Prav mična, ganljiva in pod oljiva 

POVEST 

?. 1 

~~k ~ 
Pro-loja založnik Matija Gerber, bukvovez . 

Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani . 


Belee k. 

eteklo je blizo tri sto let, kar so po naši mili domovini razprostirali se še š'iro 

, ki in veliki gojzdi, kterih sedaj večidel 

tod že več ne vidimo. Stare mogočne 
drevesa so sčasoma posekali, debla izkoreninili , 
in deželo rodovitno naredili ; kjer so poprej 
hrasti in bukve svoje velikanske verhove i n 
veje divjaškim ramam enako raztegovali, zori 
sedaj rumeno klasje v solnčnem žaru., ali pa 
razprostirajo se zeleni travniki polni cvetic, in 
prijazne vasi sred domačega drevja in prijetni h 
vertov ; kjer poprej ni bilo drugega viditi, ko t 
temna gosta divjota, po kteri so v zaraščeni 
goščavi šibke serne in berzi jeleni divjali, s e 
pasejo zdaj mirne čede kodrastih ovac in dobro rejenih goved . Mnogi kraji gomzijo sedaj 
polno ljudi:, kamor je prej redkokrat kak človek 
stopil. 

Boga moramo hvaliti, da se je vse to tako zgodilo; kajti ti tanini gojzdi skrivali s o 
l 


marsikaj v svoji černi tamoti, kar se je mogl o 

pred čistim svetlim žarkom skrivati. Ne le togotne dereče živali, kakor medvedje in volkovi, imeli so varni kraj zavetja v plašni tej divjoti, ki se ni mogla skoraj pregaziti, temuč tudi hudobni ljudje so tod brez skerbi pregrešn o 
in zaničljivo živeli . Po dnevu so bili v svojem 
skrivališču ; ko je pa tanina noč zemljo pokrila, 
so se plašno in tiho iz skrivališča izplazili , 
da bi počenjali hudobne djanja, s ptujim premoženjem bogateli, kradli, ropali in še cehi 
morili. Hudoben človek, ki je od steze čednosti in pobožnosti odstopil, se odvrača ved 
no bolj in bolj od Boga, greh ga dalje žene , 

da ne more reči : Til naj bo cilj in konec 
vsega hudega, ktero sem do sedaj počenjal . 

V nekem takem gostem in tamnem gojzd u 
bila je nekdaj velika votlina, ktero si je cigan

ska derhal za skrito stanovališče odbrala. Tamnotni gojzd, visoke, sterme, skalovite gore s o 
votlino krog in krog obdajale; steze z navadne 
ceste k tej duplini so bile tako skerbno izvoljene, da jih nihče ni našel, ako jih ni po večkratni navadi ali po skrivnih znamenjih poznal. 
Vhod so verh tega prav skerbno in na tank o 

zakrivali ; čez-nj viseča skala ga je močn o 

zakrivala. Bilje pa tudi tako nizek, da so s e 
cigani vanj in iz njega le plazili . ,Razun tega 

pa so še toliko ternjevega germovja in goščave 
okrog zaplodili, da bi ga ne bilo tudi naj bi


strejše elov'eško oko opazilo, ko bi ga bilo tudi iskalo. Znotraj je bila votlina visoka in prostorna. Ako se je kakih deset stopinj daleč p o 
trebuho v njo plazilo, se je prišlo v širok i n 
mogočen prostor, čigar poveršje je bila že narava obokala ; kviško gledaje se ni vidilo drugega kot gosta, nezmerna talina. 

Iz te votline, s kakimi sto sežnji v obsežji , 
se je dospelo v tesneje in manjše hrame, ki s o 
bili, se razno razvijajo, vedno globokeji. Vratica hramov so se brez posebnega truda zlahkoma 
zapirale z nekoliko . skalami , ki so se s pomočjo 
nekake priprave pri vhodu kot vrata na železnih obesih vertile . Vhod, s takimi skalami zakrit in zapert, je bit tako popolnoma navadni znotranji steni votline enak, da nihče ni utegnil 
misliti še na ktero skrivališče . 

Velika votlina ta bila je navadno cigansko 

prebivališče; hrame pa imeli so za shrambo pokradenih reči in bogatega plena, kakor tud i 
zato, da bi se, — ako bi se le kedaj skrit o 
bivališče te derhali zvedilo, in bi jih, se na d 
njimi po pravici maševati hote, pravica preganjala, da bi se v enakih okoliščinah brezskerbn o 
v te hrame poskrili. 

Razun tega bila je duplina suha in tudi v 
naj hujši zimi mraza obvarovana, ker se je 
nizki vhod dal v malo trenutkih z listjem in s 
senom zadelati . Zalostno je pa bilo, ker ni beli dan nikdar v votlino posvetil; še nikoli ni 


solnčni žar neznanske tod noč xn dan ob ene m 
vladajoce teinote obsijal, 

Nekega dne, bilo je v poznem poletju, s e 
zbere skoraj vsa ciganska derhal v votlini ; zu

naj pritiska strašno huda, zadušljiva vročina ; 
močni solčni žarki prederi celi gojzdno senco , 
ktero košata zelenjad obraščenih drevesnih verhov zoper bliščeče kot živa žerjavica pripekajoče solnce le slabo brani ; krog in krog vladuje mirna tihota. Prijetno prepevaje ptica ne 
skakljá po vejah ; zverina leži vročine težko 

sopijoča mirno v naj gosteji senci v germovji ; 
še tihi veterc med vejami in drevesnimi verhovi 
ne šumlja ; perje visi skoraj vsahnjeno hrepene 

če po okrepčanji ; celi pisane gojzdne cvetice 
se pobešajo, in metulji ne fer.frajo s cvetja na 
cvetje. 

Kakor je zunaj v prosti naravi vedno tiheje, je v votlini vedno .glasneje, ktero terdne 

skalnate stene hude vročine branijo . Cigani 
ležijo leni in zanikerni na tleh, možaki, ženske , 
otroci, razstreseni sem ter tje, ter pojó z novkretnico glasom divje in malovredne pesmi, čigar glas se poredkoma od stermega, skalnateg a 
zidovja odmeva. V sredi gorijo namesto svetil 
smolnati panj ači , razsvetovaje po malem z rtidečim, švigajočim plamenom temoto, ki veli k 
prostor votline pokriva. Erjavi, kosmati mošk i 
obrazi bledo razsvitljeni, njih tamne bliskajoč e 
oči, obračaje se enako svetlim iskram, grozo . 


vita divjost in sirovost, razodevaje se po pijanosti in v drugih pregrehah ; z eno besedo : vse 
je prestrašno, — sleherni mora nad tem pogledo m 
groze in gnjusobe trepetati. Ti moški pa in 
ženske bili so takega malopridnega življenja že 
od mladih nog vajeni ; vse dobro in žlahno, kte

ro je Bog v človeško serce zasadil, je že zdavnaj Ijuljka pregreh zaterla in zadušila. Več ne 
čutijo svojega sirovega vedenja, — marveč pojó , 
vriskajo , ukajo , se na glas deró , preobilno ser

kljaje močno pijačo, ktero jim stara ženka, de 
lavno v votlini sem pa tje gredé, v vedno izno

va natočenem lesenem kozarcu podaja. 

Le neki deček sedi sam, ločen od drugi h 
skoro da ne divjakov, blizo plamenečega ognja , 
ki v daljnem kotu votline gori. Kakor je znati , 
se noče z divjini vedenjem drugih pečati, teranč gleda v tihe misli utopljen debelo v svitl e 
iskre, ki, v enomer zdaj pojemaje zdaj se kviško dvigaje, tamno skalovje razsvetljujejo. Zunanja podoba kakih 9 ali 10 let starega dečka 
se prečudovito razločuje od drugih čveterih ali 
peterih ciganskih otrok v votlini ; lasje mu ne visij o 
zrneršeni, zapreéeni čez čelo in vrat, marve č 
se mu gladko svetijo, kodrasto se zavijaje kro g 
nježnega obličja brez znamnja tanine, umazan e 
erjavosti , ktera bi mu kožo kot sicer vsem ciganom oskrunila ; na bledih licih ni mu pa tudi 
rudečice spoznati ; na obrazu se bere tiho mu 


terpljenje, nič manj tudi v višnjevih očeh, 
lo pa zatamnelo v ogenj gledajočih. 

