ETNOGRAFSKI MUZEJI V EVROPI REGIJ.
O IDENTITETI ETNOLOŠKIH MUZEJEV
V SLOVENIJI
Irena Keršič
Tako kot pri drugih evropskih narodih, so bili tudi pri nas pobudniki in prvi
raziskovalci etnoloških tem po večini filologi. Prvi, ki je pri Slovencih prekinil z romantično
smerjo, je bil Matija Murko,^ ki je leta 1886 ob poročilu o praški narodopisru razstavi
objavil tudi Nauke za Slovence, ki jih imamo za prvi slovenski narodopisni program?
Skoraj 100 let mineva od takrat, ko je bila leta 1895 v Pragi velika Narodopisna
razstava Češkoslovanska.' Nekatere države v Evropi so tisti čas že imele samostojne
etnografske muzeje, druge so imele le narodopisne zbirke v okviru kompleksnih muzejev.
Za veliko evropskih držav, zlasti držav srednje Evrope, pa je praška narodopisna razstava
ob koncu 19. stoletja pomenila vzpodbudo in začetek sistematičnega zbiranja tudi
materialnega gradiva za bodoče etnografske muzeje.^ Tako tudi na Slover\skem. Takrat
smo Slovenci dobili konkretno spodbudo za ustanovitev narodopisnega slovenskega
muzeja, »ki bi predstavljal ves naš narod, kakršen je sedaj, in po možnosti tudi kakršen je
bU.«=
Čeprav so se z materialno kulturo ukvarjali že tudi Murkovi predhodniki, lahko
rečemo, da je šele on pri nas začel opozarjati nanjo, predvsem z zornega kota bodočih
narodopisnih razstavriih potreb.^ Vendar je moralo preteči še sedemintrideset let, da smo
leta 1923 Slovenci dobiU samostojiu etnografski muzej, ki je izšel iz Deželnega muzeja za
Kranjsko. V slednjem so sicer že obstajale narodopisne zbirke, ki pa so bile zelo skromne.
Etnografski muzej je še po osamosvojitvi nadaljeval regionalno usmerjenost,
muzejsko delo je bilo še nadalje razširjeno le na del Slovenije, na Kranjsko, po tematski
plati pa so prevladovaU predmeti tekstila oziroma noš in ljudske umetnosti.' Pri
muzejskem zbiranju predmetov je bila v praksi močno prisotna estetska komponenta.
1 Matija Murko je bil slavist in germanist, profesor na univerzi v Gradcu in v Pragi ter raziskovalec
ljudske kulture.
2 Niko Kuret, 75-letnica prvega slovenskega narodopisnega programa. Traditiones 1,1972, str. 19.
3 Matija Murko, Narodopisna razstava češkoslovanska, Letopis Slovenske matice za leto 1896, str. 75-
137.
* Vse do konca 19. stoletja je bilo zbiranje materialne kulture dokaj redko.
5 Matija Murko, Izbrano delo, Ljubljana 1962, str. 220.
6 Slavko Kremenšek, Etnološki razgledi in dileme 1, Ljubljaia 1983, str. 62.
7 Primerjaj: Boris Orel, Etnografski muzej v Ljubljarü, njega delo, problemi in naloge. Slovenski etnograf
I (1948), str. 107.
282
o identiteti etnoloških muzejev v Sloveniji
V prvih desetletjih delovanja etnografskega muzeja so zbirali in razstavljali gradivo
iz kmečkega življenja predindustrijske družbe, ki je bilo pojmovano kot konstanta.
Leta 1944 smo Slovenci dobili prvo etnološko sintezo Narodopisje Slovencev/ ki jo
lahko označimo kot nostalgičen pogled »v vrednote, ki jih ustvarja ljudstvo«'. Vendar ta
sinteza v muzejsko-predstavitvene namene ni bila izrabljena.
