Dopisi.
Od Št. Krištofa na Štajarskem  10. oktobra, f Dragi bralci!  Naj vam žalostno novico naše doline na-
*) Kakošna je bezgova toča, bom o drugi priliki povedal.      Pis.
znanim, da nam je po dolgi bolezni 8. dne t. m. se sv. zakramenti previden, v Gospodu zaspal mnogospo-štovani in daleč okoli znani gospod Anton Horjak, po hišnem priimku Savs, krčmar in posestnik pri kolodvoru postaje Laške (Tuffer). Danes ob 10. uri spremili smo ga do hladnega krila matere zemlje. Ker je bil rajni selški ogleda šol, doslej občinski župan in načelnik okrajnega zastopa, spremili so ga udje okrajnega zastopa, občinski svetovalci in odborniki, vsa šolska mladina, veliko gospode obojega spola in toliko ljudstva , da je po mirodvoru vse mrgolelo. Bil je rajni skrben gospodar svojega posestva, skrben oče svojim še majhnim otrokom in zvest združenec svoji zakonski ženi. Po svojem dobrem srcu in bistri pameti je pomagal marsikomu iz zadreg, posebno rad pomagal je kmetu, bodi-si z denarjem bodi-si z dobrim svetom ; prihranil jim je marsikter kolek (štempel) pa tudi mar-sikter goldinar, ki bi ga bili sicer odvetniki vjeli; zato je pa tudi pri ljudstvu veliko veljal in mnogo solzic je za njim padlo z očes. Naj počiva neprecenljivi nam prijatelj v miru in bodi mu žemljica lahka!       J. Z.
Iz Koroškega 10. okt. V. (Trojna slovesnost.) — Srce mi še danes veselja igra, ko se spominjam lepe slovesnosti, ktere smo 29. septembra v St. Martinu v rožni dolini obhajali. Bilo je namreč posvečenje novega oltarja in prižnice, potem zlata maša prečasti-tega gosp. Jakoba CrepinŠek-a, duhovnega svetovalca in župnika v pokoji, in vrh tega še zlata poroka ta-mošnega učitelja častitega g. Jurja Torineka. Enake svečanosti kot je bila ta, ni je še rožna dolina doživela in je morebiti tudi nikdar več ne bo! Že na večer pred to slovesnostjo bila je veselica z umetnim ognjem, godbo in strelom. Druzega dne zgodaj v jutro zadoni zopet strel s cerkvenega griča in glasovi veselih godcev razlegajo se po celi rožni dolini in oznanujejo slovesni dan. Ob deseti uri bila je svečanost v cerkvi. Prvo je bilo posvečenje novega oltarja sv. Antona in prižnice, potem pa pridiga, v kteri so visokočastiti g. dekan novocerkovški namen obhajajoče slovesnosti prav na tanko in izvrstno razložili. Po dokončani pridigi pa so brali častiti gosp. jubilant svojo drugo, ali zlato sv. mašo, med ktero se je toliko ginljiva pesem prepevala, da so skoraj vsacemu v očeh igrale solze ginjenosti. Bila je ta pesem nalašč k tej slovesnosti po častitem gosp. Janezu Zdolšeku, izglednem učitelju novocerkovškem, zložena, kteri je, hvala mu lepa ! sam ta dan orgljarsko službo opravljal. Po dokončanem opravilu stopila sta vesela starčeka, mož in žena, obdana od svojih dveh sinov in hčeri, od svojih vnukov in predvnukov in drugih znancev in prijatlov pred oltar in prejela sta v drugič blagoslov sv. zakona, kte-rega so jima jubilant častiti gosp. Jaka Crepinšek delili. Po dokončani zlati poroki stopijo še gosp. Crepinšek na prižnico in se poslovijo s prav prijaznimi besedami. Tako je bila cerkvena slovesnost končana, in čez malo časa potem razlegali so se iz dvorane gosp. župnika kakor tudi gosp. učitelja glasovi vesele godbe po celi rožni dolini, ki je obhajala danes redko slovesnost.
