle.«
Ti lobov kumerč, nihto ne štenij longov te, scer zna grilc z binegarje prvolhat' in te vnemat'.
Pirgej, že volha, ga nihto šponaš, upetej, če magaš.
Kdo te je v šrencenco prtanov? — Ta grilc z binegarje.
Kaj s' pa lobov'ga umohov?
Ma volajo, de bi v vnemo v.
Kaj milaš za 'nga federmana, k' te froga ?
tukaj, sicer utegne priti berič z vojaki in te odvesti.
Glej, že gre, ali ga ne poznaš, ubeži, če moreš.
Kdo te je v ječo pripeljal? — Ta berič z vojaki.
Kaj si pa slabega naredil?
Hočejo, da sem kradel.
Kakega gospoda imaš, ki te izprašaj e?
*) »Slovenski Narod« 1. c.
118
Črtice o kokovnjačih.
Jest tega po rufajn še nihto ne knajsam.
Ce si kaj vnemov, al kej drujga lobov'ga umohov, hibej per frogajn, da se nihto ne zašmalaš.
A nihto se ne kejnej, na bom pre-grandovs šmalov.
Kako t' nufajne šmeka to ?
Nufajne je to bonov', pa le grona noben nihto ne prtana.
Grona te magaš pošat', če ga volaš burbat'.
Nihto namilam blinkov, ga tud' ne mojam pošat'.
Ke s' pa ti pro tamov?
To pa nihto nobe'mo bornce na šmalam.
Al si bi v že ktirkator v fongajn' in v frogajn' steno v?
Enkatov za'n malov falakajna in pa vnemajna.
Kdo pa te je tistkatov v šrencenco prtanov?
Same šerkeljne.
Al nihto niš magov upetat'?
Koko bom magov upetat', k' je t'ko grandov šerkelnov po me prvolhov?
Ke so te tistkatov upirgal'?
Na finfrajn', k' je mogovo dernica tud' tam bilova in zame nufajne pahova.
Ka za 'n nufajne t' je tojova dernica spahova?
Nihto drujga k' posato, makarone in s polivko zamahnene.
Al t' je tud' kej grona prtanova?
Mi ga je prtanova en'ga bonov'ga grana in se m' je tistkatov v tiste šume na t'mo finfrajn' toko bonov' vižov, de še ne t'ko, kar lebam.
Zdej pa nihto več ne šmalej, ak' ne zna ta bincgar, ke ne bajtov na birgajn' stena, hamlov hirat', al pa en šponar birgat'.
Jaz ga po imenu  niti še ne poznam.
Ako si kaj ukradel, ali kaj drugega slabega storil, pazi pri izpraševanju, da se ne zagovoriš.
A nič se ne boj, ne bom preveč govoril.
Kako ti ugaja jed tukaj?
Jed je dobra tukaj, le vina nikdo ne prinese.
Vina si moraš kupiti, ako ga hočeš piti.
Nič nimam denarjev, tudi ga ne morem kupiti.
Kje si pa ti prav doma?
To pa nikakor nobenemu resnice ne povem.
Ali si bil že kdaj v zaporu in v preiskavi?
Enkrat radi malega tepeža in pa tatvine.
Kdo pa te je tistikrat v ječo pripeljal?
Sami kmetje.
Nisi-li mogel ubežati?
Kako bi mogel uteči, ker je tako veliko kmetov po-me prišlo?
Kje so te takrat dobili?
Pri ognju, ko je moja deklica tudi tam bila in za-me jed kuhala.
Kakošno jed ti je tvoja deklina skuhala?
Nič drugega, kakor meso, žgance in z mastjo zabeljene.
Ti je-li tudi kaj vina prinesla?
Prinesla mi je prav dobrega vina in takrat se mi je v onem gozdu pri tistem ognju tako dobro godilo, da še ne tako, kar živim.
Zdaj pa nič več ne govori, ako ne, utegne vojak, ki ne daleč na straži stoji, naju opaziti, ali pa kak zasledovalec poslušati.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 4.
119
Rokovnjači so imeli mnogo pesmij. Citatelj je imel že priliko prepričati se o njih vrednosti. Dostavim naj tukaj le odlomke nekaterih drugih popevk.
Volhajmo v voltovno, Porbal' bomo palenko! Palenka je bonova, Oj bonova!
Rufa nas dernica:
Karnovo vaštro sem spabala! Karnova vaštra je bonova, Oj bonova!
Nihto drujga ne milaš? Nihto vahka ne feškaš? Vnemat, kumat volhajte, Oj volhajte!
Pobrandala sem galinko, Galinko šenovo, grandovo! Volhajte nufat ferlakarji. Oj ferlakarji!
Mogov kumerč pod fenštro stena, Se grondov'ga kotla kejna, Ko b' dernica knajsala za-nj, Pa b' vajšrovček berfnila na-nj.
Da b' moj mož tak ne bil, Da b' mi vs'ga ne zapil, Da b' mi le vintral Tri funte soli.
Tri ferkelne gliče milam, Farino pa nafeškam, Da le tem šracam Kaj pahat' milam.
Odmev vsake pesmi se je navadno glasil:
Kamor privolhamo, Se gronce porbamo, Še blinke milamo!
Se nekatere besede poleg omenjenih:
ajšnica, koža, usnje; ajšovnik, usnjar; arton, kruh; avguštinka, palica; bacov, pšeničen; bdcovček, pšeničen kruh; bd-covka, pšenica; belec, sneg; berganje = birganje = perganje , straža; bergati = birgati, stražiti, gledati, videti; bincgar — vincgar, vojak: blenkje = blinki, denarji ; bornica, resnica; burbati = por-bati, piti; cutnica, ovratnica; čokelj, norec ; dromati, spati; dromanje, spanje; falakati, tepsti; fenštra, okno; fertun, srečen; forovec, voz ; fosar, tat; galinha = golinka, kokoš ; gliča, prosena kaša gobelce, vilice; gozence=mgumice hlače grivar, žandar"; kabale === kobale, konj kaberle, tele; kacel, maček; kapucinar = merket, kozel; kapucinar i ca —merket, koza ; klavati, skočiti; koček = koči, pre-šič; kofenca, glava; košnjah,kožuh; kron-kar, mrlič; kronkov, mrtev; kučigasda, gospodar; kumovt, tat; lihtenca, luč; madušmanka = maduška,   krava;   mi-
grovt, ječmenova kaša; minegov, majhen; muhje,  bučele;  nefelca,  žlica; pahovec, kuhar;    pahovka,    kuharica;    pajnica, brlog; palčnik, koš;perkovčan, hribovec; pertaht,  dan; petenca,  postelja; pinat, lovec; plutov\ krvav; plutovna, kri; pokrov, predprt; porbavnica, krčma; por-bovna,   pijača; prepddnica, jama,  pru-štenca = buršenca, klobasa; skakač, zajec;   škripač,   godec;   škripati,   gosti, šmalar — šmolar,  pes;  šmalovna, usta; špudast,   hud,   jezen;   šrajati,   kričati; štefel — brambor,   krompir;   štekelspeh-niti, krasti (kmeta); šticija, kmetska pa-trolja; štrajnica, slama; švamovka, goba švorclja,  črnilo;   švorcov,  črn;   tancati plesati; tofenca, kotel; traMati, čakati vahka,  žena,  mati;  vaštra, voda;  kar nova   vaštra, juha;   vdjšrovček,  zastor vajsov,   bel;   vašterman,   dež;   vnemovt, tat, itd. itd.                                  (Dalje.)
146
Črtice o rokovnjacih.
Črtice o rokovnjacih.
(Spisal Josip Benkovič.)
(Dalje.)

IV.
Vf|f menili smo, da se je rokovnjaška *T zadruga v začetku tega stoletja zelo pomnožila.1) Ne le kmetom je bila rokovnjaška malha strah in groza, temveč i duhovnikom in grajščakom. Trepetajoč so pričakovali vsako noč va-ščani in gospodje nenadnega napada, ker pred rokovnjaškim betom so odle-tavali od najmočnejših vrat najtrdnejši zapahi. In čim bolj se je kdo zavaroval, tem hitreje so mu tolovaji vse pokončali, ako ne iz drugega vzroka, pa vsaj zato, da so kljubovali gosposki, češ, plesali nam bodete tako, kakor vam bo-demo mi godli; mi ne priznavamo nikogar nad seboj!
Pred mnogimi cerkvami in gradovi so bile nastavljene ponočne straže, da bi hitro naznanjale grozečo nevarnost. V bran staviti se kmečki možaki itak niso drznili, a pomagali so si s tem, da so jeli zvoniti »plat zvona«. Vaščani, čuvši glas zvonov, planili so iz postelj, zgrabili rovnice, motike, sekire, vile in sploh vse, kar jim je prišlo v roke, ter drli k cerkvi iskat napadnikov. Prebivalci so bili tako silno razljučeni nad njimi, da so vsakega takoj pobili, kdor jim je le prišel v roke.
V vasi Potok tik Komende je stala precej imovita hiša. Nekega večera je potrkal na njena vezna vrata potujoč rokodelski pomočnik.   Bil je   nekoliko
*) Dimitz. Gesch. Krains. IV. Laibach 1876. S. 308. »Endlich vervielfaltigte der Gerichts-stillstand und die Menge der im Lande herum-streifenden 5sterreichischen Deserteure die straf-losen Raubereien und Verbrechen und machte die Lage der Besitzenden vollends unertraglich.«
vinjen in radi tega je precej robantil pred hišo, ko mu niso na prvi klic odprli. Domači so takoj spoznali, da to ni glas kakega domačega vaščana. V silnem strahu so jeli klicati na pomoč: »Zvonite! Zvonite! Roparji so prišli, roparji!« V zvoniku je začelo biti »plat zvona«, in hipoma je tekla vsa vas k cerkvi in odtod k dotični hiši. Razjarjeno ljudstvo je ubogega tujca pobilo na tla in ga tako neusmiljeno steplo, da je drugi dan umrl. Pred smrtjo še je povedal, kdo in odkod je.
Ta žalostni dogodek nam priča, kako strastno so se sovražili kmetje in rokov-njači. Časovne razmere so bile take, da si je moral zatirani poljedelec sam delati pravico in mir. ako ni hotel prepustiti sebe in svojega domovja podivjanim lopovom na milost ali nemilost.
