Etnolog 15 (2005) BOHINJSKE NOVOLETNE ŠEME – OTEPOVCI Tatjana Dolžan Eržen IZVLEČEK V Bohinju, v vaseh Stara Fužina, Studor, Srednja vas, Češnjica in Jereka, ohranjajo otepanje, šego obhodov maskiranih fantov v dneh pred novim letom. Maske in šemski liki so v vsaki vasi drugačni, dramaturgija šege pa je enaka: od hiše do hiše hodijo voščit srečo v novem letu in pobrat darove: klobase, jajca, pijačo, denar. S skupino hodi harmonikar, ki v vsaki hiši zaigra za veselje in ples. Etnologi šego opazujemo od petdesetih let 20. stol. Niko Kuret je maske otepovcev imenoval edine slovenske manistične maske. V zadnjih desetletjih raste napetost med izročilom tradicionalne šege za vaško skupnost in željami po spremembah. Ključne besede: obhodne šege, novoletne šege, Bohinj, manistične maske, otepanje ABSTRACT The Bohinj villages of Stara Fužina, Studor, Srednja vas, Češnjica and Jereka have preserved the custom of otepanje, that is of masked young lads making their rounds in the days preceding New Year’s Eve. The masks and characters are different in every village, but the scenario is the same; they go from door to door to wish people a Happy New Year and collect gifts: sausages, eggs, beverages, money. Every group has its harmonica player who plays for entertainment and dancing at every home. Ethnologists have been studying the custom since the 1950s. Niko Kuret called the masks of the otepovci the only Slovene manistic masks. The last decades have seen rising tensions between the traditions of the custom in the village community and wishes for changes. Key words: door-to-door customs, New Year customs, Bohinj, manistic masks, otepanje Opredelitev in raziskovanje Domačini šego imenujejo otepanje. Dogaja se v Zgornji bohinjski dolini; v vaseh Stara Fužina in Studor na Štefanovo (26. decembra), v Srednji vasi, na Češnjici in v Jereki pa na Silvestrovo (31. decembra). Na Jereki sicer otepanja niso izvajali od leta 1965 do obnovitve šege leta 1987. Ložar - Podlogarjeva je poročala o nemaskiranem otepanju še v prvi polovici 20. stol. na Gorjušah in Koprivniku (Ložar - Podlogar 1972: 67–68). V Spodnji Bohinjski dolini šege ni in tudi v izročilu domačinov o njej ni sledu. Izvajalci so fantje, zbrani v fantovsko druščino, imenujejo jih: tist, k otepajo, otepovc ali šeme, ker našemljeni hodijo od hiše do Tatjana Dolžan Eržen hiše, voščijo srečno novo leto in pobirajo darove. Izraz otepanje v bohinjskem govoru pomeni tepežkanje, in ime otepovci je spomin na to pogansko magično šego, ki so jo nekdaj opravljali fantje. O tem poroča Kuret v Prazničnem letu Slovencev (Kuret 1989: 403, 413). Niko Kuret je otepanje raziskoval in opazoval leta 1954 (Kuret 1955, a, b). Začutil je arhaičnost mask – narobe obrnjeni kožuhi in živalski rogovi za okras naj bi oznanjali dediščino iz davnih dob (Kuret 1989: 421). Čas, v katerem se otepanje dogaja, to je okrog zimskega kresa – po Kuretu je to čas dvanajsterih dolgih in skrivnostnih noči, pa jih uvršča med maske, ki prikazujejo duhove umrlih, ki se tedaj vračajo med žive. Pokazal je na izvor ene od mask v Češnjici – pvatoša 230 (zaplatarja), ki naj bi jo po vzoru noše srednjeveških glumačev ali pa obleke s kraguljčki, ki je bila modna med višjimi sloji, Bohinjci prevzeli vsaj do konca 15. stoletja. A ta prevzem je bil le zunanji. »Zakaj sam zaplatnik je z drugimi ‘šemami’ vred le ‘survival’ pojava, ki je znan od Irana do Atlantika.« (Kuret 1956: 251) V času zimskega kresa se »… po pradavnem predkrščanskem verovanju vračajo na domove duše rajnikov, kot jih predstavljajo našemljeni člani moških zvez na svojih obhodih.« Obraz otepovca s platneno krinko je obraz razpadlega mrtveca (Kuret 1956: 251). Kasneje je bohinjske otepovce definiral za »edine čiste manistične maske, ki smo jih Slovenci ohranili« (Kuret 1984: 115). Helena Ložar - Podlogar je raziskovala otepanje v letu 1967. Njen opis šege in mask (Ložar - Podlogar 1972) je obsežen in zelo natančen. Kaže tudi, kako šega premore precej dinamike tako glede različnosti med vasmi kot spreminjanja skozi čas. Jedro šege ostaja enako, obrobno dogajanje, šemski liki in maske pa se z leti spreminjajo. Termin bohinjski otepovci označuje vsoto vseh mask v posameznih vaseh, vključno s tistimi, ki so danes izginile. A posploševanje z ene vasi na vseh pet ni mogoče, posvetiti se je potrebno vsaki skupini otepovcev posebej. Prispevek Ložar - Podlogarjeve prinaša tudi vedenje, da je otepanje po času dogajanja edinstvena šega v Sloveniji, ima pa veliko sorodnikov po vsej Evropi in na Balkanu (Ložar - Podlogar 1972: 81–90). Z otepovci sem se srečala najprej pod Studorom, kamor nas je povabil kolega konzervator Vladimir Knific, ki je tedaj obnavljal Oplenovo hišo, Studor št. 16. V tistem času sem, še študentka, načrtno hodila po Gorenjskem in dokumentirala vaške letne šege. Tako sem v letih 1985, 1986 in 1987 spremljala in fotografirala otepanje v Stari Fužini, pod Studorom, v Srednji vasi in na Češnjici, opravila pa sem tudi več pogovorov z vaščani in sodelujočimi fanti. Leta 1987 je otepanje posnel tudi Naško Križnar kot AV dokumentacijo. Posamične oglede in pogovore sem opravila še v letih 1992 in 2000. Moj članek temelji na objavah Kureta in Ložar - Podlogarjeve in na mojem, v vseh navedenih letih zbranem terenskem gradivu. Opis šege Naško Križnar je pri iskanju skupnih prvin pustovalske kulture v Sloveniji izpostavil kot pomembne tri sestavine oziroma ravni šege: maska, šemski lik oziroma vloga in dramaturgija kot »načrt dogajanja ali zgodba, ki že sama predstavlja izhodišče Bohinjske novoletne šeme – otepovci za razumevanje pomena šege.