Narodna in univerzitetna knjižnica _vLjubljani 111008 11111 M y in odkritje Amerike. Priredil J. M. -"OSo-- V Ljubljani. Založil in prodaja Tansz G-iom-tizii- 1903. Natisnil A. Klein & Komp. v Ljubljani. I. poglavje. Kolumbova mladost in nj ego ve priprave za prvo vožnjo. eta 14B6 ali 1437 — ne ve se gotovo kdaj — porodil se je v Dženui (Ge¬ novi) na Italijanskem revnemu suknarju Dominiku Kolumbu sin, katerega so krstili za Krištofa. Deček je bil bistrega duha in blagega srca. Pobožni stariši so ga boga¬ boječe in v ljubezni do bližnjega vzgojili ter ga za nekaj časa vzlic svoji revščini celo na visoko šolo v Paviji poslali. Boj za vsakdanji kruh je nadarjenega Krištofa prisilil, da se je iz šole moral domov povrniti, kjer je pri delu pomagal svojemu očetu. Toda tkalske statve ga niso veselile, hrepenel je le na morje. Kot 14 leten dečko je očetovo hišo zapustil ter šel med mornarje. Prebrodil je kmalu vsa znana morja ter je v Atlantskem morji prišel do takrat najsever- 1* 4 nejšega poznanega otoka (Islandije), proti jugu pa ob afriškem nabrežji blizo do pred¬ gorja „dobre nade“. Njegova bistroumnost in vstrajnost sta mu pomagali do nenavadnega vspeha, da je že kot 25 leten mož postal kapitan, to je sa¬ mostojen poveljnik ladije. Kakor za marsikaterega slovečega moža bila so tudi zanj naključja velikega pomena. Ko je nekoč ob portugalskem obrežji jadral, navstal je na njegovi ladiji ogenj. Oe je hotel svoje življenje rešiti, moral je v morje skočiti ter na suho plavati. Tako je tudi storil. Že so mu moči pešale, bil je pa še celi dve uri od obrežja. Slučajno so mu valovi v tej sili veliko veslo pod roke zanesli. Na tem je od časa do časa počival ter tako srečno ušel preteči smrti v valovih. Iz pol¬ nega srca se je Vsemogočnemu za svojo ču¬ dovito rešitev zahvalil. Popolnoma reven je prišel v glavno portugalsko mesto Lizbono. To mesto je bilo takrat za mornarje in mornarsko vedo prvo na svetu. Portugizi so sloveli za najspretnejše in najdrznejše po¬ morščake. Tukaj so bili najboljši ladijetesci, tu so se najslovitejši zemljevidi in sploh druge mornarske potrebščine izdelovale. Kdor je hotel na morji poskusiti svojo srečo, šel je v Lizbono. 5 Kolumb, prišedši v to mesto, ni imel niti novčiča niti službe. Posrečilo se mu je, da je dobil delo, in sicer je svoj borni kruh služil s prepisovanjem mornarskih knjig in risanjem zemljevidov. Kmalu je kot veščak v svoji stroki zaslovel. Pri tem se je z ro¬ jakom in zdravnikom Pavlom Toskanelijem seznanil. Ta mož je bil vsled svoje učenosti tudi na kraljevskem dvoru znan; beseda nje¬ gova je celo pri vladarju mnogo veljala, če¬ ravno so ga domačinci kot tujca — bil je rodom Italijan — zelo zavidali. V tem času je Kolumb mej drugimi postal prijatelj z nekim Monis de Palestrelloin, kojega krepostno hčer Filipo je vzel za ženo. Palestrello je bil pogumen mornar, ter je ob¬ čevanje ž njim bilo odločilnega pomena za Kolumbovo bodočnost. Koncem petnajstega stoletja so se ravno portugalski mornarji na vso moč trudili, da bi našli neposredno morsko pot v bogato Indijo. Iz te skrivnoste dežele Je že od nek¬ daj najplemenitejše in najdražje blago v Evropo dohajalo, toda po jako težavni poti. Prebi¬ valci jutrovih dežel so je na velblodih do obrežja Sredozemskega morja dovažali, tam pa so posebno italijanske Mije indijske pri¬ delke prejemale ter v naše kraje vozile. S to kupčijo so osobito Benetke in pa Kolum- 6 bovo rojstno mesto Dženua obogatele, tem bolj, ker so imeli Španci in Portugizi daljšo pot do jutrovih dežel nego Italijani. V Benetkah so takrat vsled bogastva one prekrasne palače sezidali, katere še dan¬ danes ves olikani svet občuduje. Ravno to tekmovanje z Benečani ni dalo Portugizom miru; ugibali in tvegali so vse, da bi našli drugo pot v preblaženo Indijo. K temu jih je izpodbujala še druga oko¬ liščina. Tekom štirinajstega stoletja so se Turki onih dežel polastili, preko katerih je po suhem prihajalo blago iz Indije. Ti zakleti sovragi krščanstva so vso prejšnjo cvetočo kupčijo z Indijo zadušili. Treba je bilo tedaj tem nujneje odpreti novo pot v Azijo, in sicer so jo Portugalci iskali okrog južne Afrike mimo predgorja „ dobre nade“. Tudi ta trud se jim ni posrečil, kajti ladije v takratnem času so bile še jako pri- proste, morje blizo predgorja „ dobre nade“ pa tako viharno, da se niso upali preko juž¬ nega konca Afrike. Kolumb se je mudil na Portugalskem ravno tedaj, ko so bile vse mornarske glave enakih mislij polne. Tudi on kot mornar z dušo in telesom se je mnogo bavil s tem perečim prašanjem. Toda samostojni njegov duh je stvar s popolnoma novega stališča 7 razmotrival. Znano je bilo že takrat, da je zemlja okrogla. Mislil si je tedaj, mogoče mora biti, prijadrati krog nje, torej tudi v Indijo priti bodisi proti vzhodu, bodisi proti zapadu. In zadnja smer se mu je vsled Turkov na jedni strani in pa hudih viharjev ob predgorji „ dobre nade“ na drugi strani zdela edino prava. Kolumb je bil, kakor smo že začetkoma naglašali, dober kristijan; veren je bil, ne pa praznoveren, kakor vsi tedanji mornarji. Že od nekdaj se je govorilo, da so proti solnč- nemu zahodu onstran Atlantskega morja bo¬ gate dežele; toda ves svet je bil prepričan, da čakajo predrzneža tam grozovite nevar¬ nosti : morske pošasti, orjaške kače in zmaji, velikanski ptiči z železnimi kremplji, ki bi odnesli v zrak celo ladijo ter jo iz ne¬ znanske visočine zopet izpustili v morje, kjer bi se razbila in potopila. Kolumba so v njegovem prepričanji utr¬ jevale tudi verjetne pripovesti mornarjev, da so videli na morji umetno rezljan toda neznan les, katerega je veter od zapada priplul. Po¬ sebno odločilno pa je bilo to, da so nekoč na obrežji našli dva mrliča popolnoma nezna¬ nega rodu. Jasno je bilo tedaj vsakemu iz¬ obraženemu človeku, da morajo na zapadu biti nove dežele. 8 V tem njegovem premišljevanji ga je posebno zgoraj omenjeni zdravnik in učenjak Toskaneli izpodbujal. Pisal mu je konečno: „ Močno bode veselilo kralje in kneze onih daljnih dežel, če se jim odpre pot. po kateri morejo v zvezo stopiti s kristijani ter se od njih poučiti v katoliški veri in v vseh vedah, kar jih imamo mi“. Sedaj je za trdno sklenil, da hoče na vsak način v navedeni smeri priti do Indije. Toda v ta namen mu je najpotrebnej¬ šega manjkalo — denarja. Obrnil se je naj- prvo do mestnega sveta dženovskega, ki pa ga je odločno zavrnil, češ, za take bedarije nimamo novcev. Ko je izprevidel, da v svoji ožji domovini nima sreče, ponudil se je Be¬ nečanom, toda tudi tukaj niso hoteli o njem in njegovih velikanskih načrtih ničesa slišati. Vsled tega je šel zopet kot kapitan na morje ter je služboval kot tak do leta 1483. Kolumb je bil mož jeklenega značaja, neupogljive vstrajnosti. Znova je prišel na Portugalsko ter se oglasil naravnost pri kralju Ivanu II. Ta je sklical učene može ter jim v posvetovanje Kolumbov načrt predložil. Ti „učenjaki“ so konečno sodbo izrekli, da je Kolumb sanjač in da o njegovi ponudbi ne more pameten človek govoriti. Na tihem pa so sami ladijo opremili ter pogumnega 9 rojaka ž njo odposlali, naj izvede domačin, kar je tujec v duhu načrtal. Toda temu do¬ mačinu je manjkala Kolumbova odločnost, njegov orjaški duh. Kmalu potem, ko je iz Lizbone odplul, povrnil se je v domovino, v srcu sovražen tujcu, ki ga je s svojimi neizvedljivimi načrti spravil v sramoto. Kolumb je imel sedaj na Portugalskem toliko sovražnikov^ da je na tihem s svojim sinom Diegom na Špansko pobegnil. Žena mu je že poprej umrla. Truden, lačen in potrt je zavetišče našel v frančiškanskem samostanu Santa Maria de la Eabida. Predstojnik temu samostanu, Perez de Marchena, bil je zelo učen mož, in sicer ravno v istih vedah, ka¬ terih je bila Kolumbova duša vsa polna. Perez de Marchena je bil poprej izpovednih španske kraljice Izabele. Svetoval je Kolumbu, naj se obrne neposredno do kraljice, ki mu je bila kot bivšemu duševnemu svetovalcu zelo naklonjena, ter mu je sabo dal pismo, v katerem ga je toplo priporočil vladarici ter še posebno naglašal, da v onih novih deželah živi še mnogo narodov, katerim ni še zasve¬ tila luč krščanstva. Toda Kolumb tudi tukaj ni imel sreče. Kraljica mu je sicer zaupala, toda v posvetovanje sklicani učenjaki so ravno tako razsodili, kakor na Portugalskem. 