Ko tukaj sedi, se mu tiho ciganska deklina približa, ki je dosedaj blizo njega na 
golih tleh,na pogernj eni volnati odeji spala. Plašno 

in skerbno se ozre na derhal hrumečih, vpijočih možakov, in čutivša, da ne utegnejo zavoljo prevelikega veselja na kaj drugega paziti , 
poterka dečku. lahno na ramo, ko se mu je bila tiho bližeje splazila. 

„Beléek, kaj si tako žalosten? — ga tiho vpraša , ko se nekoliko vplašen ozre hi j o 
osupnjeno pogleda, — „ali so te Le zopet zmerjali in,tepli ? 

Zalostno se ji deček nasmeja, svojo kodrasto glavico pomajaje . „,,0 ne”" — enako tiho in previdno odgovori „ »niso me. Veseli 
so in pijejo; po takem ne pazijo na me.” 

„Toraj se hočem tir v senco k tebi usesti, 
in kaj s tabo kramljati” — reče deklina, blizo toliko stara kakor on, pa veliko čverstejš a 
in močnejša, kot deček — »nikar ne glej nanje 
tako plašno, saj me ne vidijo, ako se za tab o 
usedem." 

„,,Oh ! ne bojim se udarcov, če rni le hočeš pripovedovati, kakšna je zemlja, kako solnc e 
sije, nikdar ga še nisem vidil”" — odgovori 
deček — „,,kaj rad bi kdaj po dnevu iz votline 
šel ker mislim, da mora neznano lepo zunaj 
biti.”" 


g 

',To se vé, da je prijetno" — reče mala — » posebno, ko se iz gojzda pride, in se s 
kakšne gore na široko ravnoto gleda. Vse j e 
pisano in prijazno, vidijo se zelene drevesa i n 
silo veliko cvetic, lesketaje se po žarnem solncu. Gotovo res ; pač bi ti , ubogi Belček, želela, }da bi smel vse to kedaj pogledati. Pa 
saj veš, da ne more biti ." 

„,,Zakaj ne?” — žalostni Belček vpraša „,,sicer smete vsi ven hoditi? Jaz sam 
moram dan za dnevom v votlini biti, in le p o 
noči, ko gremo zlata, srebra in jedovja iskat , 
sinem z vami iti .” 

» Lej, Belček, to je zato, ker nisi naše rodovine , in imaš kaj lepe višnjeve oči, ki mi jako 
dopadajo. Vedno' mislim, da v nje gledaje male nebesa vidim, in zarad tega si mi močn o 
ljub ; pa tudi, ker me ne dražiš , ne zmerjaš i n 
ne tepeš, kot sicer name silo jezni dečki ." 

Belček gleda zopet žalostno v plamen . 

Moje od — zdihne tiho, v resnici žal o 
vaje — „,,te mi branijo zemljo viditi, ko 
po tvoji izreki prelepo solnce svetlo sije. Oj , 

da bi bile pač raje moje oči černe enako 
tvojim !” " 

',Pa potem hi bil mi veliko manj všeč, ko t 
zdaj, Belček!" — povzame dekle besedo --
„in kdo bi se s tabo igral, ako ne jaz? Nikar 
ne zaničuj svojih oči, boš že v poznejem času ž 
njimi še svet vidi! . to so mi stara mati povedali ." 


„ "Oj ako bi jih ti vsaj enkrat k temu 
pregovorila, da bi me v gojzd pustili, samo v 
gojzd, le za trenutek, ne na gore ali cehi kam 
dalje, kamor gotovo ne smem iti ; le solnee bi 
kedaj rad vidil!” " 

„Ne, to ne more biti , stara mati tega n e 

storijo” — reče Cernela „ali si ne razspetiš , da bi me tepli , kakor prejšno noč, ko sem 
se s tabo izplaziti htela, pa zasačena bila, i n 
so bili tebe zvezali ; kaj še le, ko bi erjavi ,,Erih 
zvedil oj , umoril bi naji! ” 

Nejevoljno z glavo pomajaje, zakriči Bel-

ček : „,,Po takem bi mi ne bila vsaj kar nič o 
solncu pripovedovala, da bi me ne bilo mikalo . 

Pa zdaj — zdaj kar v enomer mislim na zunanjo 
lepoto, in da mi ni dano, jo kdaj viditi.”" 

Cernela hoče ravno dečka tolažiti, kar zasliši nenadoma dereči in hripavi glas , ciganske 
matere terdo pri sebi . Boječnost pred nj o 
zaduši njunine besede ; kot bi mignil pobegne Cernela na svoje revno prejšno ležišče. 
Ali, že jo stara zapazi, ji s `perstom žugaje, i n 
spremenivša gerbasti erjavL obraz, se ji grozo 
vito zareži : 

» Cernela, Cernela ali si zopet z Belčko m 
šeptala! Glej , da ne zapazi erjavi Erih, ki je hu d 
že razun tega na te in na dečka ničvrednega . 
Pa le tiho, danes te ne izdam, in Belčka zope t 
odvežem, ako obljubi, se več ne iz duplin e 
skrivaj izplaziti . — AH obljubis Belček?" 


Belček prikima, in Čemela se zopet približa: „,,Belček ni malopriden, stara mati,” in 
prime suho roko stare, ki je danes kaj dobr e 
volje viditi. »"Le odvežite bedaka"" — reče 
na «je — „,,sedaj se ne bo gotovo odtegnil ; 
močno se mi je smilil, ko ga je erjavi Erih tepel in za noge terdo zvezal, da se ni moge l 
cel čas trikrat prestopiti. Bil je pa čisto nedolžen,-jaz le sem ga bila nagovorila z mano 
iti, hoteča mu jasno nebo , solnce in zelene drevesa pokazati, ker bi jih revče kedaj kaj rad 
vidil. — Ali kaj velja, stara mamica, vi ga,boste 
enkrat sabo vzeli , danes ali jutri, ali pa pojutrišnem, ko drugih tukaj ne bo .” 

mala ti priliznjenka!" — zakrič i 
tiho stara, da bi ne izdala ljube male — »Belček ne sme po nikakor iz dupline! " 

„ »Potem pa vsaj povejte, zakaj ne ? 
„Aj! zoperno dekle, skoraj bi slep z rokami zagrabil” — odverne stara — „ako bi ga 

ven pustili, [bi htel večkrat iti, in potem bi se 
utegnilo primeriti, kar se prevečkrat zgodi, i n 
izmed nas bi bili mi vsi zgubljeni . To pač spretimeš, da mu jasnih oči ne moremo počerniti , 
dasi ume= obraz in svitle lase pobojariti! Ni 
kakor, Belček ne sme iz votline, razun ko b i 
mi kdaj v kak drugi kraj šli, in:to, mislim, ima 
dobre pota!” 

„,,Pa zakaj ga potem zmirom po noči sa-
bo jemljete?” 


Ker so po noči vse krave mavre, neumnica !" — jo zaverne stara — „mora pa tudi pr i 
rokodelstvu vsaj pomagati, da svoj vsakdanj i 
kruh zasluži . Nocojšno noč mora tudi zope t 
zraven biti, — veljá bogat plen ; in če se čversto 
vede — kdo ve, kaj se še nakloni! ” 

„Oj, kar nič rad ne grem!” — zdihne de

ček „ubogi ljudje se mi vedno smilijo, k o 
jih se iz spanja prebudivše zvežemo, še cel ó 
pretepamo, ako vpijejo in stokajo, da jim mi 
vse njihovo premoženje vzamemo .” 

