C. kr. pošti! NedostavljeneTtevIlke je poslati administraciji „Eisenbahner“ Dunaj V. Brauhausgasse 84. všSI Ipot kH I SVOBODI! ŽELEZNIČAR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEHCEV wnHiiiuiiiiimffinui«iiiiiiiiM»iiiiiiimiiii 11)11 ima UREDNIŠTVO se nahaja v Trstu ul. Madonnina 15. Telefon 1570. UPRAVNIŠTVO Dunaj V. — BrUuhausgasse 84. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina: za celo leto............4‘40 K za pol leta . . . . . 2'20 K za četrt leta..........1T0 K Posamezna številka 18 vin. Štev. 10. V Trstu, 15. maja 1914. Leto VII. Osebno-dohodninski davek. Od strani južnoželezniškega osobja nam prihajajo pritožbe, da se mnogim uslužbencem od-trguje svote, ki zakonito niso utemeljene. Tu bi bilo zelo na mestu, da južnoželezniška uprava pouči uradnike v davčni pisarni, da se ima ozirati na zakonito utemeljene odtegljaje. V nastopnem podamo nekaj pojasnil. Kdo je davčno obvezan? Davčno obvezna je vsaka fizična oseba, ki biva nad eno leto v tnzemstvu in katere letni dohodki znašajo več kot 1600 kron. Iz dohodkov v inozemstvu se nahajajočih zemljišč izhajajoči dohodki so v slučaju reciprocitetne veljave in če se v dotični državi plačuje dohodninski davek, v Avstriji oproščeni. Ogrsko in Bosno se v tem slučaju smatra za inozemstvo. Ali obstoji zakonita dolžnost za napoved davka? Vse osebe, katerih dohodki znašajo več kot 2000 kron, so dolžni to storiti, isti pa, katerih dohodki zaostajajo izpod 2000 kron, imajo pravico za prostovoljno davčno napoved; dolžni pa so to storiti, če to zahteva davčna oblast ali pa komisija za odmerjenje davkov. Osebe, ki se ne odzovejo dvakratnemu pozivu, se lahko kaznuje z redovno globo do 200 kron, ali pa tudi zaradi prikrivanja davkov z dohodarstveno kaznijo v dve-do šestkratni višini davka. Komisija za odmerjenje davkov ima pravico, če davkoplačevalec v predpisanem času ne napove svojih dohodkov, da odmeri davek po pripomočkih, ki so ji na razpolago. Tudi ne more dotični, ki vkljub pozivu ne vloži izpovedbe, ali pa je ne vloži pravočasno in v slednjem slučaju ne opraviči zakasnitve, ugovarjati proti višini dohodkov, ki jih je dognala komisija. Iz tega vzroka in pa z ozirom na to, da so dovoljeni odbitki od dohodkov, katerih prvi sicer ne pridejo v vednost davčne oblasti, priporočamo, da se vloži davčne napovedbe brezpogojno in pravočasno. In to po zapisniku, ker ustmeno se ne more priporočati. Kaj se mora napovedati? Davčno obvezen je vsak dohodek, ki ga je davkoplačevalec resnično dobil v denarju ali pa denarni vrednosti tekom leta, ki prednjači davčnemu letu (topot torej od 1. januarja do 31. decembra 1913). Ako dohodki še niso obstajali eno celo leto, se jih napove po domnevanem letnem znesku, in ravnotake izdatke, ki se jih more odbiti. Dohodkom predstojnika gospodarstva, ie navadno prišteti dohodke soproge, staršev, otrok, tastov in tašč, zetov in sinah, pasterkov, posinovljenih otrok in rejencev. Izjemo tvorijo izven gospodarstva po svojcih pridobljeni delovni dohodki, če skupni dohodki gospodarstva ne presegajo zneska 4000 kron. Stalne službene prejemke nad 1600 kron, katerih davek se pobira po sliižbodajalcu, se mora posebej obdavčiti. Dohodkov polnoletnih otrok, ki dajejo za vdeležbo na hrani in stanovanju primerno vračilo, se ne prišteva. Katere izdatke se sme odbiti? Od dohodkov se sme odtegniti v prvi vrsti premije za zavarovanje na življenje do višine 300 kron, če je zavarovan davčni obvežanec, odnosno 600 kron, če je zavarovana tudi soproga in otroci. Nadalje se more odšteti zneske za bolniško zavarovanje, zavarovanje za nezgode in pokojnino, morebitne alimente in vojaško takso. Ob dohodkih, ki ne presegajo 3000 kron, se lahko odtegne tudi prispevke za zagotovitev podpor za slučaj bolezni in brezposelnosti, ki se jih redno plačuje poklicnim društvom ali pomožnim blagajnam (organizacijam). Izmera davka. Višina dohodninskega davka je seveda stopnjevana različno po višini dohodkov. Davčni ob-vezanci z dohodki nad 2400 kron, v katerih gospodarstvu ne žive ne žena ne otroci, vnuki, zeti, šinahe, pasterki, adoptivni otroci ali starši, ded ali babica, tasti, očmi ali mačehe, potem v katerih oskrbi tudi niso oskrbe potrebni bratje in sestre ali svaki (do druge stopnje) morajo k temu davku plačevati še dodatek 15 odstotkov. Ako pripada gospodarstvu takega davčnega obvezanca samo ena taka oseba, znaša dodatek 10 odstotkov. Dri davčnih obvezancih z dohodki 2400 do 4800 kron, ki so že vzgojili dvoje ali več otrok in žive sedaj sami, odpade vsak dodatek (takozvani samski davek). Napram temu pa se zakon ozira na število družinskih članov. Ob dohodkih, ki ne presegajo 2400 kron, se zniža davek za eno stopnjo za vsakega družinskega člana brez lastnih dohodkov, izvzemši ženo in enega družinskega člana. Ravnotako še davkoplačevalcem z dohodki od 2400 do 2800 kron zniža davek za vsakega družinskega člana za eno stopnjo, izvzemši ženo in dva družinska člana. Vsled tega se na primer nastavljenca z dohodki 2400 kron, ki mora preživljati ženo in dva otroka uvrsti v 5. razred namesto v 6. Za vsakega nadaljnega otroka se zniža davek za eno nadaljno stopnjo. Ob številu šest otrok je tak davkoplačevalec prost davka. Enako olajšanje nudi zakon tudi pri dohodkih od 2400 do 4800 kron. Nadalje lahko nastopi znižanje davka za največ tri stopnje, če je financielna zmožnost davkoplačevalca znižana vsled izrednih izdatkov za vzgojo otrok izven doma, zdravnike, zdravilišča, podpiranje svojcev. Ti izdatki pa morajo biti verjetno dokazani in se ozira nanje samo pri dohodkih, ki ne presegajo 12.000 kron, pri dohodkih do 2400 kron pa lahko privedejo popolno davčno prostost. Prejemniki službenih prejemkov od 6400 kron in več plačajo poleg osebno-dohodninskega davka tudi plačarino od 4 do 6 odstotkov dohodkov. Kakšno je postopanje v splošnem? Za priredbo davka se postavi okrajne cenilne komisije, za kraje z več kot 10.000 prebivalci krajevne cenilne komisije in deželne po-ročilne komisije. Ako ima cenilna komisija pomisleke glede na resničnost napovedb davkoplačevalca, mora istemu s pozivom dati priliko, da jih potrdi. Davkoplačevalec lahko pismeno predlaga, da se o gotovih splošnih vprašanjih (ne o njegovih dohodkih) pod prisego zasliši priče ali izvedence. Tej prošnji se mora ugoditi, če je potrebno; ravnotako se more njegovo prošnjo, da pride osebno pred komisijo ali iz nje srede izbran odbor, odkloniti samo iz važnih vzrokov, ki se jih pa mora naznaniti davkoplačevalcu. Resničen odgovor na pridržane pomisleke (dekret) je važen zlasti, če si komisija iz izdatkov in razkošja davkoplačevalca napravi svoj sklep o njega dohodkih. Kako se postopa pri prizivu? Tekom 30 dni po dostavljenju plačilnega naloga se mora pismeno ali pa ustmeno prositi za naznanilo odmerjevalnega temelja, eventualno zahtevati vpogled ali prepis aktov. Vzklicna komisija mora preiskati pismeno ali po zapisniku vložen priziv, ozirati se na ponujane dokaze in eventualno pregledati knjige. Odloke vzklicne komisije se more izpodbijati, oziroma ovreči pri upravnem sodišču samo zaradi nepravilne vporabe zakona ali pa zaradi pomanjkljivosti v postopanju. Pomilostilne določbe. Po 24. januarju 1914 se ne more več uvesti kazenska razprava glede na dohodninski davek, pridobninski davek, rentni davek, plačarino, davek na poslopja in vojaško takso predidočih let. Te ugodnosti izostanejo glede na leta 1911, 1912, 1913 pri takih osebah, ki leta 1914 ali pa v naslednjih letih namenoma zakrivijo pridržanje davka ali pa davčno zatajbo. Pod gotovimi pogoji se ustavi davčno kazensko postopanje, če obdolženec svoje navedbe resnici odgovarjajoče popravi. Obzor. Na otvoritveni seji delegacij, ki so zbrane v Budimpešti, je sodr. dr. Ellenbogen ostro protestiral proti temu, da se je sklicalo delegacije v času, ko je ustavljeno ustavno delovanje avstrijskega državnega zbora ter vlada neustavnost. Predlagal je v znak protesta, da se odgode razprave delegacij tako dolgo, da zavladajo v Avstriji zopet ustavne razmere in dokler ne skličejo državnega zbora k rednemu delu. Predlog je bil odklonjen. V prestolnem govoru na delegacijah je bil tudi stavek: »Zahteve vojne uprave se gibljejo v normalnih mejah«. Zahteve pa so znašale nič manj kot 1133 milijonov kron za armado in mornarico. To svoto zahteva proračun za leto 1914/15. Za- htcva se novo orožje in izgradbo trdnjav ter nabavo letalnih aparatov. Potem zahteva vojno ministrstvo enkraten, izreden izdatek 426 milijonov 836.000 K za bojne ladje. Če so to normalne meje, potem je tudi po glavi hoditi normalno. Kakor pa se vidi, bo tudi za te igrače dovoljen denar, in vojna uprava ga bo v svoje svrhe gotovo porabila do zadnjega vinarja. Za pokritje se ne vpraša! Tega je treba le pri železničarjih če tudi samo za par milijonov, ki se pa o njih tudi ne ve, kako so porabljeni. * Berchtoldu je Albanija pri srcu prirasla. Pri tem pa se ne briga zato, če ljudstvo gladu umira vsled nezmiselne zunanje politike. V svojem ekspozeju je mnogo govoril o Albaniji, toda o drugih važnih vprašanjih kakor so trgovinske pogodbe, je povedal zelo malo ali pa nič. * Grof Stiirgkh prezira konferenco predsednikov, ki je zahtevala sklicanje državnega zbora. § 14. je pač mnogo bolj pripraven za nezmožne ljudi! V Tirolski deželni zbor sta bila te dni izvoljena dva socialno demokratična poslanca in sicer sodruga Abrain in Battistini. * Francoski socialni demokratje so dosegli velikanski uspeh pri volitvah. V novi zbornici bo delovalo 102 socialno demokratičnih poslancev. Pridobili so nad pol milijona glasov. * O priliki praznovanja delavskega praznika 1. majnika so italijanski in slovenski pretepači priredili poulične pretepe. Do tega ne bi prišlo, če se ne bi na obeh straneh hujskalo. Toda nacio-nalci, bodisi laški ali slovenski, so si popolnoma enaki. V slepi strasti se spopadejo, »voditelji naroda« pa se smejejo v pest. Sploh pa narodnjakom ne bi bilo treba profanirati delavskega praznika, ker namesto, da bi poučili »svoje delavstvo« o stvareh, ki bi bile zanj mnogo večje važnosti, pa po svojih shodih psujejo socialiste. * V Floridsdorfu na Dunaju je v tovarni za mineralno olje nastal velik požar, ki je povzročil ogromno škodo. En delavec je pri tem požaru prišel ob življenje in je najbrž zgorel. Nevarnost za vso okolico je bila velika, ker je kroginkrog okoli 100 rezervarjev polnih petroleja in bencina. Posrečilo se je omejiti požar. * V Južni Italiji so pred nekaj dnevi imeli potres, ki je uničil več vasi in trgov. Zemeljski plazovi so razdejali železniško progo med Mesino in Katanijo. Mnogo oseb je mrtvih in ranjenih. O progo vzdrževalnih delavcih državnih železnic. ii. Triletno napredovanje po 10 vinarjev pa ni edina »reforma«, ki jo morajo obžalovati progo-vzdrževalni delavci. Navajamo samo, kako se je slavno c. kr. železniško ministrstvo hvalilo z izrednim privolilom odmornih dopustov za delavce. Ali tudi ti pridejo prožnim delavcem prav dragi. 