ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 12. V Ljubljani 1. decembra 1382.
Leto XII.
Na sveti večer.
Wi'iumi je noć, inoj duh teman,
Itou&ó mi je oV(r, Zaman vedrim duh«, zaman Tešim srcé boluó.
Pri okni zr«m tja v mrzlo noč,
Tja v zvezde zrèm svitlé, In srce mi spomin pekoč Mori, gorjé, gorjé !
Nocoj pa bode svet odklét,
in konec \>o 'iüiza -, Nocój pa človek ho otét Bolésti in gorjà.
In obsijal bo sreće žar To zemljo, ta stvari; Potihnil v srcih bo vihàr Nocój do konca dni ! —
Kdo znii, li bodem tudi jaz
Nocój otét gorjä 'i Li pride tudi zame čas Miru nocoj, kdo zna ?
S. Magali>:■
Brat in sestra.
'' em, da ste uzé mnogokrat slišali o zlatej Pragi, ki je glavno ter najlepše mesto Oeskega. Res, da so ondu krasne palače, ali koliko najdeš v njih večkrat tudi največjega siromaštva.
Nekako bolj v sredi orasta, stoji liram. V liožava iti, deta moja drago.--Po dolgem, ozkem bödu ideva ter prideva do majhenih vrat.
Jedva je odpreva, puhti nama u?.é mrtvaški duh nasproti. V sobo stopivša, vidiva na mrtvaškem odru ležati ženo o kacih 32 letih. Ondu v kotu sedi postarana ženica, to je mati umrle; a ob dnu stojita ljubeznjiva otročiča : deklica Olga in Vladimirček Olga ima osem. Vladimirček štiri leta. Sestrica drži bratca za roki in videti je, da jima solzi zalivajo oči-
„Mati, mati!" kliče Vladimirček. „Vstauite uže, vstanite, ljuba mati!"
Ali mati se niti ue gane. ne sliši tožnega glasil svojega otroka. In zdaj sta bila otroka siroti. Oče jima je umrl u ži pred tremi leti in ostala jima je sami še slabotna in stara bibica.
„Idiva vitu, Vladimirček," pravi Olga ter včde bratca iz sobe. Zunaj na prag sedeta ter jokajoč gledata mimogredoče, kateri se pa za njiju prav nič ne brigajo.
Zdajci prideta gospod in gospi, obi vže bolj priletna. Ugledavši jokajoča se otroka, postojita pri njima.
„Zakaj se jokata?" vpraša ju ljubeznjiva gospi.
„Mati so nama umrli," reče Olga ihteč se.
„A kje so oče?" vpraša gospod.
„Tudi so vže umrli pred tremi leti."
„Tn kje stanujeta?"
„Tukaj !"
„Peljita naju notri," reče zdaj gospi. Gospodu in gospéj so se prikazale debele solzi v očeh, ko sta videla na mrtvaškem odru ležati mater iu ko jima bibica povi, kako siromaštvo je v hiši. Gospod, gospi in babica so govorili nekaj na tihoma. Zdajci se obrne gospi k Olgi, rekoč :
„Olga, ali me imaš kaj rada?"
„Zakaj bi vas rada ne imela, ker ste z menij taki prijazni.
„Ali bi šla z menoj od tukaj ?"
„A kje bi potem ostal Vladimirček ?" vpraša deklica skrbljivo.
„Pri meni ostane, Olga, pri meni," odgovori babica ; „saj znaš, da je pri meni najrajše."
„Dà ! dà ! jaz ostanem pri vas, babica moja," oglasi se deček.
„Nu potlej uži grem z vami, milostiva gospi, ako me vzamete siroto," reče Olga.
„Rada, prav rada te vzamem, dete ljubo," reče gauena gospa ; ali deues še ne moreš z nama, ker imam še mnogo opravkov, jutri pridem po tebe."---
Žalosten je bil večer tega dne. Slaba lučica je brlela v slabo razsvitljenej 6obi. Zdaj pridejo štiri neznani možje ter o joj ! zlato mater polože v temno krsto. Srci je pokalo otrokoma, ko so možje zabijali krsto. Kaj je pomagal krčevit jok, glasin krič teh sirot ? Odnesli, odnesli so ljubo mater. — Ondu v kotu sta klečala otročiča ter povzdigovala roki k svetemu razpelu.
Žalostna in britka je bila ta noč.
Drugo jutro sta res prišla gospod in gospi. Olga je gorko objela babico in svojega bratca, ozrla se je še z britkim pogledom po siromašuej sobi, v katerej je toliko časa preživela, in — šla je potem s solzami v očeh z ne-zuano, a toliko prijazno gospó.
Gospod je še ostal v sobi ter je dejal babici : „Ne bojte se za Olgo ; kakor vam sva uži včeraj povedala, ona bode najina hčerka, ker uama Bog
ni otrók dal. Tù i inate nekaj denarjev. Kadar vam jih nedostane, naznanite mi, rad vara bodem pomagat. Ne pozabite mojega imena: Janko öoraz'd, trgovec v Trstu ila Primorskem."
Vladimirček je sam ostal pri babici. Vsak dan se je spominal svoje sestrice. Gospod Gorazd jima je res pošiljal prro leto denarjev, da-si ga niso niti prosili zanje. A drugo leto sta morala babica in Vladimirček zapustiti dosedanje stanovanje, ker se je naselila tjà imenitnejša gospoda, kakor jima je dejal hišni gospodar. Preselila sta se v drugo predmestje. Zato pa nista već dobivala podpore od gospoda Gorazda, ker pošta za njiju stanovanje ni znala.
Minulo je leto za letom. Vladimirček je hodil v učilnico ter se je pridno vedel, a babica ga je učila domi na plunko (harpo) igrati in s tem si je deček pozneje zaslužil marsikak krajear.
Minulo je nžč osem let, kar je Olga otišla iz Prage. Necega po pčludne reče babica Vladimirčku: „Denes mi je slabo. Dolgo užč ne bodem več, Vladimirček moj ljubi 1" To rekši, leže v postelj.
„Babica, pri vas ostanem," reče nato deček.
„Ali kaj liodeš jedel? Saj znaš, da nimava ničesar; vzemi plunko ter idi v mesto, po tem potu se preživiva, reče mu babica.
Deček vzame plunko raz steno, poslovi se ter otide, da poišče vsakdanjega kruha sebi in babici. Na večer se vrne domčv. Bil je vesel, ker denes je več naprosil, nego li drugekrati. V sobo stopivšemu, migne mn babica k sebi.
„Prišla je moja poslednja ura, Vladimir. Poišči Olgo, dobro Be jej godi, zelč te ljubi. V Trstu na Primorskem jo najdeš." Jedva je babica to izgovorila, izdehnila je svojo blago dušo. Ves osupel je stal deček ob postelji.
„Babica, babica!" vzkliknil je z britkim glasom za nekoliko trenotkov ter se nagnil k njej ; a babica ni dala več življenja od sebe.
Drugi dan so jo odnesli ravno tisti možje, kakor ljubo mater. Gospodar je tolažil dečka in mu prigovarjal, da naj pri njem ostane; ali Vladimir je vzel plunko ter je ostavil mesto, v katerem sta mu umrla mati in babica.
n.