„Molči, Beleek, molči!” — stara dečk u 
prestriže besedo, ter mu s svojo suho kosten o 
roko usta zatisne — "vzamemo samo naše i n 
česar nam neumni ljudje tod zunaj prostovoljn o 
poverniti nočejo, ako boš še kdaj nad tem godernjai, te bo erjavi Erih zopet v grozovit o 
jamo zaperl ! " 

Pri tej zažugi deček še bolj obledi ter s e 
trese groze in trepeta . „Ne, ne, nikdar več ne 
bom kterega človeka obžaloval” — reče s po l 
zadušenim, trepetajočim glasom . „V grozoviti 
jami je strašno.” 

Ali si bil vže notri!" — vpraša mala 

Cernela, pogledaje plašno pa radovedno dečka 

— „,,nikdar mi nisi o tem pravil .” 
„Zato ne, ker se zmirom v spominu teg a 

tresem” — odgovori deček — ,,res da, erjav i 
Erih me je enkrat noter zaperl zavoljo upora , 
in ker sem ga, ko me je hudo pretepal, v roko 


vgriznil. Oh, tiu je bilo grozovitno, in le ču 
dim se, da nisem strahu tod utnerl! " 

, pripoveduj mi to !"" — prosi Cernela . 
»Glej , grozovita jama je tukaj prav zadej , 

spustijo me po vervi navzdol, ker se drugač e 
vanjo ne more ; globoko, globoko se spušča , 
dokler se v posled verv ne strese. Sedaj se 

čutijo zopet tla pod nogami, kajti viditi ni mo 

goče zavoljo borne tamote, ki je še tamnej a 
kakor til v votlini, ko vsi smolnati panjaei ugasni 
jo. Ko do tal dospem, potegne erjavi Erik, ki 
meje navzdol spustil , verv zopet k sebi, pustivš'i me čisto samega. To bilo je vže dovelj 
strašno ; bilo mi je pri sercu, kot bi v grob u 
ležal brez upa, se kdaj nazaj verniti ; pa še 
hujše me je čakalo. Tipaje okrog po stenah 
iščem prostora, da bi na suhem sedel, kajt i 
zavoljo moeirnih in ilovnih tal se mi do členo v 
je uderlo. Ko tako tipam, tipam, se na enkrat 
nad neko rečjo spodtaknem in &Lijem, kako s e 
dalje vali in s pokom od sten odleti. `Se pripognem in šlatam z rokami okrog, kar zašlatam 
ter.d.o kroglo vso mokrotno in trohljivo, in tipaje jo, zapazim na krat, da imam mertvaško če 
pinjo v roki. Zdajci zavpijem na ves glas, daleč jo veržem od sebe ter se zgrudim na tla n e 
vede, kaj se je potem godilo. Ko se zopet zavem , 
se v kotev stisnem, ter se ne ganem od tod, vedn o 
misleč, da, sedaj , sedaj utegnem na čepinjo aleteti. Groza me je bila taka, da nis'

tm v sta


14


nu dopovedati. Glasno jamem jokati in prosim 
klicaje erjavega Eriha, da bi me zopet gori po

tegnil, obljubivši mu, nikdar več togoten i n 
uporen biti. Pa erjavega Eriha ni, in moje 
stokanje in vpitje se neuslišano razlega. Strahú 
padem zopet v omedlevice pa dolgo ne terpi ; 
zbudi me huda bolečina na nogi . Čutivši, da 
nekaj močno na nji visi , jo urno umaknem ; ko 
pa tje pošlatam, primem neko žival. Z grozo 
jo odtergam in proti steni zadegam, da glasn o 
zacvili. Kmali spoznam mnogoterost podgan v 
jami grozoviti. Neizrečeno se mi je jelo gnjusiti in 

studiti; lezle so po meni, in če sem jih prijeti in od

gnati htel, so me groze in bolečine glasno vpijoče 
ga grizle. Oj, bilo je grozovitno, čuda, da se m 
preživel! Koliko časa sem bil v grozoviti jami , 
ne vem, erjavi Erih mi je sicer djal, le dve ali 
tri ure, pa ne verjamem, kajti zdi se mi ž e 
eno ali dve leti tega. Ko mi verv pomoli , se 
je z zobmi in z rokami terdo' prirnem, ter me 
gori potegne. Odsihdob sem vedno storil, ka r 
je od mene zahteval raje bi umeri, kot še kdaj 
v grozovito jamo šel." 

Mali Cerneli so solze oči zalile, ko j e 
Belček nehal pripovedovati . Mati ciganska pa 
se je režala na ves obraz, rekši : ,,Glej Beléek 
to je pametno, da hočeš zmiraj lepo ubogati. 
Ubogaj tudi nocoj, in boljše se ti bo godilo , 
kakor do zdaj . — Ali slišiš ? 


a 

Prejden je deček utegnil odgovoriti, zau 
pije terd in divji glas iz srede pijančevajoči h 
ciganov : „Hej, stara coperniea, kaj ,se tak o 
dolgo s fantičem pogovarjaš? Prinesi še en 
bokal svoje pijače ; potem. pa vse pripravljeno! Večer se približuje , in čas bo, da se na 
noge spravilno.” 

Med tem, ko se je bila mati ciganska 'nudila, 
da bi bila stregla povelju erjavega Eriha, gospodarja temotnega kraljestva tega, zašepta Cernela Belčku nekaj tolažljivih besedi ter se, stisnivša nlu roko, nazaj k svoji postelji natihoma 
splazi. Zalostno in pobito gleda Belček v ogenj , 
ki, le še slabo plameni, ter se zopet v tiho 
modrovanje vtopi, iz česar ga še le stara ciganska mati zbudi. 

', Noč je tukaj" reče — "kje imaš noge„ da jih odvežem?" Ko bi trenil Belček uboga in ko se svojih zvez znebi, mu potegn e 
stara z mokro gobo po obrazu in laseh, ki so 
se naenkrat popolnoma spremenili ; do zdaj okroglo ,zaviti , so postali tamni raztegnjeni in vzdol 
moleči, nježno beli obraz je obdajala erjava kožica, da je bil deček sicer ciganski m 
otrokom skoraj popolnoma enak ; ko bi bistrih , 
višnjevih oči ne imel, bi se ne bil mogel o d 
drugih razločiti. 


Roparska' tropa gre na plen . 

„Pripravljeno ? — gromi glas erjavega 
Edita po jami. 
pripravljeno!” odgovori stara 
ciganka . 
',Tedaj na noge !" veli divji zapovedni k 

„Belček sem k meni, in ne od mene, ali p a 
boš stanoval zopet v grozoviti jami!” 

Ubogi deček hiti trepetaje k ojstremu i n 
mračnemu zapovedniku, ki , popri jemš'i ga za 
ramo i njim proti izhodu jame koraka. Stara 
ciganka za njima Šarita ter poglavarju na uho 
šepta rekoč : „Ne ravnaj prehudo z dečkom , 
zdaj je dober in ubogljiv! ” 

',To se bo v ti noči pokazalo", — erjavi 
Erih kratko in merzlo odgovori — „ako se ve 
de' dobro, se mu ho vprihodnjié boljše godilo , 
in ga ne boin vsaki dan tepel. — Ali slišiš deček? Belček prikima ter se plašno na velikanskega cigana ozre, ki ima nekošno veselj e 
nad dečkovim strahom . 

