anderson zašlo je sonce PREMIERA V ČETRTEK, DNE 6. MAJA 1954 MAXWELL ANDERSON ZAŠLO JE SONCE Drama v treh dejanjih (petih slikali) Nastopajo: Trock..............................................Jože Pristov Shadow _................................. Mirko Cegnar Garth.....................................Laci Cigoj Miriamne .............................Anka Cigojeva Esdras............................. 'Marijan Dolinar Rokodelčič ...............................Jože Kovačič Prvo dekle.........................................Klio Maverjeva Drugo dekle...........................Nada. Buvdaževg Sodnik Gaunt.............................France Trefalt Mio ......................................Janez Eržen Carr ....................................Bogdan .Fajon Herman.............................................Tone Dolinar Lucia ....................................Metod Mayr Piny...................................Mara Černetova Mornar....................................Jardo Gogala Policaj ................................. Janez Grašič Radikalec.................................Lado Štiglic Seržant ..................................Tone Eržen Moža v sivem.......................... . * * * * * * Newyorško predmestje, bližnja preteklost Sodelovali so: Prevod....................................Janez Žmavc Režija .........................IGOR PRETNAR k. g. Scena ....................................Niko Matul Kostumi...............................Tanja Bcdenkova Predstava traja dobri dve uri Daljši odmor po 3. sliki JUGOSLOVANSKA PRAIZVEDBA Prešernovo gledališče Kranj Maxwell Anderson Davno pred našo uprizoritvijo so ameriške oblasti aretirale organizatorja delavske stavke Sacca in Vanzettija, poštena Italijana, ter ju poslale na električni stol. Obdolžili so ju umora. Ves svet 'je ogorčeno protestiral. Sodišče je bilo podkupljeno. Podkupljene so bile priče, krive prisege so bile očitne. Justični umor! Tako se maščuje visoka demokracija nad državljani, ki so neljubi razredu bogatašev. Ko je bil Maxwell Anderson še poklicni žurnalist, je kooperativno s Haroldom Hickersonom pograbil za hvaležno snov in jo kot socialno politični argument obdelal v drami Bogovi neurja (Gods of the Lightning, 1928). Žurnalistični stil in preočitna tendenca jemljeta delu pravo vrednost. Anderson je to prav dobro čutil, zato se je 1935. leta povrnil — ne kot žurnalist, ampak kot pesnik — k isti temi. Junaka nista več oba delavska voditelja, pač pa sin enega od obeh obsojencev. Mio, tako mu je namreč ime, pride po sledi, ki jo je odkril v političnem pamfletu profesorja Hobhousa, v predmestje New Yorka, kjer upa, da bo našel edino pričo, ki bi bila lahko s svojim pričevanjem rešila očeta, ki pa po volji vlade in njenih zakonov ni bila zaslišana. Hobhouse je prelistaval zaprašene sodne akte in objavil akutne zaključke k aferi Romagna: „Garth Esdras ni bil zaslišan!" Mio se je peš napotil čez ves kontinent, da bi. našel Gartha, ki se skriva v zakotni kleti, in dokazal vsemu svetu, da je bil oče po nedolžnem obsojen na smrt. Naključje pa hoče, da najprej naleti na Garthovo sestro Miriamne, ob kateri pozabi na vsa bridka leta uboštva, sovraštva in strahu, ki so ga spremljala vse od detinstva in mu krepila edino željo, da bi nekoč mogel maščevati očeta, nesrečno mater in svojo žalostno mladost. Zdaj bi se mu želja spolnila. Ne odkrije le Gartha, ampak tudi sodnika Gaunta, predsednika porote, ki je sodila očeta, in Trocka, vodjo gangsterske tolpe, katerega zločin so naprtili nedolžnemu