Po drugi svetovni vojni je bilo potrebno spremeniti zasnovo predvojnega
narodopisja. Ne smemo prezreti, da je bil družbeni kontekst, v katerem so delovali in se
razvijali etiiografski muzeji (tako osrednji v Ljubljaiu kot tudi ebiografski oddelki v
kompleksnih pokrajinskih muzejih po Sloveniji) takrat neprijateljsko nasb-ojen prav proti
kmetstvu, tistemu socialnemu sloju, katerega je muzejska dejavnost postavljala v središče
svojega interesa. Kmečka kultiira je postala sinonim zastarelosti in nazadnjaštva.
V povojnem obdobju sta bili »etnografija in folklora« definirani kot veda, »ki zbira
in proučuje raznovrstiio gradivo iz slovenskega ljudskega življenja, ... (kot) znanost o
kulturnih tvorbah našega ljudstva in o njih zakonih razvoja.«" Ljudska kultura je bila v
muzeju predstavljena razvojno: od gospodarskih osnov k ostalim oblikam ljudskega
življenja. Prikazane so bile tri skupine:
1. slovenska kmečka hiša, njeno gospodarstvo, gospodinjstvo ter obrt,
2. slovenska ljudska noša,
3. sloveriska ljudska umetnost in običaji."
Etnologija v tem času ni imela prave teoretične osnove; ni imela izdelane ustrezne
metodologije, sredstva so ji bila skopo odmerjena, primanjkovalo je kadrov, prostorsko je
bil muzej zelo omejen, podedovane zbirke so bile pomanjkljive za prikaz ljudske kvilture
celotne Sloveruje.^^ Razstave so odsevale rekonstrukcijo podobe ljudsko kulturnih sestavin.
Povezave med posameznimi sestavinami ni bilo.
Nasploh je bila etnologija takrat proklamirana kot skupek nazadnjaških idej, kot
neustrezen izraz socialistične kulture. Kot v mnogih ideologijah in gibanjih v preteklosti
je bilo tudi v socialistični ideologiji moč zaznati želje, da bi sistem uvedel nove običaje in
svoje nove simbole s tem, da je preziral simbole in običaje predhodnega zgodovinskega
obdobja.^' Tako so bili do nedavnega iz razstav v etnografskem muzeju izločervi predmeti,
ki so bUi poslikani s krščansko motiviko in dolga leta po vojni se v muzeju niso prikazovali
običaji, ki so ožje povezani s cerkvenim koledarjem. Tudi nasploh je bil v družbi v tem
obdobju prisoten odpor proti tiadiciji.
Etnografski muzej se je torej v tem času predstavil javnosti z dediščino, ki je bila na
novo sistematično urejena in delno dopobijena in je delovala oddaljeno in nadčasovno.
Ker pa nekatere kulturne sestavine v posameznih pokrajinah niso bile preučene, je bilo
potrebno zamujeno čimprej nadoknaditi, ker je büa »vas na pragu preobrazbe.«" Potrebno
8 Rajko Ložar, Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944.
5 Primerjaj: Ingrid Slavec, Težnje v povojni slovenski etnologiji, Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih
etnologov in folkloristov 1, Rogaška Slatina 1983, str. 148.
10 Boris Orel, n.d., Slovenski etnograf I, Ljubljana 1948, str. 6.
11 Prav tam, str. 116.
12 Primerjaj; Irena Keršič, Pota in razpotja Slovenskega etnografskega muzeja. Zbornik 1. kongresa
jugoslovanskih etnologov in folkloristov 2, Rogaška Slatina 1983, str. 477-483.
13 Primerjaj: Dunja Rihtman - Augustin, Istinski ili lažni identitet - ponovno o odnosu folklora i
folklorizma. Simboh identiteta (študije, eseji, grada), Zagreb 1991, str. 78-90.
w Boris Orel, n.d.. Slovenski etnograf I, Ljubljana 1948, str. 6.
283
Irena Keršič
je bilo zlasti obdelati do tedaj zanemarjene oblike ljudske kulture - predvsem »pogoje
materialnega življenja, ki določajo fizionomijo družbe, njene ideje, nazore.«^^ Delo
etnografskega muzeja je bilo usmerjeno predvsem v preteklost podeželskega prebivalstva.