Bil je Vladimir v dvanajstem letu svoje dobe. čutil je bolečino, da se loči od svojega rojstnega kraja, od mile domovine. Zunaj mesta je vprašal moži po Trstu. Ali ta ga začudeno pogleda, rekoč : „Trst na Primorskem ?" „Dil," reče deček." — „To je daleč tam na jugu."
In Vladimir gre dalje proti jugu. Dan za dnevom je potoval s plunko ob rami. Prišel je na dolenje Avstrijsko, kjer ni razumil ljudskega jezika, ker ondu prebivajo sami trdi Nemci; potem je prišel na Štirsko, kder iz začetka tudi še ni nikogar razumil, ker je hodil po gorenjem Štirskem.
Necega dne pride v vas, in ko sliši ljudi govoriti, zdijo se mu besede nekolike znane ; posluša natančneje in res je nekoliko razumil ; bil je namreč užć na spodnjem štirskem, kjer je našel ljudi, ki so bili jako dobrega in usmiljenega srdi.
Takč idčč iz vasi v vas pride necega dne v velik gozd. Vse je bilo tiho okolo njega, samđ drobni ptički so ščebetali po gostem lesovji. Počasi je šel Vladimir dalje, premišljajoč svoje siromaštvo. Prišel je do križa,
12*
st. znamenja ob cesti. Tjà gori pogleda na Križanega, sname klobuk raz glavo ter obstoji.
Kaj se mu je srce takó omečilo pri pogledu Križanega ? Svitle solzi mu oblijó od solnca zagorelo lice. Ponižno poklekne tjà pred st. znamenje, povzdigne roki k nebesom ter moli :
„O moj Bog, usmili se me ! Glej sirota sem. Nimam očeta ne matere, nimam babice, vsi so mi umrli, in zdaj sem sam uboga sirota. Moj Bog, prosim te, vodi me, da skoraj pridem k svojej sestri v Trst."
Te besede izrekši, bil je Vladimir potolažen. Vstal je ter hotel dalje iti. A zdajci ugleda ne daleč od križa ob drevesu sloničega kmeta, kateremu so se solzé v očeh lesketale.
„To se mi pa dopade, deček," reče mu mož. „Povej mi vender, kdo in od kod si?"
Ko sta takó skupaj šla po poti, povedal je Vladimir kmetu svoje ime. svoje trpljenje in kakó zdaj išče svoje sestre.
Kmet mu reče nato: „Bes si sirota! llnogo si uži prestal, a npaj v Boga v nebesih in dobro ti bode. Kakor vidim, zdaj ne moreš dalje proti Trstu, ker ti je obleka inai o ne vsa raztrgaua in si tudi uži slab od hoje. Vem. da si dostikrat stradal, zatorej ostani pri meni nekaj časa, da se ti obleka izboljša in se ti tudi telo nekoliko odpočije. Ali ti je prav takó ?
Vladimir je milo pogledal kmeta, ter mu hotel hvaležnosti rokó poljubiti ; a kmet mu jo odtegne, rekóé: „Tega ti ni treba; le priden ostani! Tù poglej našo hišico." Prišla sta iz gozda iu ondu na lepej zelenej ravnini je stala kmetova hiša.
Jurij Kómarek je bilo kmetu imi, ki je bil takó usmiljenega srci. Bil je, kakor tudi njegova žena, uži prileten, a bila sta brez otrok.
Vladimir je moral zdaj še gospodinji vse povedati, kako se mu je godilo. Do srca je bila tudi ona gauena ; rekla rriu je : „Ostani pri uas, dokler se ti poljubi."
Vladimir se je obema prisrčno zahvalil za toliko dobroto, ter je rad ostal pri takó dobrih ljudih.
m.
Zdaj se je Vladimiru zopet dobro godilo. Njegovo lepo od solnčnih žarkov orujavelo lice se mu je jelo rudečiti. Oči, prej taki kalne, postajalo so živejše in okolo nst zibkal se mu je sladek uasmébljej. Srci mu je veselejše bilo iu iz grla so zvenele peseuce, katere ste ga bili mati in babica uaučili.
Pasel je živino kmeta dobrotnika. V dobrem in zadovoljnem življenji je skoraj pozabil svoje ljube sestrice Olge, sami časih in časih seje je še sporoitial iu takrat se ga je vselej polastila neka nemirnost, ki je pa kmalu zopet minula.
Na paši pri svojej živiuici je bil ves srečen. Imel jo je jako rad ter je veduo lepo ravnal ž njo, Živina ga je tudi rada slušala. Ako je deček zaklical: „Dima! pojdi sèmi" in jej z roko namignil, takój je priteklo živinče k njemu. Ako je pa živinče hotelo na sosedovo njivo ali travnik, zaklical je sami: „Ne smeš tjà, Dima, nò!" iu živina se je takij vrnila.
Takó je ostal Vladimir pri Komarku vse polletje notri do globoke jeseni.
Necega hladnega jesenskega due je zopet pasel kmetovo živino. Denes ni bil nič kaj vesel, to mu je bilo videti na licu. Mislil je na Olgico, svojo
sestio. Zdajci začuje glasno vreščanje v zrakn. K višku pogleda ter vidi — 2rjave. Urno so leteli tja proti jugu, kskor bi se hali. da bi jih ne zasačila mrzla zima. Vladimir je gledal za njimi, dokler mn niso popolnem izginili izpred oči. Globoko je vidihnil. Sreč mu je postajalo nemirno in neka otožnost se ga je polastila.
pO žrjavi!" dejal je sam v sebi, „vi hitite tja proti jngn. Dà! pot ste mi pokazali, tudi jaz bodem skoraj za vami."
Zamislil se je.
„O Olga, Olgiea moja!" vzkliknil je iz globočine svojega srca. „Skoraj bodem pri tebi!" in solze se mu vlijđ po licih.
Žalosten je prignal živinieo domčv. Kómarek in njegova žena sta ga izpraševafa, kaj mu je. Ko jima pové vzrok svoje žalosti, nasmčhne Be mu prijazni kmetič ter mu reče : „Znal sem, da se bodeš prej ali pozneje spomnil svoje sestrice in mislil na njo. Ostani pa še vender nekaj dni pri nama, glej, takó te imava rada, kakor bi bil najin lasten otrok. Iu ker se zima užč bliža, hočem ti napraviti zimske, gorke črevlje. Do Trsta imaš od tukaj več nego teden hodi, po ves dan mi pa tudi ne smeš hoditi, ker bi si lehko pokvaril zdravje in bi obolel. A bolan vender ne smeš k sestri, ker bi jej napravil žalost in nobenega veselja."
Te besede si je Vladimir zapomnil. Nekaj dni je še hotel ostati pri svojih dobrotnikih in potlej se podati na dalnji pot. V tem je dobil gorke zimske črevlje in novo obleko.
Dan ločitve je prišel Vladimir je podal Komareku in njegovej ženi roko, lepó se jima zahvalivši za vse, kar je prejel od njiju. Težko jima je bilo po fantu, katerega sta ljubila, kakor svoje lastno dete.
Vladimir je potoval proti Trstu. Hrano je dobival pri Ijudéh, katerim je na plunko brenkal. Mnogo lepih krajev je obhodil, predno je prišel tjà, kamor je bil namenjen.