10 Vrhu tega je bil španski kralj Ferdinand Katoliški neodločen in nezaupljiv mož, kate¬ rega tudi kraljica Izabela ni mogla privesti do tega, da bi bil pritrdil Kolumbovim na¬ črtom. Izgovarjal se je, da mu manjka denarja, ker ga vojska z Mavri preveč stane. Kolumb naj potrpi do srečnega konca te vojske. Mavri so bili mohamedanski narod, bojeviti in zelo nadarjeni, ki so si najprvo podjarmili vso severno Afriko, pozneje pa tudi velik del Španije. O njihovi visoki na- obraženosti nam še danes na Španskem razne umetne stavbe pričajo, posebno pa slikovita Alhambra. Celih osem let je Kolumb čakal in skoraj obupaval. V tej dobi ga je frančiškanski predstojnik Perez de Marchena tolažil in k vstrajnosti izpodbujal. Toda tudi sedaj ni Kolumb miroval. Pridno se je učil ter svoje vede spopolnjeval, ob jednem pa se brigal za dobro vzgojo svojega sina Diega. Konečno so Španci Mavre premagali. Osvojili so deželo Granado ter tako uničili vso mavrovsko moč na Španskem. Kralj Ferdinand je bil jako vesel, da se mu je zmaga posrečila. V tem času sta dva nova Kolumbova prijatelja, Kvintanillo in Santanello delovala 11 za Kolumba na kraljevskem dvoru. Z živimi besedami sta konečno kralja pregovorila. Kraljica je nemudoma poslala po Ko¬ lumba, da izpolni njegovo vročo željo. Dvor¬ niki so sicer tudi sedaj proti njemu kot tujcu spletke kovali, toda kraljica je Kolumbu vse dovolila, kar je zahteval za-se, ko bi se mu posrečilo odkriti nove dežele ter jih za¬ sesti v imenu španske krone. Ti pogoji so bili nastopni: 1.) naslov podkralja, velikega admirala na morji in gubernatorja vseh novo odkritih dežel; 2.) vse te časti ostanejo po njegovi smrti njegovi rodbini; 3.) desetina vsega bogastva, vseh dragocenih kamnov, zlata, srebra, dišav in drugih pridelkov iz novih dežel. Tega ni zahteval iz sebičnosti, marveč mu je bil pred očmi drug blagi namen. Turki so imeli v svoji oblasti sveto deželo, za katero so v križarskih vojskah kristijani prelili že mnogo krvi, ne da bi jo bili mogli stalno osvoboditi. Sklenil je tedaj nabrati mnogo denarja, da jo ali z najeto vojsko 50.000 pešcev in 5000 konjikov pribori, ali pa jo Turkom odkupi in izroči v varstvo svetemu očetu. Kolumb je vsega skupaj celih osemnajst let čakal, da se mu ta vroča želja izpolni. 12 Sedaj mu je prvikrat po tako dolgem času prijazna zvezda zasvetila. Kraljica Izabela mu je dala tri ladije pripraviti. Vsi troski za to so 24.000 tolarjev iznašali — za današnje razmere smešno mala svota, toda za tedanje razmere, po komaj končani dragoceni vojski, vendar toliko, kar je mogel Kolumb za prvo zahtevati. Imel je tedaj ladije, katerih največjo je imenoval „Santa Maria “, drugo „ Pinto “, tretjo pa „Nino“. Toda kje dobiti zadostno število mož, ki bi imelo pogum, odriniti ž njim v neznane kraje, kjer jih čakajo „grozovite nevarnosti, morske pošasti in orjaški ptiči z železnimi kremplji ?“ Konečno se mu je po prizadevanji vpliv¬ nih prijateljev posrečilo, pridobiti v ta namen tri brate iz plemenite rodbine Pinzon. Ta vzgled je tudi druge mornarje ojačil, da so se mu ponudili za spremljevalce. Izbral sije 120 mož. Poveljništvo prve ladije „ Santa Marija" je prevzel sam, drugo ladijo „Pinto" je Alfonzu Pinzonu, tretjo „Nino“ pa njego¬ vemu bratu Vinzentu Pinzonu izročil. Dne 3. avgusta 1492 je bilo vse za odhod pri¬ pravljeno. 13 II. poglavje. Kolumbova prva vožnja. Izročene mu tri ladije so bile zasidrane v pristanišči španskega mesta Palosa, ki je ležalo blizo portugalske meje ob Atlantskem morji ter je slovelo zaradi dobre luke*). Dne 3. avgusta 1492 se je ob bregovih imenova¬ nega pristanišča kar trlo radovednega ljudstva. Kolumb je tu v pričo vseh ljudij s svo¬ jimi spremljevalci pokleknil ter se v vroči molitvi nebeškemu Očetu zaupno priporočil. Dan poprej je z vsemi tovariši svete zakra¬ mente prejel, da se dostojno pripravi na ne¬ varno vožnjo kakor na gotovo smrt. Na dano znamenje so mornarji ’ zgrabili za vesla ter odrinili proti ladijam, ljudstvo ob bregovih pa je gromovito klicalo: „Z Bogom!“ Obrnili so se najprvo proti Kanarskim otokom*). Ko je izginilo špansko obrežje, začel je Kolumb, kadar mu je kot poveljniku preostajalo časa, sestavljati dnevnik o vseh dogodkih, ki so se med vožnjo pripetili. Ta dnevnik je začel z besedami: „V imenu našega gospoda Jezusa Kri¬ stusa. Vaše Veličanstvo (t. j. božje) je meseca *) Glej zemljevid! 14 januarija sklenilo odposlati me v Indijo do tatarkana, ki se v našem jeziku imenuje kralj vseh kraljev. Ta knez in njega predniki so poslali še prej jedenkrat poslance v Rim ter prosili učiteljev v naši sveti veri*), katere prošnje pa sv. oče niso mogli uslišati. Vaše Veličanstvo me pošilja v Indijo, da se tam seznanim s knezi, narodi in deželami ter po¬ izvem , kaj je storiti za razširjanje naše sv. vere.“ Ta začetek jasno priča, da ni gnala Kolumba na nevarni pot blagohlepnost, marveč le zgoraj omenjeni verski nagibi. Že drugi dan ga je doletela nezgoda. Pri jedni ladiji se je krmilo zlomilo. Skoraj gotovo je je krmar sam navlašč pokvaril, da bi se vsled tega povrnili, ker se je kesal, da je odšel na prenevarno pot. Praznoverni mornarji so v resnici začeli mrmrati, češ, to je svarilo božje, ki nam obeta nesrečen izid podjetja. Po mnogem trudu še le se je Kolumbu posrečilo, pomi¬ riti razburjene mornarje. Prišli so srečno do Kanarskih otokov. Tam so ladije popravili ter se z vsem po¬ trebnim za dolgo pot preskrbeli. *) Tu izrečno pripomnimo, da Kolumb niti pojma ni imel o Ameriki ter je vedno le mislil, da je iskal in našel pot v Indijo, del Azije. 