357
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja. V7 272. lista dunajskega vradnega časnika „Wien. Ztg." se bere sledeči opomin vsem vredništvom avstrijanskim: „V dunajske časnike pa tudi v časnike drugih dežel našega cesarstva so se že večkrat taki notrajne zadeve obsegajoči oglasi vrinili, kteri popisujejo početja, ki niso postavne in izvirajo od oseb, ki si brezoblastno prilastujejo pravice skupšin (korporacij), in tako se take reči nesejo po širokem svetu. Kakor cesarska vlada nima namena, braniti odkritoserčno pa pravično besedo v časnikih ali prepovedati naznanila prigodo tu in tam, ravno tako pa mora pri tem obstati, da ali same po sebi ali po obliki nepostavne tirjatve ne služijo za šuntanje in da se v takih zadevah napravljene prošnje pisma ali drugi spisi take baze ne ponatiskujejo od besede do besede in tako ne razširijo po svetu. Vlada pričakuje tedaj od domoljubuosti, ki veliko večino domačih časnikov navdaja, da bojo vred-ništva porajtale ta opomin, in da ne bo sile treba, s ktero bi se moglo vsled tiskarne postave terdovratno razglase-vanje takih ne dopušenih reči zatreti".
— „Allg. Zeitg.a piše,  da so presvitli cesar svojemu novemu general-adjutantu   kot pervo dolžnost na serce podložili, naj jim v vseh rečeh golo resnico pove in naj ni česa ne zamolči, če je še tako neprijetno.
—   Cesarsk ukaz veleva, da velja vselej za d a c n i prestopek, ako kdo na kakoršno koli šternpeljnu pod-verženo pismo š tempeljsko marko še le takrat pritisne, ko je bilo pismo že narejeno, marka na pervo versto pisanja pritisnjena in potem na-njo dotična čerka zapisana.
—   S ta rej i bankovci (to je tisti, ki niso rudeče pomalani) po 1, 2, 5, 10, 50, 100 in 1000 gold. se bojo pri banknih kasah vseh poglavnih mest našega cesarstva še do konca aprila (malega travna) 1860 jemali. Od 1. majnika do 31. julija (malega serpana) se bojo pa jemali le pri dunajskih banknih kasah; pozneje se bo treba naravnost do vodstva dunajske banke oberniti. Podaljšanje tega brista je bilo pa zatega voljo potrebno, ker med 476 milij. gold. bankovcov, ki so še zdaj med ljudstvom, je bilo o vseh Svetih še blizo za 100 milij. gold. starih bankovcov, in bi se tedaj ljudem prevelika škoda godila, ako bi se stari bankovci že zdaj ne mogli spečati po svoji veljavi.
—   Ministerski ukaz od 27. oktobra zapoveduje nektere reči, po kterih se imajo opravila političnih gosposk manj zamotane narediti in pa pohitriti.
—   Tudi avstrijanska vlada je pristopila k tistim nemškim deželam, ki so leta 1850 osnovale družtvo popotnih listov, s kterimi morajo popotniki, ki so tako popotno karto dobili od svoje vlade, po vseh deržavah tega družtva svobodno potovati. Taka karta je veljavna za leto in dan, in se dobiva pri deželnih poglavarstvih vsake av-strijanske dežele.
— Nekdanjega vojskovodja na Laškem, fzm. grofa Gyulai-a so djali cesar v penzijon.
—  Iz Kremnic so 2. t. m. 400 centov kovanega srebra na Dunaj pripeljali.
Iz Stajarskega. Železnica iz Pragarske postaje v Veliko Kanižo je že dodelana, in že čez 14 dni se poskušajo voziti po tej novi železnici, ki je 14 milj dolga; v 4 urah pridejo vselej iz Stajarskega v Kanižo. Berž ko ne bo že ob novem letu ta železnica za navadno vožnjo pripravna. — Koroško železnico pa delajo tako počasi, da bo komaj v 10 letih gotova, ako se je ne bojo pridniše poprijeli.
Iz Ogerskega. Iz Peš ta. Kakor Nemci praznujejo ravno zdaj stoletno obletnico rojstva Schillerjevega, tako smo tudi mi Madžarji 27. okt. praznovali z veliko slovesnostjo stoletni god slavnega madžarskega   pesnika  Kazinczy-ta.
