1 ! '¦¦
163
J O SI P  RIBIČIČ,  Z A  ZAPAHI
Svoje spomine iz jetniških let je Josip Ribičič literarno preoblikoval. Doživetij iz ljubljanskih zaporov in jetnišnic v Ttaliji namreč ne zapisuje v obliki dnevnika, kar je priljubljen način slikanja dogodkov iz pretekle vojne, niti jih ne niza v kronološkem zaporedju, kakor pišejo nekateri, ki v usodnem času niso imeli možnosti beležiti, kar so pretresljivega videli ali doživeli, pač pa v nove-listieni obliki ohranja tista doživetja, opazovanja in spoznanja iz jetniških let. ki so v svojem času napravila nanj odločilen vtis. V sedmih situacijah iz jetni-škega življenja, zbranih v knjigi Za zapahi.* ohranja spomin na svoje jetniške tovariše. To je bila pisana družba političnih jetnikov, med katere je okupator
* Josip Ribičič, Za zapahi. Ilustriral in opremil Mihael Vojska. Založba Obzorja. Maribor 1959.
pomešal tudi kriminalce. Kljub omejenemu življenjskemu prostoru in popolnoma uklenjeni in podrejeni situaciji so jetniki v malenkostih, ki so razgibavale ta zamreženi svet, pokazali svojo pristno, bodisi izmaličeno ali zdravo človeško podobo. Svet za rešetkami ima svoje zakonitosti in specifično vsebino. V zadnji vojni so razmere in razpoloženja v okupatorskih zaporih nosila poseben pečat. Odpor do tlačitelja se je z močno silo mešal s hrepenenjem po rešitvi, po svetu. ki ga niso uklepala zamrežena okna in vrata brez kljuk, po svetu, ki se je šele oblikoval. Človekova notranjost postane v zaporu občutljivejša, intenzivnost njegovega doživljanja se stopnjuje, vsaka malenkost dobi določen pomen. Hrepenenje in obup, volja do vztrajanja in malodušje, strah, sovraštvo in hotenje po maščevanju nad tlačiteljem in pa skromna, v izjemnih primerih porajajoča se radost — ta doživljanja preplavijo jetniški svet z intenzivnejšim valovanjem. Tako je življenje in čustvovanje v knjigi Josipa Ribičiča, ki bralca s svojo nazornostjo in preprostostjo hitro prevzame.
Ribičič se svojih jetniških let in tovarišev ne spominja z globljo psihološko analizo svojih in njihovih stanj v določeni življenjski situaciji, pač pa ostaja pri tekočem opisovanju zunanjih manifestacij njihovega doživljanja. Iz njegovih pripovedi ne lega na bralca teža, ki je življenje za zapahi zlasti v medvojnih letih tako močno zaznamovala, kajti avtor je izbiral predvsem svetle in tragikomične dogodke, kar daje knjigi svežino in razgibanost. Opis materinskih čustev v sliki Sonček je avtorjev največji uspeh v tej knjigi. Pripoved o premetenem navideznem norčku Brindiju prehaja v grotesko (početje fašistov je bilo k temu nagnjeno). Cenetova zgodba pa na presenetljiv način priča o tem, kako je bilo razpoloženje v-celici odvisno tudi od volje jetnikov, ki se niso prepustili malodušju. Saj sta malodušje in teža časa v tej knjigi popolnoma podlegla upanju in svetlobi.
Literarno preoblikovani spomini Ivana Ribičiča imajo kot prizadevno oblikovan dokument časa svojo vrednost, dasi ne presenečajo z novostmi ali kakšnimi posebnimi odkritji v snovnem ali oblikovnem pogledu. V preprosti in vsakemu bralcu dostopni obliki pričajo o nekaterih posebnostih neprizanesljivih let, ki so vsakogar potegnila v svoj zapleteni vrtinec in ga oblikovala po svoje.
France   Vurnik
164