KNJIŽNICA JOŽETA MAZOVCA
Prvi obisk v novih prostorih
Poletje mineva. Igre v naravi, v vodi in na soncu bo treba vsaj za del dneva zamenjati s takimi v zaprtih prostorih. Najljubša pri-jateljica za tako priložnost je gotovo knjiga. Nevsiljivo počaka in razkošno poseže v človekovo zdolgočasenost ter jo učinko-vito prežene. Torej gremo po knjige! Toda kmižnica Jožeta Mazovca, ki sem je bila vajena, se je preselila. Se vedno je na Zaloški cesti. Nekaj niže kot doslej, le eno avtobusno postajo iz centra niže izstopiš nasproti tržnice, greš mimo Veletekstila in PTT ter obhodiš prelepi novi kultumi dom Španskih borcev, pa odkriješ na drugi strani glavnega vhoda skromen napis knjiž-nica Jožeta Mazovca, odprta od 8. do 20. ure vsak dan razen nedelje.
Ob vstopu se spominjam sanj iz otroštva. Sanjalo se mi je, da so me zazidali. Bila me je groza popolne teme in uje-tosti. Vsa preplašena sem pri-čela tipati po stenah ozke ce-lice in ugotovila, da sem zazi-dana med same knjige. Bilo je strašno. Majhen, zadušljiv prostor, ki je dišal po starem papirju in plesnobi, tema in občutek nemoči sta me pre-plavila dogrla. Zavedanje, da so zidovi moje ječe knjige, se mi je kljub otrplosti vsidral v možgane. To me je nekako pomirilo. Strah se je razvezal in pomirila sem se. Znojenje je prenehalo, oči so se priva-dile temi. Nekje visoko pod stropom sem zagledala dro-ben pramen svetlobe. Stegnila sem se visoko na prste in se oprijela knjige ob žarku. S te-žavo sem jo izvlekla, a ob njeni teži je zdrknilo vame spoznanje; KO BOM PRE-BRALA DOVOLJ KNJl-GO, BO ZAME DOVOLJ SVETLOBE IN SONCA... Bilo je kot odrešenje. Te san je nosim s seboj kot drago-cen spomin na otroštvo.
S tem spominom premagu-jem stopnice v prvo nadstrop-je. Nisem poizkusila, čc dvi-galo dela. Ni važno. Važno je, da grem v knjižnico. Prvi vtis, ko odprem vrata, je barvna harmonija opreme, svetlobe, dostopnosti do knjig in nesli-šen korak. Prej smo bili vajeni hrupa s ceste, škripajočih vrat in tal, temačnosti in utesnje-nosti. Zdaj vsega tega ni več. Zdaj je to žlahtno okolje.
Drugi vtis je ponovljen, a vendarle drugačen od^prejš-
njega. Vseh osem delavcev te hiše ima topel, prijateljski in visoko strokoven odnos do obiskovalca. Zdaj so njihovi obrazi ožarjeni z delovno zmago preselitve, rešeni utes-njenosti, po domače poveda-no, zdaj še raje delajo, saj so dobili resnično primerno oko-Ije. Treba jim je čestitati, da so zdržali v tistih prostorih, da so razvijali sodobne oblike knjižničarstva, da so se pov-zpeli med pomembne kul-turne vrhove naše občine, da so bili že prej — in sedaj bodo še lažje — pomemben center tega mestnega predela. Poz-dravimo se kot stari znanci. Sprejmejo me kot člana 4000-članske svoje družine. Razkošen občutek!
Popeljejo me po sobah. Splošno izobraževalni in le-poslovni del, dela naših obča-nov, revije in časopisi, pro-stori za branje in študij, novi-tete. Novitete! Tu seveda korak zastane. Zahvalim se za spremstvo. Od tu dalje razi-skujem sama.
Imam kaj raziskovati. Na steni zagledam Kardeljevo sliko. Sto-pim v sobo španskih borcev. Na panojih fotografije pogumnih in poštenih Slovencev, ki so se vključili v boj za ponosnega svo-bodnega človeka vzatirani Špani-ji. Fotokopije pesmi španskih in naših pesnikov o tem boju me več kot prepričajo, da je novi dom utemeljena investicija. Najvaž-nejše besede opredelitve in do-kazi o junaštvih. vojaška odliko vanja, odličja in priznanja ter domicilna listina v vitrini so spodbuda za ogled tudi knjižnega dela te sobe. Tu je zbrana druž-bena misel. Domača in tuja. Poli-tika torej. Seveda! Iskanje naj-
bolj poštenega načina razdelje-vanja dobrin, to je politika. V teh knjigah so odgovori na vprašanja današnjega in delno tudi že ju-trišnjega dne. No pasaran! Geslo španskih borcev je tudi še danes sestavni del naše politike. Res, vredno je vztrajati na dobri poti. Ne vdamo se, pa naj se kaže zlo v kakršnikoli preobleki. Najbrž bodo komorne prireditve, take za malo obiskovalcev v tej sobi, na nov način izražale isto plemenito misel: NO PASARAN!
Utrujena sem že od množice vtisov. V glasbeni sobi si izberem Brahmsa. Ga pač ljubim in zoper Ijubezen ni zdravila. Nikogar ne motim s svojo Ijubeznijo. Le zame igra, povezana sva s slušal-kami in srcem.
Hočem že oditi iz tega vrta raz-košja 30.000 knjig, pa me desno od vhoda pritegne polglasno če-brnjanje otroških glasov. Dva, trije so si poiskali prostor v igral-nici, vsaj deset jih tišči glave v knjige. Kako tudi ne! Tu so slika-nice in pustolovske pa tudi zelo priljubljene zgodovinske knjige, pravjjcie vseh vrsl in, oh, katero bi si le izbral za domov! Majhni, majceni so se selili v sanje z dud-kami in medvedki, zdaj je njihova najljubša blazina domišljija. To najčudovitejše zglavje bogatijo s knjigami. V stiski bogastva se obrnejo na prijazno tovarišico knjižničarko. Tu je in ne moti jih. Vedno pa je pripravljena nevsi-ljivo svetovati pri igri in izboru — če vprašaš. Sicer pa si svoboden. Gledaš, kar hočeš. Igraš se, do-kler želiš. Bereš, dokler se ne utrudiš ali te neka misel ne pre-makne drugam. Kajti misli pre-mikajo. Zunaj sije sonce. Zače-tek šole. A knjiga je akumulator, ki bo pomagal zmagati nove uče-nosti. Raste nam rod. ki je obli-koval in ovrednotil pojem »zlate« knjige. Ta rod bo močan tudi v dejanju.
Zahvalim se za obisk. Odhajam iz doma Španski bord, iz njego-vega najžlahtnejšega dela — iz knjižnice. Vedno sem v filmih za-vistno opazovala bogataške knjižnice. Bleščavo utrujenosi. mir in spokojnosl teh prostorov sem vedno sprejemala kot izziv ti-slih, ki znajo živeti. kot osebno krivico sem doživljala zaprtosl teh osamljenih dragocenih vezav s kdo ve kakšno vsebino. Zdaj imam tako luijižnico. Ponosna sem nanjo. Dviga mi samozavest. JOŽA ZAGORC