2e stara in z vso odločnostjo zastopana zahteva progovzdrževalnih delavcev je skrajšanje delovnega časa. Zgodilo pa se je nasprotno. Dunajsko ravnateljstvo je leta 1894 po okrožnici določilo delovni čas poleti deset ur, pozimi devet ur. Leta 1904 se je z odlokom št. 31.090 izdalo »Temeljne določbe o delovnem času in zaračunanju čezur-nega ter nedeljskega in prazničnega dela«. Delovni čas se je določilo od 15. marca do 15. oktobra na deset ur, od 16. oktobra do 14. marca na 8 in pol ur. Vrhutega se je določilo, da se vsako čez normalni delovni čas opravljeno uro plača z desetino dnine. Podobne določbe so obstojale tudi pri drugih ravnateljstvih. V beljaškem ravnateljstvu je bil uveden za šest mesecev deseturni, za ostalih šest mesecev pa deveturni delovni čas. Delovni red pa je temeljito pometel s temi dolgoletnimi pravicami progovzdrževalnih delavcev. Da, še več! Šel je še daleč preko določb iz leta 1894. Normalni delovni čas znaša sedaj skozi celo leto deset ur na dan, »v zimskih mesecih« pa se lahko zniža delovni čas na 8 in pol ur, toda za čezurno delo v deseturnem delovniku se ne plača. Ker pa morajo progovzdrževalr.i delavci ob snežnih zametih ali kadar močno sneži, delati tudi čez čas, »prihrani« državnoželezniška uprava tudi pri tem prav lepe svote. Pa ne samo to. Reformerji železniškega ministrstva so iztuhtali še več. V smislu novega delovnega reda se je dosedanji delovni čas po ravnateljstvih zelo občutno poslabšal. Tako na primer je beljaško ravnateljstvo v svrho dosege enotnega delovnega časa odredilo delovni čas v mesecih oktober in februar na 9 in pol ur, namesto dosedanjih 9 ur, kar znaša v teh dveh mesecih skupaj 25 ur več dela; nadalje za mesec marc 10 ur namesto dosedanjih 9, torej zopet 25 ur več. V mesecih november, december in januar ostane delovni čas 9. ur kot poprej. Vse podaljšanje delovnega časa znaša torej 50 ur, ali 5 dni po deset ur za vse delavce, ker le v najugodnejšem slučaju dobita samo dve tretjini delavcev odmorni dopust po tri do šest dni. Na ta način »prihrani« c. kr. državnoželezniška uptava ne samo odmorni dopust, temveč še nekaj več vsled te »občudovanja vredne« reforme. Enake »reforme« se je izvedlo tudi pri raznih drugih ravnateljstvih. V prej imenovanih »Temeljnih določbah« je bila določena tudi hranarina v višini 25 do 40 odstotkov za vporabo na progah tujih prožnih mojstrov. Po novem delovnem redu pa je podelitev liranarine odvisna 1. od resnično naraslih večjih izdatkov, 2. pa prepušča višino te oškodnine posebnim dogovorom službenega predstojnika z delavci. To pa ne pomenja nič druzega, kot da predstojnik lahko poljubno odloča v tej stvari. Ce bi se pa delavc.i predrznih zahtevati kar jim gre, pa je lokalnim predstojnikom vsako sredstvo prav, da se pritrga delavcem njih opravičene zahteve. Nadaljnje zelo občutno poslabšanje je nastopilo pri nočnem delu. V mnogih sekcijah je bilo po okrožnicah ali odlokih določeno plačevanje nočnega dela s poldrugokratno ali pa dvojno urnino. Delovni red pa določa plačevanje 1 '25 (torej eno in četrtkratno) urnino brez razlike čezurnega in nočnega dela. To se pravi: prej se je za osemurno nočno delo plačalo 12 do 16 ur, sedaj pa se plača samo 10 ur. Ker pa vsakemu nočnemu delu sledi poldnevni počitek, ki ni plačan, ostane večji zaslužek pet ur za naporno osemurno delo po noči! Pri tej reformi pa se je postopalo zelo vestno kakor malokje. Niti 'enega progovzdrževalnega delavca se ni prezrlo. Preddelavci so prej dobivali višjo temeljno mezdo in so imeli boljša mezdna napredovanja; istotako so dobivali vsi izprašani vodje prožnih vozičkov in nadomestovalci čuvajev za 20 vinarjev zvišano dnino brez ozira na trajanje njih vporabe. Vse to pa se je odpravilo in zato postavilo vporabno doklado 40 vinarjev za prve, 20 vinarjev za slednje, ki pa ni več trajna, temveč se io izplačuje samo za čas njih resnične vporabe pri dotičnih opravkih. S tem pa še ni bilo zadosti! Prikrajšalo se je delu teh delavcev dosedanje mezde za doklado, vsled česar izgube že na pridobljenih pravicah v bolniški blagajni in pro-vizijskem skladu. Nič bolje se ne godi profesionistom pri progo-vzdrževalni službi. Predvsem je za te nekako izjemno stanje napram drugim profesionistom državnih železnic: tam 54urni delovni čas na teden, tu 60urni; tam stabilizacija in tedensko izplačevanje zaslužka, tu pa ne enega ne drugega. In to tudi tedaj ne, če so zaposleni v delavnicah progovzdrževalne službe, kar odgovarja vsem zahtevam obratne delavnice. Progovzdrževalni pro-fesionist mora vrhutega — kar je naravnost neverjetno — orodje, ki ga rabi za svoj posel, sam nabaviti za majhno odškodnino, ali pa tudi brez nje. Pri vsem tem pa za profesioniste sploh ni nobene temeljne plače. Le to se odmerja baje po njegovi marljivosti in zmožnosti. Posledica tega je, da postane protežiranec enak starim izkušenim delavcem. Sicer se je pri novi avtomatiki tudi profesionistom progovzdrževalne službe dalo dveletna napredovanja. Vsled tega pa so nastale neznosne ostrine, ki se jih noče odpraviti. Tako gre naprej vrsta poslabšanj in brezobzirnega kratenja že pridobljenih pravic. Ce se to more imenovati reformo, da se boljše določbe z uradnimi odredbami nadomešča s slabšimi, prepuščamo sodbi javnosti. Pri vsem tem pa domače delavce vedno bolj izpodrivajo inozemci — seveda po odločni volji državnoželezniške uprave — ki dobivajo poleg višje mezde mnoge druge ugodnosti, ki jih domači delavci nimajo. V dunajskem državnoželez-niškem ravnateljstvu je državnoželezniški svetnik Malina izdal celo ukaz, da se 'ima pomožnim delavcem, izvzemši inozetnce, takoj znižati dosedanjo temeljno mezdo K 3-60 na 3 krone. Za izvedbo vseh teh »reform« »dobrohotnega« železniškega ministrstva pa se z vso resnobo trdi, da se je poleg prejšnjih velikih izdatkov od leta 1911 postavilo še 13 miljonov kot trajno obremenitev v proračunu. Če se temu prišteva še prihranke uprave vsled poslabšanj, so visoki izdatki zelo neverjetni, vsled česar bi bilo prav na mestu pojasnilo železniškega ministrstva o resnično porabljenih zneskih. Če se hočejo progovzdrževalni delavci obvarovati nadaljnega propadanja na nivo importiranih delavcev iz vzhodnih dežel in če si hočejo ohraniti svojo kulturno stopnjo, ne smejo držati roke navskriž. Naša organizacija je že pozvala zaupnike po vsej državi k skupni obrambi in do zadnjega prožnega delavca se morajo vsi pridružiti akciji, če hočejo doseči uspeh. V zadnjih tednih se je vršilo že mnogo shodov, na katerih se protestira proti ravnanju državnoželezniške uprave. Samo s tem pa se delavci ne smejo zadovoljiti. Položaj mora prepričati vsakega, da se ne more verjeti vsem lepim obljubam železniške uprave in upati na nje milostna darila. Če hočemo doseči uspeh v boju z železniško upravo, je treba, da Se vsi pridružijo organizaciji in jo s tem utrdijo v lastno korist. Zaviraško vprašanje kot vprašanje celokupnega vlakosprem-nega osobja. Zaviraško vprašanje je za stan vlakosprem-ljevalcev doseglo prav resno obliko. Železniško ministrstvo je vse tiste viakospremljevalce, ki se nahajajo v dnini in ki se jih že od nekdaj na-zivlje »zavirače«, potisnilo iz kategorije vlako-spremljevalcev ter jih prestavilo v delovni red pod naslovom »delavci v vožni službi«. Z izpre-membo naslova pa je ministrstvo najbrž hotelo preslepiti javnost, kot da bi delavci v vožni službi imeli kak drugi posel nego zavirači. Svoječasno so bili zavirači podrejeni službenemu redu. Tega dejstva se spominja šc marsikateri sprevodnik in nadsprevodnik, ki je kot zavirač z drugimi predpisi vred dobil tudi služben red, po katerem je eventualno bil tudi kaznovan. Tisti pa, ki so v stanju »večnih« zaviračev, to je da se jih ni nastavilo, a so ves čas pripadali med vla-kospremljevalce, imajo najbrž še danes služben red. Sploh pa se je svoj čas vse spremljevalce tovornih vlakov, tudi če so bili že definitivni sprevodniki (izvzemši vlakovodje in manipulante) nazivalo »zavirače«, iz česar sledi, da se je v dnini se nahajajoče zavirače absolutno prištevalo med viakospremljevalce. Četudi ti zavirači niso bili deležni vseh v službenem redu navedenih pravic - - zlasti glede na dopuste — se mora opozarjati ravno na to okolnost, ker se službena mesta, kjer so se nahajali ze starejši izkušeni zavirači, glede na podeljevanje odmornih dni napram zaviračem niso postavljala na stališče absolutnega zanikanja, temveč so jim z ozirom na njih slu/bc. in službena leta podeljevala primeren dopust. To stališče se je pri službeni pridelitvi moglo zavzemati radi tega, ker so na čelu službene pridelave v večjih domicilih bili po večini nekdanji vlakospremljevalci, ki so znali vpoštevati službo vlakovnega spremljanja v polnem obsegu. To je za zavirače pomenjalo pravice, ki sicer niso bile pisane, a so bile praktično v veljavi. Bile so dragocene dovolj, da so razdaljo od definitiva nekoliko premostile. Kategorija je s tem kazala nekako enotnost, ki se je izražala tudi v okolnosti, da isti, ki je imel dobo pomožne službe že za