« (Križnar 2003: 25–29) Pri obravnavi otepanja menim, da je potrebno dogajanje v vseh štirih vaseh podobno analizirati, da se izognemo nejasnostim in zmedi. Vendar bi začela z dramaturgijo dogajanja, ki je v vseh vaseh enaka, šemski liki in maske pa se razlikujejo. Dramaturgija otepanja Šego sestavljajo tri stopnje dogajanja. Najprej priprava, nato obhod z obdarovanjem in nazadnje zaključek. Priprava 231 Šego vedno izvajajo samo fantje v domači vasi. Pred drugo svetovno vojno, ko so še obstajale trdno urejene fantovske druščine, so sodelovali vsi fantje, ki so že bili poklicani na nabor. Otepovci so bili torej stari več kot osemnajst, pogosto več kot dvajset let, in so otepali, dokler so bili samski – celo do 30. leta (Ložar - Podlogar 1972: 71–72). To se je v letih po drugi svetovni vojni spremenilo, otepali so samo tisti fantje, ki še niso bili pri vojakih. Od leta 1980 do pred nekaj leti so fantje odšli k vojakom takoj po zaključeni srednji ali poklicni šoli, zato so bili tedaj otepovci stari od 16 do 18 let, tako rekoč še otroci. Večinoma so sodelovali le enkrat ali dvakrat, razen če je v vasi primanjkovalo fantov. Ženske niso nikoli otepale, pač pa se je po drugi svetovni vojni zgodilo, da so šli otepat poročeni moški, zato da otepanje ne bi dol pršlo, saj se fantje tisto leto niso organizirali. Nekaj dni prej si udeleženci razdelijo vloge in se domenijo vse potrebno. Pripravijo maske in kostume. Vodi jih fant, ki ima največ vodstvenega duha in je tudi vodja fantovske druščine, kolikor pač ta še obstaja. Pri kostumih jim pomagajo v družinah, dajo jih tudi šivat šivilji. V Stari Fužini so na primer v osemdesetih letih kožuhe hranili pri Hlipovih, kjer jih je mama Slavka tudi zašila in skrbela zanje. Na dan otepanja se fantje zberejo na določenem mestu, pridruži se jim harmonikar, ki je lahko tudi starejši možakar. Preoblečejo se in maskirajo, nato pa odidejo po vasi. Obhod in obdarovanje Po drugi svetovni vojni so se vse vasi, z izjemo Studorja, ki je bil v celoti zavarovan kot kulturni spomenik, zelo razširile s številnimi novogradnjami; včasih je bilo povsod manj kot osemdeset hiš, danes jih je več kot sto. To seveda podaljša čas otepanja ali pa zniža kvaliteto dogajanja. Včasih so bili otepovci med hišami precej hrupni, v Stari Fužini in v Srednji vasi so skakali, da so jim pozvanjali zvonci za pasom1 , vriskali so, šemski lik lovec je streljal, slišala se je harmonika. Otepanje po starem je dišalo po vaškem prazniku, tako je deloma bilo še v osemdesetih letih. Leta 2000 so bili otepovci precej tihi, spremljali so jih le poki petard, ki so 1 V prvi polovici 20. stol. so v Stari Fužini nosili velik zvonec celo v rokah [TZ 1987: 5]. Tatjana Dolžan Eržen jih kar naprej metali okrog sebe. S petardami pa so se zabavali tudi otroci, ki so otepovce opazovali in pričakovali na ulici. V določenih hišah fantje počivajo, kaj popijejo in pojejo. Otepanje traja od poznega popoldneva (četrte ali pol pete ure) do trde noči (devete, tudi desete ure). Vrstni red, po katerem obiščejo hiše, je določen, natančneje ga opisujejo članki Ložar - Podlogarjeve. Vaščani tako že vnaprej vedo, kdaj jih bodo otepovci obiskali, jih pričakujejo, takrat so vrata odklenjena. Če šeme zamujajo, so nestrpni, še posebno na silvestrovo. Otepovci v vseh vaseh v hiše vstopajo brez kakršnekoli najave. Pred hišo še igra harmonika, nato utihne. Gredo naravnost v kuhinjo k zbrani družini. Vodja prvi vošči gospodarju in gospodinji in nato še drugim prisotnim, tako da 232 stopi do človeka, mu seže v roko in reče: Srečn nov let! ali Srečnga pa zdravga! Maskirani so nekdaj voščili s spremenjenim glasom. (Kuret 1989: 422). Maska se pač ne sme izdati, kdo je. Danes fantje na to v naglici pogosto pozabijo. Nato hišni gospodar in gospodinja otepovce obdarujeta: To j biv pa tak običaj, da so kobase pobiral (TZ 1987: 4). Včasih so bili darovi iz domače shrambe: klobasa, jajca, jabolčnik, žganje, celo potica; a največ so zbrali klobas (TZ 1987: 4, 13). Denarja so dobili malo, zbirali pa so ga v škatlo z izrezanim napisom Srečno novo leto, razen v Stari Fužini, kjer je denar pobiral mer ali šribar. Praviloma je gospodar dal denar, žganje ali jabolčnik pa je nalil v steklenice ali leseno brento, ki so jo otepovci nosili s seboj. Gospodinja je dala meseno klobaso in izročila nekaj jajc babi ali materi. Vse darove, zlasti pa denar in klobase so zapisali v poseben zvezek, ki so ga uporabljali več let zapored. Danes marsikje nimajo lastnih kolin ali jajc, zato jih kupijo v trgovini ali pa dajo več denarja. Denarni dar je zadnje desetletje tudi najbolje sprejet. Klobas fantje niso več lačni. Obdarovanje je zelo pomembno, darovi morajo biti pravšnji, sicer se lahko otepovci na tak ali drugačen način maščujejo. Osrednji dar je klobasa, ki mora biti mesena, pratnasta, tako da jo pojedo kuhano.Vaščani vedo povedati, da so včasih šemam pokljubal in so jim dali posebej zanje pripravljeno klobaso, na primer s svinjskim repom sredi mesa, ali pa polnjeno z žaganjem. Če so vedeli, kje so jo dobili, so jo slovesno z muziko ali na nosilih s štirimi nosači nesli nazaj drugi dan ali naslednjo nedeljo. Če pa niso vedeli, kdo jim jo je podtaknil, so jo obesili pod lipo sredi vasi s primernim plakatom zraven (TZ 1987: 12, Ložar - Podlogar 1972: 80). To je bilo špotljivo, sramotno. Obstajajo tudi zgodbe, da so se maščevali tudi, če jim kje niso odprli. Podrobnejše poizvedovanje, kdaj in kje so se nazadnje maščevali za slabo klobaso ali za zaprta vrata, pa pokaže, da pred mnogimi leti. Vendar radi govorijo, kako so otepovci na primer na vrata s kredo narisali klobaso ali razstavili voz in ga spet sestavili na strehi ali ušpičili kakšno podobno fantovsko norčijo. Trdijo, da so bili gospodarji in gospodinje, ki niso hoteli ugoditi pravicam otepovcev, osramočeni. Pri obhodu so se takšne hiše nato nekaj let izogibali.2 Na vprašanje, kaj bi se jim danes zgodilo, če bi otepovcem ne odprli, pa je marsikdo odgovoril, da se v takem primeru ne bi zgodilo nič (TZ 1987: 1, 16). 