Iz tržaške okolice piše „Primorec" to-le: „Do-pisnik iz Dutovlj v 34. listu „Novic" resnico govori; potrebno se mi samo zdi, dopisu še nekoliko pristaviti. Poleg vrlega dušnega pastirja je tam tudi prav priden župan, ki si veliko prizadeva za kmetijstvo in njegov vspeh in za sadonosne vrte. Vsak, kdor je imel priliko ogledovati sadni vrt, ki se tam nahaja, rad mi pritrdi , da si je župan zaslužil nesmrten spominek, zakaj drevesa, ktera je večidel zasadil z lastno roko ter jih goji kakor izkušen vrtnar, kazala bodo vnukom njegov bistri um in njegovo veliko marljivost, drevesa, ktera lepo rastejo tam ,   kjer je  poprej  le  sivi kamen rebra
347
348
iz zemlje molil. Posebno lepa je v Dutovljah zložnost med duhovnim pastirjem, županom in ljudstvom. Duhovnik svetuje, župan dela in soseščani pomagajo, in tako se z združeno močjo veliko koristnega stori, kar je v čast in v dobro vsej soseski."
Iz Ajdovščine 10. okt. — To poletje se je čitalnica naša posebno dobro obnašala. Imeli smo namreč vsako soboto shode, in vsako drugo ali tretjo soboto so bili prav živi ti shodi, ker smo vselej napravili majhne besede in zraven ali ples ali tombolo. Tudi gosti so se besed udeležvali, nekteri so pevali, drugi svi-rali na glasovir. Ljubeznjiva gospodičina Roža Froh-lihova iz Ljubljane je en večer nas razveseljevala se svojim prekrasnim glasom in ganljivim petjem. Slava ji! Gosp. Schuller iz Trsta je na glasovir kaj izvrstno sviral. Pa tudi domače gospodičine so nas razveseljevale. Gospodičina Hedvika Bjankova, kije 3krat na glasoviru prelepo svirala in naše veselje tako vekšala. Gospodičina Kozina Makovc-evaje dramatično predstavljala „Devico Orleansko" v dveh samo-govorih: „Obvari Bog vas hribi ljubeznjivi" in „Orožje spi, bitve grom praznuje", potem Teklo iz „Valenštajna" v dveh samogovorih: „0 hvala ti za opomin" in „Njegov me kliče duh." Ta gospodičina je pokazala, da je prav sposobna za dramatiko. Akcija je zmirom primirna in lahka, tudi kedar ima silne strasti izrazovati. Glas, govor, mimika in akcija vjemajo se popolnoma. 1. oktobra smo imeli veliko besedo; to pa je bilo le mogoče, ker so prišli dijaki iz okolice, in so razne pesmi pevali. Njih pevski vodja je sedmošolec gosp. Kocijančič iz Kanala, mlad muzikalni talent, ki si v Gorici zelo prizadeva, da narodnega petja lepoto kaže dijakom. — Poslušalci so bili zadovoljni, kar se dd, in so hvalili pevce z živimi živio-klici; morali so tudi več
Eesem ponavljati. — Po dovršeni „besedi" je bila za-ava „brez programa" prav živahna in vesela. Presrčno hvalo izrekuje čitalnica naša vsem častitim gospodičinam in gospodom, kteri so nam pripomogli, da smo tako lepo izvrševali to poletje čitalničin namen! Ker pa se bliža zimski čas in se zimo zabavna saisona, vabi naše društvo uljudno vse družbenike, da tudi za primerne zimske zabave blagovolijo skrbeti. Gosp. dr. Lavrič je pri omenjenih shodih več govorov imel in pri besedi 1. oktobra tega, ki ga Vam prikladam. *)
Novo mesto 10. okt. — 6. dne t. m. je prečastiti tukajšnji prost gosp. Jernej Arko slovesno obhajal drugo sv. novo mašo. Cerkev je bila prav okusno okinčana in ljudstva je mnogo došlo k tej slovesnosti. Po maši mu je bila izročena diploma častnega mestjanstva novomeškega v spomin mnogih zaslug za cerkev, mesto in posebno tudi za revne, kterim je tudi danes iz dobro tlj i vih njegovih rok došla miloščina. Stareji čitatelji ;,Novic" se gosp. prosta še spominjajo marljivega pisatelja iz Vodic, ki je krepko podpiral napredek in raz-vitek kmetijstva našega, kteremu je še zdaj podpornik kot predsednik poddružnice kmetijske novomeške; ža-libog, da je že mnogo let zastalo izurjeno njegovo pero na polji slovenskem! — Isti dan so Novomeščani tudi gosp. A. Lušinu, predsedniku c. k. sodnije ljubljanske in nekdanjemu tukajšnjemu pravdniku podelili diplomo častnega meščanstva.