seboj, ni bil več odtegnjen od vožne službe in da mu je bilo še celo otežkočeno, če je hotel priti na kakšno mesto na postaji ali pa v skladišču. Takrat je bila sledeča slika: Kategorija vlakospremljevalcev. Podrejeni ravnateljstvu : Podrejeni železniškemu obiatnemu uradu Normirano stanje: 100 odstotkov 10 odstotkov a) nadsprevodniki, sprevodniki in pomožni sprevodniki, b) zavirači in pomožni zavirači Delavci in sicer iz skladišča ali postaje *) Leta 1903 se je pri starih c. kr. državnih železnicah doseglo, da se je vse v normiranem stanj" in dnini se nahajajoče zavirače imenovalo pomožnim sprevodnikom. Na ta način se je vodilo kot pomožne zavirače samo dninsko osobje, ki je bilo čez normirano stanje in je prišlo v poštev kot pomožna moč in je tvorilo lOodstotno rezervo. Leta 1911 se je po strogem ukazu železniškega ministrstva ustavilo imenovanja pomožnim sprevodnikom. Med tem pa so izšli delovni redi, ki so zaviračem prinesli naslov »delavci v vožni službi«. V domicile poslane normacijske komisije so imele od železniškega ministrstva najstrožje, a zaupne direktive, da znižajo normiranje na najnižjo mero, ki pa ni postala znana. Šele po naših nujnih intervencijah v tej zadevi je železniško ministrstvo prišlo z barvo na dan ter je naznanilo določitev provizorične dobe za nastavljenje najprej s sedmimi, potem šestimi in končno zopet s sedmimi leti (šestletna deležna doba v provizij-skem skladu). Iz mnogih drugih rešitev raznih c. kr. državno železniških ravnateljstev je razvidno, da se pri nastavljanju vpošteva pravzaprav samo iz vojaštva izstople podčastnike. Očividen je tudi poizkus ustanovitve nove vmesne stppnje z naslovom: »pomožno sprevodniški namestnik« (Aushilfskondukteuramvarter); po naših informacijah se v to kategorijo postavi samo mlade, od vojaštva se povrnivše podčastnike in se od njih takoj zahteva sprejemni izpit. Po dovršenem sprejemnem izpitu se jih takoj imenuje. Ti pomožno sprevodniški namestniki so seveda vrsti primerno postavljeni pred stare zavirače in delavce v vožni službi. Zavirači, ki se jih danes prišteva delavcem v vožni službi, so nekako le še navidezno in postransko zavirači (ta naslov se imenuje v delovnem in mezdnem samo med oklepaji). Delavcem v vožni službi se je po pojmu doslej smatralo samo tiste delavce, ki se jih je pri vlakih s seboj vzelo za zlaganje blaga, za razkladanje in druga podobna dela. Ker še ni izvedeno neprekinjeno zaviranje tovornih in to-vorno-brzovoznih vlakov, se ministrstvo še ne more odreči zaviračem v pravem pomenu, to je, izvežbanemu vlakovnemu osobju. Kljub temu pa je že izvedlo degradacijo zaviračev delavcem v vožni službi, torej lahkomiselnost, ki jo je bilo pričakovati samo od strokovno tujega železniškega ministrstva! Po ustroju vseh teh poslabšanj pri vlako-spremnem osobju sc spoznava, da gre železniškemu ministrstvu za načelo, da stopijo dninarji na mesto velikega dela vlakovnega moštva, ki bi moralo obstajati • skozinskpz iz definitivnega osobja. Tu se mora posebej vpoštevati odloke o znižanju normiranja, ki jih izpolnjujejo tudi določbe delovnega reda, po katerih se prišteva stalne delavce normiranemu stanju. Ni še razvidno, kako daleč bo šlo znižanje definitivnega stanja; pri vlakospremljevalcih obstoji možnost, da se *) Deset odstotkov čez normirano stanje za kritje do-pnstov, slučajev bolezni in kontumacije. definitivno stanje celo za četrtino potisne nazaj! Tako na primer se je že razpustilo mesta nadsprevodnikov na lokalnih železnicah, kjer smejo ta mesta zavzemati zavirači (Od lok žel. ministrstva 46.130/20a.*) Ker pa sprejema delavce v vožno službo samo železniški urad in se strogo izvaja prepoved imenovanja pomožnim sprevodnikom; ker se nadalje umetno veča naravni odhod definitivnega osobja s preskušanjem vida in sluha in povrh tega še z drugimi, proti S 40. službenega reda naperjenimi nasilnimi odredbami, se nam že danes kaže sledeča slika: Kategorija vlakospremljevalcev Postajni, skladiščni, oz. delavci v vožni službi Znižano stanje: 30 odstotkov Podrejeni postaji in delovnemu redu : 70 odstotkov a) nadsprevodniki; b) sprevodniKi; c) pomožni sprevodniki ; d) pomožno sprevodniški namestniki Delavci Ta slika razmerja kaže po železniškem ministrstvu izvedeno ločitev kategorije vlakosprem-ljevalcev v 1. prave vlakospreniljevalce, ki so podrejeni ravnateljstvu in 2. mešane vožnoslužbene delavce, ki so sestavljeni iz postajnih in skladiščnih delavcev, in ki so podrejeni samovolji postaj. Po delovnem redu ima postaja pravico pridelitve, tako da se lahko delavce po volji načelnika pošlje enkrat na postajo, potem v skladišče, ali pa tudi zopet k vožni službi. Večje število pride torej na mešano osobje in le majhen del se bo moglo imenovati delavce v vožni službi v pomenu zavirača. Vsi ti pa lic smejo napraviti izpitov (brezoblični izpit je brez vsakega pomena). In ker to osobje več ne sestoji iz pravih vlakospremlje-valcev in torej nima ne v teoriji ne v praksi absolutno potrebnega šolanja, bo to imelo v posledici odboj na opravljanje službe same, kakor tudi glede na odgovornost pri definitivnem osobju. Pa tudi glede učinka boljših pogojev, bodisi službenih ali pa življenskih razmer bo imelo to nazadovalne posledice in odbojna sila bo tako oslabljena, da niti odpor proti vsiljenim poslabšanjem ali pa obramba najvažnejših pridobitev ne bo več mogoča! Načelo železniškega ministrstva se more le postopno spoznavati. Ž njim seveda prihajajo čezmerne varčevalne odredbe. Pri vožni službi zaposleni delavci nimajo v nobenem domicilu temeljne mezde; nimajo pa tudi nikakih mezdnih napredovanj. Vrhutega pa delavci nimajo stanarine. Šele prav majhno število vožnih delavcev ima vračunanje poldrugokratne službene dobe, ker njih veliko število se sicer plačuje kot delavce v vožni službi, toda vodi se jih kot postajne ali skladiščne delavce. Vprašanje poldrugokratnega vračunanja službene dobe bi se torej za te delavce moralo zelo odločno zastopati. Ce se nadalje še vpošteva, da so delavci v vsaki službeni panogi napram definitivnemu osobju glede na postranske prejemke (najbolje se to opaža pri odtegnitvi, oziroma nepodelitvi nočne doklade) skozinskoz zapostavljeni, v marsikaterih ozirih celo za 50 odstotkov, je nadaljnje prikrajšanje ur-nine in izpostavljanj le še nadaljnja naravna odredba, ki jo železniško ministrstvo morda namerava. Grozi pa še nadaljna nevarnost velikega pomena: podčastniška šarža. Pri odredbi 'pridelitve se v praksi ne vprašuje, če je vožni službi pri-deljeni in pozneje inorda stalno tej službi odka-zaui delavec bil podčastnik. Velika večina teh delavcev bo torej gojila nekaj upanja, da po šest-, oziroma sedemletnem službovanju doseže definitivum. Takrat pa izve, da se to upanje ne iz- *) Nameščanje delavcev v vožni službi, oz. zaviračev na mesta nadsprevodnikov se vedno bolj širi. Sedaj se je ta novotarija izvršila iia VVelški lokalni železnici, na kateri je z uvedbo turnusa za poletno dobo uvrščen zavirač kot vlakovodja namesto nadsprevodnika. polni in da se ga je razumelo opehariti na nesramen način. Majhni manjišni bivših podčastnikov med temi delavci končno tudi po sedmih težkih službenih letih ni treba biti ravno sposobni za dosego definitiva, ker zdravniška preiskava bo že storila primerno. Nastavljeni bodo torej samo še posamezni delavci. Železnica pa rabi za revizijsko, manipulacijsko in vlakovodstveno službo zanesljivo, inteligentno in torej definitivno osobje. Bati se je torej zelo, da bodo tu vrata odprta za certifikatiste! Končno se je tudi odtegnitev pravic delavcem že v marsikakem oziru brezobzirno izvedlo. Opozarjamo samo na boj, ki so ga bili zaupniki osobja glede na volilno pravico za izvolitev zaupnikov za turnuse, ki se jo je odvzelo provizoričnim vlakospremljevalcem vkljub neštetim deputa-cijam. S tem je ministrstvo pokazalo, da delavcev v vožni službi ne prišteva več kategoriji vlakospremljevalcev. Tako se počasi in gotovo lušči izid tistih odredb, ki se zbirajo okrog načela ministrstva, da potlači kategorijo pravih vlakospremljevalcev na čim najnižje število. To je okolnost, ki popolnoma odpravlja težko izvoje-vauo normiranje, v katerem naj bi se nahajali sami definitivni vlakospremljevalci. Namerava se iti tako daleč, da bo stanje vlakospremljevalcev samo figurativno, to je, da se pač pusti na glavnih progah definitivno osobje kot vlakovodje, manipulante in morda še revizijske sprevodnike, vse ostalo osobje te kategorije pa sestaviti iz delavcev, seveda po stopnjah razdeljenih v stalne, nestalne in pomožne delavce. Na tak način je vprašanje zaviračev vprašanje cele kategorije vlakospremljevalcev ter je tako važno, da se mora odločno pospeševati njega rešitev, še predno se izvede vse odredbe, ki spadajo k načelom železniškega ministrstva. V napačnem spoznavanju položaja bi zahteva, naj se delavce v vožni službi imenuje stalnim delavcem, le še pospeševala »načela« ministrstva, ker bi taki delavci vedno ostali le delavci. Od vlakospremljevalcev c. kr. državnih železnic, ki so po večini v naši organizaciji, se pričakuje kaj dru-zega. Vlakospremljevalci, ki v delavcih vožne službe spoznavajo svoj naraščaj in nadomestova-nje, morajo in tudi bodo v tem vprašanju vzdrževali svoja stara načela, oziroma jih obnovili. Ce že zaviračem satnim ne bi posrečilo doseči rešitve, morajo vsi vlakospremljevalci brez izjeme nastopati zato, da jo kategorično dosežejo! Johann zopet pogorel. Kadar ni mačke doma, takrat miši plešejo. Tako pravi star pregovor. In tako je vedel naš slavni Johann, da imajo socialno demokratični železničarji na 3. maja v Ljubljani velik shod prožnih delavcev iz vseh južnih krajev ter da bo na tem shodu poročal sodrug Kopač. Vse to je »Zveza« vedela in ker so tam ljudje zelo korajžni, je sklicala zveza ravno na ta dan in skoraj ob isti uri »javen železničarski« shod v Postojno, češ ta dan nas socialisti tam ne bodo mogli motiti, ker bodo večinoma v Ljubljani. Kopača pa lepo povabimo, saj vemo, da ne bo mogel