Dimitz pravi sicer '}, da je francoska vlada popolnoma zatrla glasovito roparsko četo, »ki je vznemirjala prebivalce v Primorju, zlasti v Istriji in na Kranjskem.« A zelo se moti. Rokovnjaška moč je prav v oni   dobi  bujno
l) Geschichte Krains. IV. S. 315. »Die zahl-reichen Rauberbanden. welche. eine Erhschaft der friiheren Venvaltung, die Strassen vorziiglich in Istrien, auf dem Kiistenlande, aber aucb in Krain bis vor die Thore von Laibach unsicber machten, wurdendurch das kraitige Eingreifen desGouver-nements, durch das standrecbtliche Verfahren und die mit demselben verkniipfte Anordnung, die Todesurtbeile in der Heimat und vor dem Familienhause der Verbrecber vollziehen und letztere dort auch am Galgen vermodern zu lassen,insbesondere aberdurchdie vonMarschall Marmont selbst im Jahre 1810 verfiigte Mass-regel, die Gemeinden fur die in ihren Bezirken veriibten Raubanfalle verantwortlich zu maehen. nach und nach ganz ausgerottet.«
„DOM IN SVETJ
cvetla. Še le naporom avstrijske vlade se je posrečilo vsaj nekoliko omejiti roparsko silovitost. Bilo je pa tudi silno težavno krotiti družbo, ki je bila tako čudovito premetena in zavarovana, da so se ljudje pred njo kar križali.
Ako so kdaj katerega ujeli in ga iz-prašcvali o njegovih bivših tovariših, molčal je, kakor mutec. Z njim vred so potegnili , na kol tudi rokovnjaške skrivnosti. Kadar je sedel kdo izmed njih na tožni klopi, oblezovali so ga dotlej, da je ali ubegnil ali izdahnil na lesenem stebru. Včasih jih je sicer kdo izdal naznanivši njih skrivna bivališča, a predno so dospeli zasledovalci na do-tični kraj, odnesli so jim roparji že davno pete. Ponujali so se celo svojim sovražnikom v vodnike po temnih goščavah in jih navajali cesto v ravno nasprotne divjine. Slednjič so izginili iz njih srede tako nenadoma, kakor bi se bili v zemljo udrli. Da bi pokazali rokovnjači svojim lovcem, kako nespametni so, da jih zasledujejo, porazsta-vili so se po raznih hribih. Dočim je vojna četa v dolini sem in tje blodila, oglasil se je prvi lopov na hribu. Vsi so planili za njim po hribu navzgor. Toda predno so dospeli do vrha, vabil jih je že drugi na nasprotnem vrhu k sebi. Hiteli so zopet za tem glasom, a že med potjo so slišali, kako se jim porogljivo smeje lopov na tretjem hribu. Tako so mamili cesto po več ur dolgo rokovnjači svoje lovce. Razkropiti se pa gonjači niso upali, ker vsakdo je dobro vedel, da bi ne odnesel zdrave kože, ako bi ga le en sovražnik zasačil. Utrujeni, še bolj pa razsrjeni nad tako brezuspešnim delom so se vračali lovci domov ; v zahvalo pa so jim doneli na ušesa porogljivi klici iz  vseh gorskih vrhov.
Vsak rokovnjač pa, ki je prišel lovcem v roke, visel je v kratkem na lesenem
1890, štev. 5.                                   147
kolu. V tem času so stale vislice na prav mnogih krajih. Pri Kamniku na primer so bile dvoje: pri »krvavem znamenju« ob okrajni cesti v Kranj in v Duplici (nad sedanjo Planavšekovo hišo) pod smreko s sedmerimi vrhovi.1) Tu je viselo leta 1816 pot rokovnjačev ob enem. Ljudstvo govori še sedaj o strahovih, ki se bojda prikazujejo na krajih, kjer so nekdaj obešali razbojnike. Take vislice so bile tudi tik »Ud-nega boršta«.
O posameznih rokovnjaških lopovih iz te dobe ni mnogo znanega, ker so ljudje, ki so to pomnili, večinoma že pomrli. Koliko je v Jurčič-Kersnikovem romanu »Rokovnjači«, čigar dejanje se vrši bas v teh letih, zgodovinskega jedra, ne morem dognati. Ferdinand pl. Basaj je bil bojda v tem času rokovnjaški glavar. Za rusko-francoske vojske pa je pobegnil na Rusko. Ako je imenovani Basaj zgodovinska oseba, bil je morda v bližnjem sorodstvu z onim P. P. Glavarjevim prijateljem Jernejem Basajem, ki je bil karlovški polkovnik in pozneje povišan v baronski stan. Bil je rodom Komenčan, sin kmečkih roditeljev. Po-lonica pa, okoli katere se suče vse dejanje v dotičnem romanu, umrla je na Rovih leta 1880.
V zvezi z rokovnjaštvom je bila iz-vestno tudi ona velika tolpa kmetov, ki je stala 30. januarja 1810 v Ljubljani pred vojnim sodiščem, čigar predsednik je bil baron Rousille2). Med za-
l) Ljudstvo je o nji pripovedovalo, da si bodo pod njo trije mogočni kralji po krvavi vojski v miru podali roke, in da bo potem zavladal mir po vsem svetu. Pred nekaj leti je udarila strela v to bojno drevo in končala okoličanom nado.
2) Dimitz (Gesch. Krains. IV. S. 315, 316) imenuje ta roparski napad »eine verdammens-werte That, in welcher wir aber wobl nur einen verspateten und sicber nicht mehr zeitgemassen Aiislžiufer der verungliickten Octoberinsurrection
10*
148                                           Črtice o rokovnjačih.
toženci je bilo 32 kmetov iz Št. Ožbalda, Trojan, Hrastnika, Brda in iz drugih sosednih krajev. V tožbo je bil zapleten tudi Anton Rozman, lokalni kapelan v Št. Ožbaldu, dalje Pavel Zore, učitelj v St. Gotardu, Zuchiati (oče in sin), bivši učitelj ravno tam, in Ignacij Fajenec, sodnik pri Gamberški graščini. Obdolžili so jih, da so v Črnem Grabnu pri Trojanah skrivno umorili nekatere francoske vojake in častnike, med njimi tudi Boissac-a, kapitana-adjutanta, in Vernazza, tajnika in tolmača dubrovskega vojvode maršala Marmonta. Vsi zato-ženci, razven šestih kmetov, katere so takoj izpustili, bili so obsojeni k smrti; a obsodba se je izvršila menda le nad šestimi glavnimi zločinci, ki so bili postreljeni za pokopališkim zidom pri sv. Krištofu v Ljubljani.
V.
Okoli leta 1820 je rokovnjaško rogo-viljenje nekoliko potihnilo, toda tem silne je so zopet vzrojili, ko so stopili na po-zorišče oni sloviti in siloviti razbojniki Veliki Groga, Diinež in Črni Jurij. Dočim so jih doslej nazivali ljudje le roparje ali »ravbarje«, nadeli so jim sedaj stalna imena: rokovnjač, plajšar, malhar itd. V dobi od leta 1825 do 1843 je dosegla rokovnjaška moč in nasilnost svoj vrhunec. Marsikatera kranjska, južno-štajarska ali koroška fara ima izvestno v svojih maticah iz teh dveh desetletij zabeležen kak cerkven rop ali drug zločin, ki se je pripetil v isti duhovniji. Koliko ubojev se je zvršilo v tem času, koliko tatvin in ropov!
V Mengšu so ukradli iz tabernakeljna farne cerkve kelih s posvečenimi hosti-
zu sehen haben.« — Vojno sodišče je dalo vso sodbo natisniti v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku in jo v 600 izvodih razširiti po deželi. Prim. Ljub. Zvon VII. 1887, str. 547-552, kjer je natisnena sodba v slovenskem (menda Vodnikovem) prevodu.
jami in mnogo drugih zlatnin. Hostije so stresli v neko luknjo globoko v gozdu, zlatnino pa so stolkli na drobne kosce. Ko so jo pozneje v neki hiši to-| pili, vnela se je hiša in velik požar je nastal. Hostije so pozneje našli in slovesno prenesli v cerkev nazaj.
V Komendi je izginil iz cerkve dragocen kip sv. Petra, farnega patrona. Bil je vlit iz čistega srebra in nad en komolec visok. Podarila ga jekomendski cerkvi neka italijanska plemenitnica radi obljube.
Nekje na Koroškem so okradli okrajno blagajnico in odnesli mnogo tisoč goldinarjev, katere so potem v gozdu zakopali.
Nekega večera je prišlo pet rokov-njačev k Janezu Čemažarju, duhovniku pri Sv. Joštu nad Kranjem. Zahtevali so ves denar, kolikor ga ima. »Gospod so bili popolnoma mirni; prosili so može, naj le nekoliko počakajo, in kmalu bodo prejeli, česar iščejo. Sli so v drugo sobo in se tam nekoliko časa mudili. Čitali so nekaj iz »črnih bukev« in so tistim roparjem »naredili«, da se niso mogli ganiti z mesta. Prišli so možje in vse uklenili.« Tako mi je pripovedoval Egidij Naglic.1) Izvestno je imel duhovnik pri
x) Egidij Naglic je 86 let star mož, menda edini še živeči dejanski rokovnjač na Kranjskem. Starček je visoke postave ter nenavadno čil in krepak, le oči so mu skoro popolnoma opešale. Spominja se še Francozov in rokovnjačev iz te dobe. Pozneje je, žalibog, i sam zabredel v to družbo in ostal pri nji dotlej, da se je razkropila. Bil je dober znanec Velikega Groge. O prošlem življenju govori jako nerad. S solzami v očeh mi je pravil nekdanje zgodbe, a mnogo je zamolčal. Med drugimi mi je povedal, da so se oni dvanajsteri rok o vnjači, ki so smeli nositi malhe križem čez rame, nazivali »kapitane«. Dočim stari ljudje navadno ne morejo prehvaliti »svojih | časov«, hvalil je ta starček le sedanjost, češ, i sedaj morejo pošteni ljudje vsaj mirno spati pod |  svojo streho.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 5.
149
sebi skrito stražo, katero je v zadregi pozval na pomoč.
Enake goste je vsprejel ondaj mar-sikak duhovnik.
Okolu leta 1840 je vrelo zlasti v ko-mendski, vodiški in cerkljanski fari.1) V Komendi je bil za te dobe župnik France Dolicelj, mož trdne volje in strogega značaja; duhovni pomočnik pa mu je bil Kajetan Huber, znani pesnik nekaterih slovenskih popevk (n. pr. »Otok bleski«). Ta dva sta se v zvezi z vo-diškim župnikom Jernejem Arkotom in kapelanom Ignacijem Valenčičem zaro-tila proti rokovnjaškemu nasilstvu. Va-lenčič je poročal kranjskim stanovom o tej strahotni zalegi. Vsi štirje pa so navduševali kmetovalce, naj si sami pomagajo, kolikor si morejo, ker vlada ničesar ne stori. Huber sam se jim je postavil na čelo ter s puško na rami preganjal po gozdih strahotne prebivalce divjin.