delavcu. Toda Mio ljubi in je ljubljen prvič v življenju in namesto za maščevanje, ki bi prizadelo tudi Miriamne, se odloči za odpuščanje, za negotovo usodo, za slepo srečo, — ki prinese obema mladima zaljubljencema smrt. Zašlo je sonce, ki nosi v originalu poetični naslov Winterset (po naše bi lahko rekli samo s prozaičnim |prevodom: Zima se je ukoreninila, Prišla je zima, Zavladala je zima itd., vse v smislu brezupnega življenja), je Andersonov največji življenjski uspeh. Dve leti poprej je dobil za slabše delo Obe vaši hiši (1933, satira na Kongres) Pulitzerjevo nagrado, kar pa ne upravičuje omenjeno ustanovo, da mu je ni ponovno priznala za Winterset, ki je bil vsekakor najboljše delo sezone. (0'Neill je dobil tri Pulitzerjeve nagrade.) Razočarani gledališki kritiki (nagrado je prejel tega leta Joe Akins za Staro devico) so se zaradi tega združili v Drama Critics Circle in osnovali svojo ustanovo za letno podeljevanje najvišjega priznanja objektivno izbranemu gledališkemu ustvarjalcu. Prvi nagrajenec je bil Anderson: za Winterset. * Maxwell Anderson (]rojen istega leta kot 0'Neill, 1888) spada v tisto plejado dramatikov, ki je zablestela neposredno po 20. letu, ki je bilo leto 0'Neillovega prvega vzpona in rojstna letnica moderne ameriške dramatike. V zadnjih tridesetih letih je napravila tak skok iz provincialnega in puritanskega capljanja za evropskimi vzorniki, da že lahko govorimo o ameriški nacionalni dramatiki. Mlado nacionalnost, s katero se Amerika tako rada ponaša, bi raje zamenjal s pojmom velikega raznorodnega kolektiva. Ravno občutek velikega, sigurnega, naglo porajajočega se kolektiva je mogel roditi tudi močno, jasno in nikakor ne specifično nacionalno umetnost, kakršno Evropejci tako radi pojmovno akceptiramo, kadar ne moremo svojih duhovnih zalog eksportirati niti preko svojih notranjih meja. Pojem nacionalne umetnosti vežem na tisto odliko, ki naj bi jo imela vsaka prava nacionalna umetnost (govorim o dramatiki): da namreč zaradi svojih kvalitet (mislil predvsem idejno vsebinskih) prerase okvir svojih meja in postane — že ob svojem nastanku — last vsega človeštva. Sicer pa Amerika (Združene države) nima nič bogatejše dramske tradicije kakor mi, Slovenci. Proporcialno je celo revnejša. 1787. so nekje uprizorili šibko delo malo pomembnega pisatelja Royalla Tylerja. Dve leti pred Linhartovo Županovo Micko. Zatem pa celih sto let tako rekoč nič. Dve leti pred 0'Neillovim inastopom je kljub obetajočim pisateljem in kljub rojstvu številnih gledaliških družin in hramov še vedno zaostajala za Evropo. Vzrokov za to je več. Priseljenci so bili v Novem svetu prezaposleni, da bi lahko višek njihove energije zgradil svojo lastno kulturno nadstavbo. Vsak dan je obetal nov lov za srečo, zlato je profaniralo čustva, vse se je zmehaniziralo, standardiziralo, Scena iz Lope de Vegovega »Ljubavnega vozla« podredilo neizprosnemu principu boja za obstanek: dog eats dog (pes žre psa). Človek je le še atom ogromne mase, ki jo upravlja titanska mašinerija trustov, svojih lastnih doživetij nima, niti svoje duše, mišljenje mu diktirajo časopisi in če se vsemu temu upre, ga bo džungla uničila, kakor je Luisa Adamiča. Dežela nepojmljivih nasprotij. Kljub visoki demokraciji je rasni problem še vedno velika ovira idealnemu formiranju nacionalnosti. Se vedno so v Ameriki „tujci“ (foreigners), v katerih se ne pretaka čista anglosaška kri. Menim Evropejce, — črnci so rasni problem zase, — ki so se kasno priselili v Novi svet in jih ljubosumni nacionalni duh