XV.
Po dolgej in težavnej hoji je prišel na obali jadranskega moija. Veliko, krasno mesto se razprostre pred njegovimi očmi. Kamor koli je pogledal, vse mu je neznano. Hodil je po širocih iu ozkih ulicah sem ter tja, popra-äeval ljudi to in čno, ali od sestre Olge ni mogel poizvedeti ničesar.
Bil je vže peti dan v Trstu; prehodil je malo ne vse ulice, a Olge še ni našel. Ta dan je brila ostra ledena burja po ulicah velicega mesta, ko je Vladimir šel s plnuko ob rami iskat si kruha po hišah usmiljenih ljudi. Goste snežinke so padale na zemljo in besnžč veter 9e je poigraval ž njimi, zaganjajoč je drhtečim iu borno oblečenim Ijudém v lice.
Vladimir je šel mimo cerkve. Spodobno sname klobuk z glave ter vzdahne: „Hvaljen bodi Jezu Krist! Usmili se mene uboge sirote!" A slišal ni, da gre za njim lepo oblečena gospodična. Z bridkim srcem je pogledala dečka ter mu pomolila desetico. Vladimiru se je čudno zdelo, da mu je gospodična dala desetico, da-si je daril niti prosil ni. Čudno mu je postajalo pri srci. Zrl je za gospodično ter videl, v katero hišo je šla. Bila je to lepa prodajalnica. Ves dan je hodil Vladimir po mestu ne menčč se za skeleči mraz, ki mu je pretresal ude. Podoba usmiljene in rahločutne gospodične ni
mu šla iz uma. Xeltako znana se mu je zdela ta lepa in vitka podoba. Truden je legel z večera spat v nekem predmestji, kder si je bil izprosil prenočišča.
Vso noč je sanjal, da je doma na Češkem v zlatej Pragi. Na hišnem pragu sta sedela s sestro Olgo. Ali prišla sta gospod in gospi in drugi dan je šla Olga ž njima. Prisrčno ga je pri odhodu poljnbila in — ni je bilo več. Ko se Vladimir zjutraj vzbudi, bile mn so oči rosne. „Olga!" vzdahne in se v misli zatopf. Za nekoliko trenotkov reče sam v sebi: „Dà, di! dna gospodična je bila moja sestra Olga in nihče drugi ne !"
Takčj skoči na nogi, obleče se ter otide v mesto. Zna se, da mu je prva pot bila v cerkev. Bilo je lepo, krasno jutro, le burja je prepihavala po mestu. Vladimir iz cerke prišedši hodi nekaj časa po ulicah ter ne ve, kam hi se dejal. Naposled obstoji pred hišo, v katero je včeraj šla gospodična. Nekako boječe odprè velika vrata ter vstopi v vežo. Nihče mu ne pride naproti. Zdaj potrka na duri, izza katerih je slišal govoriti. Ko duri odprü, ugleda v sobi gospoda, sedečega za mizo s svojo družino.
„Nu ravno prav si nam došel, deček," reče gospod, „daj, pokaži svojo umeteljnost in zabrenkaj nam na plunko."
Vladimir prime za plunko ter lepo počasi ubira tenke slrune. Gospod nekaj časa posluša, potem otide v prodajalnico.
Nekoliko akordov odbravši, zapoje Vladimir milozveuečo pesenco s spremljevanjem inf plunko. Bil je tako obrnen, da mu je človek pri vratih stojčč lehko gledal v lice.
Njegovi milozvoneči glasovi doneli so po sobi ; znalo se mu je, da mu iz dna otročjega srtó prihajajo besede.
ITžč ko je Vladimir začel pesenco peti, prišla je gospodična, katero je bil gospod v prodajalnico poklical, v sobo. Ali kakj ostrmi, ko čuje znane jej glasove. Kolikokrat je ona sama užč prepevala to tnično pesenco, katera jo zdaj spomina veselih otročjih let. Poznejše je zdaj zrla dečku v lice, in neka znana podoba se jej je vzbndila v spominu. Vroče jej je postajalo v njenem nedolžnem srci, in kri jo je zalila po vsem obrazn. Tiho je šepnila : „On je, moj Bog, on je!" —
Vladimir je končal pesenco. In zdaj, ko so mu poslušalci jeli ploskati, prihiti k njemu gospodična, oklene se osupelega dečka ter vzklikne : „Vladimir, brat moj!" — Tudi deček objame svojo predrago sestro, rekiič : „Oh Olga, zlata Olga!"--
Družba okolo mize je začudena gledala to nebeško veselje takč nenadnega združenja. V tem trenotku stopi gospod v sobo, da tudi on gleda iskreno biatovsko ljubezen. Ganeni so bili vsi, ko jim je Vladimir povedal svoje dogodke. Z velicim veseljem sta gospod in gospà tudi njega vzela za svojega otroka. Naposled reče gospod: „Glej Vladimir!" ker si dosléj toliko hudega moral prestati, zato ti pošlje vsemogočni Bog letos takiS vesele in prijetne božične prazuike, kakeršnih še nikoli imel nisi."
Vladimir je ostal v trgovčevej hiši, kjer se mu je dobro godilo, ter ni pozabil tudi svojega dobrotnika Kómareka. Takdj drugi dan mu je naznanil pismeno, da je našel svojo preljubo sestro Olgo. Kómarek to čuvši, radoval se je s svojo ženo in hvalil Boga, ki nas vodi po tako čudnih potih.
Vevoj&n,
Napoleon I.
odoba. katero imate pred seboj, kaže vam hišo, t katerej ss je porodil ip mož, kateri je koncem pretečenega in v začetku sedanjega stoletja malo ne
fvso Evropo spravil v največji nemir in razburjenost. Ta mož je bil Kapoleon I. Bonaparte, cesar francoski. Porodil se je v Ajacci na otoku Korziki v dan 15. avgusta 1769. leta in je bil drngi sin Karla Bouaparteja, korziškega patricija. Po priprostej vzreji. ki jo je imel domA pri svojih starših, prišel je 1779. leta v vojaško šolo v Briennu, kder se je s pridnostjo in uka-željnostjo zelč odlikoval. V vzpomlädi 1785. 1. je svoje vojaške nauke nadaljeval v rarizn. — Nam je Napoleon znan iz 6nih krvavih bojev proti Italiji, Avstriji in Afriki, iz katerih seje vrnil zmagovalec in ga je francosko ljudstvo pozdravljalo svojega rešitelja. Po mnogih krvavih prekucijah, ki so se
vršile na Francoskem, ustanovil je Napoleon zopet stanovitnejši red v deželi. Odpravil je ljudovlado iu se dal venčati za dednega cesarja francoskega (Napoleona I ) v dau IS. maja 1804. leta. Napoleon se je vojskoval z Anglijo, Nemčijo, Avstrijo, Busijo in Španijo. Pri nas v Avstriji je bilo glavno bo-jevauje na Laškem. Tù je Napoleon vodjo za vodjem pobil, armado za armado končal, mesto za mestom dobil iu na zadnje ostanke cesarske vojske v Mantovo zapodil, ki je bila potem več mesecev trdo oblegovana. Nadloge, katere so ti vojaki med oblogo trpeli, so nepopisljive; od zunaj je pritiskal sovražnik, a od znotraj so soparica, kuga iu lakota uboge morile. Med terni nesrečnimi je bil tudi polk Slovencev iz Kranjskega, ki so do malega vsi poginili v oblegani trdnjavi. Francozi to pot niso dolgo pri nas ostali, ker sta v dan 18. aprila 1797. leta cesar Franc II. in Napoleon mir storila proti temu, da Avstrija Francozom prepusti Milansko, zato pa dobi Benedke v odškodovanje. Ali Francozi so bili čedalje silovitejši in Napoleon, postavši cesar francoski, hotel je napraviti državo, katera bi vso Evropo obsegala.