V muzeju so v tem času spremenili delovno metodo, začeli so s sistematičnim skupinskim
raziskovanjem in zbiranjem gradiva na terenu.^^ Ugotovitve raziskovanj so objavljali v
lastni, takrat edini strokoviu reviji. Slovenski etnograf.^'
Etnografski muzej je torej samoumevno povzemal vzorce, ki jih je nakazovala že
narodopisna razstava Češkoslovanska koncem 19. stoletja tudi v pojmovanju predmeta
etnologije - ljudske kulture kot inventarja »narodnega zaklada«, dokazov ljudske (kmečke,
podeželske) ustvarjalnosti, izbranih predvsem po njihovi estetski vrednosti. Šlo je torej
predvsem za zbiranje in natančni popis kulturnih sestavin, ki jih je treba iztrgati pozabi
in spreminjanju.^*
Pomanjkanje teoretskega poglabljanja je treba pripisati med drugim tudi dejstvu,
da smo na Slovenskem dobih stolico za etnologijo pri Filozofski fakulteti šele leta 1940 in
daje prva generacija etnologov diplomirala po vojni, tako daje bilo takrat moč pričakovati
večje premike na teoretični osnovi.
Žal slovensko etnično ozemlje ni bUo v celoti sistematično raziskano, kot je bilo
prvotno načrtovano, in vse obširno gradivo ni doživelo interpretacije, ki naj bi terenskemu
delu sledile. Po letu 1963 je bilo v Slovenskem etnografskem muzeju še osem rednih
skupinskih raziskovanj, nato so sledila individualna raziskovanja, ki so povezana z
raziskavami za občasne razstave ali za pripravo razprav za strokovno revijo, ki jo muzej
izdaja.
Po letu 1963 se je pod novim vodstvom uveljavil nov koncept razstavne politike.
Muzej je začel v svojih skronmih prostorih prirejati števUne tematske razstave. Stalne
razstave odslej osrednji etnografski muzej v Sloveniji zaradi pomanjkanja razstavnih
prostorov ni imel več. Občasne razstave so običajno bolj monotematskega značaja, skušajo
pa se kljub vsebinskim omejitvam, nekatere bolj, druge manj, navezovati na celotni način
življenja določenih socialno-profesionabuh skupin, au pa so kompleksnega značaja s
prikazom načina življenja ljudi določenega teritorialnega območja.
Etnologija je v tem času razširila svoje delovanje. Odslej je pojmovana kot
»specializirana disciplina historiografskega značaja, ki se posveča raziskovanju
vsakokratnih, vsakdanjih, običajiiih, tipičnih kulturnih oblik in vsebine vsakdanjega
življenja tistih družbenih slojev in skupin, ki dajejo neki etručiu skupini ali nacionalni
enoti njen specifični značaj.«"
V naslednjih letih je bil izveden tudi bistven premik poudarka z etnoloških
zanimivih sestavin na njihove nosilce oziroma na njihovo razmerje do kulturnih
fenomenov.^" V sedemdesetih letih 20. stoletja se je delokrog muzeja razširil na
15 Prav tam. Str. 7.
16 Do leta 1961 si je sledilo osemnajst raziskovalnih terenskih ekip, ki so tesne muzejske prostore polnile
s terer\skim gradivom.
17 Slovenski etnograf je izhajal od leta 1948 do leta 1990, prej Etnolog (od leta 1926 do leta 1945), od leta
1990 spet Etnolog.
18 Primerjaj: Ingrid Slavec, n.d., str. 151.
19 Slavko Kremenšek, Glasnik Slovenskega etnološkega društva H, 1959 - 60, str. 13.
20 Ta premik je bü opazen predvsem na občasnih razstavah, kot npr. Ljubljana po predzadnji modi.
Slovenski etnografski muzej 1983, Kam so vsi pastirji šliSlovenski etnografski muzej 1990.