priti. Tako mu še lahko očitamo, da nima poguma. Ampak zvezarji obračajo, socialisti pa obrnejo in tako se je zgodilo tudi v Postojni. Tržaški železničarji so komaj en dan pred tem shodom izvedeli za to Johannovo ekspedicijo in takoj je zavladalo velikansko navdušenje za izlet v Postojno. No, in kdo ne bi rad šel ob takem času malo v naravo in pa ko si še zraven tega lahko ogleda Johannove kazalce. Sodrugi železničarji so se že izredno zabavali ko so se gor peljali. Imeli so cel voz zase. Skratka, vladalo je veliko navdušenje med sodrugi. Mislili so, da bodo morali v Postojni čakati na Johanna, ker je bil veliki Janez tudi na ljubljanskem shodu v družbi prijatelja železničarjev g. dr. Ravniharja napovedan kot govornik. Ampak namesto da bi bili sodrugi čakali na Škerjanca, je on čakal na postaji na nje. Mislil je gotovo, da bo z vlakom ob 1-22 prišlo nekaj kalinov, pa se je prekleto urezal. Izstopilo je pač 30 socialistov, a noben tovariš in Johannov nos se je zelo močno podaljšal. So- drugi so se v Postojni informirali, kje se vrši ta velikanski shod. Bil je namreč naznanjen pri nekem Mihevcu, pa so ga zadnji trenotek prenesli v veliko dvorano g. Paternosta. To pa zaradi prostora, ki je baje pri Mihevcu bil premajhen. Iz tega sc da sklepati, da je Johann računal na velikansko udeležbo. Ampak ta dan je irnei posebno smolo. Ko so sodrugi prišli v dvorano, so našli tam celih 9 mož, za katere pa se ni moglo vedeti, sc^li vsi železničarji ali ne. Narodnjaki imajo že to navado od zdavnaj, da gonijo na železničarske shode zidarje, volarje, karbonerje in narobe. Še pred 2. uro, za katero je bil shod napovedan, je prišel g. Johann s svojim štabom. V tem so bili neki Mlakar iz Ljubljane, postojnski »Bahnmeister« neki P. in pa en premikač iz Trsta, ki je bil določen, da bo predsedoval Škerjancu. Med tem je prišlo še nekaj ljudi in za temi g. komisar od postojnskega glavarstva. Okolo dveh in pol otvori g. Škerjanc shod ter pove dnevni red, za katerega prej noben hudič ni vedel, ter pravi: »Qosp. E. iz Trsta bo predsedoval, jaz pa bom poročal.« Prav po domače, kajneda, in hoče že govoriti, ampak v tem tre-notku se oglasi več sodrugov, ki zahtevajo volitev predsednika. Škerjanc se je po nekolikem oporekanju vdal in je predlagal tistega premi-kača, ki ga je bil prej imenoval in dal na glasovanje. Mimogrede bodi povedano, da je ta junak sam tudi glasoval zase in prav visoko dvignil roko, ker je majhen. Ampak ni vse nič pomagalo. Bilo je samo 18 rok. Proti niti ni mislil Škerjanc dati glasovati, ampak sodrugi so ga v to silili. Ko je videl, koliko rok je proti, je hitro kon-štatiral, da je E. izvoljen, ali sodrugi so protestirali ter zahtevali, da se prešteje glasove. Namesto mesto tega pa je Škerjanc izjavil, da shod sploh ni kot javen železničarski shod, temveč javen društven shod, na katerem ni treba voliti predsedstva, češ naša organizacija ima po svojih pravilih pravico povsod, kjer je njeni delokrog sklicevati društvene shode brez ozira na to, ali ima podružnico v dotičnem kraju ali ne. Na to je so-drug Bahun odločno protestiral ter se skliceval na vabilo v »Slov. Narodu« od 30. aprila, kjer izrecno stoji, da se vrši javen železničarski shod, ter oporeka, da ima »Zveza« v Postojni pravico sklicevati društvene shode, ko nima tam še podružnice. Ali na to vstane komisar ter prečita naznanilo na glavarstvo, v katerem stoji, da se vrši javen društven shod ter dostavlja, da se shod mora tudi kot tak vršiti ter poživlja naše ljudi, naj bodo mirni. Ampak sodrugi ne odnehajo in sodrug Bahun si izposodi »Slov. Narod« od natakarice, prečita dotično vabilo na ta shod ter pravi, da je edino za nas merodajno, kar je javnosti naznanjeno, ne pa to, kar je organizacija naznanila oblasti. Ali komisar je neizprosen in sodrugi že vzklikajo: Giejte ga, kako drži z narodnjaki! Na to prosi Bahun komisarja, naj ne bo pristranski ter pravi na to, da je škandal za organizacijo, ki farba s takim postopanjem javnost po eni strani in oblasti po drugi, ko nima poguma tega tudi oblasti naznaniti, kar je javnosti naznanila. Nato jeclja Škerjanc nekaj o pomoti. Ampak Bahun vztraja ter pravi, da pomota tukaj ni na mestu, shod se mora tako vršiti, kakor je javnosti naznanjen. Komisar zahteva od Bahnna, naj pomiri svoje ljudi. Nato sodrug Bahun: »Gospod komisar, tega jaz ne morem storiti, ker vsak naš delavec pozna natanko opravilnik kakor tudi društven zakon.« Nato komisar: »Ce ne boste mirni, Vas pustim s silo vreči ven iz dvorane, shod se bo vršil na vsak način tako, kakor je naznanjen.« Na to se vzdigne po milosti Johanna imenovani predsednik ter hoče nekaj jecljati, ali sodrugi zahtevajo volitev predsednika. Tedaj pa se vzdigne g. komisar ter gre naglih korakov ven. Sodrugi so z gotovostjo sklepali, da gre po orožnike in tudi narodnjaki so se že veselili, kako bodo socialiste nabadali kakor ocvirke, ampak — o joj! Cez kakih 20 minut pride komisar nazaj, toda brez žandarjev ter poda izjavo, da društvo ali organizacija, ki nima v kakem kraju sedeža ali podružnice, ne more tam sklicevati društvenih shodov in ker Zveza jugo-slov. železničarjev nima še do danes v Postojni podružnice, se vsled tega ne more vršiti društven shod in se bo torej vršil javen shod. Po tej izjavi g. komisarja je samo ob sebi umevno nastalo veliko veselje pri sodrugih, med tem ko se je Johannu in njegovim trem kompa-njonom zopet močno podaljšal nos. Johann je takoj spremenil barvo kakor puran. V tem trenutku je prišlo še nekaj naših pristašev in ko je dal Johann zopet svojega premi-kača iz Trsta kot predsednika na glasovanje, se je zopet vzdignilo 18 rok in premikač je zopet korajžno glasoval — zase. Sodrug Šega prešteje glasove, ampak sedaj je bilo zopet treba Johanna siliti, da da na glasovanje, kdo je proti. Ali to je bilo za g. predsednika jugoslovanske Zveze zelo kislo jabolko, v katero je moral vgrizniti. Ko je enkrat prišel na število 20, mu nikakor ni šlo več in z veliko težavo je prišel do 31. Na strani pri neki mizi so sedeli trije neželezničarji, ki se niso mešali v glasovanje. Ampak Škerjanc je hotel, da tudi ti glasujejo. Skratka: Johann je pri onem glasovanju bil tako neroden, da bi človek res od zadnjega Janeza pri zvezi pričakoval več spretnosti. Da, da, čevljar naj le ostane pri kopitu, Johann pa pri »švelerjih«. Na to je sodrug Bahun predlagal sodruga Štajerja kot predsednika in zahteval glasovanje. Johann da na glasovanje in začne zopet sodruge na dolgo in debelo preštevati kakor da jih ne bi bil ravno poprej pre-štel in končno na pritisk Bahuna konstatira, da je Štaier izvoljen ter ga pozove, naj zavzame predsedniško mesto. Sodrug Štajer se zahvali ter prečita dnevni red. 1. točka: Splošen položaj slovenskih železničarskih deiavcev. Sodrug Bahun predlaga spremembo dnevnega reda, česar pa komisar ne dovoli. Ampak to ni bilo baš nujno potrebno, ker se je dalo tudi k tej točki uspešno govoriti in sodrug Bahun je v več kot enournem govoru temeljito naslikal položaj slovenskih delavcev, katere še dandanes izkoriščajo slovenske pijavke. Škerjanc je poslušal kake pol ure, potem pa je vstal in je šel prav počasi proti vratom in ko je bil že pri vratih, je naglo švignil ven. Šele tedaj so sodrugi opazili, da gre proč ter so mu naredili malo ovacijo za slovo z raznimi vzkliki. Cez nekaj časa šo tudi njegovi spremljevalci sledili njegovemu zgledu ter so šli eden po eden za njim. Polovica Postojnčanov je ostala v dvorani do konca. Za sodrugom Balmnom so še govorili Šega, Logar in Feri, na kar je predsednik zaključil ta tako pomemben shod. Sodrugi so bili skrajno zadovoljni, ker so dosegli dvojni uspeh. Prvič so prekrižali zvezarski namen, drugič so Johanna poučili o zborovalnem zakonu tako, da mu bo menda minila volja, ljudi za nos voditi s tem, da sklicuje javne shode in potem ko je v zadregi, se skriva za društvene. Da, da, gospod Johann. Tukaj ni nobenega izhoda. Eno je gotovo. Ali sploh ne poznate zborovalnih in društvenih zakonov ali pa jih poznate, pa se hočete nalašč posluževati nezakonitosti, da bi tako nasprotnika premagali? Torej kdo so bili otročaji, kakor imenujete sodruge v »Edinosti«, ali Vi, ali oni, ki so Vas ugnali v kozji rog. Ampak blamažo si lahko razdelita z gospodom komisarjem, da jo bosta lažje prenesla. Kar se pa tiče okolnosti, da ste imeli 18 ljudi na svoji strani, o tem pa borno drugič še kaj spregovorili. Izvedeli smo takoj po tistem shodu, na kakšen način ste Vi prišli do tega, da so celo naši sicer najtrdnejši sodrugi za Vas glasovali. To je bil namreč najčrnejši madež na celi prireditvi. Ljudje so bili, kakor so nam po shodu sami pripovedovali, naravnost prisiljeni pod pritiskom odvisnosti od zgoraj, priti toliko na shod kakor glasovati pod kontrolo gospoda prožnega mojstra. Ampak toliko rečemo že danes, da proti temu terorizmu od zgoraj, smo pripravljeni storiti vse, kar je v naših močeh, da se ga zlomi, pa naj stane kar hoče. Za danes rečemo samo toliko, da je bilo zelo dobro, da smo enkrat posvetili v ta brlog zunaj. Dopisi. Jesenice. Na razvalinah Z. J. Ž. se je zopet pojavilo nekaj eksemplarov, kateri kar ne morejo živeti brez laži in obrekovanja. Ti širokoustneži pazijo in zasledujejo soc. demokrate na vsak korak in če najdejo količkaj priložnosti, pa zlijejo v svojem listu polno gnojnice na soc. demokrate. V št. 4 od 21. IV. „J. Ž." so se spravili na našega sodruga Šlešica. Pri tem so pokazali vso svojo bistroumnost. Obžalovanja vredne sirote niti pojma nimajo o pravilih in sestavi dela v naši skupini, ker govore o velikih procentih, katere dobi sodr. Šlešic od udov. To je zlobna laž, za katero bi mi lahko klicali tistega, ki je to govoril, na odgovor pred sodnijo; ampak smilijo se nam te uboge pare, ker bi se v resnem momentu glavni gobezdač zopet skril in bi potisnil v zadrego kakšnega svojih tovarišev, kateri je pri zadevi bolj nedolžen, kar se je primerilo pred par leti premikaču Kralju. Mi lahko vsak čas pred sodiščem