prvih pionirjev in lastnikov še ni popolnoma priznal za sodržavljane. Sacca in Vanzettija je spremljala ista mržnja na električni stol. In vendar si Amerike ne moremo zamisliti brez te čudovite mešanice Špancev, Francozov, Nemcev, Jugoslovanov, Poljakov, Ircev i. dr., ki še vedno žive s svojo materinščino, obenem pa ne marajo biti drugega kot Amerikanci. Za primer vzemimo samo New York, kjer je več Italijanov kot jih ima Rim. Pravo babilonsko mesto s svojimi kitajskimi, židovskimi, črnskimi četrti — in vendar neločljivo povezanimi s prihodnostjo bodoče nacije, katere dušo in karakter zna tako mojstrsko, s predestinirano jasnovidnostjo oslikati Armenec William Saroyan v svojih povestih, romanih in fantastičnih dramah. * Maxwell Anderson se je rodil v Pepsylvaniji v družini babli-stičnega duhovnika. Mladost je preživel v Severni Dakoti, kjer je tudi dokončal univerzo. Po sedmih letih profesure, — poučeval je angleščino, pa je sprejel mesto urednika pri listu „Bulletin“ v San Franciscu. Kot dramatik je bil sprva pod vplivom Skandinavcev. Skupno z Laurencom Staljingsom je kasneje napisal nekaj dram, med katerimi je najboljša What Priče Glory (Za kakšno ceno je slava, 1924), ki jo je pred vojno uprizorila ljubljanska Drama v nemški adaptaciji (Rivala). S to dramo iz frontnega življenja vojakov, ki je bila za svoj čas prava senzacija, sta porušila zgradbo lažne romantike, ki je vnašala iluzorne ideale in herojsko navdahnjene pustolovščine tudi v vojaško življenje. Čeprav ima delo še precej značilnosti malodrame, je zaradi realističnega ambienta in jezika precejšnja prelomnica v tovrstnem žanru. Kljub težnji po realistični vsebini se le ni mogel čisto izneveriti svojemu romantičnemu bistvu. To in pa hrepenenje po absolutni lepoti sta mu narekovala, da se je pričel ukvarjati s stilističnimi problemi. Večino del je napisal v verzih (Itudi Win-terset, ki je za našo uprizoritev preveden v prozo), kar seveda za drame s historičnim sujetom ni nikak problem (Kraljica Elizabeta, Marija Škotska). Uspel pa je tudi v sodobnih temah (Kovač iz nižave, Noč na Taosu, Visoka pečina). Vsekakor zanimiv je za nas Andersonov pogled na svet. V Wintersetu je napadel ameriško justico, ki je vsa v službi vladajočega razreda; v Knickerbocker Holiday (Praznik Newyorčana) diktatorske ambicije; v Maski kraljev, ki je tragedija Rudolfa Habsburškega, pa sledi načelu, da staro zlo rodi novo zlo, novi tirani zamenjajo stare. Kljub idejno napredni orientaciji je Anderson dolgo zanikoval koristnost revolucionarne dejavnosti. Toda s triumfalnim pohodom totalitarizma v Evropi je moral po nujnosti svojega genija revidirati tako stališče. To se je zgodilo 1939. leta, ko je v poetični drami Key Largo jasno povedal, da ne more in ne sme nihče stati v borbi za človeštvo ob strani. Njegov junak, ki dezer- L. Štiglic: Marin in M. Cegnar: Otavio v »Ljubavncm vozlu« tira iz Internacionalne brigade v španski državljanski vojni, še vrne domov v Ameriko, kjer pa odkrije isto zlo, proti kateremu se je boril v tujini. Nazadnje zaključi, „da mora človek umreti za tisto, v kar veruje... in če noče, pdtem ne bo veroval v ničesar več — in to je prav 'tako smrt.