Zaradi tega so se začele 1805. leta nove vojske in Francozi pridrli so, cesarsko armado na Ogersko podeč, tndi v Trst in Ljubljano ter so razpisali v obeh mestih silne vojaäke davke v denarjih, vrhu tega pa še hrano in obleko za vojake.
Ali tudi mogočnega Napoleona, kateri je toliko tisoč ljndem vzel življenje, zadela je maščevalna roka božja. Božje in človeške pravice je teptal z nogami in zató ga je vse sovražilo. Po krvavej tridnevnej bitki pri Lip-skem 17. 18. in 19. oktobra 1813. 1. so Napoleonu sreča ni več povrnila in v odločilnej bitki pri Waterloo-u v dan 18. junija 1815. L je bil popolnem premagan. Po tem boji odpeljali so ga na otok sv. Helene onkraj ravnika, kjer je v dan 5. maja 1821.1. v 53. letu svoje dóbe zapuščen umrl.
_ __t.
Magij Bardija.
(Fercijska pripovedka.)
^a slavnega perzijskega kralja Dshema je bil v Pasargadah nek Bardija Snajmodrejši magij. A ne samó moder, tndi pobožen je bil. Prebiraje avesto, rekšj svete zakone Zanitnstre. vedel je vse modrosti sveti Nekateri so trdili, da mu je razodeva sam Ahuramazda (Ormuzd). Vsi so hodili k njemu svetó iskat, celò kraljevi svčtniki so prašali poprej njega, kak6 naj razsodijo kako važno zadevo, kakč naj svetujejo kralju.
„Tako je rekel Bardija," dejalo se je in vsak je stvoril takó, kajti Bardije magija besede so bile božje besede, besede Ahuramazde.
Kralj Dshem je razvidel, ker se je vse le takó delalo, kakor je Bardija hotel, da prav za prav ni on kralj, nego Bardija. Jezen pokliče modrega magija pred-se.
„Vsi govorč v mojem kraljestvu, da ti vse veš. Ako je to res, povej mi, kaj jaz zdaj le nameravam?"
„„Mene s pota spraviti,"" odgovori magij resno.
„Kakd. da se mi upaš tedaj kljubovati in da se vender prikažeš pred mojim obličjem ?" vpraša kralj.
„„Dshem. tvoja nesreča bi bila, če mene umoriš. Jaz sem tvoj rob in ležim pred teboj v prahn, umori me. če hočeš !""
Ustrašil se je kralj pri teh proroških in pretečih besedah.
„Vstani Bardija! Bodi moj brat! Polovica mojega kraljestva je tvoja."
„„Kralj, rad sem tvoj brat, tvoj prijatelj, tvoje dežele pa sam vladaj, jaz ti hočem pomagati.""
Mnogo let sta skupaj vladala kralj Dshem in modri Bardija. V Perziji ni bilo nboštva, v vednem miru so bile dežele, vojskä ni bilo ni z domačimi, ni s tujimi sovražniki — kupčija in poljedelstvo sta cveteli.
„Srečna Perzija, srečni Perzijani!" imenovali so tudi vsi drugi narodi kralja Dshema dežele in njega podložnike.
Postaral se je pa modri Bardija in prišel je dan njegovej smrti. Žalosten je bil kralj in prosil Bardijo. naj moli k Ahuramazdi in k bogu Mitri, naj tudi njemu potekó življenja dnevi ob jednem z njegovim.
„Nikari se ne pregreši takii, Dshem moj ljubil Ce Ahuramazda hoče, da življenje človekovo še ne ugasne, ne smemo ga prositi, da naj umerjemo.
Zapustiti (i pa hočem davilo, a katerim bodes lehko vladal svoje dežele taki modro, kakor si jih vladal z mojo pripomočjo.
Zbral je tedaj Bardija vse magije ter jim naročil, naj molijo k Mitri in Ahuramazdi molitve. Ko so magiji molili tri dni in tri noči. prišel jo Bardija sam v hram boga Mitre, stopil je k žrtveniku, na katerem je gorel sveti ogenj, vzel v roko zlato knpo, s katero so magiji darovali ter si dal vode naliti va-njo. Nad ognjem je držal kupo in molil. Izmolivši dolgo molitev, izlije vodo v ogenj, prinese kupo pred svoja usta in dilute va-njo trikrat,
Dolgo so molili še magiji v terapiji k Mitri in k Ahuramazdi. Bardija pa nese sveto kupo h kralju ter mu reče:
„Kadar bodeš hotel zvedeti kako skrivnost, kadar bodeS v dvojbi, kaj imaš stvoriti, poglej v to kupo in kar bodeä videl na dnu zapisanega, to stvori l Ce ne bodeä delal takč, kakor ti bodo velevale besede kupi na dnu, kaznil te bode Ahuramazda."
Sn tist dan je nmrl Bardija, Dshem je žaloval po njem. Čas pa, ki potolaži vse, potolažil je tudi kraljevo žalost po Bardiji.
Dshem je vladal svoje kraljestvo uže na deset let äe po magija Bar-dije smrti.
Najvišji hudobnih duhov Angromanju (Ahriman) je bil nevoščljiv Ijudčm, da so tako srečni pod modrega Dsherna vladanjem. Naredil je tedaj, da je hudobna misel šinila v glavo najstarejšemu sinu Dshemovemu Dajavku, naj svojega očeta pahne s prestola ter ga sam zasede.
V pravem času pa je Dshem zvedel vso zaroto in sklenil svojega sina Dajavka k smrti obsoditi. Prosili so sicer najznamenitejši knezi Dsheina, naj prizanese sinu. a kralj se ni dal preprositi.
Pogleda! je Dsliem v zlato kupo magija Bardije, a tudi tatti so stale besede :
„Ne umori svojega sina!"
Angromanjn pa je po noči poslal kraljn Dshemu sin. Prikazal se mu je Bardija ter mu svetoval, naj to pot le drugače ravnS, kakor pa mn velevajo besede na dnu svete kupe. Kralj premišlja in premišlja, kaj bi stvoril. Rad bi se maščeval nad sinom. Pokliče vse svoje magije in ker so se ti bali kraljeve jeze, če rekč, naj ne kaznuje sina, svetovali 80 mu, naj dela tak'>. kakor mu veleva eàn.
