PRAVLJIČNI DAN s PRAVLJIČNo
šolo v mariborski knjižnici
V ponedeljek in torek, 24. in 25. oktobra 2005, sta v Dvorani Rotovž na Rotov-škem trgu v Mariboru potekala Pravljični dan in pravljična šola. V mariborski knjižnici postajata že tradicionalni prireditvi, saj so Pravljični dan letos organizirali že petič po vrsti, pravljično šolo pa tretjič.
Pravljična šola je vsako leto namenjena študentkam in študentom, vzgojiteljicam in vzgojiteljem, učiteljicam in učiteljem, knjižničarkam in knjižničarjem »ter vsem tistim, ki nikoli niso nehali verjeti v čar žive besede«, kot so organizatorji lepo zapisali v vabilu.
Pravljično šolo je vodila Ljoba Jen-če, priznana slovenska pravljičarka in pevka ljudskih pesmi, raziskovalka in zbirateljica ljudskega pesemskega in pripovednega izročila, ohranjevalka ljudskega izročila ter samostojna ustvarjalka na področju kulture. Leta 1994 je organizirala prvi mednarodni simpozij pravljičarjev v Sloveniji in od takrat redno izvaja pravljične delavnice. Živi v deželi ob cerkniškem jezeru. V njeni družini ima pravljičarstvo tradicijo, saj je zgodbe pripovedoval že njen stari oče. Petja in pripovedovanja se je učila tako, da je poslušala peti in pripovedovati slovenske ljudske pripovedovalce, ki jih je poiskala na našem podeželju. Umetnosti pripovedovanja in oblikovanja glasu se je učila v Angliji, kjer se je poleg govornih tehnik učila predvsem čutenja narave. Umetnost pripovedovanja tako sloni tudi na opazovanju, na živem stiku z naravo, ko svet narave vpredemo v besede, besede pa v zgodbe. Ljoba Jenče je prepričana, da se s pripovedovanjem pravljic odpiramo duhovnim svetovom. Ker današnji človek v procesu odraščanja razvija predvsem razum, mu pravo bogastvo ostaja skrito, zato na svojih seminarjih predava o mitološki zavesti in otroškem doživljanju
sveta, o temeljnih strukturah in simbolni govorici čudežne pravljice, o domišljiji, ki nas popelje v globino naše notranjosti ter o pomenu žive besede. Na delavnicah uči o tem, kateri so osnovni prijemi za pripovedovanje brez predloge, kakšna naj bi bila osnovna drža pripovedovalke in kako delati s prostorom. poudarja pomen razmišljanja v podobah in nakazuje poti do ustvarjanja novih pravljičnih zgodb.
V pravljični šoli je Ljoba Jenče udeleženke vodila po poti umetnosti pripovedovanja pravljic in nam na praktičen način približala proces prebujanja k aktivnemu pripovedovanju. Vajam za oblikovanje glasu, za pravilno držo in gib ter vajam za spodbujanje kreativne imaginacije in razmišljanja v podobah je sledila razčlemba, doživeto branje in živo pripovedovanje pravljice Žabji kralj ali železni Henrik Jacoba in Wilhelma Grimma.
»Ljudski spomin še živi in je naša posebna vrednota, le dojeti ga moramo na primeren način. Spomin se zgane, luč zasveti in vemo, kateremu rodu pripadamo. Poklicani smo, da negujemo svojskost znotraj širše evropske skupnosti. Vsak izmed nas je samosvoj, enkraten, enako velja za narod«, meni Ljoba Jenče, zato je pravljično šolo želela zaključiti z večerno pripovedovalnico, na kateri so najpo-gumnejše udeleženke šole druga drugi pripovedovale pravljice, ki so jih same izbrale in pripravile prav za ta večer.