15 Dosedaj so jadrali v znanih krajih. Dne 6. septembra pa so naravnost proti zapadu odrinili — sedaj se je pričelo pravcato pod¬ jetje ! Vsled slabega vetra prišli so še le drugi dan tako daleč, da so jim Kanarski otoki izpred oči izginili. Tu se je mornarjev grozna malodušnost polotila. Javkali so, razgrajali in se na prsi trkali. Zahtevali so, da se Kolumb ž njimi v domovino povrne. V tem trenotku je naš junak svojo jekleno odločnost pokazal. Stal je mej razburjenimi pomorščaki kakor skala mej razljučenimi valovi. In glej! Zaupanje v Boga ne premore dosti pri praznovercih; ko jim pa Kolumb konečno opiše vsa bogastva, zlato in drago¬ cene kamne, ki jih čakajo v novih deželah, pomirijo se mornarji ter mu obljubijo, da gredo ž njim, ko bi jih tudi Bog zna kam peljal. Jadrali so mnogo dnij. Nekega dne so zapazili, da je vse morje, kakor daleč je oko segalo, pokrito z zeleno travo, in sicer na nekaterih krajih tako gosto, da so se ladije morale obrniti ter si drugo pot skozi red¬ kejšo zelenjavo iskati. Z nova so mornarji začeli obupavati; kričali so, da morje po¬ staja vedno bolj plitvo, da bodo z ladijami obtičali na pečinah ter se razbili. Toda 16 Kolumb jih je tudi sedaj pomiril ter jim raz¬ ložil, da bi jih ta prikazen morala še le uve- riti o tem, kako prav ima on, ko trdi, da mora biti blizo suha zemlja. V tem ga je podpirala tudi okoliščina, da se je naenkrat prikazalo mnogo ptičev, vran, rac in morskih krokarjev, ki so zvečer posedali na jarbole, zjutraj pa proti zapadu odletavali. •Prejadrali so 770 morskih milj, raču- njeno od Kanarskih otokov. Ta daljava je začela mornarje zopet vznemirjati. Mrmrali in celo glasno so godrnjali, zahtevajoč, da se hočejo v domovino vrniti, češ, pokazali so dosti poguma, da jim nikdo ne bo mogel strahopezljivosti očitati. Konečno so Kolumbu celo pretili, da ga vržejo v morje, če jim ne ugodi. Po velikem prizadevanji si je naš junak še tri dni odloga izgovoril. Kaj je njegova duša v treh dneh pre¬ trpela, tega ni mogoče opisati. Celih osem¬ najst let je čakal, da dobi ladije za vožnjo. In sedaj, prav blizo svojega cilja, preti mu upor mornarjev, da bo ves njegov trud postal zastonj! Dne 11. oktobra istega leta, drugi večer izmed izgovorjenih treh dnij, so od daleč na zapadu neko svetlobo zagledali. Štiri ure pozneje, dne 12 . oktobra ob dveh zjutraj je zagrmel strel iz topa — dogovorjeno zna- 17 menje, da je kdo mornarjev zagledal suho zemljo. Kako vroče je v tem trenotku vskipela zahvalna molitev iz Kolumbovega srca proti nebu! Od ladije do ladije pa se je razlegal veseli krik: „Zemlja, zemlja!“ Težko so mornarji belega dneva priča¬ kovali. Konečno se je nebo začelo rudečiti — zemlja, krasna zemlja je ležala pred njimi! Radost mornarjev je bila nepopisna! Zapeli so zahvalno pesem, potem pa se spomnili svojega načelnika, katerega so tolikokrat ža¬ lili, da, mu celo s smrtjo pretili. Pokleknili so prednj ter ga odpuščanja prosili. In ve¬ lika duša Kolumbova jim je vse odpustila; podal je vsakemu izmed njih desnico v zna¬ menje odkritosrčne sprave. Odpeljali so se v čolnih proti zemlji; prvi izmed njih je Kolumb z zastavo v roki stopil na-njo, ravno ko se je izza morske površine prikazal prvi zlati žar jutranjega solnca. Špansko zastavo je v znamenje pri¬ lastitve zasadil v tla, mornarji pa so njegovo obleko in zemljo poljubovali.*) Kolumb je otok imenoval San Salvador, to je: Sveti Odrešenik. Dandanes se imenuje Gvanahani ter je del Lukajskih ali Bahamskih otokov.**) *) Glej naslovno sliko! **) Glej zemljevid! 2 18 Ko se je veselje nekoliko poleglo, pra- šali so se mornarji, če bodo tukaj našli tudi ljudi in kakošni bodo Treba ni bilo dolgo čakati. Ko so domačinci od daleč videli pla¬ vati strahovite ladije, zbežali so v gozde. Polagoma so se pomirili ter se približali, čudili so se belim ljudem, katere so imeli za nebeške prikazni. Pa tudi mornarji še niso nikdar takih ljudij videli. Divjaki so bili lepe rasti, rudečkaste kože, nagi in po golem životu rudeče, črno in drugače po¬ barvani. Njihovo orožje, sulice in noži, je bilo leseno ter k večjemu z ribjimi kostmi nasajeno, kajti železo jim je bilo še neznano. Jeden izmed njih je Kolumbov meč prijel ter se obrezal. Hitro je odskočil, meneč, to je kazen, ker sem se dotaknil nebeške pri¬ kazni. Kolumb je te ljudi „Indijance“ imenoval, kakor jih še dandanes zovemo, ker je bil prepričan, da je prišel v vzhodno Indijo. Obdaroval jih je s steklom, koraldami, me¬ deno žico in drugimi malenkostmi. Za to so mu prinesli papige, sulice, bombaž — toda vse to Kolumbu ni zadostovalo. Obljubil je kraljici, da bo z zlatom povrnil vse troske za opremljene tri ladije, pa tudi sam je hotel z desetino vseh bogastev oprostiti sveto de¬ želo iz turških rok. Divjaki so v nosovih in 19 ušesih zlate ploščice nosili. Ko se je ž njimi po znamenjih dogovoril, da išče zlato, dali so mu vedeti, da te kovine- ni na njihovem otoku, marveč jo dobivajo od juga in zapada. Odplul je na to stran ter mnogo manjših otokov našel, katere vse je krstil ter prevzel v posest imenom španske krone. Toda zopet ga je začela nesreča zasle¬ dovati. Poveljnik ladije „Pinta“, Martin Alfonz Pinzon, se je že davno na tihem jezil, da se je moral ravnati po ukazih italijanskega tujca. Ko so dne 19. novembra zapustili otok Kubo ter odpluli proti drugemu otoku, Haiti imenovanemu, začelo je vreme postajati viharno. To priliko je porabil hinavski Pinzon, da je zapustil s svojo ladijo Kolumba ter šel od¬ krivat novi svet na lastno pest. To se je dne 21. novembra zgodilo. Dne 6. decembra je Kolumb prišel do otoka Haiti, kateremu je dal ime Hispanjola, to je „Mala Španska^, ker se mu je zdelo, da sta tamošnja zemlja in podnebje zelo španskima slična. Prebivalci tega otoka so bili še bolj z zlatom olepšani, kakor divjaki na Kubi in Gvanahani; čislali pa so dragoceno kovino tako malo, da so jo radi zamenjavali z drob- njavo, katero jim je Kolumb za-njo ponujal. Kazik, to je cesar teh divjakov, se je s Ko- 20 lumbom sprijaznil. Ko ga je Kolumb nekoč obiskal, snel je ta svojo zlato krono ter mu jo dal na glavo. Kolumb je pa svojo biserno verižico snel ter jo kaziku okrog vratu obesil ter mu na roko svoj srebrn prstan nataknil. Nesreča še vedno ni mirovala. Proti koncu meseca decembra se mu je ob vi¬ harnem vremenu vsled nepazljivosti mornarjev največja ladija „Santa Marija" s sidra odtr¬ gala ter ob pečinastem obrežji razbila. Div¬ jaki so mu pridno pomagali, da je rešil njene ostanke na suho — toda sedaj mu je po Pinzonovem begu le še najmanjša ladija „Nina“ preostala. Oe se mu še ta potopi, kdo naj prinese novico v Evropo o njegovem odkritju? Sklenil je tedaj kolikor mogoče hitro vrniti se domov. Ker ni mogel na mali ladijoi seboj vzeti vseh ljudij, odločil se je, pustiti jih 89 mož v novem svetu, dokler se v drugič k njim ne povrne. Za poveljnika jim je dal plemiča, Djega Arkada po imenu, ter je ukazal, da zgradijo trdnjavo v večje varstvo. Ta tabor je bil v desetih dneh izgo¬ tovljen. Misliti si moremo, kako je tem 39 po¬ morščakom srce bojazni utripalo, ko se je dne 4. januarija 1493 Krištof Kolumb od njih poslovil ter Je z „Nino“ proti dragi domovini odplul! Oe se Kolumbu ne posreči 21 vožnja, rešila jih ne bo živa duša z neznanega otoka, ostati bodo morali do ornega groba mej divjaki, katerih jezika niti ne razumejo. Kje je mej tem ostal Pinzon s svojo ladijo? Kolumb se je zastonj po njem oziral. Toda glej! Že drugi dan je prijadrala za njim ter se mu pridružila. Alfonz Pinzon se je izgovarjal, da ga je vihar od vrhovnega poveljnika ločil, toda Kolumb mu je videl v dno srca ter je bil prepričan, da mu ne¬ voščljivec ni privoščil slave, ker je odkril novi svet. Vožnja je bila začetkoma prav prijetna. Ladiji sta proti domovini valove rezali kakor ptici po zraku. Začetkoma meseca februarija je naenkrat navstala taka tišina, da se ladiji nista celih osem dnij skoraj z mesta pre¬ maknili. Štirinajst dni po svečnici pa je prihrul grozovit vihar. „ Pinto “ so razburjeni valovi odgnali in Kolumb je bil prepričan, da se je potopila. Oe se še „Nina“ ponesreči, kdo naj potem domov sporoči o novem svetu? Ali naj bo res ves dosedanji silni trud zastonj? V tem skrajnem obupu je Kolumb pokazal zopet, kako jeklen značaj je bil. Sredi naj¬ večje nevarnosti je vzel pergament, zapisal nanj svoje odkritje, ga zašil v sukno, napo¬ jeno z oljem, in ta zavoj djal v sodček, ka¬ terega je dobro zabil ter