To in ono.
707
Ignacij Maciejowski nastanil v Galiciji, kjer je bil nekaj časa urednik lista „Kraj", osnovanega od Sapiehe zoper „Czas". Ko je pa ta list nehal izhajati, odpotoval je urednik v Francijo in nato na Angleško. Tukaj je jel pisati svoja prva literarna dela, ki so jela izhajati v začetku sedemdesetih let. Bile so to potopisne „Szkice z Anglii", katere je priobčil lvovski „Tydzien" (1. 1882. so izšle v Varšavi v posebni knjigi), kakor tudi komedija „Pojedynek szlachetnych" (Varšava 1876). Gledišče ga je mikalo še pozneje, in napisal je igre: „Zabiegi", „Marszalek powiatowy" ter dramo „MartinLuba". Dokaj bolj pa so se mu posrečile pripovedke in novele, katerih je napisal celo kopico, kakor: „Przyble,dy", „Franek Walczak", „0 šwie,to ziemie/, „Wiejska zalotnica", „Wiosna" in „Dola" ; izmed obširnejših povestij imenujem še naslednje: „Dzielna kobieta", „Uprogu sztuki", „Matka" in „Po nad sily". „Tygodnik il-lustr." oglaša, da hrani še eno njegovo novelo „V lesu", katero v kratkem objavi. I. Maciejowski ni samo zajemal iz naroda snovi za svoja pripovedna dela, marveč jih je tudi pisal za narod, ker je želel, naj bi se razširila med njim v tisočerih izvodih. Torej ni nikako čudo, da je na njegovem grobu v Krakovu dne 25. kimavca nastopil kot govornik celo preprost poljski kmet, proslavljajoč pokojnikove zasluge. S Severom Maciejowskim so Poljaki izgubili enega izmed svojih najživahnejših pripovednikov. Pisatelj teh vrstic je imel priliko ne le prečitati, marveč celo prevesti na slovenski njegovo pripovedko „0 šwie,to ziemie/, kateri še doslej kje drugje ni našel enake. Takšno ljubezen do domače grude, kakršno kaže junak te povesti, moremo najti samo med Poljaki, ki baje na tujem ne morejo v grobu počivati mirno, ako nimajo perišča domače prsti za zglavje. Tako ljubezen do domače zemlje je priporočal Maciejowski med vrstami čitatelju Poljaku, radi česar bi bilo želeti, da se ta povest objavi tudi v slovenski izdaji. Pisatelj imenuje tu domačo grudo (zemljo) naravnost »sveto", in junak njegove povesti se ne sramuje poklekniti in poljubljati to svetinjo. Pisatelj živeč na tujem je sam živo začutil veliko vrednost domačega ognjišča, zato je hotel, da se to ognjišče onim, ki ga imajo, še bolj priljubi. Nič manj zanimiva ni tudi njegova pripovedka „Wiosna" (pomlad), katero sem prečital v češkem prevodu. Tu je vse tako živahno, tako veselo, kakor je mogoče samo med nepopačenimi prostaki v pomladi, med prostaki, ki ne poznajo velikih potreb za življenje, ki so z malim zadovoljni, ter ne hrepene po stvareh, katere jim stavi pred oči hvalisana kultura Bodi blag spomin pisatelju „Severu"!     i-\-a.
Maloruskemu slovstvu delajo v Rusiji velike ovire, ker žele, da bi se maloruski narod čisto združil z Velikorusi. V Lvovu imajo avstrijski Malo-rusi svoje literarno središče .Naukove tovarištvo
im. Ševčenka", katero izdaje „Literaturno -naukovi Vistnik" vsak mesec na dvanajstih polah. Ta list je dobro urejevan leposlovno - znanstven obzornik. Letos je pa ruska vlada prepovedala, da ne sme več čez mejo. Že 1 1876. je neki ukaz zabranjeval inozemske ukrajinsko - ruske knjige in spise razširjati v Rusiji. A ker ni bil zakon, so ga uradniki skoro pozabili, in se le tedaj sklicevali nanj, če so hoteli Malorusom posebno ponagajati. Prepoved njih najboljše revije je Maloruse hudo zadela.