“ Rabin Esdras je v Wintersetu poosebljenje popolne pasivnosti v odnosu do kolektiva in družbenega zla, vendar le relativno vpliva na Miove odločitve. Mio pride do spoznanja, da je boj brezupen, zato, ker bi sicer njegovo maščevanje zadelo' tudi Miriamne. Spoznanje, ki mu ga sugerira Miriamne, da bi se tudi oče odpovedal maščevanju, je šibkejše; je pravzaprav le razumljiva konsekvenca predolgega trpljenja, želje po maščevanju, ki se po logiki prena- sitosti nazadnje obrne v ljubezen. Zdaj, ko se mu življenje razstre v srečnejši luči, ko ga zapusti ta notranji nemir, ki je bil vsa gonilna sila njegovega življenja, mora nujno umreti. Ne pade kot simbol krščanske ideje o odpuščanju, ampak kot šibek posameznik v boju z industrializirano civilizacijo. Akcija ali beg od nje, — kadar se človek odloči za pravično stvar, je oboje blizu smrti. V Miovi smrti je končno vendarle potrdilo Andersenovega kasnejšega spoznanja: ....da mora človek živeti in umreti za tisto, v kar veruje1*. Razumemo Miovo odpoved, ker razumemo, da je bil mlad in da je bil v tem neenakem boju čisto sam. Če si je za hip zaželel sonca in ljubezni, če je pozabil na svoje poslanstvo, saj je moral za to umreti. Umrl je mlad in čist. Samo mladi ljudje ljubijo resnico in pravico. V tem sta Andersenova vera in upanje v novo mladino. J. Z. Karakterji v drami Zašlo je sonce V vsaki gledališki igri je najvažnejša njena Vsebina, njena ideja, ki jo pisatelj — dramatik razkriva s konflikti v svojem dramskem delu. Nosilci razvoja dramatskega dogajanja in povzročitelji konfliktov, ter Is tem tudi glavni nosilci ideje v gledališki igri, pa so nastopajoče osebe — karakterji. Z njihovim jezikom, z njihovimi postopki in dejanji nam razkriva avtor svoje misli, osnovno idejo svojega dela. Poglejmo, kaj nam v tem oziru pove analiza karakterjev nastopajočih oseb v drami Maxwella Andersona: „Zašlo je sonce". Veliko je dram, v katerih nastopa junak, ki je glavni nosilec avtorjevih idej in v katerega avtor daje največ samega sebe. V drami „Zašlo je sonce" je taka oseba judovski rabin Esdras, ki po dogajanju sicer ni poglavitna oseba, je pa zato po svojih filozofskih nazorih, ki so istovetni s svetovnim nazorom samega Max-vvella Andersona. ..Maščevanje nima smisla, vse je v odpuščanju", to je osnovni motiv Esdrasa in Andersona. Ta bistri starec Esdras, z značilnimi potezami judovske inteligence, ki hoče rešiti življenje svojega sina in njegov duševni mir s svojimi filozofskimi nauki o odpuščanju, o brezsmiselnosti borbe za pravico s tem, da to, kar je storjeno, pa ostane prikrito, ni greh in ni zločin, ta Esdras je plod predvojnega Maxwella Andersona, kajti druga svetovna vojna ga je itemeljito demantirala in izpodbila tla tej njegovi filozofiji. In Anderson je kot resničen umetnik tudi priznal svojo zmoto, priznal in popravil v drugih delih (Key Largo), zlasti po drugi svetovni vojni. Zaradi tega je bilo potrebno v naši uprizoritvi potisniti Esdrasa nekoliko bolj v ozadje in omejiti njegovo filozofiranje do stopnje, ki ne zakriva njegovih bistvenih potez. Scena iz J. van Drutenove komedije »Grlice glas« S tem je izstopila v ospredje ideja, jki je bila pri avtorju nekoliko manj poudarjena, namreč da v kapitalističnem svetu za reveže ni niti /pravice, niti osebne sreče. Težak pritisk tega sistema čuti justica, kakor tudi posamezniki v svojem zasebnem življenju. Mislim, da nam avtor te korekture danes ne zameri, saj že sam Esdras proti koncu drame spoznava, da je nekje /zastarel, da nima prav, kajti kljub vsemu oportunizmu je Esdras le poštenjak in dober človek. „Bila sta bolj pravična kot midva" /pravi Esdras svojemu sinu o Miriamni in Miu. In s tem stavkom tudi močno omaje svoje prejšnje filozofske misli. Njegov sin Garth Esdras je sokriv justičnega umora Barto-lomea Romagne. To, da je zašel na pot zločina, je pripisati predvsem socialnim vzrokom. Bedno