458 Knjižne ocene in prikazi
navsezadnje uničili, zato se je veliko védenja o keltski religiozni
tradiciji izgubilo. Keltske bogove pa so na rimski način častili
vse do prevlade krščanstva in še naprej. Cezar je zapisal, da so
bili pri Keltih najpomembnejši Jupiter, Merkur in Mars, Apolon
in Minerva ter Dis Pater, torej keltski bogovi, ki so imeli podobne
lastnosti kot ti rimski bogovi. Kelti so v času pred rimsko osvojitvijo
bogovom žrtvovali tudi ljudi.
Xiongnu so častili ozvezdja, Nebo in Zemljo, Sonce in Luno
ter duhove prednikov; žrtvovali so živali, predvsem konje, pa
tudi človeka. V Indiji se je na novo razvijal budizem, znan pod
imenom Mahayana, nov, velik, za razliko od konzervativnega
starega verovanja, imenovanega Hinayana (hina = majhen). Reliefi
v svetiščih so prikazovali prizore iz Budove legende, ki govori
o tem, kako je stopil na zemljo, da bi odrešil človeštvo. Pomemben
je bil tudi hinduizem; Shiva je bil Veliki Bog (Mahadeva). Na
Kitajskem je bil pod dinastijo Han razširjen predvsem
konfucionizem, vendar je bil v vsakdanjem življenju družin
pomembnejši daoizem (dao pomeni božji red, ki vlada svetu),
namenjen prizadevanju po blagostanju posameznika. V Afriki,
predvsem v Egiptu in kraljestvu Meroe, so poleg Amuna in
Izide ter drugih bogov častili tudi boga Apedemaka v podobi
leva, ki je moral biti, glede na številne upodobitve, tamkajšnjim
prebivalcem zelo pomemben. O ameriških bogovih tistega časa
je malo znanega, zanje so bila grajena monumentalna svetišča,
arheološke raziskave pa kažejo, da je bilo znanje astronomije
med svečeniki izredno veliko. V času Aztekov je bil Teotihuacán
že davno zapuščen, zanimivo pa je, da so ga v svojem jeziku
imenovali “mesto bogov”.
Knjiga Müller-Karpeja je s svojo pestro in široko vsebino
izredno zanimiva za vsakega, ki ga zanimata zgodovina in
arheologija izumrlih kultur, katerih izročila pa - ne vsa sicer,
pač pa več kot mislimo -, v spremenjeni obliki živijo do danes.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Ad Aquileia ... Al Danubio. Materiali per una mostra. Maurizio
Buora (ured.). Archeologia di frontiera 4, 2001. ISBN 88-88018-
07-7. 168 strani, veliko slik.
Podnaslov pove, da so avtorji sprva želeli postaviti razstavo,
ki bi prikazala povezanost krajev med Akvilejo in srednjo Donavo.
Razstave sicer ni bilo, obstoječa knjiga pa bil lahko predstavljala
lep spremni katalog. Besedila so bila končana že leta 1998,
kar se le deloma opazi na bibliografiji.
V knjigi so avtorji predvsem na podlagi drobnega arheološkega
gradiva skušali prikazati ekonomske silnice, ki so povezovale
prostor med Akvilejo in Donavo, ter hkrati poudariti izjemen
vpliv, ki ga je Akvileja, kot izredno močno proizvodno in trgovsko
središče, izžarevala vzdolž jantarjeve poti. Na primeru petih
mest je obravnavan razvoj obrtniške proizvodnje in trgovina.
Prikazu vsakega posameznega mesta sledi katalog zanimivega
gradiva, ki dobro ilustrira mestne obrti.
Maurizio Buora je zgoščeno predstavil razvoj obrti v Akvileji
po fazah od republikanskega do poznoantičnega obdobja.
Upošteval je zadnje stanje raziskav na področju kamnoseštva,
lončarstva, gliptike, steklarstva in obdelave brona. Gernot Piccottini
piše o razvoju starega Virunuma na Štalenski gori, o njegovih
obrteh, pri čemer je posebno pomembno železarstvo, in o tesnih
povezavah z Akvilejo. Irena Lazar govori o topografiji in razvoju
Celeje, na kratko pa tudi o obrti. Marjana Tomanič-Jevremov,
Zorka Šubic in Ivan Tušek obravnavajo razvoj Petovione. V
kataloškem delu objavljajo tri zelo bogate grobove, ki vsebujejo
pridatke iz jantarja: obvoznica leta 1988 (gr. 7), gasilski dom
leta 1977 (gr. 5) in Zgornja Hajdina leta 1973 (gr. 24). Zadnji
grob, ki je tokrat prvič v celoti objavljen, vsebuje poleg nakita
iz jantarja in opala ter okrasnih predmetov iz jantarja tudi
miniaturno koščeno knjižico, jantarne igralne kocke ter 84 igralnih
paličic iz kosti. Paula Zsidi in Klara Póczy govorita o razvoju
Akvinkuma, uvozu iz Italije in obsežni obrtni proizvodnji
(keramika, steklo, kovine, kamnoseštvo, štukature).