Iz Oseka v Slavonii. Komisija, ki je bila tukaj poklicana v posvetovanje srenjske postave, je svojo nalogo čuda hitro rešila; večina zaupnih mož je namreč rekla, naj se vlada prosi, da dodeli sama na konštitucijni poti za vse avstrijanske dežele veljavno srenjsko postavo; dotistihmal pa naj velja občinska postava od leta 1849.
Iz nemških Tirolov. Iz Inšpruka. Ker se sliši — piše „V. in Sch. Ztg." — da se bo žandarmarija pre-naredila, moremo mi nemški Tiroljci reči, da ne potrebujemo žandarjev, ker so predragi in nimajo pri nas skoraj nobenega opravila. Vse to, kar oni store, bi pri nas županije in pa kantonske cesarske gosposke ravno tako lahko storile.
Iz Beneškega 1. novembra. Čeravno je v več krajih oklicana nagla sodba, se dopernašajo roparstva tako pogo-stoma, da je groza.
Iz Sardinije. Iz Turi na se pišejo čudne reči. Kralj sardinski je zvedil, da imajo sv. oče papež že pripravljeno pismo (bulo), s kterim bode kralj, ako ne odstopi od svojega početja, v prepoved (interdikt) djan; prepoved je še veliko nuji ukaz kakor je izobčenje (ekskomunicija), ker v prepoved djanemu vladarju nima noben podložnik več pokoren biti. Ako se to zgodi, je nek kralj sardinski sklenil, se ločiti od katoliške cerkve in prestopiti k protestantiški; ob enem pa bo oklical razglas, naj vse njegovo ljudstva potegne za njim!
358
Iz Francozkega.   Iz Pariza.   Vse govori zdaj od pisma,   ki  ga je  nek cesar  Napoleon kralju sardin-skemu 20. dan p. m. pisal. Ali je popolnoma resnično od konca do kraja, se se za gotovo ne ve; ker pa od nobene etrani se ni bilo rečeno,   da je   le  skovano (jieavtentično), smemo misliti, da je res tako.    Pismo to je  tako važno, da moramo svojim bravcom imenitniše reči iz njega posneti. ^Gospod brat! — tako   se   začenja   Napoleonovo   pismo   — danes Vam moram pisati, da Vam razodeuem dan današnji stan   laskih   zadev  in Vas   opomnim   preteklih   reči,   pa  se tudi z Vami pogovorim, kako se bo treba vprihodnje vesti. Ne smeva   si   zakrivati,   da so   časi resnobni.    Zdaj ni več prevdarjati,   ali sem prav storil ali ne,   da sem mir sklenil v Villafranki;   kar je, je;   vse gre zdaj le za to, da iz te pogodbe  doseževa najbolje  nasledke   za  mir  Italije in cele Evrope.    Res   težavno   nalogo  imava,   ker   včasih je   manj homatij z vojsko kakor z mirom. Treba je bilo, pogodbo za mir tako skleniti,   da se  po najbolji poti samostojnost Laškega ustanovi, Sardinii in drugim laškim narodom njih želje epolnijo, pa vendar ne žalijo sočutja  katoliške in pa pravice vladarjev, za ktere je Evropi mar.   Da se vse to zgodi, je po mojem mnenji to-le treba:  Italija naj bo zvezna der-žava,   v ktero  se   zediuijo   vse   laške   samostojne   dežele; vsaka dežela   naj   dobi  svojo konštitucijo.    Narodnost italijanska terja  edino bandero,   edino colno  in dnarno osnovo. Središče zvezne oblasti naj bo Rim  in zbor naj  se sostavi iz   namestnikov,   ktere   vladarji   volijo,   toda   na   podlagi tistih nasvetov,   ki jih   bojo narodne   zbornice   dale,   da ne bojo tisti   vladarji,   na   ktere sum leti,   da  jih navdaja av-strijanski   duh,   premogočne   v tem   zboru.    S   tem,   da   se svetemu očetu   čast predsedništva   zveznih  dežel izroči, bo katoliška Evropa zadovoljna;   moralna   moč papeževa se bo v celi Italii okrepčala in sveti  oče bo v stanu,   dovoliti tiste poprave   v svojih deželah,   ki jih  ljudstvo   po   pravici želi. Ločitev Lombardije z prevzetim dolgom je že dognana. Avstrijanska vlada se odpove pravici,   vojaško posadko imeti  v Piačenci,   Ferari in Komačii.    Pravice odstavljenih vladarjev se jim priderže, al od druge strani pa se srednji Italii tudi samostojnost zagotovi, ker se nobena ptuja oblast ne sme vtikati v to.    