življenje, stremljenje po nečem boljšem, pa nikjer nobene možnosti za pošteno delo, po drugi strani pa možnost, zaslužiti denar na lahek način, ito ga je pripeljalo do tega, da je postal sodelavec Trockove tolpe. V svojem bistvu pa je Garth Esdras dober človek; to potezo je hotel avtor potencirati tudi s tem, da ga prikaže kot ljubitelja glasbe, kot mehkega človeka. Garth se zaveda svoje bednosti, vest ga neprestano muči, on pa bi rad živel mirno. „Uredil -bi si rad življenje", pravi. In vedno bolj čuti, da je edina rešitev za njegov duševni mir — priznanje. Da pa se zato ne odloči, je v marsič:m kriva očetova filozofija prikrivanja, ki mu sugestivno preprečuje priznati zločin. Skratka nima dovolj moči, da bi premagal strah pred kaznijo in ovrgel očetove argumente. Tudi Esdrasova hči Miriamne bi hotela biti srečna. Njo vse do prihoda Mia ne mučijo nikakršni moralni konflikti. Toda srečna kljub temu ni. Življenje ji mineva trdo, brez ljubezni, brez veselja In v takih okoliščinah je prezgodaj dozorela. Zanjo se življenje spremeni s prihodom Mia. V njem nenadoma spozna vse to, kar je najbolj pogrešala — ljubezen. Toda s tem se pojavi v njeni duši tudi nepremostljiv konflikt med ljubeznijo do Mia in ljubeznijo do brata Gartha. Ljubiti Mia, pomeni obsoditi na smrt Gartha. To nežno in subtilno bitje skuša rešiti ta problem s kompromisom in ko se ta ne posreči, je v svoji veliki ljubezni pripravljena žrtvovati tudi svojega brata, saj je sama spoznala, da je le-ta kriv. Toda prepozno je; ,pa tudi ta žrtev ne bi prinesla srečnega in mirnega življenja Miriamni in Miu. Zato je edina rešitev — smrt. Mio je oseba, s katero je hotel avtor pokazati brezsmiselnost in pogubnost ideje maščevanja in trmaste borbe za pravico. Saj Mio za te ideje žrtvuje svojo osebno srečo in življenje. Nekaj korziškega je v tem fantu. Sam pravi o sebi, da je obseden od sovraštva in koprnenja po maščevanju. Življenjske razmere so ga napravile prisiljenega cinika in mračnjaka. Človek se zdrzne nad njegovim strupenim humorjem. In nehote najdeš precej potez nekakšnega modernega Hamleta. Njegova pubertetna zaletavost in teatralnost v trenutkih, ko govori o svojem očetu, o svoji ideji maščevanja, pa se prepleta s čistimi zvoki preprostega, dobrega fanta, ki ljubi in je ljubljen ter v tej ljubezni dobiva svojo res- nično podobo. Toda ko to podobo tudi docela dobi, je že prepozno. Spoznanje teorije odpuščanja ne more razrešiti konflikta, ki smo ga nakazali že pri liku Miriamne. Izredno zanimiv in kompliciran je lik sodnika Gaunta, ki je pravzaprav pravi morilec Bartolomea Romagne. Ta justični umor pa prav gotovo ni bil edini zločin. Kot mladega in ambicioznega sodnika, ki je živel v slabih razmerah, ga je izkoriščala oblast za dosego svojih ciljev pri raznih razpravah proti osebam, ki so bile oblasti neljube. Kasneje pa so se pričele posluževati njegovih „uslug" tudi razne gangsterske „družbice“. Teža teh zločinom, posebno še justičnega umora Bartolomea Romagne, pa je zapustila svoje posledice na psihi sodnika Gaunta, ki je zaradi tega na svoja stara leta zblaznel. Kljub svoji blaznosti pa ima Gaunt tre-: nutke, ko je skoraj popolnoma razsoden in zdravo misli ter na zelo prefinjen način izraža svojo zločinsko naturo. Kadar pa se mu um omrači, govori zmedeno in nerazsodno ter največkrat skuša opravičevati svoje postopke pred docela tujimi ljudmi. Toda tudi v blaznosti hoče Gaunt odbržati svojo sodniško avtoriteto in zagovarja ter zahteva formalno izpolnjevanje zakonov. V teh formalnostih, v