2 Starejša Fužinarka pa je vedela tudi, da so se izogibali tudi revnih hiš, ker so vedeli, da ne morejo dati darov in jih iz uvidevnosti (?!) niso obiskali [TZ 1987: 4]. Bohinjske novoletne šeme – otepovci In nasprotno, če so otepovci izpustili kakšno hišo, je bilo tudi narobe. Ložar - Podlogarjeva piše, da se je zgodilo pod Studorom, da je gospodinja hiše, ki so jo po pomoti izpustili, naslednji dan nesla klobaso najstarejšemu otepovcu s pripombo: »Da ne boš mislil, da je nimam.« (Ložar - Podlogar 1972: 69). Obdarovanje je resen obred, ki ga udeleženci znajo ali pa ne napolniti s humorjem. V Stari Fužini je fehtar z ražnjem brez besed zahteval klobaso od gospodinje in ona mu jo je morala natakniti nanj, potem pa jo je zmagoslavno kazal drugim. Šele v naslednji hiši so jo dali v žakelj, da je gospodinja videla, kako veliko klobaso je dala soseda. Pod Studorom so otepovci vedno ocenjevali, kako je klobasa zakrivljena, tj. kako velika je (Ložar - Podlogar 1972: 69). Tako so se šalili še v osemdesetih letih. Igralske sposobnosti otepovcev in domačih, njihov smisel 233 za ljudsko gledališče, je obdarovanje lahko spremenil v zabaven dogodek. V Stari Fužini sta tisti, ki je spremljal babo, in baba sama s spremenjenim glasom tožila, da bo vsak čas rodila, da bi zbudila usmiljenje in dobila več darov. V Češnjici sta se voča in mat kregala, češ da je on pijanec (Kuret 1989: 422). Mlada dva sta se zaljubljeno objemala (Ložar - Podlogar 1972: 75). Po obdarovanju je harmonikar zaigral valček ali polko in otepovci so zaplesali, še posebej z veseljem, če so bila v gospodinjstvu mlada dekleta. V Stari Fužini so imeli godca po dveh letih premora 1987. leta, prej seveda tudi plesali niso. V Češnjici pa sem videla, da so vedno plesali, če ni bilo koga od domačih, pa sami med seboj. Tako naj bi bilo prej tudi drugod (TZ 1987: 2). Vesel, prisrčen odnos med otepovci in vaščani ter elemente ljudskega gledališča sem v osemdesetih letih opazovala v Češnjici in pod Studorom. Drugod pa se jim je mudilo – voščiti, pobrati darove in brž naprej. Fantje se pri otepanju niso več zabavali. Leta 2000 je bilo tako povsod. Ker se fantje ne obnašajo v skladu s pričakovanji vaščanov, jim pogosteje pravijo šeme, ker: »... bdlj le trapajo, tkuj hitro gredo po hišah« [TZ 1987: 6 ]. Tako kot izročilo šege sili fante, da jo morajo izpeljati, sili tudi vaščane, da jih dobrovoljno sprejemajo in obdarujejo, se zabavajo in zaplešejo. Na vprašanje, zakaj hodijo otepovci okrog, odgovarjajo, da samo zaradi šege in ker je to dolga tradicija. Večina ne bo priznala, da verjamejo, da njihov obisk prinaša srečo v prihodnjem letu; smejejo se in pravijo: »Ja, to tok govarejo, ampak to je resno, da jdh morš postrečt, jim dat kobaso …« »Ja, marija, boh ved, to so stare vraže!« (TZ 1987: 11) Otroci so se maskirancev bali, ker so zganjali hrup z zvonci in trobili oziroma streljali. Metlar je prav rad strašil otroke z metlo. V Češnjici jih je dimnikar namazal s sajami, a glavni objekt takšnega obnašanja so bila pravzaprav dekleta. Tem je mazanje s sajami bilo celo všeč, ker so menile, da bo prineslo srečo (Kuret 1984: 119). Zaključek obhoda Po končanem obhodu so se otepovci zbrali in skupaj pojedli del klobas in jajca, povabili pa so tudi dekleta. »Kda j bo res, da so se veselil, veselil tgale Štefanovga večera …« (TZ 1987: 2, 6). Del darov, denar in nekaj klobas so si razdelili (TZ 1987: 13). Ostalo so zamenjali za pijačo in za plačilo za postrežbo. Tatjana Dolžan Eržen Tudi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je deloma še bilo tako. Češnjani in Srenjani so šli s povabljenimi dekleti silvestrovat vsak v svoj stan na Uskovnici, zbrana jajca in klobase so jim služile za zakusko. Pod Studorom je bila vaška zabava v skupnem prostoru na sirarci. Povabili so tudi nas etnologe, študentke smo bile dobrodošle za ples. V Stari Fužini pa so se fantje sami zbrali v gostilni pri Mihovcu, ker je stara navada vabit na gostijo tudi dekleta tedaj že prešla. Zelo slikovit opis otepanja v Srednji vasi je bil kot primer narečnega besedila objavljen leta 1975 (Logar 1975: 21–23), zapisala ga je domačinka slavistka Marija Cvetek. Zahvaljujem se ji za trud, saj ga je pripravila v lažje berljivi obliki tudi za ta članek. 