Kraljevo povelje sina umoriti je bilo užč dano. Ravno so jedva odšli knezi, kateri so še jedenkrat prosili za življenje Dajavkovo, a Dshem se m' dal preprositi, da bi preklical povelje. Vender hoče kralj pogledati še jedenkrat v skrivnostno kupo, ali tam, kder je preje stala, ni je bilo več. Teči je hotel kralj za knezi a bilo je užč prekasno, ker ravno je stopil sèi pred kralja s poročilom :
„Zgodila se je, mogočni Dshem, tvoja volja ! Vstajuik Dajavku je mrtev."
Še je govoril sèi te besede, kar pridere pred kralja drugi mlajši sin Dshemov, Kambudaliija po imenu, z vsemi mladimi plemenitaži perzijskimi in umori svojega očeta.
Žalostno je bilo za Kambndshije v Perziji. Angromanju sč svojimi hudobnimi duhovi se je vselil mej ljudi in Aburamazdo ter je dobre duhove sè sveta izpodrinil.	a. a pira.
TemeSvar.
Tlavno mesto tamiškcga tornitati na Ogerskem je trdnjava Temeš far. ' To kraljevo svobodno mesto je pravilno in trdno zidano, snažno in »prijetno ter šteje blizu do S3.COO prebivalcev. Pravo ali nMranje mestò je trdnjava, ki je obdana s trojnim zidovjem in vodnimi jarki. K mestu
se prištevajo tnili tri jato oddaljena predmestja, ki so: Mihala, pred dunajskimi vrati, kjer zivé večinoma Rnmnui; Jožefovo predmestje pred petervaradinskimi vrati, jako pravilno zidano in od Beginega kanala pretrgano in fabriško predmestje pred sedmograškimi vrati s srbskimi prebivalci, V poslednjih letih se je Temešvar zelč povzdignil in olepšal. Zunaj trdnjave so lepi zeleni drevoredi, ki peljejo v predmestja in dajejo mestu jako zalo podobo. Tudi za lepa izprehajališča se je skrbelo. Najznamenitejša poslopja so: stolna cerkev v gotiškem slogu zidana, cerkev nezedinjenib Grkov, farna cerkev, sinagoga, stari Hunvadski grad, škofovska poslopja, nemška in grška mestna hiša in velikanske vojašnice. Na gimnaziji se poleg latinskega in grškega uči tudi nemški, ogerski. rmnunski in srbski jezik. V mestu živi veliko število rokodelcev in tovarničarjev, posebno strojarjev, suknarjev, tkalcev, opekarjev i. t d. Jako živahna je kupčija z različnim blagom. — Leta 1552. prilomastili so Turki na Ogersko, in turški vezir Ahmet Paša oblegel je Temešvar. Mesto je bilo izročeno nečemu zelò junaškemu mtfžn, Stepann Lozonczyjn. Ta junak je sklenil raje umreti nego sovražnikom prepustiti mesto, zatorej je napravil oporoko (testament) in jo poslal svojej ženi s poveljem . naj zastavi vse imetje ter kupi smodnika iu nabira novih vojakov. Njegov pisar, Stepan Fčldvari, preoblekel se je v turško obleko in srečno odnesel pismo, kamor je bilo namenjeno. Nove vojaške čete so se nabirale, smodnik se je nakupil in vse je bilo užč pripravljeno, ali zamiu. Vodja Mihans Tot'h, povedal je blizu mesta sovražnikom, kam se četa pomika, in mnogo jih je pobegnilo, a drugi so bili od Turkov vjeti in pobiti. Lozonczv-jeva stanovitost se temu ni npognila. Velik del zidovja je ležal užč podrt, ali Turki se vender še niso upali mesta napadati. Dva glavna bojevalca obojih strank, Kubad, od turške, in Blaž, od madžarske strani, sta se spopala. Turek se je zadri : „Jaz se imenujem Kubad," in je zamahnil s svojo sabljo. Madžar se je turške sablje ubranil in zavpil : „A jaz se imenujem Balav," ter je vsekal Turka z vso močjo preko glave. Naposled se je moral Lozonczy vender udati. Turki so mu bili obljubili prost izhod iz mesta, ali obljube niso držali. Lozonczy je bil, ko se je še poprej čvrsto branil, od Turkov premagan, kateri mu so potem glavo odsekali in jo Sultanu poslali.
Leta 1716. je bil grof Merzj za deželnega poglavarja v Banatu. On si je pridobil največ'zaslug, da se jc mesto Temešvar povzdignilo iz nekdanjih razvalin zopet do najlepše urejenega mesta ua Ogerskem. On je tudi pomnožil okope in vsa druga dela. ki se štejejo k trdnjavi. Drug dobrotnik Teinešvarskega mesta je bil Ivan grof Coronini, nekdanji odgojitelj našega presvitlega cesarja. Coronini si je mnogo zaslug pridobil za prospeh in povzdigo mesta ter si je s svojo dobrohotnostjo in pravicoljubnostjo pridobil prebivalce različnih narodnosti. On je bil 1850. 1. vojaški in civilni poglavar. Temešvarci so mu iz spoštovanja in hvaležnosti postavili v mestnem parku lep spomenik.
V poslednjem času je zadela mesto velika nesreča. Temešvarci nimajo nobenega gledališča več. V dan 30. aprila 1880. 1. pogorelo jim je gledališče do tal. To prekrasno poslopje je bilo še novo, kajti pet let pred pogoriščem se je bilo še le odprlo.	T.
Kako se jazbecu kuri.
ladi bralec! stopiva v hribovske kraje, kjer ob robu jelovega gozda pod kolovozno potjo zori sivo zrnje rudečkaste ajde. Najin šum prepodi tropo divjih golobov, ki vzflofočajo ter se posedejo po šibkih vrhovih bližnjega gozda. Če se poženeva čez leseno ograjo, stojiva kraj potoka, ki žubori po strugi, obloženej s kamenjem ilovičaste boje, in melini visoki rob gorenjega laza. Na črešpi samevajočej pod sivimi, z grmičjem porastenimi skalinami se dere šoja, kakor nejevoljna, da jo sva prepodila iz dozrevajoče turšice. Zlékniva se v orehovo senco. Nad glavo smuka oprezno veverica okolo belkastega debla, pod nama šumi in se rahlo giblje koruzno listje. Če z očmi greš od storža do storža, vidiš, kako so nekateri napeti in polni, nekateri uže slečeni in prazni, a tam v senci ónih dveh jesenov, kjer perje ni še jelo izgubljati svoje zelenine, najdeš stebla polomljena, storže orobkane, vse pregaženo in prehojeno. Na prvi pogled ti pride na misel za-nikarni pastir, češ, živino je spustil v laz, ali bolj pazno se ogledavši, spoznaš — jazbečevo delo.
