KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
263
NOŠA NA DORNAVSKIH TAPETAH
ANDREJA VRIŠER
V baročni graščini Domava pri Ptuju se združujejo
arhitei<tura, slilcarstvo in iciparstvo v izjemno celost-
no umetnino. O vsaki od teh panog je bilo doslej že
precej napisanega, sorazmerno malo pa o delu, ki
sodi prav tako k slikarskemu izrazu tega spomenika
— poslikanih tapetah. Gre za na platno naslikano de-
koracijo, ki je nekoč krasila stene treh dornavskih
sob. O tapetah je leta 1942 kratko poročal konserva-
tor dr. France Mesesnel v Zborniku za umetnostno
zgodovino, kjer je omenil, da so v prvi od treh sob na
tapetah prizori z dvorjani in dvorjankami v parkih, v
drugi značilna šinoazerija in v tretji motivi, podobni
onim iz prve sobe. Zapisal je, da je slikarija v tretji
sobi izdelana z manj veščo roko kot v prvi, tam pa je
zasledil tudi slikarjev podpis, ki se je glasil: »Heinrich
Stadler pixit 1749«.
Po drugi vojni, ko so Domavo preuredili za name-
ne socialnega skrbstva, so tapete prenesli v muzej na
ptujskem gradu. Ob tej priložnosti so jih v novih pro-
storih morah nekoliko prikrojiti in zdi se, daje razvr-
stitev prizorov nekoliko drugačna, kot je bila nekoč;
nekateri deli iz nekdanjega kompleksa pa najbrž tudi
264 i
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
manjkajo. Vsekakor je Mesesnel poročal, da so bile
tapete ob njegovem ogledu zelo dobro ohranjene.
Tapete so v glavnem še danes v sorazmerno do-
brem stanju in v bistvu vsebinsko neokrnjene. V prvi
sobi nam kažejo dogajanje v idilični, fantazijski po-
krajini z drevjem in grmičevjem, antikizirajočimi ar-
hitekturami in oddaljenim gorovjem. Sredi tega am-
bienta se giblje vesela družba: moški dvorijo mladen-
kam, pivci si nazdravljajo pri mizi, dva moška se
preizkušata v streljanju z lokom, večja skupina pa
opazuje ples harlekina. Pozornost pritegneta tudi dve
figuralni skupini, kjer v eni kavalir izvoljenki pokla-
nja šopek cvetja, v drugi pa stopata v ospredje košarici
z jesenskimi sadeži. Ali gre morda za simbolični upo-
dobitvi poletja in jeseni? V tem primeru manjkata se-
veda prikaza pomladi in zime, ostale figuralne skupi-
ne namreč ne kažejo atributov, ki bi opozarjali na te
letne čase.
Tapete v drugi dornavski sobi poživljajo chinoiseri-
je tj. prizori iz življenja Kitajcev, kot so jih po kitaj-
skih virih povzemali evropski, predvsem francoski
umetniki v 18. stoletju. Dogajanje je razdeljeno na
več figuralnih skupin, ki nam kažejo različne ljudske
običaje, igre in izreze iz vsakdanjosti, vse to pa se do-
gaja na fantazijskih prizoriščih. Seveda je čutiti, da
so sličice nastale v baroku: kitajske noše se ponekod
prepletajo z evropsko modo, baročne pa so tudi ne-
katere izmišljene arhitekture. Tapete naj bi nastale
okoli leta 1740, pripisujejo pa jih italijanskemu sli-
karju.
Na tapetah v tretji sobi se srečujemo s štirimi pari
in dvema skupinama s po tremi figurami. Spet so
upodobljeni prizori s plemiško družbo: ženske in mo-
ški so sredi pogovorov ali pa se sprehajajo med pavi-
Ijonskimi arhitekturami. Prizore obdaja razgibana ro-
kokojska ornamentika z volutami in školjkastimi mo-
tivi. Tudi ni videti, da bi prizori imeli še kak globlji,
simbolični pomen.