,7No tedaj, naprej, naprej! nimamo časa , 
da bi ga tratili ; noči so kratke! ” 

Cigani — utegnilo jih je razun poglavarj a 
še kakih 14 ali 15 biti — se po dolgem na tla 
vležejo , in zaporedoma iz votline plazijo. Potem pride Belček in za tem erjavi Erih, ki svojo 


jo mogočno postavo skozi tesno in nizko vozin o 
splazi. Nihče v duplini ne ostane, razun stare 
ciganke, žensk in otrok, še premladih, svoj e 
očete in brate pri nočnih roparijah spremljevati. 
Kakor hitro so cigani na prostem, denejo Beleku ruto čez obraz ; naj močnejši izmed njih g a 
pa zadene na rame . Roparji niso, da si je ravno noč tanina bila, kake previdnosti zamudili , 
dečku pota k svojemu bivališču , skriti, bojé se, 
da bi kdaj ušel ter jih izdal. Se le ko v terdem molčanji dalje gredé čez kake pol ure na 
konec gojzda dospejo, postavijo dečka zope t 
na tla, mu razgernivši ruto z obraza . 

zdaj" — reče erjavi Erih k svojim 
tovarš'em obernivši se — „zdaj vam hočem povedati, za koliko gre, Veliko utegnemo vloviti ; 
to pa speljati, velja serčnost in sklep. Ali ste 
pripravljeni za mano slediti in vsako povelj e 
moje na tanko slušati?” 

Navdušeni naznanijo cigani svoj občni sklep . 

„Slušajte me toraj” — govori dalje erjavi Eri h 

— »včeraj sem po dolgem izpraševanji in prašanji zvedil, kje da ima bogati grof rozenboršli svoje neizmerne zaklade shranjene. Do njegovega gradú imamo uro hodá, in ako ste sereni ,' junaški možje, je uro pozneje v naši roci ." 
„,,To je težko in nevarno delo”" — nekd o 
naj starejših ciganov premišljivo zaverne 
,,,,grof je bogat, to je res, pa tudi mogo'en in 

močán, in gorje nam če svoje posle razpošlj e 

Got3p. pota, 2 


18 

za nami sledit. Ako mu je v resnici to mar , 

bo še nazadnje naše varno skrivališče izvoha l 
in se nad nami brez razločka in milosti maščeval." 

„To je, če nas bo najdil” erjavi Erih 
posmehljivo zakriči. »Misliš li, da ostanemo š e 
v naši votlini , ako nam rop spodleti ? Svet j e 
velik, in če imamo grofove zaklade, naprej še 
v tej noči, kakor daleč nas noge nesejo . Pri 
delitvi plena dobi vsak dovelj, da lahko vprihodnje tatvino in ropanje na kljuko obesi, č e 
ga več ne veseli naše dobičljivo rokodelstvo ." 

„,,Ce nam pa rop po sreči ne izide?” 
praša popre sni cigan. 

„Po tein se nam tudi ni kaj treba bati gro

fovega maščevanja,” — odgovori erjavi Eri k 

»pa vsaj me poznate! Meni je še vse p o 

sreči išlo, in povem vam, da sem porok za nastopik. Kogar tedaj ne veseli z nami iti, naj 
se verne, pa tudi naj nikar ne misli na kak 
del nocojšnega ropa , kajti kdor truda in nevarnosti ne deli, se ne sme tudi kaj dobitve nadjati." 

Lakomnost je bila slehernega večja kako r 
strah pred nevarnostjo, ktero so imeli prestati. 
Stari cigan umolkne molčanje njegovo dosti je 
razločno dokazavalo serčnost, se djansko sklenjenega ropa vdeležiti. Drugi možje so glasn o 
ukali svojemu načelniku, uravnavšemu nemudoma potrebne priprave, ktere bi gotovost pregrešnega načerta pospešile. 


19 

',Naprej tedaj" — zapové — „vi dva gre 
sta po bližnji poti pred nami, da pogledata, ako 
je vse pri miru, podbrusita noge, da vaji tj e 

pridši na določeni postaji dobimo . Ostali gremo 
natihoma pa hitro skozi gojzd, ki se, kakor 
znano, terdo do grajskega zidu vleče. Bodita 
previdna in pazljiva. Hodita!” 

Ta dva cigana za ogleduha odločena hitita , 
jo urno kakor blisk, pa skoraj nešumljivo v te-
moti naprej mahaje, po ravnem . Drugi, erjavi 
Erih naj pervi, se v gojzd podajo ter korakaj o 
molčajeskozi černo tamoto. Migljajoče zvezde 
skoz gosto perje in veje le sem ter tje po malem svetijo. Delček mora vedno terdo pri poglavarji biti. Pusta, hrapova in nenadelana pot , 
po kteri možje stopajo , je ubogega dečka hud o 
utrudila. Ker je bil celó malo hoje vajen, s e 
korali upehanega čuti toda poglavarjeve terd e 
besede in trepet pred hudim ravnanjem ga spodbadata, svoje moči kar naj bolj napenjati, T o 
se vé, da se večkrat nad gerbastimi drevesnimi 
koreninami spodtakne in na spolski trati zderčne . 
Pa vselej se vzdigne, dokler se ne jainejo stolpovi velikega grada mogočno iz ponočne tamote bliščeti. Poglavar se ustavi, in kutah' pride-
ta rta znano znamenje naprej poslana ogleduh a 
k njemu. *) 

*) Opomniti moramo, da so zlasti v prejé'nih časih 
imeli nekteri gradovi, kakor tudi ta, o kterem bomo govorili, široke in globoke prekope ali jarke krog in krog sebe ; 

2* 


20 

',Vse tiho?" praša erjavi trih s tihim 
glasom. — „,,Kar glasu ni bilo slišati na dolg o 
in široko” — nekdo izmed ogleduhov odgovori 

neki pes je renčal in lajal, ko sva me'no šla; toda 'Butast je na vse čase. Vergla 
sva mu tje košček strupenega mesa, da ga j e 
požerl. Nikoli več ne bo lajal." 

»Prav tako ;" — ju pohvali poglavar — 
»sedaj gremo brez ovir na delo. Varujte se , 

kaj zaropotati edino to je, česar se imamo bati, in po čemur nam načert spodleteti utegne . 
Belček stopi bližeje ! " 

Deček pride urno k poglavarju. 

Poslušaj , Belček," — mu reče — ,,sedajmoraš v prekop iti. Tu notri greš prav tiho 
ravno pod vratenim mostom do unkraj zidú , 
kjer najdeš prislonjeno ranto ; preteklo noč se m 
jo sam tje postavil. Po nji plezaš kakor mo

na krajih so stermo navzdol obzidani bili (in nekteri z vodo 

napolnjeni), da nihče ni mogel skrivaj kod v grad priti, razun po mostu na vratenih, čigar naprava imela razne j e 
razlike in oblike. Za našo povest si mislimo na notranji 
strani prekopa dva lesena ali zidana stebra kake 3 sežnj e 
vsaksebi, visokejéa mnogo memo prekopa. Na verhu vsakega stebra je počez na vratenih močno bruno vdelano, ktero ima na vsakem koncu navadoma močno verigo uterjeno . 
Na tej verigi je na zunanjem koncu bruna majhen mos t 
terdo privezan ; na notranjem koncu bruna se pa dá z 
verigo ta konec bruna po umetni napravi kviéko potegniti in 
zdol spustiti. Ko se most kviško potegne, ne more nihč e 
noter , ker most v zraku visi , kar se zlasti po noči zgodi ; 
po spušenem se pa ravno tako lahko v grad gre, kakor p o 
navadnem mostu . — Grajšinski verti ali gaji bili so navad 
no ločeni od grada — na planem. 


goče tiho navzgor in privežeš na steber pri 
mostu vervasto gred, ktero ti boin v prekop z a 
tabo podal. Varuj se, Belček kaj zaropotati. Ako vse pridno in dobro izpelješ> , ti bo 

prihodnjič dobro in boš prost, če ne boš pri 
nas dalje ostati hotel . Ako pa v gradu spijoč e 
s kakim ropotom izbudiš (tukaj postane ,poglavarjevi glas strašen in žugajoč), priseže m 
ti pri kosteh svojih očetov, gmerješ tam zdolej 
v grozoviti jami naj grozovitnejše smerti, ki j e 
mogoča, lakote. Vari se tedaj, moje oči pazijo na vsako tvoje gibanje, ušesa moje slišij o 
še tako tiho šumenje. Sedaj na delo!" 