S Pivke. — Na sv. Mihela dan t. 1. smo v srcu pivške doline lepo slovesnost obhajali. Imeli smo namreč poskušnjo novih orgel in prepričali se, da jih je pravi mojster delal. Ako delo mojstra hvali, hvalijo tudi naše orgle g. Franceta Goršiča. Prav čistega in prijetnega glasu so;   zato jih  pa  še  posebno umet-
*) Govor prines6 ,,Novice" drugi pot.    Besedi premakljina, nepremakljina se nam dopadate po analogii pritikljina.
niki zelo hvalijo. Kjer si cerkveni predstojniki hočejo novih orgel omisliti, si ne bodo lahko umetnejšega mojstra dobili, pa tudi ne lahko cenejšega kot je GoršiČ. Naše orgle z vožnjo in postavljanjem vred ne stanejo več kot 1100 goldinarjev. Čast toraj, komur čast gre, pa tudi hvala, komur hvala! Le-ta gre pa rajncemu gosp. Jan. Kalistru, ker iz njegove zapuščine se so le-te naši prostorni cerkvi primerjene orgle namesti poprejšnjih, še dobro ohranjenih se 6 registri, pa za našo-cerkev premajhnih izgotovile. Poprejšnje bi se manjši cerkvi še zmiraj dobro prilegle in to toliko bolj , ker njih cena ni prenapeta.
Iz Zagorja na Pivki. Ko je izhajati nehal „Slo-venec", obetalo se je, da kmalu namesto njega pride drug časnik vsaj trikrat na teden, če ne vsaki dan. Al ker ga le ni, prosimo vse tiste, ki ste za to: potrudite se, združite se, in skrbite, da dobimo na deželo vsakdanje novice ; mi Vam pa obljubimo gotovo pomoč in trdno podporo. — Nedavno so novo cesto od Sent-petra do Bistrice čez Brkine odprli, ktero so tudi Piv-čanje prisiljeni bili delati, in je ene manj, druge več? nektere celo do 400gld. stala; al čujte, ko so jo kmetje prekopali in zravnali, tedaj poglavitno reč naredili,, pristopila je gospoda in to novo cesto „cesarsko" krstila, pa tudi mitnico napravila.*) Vse prav in dobro; le vprašanje je: kdo bo plačal kmetom njihove žrnade, ki so jih mogli na ti cesarski cesti pustiti? al bodo ta kmetje vsaj mitnice oproščeni? kajti kar drug naredi,, drug ne more vživati, dokler mu stroškov ne povrne. Naj pristavim še to, da te nove ceste, ktera je dosti dalja in veliko bolj nevarna kot stara, celo treba ni bilo? zakaj cesta čez Zagorje bi se bila z veliko manjimi stroški dala poravnati, tako, da bi bila lepša kot una. Zato prosimo tiste, ki so za to izvoljeni,**) naj ob pravem času skrbijo, da se stara cesta popravi in tako v dober stan dene, saj Vam je znano, daje nekterim potrebno, da si služijo vsakdanji kruh. H koncu naj še naznanim, da je zagorsko cerkev nedavno naš dobrot-ljivi rojak gosp. Fr. Kastelic, zdaj trgovec v Trstu, obdaroval s tako bogatimi in lepimi cerkvenimi rečmi, ktere so se celo v Parizu delale, da so se sami škof, ko so memogrede z veliko zadovoljnostjo ogledovali cerkev, čudili. Al to ni še vse, ampak zraven tega je naš skrbni župnik še bolj imenitno darilo našemu kraju dobil, in to od druge dobrotnice gospe Kalistrove, tudi v Trstu, ki je pa podarila 6000 gld. za to, da se v Zagorji napravi fara in iz tega kapitala prihodnji kaplan oskrbuje. Ker pa mi teh darov drugače povrniti ne moremo, zato razodevamo le očitno prisrčno svojo željo: naj mili Bog Vama stoterno na drugi strani povrne, kar sta nam dobrega storila!