Beneško   bo   čisto laška dežela.   V tem  me   morate  tudi   Vi (kra\j sardiuskij podpirati;   zakaj temu,  v česar sem se zavezal,  se  tudi   v  kongresu ne bom odpovedal.   Parma in Piačenca se zediuite s Sardinijo, in vojvodinja parraiška   naj viaduje Modeno.    Toskani, morebiti nekoliko povekšani,  naj  je vladar nadvojvoda avstri-janski  Ferdinand.    Vsem  deželam  Laškega   naj   se   dodeli zmerna svoboda.    Avstrija naj   se odpove svojim dozdanjim razmeram,  ki so krive vednega nepokojstva, in naj se zaveže,  Benečanom dati konštitucijno osnovo  in   vlado in pa tudi napravo  laške  armade.   Mantova in  Peschiera  morate biti zvezne terdnjavi.  Jez ne bom ničesa zanemaril, kar je treba,   da se doseže ta veliki namen.    Vi (kralj sardiuski) pa si  morete  svesti biti,   da bom pri tem ostal in vseskozi ee poganjal za tisto reč,   za ktero sva  se skupaj bojevala, ako  se  ne   terja  kaj   takega,   kar  se  ne  ujema  s pridom Francozkega".   —   To  pismo   —   pravijo — zapopada  vodila, po kterih se bo francozka vlada ravnala v prihodnjem kongresu, ki ima v Parizu biti. Da je to pismo zlo po-parilo Sardince, je gotovo in se že tudi iz Turina tako sliši; al da tudi avstrijanska vlada ne more biti s takimi dispozicijami zadovoljna, je očitno kot beli dan. Kongres bo tedaj napravil novih homatij na kupe.
— Znani grof Montalembert je pripravil spet neki parižk časnik v zadrego, da ga je vlada posvarila. Pisal je namreč med drugimi spodtikljivimi rečmi v svojem so-stavku tudi to-le: »Francozka vlada je bila, ki je leta 1849 papežu otela svetno oblast; francozka vlada pa je tudi ki jo zdaj leta 1859 spodkopuje".
Iz Afrike. Iz Marokanskega. Da bote špaujska in francozka armada Marokance napadle, je gotovo.    Iz Madrida se sliši,   da je vse vneto za to vojsko in da se stekajo darovi od vseh  strani v pripomoč močni armadi, ki se   ima   8.   dan   t. m.   vzdigniti   nad   Marokance.    Pa  tudi francozka armada bo šla divjake korancat, ker se tema početju   zdaj   tudi  angležka   vlada  več   ne   zoperstavlja, kar jo je francozka vlada zagotovila, da ne išče tam nobenega dobička,  ampak  da  hoče  le pokoriti grozovitost divjakov.    Naj povemo  zdaj   nekoliko  od  Marokancov  in njih dežele. Marokanska dežela obsega v Afriki okoli 14.000 kvadratnih milj   in šteje blizo 9 milijonov ljudi,   ki pa niso en narod, ampak tako razcepljeni v več kolen, da so si le v divjosti in turški veri podobni;   veliko jih je,   ki ne stanujejo   v   hišah,   ampak   v   podzemeljskih   luknjah   in   pod šotori.    Največ je tistega naroda, kteremu je ime M a ur i; Mauri so mešanca iz več narodov,   in Arabci jih tako zaničujejo,   da nočejo nič ž njimi opraviti imeti ter jih pitajo s zabavljico: „da lesica iu gad sta mati in oče njim". Ev-ropejski popotniki,   ki so v teh deželah bili, pravijo, da ni gerjega   in  bolj   zaverženega  ljudstva   ua  svetu  kakor  so Marokanci;  vse hudobije,   vse sirovosti   in  grozovitosti  so jim lastne; divjaki so skozi in skozi. Njih vladar se imenuje sultan, — namestnik Allatov na zemlji. Ti Alla-tovi namestniki so   pa   divji   kakor njih narodi,   kterim gospodujejo.   Bab in otrok pa imajo toliko, da bi človek skor kaj   takega  ne verjel.    Tako je sultan Mulej Ismail — najgrozovitniši med   vsemi — imel blizo 8000   žen  in   825 sinov, 342 pa hčer. Turčija — pravijo —  hira, in Perzija je že blizo pogina; al v primeri  z Maroko  ste pač obe te deržavi še krepke iu častitljive deželi.  —  S to der-haljo,v ki  šteje   kakih 40.000 bojnikov,   se   bojo vojskovali zdaj Spanjci in Francozi.