234 Po Srénjovsd šeme otépajo ta zadnjd dan v leto. Takrct, k sm biv jest mvad, nis smov votépat, čd šd nis biv na štéldngd, zdej se pa žd le tač votroc našemjo. Ponavad jd vokdl dvanajst votépovcov, več jdh dnkol ni bó, mdnj kdt vosdm pa tud ne. Šeme se vsak let zgovarbjo, čé se do napravljále. Tam s pôtle, k vobrbdejo vso vas, rdzddlbjo dnar pa kobáse. Nékej jdh tud skúhajo, zravdn pa pjbjo tist mošt pa žgáne, k ga dobéjo po hišah. Jajca pa daje gospodinj za ven. Včasdh smo se tôk šemld, da smo posnemal stare gdndrale al pa kej tačga, zdej ni pa več tôko. Kôždh jd žd kar za lárfo vodgovárjov, čd s zrezov vdn vočí pa vústa. Aní so s pa naredld larfe s pôpendeka al pa s popíra, zdej maje pa kupljene. To smo včasd vse spravld dama na podstréšno za druj leto, pa pôtle smo še kej novga zravdn pdrdjáld. Včasdh smo otepal tud po pet, šest let, zdej so pa vsak let drújd. Ponavad so otépal bdlj ta revnd, ta bogatdm se j to zdev šd špotljivo, zdej pa votépajo brdz rdzlike. Préddn šeme pridejo v hišo, mozdkóntar mav zašpílja, pa addn zatul na róh. Zato se jdh tamál votróc še bdlj bojbjo. Ta prvd, k stop v hišo, j tist, k nos nov leto. Nóv leto j ldsena škatla, k ma nótrd urezano létdnco. Ta zadnjo štdvilko vsak let zamenjajo, za ddset let jd dobro, potle morjo pa dve. Čdz štdvilke ddjo rdeč popír. Notrd j pa včasdh goréva sveča al pa taka mdjhna terdnca, zdej majo pa batarije. Nóvga leta ni vôtov dnkol obbden nositd, zato k jd bo to špotljívo. Ponavad ga j ulik let nôsov kakšdn tak, k so ga imel za mdnj vrédndga. Tga so vsd ljdje poznal, ta drujdh pa ne. Samo mogov jd pa bit koraždn, k jd ta prvd stopov v hišo, pa podájov ročé, k jd vóšov nov leto – pa še kakšno hbcno j mogov povedatd. Zdej pa le an tak nos nov leto, k le rokó podaja, pa nekej zagode zravdn, ndč prov na vošd! Za novdm letam gre pa mozdkôntar, ni áhldk, a j star al jd mvad, samo da špílja. Vón nima larfe, le okdl hdrmonke ma pisane trakóva. Po cest špilja stare koračdnce, k pridejo v hišo, pa zašpílja kakšno vokrógvo. Včasdh so v vsač hiš zapldsald, zdej se jdm pa prdveč dmdi, da hitrše zaklučjo, potle se grddo pa vsak po soje zabavat. Včasdh smo pa po hišah zbdral ddkliče, da smo pôtle do zjutra pldsal tam, čer smo se napravljáld. Babam pa dons ni ndč všeč, čd šeme prdveč umažejo, zato jdh ané kar v vež al pa pred dúrmd vodrígnejo. Bohinjske novoletne šeme – otepovci Addn pa nos koš za kobáse; ta ma ponavad samo kóždh, zato k dvuje koš gor pa dold, da mo kej na odleti vod našémljenga. Tist, k pobéra mošt, pa nos sódc na krošnjd, pobérajo pa tud šnops. Aní se ga žd kar memgrdde napjbjo, zato da bolje govarbjo. Addn ma pa na vrato vobešen špárovc za dnar, zravdn jd pa batarija v rdečmo popírjo pa še kakšna fdgúra na fédro, da jo zabdngljá, k dnar fehta. Baba pa pobera jajca s kórbo. V babo se more našemt an tak, k jd bdlj babjdga vddbnja, pa bdlj švoh člôk, k more bit v číkljd, da se mo prdveč močne nojé na vidjo. Baba j ta nejbdlj hbcna, votrôc se jd néjbdlj sméjajo pa létajo za njo. K šeme začnejo votépat, grdde taprvo v fárož pa v zadrúgo, potle pa kar po vrste po vsdh hišah. Vsaka hiša da kobáso dn dnar, vôhka pa tud kakšdn jejce al pa 235 mošt. K vobdrbjo vso vas, s v tist hiš, k so se šemld, rdzddlbjo kobase pa dnar. S tga dnarja pváčajo mozdkóntarja pa gospodinj za vón, kar jd kpiva zanje. Ankrct se j addn, k jd táljov dnar, tôk uračunjov, da zanjga ni ndč vostavo. Ta druj so jo pa šld, vsak s sojdm deležam. Včasdh smo votepal bdlj tač ta revnd, ta bogatdm sej to zdev špotjívo. K sdm biv jest dvéjsdt let star, jd biv kréh mdd ta bogátmd pa ta révndmd, zato smo se tist lét vobójnd prpravljál na votépanje. Kmétjd so se žd préd naprávld, žd okdl dvéje vúre so začél votépatd, čdprev se j vseskoz začévo šdle okdl štíre. Nékej hiš so žd vobráld, imél so žd dvéjsdt kobás. Mi smo jdh pa počakál pod fároščdm hlévam, pa tkuj prdtépld, da smo jdm use larfe pa gvante strgald. Špánov Janes jd tkuj užígov po Sájmančkovmo Frjáno, kákdr po anmo žákljo, da se j kar kadív vod njéga. Kómej mo j s kobásam ušov na fárošč pétdr dn jd biv tkuj jézdn, da j upev, da bo vsáčga zakvov čd bo pršov blizo. Hómarjov Lojz jd ušóv na Žalje, pa vokól po póljo pod vasjó damú. Nazadnje so vsd zginld. Mi smo se pa šld naprávljat. K smo vobrál nékej hiš, so nas ta bogat zza Méžnarjovga hleva napadld. Z njdmd so pršld šd bratjd pa vočétjd s kóld pa vsdh sort voródjam, kakdr án puntarjd. Préždljnov šóštar jd pršov s šívam, šd mdné je ane dvakret štíhnov. Pôtle j pa Markótdljčov Jóšč spravov dldi vkdp, da so nas vodspréd dn vodzád váhtald, da smo vôhk brdz skdrb napré votépald. Po ta bogatdh hišah nam niso vôtld ndč datd. Pdr an hiš so nam pa zanavóš dal takó kobaso, da j bva s hrtánjcam pa žlézam nabasana. Kákšdn špet smo jdm pôtle narédld! Zjútra na nóvga leta dan smo jo jdm na ražno – pa z muzko – nesld nazaj. K jo niso vôtld vzetd, pa tajíl so, da jo niso dáld, smo jo pa spet z muzko nesld skoz vas, pa nabíl na Cnarjove pvánče, zravdn pa še an špotljóv plakat vobésld. Tistdm, k nam niso pa ndč dald, al pa prdd nosam zaprld, smo pa ponoč djal voz v vódo, andm smo jdh pa nározdn djáld pa po vojtrah znosil na streho, na stréš pa spet vkdp djald. Zjutra so pa kleld, k so voglédal voz na stréšd. Mi smo se jdm pa smdjald, k so ga mógld na sldméno spet nározdn dvatd, pa po štikdljcdh dol znositd. Tatjana Dolžan Eržen Šemski liki in maske Skupina otepovcev naj bi predstavljala družino – očeta in mater, hčere in sinove in spremljevalce (Kuret 1989: 421; Ložar - Podlogar 1972: 72), ki zaradi revščine prosijo darov. Takšna razlaga je zakoreninjena med domačini. A ko maske ogledujemo, se nekaj ne sklada. V Češnjici res predstavljajo očeta in mater, sina in snaho, drugje pa ne. Edina stična točka je maska baba. So se maske v stoletjih spremenile, ustno izročilo pa ohranja prvotno stanje? Ali pa so, ker so prvotni smisel šege pozabili, našli za šego razlago, ki izhaja iz po Gorenjskem bolj razširjenega koledovanja? Termin bohinjske novoletne šeme ali na kratko otepovci označuje vsoto vseh 236 šemskih likov v posameznih vaseh. Vsaka vas ima drugače sestavljeno skupino otepovcev in drugačne kostume, zato bom v nadaljevanju predstavila vsako vas posebej. V opazovanih letih je bilo otepovcev najmanj pet leta 1987 pod Studorom in največ dvanajst leta 1986 v Srednji vasi. Po pričevanju domačinov pa jih je bilo pred drugo svetovno vojno tudi dvajset. Domačinka v Stari Fužini je tolikšno udeležbo pojasnila: »… je potle marsker biv, je biv vesev, k je potle kobaso jedov, k je tok ni.