Maloruski slikar Ivan Turš je razstavil v Lvovu kakih trideset novih slik. Prva njegova razstava je bila tam pred poldrugim letom. M. Tru-ševskij v „ Literaturno-naukovem Vistniku" tako-le označuje obe razstavi: »Na prvi razstavi so prevladovali vrtni cvetovi, katerih glavna vrednost je bila v razkošni koloraturi in različnosti okrasov. Na tej drugi razstavi pa srečujemo ta umetniku priljubljeni motiv samo v šestih skicah cvetočega drevja ... Prvo ulogo imajo tu dalekovidi — slike z daljno perspektivo — pokrajine ob Dnipru."
Borba froti analfabetom na Ukrajini. Ker manjka ljudstvu dobrih knjig, ki bi ga vabile k branju, je sklenila zemska vlada v Odesi, da ustanovi knjižnice po vseh bolnicah in ambulatorijih. A to se ni obneslo. Zdaj ustanavlja vlada pri ljudskih šolah poleg knjižnic za mladino tudi knjižnice za odrasle. Da bi se stari analfabeti naučili brati, je ukazala vlada kurze za odrasle, ki so se doslej vpeljali pri osemnajstih šolah.
Novi predsednik severno-ameriških Zveznih dršav Roosevelt. Vsled nesrečne smrti Mac Kinleya izpraznjeno mesto predsednika ameriških Zveznih držav se je izpolnilo še isti dan, ko je Mac Kinley zatisnil oči. Tako namreč določa ustava. Na sedež predsednikov v „beli hiši" v Washingtonu so pozvali dosedanjega podpredsednika Božidarja Roose-velta, in sicer kot šestindvajsetega predsednika Zveznih držav. Porojen je bil dne 27. vinotoka 1858 v Oyster Bay, L. J. V 1. 1875. je vstopil na vseučilišče, kjer je dovršil nauke 1. 1880. Urejeval je list „Advocate". Pozneje je mnogo potoval ter na tem potovanju obiskal tudi Evropo, kjer sije znatno razširil obzorje. Eno leto po dovršenih vseučiliških študijah se je oženil z Alico Lee iz Bostona, hčerjo dokaj premožnih starišev. V vojski s Španci je na-čeloval Roosevelt polku »divjih jezdecev", katere je sam nabral in tudi vzdrževal. Takoj po končani vojski so ga izvolili za guvernerja države novojorške, 1.1900. pa za podpredsednika Združenih držav. Sedaj je Roosevelt pravi predsednik in ostane na tem mestu, ako ga poprej ne dohiti smrt, do 4. sušca 1905. Tedaj ga seve zopet lahko izvolijo za nadaljna štiri leta. — Z nastopom Rooseveltove vlade je napočila Ameriki nova d6ba. Pripomniti treba najprej, da predsednik ameriških Zveznih držav ni predsednik
708
To in ono.
samo po imenu, kakor n. pr. predsednik francoske republike, ki mora tako vladati, kakor hočeta ministrstvo in parlament, marveč on tudi daje direktivo, vlada v istini ter vodi notranjo in zunanjo politiko. In če pride na to mesto mož tako jasnih nazorov in železne odločnosti, je to za Ameriko velikega pomena. Roosevelt je ob svojem nastopu sicer izjavil, da bo sledil v politiki stopinjam svojega prednika, toda že prvi dnevi njegove vlade so pokazali, da bo v marsikaterem vprašanju krenil drugo pot. Mož vojaške narave je brezobziren do skrajnosti in je ravno te dni proglasil, da hoče postopati neodvisno od politiških strank, denarnih mogotcev in celo od klubov in politikov lastne  republikanske
novi predsednik Združenih držav severno-ameriških.