vrgel v morje. Za- 22 upal je Vsemogočnemu, da bo božja previdnost že kje v Evropi na suho vrgla njegovo po¬ ročilo , ko bi moral on najti svoj grob v hladnih valovih. Vihar je več dnij razsajal. Ko se je vreme zboljšalo, zapazil je Kolumb, da je pred Azorskimi otoki, ki so bili takrat že znani in v portugalski oblasti. Morje je bilo še vedno razburjeno in še le po preteku treh hudih dnij se jim je posre¬ čilo, da so prišli do brega. Azorskim otokom je takrat zapovedoval neki Juan de Kastaneda, ki je imel od svoje vlade povelje, naj preži na Kolumba ter ga zgrabi, kjerkoli ga dobi v pest. Portugalci so se namreč nevoščljivosti kar tresli, ker niso privoščili Špancem, da bi oni našli pot, katero so sami že toliko let zastonj iskali. Med zadnjim viharjem so Kolumb in vsi njegovi tovariši obljubili, da bodo bosi, gologlavi in goloroki romali do prve cerkve, katero bodo zagledali. Znano je bilo Kolumbu, da je na otoku, pred katerim je zasidral „Nino“, mala kapelica. Kot veren kristijan je hotel dano obljubo izpolniti. Nevarnost je bila zanj velika, kakor hitro bi stopil na suho, kjer ga je že čakal portugalski glavar s svojimi vojaki. Toda tu ga je božja roka čuvala. Bolan je bil naš junak, zaradi tega je odredil, naj opravi božjo pot najprvo jedna polovica tovarišev, ko se pa ta povrne, od¬ leglo mu bo menda toliko, da bo mogel sam z drugo polovico oditi na otok. Prva polovica je na božjo pot odšla. Kolumb je čakal, kdaj se povrnejo tovariši, toda zastonj je gledal na breg, kjer se je vedno več portugalskih vojakov zbiralo. Sedaj je zaslutil, kaj nameravajo sovražniki. Obrnil je svoje topove proti otoku in tu se je Ka- staneda še v v pravem času premislil. Izpustil je vjete Spance ter jih nazaj na „Nino “ poslal. Kolumb je vzlic razsajajočemu viharju krenil proti domu. Boril se je z valovi obupno. „Nina“ se je visoko na višino dvigovala ter padala v mokre prepade. Vse jarbole so se polomile. Konečno se mu je vendar posre¬ čilo , da je prišel do izliva reke Taje. Od tod je poslal poslance na španski dvor s po¬ ročilom, da se je srečno povrnil, na portu¬ galski dvor pa s prošnjo, naj mu dovolijo, da sme po reki prijadrati v Lizbono, kjer mu je popraviti poškodovano ladijo. Poslanci so se iz Lizbone kmalu s po- voljnim poročilom vrnili. Kolumb je dne 4. marcija 1493 mej najhujšim viharjem v portugalsko glavno mesto srečno priplul. Ljudje, ki so stali ob obrežji ter gledali, kako se poško¬ dovana „Nina“ bori z viharjem ter se konečno 24 v pristanišči zasidra, rekli so: „To je očeviden čudež, da se ni potopila. Vihar je tako grozno razsajal, da je kar s tal pometel neko malo mesto blizo Lizbone in je ob obrežju razbil mnogo večjih in nepohabljenih ladij". Ko se je kakor blisk po mestu raznesla novica, da se je Kolumb povrnil s celimi kepami zlata, s tujimi divjaki in živalimi, za¬ čelo se je okrog „Nine“ vse treti ljudstva. Vsakdo je hotel videti junaka, kateremu se posrečila nevarna pot v čarobno Indijo. Celo portugalski kralj mu je poslal zanj in njegove ljudi živeža ter je zapovedal svojim dvornikom, naj časte Kolumba kolikor mogoče, čeravno je bil Spancem nevoščljiv zaradi časti in novih prisvojenih dežel. Konečno ga je tudi pismeno povabil, naj pride na kraljevski dvor. Kralj ga je prijazno sprejel ter ga pre¬ govarjal, naj stopi v njegovo službo. Toda Kolumb ni hotel španskemu dvoru dane obljube prelomiti ter seje na „Nino“ povrnil, katero so mej tem časom za silo popravili, da je mogel odjadrati v Palos, kjer se je dne 15. marcija 1493 zasidral. V Palosu je bilo vse naenkrat pokonci. Zaprli so prodajalnice kakor ob velikih praz¬ nikih. Zvonilo je po vseh cerkvah, ko je Kolumb s svojimi tovariši šel v cerkev, kjer je opravil svojo iskreno zahvalno molitev. 25 Isti večer je v Palos prijadrala tudi ladija „ Pinta o kateri so že davno vsi mislili, da seje potopila. Njen poveljnik Pinzon, ki je tudi mislil, da Kolumb počiva na dnu morja, poslal je poročilo iz druge španske luke svojemu kralju o srečni vrnitvi, čuden naključek! Njegovi in Kolumbovi poslanci so ob jednem prišli na kraljevi dvor. Kralj Ferdinand je dal Pinzonu povedati, da ga hoče le s Kolumbom sprejeti. Same jeze, da se mu nakana ni posrečila, zbolel je že itak bolehavi nevošljivec ter kmalu potem umrl. Kolumb se je odpravil na pot v Barce¬ lono, kjer ga je čakal kralj s kraljico in celim dvorom. Spremljalo ga je na stotine plemičev na bistrih konjih, ljudstva pa je bilo povsod ob cestah na tisoče, ki so ga navdušeno pozdravljali. Konečno so prišli v Barcelono. Najprvo so jahali v mesto trobentači, za temi nebrojni plemiči v najkrasnejših opravah, potem so prišli Kolumbovi mornarji, za njimi pa Indi¬ janci, ki so nosili kepe čistega zlata, pisane papige in druge dragocenosti iz novega sveta. Kot zadnji je stopal Kolumb sam mej ne- brojno množico radovednega ljudstva. Prišedši do kralja hotel je naš junak po tedanjem običaji pred njim poklekniti, toda 26 ta mu je podal roko ter mu poleg svojega prestola prostor odkazal. Ko je Kolumb svojemu kralju popisal celo vožnjo ter mu pokazal razne pridelke novih pokrajin, pokleknil je kralj s kraljico in celim dvorom, za njim pa vse navzoče ljudstvo. Zabučale so trobente, oglasiti se zvo¬ novi vseh cerkva, in iz tisočerih in tisočerih src se je dvigala zahvalna molitev proti nebu. Kralj je Kolumba in njegovo družino v plemeniti stan povzdignil. Kjerkoli je jahal, biti je moral Kolumb poleg njega. Toda vse te časti našega junaka niso tako veselile, kakor kraljevo povelje, naj se pripravi novo brodovje za drugo vožnjo v Indijo. III. poglavje. Kolumbova druga vožnja. Sedaj Kolumbu ni bilo treba toliko časa čakati. Že v jeseni istega leta je stalo 17 ladij v kadiškem pristanišči na odhod pri¬ pravljenih Oglasilo se je mnogo ljudij, da ga spre¬ mijo v novi svet; mej temi tudi dosti sodrge, ki je hotela naenkrat obogateti. Izbral si je 27 1500 mož, mornarjev, rokodelcev in vojakov. Vzel je seboj tudi mnogo evropskih semen, da jih tam zasadi, in nekaj naših domačih živalij. Dne 23. septembra 1493 je odjadral ter se že 5. oktobra zasidral pri Kanarskih otokih. Tri dni pozneje je zopet na široko morje od¬ plul ter že 36. dan po svojem odhodu, dne 2. novembra 1493 stopil na suho. Ker je bila ravno ta dan nedelja, imenoval je dotični otok Dominika (San Domingo), t. j. Nedelja. Toda skrb ga je gnala od tod, kako se godi onim 39 tovarišem, katere je pustil na His- panijoli (Haiti). Na potu tja je našel otoke Marijo Galanto, Gvadelup, Antigvo, Portoriko in otok sv. Martina. Dne 21. oktobra je prišel na otok Hispa- nijolo. Poslal je najprvo na otok nekaj ljudij, da mu sporoče, kako se godi omenjenim 39 mornarjem. Toda njegovi poslanci so se proti večeru vrnili ter povedali, da niso nič drugega našli, nego dvoje že na pol segnitih človeških trupel, visečih na nekem drevesu. Ali so to evropski ali indijanski možje, tega niso mogli razločevati. Kolumb v isti noči ni očesa zatisnil. Komaj se je zdanilo, odšel je na otok. Pri- šedši na kraj, kjer je stala trdnjavica, zapazil je samo razvaline in raztresene človeške kosti. 