Pod hruško
i je vcč nje,  brez  katere si domače  hiše niti  misliti nisem mogei.
Kakor bi ne bila domača hiša, takisto se mi je dozdevalo, ko sem opazil, da ne stoji več pred njo kot hrast debela, visoka, gosto vejhata hruška. Velika vrzel in praznota je zazijala pred hišo. Škoda je je. Ob dežju nam je bil dežnik, ob solncu solnčnik, ob vetru varstvo hišni strehi, ob hudi uri strelovod. In strela jo je strla, popolno strla. Sicer se je je starost že oprijemala okro-inokrog1, toda stala bi še danes, da ni prišel nanjo ogenj izpod neba. Hiša ali hruška: teh dveh ena je namenjena bila ognju, in hruška je kot zvesta varihinja dala življenja za našo hišo. In vendar je je škoda. Ne vem, kako morejo biti brez nje. V tnoji mladosti bi je ne bili mogli pogrešati.
nPod hruško zanesi! Pod hruŠko potegni!" Takisto se je glasilo, ako je bilo treba pred dežjem na varno spraviti kako orodje ali celo voz su-hega sena.
Pod hruško smo použivali od spomladi do jeseni kosilo, južino, ma-lico in večerjo. Pod hruško na tratici smo poležkovali ob opoldanski vro-čini, ondi počivali v večernem hladu, ondi molili večerno molitev. Ondukaj so dajali oče svoje zapovedi in naročila, in smo ob praznikih vasovali s svojimi sosedi.
Sto in sto spominov se je obnovilo, ko sem zagledal prazno mesto, kjer je kraljevaia mogočna naša hruška. Naj vam enega povem.
—    119    —
...                    '                   ^
Na jesen je žc šlo. Prijazen večer. Solnce je zahajalo vrhom starega Triglava in je čarobno razsvetijevalo veličastno skalnato skupino, ko smo se utaborili na navadnem mestu pod hruško. Mati so upravkar skuhali ve-čerjo in postavili na vsako okno po eno sk.edo, da se pohladi jed, ker oče nikakor niso mogli jesti vročega.
,,Kaj vrelo nosiš!" slišal sem jih mnogokrat.
Počasi smo znašali skupaj, nizko mizico, vsak svoj stolček — no očetu smo ga tudi vselej prinesli — in tako vse priredili za večerjo. Kar se pri-kaže doli pod kozelcem, na robu hriba, nekovo pokrivalo, ia pokrivalom glava, za glavo pleča, na plečih pa vsakršna roba: mišnice različnih krojev, košarice pletene iz drobne žice in kdove, kaj še vse. Naposled je stal pred nami prav ves piskrovezec Martinek iz Slovakov.
nBog vam daj dobcr večer!" je izpregovoril in b& že na tleh. Dolga . pot ni bila za njegovo pokvarjeno nogo.
»Tudi tebi! — Od kod pa, od kod?"
BV mestu sem pripravljal gospodinjam počeno posodo, pa ni več mnogo, imajo vse železno, vse železno . . . Zdaj sem se pa sem privlekel; dejal sem, da bi bil čez noč pri vas."
,,Lahko boš, če boš hoti\, gori v otavo se boš zaril; ravno danes smo jo spravili."                            ,
Tedaj postavijo mati pnvo skJedo na mizo.
,,No pa prisedi, Martine, boš z nami zajel."
Svoj stol sem mu dal, sam pa sem stopil po bučo, jo privalil k mizi in si jo uravnal za pripraven sfidež.
Med modrimi pogovori Smo použivali božje darove. Naposled posts-vijo mali namesto pijače latvico kislega mleka pred nas. To smo je ople-tali, to nebeško^hladilo.
,,Štrbunk!\^e dejalo, in kakor žarki se je pocedilo iz sklede na vse strani. Vsi smč> ^f-brisali obraze, najbolj pa Martinek, kajti on je dobil dva deleža.                \ ?
Hruška se je ©dtrgala gori v vejevju in jo je namerila naravnost v sredo sklede; druga za njo je pa prehitela Martinkovo žlico na potu v njegova usta.
,,Budimpešta, tacega pa še ne!" brisal si je Martinek obriz, brke in obleko. ,,Tega pa ne pozabim do sodnjega dne."                     /
Kar nehali smo in polegali polagoma po trati.
BTi Martine", vprašali so oče, ,,kje si pa pravzaprav doma?"
„0, to je daleč, oče, |am pod Ogrom."        m
,,Pa si tisto svojo krivo nbgb že na svet prinesel?"
„0, kaj še. Pri osemnajstih letih sem bil še korenjak, raven kot svcča na altarju. Rečem vam. Služi. scm pri premožnem kmetu. Radi so me imeli in bil scm mu mesto sina in ne rečem dvakrat, da bi ne bi. danes gospodar onega domovanja, pa je prišlo drugače.
slika
-    122    —
Bilo je ob košnji. Gospodar je imel obširne travnike.  Velikanske vo-   ' zove sena smo vozili domov.   Nekega  dne naložimo  spet dišečega  sena visok voz,  uprežemo par domačih   ogrskih volov, se spravimo na voz in poženemo.
Prijetna je bila tista vožnja v večernem hladu, na ravni cesti, visoko gori na dehtečem senu. Menili smo, kako je lepo in prijetnoinšeopazil nisem, da smo že pri mostičku, ki drži čez počasen potoček, in tudi ne, da sta se vola prerila že prav na stran ceste. Kar se ogledam, opazim nevarnost in zakričim obenem, toda bilo je prepozno. Kolesa so šla prav ob koncih mostnic, ki so se dvignile na drugi strani in — nagnil, zvrnil se je velikanski voz z mosta v vodo.
Mokri kot miši sta izlezli Bara in Kata iz umazane vode. Martinek pa ni mogel nikamor; žrd mi je pritisnila in zdrobila nogo. Oospodar je storil vse, da bi me spravii na noge, toda tudi zdravniki mi niso mogli poma-gati. Ostal sem kruljevec in bom kruljevec žive dni. Lahko bi bil danes premožen gospodar tam na Ogrskem, pa sem reven piskrovezec; pa naj bo, je menda že božja volja tako."                                                                 M
Martinek je končal, toda, ko smo ležali na dehteči otavi,  gotovo mu  ™ je duh še dolgo dolgo   plaval doli  nad ogrsko ravnino,  nad ravno cesto, nad nesrečnim mostom.......                                                           F—rec