S tihim, trepetajočim glasom Belček ob 
ljubi, se kar naj bolj mogoče verlo obnašati , 
ter si pomaga vere, na kteri ga imajo v globoki prekop spustiti, sam okoli života pritvesti . 
Med tein se stari cigan poglavarju približa, mu 
na tihem nekaj besedi na ušesa šeptaje. 

»Ne, ne" — mu erjavi Erih odgovori' — 

» deček nas ne bo izdal, kajti on me pozna." 

„,,In vendar bi rajše jaz sam tje šel, i n 
vervasto gred privezal” — stari skerbno od 
govori L „,,čeravno ima deček tudi naj boljšo 
voljo, utegne kaj lahko neprevidnost nam ve s 
načert za vselej podreti.” 

Ne more biti, deček mora tje iti‘‘ — odgovori erjavi Erih — ,,ranta na uni strani j e 
veliko pretenka, da bi bila zmožna moža deržati ; oko Belčkovo je tudi že tamote vajeno, 


ker vi&po noči kakor mačka. Ali misliš, jaz 

ga bil brez .vzroka zmiraj v temni votlini 
imel? Le tiho , bodi, brez- pomoči njegove ni č 
ne opravimo. " 

Kakor se sme misliti, ni Belček nič teg a 
govora slišal. Terdo pri prekopu stoji , čigar 
stene so storimo sozidane, tiho in žalostno pre d 
se gledaje. Pred nevarnostjo, v ktero se im a 
podati, ne občuti strahu, kajti še k težjim nevarnostim so ga vže večkrat posilili ; ampak 
misli le na strahovite reči v grozoviti jami ; 
strašna obide ga težava pomislivšega, da bi 
mogoča neugodnost njegova roparske načerte 
tudi zoper njegovo voljo razdreti utegnila. Ubogi deček je bil še premalo zbrihtan, da bi s i 
bil serčni načert izmislil, roparje izdati in se s 
tem iz njihovih rok rešiti ; in vendar bi se bil o 
to kaj lahko izpeljalo . Nič drugega bi ne bil o 
treba, kakor po poglavarjevemu ukazu se toliko časa ravnati, da bi bil do unkraj prekop a 
dospel, kamor mu nihče ciganov slediti ni mogel. Naj bi bil potem spijoée iz spanja poklical, ki bi bili ne le samo cigane odpodili, ampak ,tudi gotovo ubogega dečka v svojo skerb 
vzeli iz prijaznosti . Belček pa, kakor smo djali, ni kaj takega celo mislil, le težave občuti 
pred kaznimi erjavega Eriha, kogar privihana 
grozovitost in merzlo ravnanje ga toliko vpla

ita, da je v vednem strahu in trepetu . 
»Zdaj delaj naprej, Belček !" — veli po


23


glavar, ko k fantiču pristopi verv poprijevši , 
na kteri ga ima v prekop spustiti »bodi brez 
skerbi, deček! verv je terdna, jaz sam sem j o 
odbral, ne utergala bi se, ako bi jih tudi deset 
tacih dečkov, kakor si ti , na nji viselo ." 

Belček, pomagavši vic večkrat pri enaki h 
priložnostih, poklekne na kraj prekopa, deržaj e 
se z rokami na verhnih močnih štirivoglatih 
kamnih, ter se dá počasi po zidu navzdo l 
spuščati. 

Zdaj"" — zašepta Belček . 

Poglavar jame verv spuščati, in Belček s e 
potnika v globočino. „,,Ko bi se le verv utergala” — si misli, med nebom in zemljo viseč 

v prekop padel, bi bil mrtev in nihč e 
bi me več n*e pretepal in zaničeval ali v grozovito jamo zapiral ." 

Pa verv bila je dobro odbrana in teža u-: 

bogega dečka premajhna, da bi verv pretergala. 
Srečno dospe v globočino prekopa ; noben ropo t 
nočne tihote ne moti razen nekaj apnenih udrobkov, ki so v prekop leteli, ko jih je deček 
se po steni dričaje, od nje odrušil. Sumenje 
bilo je le majhno, pa vendar je klel erjav i 
Erih na tihem togotno, gledaje pazljivo popre k 
na grad , če se je morda kdo tam prebudil i n 
jih zapazil. Pa vse je tiho in mirno , kar nič 
se ne gane v neizmerno prostornih grajskih 
poslopjih ; dozdeva se mu, da stanovnike te 
kakor čuvaja grajskega preterdo spanje obdaja. 


24 

Poglavarjeva togota se vleže ; pripogne 

se čez zid v globočino prekopa prašaje : „Si 
pripravljen Belček ?” 

„,,Sem že! le napotite mi zdaj vervasto 
gred”" — odgovori deček. „Poterpi, jo koj 
dobiš” — šepta poglavar potegnivši k sebi verv, 
na kteri je bil dečka v jarek spustil . Ročno 
priveže gred na verv . 

»Sedaj pazi Belček! na gred" — ga o 

pomni erjavi Erih »odveži jo 7 da na tla ne 
pade, potem pa urno na delo." 

Da si ravno se zgoraj v gosti tamoti, ki 
pokriva zemljo , ne more viditi, kaj se spodaj 
v globokem prekopu godi, poglavar koj zapazi , 

da se obnaša Belček po njegovem povelju. Deček gred odveže, si jo krog vrata ovije ter z 
lahko nogo prav tiho k unkrajnemu zidu lazi. 
Jako dobro mu služi sedaj dolgo časa vajen a 
zmožnost v talilnem viditi, da si zvezde l e 
mračno in slabo nočno temoto razsvetljujejo , 
opazi vsak napotni zaderžek ; skerbno se umakne vsaki suhi vejici, ki se mu utegne pod no-
go zlomiti. Noben suh peresček mu ne zašum i 
pod nogo. Tje pridši koj opazi na zidu slonečo ranto ter jame po nji kakor veverica plezati ; 
kajti umetnosti take je dobro razumel, ker se 
jih je mogel doma v grozoviti duplini pridno 
vaditi. Slaba ranta se mu šibi in poka pod težo. Ali to dečka ne vstraši . Toliko časa plez a 
v višavo, dokler z rokami bruna kviško poteg


25 

njenega mostu ne doseže ; zagrabi se zanj-ga, 

se ga močno derž'i , ter se po mačje na kraj 
prekopa požene. Sedaj je bil naj težji del tega opravila dokončal ; ročno priveže vervast o 
gred k mostu ko povelju erjavega Eriha ; tiho 
jo potem razvije, ter jo silno previdno da z 
verha v jarek derčati. Kakor hitro zapazi, da 
je drugi konec tla dosegel, zleze po nji v jarek, ter poprek prekopa zopet na to stran hiti 
in poglavarju z tihim glasom naznani, da j e 
izveršil, kakor mu je ukazal. 

Erjavi Erih globoko zasope, ker je bil 

strahoma in s skrivno skerbjo izid dečkoveg a 
truda pričakoval . 

Sedaj k delu, možje!" — ukaže drugi m 
ciganom — „imejte svoje nože pripravljene ter 
prebodite pri naj manjši zoperstavi, ki jo vidi ... 
te, vse, kar vam bo na poti . Ali do tistihmal 

previdno! Boljši je grad sprazniti, da nihče ne 
zapazi, kakor se pa v nevaren boj podati, kterega nasledek je vedno negotov.” 

Cigan za ciganom se ročno kakor mačka v 

prekop po vervi spusti ; erjavi Erih je naj zad

nji. Dalje korakajo, Belček na čelu, po pre

kopu do unkrajnega zidú, in tod po vervast i 

gredi, po kteri brez nevarnosti in ropota n a 

verh prekopovega zidu dospejo . 