« (TZ 1987: 6) Skupino otepovcev spremlja nemaskiran godec – muzkontar, ki je lahko katerikoli moški ali celo deček. Pomembna je muzika, ne njegova podoba, za to ni našemljen, morda le okrašen s pisanimi krepastimi trakovi. Stara Fužina Šemski liki: 1. mbr, imenovan tudi notar, 2. metlar, 3. baba s košaro, 4. tist, ki babo podpira, 5. trogar, 6. tist z ražnjem, 7. tist, ki denar pobira, 8. breizmni člani Otepovci gredo v hišo, Stara Fužina, 1986, foto Drago Holynski Bohinjske novoletne šeme – otepovci Skupino vodi mbr (leta 1986 so mu rekli notar), ob njem pa je šribar. Nosita običajna oblačila – bundo ali usnjen jopič, pač pa se pokrijeta s klobukom in nadeneta očala, ki bi ju že lahko šteli za elementa maskiranja. Klobuk je po mnenju fantov in vaščanov nujen rekvizit (TZ 1986: 16), očala pa dajo vtis resnosti. Mer vaščanom po hišah vošči srečno novo leto in sprejema denarne darove, šribar pa vse darove zapisuje. Obe vlogi se združita v eno, če ni dovolj fantov. Drugi šemski liki v Stari Fužini nosijo kožuhe in krinke. Kožuhe obrnejo z dlakasto stranjo navzven, večinoma so od dolgodlakih ovc, črni ali beli, včasih tudi v kombinaciji – na primer črn trup in beli rokavi. Kožuhov jim primanjkuje, ker se na obhodih med tekanjem in skakanjem pogosto strgajo, novih pa nimajo. V zadnjem desetletju jih nadomeščajo z gozdarskimi zelenimi bundami, ki jih tudi nosijo s 237 kožuhovinasto stranjo navzven. Kožuhi ali bunde segajo do podkolena, spodaj imajo oblečene običajne hlače in obute običajne čevlje. Prepasani so z usnjenimi pasovi, na katere imajo obešene zvonce in verige. Ložar - Podlogarjeva opisuje različna naličja iz usnja ali papirja (Ložar - Podlogar 1972: 72–73), v osemdesetih letih pa so nosili izključno kožuhovinaste krinke. Nadenejo jih kot vrečo čez glavo; spredaj imajo odprtine za oči in usta ter dolg rdeč jezik. Podobne so krinkam gorenjskih parkeljnov3. Fotografije Vlastje Simončiča iz leta 1954 prikazujejo krinke z živalskimi rogovi, v osemdesetih letih jih otepovci niso več nosili. Leta 1986 so bile nekatere na novo narejene, eden od fantov pa je imel čez obraz potegnjeno kar nogavico, na glavi pa rjavo kučmo. Tako so oblečeni trogar, ki nosi žakelj čez ramo, fehtar z ražnjem (palico), ta, ki babo podpira, metlar in drugi, ki nimajo izstopajoče vloge. Izstopajoč je šemski lik metlar, ki je zelo živahen in ves čas v gibanju; pripravlja pot drugim otepovcem, jo pometa, podi otroke in tudi zadnji zaključi obisk pri hiši, tako da pomete za njimi. V osemdesetih letih si je metlo vzel kar pri prvi hiši in njegovemu zgledu so sledili še drugi, tako da je bilo v skupini kar več metlarjev. Ta nagajivost je gospodinje jezila in so zato metle pred njimi skrile. Lik baba je našemljen v žensko obleko. V prvi polovici 20. stoletja je bila bolj starinsko oblečena kot revna nosečnica z velikim trebuhom, vedno jo je spremljal ta, ki babo podpira. Nosila je platneno krinko in ruto. V osemdesetih letih je bila povsem spremenjena; krilo, jopa, ruta, zavezana na zatilju, predpasnik in naličen obraz so predstavljali sodobno žensko. Ker ni noseča, je tudi nihče več ne podpira. Odvisno od smisla fantov za šemljenje je imela večje prsi (leta 1985) ali pa skoraj nobenih (leta 1987). Njena vloga je zbiranje jajc v košaro, ki jo nosi v roki. Srednja vas Šemski liki: 1. tist s škatlo Srečno novo leto, 2. desc, 3. baba, 4. tist s košem, 5. tist z lučjo, 6. tist z rogom, 7. maske brez posebne vloge Leta 1949 je vas pogorela in z njo vsi kostumi in rekviziti. Otepali pa so še naprej; nosili so različne maske, ki so jih kupili v trgovini, oblačili pa so se v kar 3 Otepovci v Stari Fužini so imeli v skupini nekdaj tudi parkeljna [Kuret 1989: 421], ki je bil prav tako v kožuhu in je imel verigo, zvoncev pa ne. Eden od maskiranih v kožuhu ga je držal za verigo, da ni preveč skakal. Po prvi svetovni vojni ga niso več vodili s seboj [TZ 1986: 8]. Tatjana Dolžan Eržen koli že – narobe obrnjene suknjiče, hlače pižam …, da so le bili našemljeni. Brez starih kostumov se je izročilo o šemskih likih in maskah srenjskih otepovcev deloma izgubilo, ko so fantje preizkušali različne maske, da ne bi zaostajali za sosednjimi vasmi (Ložar - Podlogar 1972: 78). Ohranili so lik babe, ki jo desc podpira. Šemski lik, ki nosi škatlo z napisom Srečno novo leto, je bil včasih nemaskiran (Logar 1975: 21–22), kasneje so vpeljali celo dva, in oba našemljena. To je velika sprememba. Prej so fanta, ki je prevzel ta lik in imel nalogo prvi vstopiti v hišo in voščiti družini, vaščani prepoznali, zato se je te vloge vsakdo branil in so enega vanjo prisilili, kot beremo v narečnem opisu otepanja. Na škornje, verige in zvonce so pozabili, rogov4 , na katere trobijo, in lučk v obliki lampijonov, ki jih