Iz Črnič v ipavski dolini. M. V-č-č. — Ljube „Novice", povedite našim starim vinskim kupcem, da letos imamo prav dobro vino iz zdravega grozdja; močno je kot 1865. leta. Nekdaj so nas v obilnem številu obiskovali vinski kupci iz ljubljanske okolice, ki so nam v usnatem pasu krog ledja ovitem denarce nosili; hvala jim bodi zato! Sedaj smo pa tudi zadovoljni, ako nam v žepu poštenih bankovcev prines6. Radi jih bomo vzeli. Zatoraj le na noge naši stari vinski kupci! z dobro kapljico vam hočemo postreči, pa tudi cene ne prenapeti.
Iz Kranjske gore 12. okt. F. P. — Pretekli teden je gosp. L. Dimic, tukajšnji gozdnarski oskrbnik, šel od nas v Kostanjevico.  Čeravno v zelo težavni
*) Ali ni to pomota? Saj nam ni jasno, kako more to biti? *¦) Prav bi bilo,   ako  bi cestni odbor   to   stvar   očitno pojasnil.                                                                                      Vred.
službi pri sekvestraciji, si je# blagi gospod, skrben za prid ljudstva in blagor domovine, vedil pridobiti splošno spoštovanje. Vsi njegovi prijatelji in znanci mu srčno vošimo zadovoljnost v novi službi.
Iz Ljubljane. Dunajski občinski zbor je nasve-toval 20. julija 1867. leta c. kr. ministerstvu notranjih oprav, naj se nabira po vsem cesarstvu denar, da se izdela v spomin otetbe presvitlega cesarja iz nevarnosti življenja obljubljena cerkev (Votivkirche) in da se v nej patronu svitlega ustanovitelja postavi v spomin oltar. Ta nasvet je ministerstvo potrdilo in na to se je že pričela nabira za omenjeni blagi namen po vseh krono vinah cesarstva. Dunajski zbor omenja v onem nasvetu ustanovitelja cerkve, blagodušnega mehikanskega cesarja Maksa, čegar grozovita smrt je vsacega z žalostjo presunila. On se spominja cesarja Maksa lepih in dobrih del, in pravi, da se žalost najbolj s tem dokazuje, da se pospeši izdelanje obljubljene cerkve. Povsod se že tega dobrega dela udeležujejo, zato je upati, da tudi Kranjsko ne bo zaostajalo za drugimi deželami. Naj tedaj blagovoli vsaki po svoji moči za ta spominek nekoliko žrtovati. Vredništvo „Novic" bo rado denar sprejemalo, daritelje naznanovalo in darove potem podalo c. k. deželni vladi, ktera ima za Kranjsko to zadevo v rokah.
