872 Slavko Mihalič Silvije Strahimir Kranjčević (1865—1908) IZZA SPUŠČENIH Nikdar lepše, kakor če takole TREPALNIC prav nalahko, mehko sklonim glavo, a nekje šušti košata lipa in cvrči veselo vrabčja jata v mladi krošnji... 873 Šest stoletij hrvaške poezije Krasno, čudovito je zatisniti oči, a tam, z neba dolga mavrica se je spustila, zdaj prek tenkih se trepalnic plazi in to mehko, svilnato zaveso med menoj in svetom nežno boža. O, je hiter ta ples barv, ki sonce tke, kraseč jih kot oblak, studenec, v temno mrežo mojega očesa. In ta ples je tak: v rdečem morju plava in tone v njem kolo zeleno, ki na mah postane žolti dim, v šir in dalj pršeč srebrne iskre------- kot tedaj, ko zarja zlate zore se čez biserni greben preliva. A ta pena naj megla postane, vsa drhteča sredi majskega zahoda nad zelenim žitom. To so časi, ko narava s srcem poklepeče, ko lahko že tisti val začutiš, ki ga v redkem zraku lahko dvigne krilo muhe, ki okoli leta. Pa žuželka, ki nekje cvrči zmerom isto, nikdar dolgočasno, in pa cvetni prah, ki zrel odpade v želji, da drug cvetek bi oplodil, pa zablodi včasih, ko objestni vetrc to poročno radost mu prepreči, pa koprivi obvisi na dlaki in tako, ubožec, tam suši se, jalovo suši odlično seme — prav gotovo trpka, strašna usoda! Da, in ta žuželka in ta pelod in vse živo, česar sploh ne vidiš, a v tem zračnem prahu migota, vse se z mano bratsko pogovarja, in dremavo brez zavesti plavam, nosi me opojni val vesoljske pesmi. Plovem z njim, ki ziblje se od rajske harfe pa do svežega kadila, ki skoz vseh devet nebes se vije 874 Slavko Mihalič in še skoz deseto, mater zemljo, dokler mi na nos ne sede kakšna sitna osa! — Ah, in ob tem kriku v hipu se zapro vsa rajska vrata, bedasto zazro človeške oči... No — kdo ve, morda da na tem svetu bi z usodo kdaj premirje sklenil, ko bi vila ljudskega užitka ne bila košuta mala in plašna, a ta vila zajčje ima srce! In ko plaha samega pusti te, ravno ko te kakšna osa piči in oči odpreš prav na široko, a v srce se pusta proza spušča, zreš povsod, kako objest brezumna čez tvoj lepi Eden že pustoši, in kako se s ptičkom ptica puli že za drobno zrnce proseno, in kako grlica skobec skubi, žabo, ki žuželke zlate golta in potem vsa sita s krpe blata krepko kvaka, in vse to odmeva kakor himna, najbrž lepa in sveta, v slavo večni skladnosti vesolja! Ah, kako sovražim glasne ideje, ki jih žabe kar naprej regljajo, a jih vsak od nas že zna na pamet! In so že prebile nam ušesa! Ko tako domov brez volje vračam se izpod košate lipe, mislim: le zakaj narava sama sebe grize in gradi, gradi in grize, vse, kar je res lepo, skladno, pravo, le da je otrok sanjarjenj naših, o, tedaj zgodi se, da pred strašno sfingo zledenim, a moja usta več ne zmorejo pred njo molitve kot otroček, ko kleči svetniško v svoji zibki, stegujoč ročice proti stari sliki tam na steni; že molčim in mislim in — ne mislim nič! 875 Šest stoletij hrvaške poezije Ah, mar je zato tako, ker nimam več spuščenih vek in ker mi sonce one mehke, svilnate zavese med menoj in svetom več ne boža, ah, mar je zato, ker daleč, daleč stran od mene gre — o vila pisana — kar si sladkih bajala mi zgodbic, in z metuljih kril predivom tenkim skrivala ogabni, večni okostnjak, jaz pa sem ga ljubil skozi tvojo prejo — vek spuščenih?!