Učeni zajec ripoveduje  se,  da je  kraet Žirrtvnik od sv. Dulia pri Loki  po smrti bil izpremeujen v zajca za pokoro avojiU greliov.   Drugaije je hodil vse po« >' za^je, saui^ kak^uo pi.sano ptičjc  per<5 si je vedoo še vtikal nid za tiiio-rl j Premeten je tudi hil,  kakor poprej, dokler je mej Ijudin! plaKi uosil u rudečo p6dlako. Frigodilo se je, da ta zajec aekdaj priile k levu, svojeasU
kralju. in teJe: ngospod moj preavffli! hodil sem g6ri na Janjčem t najTiSja učilnice, kar jih je na zemlji, ter potrOšil z okom Tse, kar sem koli imel. Zdaj sem učen. a tudi ubog. Piosim, daj nii ali kako slažbico ali pokojni-nico ali čakarinico ali kake dragačne ntikeljnienzt?,u da mi ljode ob 6em ži-veti; kajti učenib mož, posebao jezičnikov io pravdoznancev, kralj tudi po-trebuje." Lev odgovori: rprav si dejil; a poprej te hoCem izknsiti, <5e si res kaj nčen, ter kde si hodil v učilnieo. Oprti košek, deni brašna ranj ter vzemi palico in pojdi z menflj v gozd!" Fo štimi idoča ugledata lovca, ki je drJal napžto puško 1d hotel ustreliti ali medveda ali moreliti lisico, katera sta bila oba uekde blizu vkupe. Lisica je zbežala, premišljeno tekaje sem ter tja, a medved je npal v jediuo svojo mofi ter mislil, da lovea ž njo lehko raztrga, in zati se je vanj zakadil. Hitri lorec takfij vzproži puško, in med-veda v srce nstrell do smrti. Zdaj lev izpregovori zajcu: rzl0ži mi o tem peseneo, da svetn, ie res kaj snaš, ali ae." Matoina zajec Lzoanie knjižioo ter zapise vanjo:
Hučno telo je slA*ba korist,
Kadar te zgrabi smrt za oljist.
Lev je pčsenco pohvaijl, ker nra je bila jako po godi. Odpiitita se dalje in prideta skoraj do gospMa, kateri je imel dva hlapca. Kar je gospod rekel prvema izmej njiju, ta je sMril vse, a kar je velel druzema, nij hotel stvoriti, nego preklinal je gospodarja in jeziCno odgovarjal. Zatorej ga je Jal gospod krepko pretepsti ia potem zapoditi. Zdaj lev zopet reie zajcn: ..zlnži mi pčseuco tudi o tcm, ie moreš." Mahoma zajec izname knjižko tei zapiše vanjo:
Poslu3aj ter mčiči in drii se dela,
Ke bofle te grba od pilic bolčla.
Lev je zelč pohvalil i to p&enco. Potem prideta v neko vas, kder naj-deta kmeta, t jarem vprezaj6i5ega dva vola in priveziij<6ega vehet (pušelj) a'ua vsacemu na svojo glavo, ker je mžnil iti orat. Jeden vol j« rad nesel na glavi seno, a drugi je odtresal, mrmral iu rekel gospodarju : ,,čemii so te bilke sena ? Kaj bi to, ki ue more nasititi vola niti mu trebuha napolniti! Nehčera!" Kadar je pOlu dne zazv6nilo, kmetii! najprro dii volu sena. da bi se napasel, ter i sam potlej sede v čreSnjevo senco in pojlžina, kar si je bil prinesel z d<5mu na njivo. Kazninni vol sa je z reponi veselo branil nnihaai ter se.no brobil, a njoga torariš lačen gledal; vender je bil pri-siljen tudi on, brazdc rezati do mraka, a poginii je od gladi, kadar je bilo oianje t kraji. Ler zajcu veli: ,,stv<5ii mi p&enco tndi o tem!" Zajee ma-homa iznaine knjižico ter zapiše vdnjo:
Poginil je, ker Di fčdel, volld, Da bolje je nekaj, nego U nlč.
Lev zdaj reLe zajcn: ,,dovolj znaJ, ter vidim res, da te je bilo skrb uka; zatorej bodeS od mene vsako leto dobival po toliko plače, po kolikor je iuiajo najboljše gospodifinc neiteljice na kmetih.