*
* *
Ptiči so legli počivat. Še čuješ flofot perotnic z veje na vejo, kak cik in vik prileti iz skrivnostne temote mračnega gozda. "Vodica v jarku cerlä boječe in tiho, padaje na skalico daje tenke prelivčate glasove. Največji šum delaš sam, kadar lomiš osuhle smrekove vejice, in kadar preperelo bukovo dračje sestavljaš v kopo. Močno se ti užgana žveplenka posveti v obraz, nežne vejice zafrlé in ognjeni jeziček oblizne nanošeni les. Tvoje delo je storjeno : jazbecu je napravljeno strašilo. Ali preprijetno je čepeti nad kurjavo, prevabljivo zlekniti se po pokošenej grivi. Pod tabo plapolà in prasketi ogenj, osevaje in zlate rudečkasto-zeleno koruzno perje. Lahen vetrič dune : pošumi listje po grmovji, zaziblje se vršič jesénov v plotu, pošeptajo peresa po koruzi. A vse to šumenje, ves ta šopot je pohleven, nekako otožno-zaspan, uprav večeren. In zopet obmolkne vse ! Dim se zdaj vije po tleh, zdaj se kadi naravnost k višku. A to ni oni neprijetni dim, ki sili v oči in vzbuja solze; na lehko se pomešava v kolobarjih z arabrozično vonjavo sosedne jelkove gošče in ta vzduh je, kakor da bi pil nebeško pijačo. Popolna tišina okolo tebe. Nebó je plavetno, posuto z nebrojnimi zvezdicami, katerih blesk je jedva viden v sivkastej modrini nepremičnega obloka. Meseca ni ; to dela noč prijetnejšo, skrivnostnejšo. Iz daljine se temnijo gore, porastene z gozdi. Da nisi v domovini, da ti ni znana sleherna gora, slehern grič, težko bi v tmini razločil podobo njegovo. Jasneji so bližnji hölmci : izmed ovočnega drevja ti nasproti blesté bledo beli zidovi hiš in hlevov. Čuti so razni glasovi od sosednih bivališč : kak zategneni „e, hej !" veseli „juhé !" prileti v gozd, odmevne jedenkrat, dvakrat, razleti se in poizgubi. Oglasi se čuk raz drobnico na pašniku. Yedno slabéje in slabéje prihajajo razni glasovi do tebe, zdi se
ti, da sanjaš____Kar te iz lahnega dremeža predrami šum po koruzi. Strah
in mraz te spreletita: sedeš, napneš ušesa, pridržavaš sapo, oči se ti razširijo, izstopijo, ali vender zamän gledaš, kdaj se prikaže valjasto truplo na kratkih nogah. Bil je le veter, ki je z nova zapihal in kradel se med koruznimi
1Š9
stebli. Ogenj je pogorel, žerjavica se žari in pepeli, le ogorki tlé okolo palése. Naglo pomečeš neizgorelo dračje na tleči pepel, prostreš po vrhu kožuhovino, ki si jo prinesel z doma, napraviš križec iz dveh leskov poleg kurišča in — urno jo pobrišeš proti domu. Če vrhu klanca dospevši, postojiš, ne vidiš več ognja, ali ako imaš oster nos in veter nasproti piha, prismrdi ti tleča kožuhovina, ki bo gotovo, vsaj za nocojšno noč ostronosnega jazbeca odvrnila od okusnega, sočnega zrnja. Ko tiho stopaš po trati, zaprhuta ti okolo glave podhujka, frče zdaj na levo in desno, zdaj sedaje na tla. Vedno si bliže doma, a vender ni slišati človeškega glasu ; najbrž večerjajo domači. Hitro korakaš ; ali glej, tam je nekaj črnega, videti je ropar, čakajoč ob cesti. Ni sile ; le deblo one tepke je, ki jej je strela vrh odbila. Na robu pod njivo se nekaj belega giblje: tiho bi rad prišel mimo ali kamen, na katerega si stopil, sprožil se je z ropotom in ti si malo da ne padel. Ona bela reč se spusti v tek. Potolaži se, ne boj se ! Domači maček belin je, ki tod "poljske miši lovi. Cerkveni zvonik se ti beli nasproti ; le pogumno stopaj ! Kes te pot vodi mimo pokopališča ali umršega očeta prikazni ne bodeš videl. Oddehni se, še par korakov, pa sva pod hlevom ; hišne duri zaškripljejo, naglo jih za-preš za seboj, češ, da se ne zmuznejo s teboj vred strahovi pod domačo streho. Luč nad mizo. okolo katere večerja družina, ti s prva blišči v oči. Nisi jim še dobro voščil dobrega večera, uže se pred teboj v skledici kadi mlečna kaša, zabeljena, da bi lehko žabice plavale vrhu nje. Kako sladka je, kako rada se zmuza po grlu doli. Želim ti lehko noč in sladko spanje !
Jos. Graddčan.
-X-
Dnevni red za pridne otroke.
ijubi moj ! ti bi rad prav priden bil, a ne veš, kako bi začel, kaj naj bi storil in kako se vedel, da bi Bogu, starišem, učiteljem in znancem delal veselje. Ne bodi zaradi tega v strahu, kajti k temu ni treba nič težavnega, nič posebnega storiti, nego samó svoja navadna opravila moraš lepo v redu in dobro zvrševati.
Ti še gotovo veš, da te je Bog zato ustvaril in na svet postavil, da bi ga vedno bolj spoznaval, ljubil, služil mu ter s tem samega sebe posvetil in izveličal. A najboljši pomoček, samega sebe posvetiti, je ta, da svoja vsakdanja opravila vestno in dobro zvršuješ ; kajti kršćanska popolnost ne obstoji v tem, da opravljaš velika, izvanredna dela, nego v tem, da svoja navadna opravila zvršuješ dobro. Ce hočeš torej biti priden ter krščansko popolnost, svoje posvećenje in svoj namen na zemlji doseči, zvršuj vsa svoja dela od jutra do večera lepo po rédu in dobro, in hitro bodeš napredoval v popolnosti. V ta namen imaš tukaj načrtan kratek dnevni red za pridne otroke.
1)	Kadar se zjutraj vzbudiš, prekrižaj se takój, povzdigni svoje misli in srce k Bogu in reci sam v sebi: „Moj Bog, Tebi se vzbudim in se ti lepo zahvalujem, da si me zdravega in čvrstega ohranil. Cast in hvala bodi Bogu t Očetu, ki me je ustvaril, Bogu f Sinu, ki me je odrešil, in Bogu f sv. Duhu, ki me je posvétil. Amen."
2)	Potem skoči urno iz postelje in misli si, da te Bog sam kliče po tvojih stariših, gospodarjih ali vikših; hitro slušaj ter se ne daj premagati
od spanca, ki lenuhe tako rad v postelji pridržuje. Kadar te kdo pokliče ali kadar je čas Tstati, vselej hitro vstani !
3)	Snažno in dostojno se potem umij in obleci. Se lišpaj preveč svojega trupla, katero bode morda kmalu prah in hrana črvom; na obleki ne trpi ničesar, kar je spotikljivega ali nenavadnega; ne kaži se nikomur, predno nisi oblečen ter imej vedno na mislih, da te Bog in tvoj angel virub vidita in ti vsako nedostojuost zamerita.
4)	Kadar si oblečen, opravi svojo jutranjo molitev. Jutranje molitve nikoli ne zabi in tudi ne odlagaj, nego poklekni pred sv. križ, povzdigni roki in misli k Bogu, a oči povčsi k tlom ter moli svojo jutranjo molitvico.
5)	Po jutranjej molitvi obudi dobre sklepe, da se bodeš izogibal svojih navadnih pregreäkov, da bodeš pazil na svoje slabosti, da se bodeš čuval slabih priložnosti, v katerih bi utegnil Boga razžaliti, da bodeš povsod pri delu, v šoli, pri jedi in pri igri imel Jezusa za vzgled ter vse tako storil, kakor bi storil Jezus sam, ako bi živel v tvojih razmerah.