katerih je tako točen, išče namreč uteho in moralno zadoščenje za bistvene propuste, ki jih je zagrešil v svoji sodni ki praksi. Osnovna tendenca sodnika Gaunta pa je: zabrisati resnico o svojih nečednih poslih in doseči duševni mir. Prvo se mu sicer posreči, vsaj kar se tiče javnosti, ki ni imela priložnosti zvedeti za Miova odkritja v zvezi s člankom profesorja Hobhousa o sodni aferi pri procesu proti Bartolomeu Romagna, zato pa se zaman trudi, da bi dosegel drugo, duševno pomirjenje. Ko v predzadnji sliki zapušča prizorišče, potem ko se je docela razgalil pred Miom in Esdrasovo družino, vidimo odhajati človeka, ki je moralno docela pobit in uničen. Za tega človeka ne bo več miru do konca njegovega življenja. In ta kazen je vsekakor hujša od smrti. Končno nam izmed glavnih nastopajočih oseb ostaneta še dve figuri iz tako imenovanega gangsterskega sveta. Trock Estrella in Shadow. Trock je vodja gangsterske bande, ki je večji del svojega življenja prebil po raznih jetnišnicah. Tu si je tudi nakopal jetiko in slednjič prišel s svojo boleznijo v zaključno fazo, ko mu je usojeno živeti samo še šest mesecev. Trock, večkratni morilec, ki je ubil tudi blagajnika, zaradi katerega je bil potem po nedolžnem posajen na električni stol Miov oče Bartolomeo Romagna, pa se krčevito oklepa tistih šest mesecev življenja. Hoče jih na vsak način preživeti in je pripravljen zato tudi ponovno ubijati. In ko J. Eržen: Bill A. Hlebcetova: Olive izve, da obstoji nevarnost ponovne preiskave v zadevi Bartolomea Romagne, se z vso strastjo vrže v borbo, da bi to preprečil, da bi si zagotovil življenje še za tistih preostalih šest mesecev. In res Trock Estrella seje smrt okoli sebe, padeta Miriamne in Mio, pade Shadow, ker mu Trock ne zaupa. Toda Trock čuti tudi smrt v sebi in ve, da ji ne bo ušel in ko v zadnjem dejanju odhaja z odra, ko še zadnjič slišimo njegov kašelj, ki se izgublja tam zadaj za brooklynskim mostom New York Cityja, se nam zdi, da odhaja človek, ki je že dejansko mrtev in da je bila pri tem človeku priroda, ki mu je namenila smrt, pravičnejša od justice, ki je namesto njega poslala v smrt nedolžnega človeka. Drugi gangster Shadow ni prav nič podoben Trocku. To je nekakšen tip gangsterja-viteza, ki veliko da na gangsterske običaje, pravila in „čast“. Ko pade pod streli, ki jih je zanj naročil Trock, ni njegova prva misel, rešiti svoje življenje, poiskati si zdravniško pomoč, temveč maščevati se nad Trockom, pa čeprav bi moral zaradi tega umreti. Drugače pa je Shadow veliko lahkotnejša figura od Trocka. Je veliko treznejši in razsodnejši ter ima dokaj smisla za humor. Tudi kar se inteligence tiče, prekaša Trocka. Tega se zaveda in ko začuti Trockove slabosti, ga hoče živčno razrvati in sam stopiti na njegovo mesto. To njegovo K. Maverjeva: Sally J. Eržen namero pa je Trock s svojim instinktom začutil in s tem je bila tudi izrečena nad njim smrtna obsodba. Preveč bi nam vzelo prostora, ako bi se mudil še pri postranskih figurah, ki jih je v tej igri precej, a so vse zelo plastične in pripomorejo k temu, da zaživi pred nami resnično podzemlje New York Cityja z vsemi svojimi grozotami in poezijo obenem. Morda so nam ti gangsterji, sodnik in ostali nastopajoči nekje tuji. Razumljivi in blizu so nam pa po tisti večni borbi med dobrim in zlom, blizu sta nam Mio in Miriamne v svojem hrepenenju po pravici, sreči in ljubezni, ki jo v kapitalističnem družbenem sistemu ne moreta doseči. In v tej resnici je tudi največja vrednost drame Maxwella Andersona „Zašlo je sonce", čeprav v njej ne najdemo niti najmanjšega upanja, da bi v tej deželi kdaj „vzšlo sonce". Toda upamo, in prepričani smo, da bo slednjič le vzšlo sonce, ki bo posijalo tudi na to deželo. I. P. PG čestita svojim obiskovalcem k prazniku dela Gledališke novice Najstarejši igralec na svetu je star sto let. Pretekli mesec je praznoval osemdesetletnico svojega (umetniškega udejstvovanja. Piše se Ludvik Šolski, svojo gledališko pot pa je nastopil leta 1875 v gledališču »Slowacki« V Krakovem. Življenje Ludvika Šolskega je zvezano z zgodovino modernega gledališča na Poljskem. Bil je odličen igralec, upravnik gledališča in režiser. Bil je eden prvih gledaliških ljudi, ki so (uporabljali na odru plastična scenerijo. V svojem življenju je igral več (kot 1500 vlog in režiral na stotine odrskih del. Na gradu Elsinor, severno od Kopenhagna, bodo letos proslavljali desetletnico »Narodnega gledališča na prostem«. (V Elsinorju se dogaja Shakespearova tragedija o Hamletu.) Danska vlada je za proslavo elsinorskega gledališča povabila najboljše angleško gledališče Old Vic na gostovanje. Igrali bodo seveda Hamleta. To bo meseca junija. Iz Danske bo Old Vic odpotoval na gostovanje v Švico, od tam pa v ZDA. Arthur Miller, ki je dosegel pri nas velik uspeh s Smrtjo trgovskega potnika, je napisal tudi. dramo Lov na čarovnice, ki jo igrajo skoraj po vsem svetu. Drama obravnava resničen dogodek iz Amerike XVII. stoletja, ko so v mestu Salernu (blizu Bostona) lovili čarovnice in so ljudje izgubljali pamet v psihozi preganjanja in sumničenja. — Ljudje so začeli govoriti, da je Millerjeva drama naperjena zoper makartizem, Inakar je moderni ameriški inkvizitor postal pozoren in ugotovil, da je drama v resnici protest zoper njegovo desničarsko bolezen. In že je začel preganjati »čarovnika« (Millerja. V Evropi igrajo trenutno Lov na čarovnice z velikim uspehom v Berlinu (Schiller Theater) in v Bruslju (Narodno gledališče). V Parizu bo gledališče Sarah Bernhard odprlo z Millerjem novo sezono. Piccolo Teatru v Milanu je gledališče, ki si je priborilo mednarodno pozornost. Lansko leto so igralci tega gledališča dosegli s svojim gostovanjem v Parizu triumfalen uspeh. Gledališče vodi Giorgio Strehler, ki ga štejejo za enega najboljših režiserjev današnje Evrope. Posebno (slovijo njegove režije Goldonija jn Shakespeara. Letos je postavil na oder Julija Cezarja v čudoviti inscenaciji Pietra Zuttija. Velik uspeh je doživela tudi drama Sest dni, ki jo je napisal italijanski dramatik Ezio d'Errico in Anouilhov Škrjanec (drama o Ivani Arški), kjer je doživela velikanski uspeh igralka Lilla Brignone. V Braziliji je najpomembnejša osebnost gledališkega življenja francozinja Hcnriettc-Morincau, ki živi tamkaj že izpred vojnih časov. Njena zasluga je, da je brazilsko gledališče krenilo na moderna pota. Ustvarila si je svojo lastno gledališko družino, s katero gostuje po brazilskih mestih. — Poleg gledališča Henriette Morineau je najboljše brazilsko gledališče v San Paolu. Imenuje se: Theatro Brasileiro de Comoedia (T. B. C.). ;— Zelo visoko čislajo tudi študentsko gledališče v Rio de Janeiru, ki ga je ustanovil Pasehcd Carlos Magno in ga imenoval po veliki igralki Duša. Broadway. 