28 Kmalu potem je prišel brat znanega nam kazika ter mu povedal, kaj se je zgodilo. Komaj je Kolumb odšel, pozabili so ostali mornarji vse njegove dobre nauke. Namestu da bi z Indijanci človeško postopali, začeli so ž njimi kruto ravnati, posebno pa s kazikom, od katerega so upali največ zlata dobiti. Konečno je tudi divjakom potrpežljivost pošla. Planili so nad krvoločnike ter jih do zadnjega pobili, trdnjavico pa so razdejali Kolumb se tega ni nadejal, še manj pa njegovi spremljevalci, ki so mislili, da bo treba v novem svetu kar kepe zlata s tal po¬ birati. Namestu tega so morali sedaj v novič trdnjavo graditi. Španci so sami ob sebi že len narod, toda v tamošnji vročini jim je vsako najmanjše delo presedalo. Konečno je tudi še živež pošel ter začela kužna bolezen razsajati. Nezadovoljnost je mej Španci vedno večja postajala in naposled so se celo zoper Kolumba zarotili. Kolumb je sicer še v pravem času zaroto zasledil ter mnogo zarotnikov dal občutno kaznovati, toda s tem si je le preveč sovražnikov nakopal. Da bi v strahu obdržal tudi Indijance, zaukazal je izkrcati konje in vojaštvo ter pred divjaki izvesti razne orožne vaje. Indijanci do takrat še niso konj poznali. Ko so tedaj prvikrat zagledali jezdeca, mislili so, da so 29 konjiki in konji zraščeni, jedno samo bitje. Groza jih je takih pošastij preletela, zbežali so v gojzde ali se poskrili v svojih kočah; le polagoma so se pomirili ter se boječe za¬ čeli zopet strahovitim tujcem bližati. Kolumb je več nezadovoljnežev v staro domovino poslal ter prosil vlado, naj mu pošlje živeža. Toda ob jednem se je več odličnih Spancev na skrivnem domov povrnilo. Ti so ga na kraljevem dvoru tako grdo očrnili, da mu m druzega preostajalo, nego osebno iti na Špansko, da spravi vse v pravi tek. Načelnikom nove trdnjave in naselbine je imenoval svojega brata Don Diega. Na poti proti domu, kamor je z dvema ladijema odplul, prišel je do novega otoka, Jamajke. Tu so ga divjaki v nekem zalivu, kjer se je hotel zasidrati, napadli ter se jih je le z največjo silo mogel odkrižati. Od tod je odjadral proti Kubi, katero je že na prvi vožnji izpoznal, ker se je hotel prepričati, ali je to otok ali pa večji del suhe zemlje. Obrnil se je nazaj proti Hispanijoli. Prišedši do nove naselbine s trdnjavico — imenoval jo je po kraljici španski Izabelo — preveril se je, da se je mej njegovo odsot¬ nostjo tu vse na slabše obrnilo. Kuga je skoraj dve tretjini ljudij vzela, pa tudi ostali 30 so morali trpeti lakoto ter se s sovražnimi indijanskimi rodovi krvavo boriti. Le v znani nam kazik, Gfvakanahar po imenu, je Spance z malim krdelcem zvestih pristašev podpiral. Te boje so si Španci isto tako vsled po¬ hlepnosti nakopali, kakor prvih 39 mornarjev grozno smrt. Prihrulo je nad evropsko naselbino blizo sto tisoč sovražnih rudečekožcev. Kolumb je vso svojo vojno razdelil v tri krdelca: jedno pod poveljništvom svojega brata Don Diega, jedno pod kazikom (tvakanaharjem, tretjemu pa je sam zapovedoval. Pripeljal je v svojem času tudi več psov iz Španije. Po noči je silno močnega sovražnika nepričakovano na¬ padel. Nastalo je upitje, grmenje topov, streljanje pušk, razgetanje konj in lajanje psov — in kakor bi trenil, razpršilo se je 100.000 sovražnikov v hribe, misleč, da so nadnaravna bitja prihrumela nad nje. Kolumb je to sijajno zmago tudi do cela izrabil. Podvrgel si je eden indijanski rod za drugim, ki so mu vsi obljubili pokorščino in davek. Mej tem so došle ladije iz stare domo¬ vine z živežem, poveljnik pa jim je bil — Kolumbov brat Jernej, katerega že celih 13 let ni videl. Njegovega prihoda se je tembolj 31 razveselil, ker je bila sedaj naselbina lakote rešena. Toda komaj mu je solnce nekoliko pri¬ jazno zasijalo, že ga je doletela nova britkost. Na španskem^ dvoru so ga mej tem časom oni imenitni Španci, ki so se na tihem po¬ vrnili domov, v zvezi z drugimi nevoščljivci pri kralju obrekovali. In omahljivi Ferdinand Katoliški jim je tem raje verjel, ker se iz novega sveta niso iztekale take bogatije na Špansko, kakor jih je Kolumb o svojem času obetal, Nasprotno, novo odkrite dežele je bilo treba celo z živežem preskrbovati. Kralj je imenoval nekega Aganda, ošabnega špan¬ skega plemiča, naj gre stvar v novi svet preiskat. Agando je prišel na Hispanijolo ter je z odurnimi besedami Kolumbu povedal, po kaj je prišel. Kolumb je bil junaškega srca, toda taka nehvaležnost mu je bila vendar odveč. Izročil je bratu Jerneju poveljništvo ter mu dodal v olajšavo poslov še jednega sodnika. Pri tem je imel nesrečo, kajti ime¬ novani sodnik Roland je bil mož brez vesti ter je gledal le na to, kako bi si mogel bolje napolniti žepe. Kolumb je odjadral proti Evropi, kamor se je bil že pred mnogimi meseci namenil. Na španskem dvoru, kamor je došel leta 1496, so ga hladno sprejeli. Le z bogatimi darovi, 32 katere je sabo pripeljal, potolažil je kralja, navzočnost njegove junaške osebe pa je usta grdim obrekovalcem zaprla. IV, poglavje. Kolumbova tretja vožnja. Kolumb je več ko leto dnij moral ča¬ kati, predno so bile obljubljene mu ladije na odhod pripravljene. Mej tem časom je vendar toliko dosegel, da so v naselbino Izabelo poslali dve mali ladjici z živežem. Konečno je mogel še le leta 1498 odjadrati. Prišedši na Kanarske otoke je polovico svojih ladij po stari poti naravnost proti za- padu poslal, sam pa je krenil proti jugu do takrat že znanih Kapverdskih otokov. Od teh je odjadral proti zahodu, da bi tako odkril nove otoke in, če mogoče, Indijo samo kot večjo suho zemljo. Ladije njegove so na tej poti prišle v neznansko vroče kraje. Ljudje so kar koper- neli in Kolumb sam je zbolel ne samo na telesu, marveč tudi na duši; kajti skrbelo ga je, kako bi se izognil preteči nevarnosti — manjkalo je njegovim ladijam pitne vode. 33 Konečno se je vendar z jarbole oglasil čuvaj: „Zemlja, zemlja!" Mornarji so, dasi žeje skoro onemogli, veselja začeli vriskati. Ko so prišli bliže otoka, zapazili so tri vrhove na njem. Zaradi tega so ga imenovali Tri- nidad, t. j. sv. Trojica. Nad izlivom orjaške reke Orinoka so proti severu zajadrali ter so prišli v viharno morsko ožino mej Trinidadom in suho zemljo. Krstili so jo za »Zmajevo žrelo". Mej potjo je prišel Kolumb še mimo otoka Margarite, konečno pa je došel na Hispanijolo. Tu se je v času njegove dveletne od¬ sotnosti mnogo premenilo. Brat njegov Jernej je iz Izabele odšel ter z oddelkom izseljencev preiskat celi otok. Ob južnem bregu, v rodo¬ vitni pokrajini, je drugo trdnjavo sezidal ter jo v spomin pokojnemu očetu imenoval „San Domingo". Sodnik Koland pa je nenavzočnost obeh bratov v svoje hudobne, sebične namene izrabil. Ščuval je celo posadko naselbine Izabele zoper Kolumba in njegova dva brata, da bi sam postal načelnik celega otoka. Z vstajniki se je polastil Izabele ter nekaj dnij pozneje napadel San Domingo, kar pa se mu vsled poveljnikove opreznosti ni po¬ srečilo. Odšel je na drugi konec otokov ter 3 84 začel Indijance hujskati, in to se mu je tudi v polni meri obneslo. Kolumb je, prišedši na Hispanijolo, vse to izvedel. Takoj je odjadral v Izabelo. Tu se je zelo začudil, da ni našel onih ladij, katere je s Kanarskih otokov semkaj poslal. Te tri ladije je vihar na oni kraj otoka zanesel, kjer se je Roland z vstajnimi Indi¬ janci mudil. Pregovoril je mornarje, da so se mu zoper Kolumba pridružili. Nekoliko dnij pozneje so te tri vstajne ladije prišle pred Izabelo. Sedaj je Kolumb še le celo Rolandovo izdajalstvo izpoznal. Marsikdo drugi bi bil v svoji togoti pričel krvav boj z vstajniki. Toda Kolumb je bil za to preblag. Obljubil je upornikom, da osta¬ nejo brez kazni, če se povrnejo k svojim dolžnostim, da, Rolandu je za ta slučaj celo zatrdil, da ostane tudi za naprej sodnik. S svojim blagim ravnanjem