—  [K stoletnici c, A:, kmetijske družbe 24. dne L m.) Stoletnica se začne ob 8. uri dopoldne v stolni cerkvi se slovesno sv. mašo , pri kteri bode čitalničin pevski zbor gospodov in gospodičin pel škofu Senjskemu dr. Ven-ceslavu Soiču posvečeno kompozicijo (Vocalmesse) g. A. Forsterja, pevovodja čitalničinega. Ob 9. uri se v magistratni dvorani, ki bode primerno okinčana, začne po že razglašenem programu občni zbor. Glavni odbor je gosp. dr. Jan. Bleiweisu dal častno nalogo, da govori godovnico (Festrede). Gosp. dr. Razlag, advokat in posestnik v Brežicah, pa tudi djanski ud naše kmetijske družbe in posestnik na Kranjskem, je napovedal odboru, da želi govoriti o osnovi gospodarske šole v Ljubljani. Da se častitim udom kmetijske družbe na večer napravi veselica, napravita jim čitalnica in dramatično društvo v dvorani čitalničini „besedo", ktere program je ta-le: Peli se bojo trije možki zbori (od dr. L. Prohaske, dr. Ipavca in A. Foersterja) in zbor od Pivo de, ki ga pojo gospodičine; razun teh 4 zborov se poje dvospev za sopran in alt, in na glasoviru se igra Thalbergova velika fantazija za 4 roke pod naslovom „Souvenir de Beethoven." Po vsem tem pride gluma (glediščina vesela igra) z imenom: „Na mostu" v enem djanji. Vmes svira c. k. vojaška godba.
—  (Ne zabimo ubozih!) Čitalnica je v poslednji seji na predlog gosp. dr. Orla sklenila, da po lepi dveletni navadi tudi letos naprosi milosrčne gospe in gospodičine, da združene v čitalnici šivajo ubogim šo-larčkom in šolarcam zimsko obleko, ki se jim daruje o božičnih praznikih. V ta namen pa je treba blaga, iz kterega se more razna obleka napraviti. Da se pa blago kupi, treba je — denarne pomoči. Sklenil je tedaj čitalničin odbor v ta cilj in konec dvoje: Prvo je to, da „Novice" razglasijo prošnjo: naj dobrotniki in dobrotnice v Ljubljani in zunaj Ljubljane blagovolijo z denarjem ali blagom pripomoči k tej milošnji in to, kar jih je volja darovati v ta namen, pošljejo gosp. dr. Orlu, držeč se vodila, da „dvakrat da, kdor hitro da." Drugo pa je to , da čitalnica združena z dramatičnim društvom 24. dne novembra zvečer napravi pevsko-drama-tično veselico, ki se konča s plesom, in za ktero se, kakor lani, vhodnina plača, pa tudi vsak ud sme svojih prijatlov pripeljati k veselici.   Nadjati se je
veselega večera, pa tudi — obile podpore ubogim; saj je Gospod Bog sam rekel, da Njemu damo, kar siromakom damo. Ne zabimo tedaj ubozih, zlasti, ko se huda   zima bliža!
—  Po odstopu mnogozaslužnega ravnatelja bogoslov-skih učilnic in seminišČa gosp. kanonika Jan. Novaka je prečastitemu stolnemu dekanu in kanoniku gospodu dr. Jan. Pogačarju izročeno ravnateljstvo bogoslovnih študij; ravnatelj seminišča še ni imenovan. Na mesto gosp. kanonika Velkavrha je za knezoškofij-skega kancelarja izvoljen bivši škofov kaplan in škofijske pisarnice registrator g. Mat. Pogačar; po njem izpraznjeno službo škofovega kaplana pa je dobil gosp. Jan. Grčar.
—  Ljubljeni naš župan gosp. dr. Gosta je prišel v pondeljek popoldne iz Dunaja nazaj. Na kolodvoru ga je pričakovala množica njegovih prijatlov in časti-teljev, da ga srčno pozdravi. Stvar, zavoljo ktere je šel na Dunaj, sicer ni še rešena, vendar imamo polno upanje, da se reši pravično in po željah velike večine ljubljanskih meščanov in dežele kranjske, ktera poznd in ceni zmožnost njegovo na vsako stran, pa tudi izvrstno župovanje njegovo. Kakor slišimo, je rekurs županov visoko ministerstvo poslalo slavnemu c. kr. deželnemu predsedništvu v sporočilo. V dokaz tega, koliko sočutje se razodeva gosp. dr. Costi o tej zadevi, s pisma, ki se mu je iz Notranjskega poslalo 7. dan t. m. v imenu njegovih volilcev, posnamemo nekoliko besedic: „Prav srčno Vam, visokočastiti gospod doktor! razodevamo vedno veče zaupanje, ter se pre-drznemo Vas opomniti: stojite nepremakljivo na pravični poti, in bodite uverjeni, da preganja tudi nas vo-lilce, kdor Vas preganja. Ce bi tudi, česar misliti ne moremo, nasprotniki Vaši dosegli svoj nesramni cilj in konec, ne bi vendar prav nič dosegli, kajti ljudstvo slovensko stoji toliko trdnejše z Vami in za Vami!"