A kmalu je bilo neustrašenim duhovnikom maščevanje za petami. Neko deževno jesensko noč 1. 1841 potrka neznan človek na vrata župnijske hiše v Komendi. Župnik, prebudivši se, vpraša prišleca, kaj želi. Ta ga milo prosi, naj za božjo voljo brzo vstane1 in hiti pre-videt njegovo smrtno obolelo mater na Mlako (vas, ki je pičle pol ure oddaljena od cerkve). Gospodu se je takoj zazdela stvar sumljiva, zlasti ker je vedel, da v imenovani hiši po dnevu še ni bilo bolnika. Vedoč, kako gorki so mu rokovnjači, da ne bi bilo varno pasti jim v roke, odgovori, naj privede tujec dve znani mu verodostojni priči, in takoj pojde k dotični bolnici. Grozno kolneč mož odide.
l) 0 rokovnjačih iz teh fara mi je poročil gospod Andrej Mejač iz Komende. Poslal mi je tudi uradne listine tičoče se te družbe. Za vse mu izrekam svojo srčno zahvalo.
Drugo jutro se napoti župnik v isto hišo in najde ženo, ki o vsem tem ni vedela ničesar, popolnoma zdravo. Kmalu potem pa se je raznesla po vasi vest, da je pet najsilnejših rokovnjačev pričakovalo župnika na Gmajnici — na pol poti med cerkvijo in Mlako — ki bi mimogredočega usmrtili.
Ker jim je izpodletel prvi zlobni poskus, hoteli so ugonobiti kapelana. Huber je hodil vsak dan večerjat v bližnjo hišo Glavarjevega beneficijata. Bilo je v ad-ventu leta 1841. Kapelan je šel po navadi v mraku k svojemu tovarišu. Ne sluteč nič hudega, ni zaklenil doma vseh vrat. A baš v tem času so se pritepli v vas lopovi na tihem, kakor duhovi. Eden je stopil za bližnje drevo, da bi ustrelil gospoda domov se vračajočega; nekateri so se polastili kapelanije, in drugi so se postavili na stražo. Huber se je danes nenavadno dolgo mudil: še le tožen glas »plat zvona« je dvignil kramljajoča duhovnika. Vaška straža namreč, ko je hodila okrog cerkve, za-čula je ropotanje v kapelaniji ter jela z zvonovi klicati na pomoč. Predno pa so se stekli vaščani na mesto, izginili so vsi razgrajalci, kakor senca.
Prihodnjo nedeljo 21. decembra pa je gospod Kajetan goreče navduševal svoje poslušalce s prižnice, češ, da je nasilnost te roparske druhali prikipela do vrhunca in da je skrajni čas, da se vaščani zbero v močno tolpo in pre-ženo za vselej svoje tlačitelje. S svetim srdom jih je rotil, da se morajo postaviti v bran, ako hočejo sploh kdaj doseči še ljubi mir. Kmete je ta govor tako razvnel, da so sklenili takoj drugi dan poiskati sovražnikovo gnezdo. Neki pastir jim je naznanil, da zahajajo rokovnjači po noči in po dnevu v krčmo pri »Zverei« na Spodnjem Berniku v cerkljanski   lari.   V strahu,   da   ne   bi
150
Črtice o rokovnjacih.
ta njih zarota prodrla prekmalu do rokovnjaških ušes, delali so vse na tihem.
A Huber je iznova izkusil, kako nevarno je hujskati na razbojnike. Takoj prvo noč se jih je pritepla cela vojna nadenj. Nekdo je nastavil lestvico na okno kapelanove sobe in se priplazil v predsobo; hotel je gospoda umoriti. Kajetan pa je slutil, da ga lopovi ne bodo pustili brez maščevanja. Postavil je zato v svojo predsobo korenjaškega moža.1! Ropar, stopivši v izbo, ni opazil v temi čuvaja, a ta ga je videl dobro na svetlobi pri oknu. Sprožil je puško in ga zadel v peto. Rokovnjač je šinil preplašen skozi okno.
Toda sedaj se niso dali takoj odgnati, misleč, sedaj ga moramo dobiti, ali pa nikoli. Naskočili so iz nova kapelanovo stanovanje. Huber in njegov čuvaj sta streljala skozi okno in klicala ljudi na pomoč. V zvoniku je jelo biti »plat zvona«. Tolik hrušč v tihi noči je predramil vaščane iz spanja, in vsakdo je tekel oborožen z vsakovrstnim kmečkim orodjem oblegancem na pomoč. V najhujši sili so planili lopovi še enkrat nad kapelanijo, a tudi sedaj zaman. Ogromna množica ljudij, ki jih je obkolila in od zadej pritiskala na-nje, preplašila jih je slednjič, da so zbežali.
Drugega dne (22. dec. 1841) zarana se je napotila velika tolpa kmečkih možakov in mladeničev iz bližnjih vasij proti Berniku, ki je nekaj nad eno uro oddaljen od Komende in leži ob okrajni cesti iz Kamnika v Kranj. Hoteli so biti odločilni boj s sovražnikom. Ko so bili kmetje že blizu zloglasne krčme, zagledali so jih lopovi in zbežali pred njimi na vse strani. Lovci so planili za njimi; rokovnjači pa so streljali nanje z dvo-
a) Ta mož (Jurjevec s Klanca) je umrl preteklo leto.
cevnatimi puškami. Kmetje so večino zajeli izmed njih, pobili jih na tla in povezali; a še na tleh ležeči so se branili z dolgimi noži. Vse ljudstvo je od veselja rajalo in slavilo zmagoslavje nad krvoločnim rokovnjaštvom.
Jetnike so naložili na vozove in jih peljali v Mekine, kjer je bilo za tega časa okrajno sodišče. Celo pot jih je spremljala velika množica ljudij, ki so zabavljali v verige ukovanim lopovom in udrihali po njih, kolikor so le mogli. Ko so jih peljali skozi Komendo, bili so vsi že tako zelo otolčeni, da jih je ukazal okrajni komisar, ki je bil slučajno tu navzoč, vzeti z vozov in nesti v grajščinski skedenj, da bi vaški zdravnik preiskal njih rane.1) Toda okoli vjet-nikov se je nabralo toliko ljudstva, da zdravnik niti do njih ni mogel priti. Vsakdo je hotel ohladiti svoj srd nad lopovi in se zmaščevati za tolike krivice. Brez usmiljenja in brez prenehanja so mahali po njih, in ako je hotel kdo braniti ali vsaj milovati uboge trpine, bil je sam v nevarnosti, češ, ta je tudi njih zaveznik. Pravijo, da je neki onemogel starček samo vihtel težak kol nad enim lopovom, ker radi starosti več ni mogel udariti. Rokovnjači so tarnali in prosili usmiljenja; a razljučeno ljudstvo se jim je rogalo in zabavljalo ter še hujše udrihalo po njih in besnelo. Uvidevši, da je vse svarjenje zaman, ukazal je komisar napadnike šiloma raz* gnati, rokovnjače pa naložiti zopet na vozove in jih peljati v Mekine.
Kakor vrabci obkrožujejo sovo, ako jo zasačijo po dnevu na planem, tako so se zaganjali ljudje na vozove in kričali in mahali. Temu se ne moremo čuditi, ako premislimo, koliko hudega so oni prizadeli mirnim kmetom.
*) Glavarjev beneficij je zvezan  s hiralnico in ta ima svojega izprašanega zdravnika.
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 5.                                  151
Dasi je žalostno in nekrščansko, vendar je umljivo tudi to: ko so šli mimo neke hiše, prosil je eden trpinov za požirek hladne vode, da si zmoči zasušena in s krvjo zalita usta. Toda mesto vode je dobil nekaj udarcev. Tri izmed njih so tako silno stepli, da je eden že med potjo umrl, druga dva pa kmalu, ko so jih v Mekinah odložili.
Ta strašni dogodek, ki je vzbudil po-vsodi splošno pozornost, zakrivila je največ vlada sama. Cele vasi in soseske so zopet in zopet prosile pomoči zoper rokovnjaško nasilstvo, ki jih je privedlo do obupnega sklepa, svoje domove zapustiti in iskati varnejših krajev, a vlada je stalno molčala in ako je sploh katero zinila, to pač nič ni pomagalo, ker je vse ostalo le pri besedah. Taka hladnokrvna nebrižnost je lehko spravila zatirane kmete v opravičeno nevoljo in k odločnemu koraku na svoje roke.
Sodišče je začelo takoj preiskavo seveda i proti rokovnjačom i proti kmetom. Mnogo sicer poštenih mož so dejali pod ključ, in vsakdo je sedel po nekaj mesecev. Devet kmetov je bilo zaprtih še leta  1843.
Nekoliko časa potem ni bilo slišati več o kakem novem grozodejstvu. Rokov-njači so se pomaknili v druge kraje in kapelan Huber se je poslovil od Komende. Toda ta mir je bil le nekako premirje. Ob obletnici zmage nad ro-kovnjači so se zopet jeli ponavljati, iz-prva po malem, potem pa vedno hujše. Velikonočno nedeljo je zgorela ona hiša, kjer niso privoščili prosečemu rokov-njaču požirek vode; kmalu potem so zažgali tudi grajščinski skedenj.
Najokrutnejše pa se je maščeval Črni Jurij nad onim pastirjem, ki je ovadil rokovnjaško shajališče. Vjel je dečka in ga v samotnem gozdu razpel za roke in noge med dva kola nad velikim mrav-
ljiščem. Privezan je bil tako trdo, da se niti ganiti ni mogel. Tako razpetega je popustil. Nekoliko dnij pozneje so našli pastirja vsega razjedenega. Oči so mu bile izkopane, meso na mnogih krajih navrtano, a živel je bojda še. Ko so ga odvezali in položili na tla, stresel se je nekoliko in umrl. Orožno, pregrozno! *A kaže nam skrajnost, do katere privede človeka strast, kaže nam nespamet onih modroslovcev, ki govore o pri-rodnem plemenitem stanju človekovem.
K takim groznim zločinom je pod-kurila rokovnjače zlasti novica, da je komendska srenja poslala cesarju Ferdinandu samemu prošnjo, da se jih usmili in jim pošlje pomoči zoper neznosno nasilstvo. Res je 12. marca 1843 poslal tedanji komendski župan Aleksij Kern vladarju prošnjo, v kateri komendska soseska »kleče prosi, da bi Njih Veličanstvo blagovolilo kaj ukreniti za iztrebljenje iieukročenih lopovskih čet lunberiihrte Oaunerbandenl iz njih soseske in iz sosednih okrajev«.