se mu je v resnici posrečilo, da je zadušil vstajo, ne da bi bil prelil samo jedno kapljico krvi. V tem svojem veselji je kralju natanko poročilo poslal, ob jednem pa tudi bogata darila: zlato, bisere, razne pridelke in svoj dnevnik, v katerem je bilo njegovo tretje potovanje natanko popisano. Plemeniti mož pri tem ni vedel, da je z njegovim poročilom odšlo na kraljevski dvor pismo hinavskega 35 Rolanda, v katerem ga je ta hudobnež na vse mogoče načine skušal očrniti. čeravno je Kolumb preprečil krvavo vstajo, vladala je vendar tako mej španskimi izseljenci kakor tudi mej Indijanci splošna nezadovoljnost. Seme, katero je vsadil pe¬ klenski Roland, rodilo je vendar hud sad. Kolumb s svojima bratoma in zvestimi pri¬ vrženci skoraj noč in dan ni smel orožja odložiti. Vihar pa ni samo na Hispanijoli razsajal zoper našega junaka, marveč je tudi v stari Španiji bučal zoper njega. Roland, ki se je bil povrnil v domovino, hujskal je tu zoper njega. Izseljenci, katere je Kolumb zaradi upor¬ nosti poslal o svojem času domov, oblačili so se po navodilu Rolandovem v raztrgane cape ter so povsod, kjerkoli se je kralj s kraljico javno pokazal, padali pred njim na kolena, prosili ga, naj jim povrne premoženje, katero so vsled Kolumbove krivde izgubili, ter so glasno preklinjali blagega Krištofa Kolumba. To je bilo dovolj nestanovitnemu kralju. Poslal je v novic na Hispanijolo pooblaščenca, da preišče tamošnje razmere. Bil je to neki Fran Bobadillo, človek najzlobnejšega srca. Komaj je prišel ta malovrednež v Izabelo, polastil se je vse Kolumbove imovine, iz¬ pustil jetnike, katere je dal Kolumb zaradi 36 raznih hudobij zapreti, ter je pozval Kolumba pred se, da se opraviči. Le-ta je komaj verjel, ko je dobil dotično vabilo. Brez zaslišanja je dal Bobadillo Kolumba in njegova dva brata, ko so se z dežele vrnili v Izabelo, zgrabiti, v železje vkovati ter v ječo vreči. Nekaj dnij pozneje so jiii oklenjene odgnali na ladijo, da jih odpeljejo v Evropo.*) Ko je došla ladija na visoko morje, hotel je kapitan svoje jetnike oprostiti verig, toda Kolumb tega ni dovolil, rekoč: „ Le pusti me pri miru! Pod težkimi okovi stokam na po¬ velje svojih glavarjev. Le oni mi morejo in smejo spone zopet odvzeti. Kakor sem bil dosedaj pravičen, tako ostanem tudi zanaprej.“ Komaj je priplula ladija do suhega, raz¬ nesla se je po vsem Španskem hitro kot blisk nečuvena novica, da so pripeljali toliko slavnega Kolumba v verige vklenjenega. Razdraženo je bilo zaradi tega vse špansko ljudstvo razven nekaterih nevoščljivih pleme¬ nitašev in dvornikov. Nevolja narodova je prišla tudi kralju in kraljici do ušes. Zgodilo se je ravno nasprotno od tega, kar so pričakovali Bobadillo in drugi Kolumbovi *) Na zemljevidu vidimo zaradi tega rudeeo nepretrgano črto, bi označuje tretjo vožnjo, le od Španije do Hispanijole, nazaj grede pa ne. 87 sovražniki. Kraljica je bila tako ginjena vsled te Kolumbove nesreče, da se je britko raz¬ jokala. Storila je vse, da bi potolažila in po¬ častila užaljenega moža. Kralj sam mu je v prvem trenotku časti in službe povrnil, katere mu je Bobadillo vzel, slednjega pa je v Evropo odpoklical, Treba je bilo sedaj zopet poslati načel¬ nika na Hispanijolo. Po vsej pravici bi bil moral po izvirni pogodbi s kraljem in po ravnokar danih obljubah to biti Kolumb. Toda nezaupni kralj Ferdinand se je bal maščevanja razžaljenega Kolumba. Imenoval je zaradi tega njegovim naslednikom nekega Ovanda, ki je v novi svet odplul z 22 ladi- jami in 2.500 ljudmi. Ovando je v Hispanijolo ravno v pravem času došel. Bobadillo je takoj, ko je ladija s Kolumbom odjadrala, vse prejšnje naredbe ovrgel. Indijance je dal prešteti ter jih kot sužnje mej Špance razdeliti. Ni ga bilo takega dela, da bi ga ti brezsrčniki ne bili od ubogih trpinov zahtevali, ki so začeli od dne do dne bolj hirati. Novi poveljnik je dal Bobadilla in Rolanda, ki se je mej tem zopet iz Španije semkaj povrnil, zgrabiti ter na ladijo odvesti. Indijance pa je sužnosti oprostil. 38 V. poglavje. Kolumbova četrta in zadnja vožnja. Kolumbu se je srce krčilo vsled krivice, katera se mu je zgodila. Hodil je pogostoma na dvor ter kralja opominjal, naj se drži dane mu besede. Toda kralj Ferdinand je bil gluh in slep za njegove pritožbe. Štiri leta so tako minula. Kolumb je bil skoraj prepričan, da je na zadnji svoji vožnji prišel do prave suhe zemlje, ko se je vozil skozi „Zmajevo žrelo". Hotel pa je popolnoma priti v tem oziru do gotovosti. Orjaški njegov duh mu ni dal miru, čeravno bi bila njegova usoda do cela po¬ trla tisoče drugih velikanov. Šel je h kralju ter mu svoj načrt raz¬ ložil. Kralju in kraljici je ta njegova ponudba ravno prav došla, kajti obraz Kolumbov se jima je zdel, kakor večno očitajoča vest. Z veseljem sta njegovemu predlogu pritrdila, tem bolj, ker sta upala, da jima bo Kolumb zopet iz novih krajev poslal bogastva. Hitro je kralj ukazal, naj se priredi nekoliko ladij. Štiri male, slabe ladije so mu za ta težavni pot odkazali! Toda pogumni Kolumb je bil s tem zadovoljen. Dne 29. junija 1502 39 je odjadral proti Kanarskim otokom, od tod pa se je po srečni vožnji obrnil proti Hispa- nijoli, in sicer zato, ker se mu je mej vožnjo naj večja ladija zelo pohabila. Ko je prišel mej groznim viharjem do Hispanijole, poslal je k Ovandu sela s prošnjo, naj mu dovoli, ostati v pristanišču, dokler ne popravi ladije ter preneha vihar. Toda ošabni Španec mu je prošnjo odbil! Kolumb je bil prepričan, da se mu po¬ škodovana ladija potopi, če se upa ž njo na visoko morje. Poslal je drugega sela k Ovandu, naj mu vendar dovoli, prevedriti v luki. Ovando je hotel ta dan v Španijo nekaj ladij poslati. Kolumb mu je svetoval, naj po¬ čaka še nekaj dnij, da vihar preneha. Toda ošabni Španec ni hotel poslušati modrega sveta. Odbil mu je v drugič prošnjo ter ga imenoval cigana in potepuha Tako je hudobnež v svoji oholosti Ko¬ lumba od one zemlje podil, katero je ta sam odkril in vredil, za katero je prebil toliko težav in britkostij. Ovando je svoje ladije v Evropo odposlal. Toda zadela ga je pravična kazen. Grozni vihar je petnajst Ovandovih ladij uničil. Tudi Roland in Bobadillo sta v valovih z vsem 40 Kolumbu ukradenim blagom le prepravično smrt našla. Kolumb je negostoljubno Hispanijolo s pokvarjenimi ladijami v hudem viharju za¬ pustil. Po mnogih borbah je prišel do otoka Gvanjajo blizo pokrajine Honduras. Tu je našel ob obrežji prijazne Indijance, ki so mu dali razumeti, da je na zahodu velika in bogata dežela (Mehika), v kateri so prebivalci neizmerno bogati, da imajo celo pohištvo z zlatom okovano. Od hondurskega obrežja je proti vzhodu odjadral. Prišel je do nekega predgorja, s katerega je videl, da se svet daleč proti jugu razteza. Odplul je v navedeni smeri. Ugoden veter ga je pri tej priliki podpiral, tako da je celo obrežje imenoval „Gracias a Dios“, t, j. Hvala Bogu! Ob tem obrežji mu je prišlo sila veliko oboroženih divjakov nasproti. Kolumb se je ustrašil, meneč, da ga bodejo napadli. Toda njegova bojazen se ni uresničila. Ko so ru- dečekožci videli, da so Spanci miroljubni, prinesli so jim na prodaj raznovrstnega blaga: lokov, pušic, sulic in z zlatom okovanih kijev. Vse to je bilo Špancem povšeči, pa tudi divjaki so bili zadovoljni, ko jim je Kolumb začel darila dajati. 