—  Ne voljen je vsak mestnjan, kteremu strast ni še pameti zmešala, bral lokalno opazko v 235. listu „Laib. Zeitg." Proti temu v obče, da se interpeluje župana-namestnik, zakaj da ne skliče mestnega odbora, ne moremo nič ugovarjati, ker vsak odbornik ima pravico do take interpelacije, čeravno mislimo, da gosp. župana-namestnik že sam ve, ali je zbora treba bilo ali ne. — Al da se interpelacija podpira tudi s tem, da bi tudi ljubljanski mestni odbor moral tuliti z volkovi, ki dandanes tulijo nakonkordat, to morejo zahtevati le taki, ki manjšino delajo za večino in po takem, kakor Nemec pravi, „die offentliche Meinung falschen." Ce je kaka „Aufregung" o konkordatnih zadevah pri nas v Ljubljani in sploh na Kranjskem, za gotovo lahko rečemo, da velika večina našega mestjanstva in slovenskega naroda je „aufgeregt" zavoljo tega, da nemški „libe-ralci" v dunajskem državnem zboru divjajo zoper kon-kordat, kakor da bi bil on kriv nesreč avstrijskih,, slepi pa so o pravih črvih, ki spodjedajo Avstrijo. — Ona opazka zarad našega visokospoštovanega gospoda župana pa je taka, da ne moremo zatreti začudenja, da kaj takega beremo —- v vladinem listu!
—  (Poberki s časnikov.) ? dopisnik ljubljanski v 233. listu „Tagespošte" ne more svojega žolča zatreti, da je gosp. dr. Costa v priznanje županijskih zaslug svojih dobil sijajno zaupnico, in ker ne more drugače, zgrabi po navadi orožje laži in kvasi, da ni „kapitala" in „inteligencije" v teh podpisih. Ako ta pisač, ki sam sebe zatajuje , rekoč, da je „ausser aller Parteibewe•• gung stehend" (oder was?) ima poštenje, naj gre podpise gledat, pa bo videl, da samo trije, ki so med drugimi premožnimi in veljavnimi meščani podpisali adreso, imajo več „kapitala" kakor vsi „rJ kapitalisti" skupaj.    Kar pa se „inteligencije" tiče, vsak ve,
%
349
da narodni možje nikjer ne hrepenijo po tem, da bi jim policija diplomo „inteligencije" dajala. Gola laž so „die v i e I e n Kreuze der Schreibensunkundigen." Naposled se „Tagespoštni" pisač napihuje za žabo v Esopovih basnih, češ, da ta njegova pisarija naj veljd za ,,Ge-genadresse"! To je zopet druga, čisto nova iskra „Tagespoštne nemške inteligencije", da se adresa proglaša — brez adresovalcev (pismo — brez podpisa), kakor se šopiri „kapital" — brez kapitalistov, „inteligencija" — brez inteligencije! Ali ni to pravi „Narrenthurm" ?! Pa sej je preošabni revež pisač kmalu dobil nezaupnico od svoje lastne stranke, kajti danes donaša „Laib. Zeitg." a dre s o, ki jo je 13 (nesrečna številka!) mestnih odbornikov, zedinjenih z gla-sovitim „kapitalom" in „inteligencijo" poslalo državnemu kancelarju. Večina mestnih odbornikov bode gotovo protestovala proti jalovemu napuhu trinajsterice in naredila „komentar" njenemu pismu.
— Včeraj  popoldne   so   naložili na  novi   most 140 centov kamenja, da se skusi trdnost njegova.
350