284
o identiteti etnoloških mvizejev v Sloveniji
obravnavanje vseh plasti prebivalstva in to v preteklosti in sedanjosti. Socialna opredelitev,
ki je bila pri razstavah prejšnjih obdobij precej ohlapna, je danes jasnejša. V preteklem
obdobju je bilo kmetstvo obravnavano nediferencirano, danes te napake muzej skuša
odpravljati. V novejšem času so predmet obravnave v muzeju tudi druge profesionalne
skupine, npr. žagarski delavci, splavarji, rudarjiz razstavami muzej sega tudi na urbana
področja.^'
Kljub vsemu se je Slovenski etnografski muzej danes znašel v marginalnem
položaju.^ Vzrok za takino stanje je že delno nakazan v pregledu dogajanj v preteklosti.
Drugačen odnos do kmetstva in tradicionalne kulture od tistega, ki ga je kazala stalna
razstava v času med obema vojnama, se namreč ni pokazal niti v povojnem obdobju s
prenovljeno stalno zbirko. Muzej je postajal vedno bolj marginahziran in njegov položaj
v družbi irelevanten. Drugi vzrok za tako stanje je dejstvo, da edini specializirani muzej
za etnologijo v Sloveniji po skoraj sedemdesetih letih svojega delovanja, z izredno bogatimi
zbirkami, ostaja brez stalne razstave - najvažnejše komunikacije s publiko. V novo nastali
državi srednje Evrope, kjer je v zadnjem času veliko govora o identiteti, je torej potrebna
revizija osrednjega etnografskega muzeja in tudi regionalnih oddelkov ter njihovih vsebin.
S kompleksno etnološko muzejsko predstavitvijo slovenske narodne identitete,
regionalno-etničnih identitet in pogledov na sodobni način življenja bi tudi mi lahko
pokazali, kaj smo Slovenci prispevali v evropsko kulturno zakladnico.
Če etnografske muzeje definiramo kot muzeje identitet, potem moramo opozoriti
na razlike v posameznih pojmovanjih le-teh. V današnjem vzpostavljanju (ali vračanju)
nacionalnih identitet, zlasti pri mladih evropskih narodih, ni rtič slabega. Veliko slabša je
folklorizacija identitete ali njeno usihanje."
Različnost identitet je bila po Finkelkrautu^* že od nekdaj simbol Evrope. Obsedenost
z lastno identiteto pa je posamezne narode pripeljala do sovraštva, nacionalne, verske in
kulturne sebičnosti ter samoljubja. Kulturi pa je sovraštvo tuje.
Zlasti etnologi bi morah imeti posluh za razumevanje vseh oblik človeškega
življenja, različnih tradicionalnih tradicij, kultur in celo oblik civilizacije. V Evropi so
narodi, ki svoje identitete še vedno ne morejo uveljavljati.
V območju, ko način življenja izenačuje ljudi, so kulturne identitete, ki jih hranijo,
proučujejo in posredujejo javnosti etnografski muzeji, še kako pomembne, saj je v njih
moč, s katero se lahko branimo proti procesu siromašenja lastne kulture.^'
Naš svet doslej še nikoli med seboj ni bU tako povezan in hkrati tako zelo soodvisen.
NikoK doslej večina prebivalstva ni razpolagala s tolikšno količino informacij o načinu
življenja narodov, družbertih skupin ali posameznikov. Vizija današnjega in prihodnjega
sveta je večja povezanost, večja integracija na vseh ravneh. Predvidena je tudi integracija
naše celine. Zaradi vsega tega je potrebno na novo domisliti vlogo etnografskih mtizejev
v dramatičnem svetu, sedem let pred koncem drugega in na pragu b^tjega tisočletja.
21 Npr. z razstavo Ljubljana po predzadnji modi, Ljubljana 1983.
22 Primerjaj; Ingrid Slavec, n.d.
23 Primerjaj: Jean Marie Domenach, Europe; le défi culturel, Paris 1990.
24 Alain Finkelkraut, znani francoski filozof, esejist in pisatelj, ki se zavzema za priznavanje identitet
mladih evropskih narodov.
25 Irena Keršič, Slovenska hiša. Etnološka identiteta Slovenije, Slovenski svet št. 2, Ljubljana 1991, str. 13.
285