Ta prošnja obsega pet pol in je v mnogem oziru jako zanimiva, ker nam pojasnjuje neznosni stan ondotnih prebivalcev. Slede naj tu le nekateri odlomki :
»Kakor pribega dete, ki si samo ne more pomagati in se braniti, v sili in nevarnosti s popolnim zaupanjem v obrambo svojega očeta, tako smo tudi mi ... prisiljeni v skrajni nevarnosti svojega življenja in imetja položiti sledečo prošnjo z najpopolnejšim zaupanjem pred prevzvišeni prestol . . . Ne prosimo, da bi se nam zmanjšali davki, niti da bi se izpremenila kaka . . . postava, temveč prosimo za varstvo svojega imetja in celo za svoje ne varno življenje ! Povod tej prošnji nam dajo neki lopovi, tatinske in roparske druhali, ki se že mnogo let  klatijo v naši okolici
152                                            Črtice o rokovnjaCih.
in katere vlada takorekoč molče trpi. Znani so splošno po Kranjskem z raznimi imeni, kot »Rakonači (sic!), Plaj-šarji, Malharji« itd., da so tujemu blagu zelo nevarni ... in so zadnja leta narasli v veliko število. Kako zelo so po tem izvržku človeštva v nevarnosti vsi okoli ležeči okraji: okolica Ljubljana, Brdo, Tržič, Smlednik in zlasti naš rodni okraj Mekine, dovoljujemo si preponižno oznaniti po priloženem popisu J), iz katerega bo Nj. c. kr. apost. Vel. blagovolilo milostno uvideti vso njih škodljivost in grozovitost«
Nato opisuje listina napad na kape-lana 22. decembra 1841, ko so razbojniki trikrat naskočili hišo, druge tatvine in zločine ter slednjič oni poboj rokov-njačev. Omenja tudi onih devet posestnikov, ki so za tega časa še sedeli v ječi in jih izkuša tako opravičiti, da bi jih pomilostili. Kot vzrok, da se obračajo s to prošnjo neposredno na cesarja samega, navaja sledeči razlog: »ker vkljub premnogim, iskrenim prošnjam, katere so poslali i c. kr. okrožnemu sodišču i visokemu deželnemu predsed-ništvu v Ljubljano i visokemu kriminalnemu nadsodišču v Celovec niti najmanjše pomoči niso dosegli«, zato se obračajo nanj z otroškim zaupanjem, da jim bo on, kot vedno skrbni oče, gotovo prihitel na pomoč. Potem dostavijo nasvet, kako bi se moglo lopovom najpreje priti do živega; polove naj jih namreč vse od prvega do zadnjega in jih pošljejo v oddaljene kaznilnice in prisilnice, da se ti »roparski veterani« in »v zlobnosti eksaltirani ljudje« ne bodo več vrnili, in se ne bode bati zopet novega zaroda. Živo slikajo potem svojo revo radi te stiske, češ, »kaj preostaja že itak ubogemu podlož-niku v njegovem siromašnem življenju
*) Ta priloga se je žalibog izgubila.
prijetnega na svetu, ako vidi ne le svoje, v potu obraza prisluženo imetje, s katerim pa še družina komaj shaja, temveč tudi svoje življenje v vedni smrtni nevarnosti.« Vlada je prepričana, da sredstva, katera je doslej vporabljevala zoper to nasilstvo, nikakor ne zadoščajo, ker čisto nič ne pomag*a, ako ujamejo tega ali onega lopova, ko je drugih še čez mero v gozdovih. Vse sile naj se torej združijo in rešijo deželo te nadloge (Landplage), »ker sicer bodo ubogi seljaki v obupnosti prisiljeni storiti zadnje korake, da zapuste te nevarne kraje, kjer si niso niti življenja s vesti, in da primejo za beraško palico«. Konečno ponavljajo še enkrat svojo iskreno prošnjo in trdno nado, da jih cesar, kateremu je geslo »recta tueri«, ne bode pustil osirotele, temveč da bo takoj stegnil nad nje svojo mogočno očetovsko roko.
Temu nujnemu prosilnemu klicu se je vlada povoljno odzvala. Začeli so se na mnogih krajih lovi na rokovnjače; za glave njih voditeljev so razpisali celo nagrade.
A tudi sedaj niso bili uspehi taki, kakoršnih bi mogli pričakovati. Prepodili so sicer iz nekaterih krajev drzo-vite lopove in nekatere tudi polovili, toda večina njih se je poskrila v najtemnejše gošče na visokih gorah in tam v miru žedela, dokler je besnil vihar zoper nje. Hodili so iz dežele v deželo, po mestih in vaseh kot potniki, ali so služili tu in tam pri kaki hiši, da so se zavarovali pred vohuni. Skrivaj pa so bili še vedno v zvezi z glavno tolpo, katero so zalagali z vsakovrstnim nakradenim blagom.
V Kamniku je neki hlapec gospodarju podavil po noči vso kuretino, da bi jo poslal v gore »za dober namen«. A prhutanje in kokodakanje ubogih živalic je izdalo neusmiljenega mesarja.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 5.
153
Dejali so g'a pod ključ; prihodnjo nedeljo pa si je moral navezati na hrbet vse one podavljene kure in piščeta ter jih v spremstvu dveh stražnikov nesti pred farno cerkev, da ga je videlo vse ljudstvo, ki je šlo ravno od maše. Ko
20. „ Umetalen, umetelen, umetelnost", kiinstlich, die Kunst. »Staro-slovenski »umeteli« m., poleg »umete-linu«, m. der Kundige; »umetelinu« kundig, novoslovenski (v Laščah): »ume-taven, vna, vno«, (piši: »umetalen, lna, lno«) adj. geschickt, »umetavnost« (piši: »umetalnost«) f. die Geschicklichkeit; zatorej naj pravilneje: »umetalen«, »umetalnost« ; poleg tega po starej slovenščini »umetelen«, »umetelnost« ; nepravilno je: »umeteljen«, »umeteljnost«; a do konca pogrešne so naše nove skovanke: »umeten«, »umetnost . . . «, to je po mojih mislih resnica; a dokazovanja o tem vendar nijsem hotel dognati niti v »slovnički«, ni tukaj, ker bi vzelo preveč prostora,« pisal je pred desetimi leti pokojni Fr. Levstik *), »naš najboljši nslov. slovničar«, kakor ga imenuje rajni profesor Anton Raic.2) Samo škoda, da »dokazovanja o tem ni dognal« in pa da je ravnal nedosledno. Uči namreč: »nepravilno je ^imeteljen', ,umeteljnost«, in sam tako piše, in po njem drugi. Naj si je bil na glasu je-zikoznanec, vendar je ostal glede na rečeno besedo »glas vpijočega v puščavi«, ali bolje, rekel bi, na zelenici slovenskega jezika, kjer tako brstno poganjajo  tujke,   skovanke  in  slovanke,
*) Nauk slov. županom. Fr. Levstik. V Ljubljani. VI. 198. 2) Stapleton.
so ga izpustili, pobegnil je v gore med svoje »brate«, in vsi so zvedeli, kakega »tička« so imeli.
In to ni bil edin tak slučaj.
(Dalje.)
za domače besede. Naši predniki so že imeli besedo umetelnost, umetelen, umetalen^ in ljudstvo pozna umetaven, umetavnost in tudi govori: zakaj nam treba potem za nemško »Kunst, kunstlich« : umetnost, umeteljnost, umetnija, umeten, kakor se sploh piše in tudi bere celo v najnovejšem besednjaku.1) »Umeteljnost« je nepravilno, »umeten« in »umetnost« do konca pogrešno — po Levstiku. Vendar mislimo, da se bo-demo te It. j. umetnost-i, ker je v hr-vatsko-srbskem jeziku tudi navadna beseda) javaljne odkrižali. Dobro bi bilo sicer, ker imamo domačo besedo za to, a »umetnost« bode težko kdaj popolnoma domača. Kar ven pa iz knjig in besednjakov z besedo »umetnija«, katera je prava skovanka, kar mi priča obrazilo »nija«, katerega »zdaj vse či-harno slovanstvo nema, piše Levstik 2|, razven nas, katerim je naj prvo oča Marko (1781.1.) zapljunil besede, ka-keršne so: »abotnija«, die Thorheit, »prostnija«, die frei Herrschaft, »zdrav-nija«, die Arznei . . . ter za njim je iz (Tiitsmannovega peresa (1789. 1.) prišlo: »škofnija«, das Bisthum, »vesnija«, die Dorfschaft . . . potem iz Vodnikovega: »sodnija« in iz Metelkovega 3) (na 42. str.l : »gornija«,   das Berggericht;   a pozneje
*) Janežič-Bartel, str. 39o, 396.
*)' O. c. pag. 194.
3) Lehrgebaude der slov. Spr. str. 42.
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.)
(Dalje.)
218
Črtice o rokovnjačih.
CTHBOBaTH;   r-iacB   —    raaciiTH   —   iviacoBaTH;
BOH   ----   BO^HTH   —   BOieBRTH;   ui.«:,    ----    Bi^TBlBaTIl
(irkiiisa*,); če je ime že sestavljeno s predlogom, mora biti seveda tudi glagol: npiMHKa — iipHJiimiiTH  — nppi.iHKOBaTH idr.
Poglejmo si hrvaščino!
Ta jezik loči, kakor naš. izglagolske in iz-imenske glagole šeste vrste. Izglagolske oblike se sicer glase na ivati in ne na evati; vendar vsi ti glagoli popolnem odgovarjajo slovenskim : soglasnike pred končnico omehčujejo in vsi so zloženi s predlogi. (Samo ta razlika je med slovenščino in hrvaščino, da imamo mi mnogo več oblik šeste vrste nego Hrvatje, ker se ti zadovoljujejo z glagoli pete vrste; na primer: pomisliti — pomišljati. Nekaj vzgledov: sud — presuditi — presudjivati; plod — zaplo-diti — zaplodjivati; pun — podpuniti — pod-punjivati: sviet — posvetiti — posvečivati itd., nikdar pa se ne rabijo proste oblike: sudj ivati, plodjivati, punjivati, svečivati.
Izimenski glagoli se glase v hrvaščini na ovati in ivati; (na evati sta le' dve izjemi; vojevati, kraljevati) glagoli na ivati se od iz-glagolskih oblik ločijo v tem, da ne mehčajo sprednjih soglasnikov. Izimenski glagoli se lahko rabijo brez predloga, razven če ima že ime samo predlog: kum — kumiti — kumovati; žal — žaliti — žalovati; gost — gostiti — gostovati; naglas — naglasiti — naglasivati — (naglasujem); obraz — obraziti — obrazivati idr. idr.
Ruščina.
V ruščini so glagoli, izvajani iz četrte vrste, vsi v peti vrsti, kakor v staroslovenščini Vendar popolnem   odgovarjajo   našim   glagolom   šeste.
vrste; glase se namreč na HBaTB — podobno hrvaščini — in samo spregajo se po peti vrsti. Naše dokazovanje podpirajo s tem, da so vsi zloženi s predlogi: viLiaTiiTt — vnviaHHBaTi;
VCa^HTB   —  VCaHCCTBHTB ;   IIOKpaCIITB   -'   IIOKpaiUH-
BaTB ; ocia^HTt — ocviaJKiiBaTB; nopo^HTH— no-pojKHBaTB idr.; nikdar pa ne samo: nviaHHBaTt; caiKHBaTB, KpamiiBaTB, c-iaJKiiBaTB, pojKHBaTt.