nosijo na 238 palicah čez ramo, pa imajo več. Otepovci z različnimi maskami in rekviziti, Srednja vas, 1986, foto Tatjana Dolžan Eržen Leta 1986 je bila baba ošemljena v sodobno krilo, pleteno jopo in pod brado zavezano ruto, brez predpasnika, s plastično masko na obrazu in pleteno košaro v roki. Leta 2000 na obrazu ni imela maske, pač pa je nosila sončna očala. Z njo hodi in jo podpira desc v kožuhu, z masko (plastično ali papirnato) na obrazu in klobukom iz papirja ali plastike. Opira se na palico. Njegova obleka je sicer različna; leta 1986 je imel kožuh, leta 2000 pa suknjič z živo pisano ruto okoli vratu in črne hlače. Dva fanta v kožuhih nosita vsak svojo škatlo z napisom Srečno ... (vedno na novo vpišejo letnico), leta 1986 je bila na eni, leta 2000 pa na obeh majhna plastična oziroma plišasta igračka. To je odzven nekdanje škatle s punčko, v katero so pobirali denar. Tisti, ki jo je nosil, je s spremenjenim glasom vpraševal: Boste kaj dali za našo punčko? (Ložar - Podlogar 1972: 78). Eden od fantov nosi koš in v njem vrečo s klobasami, več jih ima na ramah palice z baterijskimi lučkami, ki svetijo v temo, poleg tega še kateri presunljivo trobi na živalski rog. 4 Rogove so verjetno povzeli iz izročila, ker se jih vaščani spomnijo. Bohinjske novoletne šeme – otepovci Omislili so si svetlo rjave kožuhe iz plišu podobnega materiala, iz katerega so si izdelali tudi nekaj vrečastih krink z odprtinami za oči. Leta 1985 jih je v takšnih kostumih Mitja Trefalt predstavil v svoji oddaji na TV Ljubljana. Vsaj od 1992. leta jih nekaj namesto kožuhov nosi zelene gozdarske delovne bunde, obrnjene z belo kosmato stranjo navzven. V osemdesetih letih 20. stoletja so nosili plastične maske, ki so predstavljale različne moške obraze, 1986. leta celo več kot 1985. Leta 2000 so imeli razen babe vsi na glavah vrečaste krinke iz kosmatih kož z odprtinami za oči in usta ter rdečim nosom in jezikom. Povrh so bili pokriti s klobukom ali slamnikom.Vsi so po hlačah in kožuhih okrašeni s pisanimi trakovi iz krep papirja. Češnjica 239 Šemski liki: 1. novo leto, 2. voča s palico in vrečo, 3. mat’ s košaro, 4. sin (ta mlad), 5. ta mlada, 6. dimnikar, 7. zdravnik, 8. lovec Skupina je tu sestavljena kot družina s spremljevalci; oče in mati zbirata klobase in jajca, mlada dva pa se zaljubljeno obešata drug na drugega. Oblečeni so v kostume in na glavi nosijo bele platnene krinke z narisanimi očmi in obrvmi, izrezanimi odprtinami za oči in usta ter na rokah bele bombažne rokavice. Lica imajo pordečena s šminko, odprtina za usta pa je obarvana z rdečim vinom, ki ga pijejo. Te maske so grozljive kot živi mrtveci. Mat’ (mati) je oblečena v starinsko črno obleko, temno ruto ima zavezano pod brado. Z eno roko se opira na palico, v drugi nosi košarico za jajca. Leta 1986 je hodila sključeno in je bila videti zelo uboga. Voča (oče) je oblečen v starinski kožuh, opira se na visoko okrašeno palico, nosi pa tudi vrečo s klobasami. Kdaj pa kdaj zatrobi na trobento, ki jo ima na vrvici obešeno okoli vratu. Sin nosi bohinjsko narodno nošo – škornje, irharice, belo srajco in žameten telovnik s svetlečimi velikimi gumbi, pod njim ima čez ramena svileno pisano ruto z resicami, na glavi Skupina otepovcev s platnenimi maskami, Češnjica, 1986, foto Tatjana Dolžan Eržen Tatjana Dolžan Eržen pa klobuk. Ta mlada je ošemljena »po modi« s torbico v roki; leta 1986 je nosila dežen plašč in klobuček, leta 2000 pa rožnato krilo, pulover, lasuljo in klobuček. Zdravnik, dohtar, nosi belo haljo in pokrivalo, ima očala, stetoskop, zdravniško torbo in zapisuje darove v veliko knjigo. Dimnikar je v črnih hlačah in bluzi, pokrit čez glavo s črno krinko, nosi črne rokavice, prek rame pa mu visi dimnikarsko omelo. Vodja, ki vošči, je šemski lik novo leto, prava paša za oči, saj je oblečen v belo bluzo in bele hlače, bele rokavice, pokrit s slamnikom, vse pa je obšito z dolgimi pisanimi trakovi iz krep papirja. Zelo živahna maska je, kar naprej v gibanju, da pisani trakovi poskakujejo z njo. Spredaj nosi nizko in široko pravokotno škatlo za zbiranje denarja z napisom Srečno … Leta 1985 je bil v skupini tudi lovec v 240 zeleni lovski obleki in s klobukom. S puško je meril in streljal (vanjo je dajal petarde). Nekdaj so imeli v Češnjici še eno masko, imenovano pvatoš, zaplatnik. Kostum je imel sešit iz zaplat, kar njegovo ime v bohinjskem govoru pravzaprav pomeni, na glavi belo platneno krinko in bel slamnik. Leta 1954 te maske ni bilo več (Kuret 1956: 237–240). Studor Liki: 1. mbr, 2. baba s košaro, 3. fant s škatlo za zbiranje denarja , 4. trogar, 5. otepovci brez posebnih nalog Pod Studorom otepovci niso maskirani, pač pa uniformno nosijo delovne brezrokavnike s kosmato stranjo navzven, edina maska pri njih je baba. Leta 1986 se nihče ni bil pripravljen našemiti, zato je košaro nosil nemaskiran otepovec. Foto Tatjana Dolžan Eržen Bohinjske novoletne šeme – otepovci Nekaj posebnega je šega pod Studorom, ker se za otepanje niso nikoli maskirali5 . Nosili so običajne praznične obleke. Leta 1986 so si morda zaradi vzora sosednjih vasi omislili enake zelene brezrokavnike, podložene z ovčjim kratkodlakim krznom, kakršne je mogoče kupiti v trgovinah z delovno obleko. Obrnili so jih s krznom navzven. Tako so se z obleko zaznamovali kot skupina. Mbr si je na glavo nadel klobuk z visoko štuvo (štolo), širokimi krajci in debelo vrvico, kakršnega so sicer na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta 20. stoletja nosili planinci, v rokah pa je nosil zvezek in svinčnik, da je zapisoval darove. Eden od fantov je nosil vrečo s klobasami, drugi pa puščico za nabiranje denarja. Potem so si tudi oni omislili za zbiranje denarja škatlo za napisom Srečno …, kot jo imajo v Srednji vasi in na Češnjici. 