41 Ko je drugi dan šel Kolumbov brat na obrežje, prihitela je dvojica Indijancev ter ga odpeljala v mesto. Vodili so ga po vseh javnih prostorih ter ga konečno pripeljali v veliko leseno poslopje, kamor so nosili mrtve. Mrliči so bili v dragoceno tkanino po¬ viti ter z dišečimi tvarinami maziljeni. Pred vsakim mrtvecem je visela deska, na kateri je bila umetno izrezana ali njegova podoba ali pa kaka žival. Drugi dan je veliko divjakov prišlo h Kolumbu na obisk. Ker je hotel od njih mar¬ sikaj poizvedeti, obdržal jih je nekaj na ladiji. Indijanci so mislili, da hoče belokožec njihove rojake v sužnost odpeljati. Poslali so mu tedaj za odkupnino dvoje divjih svinj. Kolumb jim je živali plačal ter rojake izpustil. Vedno proti jugu jadrajoč je prišel do pokrajine Varagva. Slišal je o njej, da je jako bogata žlahtnih rud. Usidrali so se ob reki Betlem. Divjaki, ki so prišli tujce gledat, kazali so ob reki navzgor, češ, tod pridete do našega kazika Grvibija. Spanci so v navedeni smeri odšli. Kmalu so glavno mesto Indijancev zagledali. Kolumb je svojega brata Jerneja poslal v mesto, da pozdravi kralja, ki ga je prijazno sprejel. Drugi dan je indijanski kralj Kolumba obiskal ter ž njim vsled dobljenih daril pri¬ jateljstvo sklenil. Ker je Jernej izprevidel, da so rudeče- kožoi miroljubni, skrbel je za to, da izve, kje so zlate rude. Posrečilo se mu je to dognati. Z nekaterimi tovariši je odšel v označeno pokrajino ter na površji zemlje našel toliko čistega zlata, da ga je s spremstvom nabral, kar so ga mogli nesti. Kolumb je sklenil, da tu postavi trdnja¬ vico. Toda temu se je kazik Grvibij protivil. Prišlo je do krvavega boja, v katerem je sicer Kolumb premagal, toda opustiti je moral svoj načrt ter se posebno zaradi pomanj¬ kanja živeža in pohabljenih ladij v drugič obrniti proti Hispanijoli. Tam ga je edina rešitev čakala, kajti na dolgi poti v staro domovino bi se mu bile stare in poškodovane ladije gotovo potopile. Komaj se je proti severu obrnil, začel je divji vihar razsajati. Jedna ladija se mu je potopila, drugi dve pa sta bili luknjičasti. Voda je drla vanji. Mašili so razpoke na vse pretege ter vodo metali iz njiju. Komaj, komaj so se rešili groznega pogina. Vsled neugodnega vetra je moral na¬ mestil na Hispanijolo proti Kubi kreniti. Ze 48 je bil blizo tega otoka, kar ga je naenkrat nov silni vihar vrgel proti jugu nazaj. Bog ni svojega Kolumba zapustil. Valovi so njegovi ladiji proti otoku Jamajki zagnali, kjer so se izkrcali. Komaj so bili mornarji na suhem, začeli sta se ladiji potapljati; z veliko silo so ju potegnili na breg. Kolumb je svojim ljudem ostro zabičal, da morajo biti z Indijanci tega otoka posebno prijazni. Kajti v tem položaji, v katerem so bili sedaj Kolumb in njegovi spremljevalci, bilo je prijateljstvo z divjaki imenitne važnosti. Ladiji je dal ob straneh s koli dobro podpreti, na njih pa utice napraviti, da bode mogel v njih s svojimi tovariši prebivati. Kmalu je vse polno divjakov krog ladij mrgolelo. Bili so mirni, Španci pa še več ko pohlevni. Kolumb jih je izpraševal, kako bi se mogel z otoka rešiti. Svetovali so mu Jamajčani, naj na njihovih čolnih pošlje po pomoč k Ovandu na Hispanijolo. Toda ti čolni so bili borne ribiške ladjice, le za nekaj mož prostorne, do Hispanjole pa je 30 milj daleč. Kdo naj tvega v teh priprostih čolnih svoje življenje na goljufivem, divjem morji? Kolumbovo blago srce mu je ljubezen njegovih mornarjev pridobilo. Oglasila sta se dva moža, Mendes, neki Španec, in Fjeski, 44 neki Italijan, da hočeta vse za njegovo re¬ šitev storiti, kar je v njujinih močeh. Dogovorili so se, da bo vsak izmed njiju veslal v posebnem čolnu ter da ju bodo spremljali tudi nekateri Spanci in Indijanci. Fjeski naj se po isti poti povrne na Jamajko, da sporoči srečni izid nevarnega podjetja, Mendes pa naj odpotuje v San Domingo, da preskrbi pomoč. Mej potjo so predrzneži grozne muke pretrpeli. Veslali so dva dni in dve noči; konečno so onemogli silne žeje in lakote. Posebno mnogo divjakov je pomrlo. V naj¬ hujši sili so drugo noč pred sabo v mesečini zagledali pečine, na katere so splezali ter našli vsaj čisto, pitno vodo. Posrečilo se jim je tudi, da so vjeli nekoliko rib ter tako utešili kruleče želodce. Kolumb je mej tem časom željno priča¬ koval Fjeskija. Konečno je njegovim ljudem ves up izginil, da dobijo s Hispanijole po¬ moč; prepričani so bili, da sta Fjeski in Mendes z vsemi spremljevalci poginila. Za¬ čeli so zoper Kolumba razgrajati ter ga dol¬ žiti, da je on kriv njihove nesreče. Najhujša zabavljača sta bila brata Porrasa. Starejši Porras je hitel h Kolumbu, ki je bolan na postelji ležal, ter je y nad njim zarežal: „Zakaj nas ne pelješ na Špansko?" Kolumb mu je s slabim glasom odgovoril: „Kako rad bi storil to, ko bi bilo v moji oblasti. Če kdo izmed Vas najde pomoček, s katerim bi se mogli rešiti, šel bom z Vami, čeravno sem slab.“ Kolumb je bil takrat že nad 60 let star in, kakor rečeno, bolan. Milim, slabotnim glasom je odurnežu odgovarjal, toda to su¬ rovega človeka ni ganilo, marveč se je nad bolnikom zadrl: „Kaj blebetaš, mevža? Re¬ šili se bomo brez Tebe, Ti pa crkaj, kjer ležiš! “ Nezadovoljneži so po kratkem posveto¬ vanju k morskemu obrežju hiteli ter začeli indijanske male čolne v vodo vleči. Kolumbov brat Jernej je to videl; prestrašil se je ne¬ premišljenega početja zbeganih tovarišev ter jih začel svariti. Zastonj 1 Jeden čoln za drugim je od brega odrinil. Uporniki so veselo prepevaje proti vzhodu odrinili, ob jamajskem obrežji povsod ropali ter Indijance podpihovali, češ, tako nam je ukazal naš poveljnik Kolumb, njega se držite 1 Vrhu tega so nekaj divjakov vjeli ter jih v čolne sabo vzeli, da jim pomagajo pri veslanji. Komaj so bili štiri milje od obrežja, navstal je silen vihar. Voda je v čolne plus- kala in izprevideli so, da morajo poginiti, 46 če ne olajšajo čolnov. Indijanci so jim bili naenkrat odveč. Začeli so jih neusmiljeno klati ter v vodo metati. Le nekaj teh revežev je v morje poskakalo; ko so se pa pozneje v boju z valovi prijemali za čolne, odsekali so jim podivjani mornarji brez usmiljena s seki¬ rami roke. Tako so 18 Indijancev pomorili. Strahoviteži so se proti Jamajki obrniii ter no suho rešili, divjaki pa so videč, da roja¬ kov ni z mornarji vred nazaj ter so tedaj gotovo poginili, tem večji srd občutili zoper belokožce. Kolumb je s svojimi zvestimi pristaši to sovraštvo kmalu občutil. Okreval je sicer, toda Indijanci so mu vso hrano odtegnili. Pretila je celi njegovi družbi bleda smrt vsled lakote. Iz te sile ga je njegova bistro¬ umnost rešila. Kot izvežbanemu možu v zvezdarstvu mu je bilo znano, da bo tisto noč luna mrknila. Sklical je divjake ter jim razložil: „Mi smo nebeška bitja ter pravega Boga častimo, ki je vstvaril nebo in zemljo. Ta naš Bog varuje dobre ter kaznuje hudobne ljudi. Tudi vas bo kaznoval, če bodete njegovim ljubljencem odtegovali hrano. V kratkem bodete opazili, kako se bo luna začela srditi nad vami. Po tem se ravnajte!" 