Knjiga je zanimiv zgoščen pregled in dobra osnova za študij
najraznovrstnejše problematike, ki se tiče obrti in trgovine na
prostoru od Akvileje do Donave. Koristna je lahko strokovnjaku,
hkrati pa je napisana dovolj poljudno, da je zanimiva tudi laiku.
Dobro se vklaplja v serijo, ki uspešno povezuje arheologijo
raznolikih kulturnozgodovinskih prostorov od severovzhodne
Italije preko vzhodnih Alp in severnega Balkana do srednjega
Podonavja.
Jana HORVAT
Maria Federica Petraccia Lucernoni: Gli stationarii in età
imperiale. Serta antiqua et mediaevalia III. Giorgio Bretschneider
Editore, Roma 2001. 111 str. (ISBN 88-7689-162-5).
Predmet zelo zanimive knjige profesorice na univerzi v Genovi,
Marie Federice Petraccia Lucernoni, so stationarii, vojaki nižjega
čina, ki so v rimskem imperiju opravljali različne policijsko-
nadzorne funkcije. Imenovali so se po postajah ob glavnih državnih
cestah, stationes, kjer so imeli svoje baze, podobno kot frumentarii,
vojaški intendanti, ki so legije preskrbovali s hrano. Podobne
naloge so opravljali tudi manj znani kolletiones in curiosi, ki
so delovali predvsem v vzhodnih grško govorečih provincah
Male Azije, ter beneficiarii, ki so med vsemi najbolj znani in
ki jih enačimo z neke vrste vojaško finančno policijo. Za vse
te čine je težko najti ustrezen slovenski izraz, za beneficiarije
je bil nedavno predlagan izraz ‘oproščenci’, ker latinski naziv
pomeni prav to, da so bili namreč oproščeni določenih obveznih
del, ki so jih morali sicer opravljati rimski legionarji. Pomensko
bi bil morda za funkcijo stationarius ustrezen izraz ‘policijski
nadzornik’, kar pa sicer ni ustrezen prevod besede glede na
njen latinski pomen.
Petraccia Lucernoni se je odločila za analizo tega profila
vojakov na nasvet pokojnega Giovanni Fornija, znamenitega
poznavalca rimskega zgodovinopisja, vojske in volilnih okrožij,
ki je nekaj časa tudi sam poučeval kot profesor na univerzi v
Genovi. Avtorica je sistematično zbrala vso ohranjeno evidenco
za policijske nadzornike in pripravila korpus tega gradiva, ki
tvori osnovo njenega dela. Dokumentov, ki omenjajo čin stationarii,
je 136, največ podatkov nudijo papirusi in ostraka (zato se
daleč največ podatkov nanaša na Egipt), nekaj evidence nudijo
literarna besedila, najmanj pa rimskih napisi. Zaradi različnih
virov so tudi podatki zelo različni. Najnatančnejše informacije
prinašajo uradni dokumenti oz. dokumenti, ki navajajo uradne
podatke, kot npr. vladarski reskripti?? (takšna je constitutio Marka
Avrelija in Komoda iz let 176 in 180) in napisi, na katerih je
običajno omenjeno celo ime osebe in njen natančen čin. Polega
korpusa dokumentov o policijskih nadzornikih, ki so razvrščeni
kronološko in opremljeni z najpomembnejšimi citati virov ter
dodatno bibliografijo, če obstaja, knjiga vsebuje na začetku
predgovor in kratice. Sledi uvodni del, ki vsebuje zgodovino
raziskav; temu sledi prvi del, ki je posvečen analizi dokumentov
o policijskih nadzornikih in je razdeljen na šest poglavij: 1. Kronologija
in geografska razprostranjenost, 2. Imenoslovje, 3. Narava njihovega
dela, 4. Kariera, 5. Družinske in družbene povezave, 6. Bogovi,
ki so jih častili. Osrednji del je, kot rečeno, prozopografija policijskih
nadzornikov (= korpus dokumentov, na katerih se omnjajo), oba
dela pa zaključuje kratko sklepno poglavje. Na koncu knjige je
bibliografija citiranih del ter indeksi, ki so razdeljeni na štiri razdelke:
imena oseb, geografska imena, notabilia varia (najvažnejši pojmi)
ter loca laudata (citati iz antične literature). Nekoliko preseneča
citiranje del v opombah, ki so citirana in extenso, kljub temu da
so citati navedni tudi v bibliografiji. Za te bi bilo smiselno v opombah
navajati okrajšane citate.