241 Skupino nemaskiranih studorskih otepovcev spremlja maska baba. Nosi sodobno delovno žensko obleko – krilo komaj čez kolena, bluzo, jopico, ruto, predpasnik in je našminkana okoli oči, po licih in ustih. Za to vlogo izberejo najmlajšega, najnežnejšega ali pa najbolj podredljivega. Večini se namreč zdi sramotna. Baba nosi košaro, v katero zbira jajca. Na poledenelih poteh med studorskimi hišami je to težka naloga. Leta 1986 babe ni bilo v skupini, ker nihče od fantov ni hotel prevzeti te vloge. Nazadnje so se sporazumeli tako, da je bil eden pripravljen nositi vsaj košaro. Zanimivo, da je bila leto poprej baba maskirana izredno privlačno, s polnimi velikimi prsmi in tudi obnašala se je zelo ženstveno. Nadaljevanje ni konec Na Gorenjskem imamo še ene maske, ki hodijo od hiše do hiše, namreč parkeljne, zbrane v skupini s sv. Miklavžem na predvečer godu sv. Miklavža. Poznajo jih v skoraj vseh vaseh v okolici Kranja in v Ratečah, nekdaj tudi v Podkorenu v Gornjesavski dolini. Parkeljni so znani po nasilnem obnašanju, saj tulijo, renčijo, grozeče rožljajo z verigami in vsakega otroka zgrabijo in ustrahujejo, dekleta pa dobro premečkajo. Pred drugo svetovno vojno so časopisi, zlasti katoliški, radi poročali tudi o nesrečah, ki jih je zakrivilo nasilno obnašanje parkeljnov. V primerjavi z njimi so bohinjske novoletne šeme prijazne maske. Tako v hiši kot na cesti jih je lepo srečati, ker voščijo srečno novo leto, zvonijo z zvonci, vriskajo, spremlja jih prijeten zvok harmonike.6 Bolj poskočni in nalašč malce srhljivi so do otrok in deklet. Primerjava z otepanju na videz podobnim koledovanjem razkrije nekaj bistvenih razlik. Koledniki so za darove prosili; pred hišo so zapeli in čakali, da jim odprejo in jih obdarijo s čimer koli že. Na Gorenjskem je bilo koledovanje v času pred drugo svetovno vojno marsikje razumljeno kot beračenje, saj po gorenjskih vaseh niso koledovali le revnejši Gorenjci, ampak tudi skupine iz drugih delov 5 Vaščani trdijo, da je bilo zmeraj tako, da se otepovci pri njih niso šemili. Tudi v sosednjih vaseh jih poznajo kot nemaskirane izjeme med bohinjskimi otepovci. 6 Še najbolj neprijetni so bili do voznikov, ki so jih ustavljali na ulici in od njih zahtevali denaren dar; v ta namen so si priskrbeli loparček kot prometni policisti. Tatjana Dolžan Eržen Slovenije. Otepovci ne prosijo, oni zahtevajo, kar jim pripada. Otepovcem so vaščani dar dolžni dati. Ložar - Podlogarjeva je zapisala: »Pred hišo otepovci v en glas pozdravijo; ‘Danes smo prišli gledat gospodarja, gospodinjo, al ste klal kaj debelo svinjo.’« (Ložar - Podlogar 1972: 69). To ni bila prošnja, pač pa suverena izjava nekoga, ki ima pravico do deleža. Če dar ni bil tak, kot bi moral biti, so imeli pravico to z dejanji javno povedati. Koledniki te pravice nikakor nimajo. Otepanje je bilo dolgo časa praznik vaščanov omenjenih petih oziroma kasneje štirih vasi. V njej so našli tako duhovno in materialno korist kot zabavo. Zadnje desetletje pa se fantje v vlogi otepovcev ne zabavajo več. Šega je postala breme, ki bi se ga znebili, če bi bilo mogoče, če bi jim sovaščani dovolili. Bolj ambiciozni 242 vaščani razmišljajo o tem, da bi morali šego uporabiti v turizmu in z njo morda kaj zaslužiti. Otepovci so že konec osemdesetih let 20. stoletja hodili po hotelih in se predstavljali gostom. Vabijo jih tudi folklorni festivali in gostovanja, da bi se predstavili širši javnosti. Ni pa preprosto zapustiti stari koncepta vaške šege, ki je huda obveznost, in ga zamenjati s turistično atrakcijo ali vsaj prostočasno fokloristično aktivnostjo. Nedvomno pa povezovalne sile med vaščani slabijo in se bo otepanje slej ko prej prevesilo v nekaj drugačnega. Za etnologijo in ohranjanje tovrstne dediščine pa je pomembno, da smo otepanje zabeležili in dokumentirali. Pri morebitnem spreminjanju šege lahko pomagamo z informacijami in gradivom. LITERATURA IN VIRI KRIŽNAR, Naško 2003 Skupne prvine pustovalske kulture na primerih vizualne dokumentacije. V: O pustu, maskah in maskiranju : razprave in gradiva. Ljubljana, str. 21–40. KURET, Niko 1955a Novoletne šeme v bohinjski Stari Fužini. Tovariš 11, (7.1.), str. 26. 1955b Dediščina davnih dedov: na Silvestrovo v Zgornjem Bohinju. Tovariš 11, (7.1.), str. 30–31. 1956 Harlekin v Bohinju?: k šemskemu liku zaplatnika v Zgornji dolini. Slovenski etnograf 9, str. 237–252. 1984 Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana: Cankarjeva založba, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. 1989 Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime: druga knjiga. Ljubljana: Družina. LOGAR, Tine 1975 Slovenska narečja: besedila. Ljubljana: Mladinska knjiga. LOŽAR - PODLOGAR, Helena 1972 Bohinjske šeme. Traditiones 1, str. 65–92. TZ 1987 Terenski zapiski / zapisala Dolžan Tatjana. Bohinjske novoletne šeme – otepovci BESEDA O AVTORICI Tatjana Dolžan Eržen, mag., višja kustodinja etnologinja v pokrajinskem Gorenjskem muzeju v Kranju. Osredotočena je na etnologijo Gorenjcev in Gorenjske (SZ del Slovenije), zlasti na planšarstvo, stavbarstvo, ljudsko umetnost in šege. Je mentorica številnih študijskih krožkov, v katerih s strokovnjaki in z ljubitelji raziskujejo teme iz izginjajoče kulturne dediščine na Gorenjskem. ABOUT THE AUTHOR Tatjana Dolžan Eržen, MA., is an ethnologist and senior curator at the Gorenjska Museum in Kranj. Her work focuses on the ethnology of Gorenjska (the northwestern region of Slovenia) and its people, in particular on alpine dairy farming, vernacular architecture, folk art, and customs. She is mentor to a number of study circles in which she researches themes from the vanishing cultural heritage of Gorenjska together with experts and amateurs. 