z družboslovne knjižne police
JANKO PRUNK*
Slovenski narodni vzpon, narodna politika (1768-1992)
(Državna založba, 1992. str. 455)
Zaokrožena zgodba
Delo sestavlja pel poglavij. Zaokrožujeta ga temi o začetku slovenskega narodnega preporoda in ustanovitvi samostojne nacionalne države.
Začetno poglavje časovno zajema prvo stoletje slovenskega nacionalnega dozorevanja. Pojasnjuje pomen terezijanske dobe za Slovence, posameznike, ki so utrjevali slovensko narodno zavest (Mrak. Vega. Zois. Pohlin. Linhart. Vodnik. Kopitar, Murko. Čop, PreJeren. MikloSič. SlomSek. Blciwcis itd ), na novo oceni vlogo Ilirskih provinc v slovenski zgodovini in opisuje uveljavitev pojma Slovencev ter program Zcdinjene Slovenije. V nadaljevanju pi.le o taborih konec 60. in v začetku 70. let, ki so prvo »civilnodniibeno« politično dejanje večjih razsežnosti med Slovenci. Šele s tem je slovenski narod postajal navznoter m<xlerno strukturiran, saj sc je začel proces idejnopo-litične diferenciacije oz. politične pluraliza-cije. Pol do razpada habsburške monarhije, ki jo opisuje v drugem poglavju, označuje v slovenskem političnem prostoru utrditev treh političnih taborov: liberalnega, katoliškega in socialdemokratskega. Vsi so se v t. i. prevratnih dneh izrekli za zamenjavo državnega okvira: kljub opozorilom prostep strelca v katoliških vrstah - Šušieršiča. ki je pravilno ocenjeval namere Srbov kot večinskega naroda v prihodnji skupni drža-
■ v tubfiki z druibcKlavne kngitne police ob)avli«iiio krajie infonnalivne prikaze in recenzije
vi. V tretjem poglavju avtor reproducira 20. in 30. leta. položaj Slovenccv v tedanji Jugoslaviji, a tudi avtonomistične odpore unitari-zaciji države. Za celovito podobo položaja Slovencev med obema vojnama je nadvse pomembno, da je avtor vključil tudi primorske in koroške Slovence. Tisto, kar lahko bralec v tovrstnih knjigah redko prebere, je način interpretacije slovenske zgodovine med 2. svetovno vojno. Prikazuje narodnoosvobodilno in državljansko vojno, politične subjekte in njihove doktrine. V zadnjem poglavju V »federativni« Jugoslaviji na kratko vključi tudi uresničitev ideje Zedinjene Slovenije, t. j. ustanovitev in utrditev nacionalne države Slovencev.
'Okoli'' zaokrožene zgodbe
Prav malo je bilo na Slovenskem strokovnih del. ki bi naletela na tak odmev v javnosti. Po svoje izstopajo negativni, ki prihajajo iz ozke in v historiografiji manj uveljavljene skupine.
Janko Prunk sc je lotil tematike, ki je v zgodovinopisnih krogih povsod »rezervirana« Ic za ozek krog strokovnjakov. Besedilo. ki posega dve stoletji nazaj, ima v na.šem primeru namen zajeti celotno obdobje moderne politične zgodovine Slovencev kot naroda. Pisano na široko ciljno skupino; lako bo imelo ludi nekakšen političnokul-turni, ne Ic strogo znanstvenospoznavni učinek.
Ce bi upoštevali vse pripombe - pogojno jih imenujmo - pozitivistov Kermavnerjeve-ga kova oziroma zagovornikov zgolj -dogodkovnega zgodovinopisja - bi takšno delo. kot je Prunkovo, nikoli ne nastalo. Individualna strokovna stvaritev ne more imeti enciklopedične podobe nc po obliki ne po vsebini. Je pač skupek individualnih predstavitev sklada obstoječih političnih sporočil preteklega, pojasnitev in analiz le-teh. a (udi svojska. subjektivna rekonstrukcija preteklosti. V kritični znanosti objektivnost kol merilo znanstvenosti zamenjuje
mera veljavnosti. Nikakor ne bi bilo odveč, če bi «objektivne- kritike uporabile splošno verificirane metode kritične analize.
Vsi listi, ki to delo ne obravnavamo strogo «cehovsko«, vidimo v njem veliko več; tudi izhodišča za tista proučevanja, ki si za zgiKlovinopisje zastavljajo tudi netipična vprašanja.