Ako se glagoli izvajajo iz imen, rabijo se seveda   tudi v ruščini  brez  predlogov:   bjuictb
—  BJiaCTHTB  — B^iaCTBOBaTB ;      Cli/^B   —   CliflHTB
cii^oBaTB; Tpe6a — Tpe6oBaTi,; ii,apcTBO — u,ap-CTBOBaTB; če je že ime zloženo, seveda tudi glagol: #oca#a (Aerger) — /i,oca#oBaTB.
Češčina.
Celo češčina, ki je tako oddaljena od našega jezika, potrjuje naše pravilo. Glase se na ovati oblike izglagolske in izimenske, a ločijo se le lahko; ker izglagolske oblike soglasnike pred končnico ovati mehčajo, izimenske oblike pa ne. Izglagolske oblike morajo imeti predlog: zplo-diti — zplozovati; odsouditi — odsouzovati; ohlasiti — ohlašovati; pohroziti — pohrožovati; osvititi — osvecovati idr.; nikoli pa ne: plozo-vati, souzovati, hlašovati,  hrožovati,   svecovati.
Izimenski glagoli predlogov nimajo: bida — bedovati; pan — panovati; peče — pečovati; dika — dekovati idr.
Kratki ta pregled nam kaže, da je pravilo, zgoraj označeno — bistvenost slovanskih jezikov. Mogoče sicer, da je tu ali tam katera izjema; prepričal pa sem še pri preiskovanju, da takih izjem ne more biti, ki bi se naravnost in brez vzroka upirale temu pravilu.     (Konec.)
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal Josip Benkovič.)
(Dalje.;)
?Mfi            VI.
r fec-yp>lada se je hitro zadovoljila tudi "j^ s skromnimi uspehi, da le ni bilo tako pogostoma slišati o novih tatvinah. Vsa gorečnost za rokovnjaške love se je kmalu ohladila, zlasti ko so dobili v pest Črnega Jurija. Rokov-njači so lezli vedno bolj iz svojih brlogov in kazali svetu z novimi zločini, da njih   slava  še   ni  odevetla.   Razven
onih, v hudodelstvih zastarelih roparjev je prirastlo tej četi jako mnogo vojaških begunov, ki so v strahu pred laško vojsko pobegnili v gore. Tako n. pr. je bilo samo v Kranju koncem leta 1850 pri novačenju iz prvih razredov 90 begunov odsotnih. Odtekli so čez Ljubelj, skozi Kokro in na Tolminsko.1) Predno pa je rokovnjaštvo zaspalo za vselej, J) »Novice« IX. 1851, str. i.
„DOM  IN  SVETi'  1S90, štev. 7.                                  219
vsplamtelo je kakor pojemajoč plamen še v zadnjih trenotkih s podvojeno silovitostjo. Bila je to 11848—1853) tretja in, hvala Bogu, zadnja doba rokovnjaške moči.
Leta-1848 je iztrebil okrajni komisar Janez Pajek rokovnjače iz nakelske okolice in iz »Udnega, Boršta«. Nakelčani so se oborožili z vsakovrstnim kmečkim orodjem in se postavili pod njegovo vodstvo. Toda boja ni bilo, ker so lopovi pobegnili pred kmeti.1)
A že leta 1850 toži neki dopisnik iz Mengiša v »Ljubljanskem Časniku«, da so se rokovnjači v letih 1848 in 1849 zopet zaplodili pod Grintovei, da si v Mengiš sicer še ne; upajo, a da v Cerkljah ali v Komendi vsak teden kakega kmeta ubijejo in kakih pet do šest ljuchj po-tolčejo in polomijo. Zato želi, da bi kmalu prišli v Mengiš grivarji (žan-darji),   da   uženo  to   samosilno druhal.
V vodiški fari je leta 1850 od svetega Matije do Kresa petkrat gorelo. Tamošnji župnik Jernej Arko poroča 31. maja »Novicam« 2j, da je uničil požar pet hiš z drugim poslopjem vred, ter pravi med drugim: »Kam bomo prišli, če se hudobneži in malopridni berači ne bodo bolj uganjali in stra-hovali ?« Kmalu potem 3i oznanja nov požar in dostavlja: »Tudi pri tem ognju so okoliščine take, da se ne da drugače misliti, kakor da je bilo zažgano . . . Ljudje so tako prestrašeni, da so vsi prepadeni, nekateri skoro nič ne spe; noči se že naprej boje in se vsi zganejo, ako le ura bije, in res prav čuditi se je, da do dobrega ne zbole.« Taka požiganja so dala povod, da je vodiška srenja dne 3. maja 1850 skle-
xj Koblar »Zgodovina fara ljublj. škofije. II.. str. 38.
2)   »Novice« VIII. 1850, str. 95.
3)  L. c. str.  106.
nila, da mora županstvo strogo paziti na vsakega tujca, ki pride v vas.1)
Tudi drugodi so spuščali rokovnjači rudeče peteline na strehe; tako je n. pr. v Mostah pri Komendi 6. aprila pogorelo 9 hiš in 13 poslopij.
Da je jelo tudi tatinstvo in roparstvo iz nova prav bujno cvesti, pričajo nam »Novice«. Zopet in zopet se pritožujejo dopisniki o drzovitosti rokovnjačev. »Silno veliko se sliši sedaj po Kranjskem, zlasti pa v Ljubljani in na Gorenjskem o tatvinah, kakor da bi se bili pregnani ro-kolnači Isic ') zopet vsi nazaj pritepli. V Stopanji Vasi pod Ljubljano je bilo te dni eni sami perici ukradenega za blizu 300 gld. perila. Okoli Loke pa se vlači, kakor pravijo, sedemnajst vojaških begunov, ki nadlegujejo ljudi. Zadnji čas je, da žandarmerija nastopi prav pridno svoje opravilo.2)«
Prva številka osmega letnika piše "i: »Zima je že navadni čas za tatvine in rope; vse novice pripovedujejo o njih: tudi na Kranjskem slišimo dovolj o tem. Posebna tatinska šega pa je letos sem in.tje na Gorenjskem, da tatovi prešiče kradejo, jim glave odrezujejo in jih potem na gospodarjevo okno postavljajo; prešiča pa potem seboj pobašejo.«
Kmalu nato čitamo zopet4): »Zadnji čas je, da tudi na Kranjskem dobimo žandarje. Na Gorenjskem okoli Cerk-ljan, tudi okoli Loke se vlačijo po gozdih roparji, ki napadajo kmete in ropajo, kar morejo. Kmetje se ne morejo sami braniti, ker ti hudodelci, večinoma vojaški beguni, ne ropajo samo-tež, temveč v trumah po šest in več združenih. Potreba žandarjev po deželi se kaže povsod vedno silneje, ne le pri
•) »Novice« IX.  1851, str.  101. ») »Novice« VIII. 1850, str. 132. s) L. c. str. 4. 4) L. c str. 54.
220
Črtice o kokovnjačih.
nas, temveč tudi po drugih deželah, kakor nam novice mnogih krajev ozna-njujejo. Posebno pa je treba po deželi žandarskih konjikov, da bodo mogli hitro sem in tje švigati.«
Približala se je rokovnjaštvu zadnja ura. Bachov absolutizem (31. decembra 1851) mu je zadal smrtno uro. Dolgo časa so moledovale »Novice«, da bi prišli žandarji na Kranjsko; leta 1850 se jim je želja izpolnila. Toda prišli so samo pešci; le ob veliki cesti proti Trstu in Gorici so se nastanili tudi konjiki.1) Ministerstvo je dobilo celo nasvet, naj bi žandarji čuvali tudi gozde 2), ker prav g-ozdovi so bili zavetišča vsakovrstnim lopovom.
Ako sploh v kateri deželi, popevali so izvestno na Kranjskem s popolnim opravičenjem novo- in dobrodošli branilci miru svojo slavnostno popevko, ki se začenja:
»Čuj! žvižgajo kroglje, iz gošče hrušče Motilci mini, tolovajska druhal; Bile njih stanovje so hoste temne — Jih meč li osvete še ni pokončal?
Kdo vgrabi drzune? Kdo vžuga jih mar?
Kdo tvega življenje li? — hrabri žandar! {Dr. Hirsch-Jeriša3).
Takoj po dohodu v deželo so začeli gonbo na staro moro, ki je tlačila že toliko let ubogi slovenski narod, in niso odnehali preje, da so dovršili odločilni boj.
Najpreje se je udala Železna Kaplja, kmalu potem (leta 1852) so premagali Solčavo4) in slednjič so očistili tudi Kranjsko. 4. decembra 1853 so pokopali zadnji rokovnjači sami svojo »slavo in moč« v razvaline zloglasne Ljubičeve hiše pri Kamniku.
Ko je bila koncem leta 1851 premagana Železna Kaplja, sledili so 17. de-
*) L. c. str. 80. ¦) L. c. str. 72.
3)   »Novice« XI. 1853, str. 288.
4)   Primeri: »Carinthia«  1852, št.  10.
cembra trije žandarji nekatere begune čez planine v Solčavo. Tri so ujeli in odvedli seboj. Tikoma koroške meje jih je napadlo okoli 60 mož s sekirami. Ker žandarji niso hoteli izpustiti njih tovarišev, začel se je krvav boj med njimi. Dva žandarja so pobili na tla, da je kmalu potem eden umrl. Tretji stražnik je ušel in tekel v Železno Kapljo naznanit hudodelstvo. Žandarji so sicer trdili, da je ostalo na mestu nekaj mož mrtvih, a ko so pozneje z vojaki prišli v ta kraj, niso našli nobenega mrtveca; razbojniki so spravili s poti svoje tovariše. Osem rogoviležev so vendar ujeli in v Železni Kaplji zaprli.1)
Takoj po tem boju se je naselilo v Solčavi 230 vojakov in 30 žandarjev. Kmalu nato so poslali iz Celovca še 500 vojakov v solčavsko dolino, da bi sledili po hudodelnikih in vzdržavali mir med tamošnjimi prebivalci. Zaprli so 22 solčavskih kmetov, češ, da so v zvezi z vojaškimi beguni.2)
Nemški časniki so zagnali strašen hrup radi onega dogodka v solčavskih hribih.3) V »Novicah« pa je dopisniki/, Celja (morda opat M. Vodušek) vso stvar pojasnil in zavrnil pikre napade nemških širokoustnežev.4)
Število rokovnjačev na kranjsko-šta-jarsko-koroški meji je bilo okoli leta 1850 ogromno.5) Bili so pravi vladarji vseh tamošnjih dolincev. Solčavska dolina je bila naravno zavetje roparskim
*) »Novice« IX. 1851, str. 272.
2)   »Novice« X. 1852, str. 3.