6)	"Vsak človek je ustvarjen za delo. Zatorej tudi ti nikoli ne pasi lenobe, ker lenoba je vseh grdob grdoba in mati mnogih nesreč.
7)	Predno začneš kako delo, posvéti ga Bogu in pokliči sv. Duha na pomoč, ter vzdihni k Bogn : „V tvojo čast bodi to delo, o Bogi daj mi milosti, da ga dobro zvršim." Veruj mi, da je brez blagoslova božjega vsak tvoj trud zamin.
8)	Kadar greš v šolo, pojdi z namenom, vse tako storiti, kakor Bog od tebe zahteva. Idi v šolo zaradi Boga, ker on to želi ; po potu se včdi dostojno in mirno, v šoli se zadrži v redu in prizadevaj si svojim součencem biti v izpodbudo in v lep vzgled. Učitelji so božji uamestniki, zatorej stori vse, kar ti rekč ; bodi miren, pazljiv in potrpežljiv.
9)	Ako utegneš k sv. maši priti, ne opuščaj je ; to je najlepša, najsvetejša in najkoristnejša duhovna vaja, postavljena v ponavljanje presvete daritve na križu, da bi si po njej zasluženje našega izveličarja Jezusa Kristusa prisvojili. Pri sv. maši se lepo in pobožno vedi, da bodeš vsem, ki so v cerkvi, v izpodbudo. Moli pobožno ter prosi zaupljivo, česar potrebuješ, ter tndi na potrebe svojega bližnjega ne pozabi, vzlasti na potrebe svojih starišev, učiteljev in součencev.
10)	Kadar zjutraj, opóludne in z večera k molitvi zvoniti slišiš, moli pobožno angeljsko češčenje. Ta molitev je že od davnih časov v navadi, naj bi se Bogu in Mariji, materi božjej zahvalili za naše odrešenje ter se vseh milosti odrešenja udeležili.
11)	Kristjanu mora vsako delo sveto biti, zatorej tudi jed. Pri jedi se spomni, da nam je Bog le zato dal jedila, da bi svoje moči ohranili in okrepili ter laže Bogu služili. Pred jedjo in po jedi opravi kratko molitev in pri mizi se lepo in pošteno vedi. Kratka in lepa molitevca pred jedjo se glasi : „O Bog I to vse nam daješ ti, kar vsaki dan nas preživi. Dodeli, da nam to jedilo, po tvojej volji bo teknilo!" Po jedi se molitev lehko takč sklene: „O Bog! s pijačo in jedjii nahranil si nas milostno! Za vse, kar roka tvoja dala, naj bo prisrčna zdaj ti hvala."
12)	Božja volja je, da si po delu duh in truplo počijeta, ter zopet z novimi močmi delati moreta. Dovoli si torej tudi ti počitka, & to poštenega;
t« se pravi : ne stori ničesar, kar bi Boga mrzelo ali bližnjega pohujševalo ; ne stori in ne govori ničesar, kar bi koga žalilo : če ti bližnji kaj nepovoljneg» reče, ne zameri mu takčj, saj morebiti ni hudo mislil o tebi.
13)	Tndi pri igri ne smeš pozabiti, da želiš priden otrok biti. Ca se igraš, ne igraj strastno, nego zmerno, in le iz tega namena, da se razvedriš ali razveseliš.
14)	Vrhu svojih navadnih opravkov ne zabi vsak dan kaj lepega id koristnega brati. Lepo in bogoljubno branje je hrana našej duši, zato nam je treba večkrat brati. A beri le dobre knjige, slabih ne beri in tndi pri sebi ne imej, kajti slabe knjige so strup, ki nad mladino veliko zlèga naredi in mnogo nedolžnih duš umori.
15)	Vsaki dan skleni z molitvijo, kakor si ga začel. Ne opasti večerne molitve, naj bi še tako truden in spehan bil. Po molitvi izprašaj svojo vest ter premisli, kaj si storil po dnevi zoper Bogi, zoper bližnjega in zoper samega sebe, bodi si z mislimi, besedami, dejanjem ali opnščenjem dobrega. Pomisli, da bode to morebiti zadnja noč tvojega življenja ; kajti večkrat se je že zgodilo, da se je kdo z večera zdrav vlegel spat, a drugo jutro našli so ga mrtvega.
16)	Predno se vležeš, sleei se dostojno spominjajoč se na pričujočnost božjo ter se vlezi v postelj kakor v svoj grob. Tvoje poslednje dejanje bodi sv. križ in tvoja poslednja misel Bog. Ce se po noči vzbudiš, povzdigni svoje misli k Bogu in priporoči se angelu v&ruhu, ki na tvojej strani stoji in te varuje hudega.
Glej, ljubi moj l Ako vsak dan takó storiš, hitro postaneš tako priden, da te bode Bog, tvoji starisi in toviriši ljubili in ti z veseljem pomagali, da vedno ostaneš takó priden.	j. s-a.
Sirota,
^am ua pragu hiše Deca ae raduje. Mati, dobra mati Kruh jim razdeljuje.
Tudi njega mama Gorko ju ljubila. Zanj, le zanj skrbela. Ter ma kruh delila.
Deček pa ubogi
Pa možje so štirje Enkrat mu jo vzeli, K cčrkvici jo nesli in jo v jamo deli.
lz-za ogla hi§e
Gleda, toien gleda,
la solzé si briše.
Zdaj pa ui več mame, Da bi ga ljubila, Da bi zanj skrbela. Ter mu kruh delila.
S. Mai/olir.
Brez obile naročnine dobrega lista izdajati ne moremo, a slabega lista izdajali ne bi radi; zatorej se nadejamo, da naša prošnja do slovenskih rodoljubov in prijateljev slovenske mladine ne ostane brez uspeha.
Program našemu listu ostane tudi bodoče leto neizpremenjen, to je, kakor do sih dob, takd ostane „Vrtec" tudi v prihodnjem letu Se vedno to, v kar je odménjen: lot ». us k cj mladini v pouk in zabavo.
Prizadevali si 1 odemo, da bode vsak njegov list z bodočim letom zanimiv ne samo po obsegu, nego tudi po različnosti sestavkov. Vsebina mu bode taka, da bode ustrezal malej a tndi bolj odraslej sloveuskej mladini, slovenskim učiteljem, starišem in sploh odgojiteljem mladine.
Cena ..Vrtčrva" ostane ista, namreč:
Za vse leto S gld. 60 kr., za pol leta I gld. 30 kr.
Naročnina naj se nam še ta mesec pošlje, da bomo znali primerno število listov prirčditi.
Naročnina se pošilja pod naslovom:
1'rednlštvo „Vrttfcvo" na mestnem trgu Stev. 9 v Ljubljani (J.aibach).
t^f- Pri „Vrtčevem" uredništvu in založništvu se dobivajo trdo vezani Vrtci od poprejšnih let po naslednjej ceni:
Vrtec od		1*74.	leta	za	1	gld.	HO kr.