Sedaj ločijo še slabe vrata, ki ge dajo 
brez truda odpreti, cigane od znotranjega gradu, čigar shodišča in stanice so erjavemu Erihu 


2o 

dobro znane. Na kljuko pritisnivši najde vrata 
nezaklenjene. Na tihem ukaje, jih previdno in 

široko odpre in silo pazljivo na uho vleče, č e 
je še vse tiho, ter nič nevarnega ne zapazivš i 
drugim pomigne, za njim sledeti„ 

Roparji pridejo v grad. Vzeli zo zgornje 

čevlje z jermeni z nog, tedaj niso njih stopinj e 
kar nič ropotale . Mislili so se prav na terdnem, 
že so se jim krivili persti, da bi zgrabili rop , 
ki zdaj po njihovih mislih več spodleteti ne 
more. Nikjer kaj zaderžani se splazijo mino 
izbe vratarja, kogar glasilo smerčanje terdo 
spanje spričuje, ter pridejo na dvor, od koda r 
več širokih kamnitih stopnjic v grajske shodišč a 
in stanice pelje. 

Kar se dá pridejo na tihem in po lahke m 
na grajski dvor ; še celó psi, spijoči v bljižnji h 
kočah na slamnatem ležišču, ne lajajo. Nobeno 
oko ne čaje. Vsi grajski zaupajo na terdnos t 
zidovja , na prekopovo globočino in na kvišk o 
potegnjeni most, nobenemu izmed njih se tud i 
v spanji ne dozdeva, da je razujzdana trop a 
divjih roparjev že do notranje srede gradu 
dospela. 

',Vse se nam dela, kar samo, kakor nalašč " 
šepta poglavar si veselja roke mencaj e 

',lov nam ne more več spodleteti. Vsi pojdite 
za mamo tukaj le po stopnicah na levo od naš e 
strani v grofovo zakladnico ; eden le naj z &M 
kom zadaj ostane in, kakor hitro nevarnost ču


ti, nam naznani. Pa tiho in previdno , potem 

nam ne more nobena posvetna moč plena —‘‘ 

Poglavar umolkne, grozovitem strah mu 
prešine vse ude. Drugi cigani se silo osupnje

ni okrog njega stiskajo, le Belček ne razodeva 
nepokoja v sebi. Glasen tresk, se votlo razlegaje po grajskih stenah, erjavemu Erihu glas 
in besedo zapre ; več trenutkov preteče, pre-
den se zavé strahu , ki ga je jako obšel . 

„Kaj je bilo to? — godernja — „pasj a 
vera! pa ne, da bi se zunanje vrata zatrešnile , 
da več ne moremo iz grada! ” 

Neki cigan jo nazaj vdere, ter res najde 
vrata zaklenjene. „,,Veter je menda potegnil 
ter jih zatrešnil, ključavnica je zahlepnjena , 
vendar tiči k sreči ključ v nji” — s tem naznanilom se urno verne k poglavarju . 

Ne vedé kaj početi, se obotavljajo cigani , 
vest slaba jih peče trepetaje bije jim serce v 
persih ; skoraj vsi bi bili radi na skrivnem, kakor so prišli , se zopet odplazili. Pa erjavi Erih , 
se sedaj zopet zave4i, jim iznova serčnost 
daje. 

nismo neumni bedaki, ako le trenutek 

še dalje odlašamo ! — jim reče „naprej ljudje ! 
Vse se mora kar urno doveršiti in plen je na š 
vkljub tega, kar nam je vrag zasolil . ” 

Se se podtikujejo cigani ; ker pa sedaj erjavi Erih pred njimi korači k poprej omenjeni m 
stopnjicam hitijoč, stopajo da si ravno trepetaje 


28


za njim. Ali nov strah jim na enkrat ustavi 
stopinje. Glasovi velikega zvona se na debelo 
razlegajo ; terd glas spijoče kliče, da naj vstanejo in za orožje poprimejo. 

V celem gradu je nenadoma vse živo. Psi 
serdito lajajo ; vrata se odpirajo in zapirajo . 
Vpitje : „Roparji so v gradu” se od blizo i n 
daleko razlega ; mnogo služabnikov rozenborškega grofa pridere iz izb, se vé le na pol oble

čenih, pa z meči in z nožmi v rokoh, dosedanjo globoko tihoto silno vpitje domestuje . 

Ropot vrat, ko jih je veter zaterlešnil, bil 

je vzrok, ki je hudobni načert ropaželjnih ciganov bil razderl. Vratar se od ropota zbud i 
ter, opazivši pridšo tropo, urno od tod hiti 
zvon sile zvonit, čigar glas je spijoče zbudil in 
roparje splašil . 

Erjavi Erih, togote, serda in groze navdan, grozovito zakolne ter potegne ojstro orož

je iz rožljajoče nožnice. 

„Ako ste možje in ne malovredni bežljiv i 

psi” — rjoveč k svoji tropi zaupije — ,,pojdite 
za mano! Še je čas! Ako smo v zakladnici, s e 
obložimo z naj dražjim grofovim premoženjem , 
potem se skoz druge pretolčemo kot možje, ki 
jih ne prestraši vsaka sapa ; za mano! Roparji, 
po plenu hrepeneči in za premoženje vse storiti pripravljeni, hrumé v rokah z golimi meč i 
k širokim kamnitim stopnjicam . Pa že je prepozno. Prezvesti grofovi služabniki se okoli 


2


svojega gospoda zberó , ki vzdol po stopnjiea h 

na čelu svojih proti ciganom hiti. Divji boj se 
vname, čigar grozovitost nočna tamota še povikšuje. Križema rožljajo meči, da e iskre 
kažejo . Erjavi Ergih, se serda penijoč, krog 
sebe kruto maha ter si z neizrekljivim trudo m 
vsip svojih moči pot narediti prizadeva. Ali zastonj. Sicer se s pervega prestrašeni grofov i 
služabniki, silovitosti erjavega Eriha nezmožni , 
umaknejo ; ali kmali se prikažejo novi bojevavc i 
na pozorišču že kervavem, svetila prižgane 
mračno razsvetljujejo dvorišče ; prejasno sprevidijo sedaj cigani, da jim je v begu še pomo č 
iskati . Umaknejo se, zaklenivši v silni hitrost i 
vrata za sabo, da bi si vsaj za nekoliko trenutkov preganjanje zabranili, urno planejo v 
prekop ter se razkropijo ko bi trenil v bližnje m 
gojzdu. Preden grajšinski zaklenjene vrata odbijejo in višeči most vzdoH spustijo, se je bil a 
že vsa razujzdana tropa, s ponočnim krilo m 
ogernjena, v gojzdni goščavi razšla ; preganjati 
jih pri teh okoliščinah se ni misliti dalo. 

III. 
Kako Beleek pervikrat sobice vidi . 

Delček, kterega smo dosedaj popolnom a 
izpred oči zgubili, je bil v hrupu na grajšin


30 

skem dvorišču nenadoma ostalem kar zginil . Ko 
je na enkrat jel zvon sile zvoniti in vratar z de-
rečim glasom na pomoč klicati, in ko so od vse h 
strani priderli obroženi možje in se v grad u 
bojevati jeli, se je tiho stran splazil in trepetaje v kotu plašno vspeh boja pričakoval . Ko 
bi bil imel orožje, bi se bil morda vendar le 
bojevavcom pridružil ; ali s svojim slabim mehkotnim životom se je mogel hrupu ogniti, ker 

se je bal, da bi ga sedaj sedaj kdo čez drug e 
na- tla ne poderl ali pa hudo ranil . Ko je boj 
še nestanovitno omahoval, je želel grajski m 
zmago ; zato se močno prestraši premagovajoe e 
silovitosti erjavega Eriha s pervega . Čeravno 
se je zmage na pravični strani veselil, se j e 
vendar tudi bal, da bi ga v talilnem za cigani 
imeli in umorili . Zarad tega se pridruži ciganom bežljivo nazaj k vratom planivšim, ter ena 
ko drugim srečno iz grajšine in prekopa na polje dospe, kjer se po erjavem Erihu ozira. Ali 
zdavno že je ta v tamoti zginil ne misleč v serdu in strahu na Belčka . Ne eno, ne drugo sklenivši stoji deček premišljevaje, ali bi šel za 
ciganom, ali ne. Kar naenkrat pride mu na misel, pripravno to priložnost v to oberniti , da b i 
vendar na vse zadnje solnce vidi], zdajci bil j e 
neornajljiv v sklepu. Veselja glasno zanka ter 
plane, se svojim begočim zapovednikom odtegni 
ti, v naj gostejše lesovje . Nepokojno bije m u 
serce, ako premisli, da bi ga utegnili doiti in 


81 

siliti , ž nji `kakor sicer v cigansko votlino iti . 