3)  Štajarski in koroški listi so to v svojih novinah naznanili; drugi (n. pr. Grazer-Zeitung, Augsburger-Zeitung, Leipziger-Zeitung itd.) pa so raztrobili po vsem svetu in tako rekoč tekmovali, kdo bi novost strašneje narisal in dovolj počrnil slovenski narod.
4)   »Novice« X. 1852, str. 19, 23.
5)   Vprašal sem Naglica, jih je li bilo 200 vseh skupaj. Pa se je nasmehnil in rekel: »Kaj 200? Bilo jih je 500, pa še bogvedi koliko!«
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 7.
221
četam, ker je tako osamljena, kakor bi stala na koncu sveta. Rokovnjači so imeli tukaj svoj dom, odkar je pomnil tedanji rod solčavski. Imeli so s kmeti nekako mirovno pogodbo. Gorje samotnim poljedelcem, ako bi zabranje-vali vojaškim begunom todi bivališča; njih imetje in življenje bi bilo v največji nevarnosti. Požgali in umorili bi vsakega izdajalca. Tudi skupno upreti se jim ni bilo možno, ker roparska truma je bila velika in močna, Tako so bili seljaki prisiljeni radi ali neradi trpeti to nasilno zadrugo. Ker je bila večina njih vajena teh nepovabljenih gostov od mladih nog, mislili so kmetje v svoji priprostosti, da to pač mora tako biti, in da ni nič hudega, ako stanuje tak begun pod njih streho. Posebne nad-ležnosti pa jim tudi niso delali; pustili so jih ne le vedno v miru, dokler šoti ž njimi potrpeli, temveč so čestokrat tudi radovoljno pomagali delati. Pri-prosti vaščani, katerih večina ni še prišla nikoli iz svojega rojstvenega dola, niso vedeli do dobra, kakšni ljudje pri njih stanujejo. Znano jim je bilo sicer, da radi kradejo, a mnogo hujšega si pač niso domnevali. Zato so jako zložno živeli ž njimi.
Ko pa je jela ostra pravica strogo slediti in preganjati roparje ter je posegla celo v njih močno gnezdo, postala je zveza kmetov z rokovnjači vsemu svetu očitna, Vsaka hiša v Solčavi je dobila pod svojo streho po deset do 12 vojakov. A kako bi mogel ubogi seljak preživiti dan na dan toliko mož ? Ni čuda torej, da so se zatirani kmetje odločno uprli vojaški sili; saj marsikdo izmed njih še vedel ni, odkod in zakaj je nenadoma toliko vojakov in orožnikov v dolini! In radi tega so grdili nemški časniki solčavske kmete, češ, vsi skupaj so roparji in tatovi.
Po trudapolnem preganjanju so dobili lovci 76 rokovnjačev, 46 na štajarski in 30 na kranjski strani; s Koroškega so jih že preje iztrebili. Nekateri so se jim prostovoljno izročili. Med njimi so našli tudi sedemdesetletne starčke, ki so že za francoske vojske leta 1809 zabredli v te goščave. V neki pečini se zajeli šest begunov skupaj, ki so bili preskrbljeni z vsakovrstnim živežem.
Koncem januvarja 1852 je bilo rokovnjaško gnezdo na planinah razpršeno. V Solčavi je ostala le majhna straža, ki je čuvala, da se ni roparska zalega v bližnjih hribih zopet zaplodila. Med tem pa so žandarji marljivo sledili po mestih in vaseh v bližnjih deželah za ubeglimi lopovi. Na Gorenjskem jih je posebno strastno preganjal kranjski okrajni komisar Janez Pajek.
Mnogi in hudi razpori med rokovnjači samimi so pospešili njih konec, Že pred letom 1850 so se jeli cepiti v razne tabore, a v sili so bili vedno še edini. Glavne tri stranke so bile: Durgelci, Srakarji in Pintarji. Prvi so stanovali od Kamnika proti Brdu, drugi od Kamnika proti Kranju, tretji pa v mengiški, vodiški in smledniški okolici. Medsebojna zavist je provzročila, da so drug drugega izročevali pravici v roke.
Ob novem letu 1854 je bilo rokov-njaštvo v slovenskih deželah do malega poraženo. Kolikor je bilo še krepkih mož med njimi, uvrstili so jih v vojake, druge so potaknili po ječah in pri-silnicah, najstarejše pa so poslali na njih domove. Nekateri so pobegnili na Hrvatsko in Ogrsko, da bi tam nadaljevali svoje nečastno rokodelstvo. Toda rokov-njaštvo se je že popolnoma preživelo; stroga pravica jim je bila tudi kmalu za petami. Nekaj nepoboljšljivih razbojnikov so poobesili in postrolili, drugim pa so prisodili dosmrtni zapor.      (Dalje.)
°-L3*LH>—
246
Črtice o rokovnjacjh.
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal Josip JBenJcovič.)
'    (Dalje.)
VIL
T^preobširno bi bilo, da bi našteval "T vse rokovnjaške lopove in omenjal vse njih čine in zločine. Kako živi ropar, domišljuje si lahko vsak sam, in da rokovnjači med tem izvržkom človeštva niso bili najzmernejši, uvidel je
v
že čitatelj. Človeku, ki sliši iz ust osivelega starčka povest o rokovnjaških grozodejstvih, o njih nečloveški neusmiljenosti in okrutnosti, začno se od groze kar lasje jeziti. Ne zdi se mi umestno, da bi mučil čitatelje z živim popisovanjem takih zločinov, a nekatere hočem vendar-le površno omeniti, da se uvidi njih značaj.
Zanimive so črtice iz življenja treh slovitih roparskih glavarjev: Velikega Groge, Dimeža in Črnega Jurija. O prvem mi ni znano mnogo drugega, razven to, kar so povedale o njem »Novice« po njegovi smrti.1)
Veliki Groga, ali prav za prav Gregor Hrastnar, je bil mož vis6ke, čedne postave, nekoliko podolgega obraza, snežno-belih, dolgih las in vedno po vojaško oblečen. Na stare dni je bil skoro popolnoma slep ter je prihuljeno hodil opiraje se na dolgo palico, da ga je bilo čudno gledati. Bil je zgovoren, dobro-voljen in srčen, ako je dobil dovolj žganja pod kapo. Svoje preteklo življenje je sam tako-le popisal: »Moja mati so bili v kamniški fari doma; jaz sem nezakonski vojaški otrok, rojen leta 1761 v Ljubljani. Okoli dvajset let star pridem k vojakom, bil sem osem let tambor pri grenadirjih, dvanajst let sem še kito nosil. Moji vikši so me iz prva
J) »Novice« VIII. 1855, str. 83.
imeli radi. Ko sem pa neki večer v Šiški predolgo ostal, zastavil sem jo napak; ko jo pa človek v mladosti napak zastavi, rada mu je vedno napoti. Taka se je godila tudi meni. Drugi dan sem bil kaznovan in potem sem začel vojakom uhajati, pa vendar nisem bil nikdar dolgo časa zaprt; palic in šib pa sem dobil brez števila, toda vse je bilo zastonj. Dvakrat sem bil v bitvi in sicer pri Veroni in Basanu. Potem sem bil v vojski ujet in na Francosko peljan. Leta 1812 sem šel z Napoleonom nad Ruse, pa sem ostal na Poljskem. Vsega vkupe sem služil cesarja 29 let.« Umrl je dne 6. marca 1855 na Trsteniku v 94. letu svoje dobe. Pravijo, da je glavar Veliki Groga svoje podložnike v »Udnem Borštu« nad Kranjem pod neko krivo jelko poročeval rekoč :
In nomine patre Vzem' jo na kvatre, Če gorio dobiš, Pa to zapustiš!
O Dimežu sem slišal to-le povest'!: »Ob visokem prelazu Gvimes, ki vodi čez vzhodne Karpate iz Galicije na Ogersko, stal je v začetku 19. stol. rodni grad grofov Gyimes-ov, mogočno, trdno poslopje. kakor bi vzrastlo iz tal. Od nekdaj že ni bilo prave sreče in zaclovoljnosti v tej rodbini. Tamošnji gospodar, tih in samotarski človek, je imel dva sina, ki sta si bila brez pravega vzroka strašno sovražna. Da bi ja ločil, zaroči mlajšega sina Martina s hčerjo sosednega ma-gnata, toda starejši brat Štefan mu nevesto odpelje. Ves obupan zaradi tolike nezvestobe zapusti grofic dom in divja
*) Koliko je resnice v njej, sodi naj čitatelj
¦am!
,,DOM  IN SVETI' 1890, štev. 8.
247
po gozdih, kakor zverina; zaide med roparje, ki se mu ponudijo, da se maščujejo nad bratom. Kmalu potem jih privede izdajalec v temni noči v svoj rojstveni grad. Grozen polom se začne; roparji ubijejo grofa Štefana in proti Martinovi volji tudi njegovega očeta. Mlado ženo puste živo, a njenega sinčka odvedejo seboj.
Grof Martin Gvimes ni imel odslej več pokoja v karpatskih divjinah. Bežal je s svojim nečakom iz domovine in prišel slučajno na Kranjsko, kjer se je seznanil z rokovnjači. Kmalu je zaslul po deželi zaradi premnogih grozodejstev, in ljudstvo je podomačilo ogersko ime Gvimes v »Janez Dimež«. Okoli 1.1830 se mu je pokorila vsa gorenjska stran, zlasti kranjska in radovljiška okolica, V ovsiški fari so se shajali njegovi pristaši v nekem gozdu, ki se zato nazivlje poslej »Tatinec«. V besniških hribih je imel bojda kameneno trdnjavo, kamor se je v sili zatekal; nečaka pamuje nekaj let vzgojevala stara rokovnjaška baba blizu Besnice. Njegova moč in silovitost je tako slovela, da je samo ime »Dimež« ljudi kar čaralo. Za njegovo glavo so razpisali zdatno svoto. Dimež pa je hodil po mestih in vaseh vedno drugače opravljen. Nekega semanjega dne ga je neki kmet v Kranju spoznal in izdal; bilo je v priprosti krčmi. Dimež je planil na izdajalca in ga vrgel ob tla; prisotni
Moško torej pomeni lat. ,viriliter' in
nem. ,mannhaft, mannlich'. Takšen je prislov. Pridevnik pa se glasi in piše prav le: moški, moška, moško. Potemtakem je  pogrešno,   pisati:   ,možk  ali
pivci so se še o pravem času zavedeli in uklenili razbojnika. Z njim vred so prijeli kopico njegovih tovarišev. Prvo noč potem so jih peljali v Ljubljano; četa stražnikov jih je spremljala, Med Kranjem in Loko so planili na-nje rokovnjači in po hudem, krvavem boju osvobodili Dimeža in drugove. Nekateri so obležali na mestu, med njimi tudi star ropar, ki je pred smrtjo izdal Dime-ževo zavetišče.