dokažemo, da se dela pri naši skupini vse popolnoma pravilno in nima ne Šlešic niti kakšen drugi sodrug procente, izvzemši glavnega blagajnika, kar mu je predpisano od centrale. Šlešic je star in izkušen sodrug, ki dobro ve, komu se imamo zahvaliti, kar se je zboljšalo železničarjem. On tudi to ve, da so Zvezarji na Jesenicah samo za škandal in štafažo. Poglejmo ta jugoslovanski klub na Jesenicah malo bližje. Stvarnega in pametnega še nismo zapazili pri njem ničesar, pač pa same komedije. Če že njih centrala ne pozna in nima programa, potem lahko trdimo, da jeseniški klubovci še misliti ne znajo o tem. Imajo pač svoje štatute in mislijo, da so na narodnonapredni podlagi — pa kje je pri njih narodnost, kaj še napredek — rakov. Če bi z ozirom na njih nastop in vedenje sklepali, bi se glasil njih program nastopno: Zoper soc. demokrate in na vso moč s klerikalci brez ozira na to, če se ravno zvežejo z najhujšimi sovražniki železničarjev. Mi pa smo resnice vajeni in to kar smo tukaj trdili tudi lahko dokažemo. Leta 1911 pred občinskimi volitvami so sklenili pripadniki Z. J. Ž. v gostilni pri Višnerju na Jesenicah pri par litrih vina, katerega je plačal župnik, s klerikalci kompromis. Klerikalci so jim obljubili enega odbornika in enega namestnika. Bila sta res izvoljena od klerikalcev premikač Pengal v odbor in kontrolni čuvaj Rubin (po domače „Papež“) v namestništvo. Na shodih, ki se vrše tudi pri klerikalnem krčmarju Tancarju, se oglaša k besedi tudi klerika ni Čebulj, kateri razume o organizaciji in železničarskih zahtevah toliko kakor pes na boben. Nadalje še pribijemo, da je bil njih predsednik v najintimnejšem razmerju s farovškimi, kateri so mu dali posojilo K 800. Da so službene razmere tako žalostne na Jesenicah, kar sami tarnajo po svojem časopisu, so večidel možakarji Z. J. Ž. krivi. Sami popolnoma nezmožni za vsako vspešno akcijo, slabe in ovirajo še nas pri našem delu. „Terorizem rdečkarjev na južnem kolodvoru". Tako se zaganja jugoslovanski „špi-celj" v sodruga Žnidaršiča, ki po mnenju te „giftne krote" pobira inesečnino za napol falirano rdečo organizacijo. Poleg tega pa prav po špijonsko lopne po njem ter pravi, da Žnidaršič zanemarja svojo službo. To pa seveda le z namenom, da bi našemu sodrugu škodoval. Mi bi tega niti ne omenjali, toda pokazati hočemo,. kakšne „tovariše“ imamo in kaj vse si ti ljudje domišljajo. V skladišču sodr. Žnidaršič ne hodi pobirat denarja, temveč je drugi sodrug, ki ima to nalogo. Ko je le-ta izročil nabran denar sodrugu Žnidaršiču, ga je obenem obvestil, da nek star član, ki je, žal, še starejši prijatelj alkohola, ni plačal svoje članarine. Naravno je, da je sodr. Žnidaršič na željo sodruga, ki mu je izročil denar, šel k dotičnemu ter mu rekel, ako mu je ljubši žganje nego organizacija, potem je boljše, da ne plačuje več, ker taki člani nam delajo le sramoto. V omenjenem skladišču pa je osem delavcev in skladiščni mojster. Od teh pa je sedem delavcev in skladiščni mojster v naši organizaciji. Samo eden delavec je v „Zvezi“. Bil je seveda ta revež na duhu, ki je takoj tekel k svojim poneumnjevalcem ter jim pravil kako Žnidaršič terorizira delavce za našo „prazno blagajno*4. Seveda tam potem niso imeli nujnejšega posla, kot da so skloba-sali tisto neumno pravljico o terorizmu, ki ga baje uganja Žnidaršič, ki baje zanemarja svojo službo. O tem je najbolje, da žolta gospoda kar molči! Besno zaganjanje žoltih duš v naše zaupnike pa bo le-te še bolj utrdilo v njih prepričanju, da so na pravi poti. Železničarjem, ki vidijo naše odkrito delo, se ni treba opravičevati, pač pa je treba odpreti oči tistim, ki še niso izpregledali. Trst južni kolodvor. (Piro v a zmaga!) Tržaška „Fdinost“ prinaša v številki z dne 3. majnika notico, kjer se baha z neko „ve-likansko zmago na južni železnici**. Pravi, da je „Zveza‘* dosegla zelo velik uspeh s tem, da dobe vrhstavbni delavci ‘20 vinarjev poboljška na dan. Pri tem se je seveda morala zopet obregniti ob socialiste, češ, ti so Zvezo ovirali, ko se je ista „bojevala“ za to zvišanje. Glasilo dr. Rybafa je seveda tržaškemu „Programu“ storilo majhno krivičico, ker ni povedalo, da je to pravzaprav njegova zasluga, da dobe „oberbavarji fliko“. Pravzaprav bi bili morali, glasom Ryba-revega telegrama dobiti 2 fliki in to že novembra meseca. Ampak telegram je pač prišel cel v Trst, ali ena flika je nekje med potjo obtičala tako, da dobi Johanova garda samo po eno fliko. Kakor je znano, je g. dr. Rybar lani posredoval, in to.prav nerodno, pri ravnateljstvu južne železnice, ko je zahteval, naj bi se plače južnih železničarjev izjednačile z onimi državnih železničarjev. Južni železničarji so si takoj izračunali, kako bi tako zjednačenje izgledalo, ker jim je znano, da je velik del južnih železničarjev bolje plačan, kakor pa državni. Morda tega g. poslanec ni vedel, ker se on nima časa tako temeljito pečati z detajli plač žel. delavcev. Rybar je torej dobil 20 vinarjev za okroglo 50 vrh-stavbnih delavcev. Kako je prišlo do te „zmage“, pa hočemo v naslednjem pojasniti. Delavci pri progovzdrževalni sekciji Trst j. ž. so bili od lanskega leta sem med vsemi tržaškimi žel. delavci absolutno najslabše plačani. Mi nočemo tega pripisovati okolnosti, da je generalisimus jugoslov. žel. Zveze njih neposredni predpostavljeni. Saj je splošno znano, kako našemu Johanu srce gori za ubogo paro na železnici. Ampak recimo, da je to bil zgolj slučaj. V Trstu je bila tedaj že lansko leto toliko pri državni, kot pri južni železnici temeljna mezda K 3‘40. Skladiščni delavci na južni železnici, kateri niso deležni te visoke časti, da bi bili po samem g. drž. poslancu dr. Rybafu zastopani, imajo že od 1. oktobra 1913 temeljno plačo K 3'60. Torej koga hoče „Edinbst“ farbati? Kje je zmaga? Ostali tržaški žel. delavci pač ne zavidajo teh srečnežev, ki so dobili torej zvišanje, katero so že davno imeli dobiti. Treba le pomisliti, da so ti revčki najbolj izkoriščan element na železnici. Isti morajo ravno tako 30 oz. 31 dni v mesecu živeti kakor vsi drugi uslužbenci, dobe pa le po 22—23 dnin na mesec. Koliko bo to po najnovejšem zvišanju znašalo, je lahko izračunati. Kaj naj stori delavec, ki ima družino in ki mora drago stanovanje plačati, z mesečnimi 80—85 kronami. Ako drug ne more izhajati s 120—140 K. Torej gospodje le z resnico na dan! Južni železničarji. Trpljenje organiziranih železničarjev. (Iz Štajerskega). V sredo dne 29. aprila se je končala ona dolga pravda železničarjev v Slovenski Bistrici proti prožnemu mojstru Rotmanu. Za delavce se je prav dobro iztekla Veleznani prožni mojster v Poljčanah, ki je zvest pristaš narodno napredne stranke in velik agitator jugoslovanske železničarske zveze, Rotman, je šikaniral tako grdo ljudi, ki so bili pod njegovo komando, da so bili primorani, postaviti se mu po robu. Delavci, ki so v naši organizaciji, so dobili toliko poguma, da so se pritožili zoper Rotmana. Sekcijski predstojnik Fiug, ki kar ne more organiziranih delavcev, je prisilil Rotmana, da mora tožiti delavce. Hočeš, nočeš, moraš, ■je res vložil gosp Rotman tožbo zoper nekatere delavce, o katerih je mislil, da se bodo ustrašili tožbe in da bodo preklicali, kar so izpovedali pri protokolih. Ker pa ni šlo z grožnjo, sta poizkušala Rotman in načelnik doseči s šikaniranjem. In res se je pričela pravcata gonja na sodruge. Pošiljala sta jih na delo iz kraja v kraj; od enega konca proge na drugega ; ker vse to ni nič pomagalo, so jih prestavljali. Sodrug Petrovič je bil prestavljen v Zagorje ob Savi, sodrug Stermšek naprej v Grobelno, potem v St. Jur ob južni železnici, potem še na Store. Ker z vsem tem niso nič opravili, so rekli Stermšeku, da ostane njegov domicil v Poljčanah in da bo moral iti povsod, kjer ga bodo potrebovali od Štore do Sl. Bistrice, en dan tukaj, en dan tam. To je bilo sodrugu Stermšeku preveč in je pustil raje železniško službo, kakor da bi ga še nadalje preganjali. K obravnavi so nagnali 21 prič, ker so mislili, da bodo vendar izkopali Rotmana iz zagate in da bodo delavci obsojeni, ki bi morali plačati sodnijske stroške. Še celo na gospoda po-stajenačelnika bi bili radi vplivali, da bi bil izpovedal za Rotmana, pa je vendar izpovedal nevtralno. Radovedni smo, kaj bo vendar zdaj gospod sekcijski načelnik Plug ukrenil za svojega ljubljenca Rotmana, ker je z njim vred pogorel. Ali bo dal delavcem zadoščenja? Ali bo prepovedal mojstru šikanirati ljudi. Ali bo preskrbel, da dobi njegov ljubljenec zasluženo plačilo? Dvomimo nad vsem tem, ker gospod Fluk je vse prej kakor pravičen, posebno tam je pristranski, kjer gre za organizirane delavce Ker se pa že z gosp. Flugom pečamo, prinesimo še druge njegove grehe na dan. Največja njegova napaka je ta, da je pristranski. Če kdo njegovih uslužbencev prosi za dopust slučajno prvega majnika obkroži mu prošnjo z rdečim svinčnikom in naredi veliko vprašanje zraven. Če g. Fluga ravno prvi majnik tako boli in peče, naj si poišče službo, kjer ne poznajo tega delavskega praznika. Da pa on organiziranega delavca ali uslužbencu viditi ne more, imamo na razpolago še več dokazov, katere navedemo. Železničar Ljubej je ponesrečil pred poldrugim letom v službi, in sicer tako, da mu je zlomilo hrbtenico. Ker pa je siromak delaven, a ne močan, in prepričan, da ne dobi toliko penzije, da bi mogel živeti, pa je prosil upravo, naj ga vzame še v službo. Moral je k zdravniški preiskavi h gosp. zdravniku v Radečah pri Zidanem mostu Homanu, ki je izjavil, da je Ljubej še za kakšno lahko službo sposoben. In res je uprava južne železnice odredila, da naj se Ljubej predstavi predstojniku sekcije v Celju gospodu Flugu. Gospod FTug je našel pot, da oškoduje so-druga Ljubeja za par kronic. Nemudoma mu pošlje službeni dekret. Nastavil ga je za čuvaja pri oznanjanju vlakov. Ljubej je bil zadovoljen. Ampak stanovanje bi bil imel ubogi siromak skoraj eno uro hoda od službenega prostora. Pa to bi bil Ljubej še vse pretrpel, če bi le ne bilo stanovanje