Že France Mesesnel je ugotovil, da se slikarija na
tapetah močno naslanja na francoske mojstre in je
omenil Nicolasa Lancreta (1690—1745) in Jeana Bap-
tista Fran?oisa Paterja (1695—1736). Oba sta se zgle-
dovala pri Antoniu Watteauju (1684—1721), vsem
trem pa so sledili številni evropski slikarji. Med te
smemo prišteti tudi Heinricha Stadlerja, kije, če upo-
števamo podpis, samo avtor slikarije v tretji sobi, saj
se ta dovolj jasno razločuje od galantnih scen v
prvem in kitajskih motivov v drugem prostoru. Ker se
nisem nadrobneje posvetila slogovnim značilnostim
dornavskih tapet in tudi ne osvetlitvi slikarja Stadler-
ja, ostajam samo pri zelo površnih umetnostnozgo-
dovinskih opredelitvah.
Figuralika v prvi in tretji sobi je zelo sorodna prizo-
rom pastirske idile in plemiškega kratkočasja na pro-
stem, kot so ga znali upodabljati omenjeni francoski
slikarji in njihovi posnemovalci. Zdi se verjetno, da
so nekateri liki z dornavskih tapet prerisani po fran-
coskih predlogah, čeprav pri vzporejanju s francoski-
mi deli nisem doslej naletela na konkretnejše naslo-
nitve. Še najbolj nas k iskanju v tej smeri vzpodbuja
Plemiška družba v sodobnih in fantazijskih oblačilih, sreda 18. stol.
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
2651
lik plešočega harlekina; ta je slikarsko nedvomno naj-
bolj dognan. V Zgodovini kostumov, ki stajo napisa-
la W. Bruhn in M. Tilke, najdemo med liki iz comme-
die dell arte harlekina, ki je, tako piše, povzet po
Watteauju, verjetno iz enega od prizorov, ki nosita
naslov Ljubezen v italijanskem gledališču. Ta lik je
podoben dornavskemu harlekinu, čeravno pri nas ne
gre za neposredno ponovitev po Watteaujevem vzo-
ru. Morda je dornavskemu slikarju rabil za predlogo
kak drug harlekin iz repertoarja omenjenih franco-
skih slikarjev. Zadostnega dokaza za to trditev vseka-
kor nimamo.
Naj ob dornavskih tapetah omenim še stenske de-
koracije v gradu Eggenberg pri Gradcu. S temi deli
smo dornavske tapete večkrat primerjali. Njihov av-
tor je slikar Johann Baptist Raunacher, prikazujejo
pa prizore iz commedie dell arte, nadalje družbo pri
igranju kart in različnih drugih igrah, pastirske in
lovske prizore, plesalce in godce z ljudskimi glasbili
ter pare dvorjanov sredi fantazijskih arhitektur, kot
jih srečamo v Domavi. O tesnejši povezavi med Rau-
nacherjevimi deh in Domavo zaenkrat ne bi mogli go-
voriti, očitno pa so bile tudi v Eggenbergu za motivno
izhodišče predloge iz italijanske komedije in franco-
skega galantnega sveta.
Da so bili za takšne predloge dovzetni še številni
drugi slikarji, govori po svoje tudi slikarija v dvorcu
Miljana, nedaleč od Podčetrtka na hrvaški strani, ne-
koč v posesti grofa Ratkaya. Slikarija je delo štajer-
skega baročnega slikarja Antona Lerchingerja ( 1720—
1787), prikazuje pa poleg drugih motivov vrsto sim-
boUčnih upodobitev in galantnih scen. V zvezi z Dor-
navo nas posebej pritegne figura mladeniča, ki trobi v
lovski rog, ta zelo spominja na trobentača iz Dorna-
ve. Še bolj pa opozarja nase žena v značilnem ogri-
njalu, ki jo vidimo s hrbtne strani v pogovoru z mlaj-
šim moškim. Med Miljano in Domavo so seveda očit-
ne slogovne razlike, zdi pa se prav verjetno, da se je
tudi Lerchinger posluževal predlog, ki smo jih že
omenili.