Ko je kmalu potem tolpa vojakov obkolila kamenito gorsko trdnjavico, dobili so v roke do malega vse rokovnjače in malega dečka, ki doslej niti vedel ni, kje in kaj je. Strijc ga je srčno ljubil in ga poučeval v molitvi, čitanju in pisanju ; tovarišem pa je ostro prepovedal žaliti kdaj nečaka. Dimež sam za časa onega napada ni bil doma. Ko pa je videl, kako so mu pobesili vse prijatelje in mu uplenili najdražji zaklad — ljubljeno dete, divjal je, kakor besen po gorenjskih gozdih iz kraja v kraj. Nečak je stopil kot novinec v neki kapucinski samostan na Avstrijskem; a doslej ni še vedel, kje se je rodil. Zvedel pa je kmalu, ko mu je strijc pred svojo smrtjo vse pojasnil. Roparja Dimeža so našli v neki opekarni pri Besnici zadušenega. Mladi grof Gvimes —¦ sedaj kapucin — pa je zvedel, da njegova mati živi kot redovnica v nekem ogerskem samostanu.                                  (Konec.)
movšk/ Zakaj »prilogi na -ski—uči gosp. J. Suman rl — so danes v obče zgubili
') Slovenska slovnica za srednje šole. Josip Šuman v Celovcu 1884, str. 129 in SI. si. po Miklošičevi primerijalni, v Ljubljani 1882, str.271.
Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.)
(Dalje.)
276
Četice o rokovnjačih.
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal' Josip Benkovič.)
(Konec.
y %|Š§rni Jurij — Jurij Bobek — se jjgj je porodil na Vrhpolju v ne-veljski fari poleg Kamnika okoli leta 1790. Že jako mlad je zabredel med rokovnjače. Bil je silno premeten tihotapec. S svojima rojakoma Tomažem Rakom in Matejem Pircem je nosil tobak s Hrvatskega. Nekdaj so peljali razven tobaka cel voz nakradenega mesa čez mejo. Stražniki so jih zasledili. Jurij, ki ni imel pripravnega orožja pri rokah, pograbil je z voza debelo svinjsko pleče in udrihal tako močno, da je dva pobil na tla, druge pa prepodil. Tatovi so sicer srečno odnesli pete, toda nekdo jih je spoznal in ovadil. Kmalu potem so prišli lovci na njih domove: Mateja so prijeli prvega, Jurij pa je še o pravem času opazil bližnjo nevarnost in pobegnil v hosto. Tomažev dom je bil v bližnji vasi; tudi on je hotel uteči, a prepozno je bilo. Zaletel se je iz veže po hribu navzdol v neko rž. Lovci so stekli za njim in ga ustrelili. Veliko žito ga je namreč oviralo, da ni mogel naprej. Pirec je prestal zasluženo kazen, povrnil se na svoj dom in dal rokovnjačem slovo. Bil je pošten in marljiv zidar ter je kmalu potem umrl nagle smrti dne 15. avgusta 1835.
Črni Jurij ali »Jurka« je izginil nekoliko časa iz kamniške okolice. Vrnivši se, privzel si je kot posebnega prijatelja in  pomočnika  nekega Matjona  s
v                                                   v
Senturške Gore. Z njim je izvršil veliko groznih, nečloveških zločinov, deloma še hujših, kakor je bil oni s komendskim pastirjem. Dolgo časa so ja lovili brez uspeha. Imela sta na vseh krajih skrivne
dupline in tajne prijatelje, h katerim sta pribegala v nevarnosti.
Nekdaj so zajeli lovci Črnega Jurija v neki krčmi v vasi Črni, ki leži pod sv. Primožem nad Kamnikom. Sedel je v kotu za mizo, ko prestopijo preganjalci hišni prag. Ugledavši jih plane Jurka kvišku, potegne izza pasa velik nož in se jim postavi v bran. Kolikor stopinj gre on naprej, toliko se pomaknejo sovražniki nazaj, in kolikorkrat stopi Jurka nazaj, tolikokrat rinejo oni za njim. Tako se prerivajo dolgo časa drug drugega molče sem in tje. Nenadoma pa lopov zacepta in zakriči, zavihti nož in se zaleti k vratom; med uhodom pa spusti nož na tla, da glasno zazvenči. Dočim se možaki plaho ogledujejo, koga je ranil, smukne ropar skozi majhno odprtino v jamljico pod hišo, in gospodinja ga hipoma zakrije. Ko se lovci zavedo, da nihče ni ranjen in da jih je le oplašil, ni po lopovu ni duha ni sluha. Planejo v podstrešje, a preme-tujoč slamo in seno, zaslišijo porogljiv Jurijev klic visoko gori na hribu. Ušel je namreč iz kleti skozi ozko okno. Dolgo časa so ga gonili s hriba v hrib, ali bolje, Jurij jih je vodil po rokovnjaški navadi na najbolj strme klance. Osramočeni so se vrnili domov.
Najpreje so dobili Matjona in ga obesili. Kmalu potem je dosegla pravica tudi Jurija. Bil je obsojen na vislice, pomiloščen je sedel pod ključem enoin-dvajset let.
Vrnivši se iz ječe ni našel več rokovnjaške družbe. Živeli so še nekateri bivši njegovi  prijatelji,   toda večinoma
„DOM IN SVETf 1890, štev. 9.
277

v najhujšem medsebojnem sovraštvu. Črni Jurij se je nastanil v svoji rojst-veni vasi in mirno preživel večer svojega življenja. Bil je gozdni čuvaj nekaterim posestnikom in poleg tega je prosjačil. Dasi je imel tako žalne spomine za seboj, vendar ga nisi videl nikdar otožnega. Nikoli mu ni nedosta-jalo dovtipov, s katerimi se je hotel ljudem prikupiti: vkljub temu pa se ga je vse plaho izogibalo, ker so bila obče znana njegova nekdanja grozodejstva. Ako mu je kdo poredno vzbudil spomine na one nesrečne dni, ni mu to mračilo vedrega duha. Sedeč pri gorki peči je razkladal včasih na dolgo in široko svojega življenja kriva pota popolnoma hladnokrvno. Le spomin na en uboj mu je prepodil vselej dobrovoljnost.
Kot gozdni čuvaj je rad pripovedoval drvarjem svoje rokovnjaške zgodbe. Mnogo takih spominov pa si je tudi »vzel izpod pazduhe.« Med drugim je pravil, da je imel pri sebi na vseh potih čudežno palico. Ko so nekdaj lovci zajeli njega in tovariše, stopili so lopovi v krog, on pa je vsaclil v sredo palico, in hipoma so se vsi izpremenili v trnjev grm.
0 svojem zaporu v Gracliški je god-čeval: »Bilo nas je več pod zemljo zaprtih. Ležali smo na železnih mrežah, pod katerimi je tekla voda. Luč je prodirala v temnico le skozi odprtino v stropu; skozi to so nam spuščali tudi hrano. Radi slabe in pičle hrane so vsi kmalu pomrli, le jaz in moj drug sva ostala. Pa tudi ta je šel kmalu za tovariši. Jetničarji niso vedeli, da sem le sam še ostal živ; zato so dajali vedno hrane za več mož. Prav to me je otelo gotove smrti. Samemu pa mi je bilo silno dolgočasno. Jel sem čarati, da bi prišel vrag in me izvodil na svetlobo. Toda nekaj zmešan sem bil, da nisem
vsega prav govoril. Zato nisem prejel tega, česar sem želel, pač pa nekaj drugega, česar se tudi nisem branil, dobil sem — veliko, črno, čopasto kokoš! Uvidel sem, da bi je ne mogel rediti, zato sem jej zavil vrat in jo surovo pojedel. Prav dobro mi je teknila!«
Vnanja postava Črnega Jurija je bila nekako strahotna. Bil je majhne, tršaste rasti, začrnelega in koščenega obraza. Temnovišnjevi, široki plašč (nekdanja rokovnjaška noša) mu je segal malone do pet, in širokokrajni, nizki klobuk je imel vedno globoko na čelu potisnen. V podporo mu je bila debela gorjača.
Umrl je 1869. 1. in sedaj leži na ne-veljskem pokopališču.
VIII.
Omenili smo že, da je glavno zavetišče gorenjskih rokovnjačev v »Uclnem Borštu« ; razven tega so imeli tudi na drugih krajih svoja tajna zbirališča, n. pr. v Bidršici in v Sidolah. Bidršica je širno, nizko zarasteno gričevje pri Komendi, Sidole pa se nazivlje dolg jarek, ki sega od Vodic do Voglja.
Naj slede imena nekaterih gozdnih pohajačev! V uradnem zapisniku iz 1844. leta so zapisani ti-le rokovnjači: T. in Janez Logar, oba z mnogimi otroki, Neža, Jera in Marija Logar (»ta družina je najstarejša in najslavnejša med rokovnjači«). Dalje: Mihael in L. Hrastar, Matija Hafner, Nikolaj Sedlar, Janez Zajec, Egidij Naglic, Janez Sop, Primož Oražem, Peter Dornik, Janez Ocepek, Anton Kočij an in Aleksij Hočevar. Razven teh so sloveli: Gregor Sedlar — »Mali Groga«, Jurij Hrastar, Luka Bobek, Janez Vrbanovec, Kocaban idr.
V kamniški bližnji okolici so bili zlasti poznati: Anton Klobučar »Klavara«, Anton Nograšek »Kušmiha«, Josip Mihe vec   »Nemengar«,   Tomaž  in   Janez
278
Črtice o kokovnjačih.
Pristopnik, Josip čuden, Josip Kušar, Matej Capuder, France »Cegrtav«, Jernej »Krofenaž«, Boštijan Koch »Gofelštehar« itd. Važno ulogo je igral med rokov-njači starček »Slepi Matjon«, pravi orjak med sovrstniki, ki je kot kamniški mestni berač poročal tovarišem vse teht-nejše novice. Opravljen je bil v črno, talarju podobno haljo, čez ramena mu je visel star, višnjev plašč, okoli vratu je nosil debelo vrvico, znak pokore, na hrbtu pa širok romarski klobuk. V roki je držal velik molek z debelimi jagodami, katere pa je le takrat prav marljivo prebiral, kadar je slutil, da mu gre kdo nasproti. Orožje mu je bila debela gorjača, s katero je preganjal nagajive otroke.
Na Gorenjskem je rogovilil fokoli 1850. leta) zlasti Blaž Dolinar. Porotne obravnave zoper njega so trajale tri dni (22. do 24. maja 1851. 1.) in pričalo je 30 oseb. Bil je obsojen k smrti, a pozneje pomiloščen. Na Stajarskem okrog Ljutomera je vznemirjal ljudi Gregor Prenk iz Doba, znan z imenom »Kranjski Tone«. Bil je obsojen na 15 let v težko ječo.