Vrtec	n	1875.	n	n		n	n
Vrtce	n	1876.	n	n	S	»	— »
Vrtec	„	1877.	n	ji		n	SO „
Vrtec	n	1878.	a	„	2	n	«O „
Vrtce	„	187».	n	„	.g	„	«O „
Vrtec	n	1880.	n	n	£	n	60 „
Vrtec	n	1881.	n	»	2	n	O» »
Vrtec	n	188«.	n	n	2	n	60 „
Kdor vzame vseh devet letnikov skupaj, dobčde jih po jako znižanej ceni za 1.1 gld. trdo vezane; nevezane za 13 gld.
„Vrtci" so najbolj primerne knjige za farne in šolske knjižnice, zatorej jih posebno priporočamo okrajnim šolskim svetom, čast. gg. duhovnikom in učiteljem sploh.
Knjižnica za slovensko mladino.
Pod tem naslovom začeli smo ulé pred Štirimi leti izdajati posebne knjižice našej slovenskej mladini v pouk in zabavo, ki se priporočajo posebno farnim in šolskim knjižnicam po deželi, kakor tudi za darila sploh, bodi si azé za 97. Miklavža, Božič, godovne dneve, ali o katerej koli priložnosti. Do sili dob izdali smo užč tri take knjižice, ki se dobivajo po naslednjej ceni:
I>ragolJulM>i. — mehko vezani 30 lir.: trdo vezani 40 kr. za darila 50 kr.
Peter rokodelčič. — meh. vez. 40 kr.? trdo vezan 45 kr.; za darila 50 kr.
Nreča v nesreèi (Svetio), — meh. vez. 40 kr.; trdo vez. 45 kr.; krasno vez. vsa v platnu 60 kr.
Za poštnino je treba pri naročevanji priložiti 5 kr. več.
O tretjem zvezku naše „Knjižnice" piše „Ljubljanski zvon" tako-le: Vrstniki naši, ki so pred 25, 30 ali več leti hodili v začetne vole, spominjajo se še gotovo drobne, a že takrat redke knjižice o slovenskem kmetu in francoskem vojšćaku, Franci Svetinu in njegovih dveh sinovih dvojčkih : o Pavlu, ki je iz pastirja po čudnih dogodkih postal imeniten škof in o Janezu, pekarskem učmei, ki je iz Trsta dospevši v Tu Ion na Francosko k bogatemu trgovcu, po nedolžnem bil k smrti obsojen, potem pa, ko se je pokazala njegova nedolžnost, dobü bogatega trgovca hčer v zakon ter sam bil imo vit trgovec v Tulonu, kjer je srečna našel svojega izgubljenega očeta, kakor Škof Pavel svojo mater Nežo. Redka je bila ta knjiga že pred petindvajsetimi leti in kdor jo je imel, čuval jo je kot drag zaklad. A vender na Kranjskem ni bilo Človeka, ki ne bi bil na pamet znal povesti o Svetinu. Ob nedeljah in ob zimskih večerih so jo ljudje prebirali kakor zlato knjigo in potem leta in leta še menili se o čudnih, dogodkih, katere so prebili Svetin in njegova sinova, tako da je njé vsebina na Kranjskem postala pravo narodno blago. Ni se nam zatoi'ej čuditi, ako je jeden najizbornejših pisateljev naših, g. Fr. Levstik, o tem prvem in narodu našemu predragem romanu slovenskem napisal obširno razpravo in oceno v Janežičevem Glasniku ter že pred več nego dvajsetimi leti izrekel željo, da bi se ta knjiga iz mrva natisnila. Srečna je bila zatorej misel, „Svetinau dati v drugem natisku na svetlo in za to misel in nje zvršitev moram/t hvaležni biti g. Ivanu Tomšiču, vrlemu uredniku „Vrtčevemu;/' ki tako lepo berilo pripravlja mladini slovenski. G. izdajatelj v predgovoru piše tako : »f.e davno je bila obča želja slovenske mladine prijateljev,, da bi povest o Svetinu prišla zopet v dééel. Ta želja se do zdaj ni bila izpolnila, da-si je minilo že 45 let, odkar je prvič natisnena (1836. I.), in ta natisk je zdaj talco redeJc, da ga je težavno dobiti v roke. Tedàj, ko je bila slovenska knjiga priprostim Ijudém Se jako redka prikazen, čitala se je rečena povest povsod s tolikim veseljem, da je do malega ni bäo kiše, v katerej bi je ne bili poznali, samo Če je kdo v hiši znal Čitati na knjigo. Zatorej mislim, da bi moja „Knjižnica slovenskej
mladiniu ixvestno lepše ùi boljše knjige ne mogla prinesti, nego li je knjiga o Svetinu, katero je spisal pokojni Viisnjski župtiik Janez C i gl er, ki se je v Vódmotu pod Ljubljano bil porodil v 7. dan maja 1792. 1., in umrl v 11. dan aprila 1869. leta v Višnjigori. Razven nekaterih raznoliaith molitvenOcov in Svetinom povesti je spisal tudi „Ž i c lj en j e s v. He me? potem „D et e Ijic o, ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov" (1863. 1.), in mično povest „Ko r tonica, koroška deklica" katero je 1866. 1. dala družba sv. Mo-hora v Celovci na svetlo. — Toliko o moži, ki je oče povesti, katero s to knjižico Tebi, mladina slovenska predraga, podajem in želim, da bi jo čitala z enakim veseljem, s kakeršnim smo jo čitali i mi, kadar smo bili še v Tvojih letih srečne mladosti. Zatorej knjižico, ki je napisana Tebi v pouk in zabavo, vzprimi z ono dobrohotnostjo, s hiker&no si vzprijela i prvi dve moji knjižici ; ako storiš to, dovolj mi bode plačila za trud, ki sem ga imel, s knjižico iz nova jo dajoč na svetlo." Mi ta prvi slovenski narodni roman svojim čitateljem najtopleje. priporočamo. Lepše povesti od Svetina g. Tomšič ne bi bil mogel podati naši mladini,u
Ker bi radi „Knjižnico za slovpnsko mladino" nadaljevali, zatorej prosimo vse slovenske rodoljube in prijatelje mladine, posel.no čast. gg. duhovnike in ljudske učitelje, da bi jo priporočali in širili mej slovensko mladino povsod, koder se jim v to priložnost ponuja. Naj bi se torej obilo naročevali na zgoraj omenjene knjižice, da bodemo tem prej mogli izdati IV. zvezek, katerega bomo izdali takój, ko se dozdanjih knjižic toliko razpečd, da pokrijemo tiskarske in druge troske.
MT» Kdor se želi naročiti na katero koli zgoraj omenjeno knjižico, naj pridene k „Vrtčevej naročnini dotični znesek, in mi mu jo poöljwmo takój po Staiti« prosto p\vd kriloira ovitkom, kac mu. jediao po tetu potu pride najceneje v roke. Nadejamo se prav obilih naročil k novemn letu.
Uredn ištvo in založništvo „ Yrtcei'o,"
na meatnfim trpu, ftev. 9 v Ljubljani.
Pri „VrtČevem" uredništvu se dobiva tudi Se mična knjižica pod naslovom : Star vojak in njegova rejenka; gledališka igra v 2 dejanjih. Cena 1» kr.
Zalotilo uredništvo „Vrtftevo." — Natisnila Klein in Kova« (JBgar) v Ljubljani.