Ali gre pri dornavskih slikarijah za avtentično nošo
upodobljencev, takšno kot je bila v rabi tudi pri nas,
ali pa samo za like, porojene iz slikarjeve domišljije?
Z upodabljanjem prizorov iz italijanske ljudske
komedije so se v baročnem slikarstvu zasidrali značil-
ni liki odrskih junakov in z njimi tudi njihova noša.
Življenje te komedije se razteza kar prek treh stoletij,
kostumi njenih poglavitnih likov, npr. Harlekina,
Pantaloneja ali Kolombine pa so se v tem razdobju
sorazmerno malo spreminjah. Tako torej v 18. stolet-
ju, ko so v modi dolge, košate in napudrane lasulje,
dolgi justaucorpsi in krinoHne, na odru še vedno na-
stopajo možje v širokih dokolenskih hlačah, okraše-
nih s pentljami, v suknjičih z razporki in srajcah s ši-
rokimi in nabranimi ovratnicami ter v kratkih peleri-
nah, kot jih poznamo iz poznega 16. in zgodnjega 17.
stoletja. Ta po svoje konservativni gledališki kostum
je našel pot v pastirske in galantne prizore, ki so se
pogosto prepletali z dogajanjem iz te komedije.
Z Watteaujem so se fantazijskemu kostumu na ši-
Harlekin
roko odprla vrata v svet baročnega slikarstva. Wat-
teau je bil neprekosljiv mojster v upodabljanju oblačil
in ni je kostumološke literature, ki se ne bi za zgodnje
18. stoletje opirala na njegove oblačilne študije. V
Watteaujevih fantazijskih kostumih pa nastopajo
skoraj dosledno samo moški, medtem ko nosijo žen-
ske sodobne obleke s stezniki, krinolinami, ogrinjaH
itd. Prav to dejstvo, da gre pri ženskah za avtentična
oblačila iz slikarjevega časa, je pripeljalo do vtisa, da
so tudi moška oblačila z baretkami, kratkimi peleri-
nami in nagačenimi hlačami po vzorcu 16. in 17. sto-
letja avtentična noša 18. stoletja, le da gre za nekakš-
no »rekreacijsko« oblačilo, namenjeno oddihu in
razvedrilu. Bolj verjetno pa je, da je slikar ob žensko
oblačilo svojega časa postavil arhaično moško nošo,
kot jo poznamo z odra in ki se pojavlja tudi pri maš-
karadah. Verjetno seje slikarju zdelo žensko oblačilo
samo po sebi dovolj slikovito, da ni bilo potrebno po-
seči po starejših zgledih. Znano je, da je Watteau po-
sebej skrbno študiral hrbtno stran ženskih oblačil. Po
modi so ženske takrat namreč nosile prek oblačil širo-
ka ogrinjala, tako imenovano adrienne ali contouche,
ki so se na hrbtu nabirala v bogate, do tal padajoče
gube. Ta draperija je zaslovela kot »watteaujevske
gube« in ostala kot poglavitni del oblek, ki so znane
kot »robe a dos flottant« in »robe h la franqaise«, v
veljavi še vso drugo polovico 18. stoletja. j
266
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
Galantna scena; Ženska v ogrinjalu tipa Adrienne in moški v fanta-
zijskem kostumu
Če se povrnem k dornavskim slikarijam, bi se v
zvezi s povedanim ustavila predvsem pri tapetah iz
prve sobe. Omenila sem že harlekina v obleki iz barvi-
tih rombov in z nabornico, ki je posnet po commedii
deli arte. Tudi več drugih moških nosi srajce z mehki-
mi nabranimi ovratniki. Zanimive so tudi široke ba-
retke, kakršne zasledimo pri Watteauju in je morda
tip tega pokrivala najbolje viden na portretu Meceti-
na (danes v Metropolitanskem muzeju v New Yorku).