stranke. Roosvelt noče, da bi ga vodili drugi, ampak on hoče voditi druge. V državni službi ameriški hoče zatreti vsako protekcijo; pot navzgor bodi odprta le sposobnim in delavnim močem. Pred vsem pa hoče izvesti Roosevelt dve glavni in težki nalogi. Napovedal je brezobziren boj trustom, kapitalističnim zvezam, ki so bile Mac Kinlevu nekaka telesna straža, in katere so pravzaprav dosedaj odločevale usodo Amerike, obenem pa naznanil, da treba Združenim državam mornarice, ki se bo lahko kosala z vsako evropsko pomorsko silo. Na suhem dosedaj Amerika še ne potrebuje večje armade, ker za domače potrebe zadostujejo sedanje
moči, nasproti zunanjim napadom se pa more braniti le z močno mornarico. Ako pa se izvede ta načrt novega predsednika, dobi Evropa novega konkurenta, ki hoče, da svet čuje i njegov glas. A glas brez sile se dandanes ne upošteva, tega se je naučili nova Amerika od stare Evrope, in po tem se bo ravnala.
Docentke. Dve dami v Curihu sta prosili, da bi smeli predavati na vseučilišču kot docentki. S to prošnjo sta spravili vseučiliški senat v veliko zadrego, ker vseučiliški red pravi, da „se morejo kot docenti pripustiti znanstveno izobraženi možje, kateri" itd. Vseučiliški rektorat se je torej obrnil do šolskega sveta, naj odloči to vprašanje. Ta je pa odločil, da če je že dovoljeno ženskim študirati na vseučilišču, je čisto dosledno, da se jim dovoli tudi poučevati.
Dešela bres tiskanih knjig je Perzija. V Carigradu in Kairi so izvrstne tiskarne, ki izdajajo mnogo časopisov in knjig, a v Perziji imajo dosihdob le litografirane knjige in časnike, katerih je pa zelo malo po številu. V pričetku devetnajstega stoletja se je osnovala v Tavrizu nekaka tiskarna s premičnimi črkami, ki je natiskala nekoliko knjig, toda njeno delovanje je kmalu prenehalo. Perzi tiskanih knjig iz dveh vzrokov ne marajo: Prvič žali ravno-črtnost črk njih umetniški čut; drugič se pri tiskanju izgubi preveč značaj pisma. Perz visoko ceni in spoštuje vrlega krasopisca, a ravno zato ne mara tiskanih knjig. Zalo napisan rokopis dela Perzu pravo naslado, podobno oni, katero začutijo nabira-telji redkih avtografov znamenitih ljudi, ali zbiratelji slik starodavnih slikarjev. Če nima rokopisa, je Perz zadovljen z litografirano knjigo. Mi si težko predstavljamo, koliko pozornost imajo prebivavci na vzhodu do krasopisja; ljudje z višjo izobrazbo se leta in leta uče lepo pisati ter se najrajši zabavajo s tem, da lepo prepisujejo umetna klasična dela. Dokaj znamenitih del doslej še ni litrografiranih ter se nahajajo samo v rokopisu. Mnogi perzijski pisatelji se imajo za svojo popularnost zahvaliti zgolj prizadevanju Indov in Evropejcev. Ondi se dobe še takšni pesniki, katerih pesmi so nalik ustnemu izročilu zelo razširjene med narodom, dasi niso litografirane. V navadni domači knjižnici Perzovi najdemo arabsko kopijo korana, posnetek tega ali onega pesnika, občno zgodovino in slovar. Velike knjižnice so zelo redke. Knjige niso razstavljene po policah, marveč položene druga na drugo, in sicer s hrbtom k steni. Naslov, ako ga knjiga ima, se zapiše na prvo obrezo. Sploh pa ne moremo reči, da je stanje perzijske književnosti cvetoče.