Ali sinomo biti kršeanski socijalistiV (Konec). Vprašanje nastane: ali je mogoče in ali se zgodi, da je kdo veren in dober katoličan, pa vendar nasprotnik krščanskih socijalistov? Žal, da se včasih zgodi, in sicer ali iz slabosti, ali pa iz zmote. V prvem slučaju je treba odpustiti, v drugem pa podučiti. Sem ter tja se najde kak pobožen, v vseh rečeh uzoren, toda star ali bolehen gospod, ki pravi: »Jaz živim po veri, spolnjujem zapovedi in storim za domače reveže, kar preraorem; za celo deželo pa ne morem skrbeti, sem že star in bolehen, svojo stanovsko dolžnosl že komaj opravljam, nimam časa, ae mešati v politiko, postave predelovati in svet zboljšati, naj to inlajši opravijo!« Zoper tako besedo se ne da nič ugovarjati; zadovoljni moramo biti, če taki stari gospodje dobri stvari ne nasprolujejo, ampak jo odobrujejo in s kako pohvalno besedo nekoliko osrčujejo. Od mladega moža se sme pa vee zahtevati. Ni zadosti, da temu ali drugemu siromaku kaj dobrega stori, on- mora celo domovino, ves svoj narod, rekli bi, blagor celega človeštva v svojem srcu nositi. Kaj je lepšega za mladega moža, kakor domovinska Ijubezen in hrepenenje, svojim rojakom s hrabrimi žrLvami in modrimi naredbami življenje olajšati? V spoznanju te svoje etične dolžnosti se je mlajša duhovščina med avstrijskiini Nemci oklenila krščansko-soeijalne stranke in je nje glavna opora. Zdi se nam, da tudi slovenska duiiovščina ne zaostaja, in nje zastavonoša je vrli »Slovenee«, kateremu se kot manjši brat rad pridruži »Slov. (iospodar«. Ako pogledamo okoli sebe, vidimo revščine inkrivice zadosti, in marsikaj bi se dalo popraviti in zboljšati, bodisi z boljšimi postavami, bodisi z večjo skrbjo za gospodarske stvari in gmotne koristi delavnih stanov. V podrobnosti se danes ne moremo spuščati, da nam članek preveč ne naraste, omenjamo samo to dejstvo, da mora vsako spomlad na tisoče krepkih in mladih Slovencev domače ognjišče zapustiti in se v tuji svet podati, ker doma ne najde zadostnega zaslužka. — So pa tudi nekateri, ki jim krščanski socijalizem ne ugaja, ker so nevede dorastli v nazorih judovskega gospodarskega liberalizma in smatrajo sedaj veljavni gospodarski sistem kot neki nespremenljivi »fatum«, češ: kupčija mora biti prosta, da vsak kupi, kar Iioče in kjer hoče: obrtnija mora biti prosta, da vsak izdeluje, kar hoče in prodii, kamor in kjer hoče; če je bil kdo s slabim blagom goljufan, naj pripiše to svoji lastni neumnosti; delavske plače se ne dajo svojevoljno zboljSati, kjer je dosti delavcev, so po ceni, kjer jih je malo, so dragi; če bogatejši podjetnik revnega zaduši, to je zakon narave, ki se ne dii spremeniti itd. Taki in enaki nauki so pa čisto protikrščanski in nikakor niso nespremenljivi; narava sama se niora 13ogu klanjali, zakaj bi ae mu ne klanjale človeške naredbe? ! Take nauke so si Judje izmislili in jih po svetu razširili v svojo lastno korist. Hili so časi, ko so smeli Judje na Štajarsko, Koroško in Kranjsko le v nekatere kraje in to le ob sejmovih prihajati s svojim blagom; nekatere dežele so jim bile pa čisto nepristopne. To jih je seveda oviralo pri kupčiji, in se ni čuditi, da so se začeli poganjati za prosto knpeijo. Da pa za domače trgovce ni dobro, če jim denar, ki bi ga sicer sami stržili, judovski barantači odnesejo, je pač jaano. Včasih so smeli obrtne izdelke le obrtniki saini prodajati; zdaj pride Jud s storjeno obleko in storjenimi črevlji. prodaja po ceni in odnese denar, ki bi ga bil sicer domači krojač in domači črevljar zaslužil; to je .sad proste obrtnije. Slabo blago za dobro prodati, je goljufija, ki bi se morala kaznovati, česar pa judovski liberalizem ne dopušča. Tudi delavske plače in dolgost delavnika se dajo urediti, samo postav je treba zato. (Jladen človek dela seveda za vsako plačo, pa postava bi tega ne smela dopuščati. 'l'udi belgijski katoličani, ki so sicer uzorni, so se dolgo časa držali judovskih gospodarskih nazorov in jih smatrali za nespremenljive. Pa oči jim je odprla krasna okrožnica sv. očeta Leona XIII. o delavskem vprašanju. V njej se jasno in odločno obsoja vsako oderuštvo in vsako izkoriščanje delavnih močij. Izrečno je povedano, da mora delavec toliko zaslužiti, da pošteno preživi ne saino aebe, ampak tudi ženo in otroke. Ta okrožnica je vodilo in ravnilo za krščanske socijaliste, kakor seveda tudi večne in nespremenljive resnice, ki nam jili je iz nebes prinesel in oznanil naš Odrešenik in Gospod .lezus Kristus. »Ljubi svojega bližniega, kakor samega sebe!« Ta kratka'in jasna zapoved mora biti središče vseh aocijalnib naukov in družbinskega reda človeškega rodu. S tem smo, upamo, jasno dokazali, da sinemo biti krščanski socijalisti, še več, da moramo to biti vsak po svojih močeh, eden s peresom, drugi z zgovorno besedo, Iretji z denarno podporo. Hraniti udove in sirote, bilo je že v starih časih med pleinenita dela šteto; sirote so pa tudi revni in nevedni ljudje, ki morajo dosttkrat krivico trpeU in so pogosto osleparjeni, ne da bi si sami pomagati znali. Kdor je zmožen, naj jili brani, naj jim pomaga, to je jedro krščanskega socijalizma.