Pravljična šola je bila namenjena vsem, ki se pri svojem delu posvečajo vzgoji otrok, saj pravljice razvijajo otrokova in naša čustva, intuicijo, občudovanje stvarstva in ljubezen do življenja. »S pripovedovanjem pravljic razvijamo jezik, govorne sposobnosti, tenkočutno poslušanje, predvsem pa vzbudimo v človeku notranji imaginativni svet, pri otrocih domišljijo, ki je v odrasli dobi osnova za ustvarjalnost. Poslušalec se z nami odpravi na junakovo pot. premaguje ovire, opravlja naloge, ki so pravzaprav
87
naloge duše na poti h končni uresničitvi; predstavlja naš najvišji cilj, poroko med dušo in našim duhom, ki ju v pravljici simbolizirata princesa in princ. Zaradi notranjega bogastva in duhovnega sporočila se pravljica vse bolj vrača v življenje, saj s svojimi zdravilnimi silami celi prepad med posameznikom in celovitostjo sveta«, pravi Ljoba Jenče.
»Za zdrav osebnostni razvoj otroka je zelo pomembna živa, tudi umetniška beseda. S pripovedovanjem in prebiranjem pravljic, zgodb in poezije v otroku budimo čut za lepoto in za vrednote, ki nas delajo človeške. Pomembno je, da v ranih letih ne zamudimo časa sejanja dobrih besed.« Tako so menili organizatorji iz Mariborske knjižnice in v poročno dvorano na Rotovškem trgu k poslušanju pravljic povabili prince in princeske, kraljeviče in kraljične - osnovnošolske otroke in člane Društva za duševno zdravje Šentlent. Pravljični dan so obogatili pripovedovalci pravljic iz različnih krajev Slovenije. Otroci so se najbolj nasmejali Sekumadyju Condeju, ki je zelo živo in na humoren način pripovedoval afriške ljudske pravljice. Nato smo prisluhnili nežnemu in tenkočutnemu pripovedovanju Maje Rauch in občudovali njene majhne, mehke, ročno izdelane polstene lutke. Vesna Radovanovič je otrokom pripovedovala pravljice ob slikanicah, Zdenka Gajser nas je popeljala v svet gozdnih živali, Liljana Klemenčič nas je spomnila na čudovite pravljice Mojce Osojnik, Ljoba Jenče pa je ljudske pravljice pripovedovala ob spremljavi burgundskih citer.
Za zaključek pravljičnega dne nam je Irena Cerar Drašler predstavila še svojo knjigo Pravljične poti po Sloveniji, ob kateri smo poslušalke lahko spoznale povezanost pravljice s terenom in njeno uporabnost na pravljično izletniških potepih po naši deželi.
Pravljični dan s pravljično šolo smo sklenili z željo po novih študijskih sre-
čanjih, po poglobitvi in širitvi pridobljenega znanja.
Špela Pahor
izbor člankov iz revij children's literature in education in bookbird za leto 2004
Slikanica Rose Blanche, ki jo je zasnoval in ilustriral Roberto Innocenti, besedilo pa v francoščini napisal Švicar Christophe Gallaz, je prvič izšla leta 1985. Slikanica pripoveduje o deklici, ki v bližini svojega rojstnega mesteca v Nemčiji odkrije nacistično koncentracijsko taborišče. Deklica nesebično in po svojih močeh pomaga ujetnikom, konca vojne pa žal ne dočaka. Zgodba ima alegorične razsežnosti, saj dekletce simbolizira nemško protina-cistično odporniško gibanje. Slikanica je ob izidu doživela tako negativne kot skrajno pozitivne kritike, prejela pa je tudi nekaj nagrad. prevedena je bila tudi v več jezikov. Susan Stan v svoji študiji primerja tri prevode Rose Blanche. Prvič je bila slikanica prevedena v angleščino in izdana v Združenih državah Amerike. Ta prevod, ki je zvest izvirniku, Susan Stan primerja z nemškim prevodom izpod peresa prevajalca Abrahama Teuterja in pa britanskim tekstom, ki je precej predelana različica originala, napisal pa ga je pisatelj Ian McEwan. S. Stan z natančnimi primerjavami posameznih odlomkov iz prevodov dokazuje, kako se v le teh odražajo kulturne, nacionalne, ideološke in pedagoške problematike neke dežele. Nemški prevajalec Teuter skuša s pomočjo raznih besedilnih sprememb omiliti in zmanjšati krivdo nemškega naroda glede strahot holokavsta in s tem zastopa nacionalne interese. I. McEwan pa je v želji, da bi slikanico približal otrokom, zgodbo potisnil v okvir realistično zgodovinske
88