O rokovnjaških hudodelstvih in o porotnih obravnavah zoper nje so poročale včasih »Novice«1).
15. junija 1851.1. so stali pred celjskim porotnim sodiščem trije mladi roparji Pavlovic, Gerbic in Crnkovič s Hrvatskega, delavci na železnici pri Zidanem Mostu in »tovariši velike roparske dru-hali, obstoječe iz 20—25 takih tolovajev, ki Stajarsko in Kranjsko že več časa strahujejo in ropajo.« Sest so jih zaprli, a trije so kmalu ušli. Obdolženi so bili treh ropov. V majniku 1849. 1. so napadli hišnega posestnika blizu Litije; kmalu potem,   12. julija, je prišlo
*) N. pr. 1. 1851 str. 59, 99, 105, 133, 222, 50; 1. 1852 str. 36 itd.
k nekemu kmetu v Št. Juriju pod Kumom deset rokovnjačev, ki so strašno mučili vso družino in hišo oropali; 19. julija se jih je priteplo 15 k nekemu kovaču v Laških Toplicah, kjer so izvršili enak zločin. 20. februvarja 1851. 1. zvečer je napadlo šest tolovajev mlinarjevo hišo v Lazah pri Litiji. Sedemdesetletnega gospodarja so grozno stepli in živega žgali. Krik soprogin je privabil sosede in odgnal lopove. Dne 1. marca 1851. 1. je prišlo sedem do osem grdo našemljenih rokovnjačev v kmečko hišo v Rakovici pod Sv. Joštom. Vso družino so povezali in zmetali v kot, hlapca omamili, šestdesetletnega gospodarja pa silovito sem in tje vlačili, pretepali in slednjič ubili.
15. januvarja 1852.1. — bas v onem času, ko je bilo razpršeno rokovnjaško gnezdo v Solčavi — izvršilo je šest roparjev grozno hudodelstvo v Kapelah, na štajarsko-hrvatski meji. Pridrli so v hišo, pobili deklo, ki jim je odprla vrata, in gospodinjo so hoteli potisniti v peč. Ljudje so pritekli na pomoč in prepodili lopove. A ti so se oglasili v bližnji hiši pri neki šivilji. Dve prijateljici, ki sta se ravno tukaj mudili, zvezali so v veži, od šivilje pa so zahtevali denarja. Ko se je preplašena žena izgovarjala, da nima ničesar, presekal ji je lopov glavo. Potem so se zakadili še v neko vinsko klet in odnesli nekaj vina.
Silovitejše in drznejše kakor rokov-njači so bile čestokrat rokovnjačke. Prava žena Črnega Jurija je bila Urša »Can-griža«, v primeri z drugimi še najbolj poštena, ako smemo tu sploh o poštenosti govoriti. Zato ni bila vredna, da bi imela »častni naslov: papežinja«. Na to mesto se je vrinila neka Jera, z Bleda doma, največja divjakinja, ki se je prekrstila v »Nono«. Pri vseh tatvinah je bila voditeljica.   Pri nekem cerkvenem
.,DOM  IN SVET:'  1890, štev.
9.
279
hodu na Limbarski gori so rokovnjači od njenim vodstvom   ob   poti  prosjačili. Da bi vzbudili več sočutja,  spras-ali so si noge do krvi. Mnogi romarji so jim dajali mesto denarja raznih jest-vin,   a   prosjaki so vse  proč pometali. jjuclje, to opazivši, zagnali so se srdito a-nje,   a lopovi so hipoma izginili.   V rijateljski hiši v Krašinji so zapili potem es denar.
Nona si je nakopičila ogromno imetje. V Celje je naredila štiri velike tatinske zlete.   V poznejših letih se je hvalila, češ,   da   se  je   vračala   prvič   imovita akor dekan, drugič kakor župnik, tretjič akor kapelan in četrtič kakor cerkovnik. ekdaj pa ji je vendar izpodletelo; pred odiščem je   ponosno   pripovedovala o tvojih   drznih   tatvinah.   Vrnivši   se   iz eče je stanovala s svojo hčerjo Miciko svoji koči »pri Ljubiču«. 4. decembra 1853. 1. je  bil sv. Barbare dan semenj v Kamniku ; na večer so se zbrali neka-ri  Srakarji  in Durgelci v njeni  hiši. azne stranke so se popolnoma  sprle n steple. Nekdo pa se je zmaščeval nad šabno   voditeljico   in   zapalil   streho; kmalu je bila vsa hiša v plamenu. Otel i nihče   ničesar,  ker Nona je zbežala sa razjarjena, možaki pa so še vse na genj  metali,  česar  ogenj  ni  dosegel. azrši  požar  so  ljudje klicali:   »Tatje ore ! Tatje gore!« in od veselja ploski z  rokami.  Nona sama je pozneje. ravila,   da ji je uničil požar zlatnine 'n srebrnine vredne nad 800 goldinarjev. ona ni  več pozidala svoje hiše. Danes e vidi pri vhodu v gozd Pijalšnik med Zgornjim Perovim in Novim Trgom le še sled, kjer je stala. V teh razvalinah 'e pokopana poslednja moč rokovnjaštva. Nona  se  je  preselila   v   Novi   Trg, redmestje   kamniško.   Izmed  mnogih ekdanjih tovarišic sta jej raz ven hčere stali   le   dve   zvesti:   Lenka   »Bider-
banka« iz Višnjegore in Jožefa »Oklašta« iz Kamnika. V Nonini sobi je bila pod tlakom velika votlina, kamor se je zatekala Biderbanka pred zalezovanjem žandarjev; izvršila je namreč hud zločin. Slednjič jo je vendar zalotila pravica. Oklašta je živila s šivanjem sebe in Nono, toda za Biderbanko se je tudi ta poslovila od voditeljice. Hči Micika pa je šla že preje na Hrvatsko, kjer je umrla leta 1886. Zapuščena od vsega sveta se je preselila Nona v drugo hišo, a kmalu potem je umrla 1. 1857.
Apolonijo Tof (»Kozara«, rodom Ko-rošica), ki je dolgo časa ropala na Koroškem cerkve in župnije, zaprli so dne 25. avgusta 1850. leta. V kamniški okolici so se nekaj časa klatile rokovnjaške babe, s časoma pa je druga za drugo izginila. Nekatere so potaknili v ječe, mnogo pa jih je šlo na Hrvatsko, n. pr. Neža »Matjonka«, Neža »Ranga« in druge.
Tako se je razbila naši domovini v veliko srečo ona strahovita roparska druhal, ki je kakor nadležna mora nad dvesto let tlačila slovensko zemljo.1) Koliko poslopij je upepelila njih zlobna roka in koliko prebivalcev oropala in umorila, sodi vsakdo sam! Mnoge družine so bile prisiljene zaradi njih vzeti v roke — beraško palico. Celim vasem in srenjam so bili včasih nezmagljiva ovira v napredku. Kolika nadloga so bili rokovnjači poštenim ljudem, in kako je vse trepetalo pred njimi, more si le oni dovolj misliti, ki sliši to žalno povest
*) Costa (Reiseerinnerungen a. Krain. Laibach, 1848, S. 248, 249) meni celo, da so imeli rokovnjači svoje prednike v 13. stoletju. V prvi polovici 13. stoletja je namreč divjala roparska druhal v gozdih med Loko in Sorico. Ko je 1. 1283 brižinski škof Erik privabil nemške naseljence v deželo, zatrl  je nekoliko  to zalego.
280
Ivan; Mažuranič.
iz ust človeka, katerega je kdaj samega tepla ta šiba. In prav v ta namen, da moremo pravičneje ceniti nekdanje »dobre« čase in ž njimi primerjati sedanje »hude«, naj ppmore ta spis.
Dostavek. G. F. Gerkman, učitelj na vad-nici v Ljubljani, je poslal uredništvu glede na 247. str. štev. 8. ta-le popravek: »Dimež se je ponesrečil v opekarni v Terzinu in je bil pokopan od tedanjega mengiškega kapelana g. Ignacija Tavčarja.«
-*5Li
Ivan Mažuranič,
pesnik in  ban hrvatski.
{Napisal J. D.)
slptomu izmed olikanih Slovencev ni znana prekrasna pesem: »Smrt Smail-age Cengijica« ? Kdo je ni čital z največjim navdušenjem za bratski, zatirani narod? Privrela je iz srca pesniku, šla je do srca narodu. S to epopejo je dobil narod hrvatski najlepše književno delo, s katerim se ne more meriti nobeno drugo v slovstvu hrvatskem, pesem, katero občuduje ne le ves slovanski svet, temveč tudi raz-umništvo drugih narodov. In pesnika te A^zvišene, veličastne pesmi je izgubil naš bratski narod. Umrl je Ivan Mažuranič dne 4. avgusta t. 1. v Zagrebu. Nepopisna žalost se je vlegla na domovino hrvatsko: najženijalnejšega, največjega sina ni več. Kaj so izgubili Hrvatje z Mažuraničem, to nam pripoveduje prelepa pesem, katero je zložil »veličajnoj sjeni najumnijega Ilira Ivana Mažuranica« slavni J o v an II r a n i 1 o v i č v »Viencu« br. 33:
Ti nam klonu, sjajna stožerina1) Književnoga našeg preporoda, Ko da puče zemlji osovina55) Maknuv sunce sa nebeskog svoda.
Medj ilirstva izbrane junake Kralj po duhu mirno stupa eto.
*) stožer =: z) osovina
tečaj. = osa.
S njime leže posred crnog groba Ponajveči od svih velikana Književnoga novijega doba, Najumnija glava ovjenčana.
Ivan Mažuranič je bil sin skalnatega Primorja, kjer so doma krepki in nadarjeni ljudje. Rodovina njegova je pri-prosta in prebiva že od davnih časov v Primorju. Porojen 1813. L, kazal je Mažuranič že v zgodnji mladosti iskreno, neomahljivo ljubezen in zvestobo do svojega naroda. Odgojeval in učil se je v letih, ko je hotel madjarski duh odtujiti Hrvatom najbolje sinove. Naš pesnik se je namreč že v gimnaziji na Reki tako odlikoval v madjarščini, da je že kot učenec 6. razreda skladal madjarske pesmi, katerim so se čudili vsi učitelji njegovi. Zlasti nevarno je bilo zanj občevanje z madjarskimi dijaki v Subo-tišču (Steinamanger), kamor ga je bil poslal brat Anton, da bi se učil modro* slovja. Madjari so hitro spoznali nena-' vadno nadarjenost mladega Primorca ter so ga izvolili za predsednika svojemu madjarskemu društvu. Toda vse njih prizadevanje, vsa njih hvala ni omamila značajnega mladeniča. Prišlo je 1835.1. in ž njim nova doba hrvatski domovini. Lj ude vit Gaj je začel buditi rojake svoje; kar je bilo plemenitih src, vse se je zbi-