skrajno zanikerno. V čuvajnici rasto gobe, tako je mokro stanovanje. V tem stanovanju ni mogel obstati in je izgubil siromak službo. Če ne bi bil dal podreti Flug lansko leto čuvajnico, katera bi se bila potrebovala, bi bil imel Ljubej lahko blizo stanovanje in bi bil še lahko opravljal službo. Ljubej je prišel z vso družino in vsem pohištvom iz Rimskih toplic na Ponikvo, in je bil v hudem mrazu in dežju brez stanovanja. Velik človekoljub je Flug! — Pa še en primer. Južna železnica je upeljala neke zaupne može, katere izvolijo delavci iz vsake sekcije. Izvoljeni so bili sami sodrugi v tisti odbor, in sicer Stermšek, Vidmaier in Rumeš, s katerimi bi bilo moralo imeti predstojništvo najmanj tri seje vsako leto in vzeti na znanje vse pritožbe. Ker se pa gospod Flug boji socialista kot hudič kadila, pa nalašč ne skliče nobene seje s pripombo, da ljudje preveč vedo, ker so organizirani. — V Grobelnem je stanoval v čuvajniški hiši sodrug Čretnik. Še preden je prišel v čuvajnico, je bila pri oknu čuvajnice razbita šipa, kar je dotični uradnik vzel takrat na znanje. Ko pa se je Čretnik preselil iz hiše, ga je gosp. sekcijski načelnik terjal za tisto šipo in po preteku enega leta je bilo sodrugu Čretniku odtegnjenih 37 vinarjev za šipo. Gospod predstojnik naj bi raje pogledal v uradne predpise zaradi ene ali druge stvari, da bi znal pravilno nastopati, kakor pa da zabavlja čez organizacijo in organizirano delavstvo. Gospod načelnik naj se rajše spomni, kdaj da bo sodrugu Mlakerju izplačal -Riickstand", na katerega čaka že čez eno leto. Gospod Flug, če ne opustite svojih grešnih navad, bomo prišli še z večjim glavnikom in Vas bomo še bolj okrtačili, ker imamo gradiva zoper Vas dovolj. Spokorite se in plačajte, kar ste dolžni delavcem. Delavcem pa svetujemo, da se organizirajo vsi, potem se pa ne bo treba bati Flugov, Herrmanov in Rotmanov. Vam, gospodje, pa kličemo : Na svidenje ! Ljubljanski železničarji, pozor! Sodrug z Jesenic nam piše: Z Jesenic je bil premeščen v ljubljansko skladišče človek, pred katerim resno svarimo vse organizirane železničarje, ker to člo-veče ne zna drugega nego denuncirati. Tako zloben je ta -tovariš", da je spravil od kruh že dva železničarja. A ni samo denunciant, temveč tudi strupen nasprotnik socialne demokracije. Torej pozor, pred gospodom G.! Domače vesti. Sodr. dr. Anton Dermota. V nedeljo 3. t. m. je v Gorici umrl sodr. dr. Anton Dermota. Nepričakovano nas je zadela ta vest in kar verjeti nismo mogli, da je to resnica. Dasi je bil rahlega zdravja, smo vendarle vsi upali, da nam ostane njegov um in njegova delovna sila ohranjena še mnogo let. Prerano smo izgubili blagega moža in vrlega sodelavca za telesno in duševno osvoboditev proletariata. Dr. Dermota je bil rojen v Železnikih na Gorenjskem. Njegov oče je hotel, da se sin po dovršenih gimnazijskih študijah poda v semenišče. Sin pa je rajši krenil na drugo pot. Odšel je v Prago, da se tam posveti nadaljnim študijam. Tam pa si je nakopal kal bolezni, ki ga je podrla v prerani grob. Slovenskemu delavstvu je pokojnik dobro znan kot pisatelj in predavatelj. Slovensko socialno demokratično delavstvo ga je ljubilo kot brata in sobojevnika. In ta ljubezen slovenskega delavstva do dragega pokojnika bo trajala preko groba. Ne vidimo ga več med nami, ali v .Naših zapiskih" nam je otvoril vir, iz katerega bo ukaželjno slovensko delavstvo še dolgo dolgo črpalo svojo duševno hrano. Zadnja pot sodruga dr. Dermote je bila impozantna. Potrte in žalostne množice so spremile pokojnika k zadnjemu počitku. Iz vseh krajev so prihiteli zastopniki raznih delavskih organizacij. Pevci -Delavskega izobraževalnega društva v Solkanu" so zapeli žalostinko. Ob odprtem grobu so se poslovili od pokojnika sodr. profesor Lončar od sodruga in prijatelja; v imenu izvrševalnega odbora jugoslov. soc. dem. stranke sodr. dr. Tuma in v imenu italijanskih sodrugov sodr. Callini. Kot zadnji pozdrav so sodrugi metali rdeče klinčke na krsto. Ogromna udeležba pri pogrebu je pričala, kako priljubljen je bil pokojnik. Umrl je mož, spomin njegov pa bo vedno živel med nami! Slava njegovemu spominu! Iz okrožnic in uradnih listov. Popravek. Po pomoti so v zadnji številki našega lista prišli sklepi mariborske konference v napačno rubriko in sicer pod naslov *Iz okrožnic in urai-nih listov«. Svojim eitateljem smo hoteli samo naznaniti kal se zalheva glede izpremembe delovnega reda za progovzdrževalne delavce. Vsled pomote pa bi utegnilo nastati m ti.ie, da je to že dovoljeno. Ker sc list tiska v L.ubljani, ureu ništvu ni bilo več mogoče pravočasno odstranil; pomote, ki jo s tem poprav ijurr o. Pomolom 1 so izostale rdi uvodne vrste določnega obvestili. Urednlštv . 201 Št. 808/A. Določbe za zaupniške odbore na c. kr. priv. južni železnici (avstrijsko omrežje). (Delavci.) Oospodoin predstojnikom službenih oddelkov, obratnih inšpektoratov in lokalnim načelnikom avstrijskih prog južne železnice s postranskimi progami vred. Za zaupniške odbore, ki obstoje pri službenih mestih c. kr. priv. južne železnice (avstrijsko omrežje) z velikim številom delavcev, se s tem izdaje sledeče določbe: Določbe za zaupniške odbore pri c. kr. priv. južno-železniški družbi (avstrijsko omrežje). Člen I. 1. Pri službenih mestih c. kr. priv. južne železniške družbe (avstr, omrežje) uvedeni zaupniški odbori imajo namen, v zadevah, ki se tičejo izključno !e interesov delavcev dotičnega službenega mesta, naznanjati želje in pritožbe lokalnemu predstojniku, oziroma potom tega na pristojno ravnateljstvo. 2. Zaupniki morajo na vsakočasen ukaz lokalnega predstojnika izvrševati bolniško kontrolo nad obolelimi delavci ter se izraziti o vrednosti in potrebi prosilcev za podporo. 3. Zaupniki morajo skrbeti, da s svojim vzgledom izpodbujevalno vplivajo na delavstvo ter s svojim moralnim vplivom po možnosti zabranju-jejo njega prestopke in kršenje dolžnosti. Clen II. 1. Vsak zaupniški odbor sestoji iz šest izvoljenih članov in šest izvoljenih namestnikov. 2. Volitev se vrši po odredbi lokalnega načelnika in se jo izvede tajno potom glasovnic, ki jih izda ravnateljstvo. 3. Volilno pravico irnaj? vsi stanju dotičnega službenega mesta pripadajoči delavci. 4. Voliti se more izmed delavcev, ki pripadajo stanju dotičnega službenega mesta, le take, ki so dovršili 24. leto svoje starosti ter so najmanj eno leto neprenehoma v družabni službi. 5. Delavke nimajo volilne pravice in se jih tudi ne more voliti. 6. Skrutinij oddanih glasovnic izvršuje lokalni predstojnik ob navzočnosti treh znanih zaupnih oseb izmed delavstva dotičnega službenega mesta. 7. Izvoljeni so kot člani, oziroma namestniki tisti izvoljivi delavci, ki so kot člani, oziroma namestniki dobili relativno največ cddanih veljavnih glasov. Ob enakosti glasov odloča žreb. 8. Člani zaupniškega odbora izvolijo iz svoje srede predsednika in njega namestnika za dobo enega leta. Pri'tem odloča relativna večina oddanih glasov, ob enakosti glasov pa žreb. 9. Izid volitve zaupniškega odbora ter volitve predsednika in njega namestnika mora lokalni predstojnik naznaniti predpostavljenemu ravnateljstvu ter razglasiti med delavstvom. Clen III. 1. Funkcijska doba zaupniškega odbora traja dve leti; pred pretekom tega roka preneha funkcija člana ali pa namestnika vsled: a) odložitve mandata; b) premestitve k drugemu službenemu mestu; c) nastavljenja v provizoričnem ali definitivnem svojstvu; d) izstopa iz družbene službe; e) obsodbe v ječo ali zapor; f; izgube mandata (člen IV., 6. in 8. odstavek). 2. Ce izvoljen član zaupniškega odbora ne sprejme izvolitve, ali pa preneha njegov mandat pred pretekom funkcijske dobe, stopi na njegovo mesto tisti namestnik, ki je dobil relativno največ glasov. 3. Generalni ravnatelj lahko vsak čas razpusti zaupniški odbor. Clen IV. 1. Zaupniški odbor se sestane vsako leto dvakrat na sejo. Sejo mora sklicati predsednik dogovorno z lokalnim predstojnikom, kateremu se mora tudi gradivo za seje izročiti najmanj dva dni pred dnevom seje. Predsednik mora sklicati zaupniški oubor tudi tedaj, če jo zahteva lokalni predstojnik, ali pa če prosijo zanjo najmanj trije odborniki. 2. Predsedstvo na sejah vodi lokalni predstojnik ali od njega določen namestnik; zapisnikarja določa vsakikrat lokalni načelnik. 3. Zaupniški odbor je sklepčen, če so navzoči najmanj štirje člani odbora. 4. Predsednik seje in pa po njem za dajanje pojasnil morda poklicane osebe nimajo glasovalne pravice, zapisnikar pa samo tedaj, če je tudi odbornik. 5. Sklepa se z absolutno večino glasov. Ob enakosti glasov velja kot sklep tisto mnenje, ki se mu je s svojim glasom pridružil tudi preds. zaupniškega odbora, oziroma v slučaju njegove odsotnosti podpredsednik. 6. Odborniki so dolžni udeleževati se sej; če ponovno neopravičeno izostanejo, lahko pristojno ravnateljstvo izreče izgubo njih mandata. 7. Odbornikom se jamči svobodno izražanje mnenja v mejah, k jih določa zakon kakor tudi z ozirom na urejeno razpravljanje; nobenega člana se radi glasovanja ne sme službeno klicati na odgovornost. 8. V slučaju nedostojnega obnašanja člana na seji ima nje predsednik pravico izreči izključitev dotičnega člana iz seje; če se to ponavlja pa lahko predlaga izgubo mandata pri pristojnem ravnateljstvu. 