Na modo 17. stoletja nas opomni tudi noša dveh mo-
ških v domnevnem prizoru Poletja. Kavalir s šopkom
cvetja je značilna modna figura iz druge polovice 17.
stoletja: ima pričesko z dolgimi valovitimi lasmi,
suknjič in hlače imajo razporke in pentlje, čevlji z
okrasnimi trakovi spominjajo na obdobje mladega
Ludvika XIV. Zanimiv je prav tako moški, ki si je na-
del kapuco. Zdi se, da nosi ogrinjalo, značilni beneški
»domino«, ki so ga moški in ženske uporabljali pri
maškaradni noši, imenovani »bautta«. Zanimiva sta
tudi lokostrelca: z jopičema, ali bolje, telovnikoma.
ozkimi dokolenskimi hlačami in trirogelnikoma sta
sicer bližja modi 18. stoletja, pentlje in razporki pa so
verjetno plod slikarjeve domišljije.
Tudi na dornavskih tapetah je dobro viden razlo-
ček med starinsko napravljenimi moškimi in sodob-
nejšo žensko nošo. Tesno oprijete obleke s štiriogla-
tim izrezom steznika in bogatim krilom sovpadajo s
kratkimi pričeskami, turbani in nizkimi avbami s per-
janicami. Nekajkrat nastopa široko modno ogrinjalo
»adrienne« ali »contouche« : pri ženski, ki gleda skozi
kukalo, ga vidimo s prednje, odprte strani, v značilne
»watteaujevske gube« pa je nabrano pri dami, ki je
upodobljena s hrbtne strani. Podobno kot nošo s
prvih tapet bi mogli opredeliti tudi stenske slike iz
tretje dornavske sobe, ki so delo slikarja Stadlerja.
Tudi tukaj so figure v stiliziranih oblačilih, predvsem
moški: nosijo kratke suknjiče z nabornicami, prek
suknjičev pa ogrinjalo »domino«.
Ob koncu bi rekla, da gre pri ženskah za nošo, kot
je bila bolj ali manj v vsakdanji rabi, pri moških pa
prej za fantazijske kostume, ki jih je navdihnila tradi-
cija italijanskega gledališča in maškarad. Prav gotovo
je možno, da so ljudje 18. stoletja priložnostno, zelo
verjetno ob maškaradah, v takšnih oblačilih zares na-
stopali. O tem nas prepričuje Johann Josef Henrici
(1737—1823), ki je okoli leta 1782 s precejšnjo doku-
mentarnostjo naslikal Ples v Benetkah, kjer udele-
ženci na plesu nastopajo v prav takšnih oblačilih in
maskah po vzoru 16. in 17. stoletja, kot smo jih že
omenili.
Dornavske tapete imajo poleg umetnostnega vse-
kakor tudi precejšen kostumološki pomen.
.J
OPOMBE
Uporabljena je bila naslednja literatura:
Max v. Boehn, Die Mode in XVIII. Jahrhundert, München
1919. — Francois Boucher, Histoire du Costume, Paris
1965. — Wolfgang Bruhn — Max Tilke, A pictoral History
of Costume, New York 1955. — Jože Curk, Ptujski grad in
njegove kulturnozgodovinske zbirke, Kulturni in naravni
spomeniki Slovenije, Ljubljana 1975. — Maximilian Gautli-
cher, Watteau, Paris 1959. — Ingrid Loschek, Mode und
Künstlerlexikon, Stuttgart 1987. — France Mesesnel (poro-
čilo v Varstvu spomenikov), ZUZ XVII, Ljubljana 1941,
str. 101. — Cesare Molinari, Teatro, Milano 1972. — Ed-
win Redslob, Barock und Rokoko in den Schlössen in Berlin
und Potsdam, Berlin 1954. — A. Vrišer, Noša na slovenskih
likovnih delih 18. stoletja, magistrsko delo na Filozofski fa-
kulteti v Ljubljani, Ljubljana 1986. — A. Vrišer, Dve sliki
iz zbirke mariborskega Pokrajinskega muzeja, ČZN, letnik
60, zvezek 1, 1989.