243 SUMMARY THE NEW YEAR MASKS OF BOHINJ – OTEPOVCI The locals call the custom otepanje. It is performed in the Upper Bohinj Valley, that is in the villages of Stara Fužina and Studor, on St. Stephen’s Day (December 26), and in Srednja vas, Češnjica and Jereka on New Year’s Eve (December 31). The custom is unknown in the Lower Bohinj Valley and there are no traces of it in the local tradition. The performers are lads from a more or less constant village group of single young men, who make their rounds in in groups of five to twenty members. In his survey of masks in Slovenia (1984), Kuret defined the Bohinj otepovci as the only genuine manistic masks preserved in Slovenia. Helena Ložar - Podlogar (1972) established that the custom is also unique in Slovenia as to the period of performance, but that there are many related customs around Europe and in the Balkans. The present article is based on the publications by Kuret and Ložar - Podlogar and on field material gathered in the villages of Stara Fužina, Studor, Srednja vas and Češnjica in 1985–1987, 1992, in 2000. In Jereka, the custom was not performed from 1965 to 1987. Otepati means to go from door to door, wish people a Happy New year and collect gifts. The round in the village and the collection of gifts as the central components of the custom lasts from late afternoon to deep into the night. In all the villages the otepovci enter the homes without any warning. The harmonica is played for a while in front of the house and then stops. The masked lads then proceed directly into the kitchen where the family is gathered; the leader of the band wishes them a Happy New Year, and the master of the house and his wife hand over their gifts to the band. The harmonica is played again, the otepovci dance with the family’s girls or among themselves.. The otepovci bring luck to the house for the next year and they are therefore entitled to the gifts – meat sausages and eggs are obligatory gifts, new wine, spirits and money are acceptable - and the lads duly enter them in their evidence. Because home slaughtering and meat processing is not as widespread as it used to be, the villagers often give more money. Those who keep their doors locked to the otepovci or who give them black pudding or even fake sausages, were shamed in the eyes of the neighbours when the otepovci publicly denounced them: they would draw a sausage on a locked door or return the next day with the band and hang the fake sausage somewhere in the centre of the village for everybody to see. Tatjana Dolžan Eržen The characters are different in every village. In Stara Fužina the following are included: 1. Clerk (or Notary), 2. Sweeper, 3. Basket Woman, 4. Woman’s Helper, 5. Troughman, 6. Grill man, 7. Money Collector, 8. nameless members. In Srednja vas: 1. Happy-New-Year box holder, 2. Guy, 3. Woman, 4. Basket Man, 5. Light Man, 6. Horn Man, 7. masks without a particular role. In Češnjica: 1. New Year, 2. Poppa carrying a stick and bag, 3. Basket Mum, 4. Son (Young Lad), 5. Young Lass, 6. Chimney Sweeper, 7. Doctor, 8. Hunter. In Studor, no masks are worn, but the following characters make up a group: 1. Clerk, 2. Basket Woman, 3. Collecting Box Lad, 4. Troughman, 5. otepovci without specific duties The otepovci dress in furs with the hair on the outside or in other costume that suit the characters. In Češnjica the “New Year” character wears white trousers, a white jacket, white gloves and a abundance of colourful ribbons. These costumes and especially the furs wear out or get torn and have changed over the past fifty years. The otepovci cover their faces with 244 masks made of different materials; in Češnjica, for instance, they still wear hideous linen mask with cut-outs for the eyes and mouth and red cheeks, in Srednja vas they wear factory made face masks and, partly, as in Stara Fužina bag-shaped fur disguises wit cut-outs for the eyes and a long tongue. A folk musician, who is not necessarily single, accompanies the group. A part of the gifts is shared out among the members of a group at the end of their round, and the rest is consumed together. Girls are invited to join them at the meal and dance. The custom has seen many changes and is being abandoned here and there. In the recent past, the custom has become a major burden for the lads of these villages and it no longer appeals to them. In recent years, the custom has faced serious dilemmas, though new opportunities have arisen. It is not easy to abandon the old concept of a village custom, even though it has turned into a real burden, and to exchange it with a tourist attraction or an amateur folkloristic activity. There is no doubt however that the customs linking the villagers are dwindling and that the custom of otepanje will sooner or later turn into something different.