9. O seji spisan zapisnik morajo podpisati predsednik seje, predsednik zaupniškega odbora in zapisnikar. Zapisnik hrani lokalni predstojnik. Prepis zapisnika se mora predložiti pristojnemu ravnateljstvu. Clen V. O posameznih predlogih zaupniškega odbora vsakočasno storjene odredbe naznani lokalni predstojnik ustmeno zaupniškemu odboru. Te določbe stopijo v veljavo z dnem razglasitve te okrožnice; z istim dnem so razveljavljene določbe prometnega ravnateljstva št. 13.389/VII ddo. 24. oktobra 1912, strojnega ravnateljstva št. 4922/4 ddo. 4. julija 1911 in stavbnega ravnateljstva št. 5 (Pršiš.) E ddo. 13. junija 1911. tičoče se volitev in funkcije zaupniških odborov. Obenem se razpušča na podlagi ravno omenjenih določb, izvoljene zaupniške odbore. Nove volitve se ima glasom člena II. novih določb takoj izvesti. > Dunaj, dne 16. aprila 1914. Generalni ravnatelj: VVeber s. r. 183. Št. 3280/A. C kr. priv. južno železniška družba. Ženitev članov pokojninskega zavoda za sluge. (Pokojninski sklad.) Vsem gospodom predstojnikom službenih oddelkov, obratnih inšpektoratov in lokalnim načelnikom avstrijskih prog južne železnice s postranskimi progami vred. V zadnjem času so se ponavljali slučaji, da čiani pokojninskega zavoda za sluge, ki so se poročili pred pretekom osmih vštevnih službenih let ter bili glasom določbe okr. 551 A 1912 ad člen II. dolžni svojo izvršeno poroko najdalje tekom 14 dni javiti potom pismene vloge na administrativno ravnateljstvo z dodanim poročnim in krstnim (rojstnim) listom soproge, sploh niso izvršili te svoje dolžnosti, ali pa so jo izvršili šele po preteku več mesecev. Opozarja se torej na gori omenjeno okrožnico s pripombo, da je takojšnje naznanilo izvršene poroke v lastnem interesu dotičnega člana, ker se s tem zabrani pridrževanje zaostalih 3 odstotnih prispevkov poleg tekočih 3odstotnih. Vobče se bo kaznovalo vsako zakrivljeno vnemar puščanje gori navedenega predpisa. O tem je dokazno obvestiti vse prizadeto osobje. Dunaj, 15. aprila 1914. Administrativno ravnateljstvo: v. n. Dr. Domenego s. r. C. kr. železniško ministrstvo. Št. 05.601/5 ex 1909 Ravnateljska štev.9. I. 10/119. Dunaj, dne 12 marca 1914. Razlaga 8 32., štev. 3. \ smislu § 32., štev. 2. pravil pokojninskega sklada za uradnike in poduradnike c. kr. avstrijskih državnih železnic se ima nepreskrbljenim sirotam od 18. do 24. leta starosti dovoliti oziroma še nadalje dovoliti vzgojevalni prispevek, oziroma pokojnin,i sirotam. V smislu štev. 3 istega paragrafa se more za pridobivanje nezmožnim in potrebnim otrokom tudi po dovršenem 24. letu starosti dovoliti vzgojevalni prispevek. Primerjanje teh dveh določb pripušča po naziranju enega c. kr. državnoželez-niškega ravnateljstva zaključek, da so dvojne sirote po dovršenem 24. letu starosti izključene >/, podeljevanja z milostnim oskrbovalnim užitkom To sklepanje pa ne odgovarja namenu pravil, marveč se mora z določbo v točki 3. § 32. povdarjati, da se sme dvojnim sirotam po dovršenem 24. letu starosti, ne glede na to, če je njih mati umrla pred tem časom ali šele pozneje, v slučaju pridobninske nezmožnosti in potrebe podeljevati milostno oskrbo ne v višini sirotinske pokojnine, temveč samo v višini vzgojevalnega prispevka. V istem smislu je razlagati tudi vzporedne določbe § 31.. točka 3. pravil provizijskega sklada za sluge in pomo/ne uslužbence c. kr. državnih železni:. Za c. kr. železniškega ministra: For:-!ei s. r. Iz organizacije. Volitve zaupniških odborov. Na drugem mestu priobčamo okrožnico južne železnice št. 201, s katero so objavljene določbe glede zaupniških odborov na južni železnici. Po informacijah, ki smo jih dobili, se voli zaupnike postajnih, skladiščnih in v nočni sfužbi vpo-rabljenih delavcev samo na postajah z več kot 50 delavci. Teh kategorij delavci na postajah z manj kot 50 delavcev torej ne volijo zaupnikov. * Vodstvo krajevnih skupin in vplačevalnic. Naj se takoj pripravi za vsako službeno mesto primerne kandidate za zaupniške odbore, kjer se to že ni izvršilo, ker glasovnice so ponekod že izdane, drugod pa bodo kmalu zunaj. Prosimo, da se nam poroča o izidu volitev. Poročila o shodih. Trst III. Dne ‘29. aprila t. 1. se je vršil v društvenih prostorih ulica Appiari štev. 12. občni zbor podružnice III. Predsednik podružnice Lorenzon je podal poročilo o delovanju dosedanjega odbora, ki se vzame na znanje kakor tudi poročilo tajnika in blagajnika. Iz blagajniškega poročila vidimo, da je imela podružnica III. K 1269‘29 dohodkov in K 1139’85 izdatkov. V blagajni je ostalo K 12944. Odstopivšemu odboru se poda absolu- torij. Pri volitvi novega odbora so bili izvoljeni sledeči sodrugi: Hočevar Karl, predsed-sednik (Rojan, Via alle quercie št. 24); Be-ber Franc, I. podpredsednik; Kimla Anton, II. podpredsednik; Janusch Andrej, Makuc Ivan, zapisnikarja; Mislej Ivan, blagajnik (Šalita di Gretta 2); Katelan Anton, Zlobec Anton, revizorja; odborniki: Lorenzon Anton, Bunc Anton, Zeilner Rudolf, Schwarc Andrej, Kaučič Pavel, Pažun Anton, Zidarič Alojzij, Pleško Ivan, Mraz Ludvik. Imenom novoizvoljenega odbora se sodr. predsednik zahvali za izkazano mu zaupanje ter z apelom na novo delo zaključi občni zbor. Podružnica „Spodnja Šiška" je imela v soboto dne 25. aprila v gostilni pri „Anžoku“ v Spodnji Šiški svoj letošnji redni občni zbor. Predsednik sodr. Kovač ga je otvoril ob pol 9. uri zvečer ter naznanil običajni dnevni red obžalujoč, da udeležba ni večja, kar vsekakor dokazuje, da se železničarji še vedno ne zavedajo nevarne situacije, v kateri se nahajajo. Nato je podal obširnejše poročilo o delovanju podružnice v pretečenem letu. Ker je bil zapisnikar službeno zadržan, je še prebral zapisnik lanjskega občnega zbora, nakar je sodr. Oschgan podal blagajničarjevo poročilo. Iz tega je posneti, da je podružnica imela tudi v poslovnem letu precejšnjo fluktuacijo, da je pa navzlic temu napredovala in ima danes prav lepo število članov. O poročilih se ni razvila nikakršna debata in je predlagal revizor odboru obsolutorij, ki je bil tudi soglasno sprejet. Pri drugi točki dnevnega reda so bili sledeči sodrugi soglasno v odbor voljeni in sicer: predsednik Kovač, namestnik Dolžnik, zapisnikar Božič, blagajnik Arhar in v odbor Sedovnik, Šenovec, Oschgan, Kisovec, Marolt, Glinig, Paučič, Hirschmann, Oižman, Špendou, Paulič in Pavlin. K tretji točki dnevnega reda je povzel sodr. Kopač besedo ter v temeljitem govoru pojasnil današnji položaj železničarjev, ki so največ sami krivi, da upravam rase greben. Spominja se leta 1905. in 1907., v katerih so železničarji dosegli prav lepih uspehov in res so imeli povoda dovolj, biti s svojo organizacijo zadovoljni. Toda ko se konj ovsa prenaje, mu ne gre več v slast in tako se je tudi železničarjem, ali vsaj precejšnjemu delu njih, zdela organizacija odveč in pokazali so ji hrbet. Ta pojav seveda pri nasprotniku ni ostal neopažen in še s posebnim veseljem je sledil še drugim pojavom, ki niso bili zanj nič manj zanimivi. Železničarji so namreč naenkrat začutili v sebi potrebo uganjali tudi nekoliko športa in kot gobe po dežju so začele med njimi rasti organizacije vseh vrst. Nič manj kot 48 železničarskih društev štejemo danes samo na državni železnici in njih število je na južni še dokaj višje. Ta lepa slika raztrganosti seveda ni ostala skrita upravam in začele so iz nje kovati kapital zase, kar je pač povsem umevno. Od leta 1910 opazujemo sama poslabšanja in od tega leta ima naše časopisje le žalostno nalogo poročati o samih poslabšanjih. To je vsekakor pojav, ki zasluži pozornost in za železničarje je skrajni čas, da to začno vpoštevati. Mar mislijo železničarji, da gosp. Galamboš v Trstu iz lastne inicijative uganja take brezobzirnosti, kakor jih zadnje čase opazujemo? To vse so direktive iz višjega mesta in dokazujejo, da je začela v Avstriji pihati povsem nova sapa, ki je v prvi vrsti naperjena napram železničarjem in nijh organizaciji. H koncu svojih izvajanj je sodrug Kopač dodal še nekaj umestnih navodil, kako treba organizacijo poglobiti in spopolniti in ko je zaključil svoja izvajanja, so navzoči živahno pritrjevali, dokaz, da jim je govoril iz srca in da so njegova izvajanja pojmih. Pri četrti točki so bili po kratki debati sledeči predlogi soglasno sprejeti in sicer: 1. Podružnica „Spodnja Šiška" pristopi s 1. majnikom zvezi strokovnih organizacij za Kranjsko in vplačuje od tega dne imenovani zvezi od vsakega mesečnega prispevka po dva vinarja. 2. V eksekutivni odbor ljubljanskih železničarjev se od podružnice odpošljeta sodruga predsednik in blagajnik ter ju občni zbor pooblašča- v imenu podružnice v tem odboru sodelovati in za podružnico obvezno sklepati. 3. Na delegacijski zbor, ki se vrši dne 20. majnika na Dunaju in ki bo trajal 4 do 5 dni, se odpošlje sodrug Kovač. 4. S 1. majnikom se vpelje pri podružnici dispo-zieijski sklad, v katerega vplačujejo člani po deset vinarjev. Ta sklad se vodi blagajniško ločeno in ima namen v bodoče pokrivati delegacijske stroške in preprečiti v to svrho običajno pobiranje potom nabiralnih pol. 5. Občni zbor izjavlja, da je nedopustno sprejemati člane drugih podružnic, ker to le škoduje ugledu oigznizacije in otežkočuje delo. Ob pol 11. uri zvečer je zaključil predsednik lepo uspeli shod, vabeč navzoče na vstrajno in smotrno delo, da nas ne prehite razmere nepripravljenih. J. P. Podružnica „ Ljubljana I.