47 Divjaki so se mu krohotali, toda ko so zapazili, da se mesec vedno bolj mrači, po¬ padali so na tla ter začeli tugovati in javkati, Kolumba so na kolenih prosili, naj prosi svojega Boga, da jih obvaruje preteče nevar¬ nosti. Kolumb jim je to obljubil. Ko je mrak minul, začeli so Indijanci z vseh stranij do- našati živež. Osem mescev je že preteklo, odkar so poslanci na Hispanijolo odveslali, toda do sedaj se še nikdo ni povrnil. Kolumb je mislil, da so se gotovo vsi po¬ topili. Obupal je, da mu še kdaj pride pomoč od svojih rojakov. Tudi dosedanji zvesti pri¬ staši so ga razven krvnih sorodnikov jeden za drugim zapustili ter se vstajnim mornarjem pridružili, ki so se še vedno po otoku klatili. Nekega dne so na obzorji evropsko ladijo zagledali, ki se je vedno bolj otoku bližala ter se konečno pred njim zasidrala. Njen poveljnik je iz ladije izstopil, povprašal po Kolumbu ter mu pismo oddal, potem pa se je takoj, zapustivši še meh vina in dvoje krač, odpravil na ladijo ter odjadral. Pismo je bilo od hispanijolskega gla¬ varja Ovanda, v katerem je z nekaterimi laskavimi besedami ta hudobnež prašal Ko¬ lumba, kake se mu godi — o rešitvi z otoka Jamajke pa v njem ni niti črhnil. Kolumb je 48 sedaj izpoznal, da ga hoče Ovanda pustiti v nesreči, ker se boji, da bi ga Kolumb ne izpodrinil v glavarstvu Hispanijole, ko bi se povrnil v staro domovino. Kolumb je moral svojo nesrečo še tova¬ rišem prikrivati; dejal jim je, da je bila la- dija za vse ljudi premajhna ter da bo kmalu večja prijadrala. Odposlanec Fjeski je s tovariši došel v Izabelo; mesece in mesece je nadlegoval Ovanda, naj reši Kolumba in tovariše. Kaj je opravil, videli smo ravno v gornjih vrstah. Toda zvesti Fjeski se ni dal odpraviti. Leto dnij potem, ko je prišel na Hispanijolo, bilo je po celem otoku znano, kako grdo postopa Ovando zoper Kolumba in njegove tovariše. Strah pred kraljevskim dvorom je konečno brezsrčneža privedel do tega, da je odposlal ladijo na Jamajko. Kolumb je prišel v San Domingo, kjer ga je Ovando prijazno sprejel; toda Kolumb je čutil, da je ta gla¬ varjeva uljudnost hinavska, ter je prvo pri¬ ložnost porabil, da je odplul proti Evropi. Stopil je v pristanišči sv. Lukara v An¬ daluziji na suho s svoje zadnje morske vožnje dne 7. novembra 1504. 49 VI. poglavje. Nehvaležnost je plačilo sveta. Nad nobenim človekom se prislovica: »Nehvaležnost je plačilo sveta 11 — ni tako britko izpolnila, kakor nad Kolumbom. Vse njegovo življenje je bila nepretrgana vrsta trpljenja in britkostij. Njegovi sovražniki so se v potu svojega obraza trudili, da bi ga pripravili ob plačilo za njegovo skoraj nepo¬ pisno trpljenje. Oelo kralj ni držal kraljeve besede. Ko je Bobadilla ukazal Kolumba vkle¬ njenega pripeljati v Evropo, dal mu je kralj sicer vse časti nazaj, ne pa tudi dogovorjenih dohodkov. Zadnja leta svojega življenja je bil Kolumb celo v denarnih zadregah. Kako je moralo srce boleti moža, ki se je z naj- plemenitejšemi nameni lotil velikanskega pod¬ jetja, tako velikanskega, da so ga največji učenjaki tedanjega časa imenovali bedarijo! Kako visoko je vzletal njegov duh, ko je snoval naklepe, da bo z indijskimi bogatijami iztrgal krutim Turkom sveto deželo iz kremp¬ ljev ! Živo je bil prepričan, da je previd¬ nost božja izbrala ravno njega za to, da pri¬ žge nebrojnim nevernikom luč prave sv. vere. 4 50 Namestu da bi ga bili podpirali v teh vzvišenih namenih, delali so mu zapreke povsod, kjer so le mogli. In namestu pla¬ čila je žel le nehvaležnost in britke prevare. Ne le, da ni mogel nabrati za sveto vojsko proti Turku onih bogatij, o katerih je sanjal, moral se je celo za izgovorjene časti in do¬ hodke pravdati, ne da bi kaj opravil. Kralj je bil za njegove pritožbe gluh; ko pa je leta 1504 umrla njegova zaščitnica, kraljica Iza¬ bela, splavalo je Kolumbu vse upanje po vodi. Zatisnil je v španskem mestu Vallado- lidu dne 21. majnika 1506 svoje trudne oči. Zadnje njegove besede so bile: „V tvoje roke, o Grospod, izročam svojo dušo!“ Neki fran¬ čiškan mu je bil tolažnik v smrtnem boji; pri frančiškanih je našel tudi zadnji počitek. Na smrtni postelji si je bil izgovoril, naj mu dajo v grob one verige, v katerih so ga ne¬ hvaležni Španci pripeljali vklenjenega v Evropo. Smrt ga je prej dohitela, predno je iz¬ tekla njegova pravda za plačilo, katero mu je kralj obljubil. Po točki drugi prvotne po¬ godbe bi bili morali preiti vsi dohodki in vse časti na njegovega sina Diega Kolumba. Toda omahljivi Ferdinand Katoliški se je za sina še veliko manj zmenil, nego za očeta. Diego je pričel zoper kralja pravdo, ki je tekla do njegove smrti leta 1564, ne da 51 bi bila končana. Njegov sin Ludovik se je konečno leta 1570 s takratnim kraljem Fi¬ lipom II. tako pobotal, da njemu in njegovim potomcem na večne čase plača španska vlada na leto po tisoč zlatov, vrhu tega pa ima najstarejši sin njegove rodovine naslov voj¬ vode Veragva, grofa Jamajke in indijskega admirala. Toda nesrečna njegova rodovina je le kratek čas s tolikimi težavami pribor¬ jene pravice uživala. Izmrla je leta 1572, to je dve leti po pogodbi, v možkem ter živi danes le še v ženskem rodu. Kolumba so v kratkem času popolnoma pozabili. Pokopali so ga v samostanu Santa Maria de la Rabida; pozneje so ga v Sevillo prenesli, leta 1536 pa na otok San Domingo (Hispanijolo) v Ameriki. Poleg njega so tudi njegovega sina Diega in vnuka Ludovika k večnemu počitku položili. Ko so Spanci leta 1795 po nesrečni vojski morali Francozom prepustiti otok San Domingo, spomnili so se svojega Kolumba ter prenesli njegove ostanke mej velikimi slovesnostmi na otok Kubo, v stolno cerkev havansko. Leta 1877 so cerkev na San Domingu popravljali ter pri tem zadeli poleg velikega altarja na majhno rakev, za katero ni nihče vedel. Ko so jo vestno preiskali, pokazalo se je, da leta 1795 niso bili pre- 4* 52 nesli na Kubo Kolumbovih kostij, ampak ono njegovega sina Diega. V svinčeni krsti sprav¬ ljene Kolumbove ostanke so zopet položili v rakev, kjer še sedaj počivajo. Leta 1893 se je po vsem svetu slavila štiristoletnica odkritja Amerike. Ob tej pri¬ liki je po starem in novem svetu odmevalo ime Kolumbovo. Neštevilna mesta so mu spomenike postavila, v prvi vrsti njegovo rojstno mesto Dženua v Italiji, za njim pa posebno Barcelona na Španskem, Mehiko, Lima na Peruvanskem in San Luis v Severni Ameriki. Imenitni španski pesniki so slav¬ nega moža opevali; eden poznih njegovih sorodnikov, vojvoda Montpensier, je te pesmi zbral ter jih v prekrasni zbirki „ Album de la Rabida“ izdal. Po predlogu kardinala Franchija je bil Krištof Kolumb razglašen za zveličanega. Prejšnji sv. oče Leon XIII. je o priliki štiristoletnice odkritja Amerike pisal nekemu amerikanskemu odboru: „Res umestno je in dobro, da proslav¬ ljamo velikodušne može, ki so si stekli zasluge za kršansko vero in človeško družbo. Kolumb je dognal tako imenitna dela, s svojim duhom in svojo stanovitnostjo obema zemeljskima polovicama naklonil tolike blagre, da je le malo ljudij, ki bi se v tem oziru mogli njemu 53 primerjati. Tvegal je težavne morske vožnje, boril se s hudimi zaprekami in neizmernimi nevarnostmi iz tega namena, da bi odprl nova pota razširjenju sv. evangelija, in mnogošte¬ vilna ljudstva je iz smrtne teme privedel k spoznanju pravega Boga ter jih pridobil Kristusu; zato naj ostane med nami časten njegov spomin!“ Novo odkriti svet se celo po Krištofu Kolumbu ne imenuje. Kolumb je celo svoje življenje trdno veroval, da je našel pot v čarobno in bogato Indijo, do katere je turška sila zaprla prej tako živahno kupčijo. V tem prepričanji je tudi umrl. Kmalu po njegovi smrti so začeli novi svet imenovati Amerika. To ime seje novega sveta prijelo po nekem slovečem italijanskem mornarju v španski službi, po Amerigu Vespučiju, ki je prvi na drobno in z živo besedo opisal prelepe te dežele. Kmalu jih je ves svet imenoval le dežele Amerigove, pozneje pa iz kratka Ame¬ rika. Tako je novi svet dobil ime Amerika.