Kakor jelen skače po goščavi. Znati je, da 
nw nepričakovano veselje o prostosti z novo 
močjo ude poživlja. Cuti se toliko prostega, lahotnega in močnega, kakor še nikdar, ter leta 
vkljub tarnate navspod in vkreber, kakor bi bi l 
na perutnicah. Misel : „kar naj bolj daleč od 
ciganov” mu duha globoko navdaja ter mu moč 
ne in gibčne ude ohrani . 

Včasi se ustavi in poslušaje zre v noč , 
ako se morda stopinje preganjavcov ne čujejo . 
Ali vse je mirno, razun nočnega vetra, ki p o 
drevji tiho šumlja. Begočemu dečku se kipeč e 
serce utolaži, da jame mirneje in pametnej e 
premišljevati. Zdaj še le se čuti ne samo oslabelega, ampak tudi, da mu iz ternjastih ppras k 
na obrazu in rokah po malem kervavi curki cer-
Ijajo. Ravno korači na goro, ko nenadoma ter-. 
do zraven sebe tiho šumljanje in pljuskanj e 
studenčnice začuje, ki bistro se lesketaje i z 
razpokanega skalovja vre. Jako vesel je, da 
je vodo najdel, hladi se skeleče rane v merŽli , 
bistri vodi, — očedi kervavi obraz in roke, ter 
pije skoro z nepreterganimi žejnimi požirki. 
Pokrepéaje se, hiti dalje, dokler na visoki ver h 
gore ne dospe. Tit ga trudnost prevzame, v 
znožji mogočnega hrasta se vleže na mehki mah , 
stegne ugodno otrudene ude, ter s terdno volj o 
se nikdar več, vsaj prostovoljno ne, v sužnos t 
cigansko veniti, zaspi . 


Terdo in sladko spi spehani deček. Pa že 

se zbudi, ko perva zora jame nočno krilo razsvetlovati, spogledaje se ves osupnjen in za— 
vzet krog sebe ozira, ter plane veselega lic a 
urno na kviško. Koj se zopet živo in jasn o 
spominja dogodb pretekle noči ; spomnivši, s e 
prostote in davno zažeijeno svitlo solnce po — 
zdraviti smeti, se sladko nasnula, ter široko 
in osupnjeno gleda na preraščeno veličastno zelenjad, ki se kakor nebo nad njim razširja i n 
skozi njo le til in tam čista jasnota presijava . 
Glasno zakrikne, ter povzdigne ginjen roke k 
nebu, kakor bi htel z rokami čutiti in prijeti , 
kar ga je preživo in močno vnelo . Krasota barv , 
ki jih še nikdar ni vidil, ali se jih vsaj več ni 
domislil, ga močno gane. Prečista zelenjava 
brezštevilnega perja na sočnatih drevesih, ki 
so se mu ponoči le kakor temotne, éerne reč i 
vidne, ga razveseljuje, ter mu navdajajo s slad — 
kostjo serce . Svit približevajočega dne, dasi. 
ravno se še z jutranjim slednjim mrakom stikovSje, in z zeleno goščavo nad dečkom pregernjen, se mu neznansko blišči ; posamni kraji 
jasnega neba, ki jih je v stanu viditi sem ter 
tje , se mu dozdevajo neizrekljiva lepota, da s i 
je pač veče ne more skoro misliti. 

„Oj, gotovo to je solnce!” — zakriči ter 
ploska veselo z rokami. — ,)Skoraj sem si ga 
tako mislil, prečistega, prezornega in svetlega , 
da se skoro težko vanj gleda . O sprelepa reč!" 


Ni čuda, da je jasno obnebje oko ubog e 
ga Beička slepilo, vajenega že več let le n a 
mračno tamoto v duplini, kamor ni nikdar bel i 
dan posvetil. Skozi zeleno perje še vedno v 
nebo gledavš'emu solze oči zalijá . bolečina vsled 
bliščobe ga kar mižati prisili . 

„Gotovo da” — pravi ',to je solnce 
vsaj mi pripovedovala je Cernela, da se v sol n 
ce ne more gledati zavoljo bliščobe neprimerlj i 
ve s še tako svetlim leskom pozemeljskih reči . 
Prevesel sem, da sem ga vendar enkrat vida." 
Želja, še več ogledati in vse razne čuda poiskati, o kterih je Cernela Belčku pripovedovala, mu ne dá dalje mižati. Zopet spregleda , 
ter se radovedno, na vse strani ozira. Kar jame nad njim na drevji neka ptica peti ; Belček 
vleče na uho, ter nagne glavo na stran prislušaje, da bi tudi naj manjšega glasu sladkega 
petja ne preslišal . Radosti se MU topi serce ; 
tolikanj prijetno se mu glasi žvergolenje ptice 
konoplenke, tolikanj čudno, nenavadno, vs e 
ptuje, in vendar toliko zaupljivo. S početka 
ne vé, kaj da bi bili ti glasovi, prilegaje se 
toliko prijetno ušesom njegovim in vnemaje m u 
krotko pa preradostno serce . V posled se domisli, da mu je Cernela tudi o ptičjem petj u 
govorila, ter veselo zakriči: „V resnici , to je 
kaka ptica, ki toliko mične pesmi poje, kakor 
me je Cernela zagotovljala . ” 

Da bi male stvarice, ki ga jako razvese

3

Gosp . pota. 


34


huje, ne spodil, stopa tiho bližeje ter se ga 
med gosto zelenjavo iskaje, po njem ozira, dokler v posled lepo pisane gojzdne pevke n e 
opazi. Na skrivnem v zelenjadi sede nježno 
prepeva vedno novejše in prijetneje napeve. 

Kaj sladko doni to Belčku, ki še nikdar ni kaj 
enakega čul, marveč v enomer le divje in nevkretno petje cigansko, ki se gotovo ni toliko 
prijetno, kakor nježno petje gojzdnih pevco v 

iz neoglajenih gerl glasilo. Ko še polno serene , 
tihotne radosti prisluša, vtihne nenadoma ptica, 
ter se jame trebiti' prostre si pa zdajci lahni 

peruti ter sferči od tod. Dokler jo more viditi , 
se ozira za njo Belček, ter žalostin zdihne : 
»Kolika škoda; še dalje bi te bil rad poslušal!" 
zatem pa krikne : »Pridi, pridi nazaj, živalica 
ljubeznjiva!" — s premehkim čistim glasom j o 
vabivši ; pa ptica, se vé, da ne porajta na to . 

3)Ako se ne verneš ti k meni" — kriči 
Belček »se napotim jaz do tebe ! 

Kar na ravnost za begočim ptičem hité , 
koraka kraj pogojzdenega rebra z vpertimi očmi v jasno nebo, ki se skozi zeleno goščav o 
nanj prijazno ozira. Ali prej ko misli, se spodtakne nad korenino nekega drevesa in telebi n a 
tla. Srnejaje se zopet vzdigne. 

„Ti je že prav, bi bila Cernela mi djala 
vidša, kako sem jo bil telebnil” — pravi, men

caje si nekoliko skeleče koleno — »zdaj bom 
vsaj raje pred se, kakor pa vkiško gledal ; mo— 


85 

ram pa tudi paziti , da iz gojzda pridem, ptice 

gotovo več ne opazim, kam je nek iivalica le-
tela?" 

Beleek stori, kakor je rekel, ter gleda 
pod noge ; le zdaj pa zdaj povzdigne kvikko 

oči. Oko se mu bolj svetlobe privadi ; po gojzdu gredé, pride med redkeje drevesa ter se z 
glavo majaje ustavi. 