Poleg tega nam je tuje ljubosumje (v slilu. zakaj jc prav on bil »prvi«), ki poraja pristranskost. to pa postavlja v ospredje vprašanje profesionalne etičnosti oziroma kodeksa etičnih meril, ki ga v leh polemikah tako pogrešamo.
Prunkovo delo jc nastalo v času. ko sc jc sistem znanosti relativno osvobodil potreb vsakdanje politike. Dejstvo je. da je la v preteklosti »posiljevala- znanost, s tem da jo je nenehno »usmeriala in vrednotno vezala«. V tej ujetosti v poltiko je znanost legitimirala početje politike, s čimer jc izkazovala svojo »uporabnost«. In »primernost«; ludi iz čislo pragmatičnih razlogov, da prejme dotacije, ki jih je dodeljeval politični p»xlsi-stem znanstvenemu. Prunko\o delo pa ni nastalo na podlagi nestrokovne motivacije, ni izraz potreb enotipskc politične opcije, izbora virov, lem in dogodkov, ni p<Kledica avtorjeve političnovrednotne opredelitve. Prunk jc prvič objavil nekatere strokovne ocene, ki so dejansko «inovacija« v slovenskem zgodovinopisju. Čemu torej takšen program nad delom, ki ga brez sirahu lahko damo ne le kot študijsko gradivo dijakom in celo študeniom. marveč tudi tujcu, da bolj spozna našo (p<ilitično) zgodovino. Zato upamo, da bo delo čim prej prevedeno ludi v kakšen svetovni jezik.
Milan Zver
ANDREJ ULE
Sodobne teorije znanosti
Znanstveno in publicistično središče. Ljubljana 1992
Živimo v času. ko znanstvena praksa krepko posega v vsakdanje življenje in zalo
jc razumljivo, da sc nam v zvezi z znanosljo postavlja veliko vprašanj. Dr. Andrej Ule. redni profesor za logiko in teorijo znanosti nu Filozofski fakulteti v Ljubljani, s svojo novo knjigo Sodobne teorije znanosti poskuša odgovoriti na nekatera izmed njih. Za iztočnico vzame tri vprašanja s področja znanstveno epislemoloških vprašanj: kakšna jc struktura znanstvenega spoznanja, kako sc znanstveno spoznanje oblikuje v stalnem dvogovoru med izkustvom in razumom in kako sc znanstveno spoznanje spreminja v vedno nove teorije. Avtor obravnava le probleme z uporabo moderne logike m znanstvenih melod dela. s čimer se uvršča v krog analitičnih filozofov.
Knjiga obsega 292 sirani in je poleg uvoda m kratkega pregleda dosedanjega Uletovega dela. ki ga Je napisal Franc Jerman, razdeljena na 6 poglavij. V prvem poglavju Kaj je znanost, avtor analizira sam pojem znanosti in ugotovi, da je to tipično družinski pojem, ki ga nc moremo opredelili z enotno definicijo. lahko pa natančneje opredelimo tipične primere in podobnosti med podskupinami znanosti. To nam omogoča, da znanost razlikujemo od vsakdanjega izkustva, umel-mmi. religije, tehnike. Pri nadaljnji obravnavi knjige se avtor omeji na podskupino empiričnih znaniKvli. ki poznajo metodično opazovanje in ekspenmenl in imajo zgrajene trdne teorije (naravoslovne znanosti, del psihologije, ekonomije in sociologije).
V drugem poglavju avtor najprej opredeli pojem znanslvene razlage, potem pa pinta vrste znanstvenih razlag, kjer sc nasloni predvsem na Neglovo in deloma Mcmplovo delitev: popolne razlage (deduklivna. induklivno-stalislična). nepopolne razlage (funkcionalno-lcleok)ška. dispozicijska. genetska) in predrazlage ali hevristične razlage. V naslednjem poglavju sledimo obširni razpravi o logičnem in epistemolo-škem značaju znanstvenih zakonov. Nadaljnje poglavje govori o strukturi in razvoju znanstvenih teorij. Po opredelitvi formalne strukture teorije izpostavi problem odnosa med opazovalnimi in teorijskimi termini (Carnapova trodelna razdelitev znanstvene teorije in kritike le-te). Sledi prikaz odmevne Kuhnove teorije o znanstvenih revolucijah. kje je prvi tematiziral pojem znanstvene paradigme, ki ga danes vsi lako radi uporabljamo. ter odgovorom, ki jih je ta teorija spodbudila pri K. Popperju. I. Lakatosu.