1— Kadar človek pregleduje repertoar 22 gledališč na Broadwayu bulica, okoli katere so nakopičena newyorška gleda- lišča), se prime za glavo. Zaman iščeš Shakespeara, Moliera, velikega Lopeja, zaman iščeš moderne klasike. Vse ikaže, da je programska politika newyorških gledališč usmerjena izključno tako, da ugodi slabemu okusu meščanov, ki so žejni smeha, senzacij, osladnih popevk, golih nog in napetih zgodb. V gledališču Ziegfeld igrajo komedijo iz leta 1911 Kismet, Iv gledališču Alvin komedijo Normana Krasne: Kind Sir, ki jo je kritika popolnoma raztrgala, a jo občinstvo večer za večerom gleda. V (gledališču Plymouth igrajo komedijo Dial »M« for Murder (ki jo igrajo v Parizu pod naslovom Popolno hudodelstvo). Komedijo je napisal Frederic Knott lin tri leta jo že neprestano igrajo. In tri leta ni bilo niti enkrat v gledališču stola, ki bi ne bil zaseden, in iprav nič ne kaže, |da bi ise zanimanje newyorških meščanov za to gledališko atrakcijo že pomirilo. — V gledališču Majestic igrajo Romea in Julijo. Shakespeare? |Kaj še! Dva spretnjakoviča (Rodgero in Hammerstein) sta prelila Shakespearovo tragedijo v moderno opereto in jo okitila z baletom in ceneno (solzavostjo. Itd. Itd. Podoben položaj kot vlada dandanes na Broadwayu, je bil v Parizu fv tistih časih, ko so bulvardna gledališča imela glavno besedo in so predstavljala gledališko življenje Francije. Z veliko muko, trudom in z desetletnim delom je uspelo resnim (gledališkim delavcem uničiti njihov vpliv na okus občinstva. Tudi drugod po Evropi so uspeli ločiti gledališko izrno od gledališkega plevela. Vendarle pa boj še zmeraj ni izbojevan. V Ameriki se na primer kaže bulvardna teatrska bolezen še zmeraj' v bohotni meri, v Parizu išče zdaj razne snobistične oblike, pri nas na primer pa bi se rada vtihotapila pod imenom ljudske igre. Zgodovina modernega gledališča pa dokazuje, da Ije preprosto ljudstvo gledališkim delavcem zmeraj nad vse hvaležno, če ga nauče dojemati in uživati pravo gledališko umetnost in resnične gledališke umetnine. Takrat spoznajo, kakšna laž in prevara so cenene komedije, napete zgodbe in solzave melodije, takrat obogatijo ob 'už 'anju pristnih umetnin sebe in domačo kulturo. J. J. Noša prihodnja premiera bo P. A. Brealova tragikomedija Napoleonovi huzarji (Les Hus-sards), ki je doživela v Parizu v štirih mesecih že nad sto uprizoritev in je po soglasnem mnenju kritikov največji uspeh letošnje sezone. Prizorišče je postavljeno v Italijo leta 1796, ko je bil Napoleon na svojem prvem pohodu na jug. Problematika okupacijske vojske na kmetih in različni konflikti med njo in domačimi in mnogo bridkega smeha na račun obeh. Za zaključek sezone dobrodošla komedija. Režirala jo bo Djurdjica Fleretova. Gledališki list Prešernovega gledališča. Letnik IV. (sezona 1953-54 štev. 8. Obseg 1' pola. Naklada 500 izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava Prešernovega gledališča: preds avnik Alojz Gostiša: urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik J. Žmavc; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju. Volnene, bombažne in svilene tkanine vseh vrst — Volnene, bombažne in prešite odeje —• Preproge, zavese, Tianel rjuhe, naglavne rute — Moško, žensko in otroško zimsko perilo — Pletenine, rokavice, nogavice — Volno za ročno pletenje — Razno galanterij, blago in igrače ima vedno v veliki izbiri „3L&kva“ Trg. pod j. za Gorenjsko na veliko DCvanf TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO IN MALO Telefon: uprava 321 skladišče 377 Kranj • TEKSTILNO BLAGO • GALANTERIJA IN KOZMETIKA • USNJE • ČEVLJARSKE POTREBŠČINE • GUMA V „DELIKATESI“ . KRANJ je bila 12. aprila 1953 ofvorifev novega gostinskega lokala. Kvalihehna vina, desertna vina, likerji, furška kava in vsakovrstna mrzla jedila itd. NOVO ZA VAS! 1-ilcce^ie cestitlce u&ewi otcbc.oc