“ je imela v torek dne 28. aprila svoj letošnji redni občni zbor. Priprave za istega so bile izredno živahne in agitacija je bila zelo intenzivna, razumljivo je torej, da je bil vrtni salon in gostilniški vrt, kjer se je zbor vršil, nabito poln. Šlo je pred vsem za to, da se v organizacijo spravi red in slednja res postane zaščitnica interesov vseh železničarjev in ne posameznih kategorij. Predsednik sodr. Škor-janec je ob 8. uri zvečer otvoril zbor na-znanivšr dnevni red. Spomnil se je v pretečenem letu' umrlega sodr. Torkarja in prosil navzoče, da v znak sožalja vstanejo. Se zgodi. Nato je podal izjavo, da v prihodnje ne prevzame nikakoršnega mesta v odboru in je to izjavo primerno utemeljil. Preidši v razpravo dnevnega reda je podal svoje poročilo kot predsednik podružnice in je iz istega posneti, da je podružnica v poslovnem letu jako intenzivno delovala, če odštejemo neljuba nesoglasja, ki so se pojavila pri sestavi letošnjih službenih turnusov. Po čitanju zapisnika lanskega občnega zbora, ki je bil brez ugovora vzet na znanje, smo slišali blagajniško poročilo, ki je v vsakem oziru zanimivo in se glasi sledeče: Dohodki: prenos od minulega leta 165'92 K, 4128 mesečnih prispevkov po 1'20 K = 4953'60 K, 163 pristopnin po 0'50 K = 81'50 K 756 prispevkov za posmrtni sklad = 378 K, podpora od centrale doposlana 40 K, iz neke kazenske poravnave 5 K, od krajnih skupin „Ljubljana II." in Spodnja Šiška 20 K, nabralo se je 68‘70 K, sodr. Strmšek je daroval 54-92 K. Skupaj 5767‘64 K. — Izdatki: na centralo se je odposlalo 4504‘94 K, krajna skupina je imela stroškov 1038'47 K, torej skupaj 5543'4l K; ostane torej v blagajni 224’23 K. Denarnega prometa je imela podružnica H.535’28 K. Vsekakor lep uspeh. Predlagani absolutorij je bil soglasno sprejet. Pri drugi točki so bili sledeči sodrugi v odbor voljeni, in sicer: predsednik Peter Šarc, podpredsednik Martin Pušnik, zapisnikar Ljudevit Miklošič, namestnik Jakob Čerček, blagajnik Ivan Jerina, namestnik Franc Špo-gar, pomožni blagajniki Franc Mauc, Karol Kolarič, Franc Dobovšek, Ferdinand Čebela, knjižničar Andrej Obit, namestnik Anton Weber, revizorja Josip Kregar in Štefan Sitar, odborniku Alojz Grebien, Andrej Savine, Jože Blaj. Alojzij Turk, Janez Marolt, Vincenc Brus, Nace Gašparič, Janez Čič, Janez Zupančič, Franc Cvelbar, Valentin Gregorič in Janez Bajec. — K tretji točki je povzel sodr. Kopač besedo ter v jedrnatih besedah pojasnjeval današnje razmere na železnicah, ki najbolj kažejo svojo protidelavsko tendenco pod vlado znanega Galainboša, ravnatelja tržaškega okrožja državnih železnic. Odpuščanje iz službe, najbrezobzirnejši terorizem, kaznovanje uslužbencev, to so znaki današnje smeri, je dejal govornik in to vsled tega, ker so žal železničarji deloma pozabili na svojo organizacijo in sedaj prepuščajo svojo usodo brezvestnim kričačem narodnega in klerikalnega širokoustja, in prav je imel, to je takoj dokazal živahen aplavz, ki je sledil tem izvajanjem. Pečal se je nato tudi z razmerami v podružnici in posebno povdarjal, da je brezpogojna solidarnost predpogoj uspehov, kar so bivša leta sijajno dokazala. Nikakor ne gre, da bi posamezniki preko glav svojih tovarišev podvzemali korake za stvari, ki tangirajo splošnost, je dejal govornik, in če se je to zgodilo, potem je to vsega obsojanja vredno in se mora za bodoče čase preprečiti. Dal je še več dobrih navodil za bodoče delovanje podružnice in posebno poudarjal pretečo nevarnost, v kateri se železničarji nahajajo, in ki lahko zanje postane usodepolna če se pravočasno ne pripravijo. Le močna in dobra organizacija jih bo lahko obvarovala vseh neprilik in zato vsi v organizacijo. Živahno pritrjevanje je sledilo izvajanjem govornika. Med tem je prišel na zboro-valni prostor novoizvoljeni predsednik sodr. Šarc in so ga navzoči z navdušenimi klici pozdravili, izkazujoč mu s tem svoje zaupanje in računajoč na njegovo delo. Zahvalil sefjim je v vzne-šenih besedah vabeč jih na sodelovanje, ker je le pod tem pogojem pričakovati tudi uspehov. Obljubil je, da bo vse svoje moči posvetil skupnemu delu organizacije na podlagi najširšega demokratizma in da se nadeja potem tudi uspehov. Zopeten živahen aplavz je sledil njegovi izjavi in so mu s tem sodrugi priznali svoje popolno zaupanje. K četrti točki so bili soglasno sprejeti vsi isti predlogi, ki jih je sprejel tudi občni zbor podružnice „Špodnja Šiška". Sodr. Zinki je nato še predlagal, da se izvoli deputacija petih članov, ki naj takoj pri inšpetoratu v Trstu intervenira, glede novih turnusov in skuša napravljene napake odstraniti. — Predlog je bil soglasno sprejet in se je takoj volilo poleg že voljenih zaupnikov še tri sprevodnike in dva zavirača, ki imajo nalogo takoj posredovati. Sodrug Zinki se je končno še spomnil praznovanja delavskega prazvika 1. majnika ter stavil primerne predloge, ki so bili soglasno sprejeti. S tem je bil dnevni red izčrpan in je poslujoči podpredsednik sodr. Pušnik zaključil zanimivo zborovanje s primernim nagovorom ob 11. uri zvečer. Dolgo so ostali zborovalci še zbrani in splošna veselost jih je navdajala, kajti nji nade v novi odbor so velike in naloga slednjega bo, da jih izpolni, če naj navdušenje ostane tako kakor je bilo na občnem zboru. J. P. Podružnicu „Ljubljana II." je imela svoj redni občni zbor v pondeljek, dne 27. aprila v društvenem lokalu. Udeležba je bila razmeroma dobra in je bilo videti, da sodrugi v podružnici soglasno delujejo in da so bivši burnejši dnevi pozabljeni. Predsednik sodrug Jerin je otvoril zbor ob pol 9. uri zvečer ter naznanil dnevni red. Podal je kratko poročilo, iz katerega je posneti, da je podružnica lepo napredovala in da ji notranji spori niso mogli prav nič škodovati, dokaz, da je zdrava in da je bila nje snovitev potrebna. Tudi poročila zapisnikarja, blagajnika, knjižničarja in revizorjev so bila jako lepa in je občni zbor z veseljem glasoval za zaupnico odboru. Pri drugi točki dnevnega reda so bili sledeči sodrugi v odbor voljeni in sicer: preds. Fran Lah, podpreds. Rudolf Muller, zapisn. Alojzij Gnezda, nam. Franc Vidmar, blagajnik Matija Trebše, mam. Alojz Zalta, knjižničar Albin Jerin, nam. Martin Hercegonija, odborniki Alojz Kamnikar, Fr. Kovič, Franc Svvoboda, Jakob Cesar, Karol Čop, Karol Čenčič, Franc Ambrož. Revizorja: Josip Jurst in Valentin Kristan. K tretji točki je poročal sodr. Kopač v poldrugo uro trajajočem referatu o zadnjih dogodljajih na železnicah in v živih barvah slikal vzroke sedanjega položaja, ki je za železničarje vse preje nego ugoden. Njegovim izvajanjem so navzoči sledili z vidnim zanimanjem in s tem pokazali, da se tudi njim zde današnje razmere med železniškimi upravami in uslužbenci nekoliko drugačne nego v letih 1905. in 1907. Živahno aplav-diranje je sledilo zanimivemu referatu. K četrti točki so bili sprejeti vsi isti predlogi kakor pri podružnici „ Spodnja Šiška", izvzemši predlog štev. 4., ki se je tu glasil: Občni zbor nalaga odboru dolžnost študirati vpeljavo dispozicijskega sklada pri podružnici, se tozadevno posvetovati in pripraviti tozadevne pripravne predloge. Tudi ta predlog je bil soglasno sprejet. Da se ni predlog sprejel v prvotnem smislu, ima vzrok v tem, da imajo strojevodje in kurjači na južni železnici že vpeljan poseben dispozi-cijski sklad in je treba to zadevo prilagoditi potrebam skupnosti. Z lepo vznešenimi besedami je predsednik sodr. Jerin . zaključil ob 10. uri zvečer v vsakem oziru lepo uspeli shod. Sijajno uspeli shod v Ljubljani. V ljedeljo 3. majnika so se zbrali v ljubljan- skem »Narodnem domu« vrhstavbeni delavci južne in državne železnice, da tam glasno in jasno izreko svoje mnenje, ki ga imajo o svojih upravah glede »očetovske« skrbi. Arena »Narodnega doma« je bila nabito polna, ko je stopil ob pol 13. dopoldne sodrug Rupar na oder in otvoril znameniti shod. Po volitvi predsedstva, v katero sta bila izvdljena sodruga Vergelj in Baznik, je povzel k dnevnemu redu: »Kakšne so naše zahteve in kako jih rešujejo« sodrug Josip Kopač iz Trsta besedo. »Sočasno ko smo se mi zbrali, da se resno pogovorimo o našem gmotnem položaju, da revidiramo naše stališče napram našim upravam in si poiščemo potov, po katerih bi čim preje dosegli naš cilj, so zbrani v dvorani ljubljanskega »Mestnega doma« tudi nekaki železničarji, ki imajo pa povsem svoje želje, želje, s katerimi se sedaj pečati ni naša naloga. Ne vem sicer, koliko je tam železničarjev, vem pa, da hvala razmeram, oni ne bodo delali ovir onemu zgodovinskemu boju, ki ga bije svetovni proletariat napram mednarodnemu kapitalizmu in klerikalizmu ter malomeščanskemu šovinizmu, ki ga tako živo predstavljajo takozvani voditelji narodnostnih fanta-zij. Število tam zbranih je za nas le postranskega pomena, in sicer zato, ker imamo globoko prepričanje, da se današnji svetovni' pojavi, kot izrodek kapitalističnega razvoja, ne bodo odpravili z »2ivijo«-klici na narod ter s prirejanjem procesij, temveč da bo zato delo treba že še kaj smotre-nejšega. Da pa število slepo mislečih fantastov ne more biti posebno visoko, zato govore dejstva, ki jih opazujemo v našem krogu. Zbrani smo tukaj od Trsta pa do Maribora, vse goriško, spodnještajersko in kranjsko vrhstavbeno delavstvo je tu zbrano in sicer zato zbrano, da glasno pokaže svojo nezadovoljnost napram gospodarskim težkočam, v katerih se nahaja in ki so posledica tiste specijelno slovenske politike, s katero se tako radi postavljajo reprezentanti tega nesrečnega naroda. Nepotrebno je, da še enkrat naštevamo vse tiste politične grehe, ki so jih v dunajskem državnem zboru in v prizadetih deželnih zborih zagrešile naše neprecenljive delegacije. Dovolj je, če naše zavedno delavstvo sliši imeni drja. Ravniharja in drja. Šušteršiča, kajti ti imeni bodo še dolgo vrsto let v tesni zvezi s težkimi udarci, ki jih bo prenašal slovenski proletariat. In vzlic žalostnim dejstvom, katerih priče smo mi, imajo še danes tako liberalci kakor klerikalci drzno čelo, da se upajo med pravi narod in ga vabijo v svoje okrilje. Ta drznost mora imeti svoje vzroke in jih ima. Imenujejo se nevednost in nerazsodnost mase. Zrevolucionirati duhove in odpraviti to nezavednost in nerazsodnost, to je naša glavna naloga in tej moramo posvetiti vse svoje sile, potem bo rešeno tudi narodno vprašanje, ki baje dela raznim Johanom Škerjancem toliko preglavice. (Splošna veselost.) Ce pa naj pridemo do tega dela, je treba da od delavstva v prvi vrsti odvalimo skrb za vsakdanji kruh, ker bo šele potem umevalo vse one vzvišene ideale, katerim seveda potem tudi mi ne bomo odrekali opravičenosti. Želodčno vprašanje, ki je seveda jako materijalistično, natn je vendar najbližje in rešitev tega vprašanja smatramo za najnujnejše. Vprašajmo se: Kako naj se železničar navdušuje za ideale, če njegov račun izkazuje mesec za mesecem večji deficit? Le poglejmo naše okrožnice in naše časopisje od leta (910. naprej in kmalu nam bo prešlo veselje za vse kar ni naravnost z želodčnim vprašanjem v zvezi. Sama poslabšanja so na dnevnem redu in le tepec tega ne opazi. Vprašati se pa tudi moramo: Od kod ta pojav? Odgovor na to vprašanje je kaj lahek. Ta pojav je posledica razdvoje-valnesa dela, ki ga seje narodnjaštvo in klerikalizem med nerazsodno maso in jo odvaja od poti do skupnega cilja. 4