vea? Poslanec Michael Chovce živi leta in leta ob njej, ,pa je ne vidi, ves še plen aso* cijativnih kompleksov, ki v njih sredi stoji prikazen Hvacinthe Wake. Drugi pa odkrijejo v Fanny novo inkarnacijo skrivnostne podobe. Nekaj srebrnega izseva ta mlada žena, ki se niti ne zaveda svoje vsiljene ji vloge. Videti je mirnodušna in brezbrižna, pa nenadoma zažari ko svetloba. »Vse njeno vedenje je spravljalo človeka v zadrego.« Premima se zdi, prehladna. O sebi vzklikne nekoč: »Bojim se, da sem brez morale, brez vesti.« Ali venomer išče, da bi se približala Michaelu, ki ne najde v njej odseva umrle Hvatinthe. Fannv se zave, da je njen zakon mrtev. Iz trpkega spoznanja se vsa predru-gači. Kakor magnet privlačuje vso okolico. Prepozno se zave Michael svoje žene. Zaman kliče po njej, ona je zanj izgubljena. Vsak hip stoji ta »najlepša in najzanimivejša žena« ob brezdnu požarov in razvratov, ki bi v njih utegnila »poblazneti od ljubezni.« Ob zdravniku F. Greenu se ji raz-vname davno tleči požar. Odtrgati se hoče od moža, ki živi nekje v Franciji na fronti, zapustiti hoče dom, otroke in prošlost, da bi vsa zaživela v »vstajenju mesa«, Ali mrtvi posegajo v življenje: podoba Daphne Ade-ane. In vse ostane samo »epska tragedija«. Večno samotni in osamljeni, se na križiščih razhajajo: pisatelj Dettrick, Green, G. Ay-ion. V silni duševni krizi, ki jo preživi Fanny, ona, ki je trdila o sebi, da je »brez vesti«, se zateče k duhovniku, kateremu se izpove, da bi sprosila rešitve. Tuje posluša glas o večnih, nenapisanih božjih zakonih žrtve in odpovedi. Tudi tu pokaže svojo iznajdljivost in bistrost. V besedah je hitra kot v dvoboju. Mar je tudi to samo šport? Na dnu vsega je zanjo umiranje prividov. In s povratkom moža, ki se vrne iz vojaške bolnice kakor od mrtvih, se tudi ona — žrtvujoč sebe — vrne v red meščanskega življenja. Z izredno sugestivnostjo zna Baring oblikovati prepletanja tako neprijemljivih dejanj in nehanj, ki drse mimo nas z rahlostjo sanjskih pe-roti, o katerih pa se ne moremo ubraniti vtisa, da so artistična. Ves ta svet, kakor je resničen v svojih izrazih in pojavih, je odmev umirajoče dobe. Analiza dejanja in nehanja razreda, ki je danes samo še oka-menina, ne more kljub pisateljevi mojstrski oblikovalnosti vzbuditi vročega zanimanja, pa prav tako tudi delo samo ne odpira
nikakih novih pogledov na življenje in je samo lepo in prijetno čtivo kljub oduševlje-nim ocenam, s katerimi so nekateri — n. pr. francoski kritiki — pozdravili ta roman.
V Lebnovem prevodu so me osupnile nekatere pogreške kakor: stalna raba »nek« namesto »neki«, stavki kakor »Sybil, ki j e bila poročila nekega ...«, »obstojal je« (nam. obstajal), »Raphael Lucova pesem«, »bogat na znanju« in podobno. I. Spinčič je dal knjigi zelo okusno opremo.
Miran  j are
človečanstvo.    Moderne    poljske
proletarske novele. Poslovenil Tine Debe-ljak. Ljubljana 1931. Krekova knjižnica. Izdala in založila Delavska založba. Natisnila »Slovenija«. (R e y m o n t, Nekega dne, Bolnik pred hišo: Goetel, ČlovečanstA^o, Ciprijan Čiž; Kaden-Bandrowski — Fr. Vodnik, Raznašalka časopisov, M o r -c i n e k ,   Vera.)
Vse prav, lepo in popolnoma v programu društva, kateremu naj knjiga služi! Zbirki, ki naj tudi slovstveno nekaj pomeni, je pa treba nekoliko več ambicije. »Človečanstvo«, kot je zdaj, učinkuje le kot hudo fragmen-tirana antologija skopo in slučajno izbranega, v taki meri, da je uvodna prevajal-čeva beseda iluzorična, ker ne dokaže z gradivom, kar je reklamno široko razglasila, in ne more prepričati, ker je slovenski prevod površen. Primeri! U d al, zane-šenost, p red pomlad, živalica, prepaden glas, m a r cevi dnevi, gosto (?) kašljanje, čuvstvo, ki mu je motalo srce, eksplozija kotla je p o -p a r i 1 a oči, čevlji so b i 1 i v zelo slabem stanju, glas je zavpil, vendarle dosežeta vlaga in hlad telo, od poželjivega (?) napora, zračni pritisk je vrgel ljudi ... in jih pritisnil d r u g k drugemu,   i.  p.,  i.  p.
Kaj je torej? Ali že izvirnik nima cvetu, da    je    prevod   tako   strašno    brez   vsakega
vonJa?                                                    Dr.  I.  P.
Joseph  Con rad:  Senčna  črta.
Tiskovna zadruga, 1931. Sodobni roman III. Poslovenil Oton Župančič. Oprema J. Oma-hen. Strani 154.
Dvakrat, trikrat omenja Conrad senčno črto v življenju slehernega človeka. Na primer:  »Tako hodiš svojo pot... dokler ne
516