',To je pač čudno!" — si misli ',to th. 
gori ne more solnce biti, toliko ni, tudi ne to — 
likanj jasno. O ne! to je jasno nebo; ponoči 
se vidi černo in je z zgolj zvezdami obdano . 
Po solncu moram še le gledati, pač škoda b i 
bilo, ko bi ga kod ne opazil ; til ni viditi kar 
sledu o njem! Pa poterpi, tam na ravnem, kje r 
ni toliko dreves, utegne biti . Le hiteti moram , 
da jz gojzda pridem ." 

Urno dalje hitijoč predere goščavo in gerinovje, jame ga skoro skerbeti, da bi celó i z 
gojzda ne prišel, pa le za malo trenutlejev. 
Sem ter tje veselo zavriska čuječ kako ptico v 
gerinovji ali na verhovih visokih dreves pesmice prepevati, ali opazivši pisano cvetico, ki 
med zeleno trato bistro oko razcveta, ali mu 
čez pot tekočo serno, ki se radovedno in pr e 
vidno nanj ozre ter hipoma v bliznjo goščav o 
odide. Vse to se mu dozdeva veličastno in ču 
dopolno ; zgolj veselja in serčne radosti se prave stiske celó ne utegne domisliti . 

Razun tega prihaja čezdalje glasneje in 

3* 


ae 

veseleje v gojzdu. Čez in čez se zbujajo ptiči in kakor zahvalo jutranjo Gospodu glasno in 
veselo prepevajo, *da se na dolgo in široko po 
gojzdu dišečem odmeva . Pénice, černoglavke , 

konoplenke čverčijo : tudi okripli krik 
pšoge se začuje za nekaj časa vmes, žoln a 
kljuje terdi les, da se daleč po daljavi razlega ; 
kukovica se po mirnem gozdnem zračji enoglas

no pa skladno oglaša ; ropna ptica vijugaje s e 

na silovitih perotnicah visoko z zraka kriči ; 
čisto vse, kar ima živega gojzd v svojem go-
stem silnem krilu, se budi in giblje na vse stra 
ni, ter po svoje zaznava veselje o bližajočem dne 
vu ki drevesne verhove čedalje svitleje presija. 

Beleek celó ne vé, kam bi se ozerl ; serce se mu raduje , kamor koli pogleda. Kar mu 
je Černeta o micnih teh cudih dopovedovala , 
dozdeva se mu le mracno in tesno proti lastne

mu pogledu, ki njegovim občutkom toliko krasoto in svetlobo odkriva . trno se podá dalje , 
pa mahoma se zopet ustavi, sedaj se pripogn e 
k pisani cvetici, ki se modro pred njim razcveta, posluša pihljanje rahlega vetra, v daljavi 
ropot šumljajočega hudournika, sedaj brezšte

vilne glasove v zbujeni naravi ; dozdevajo se 
mu cisto nenavadni in neznani, ob enem pa tudi tolikanj prijetni in zaupljivi , kakor bi mu bili ze od mladih nog znani in ljubeznjivi. Smeh 
in veselje znati sta mu na oblicju, radostno 

ploska z rokami ter poskakuje, skače, poje in 


37 

kriči, kakor vesele iivaliee, ki jih vidi na drevji 
in na tleh. Za nekaj časa nagovarja ptiče, ki 
se nekoliko oplašene na-nj ozirajo, ali pa vab i 
jelene in serne, ki se pred njim v gojzdu na 
zelenem mahu dervijo, in ko ga ne slušajo, te 
če cehi za njimi, dokler se oplašeni veselem u 
pa silovitemu gostu hipoma v bližnje germovj a 
ne odtegnejo . 

Med enakimi zabavami polagoma k zgor

njenemu kraju gojzda grede, stopi Belček ka r 
nenadoma iz goščave na vzvišen in neporašče n 
kraj ; — bil je na visokem verhu neke gore . 
Silna planjava se razprostira pred njim z vasm i 
in soseskami, z zelenimi polji in plodljivimi njivami, na kterih kimajoče žita že čez in če z 
zoré in ženic pričakujejó ; potoki in jezera, blišu živega srebra enaki, lepotičijo okrajno ; razgrinjajo se mu verste sadnega drevja, obdan e 
z verhi in senožeti, mogočni gradovi na obraščenih verhuncih in na stermo vkviško kipečem 
skalovji ; po celi okrajni pihlja z jutranja sapica, 
in til pa tam nastajajo meglice vse okrog in kro g 
razsvetljuje neizmerno nebo s prelepo modrino ; 
visoko nad zemljo razpenjajo se labodom enako posamezne meglice ; v iztoku se pa prikaž e 

perva nježna in bleda rudečica, ki naznanuje 
prihod svitio-blišeeega solnca . 

Dokaj časa stoji Belček, kakor bi bil i z 
kamna , ter gleda globoko zamaknjen sedaj n a 
planjavo, sedaj proti obnebji ; utolažiti nemirno 


kipeče serce, ki se mu hoče v persih skoro 
utopiti , sklene roke na persih ter globoko zasope, kolena se mu šibijo , in množenje brezštevilnih mu serce navdajajočih občutij ga primora, da se na deblo bližnjega drevesa nasloni, 
da bi se vertoglav na zeleno trato ne zgrudil. 
Stisnjeno serce se mu v posled zopet v nerazumljivih glasovih polajša, ki se mu v preterganih besedah po samem iz trepečih ust zmičejo . 

',Oj , oj!" — kriči — „prelepo, prekrasn o 
vse, te gore, gojzdi, nebo! Oj kako lepo ! 
prelepo! Malopridni, hudobni ljudje, ki so mi 
vso to krasoto viditi in občudovati toliko čas a 
ovirali. !” 

utopi se v misli žalostne in vesele, ki s e 
mu 'v očeh blišeijo in na obrazu berejo ; znati 
je, kakor bi se mu sedaj mračni oblaki čez 
obličje podili, sedaj mu prečista in žarna radost duha prešinila; kajti veselje sije mu i z 
oči, in nježne erdeče ustnice se presladko m u 
na smeh dede. Pa glasno dalje ne kriči ion 
veselja dalje ne poskakuje, kajti preobilno veseljo spremenilo se je v rahločutno ginljivost . 
Dozdevek na nekaj neskončnega se mu vrine v 
5seree. 

Med tem, ko Belček še to in MIO pre

mišljuje, se rudeči čedalje bolj nebo. Lahne 

meglice, ki se po čistem ozračji vlečejo, se 

lesketajo kakor zlato in škerlat ; v izhodu se 

prika~'ejo ognjeni žari ter šinejo kot blisk po 


39


vsem neizmernem obnebju v polni 

n 

lesku se žarijo nad izhodom oblaki

; nenadom

a 

m 

jih obvije svitlo-bliAee pas, se žlahnim 

enako lesketaje

. 

Belček kar ne premakne očesa 

i 

čanske čiidopolnosti, ki ga preserčno 

. 

Nevedé poklekne ter sklene kakor 

litvi rokeu

. Trepet ga presune na celem 

in po vseh udih, pa trepet ta ne izvira 

ze — bil je pervi povzdigljej njegovih misel k 

Večnemu, čigar moč in veličanstvo ga je premočno in globoko v serce ganilo . 

Pervi solnčni žar prešine zdajci z neizrekljivo bliščobo naravo . Kakor ognjena obla 
se vzdiguje bliščeče solnce čedalje visokeje te r 
obsija s prežarečo svetlobo v neznanski obnosi l 
hribe in doline, gojzde in livade, močno pripekaje na okroglih goratih verhuncih . Migljajoč i 
valovi mirnih jezer in potokov se bliščijo ; brezštevilno kapljic čiste rose se lesketa kot svetli 
biseri na slehernem zelenem perescu in na cvet 
ji pisanih cvetic ; vsa narava se ž'ari, kakor b i 
jo razsvetljevala in obsevala nebeška bliščoba. 

V eni sapi gleda Belček veličastno krasoto 

žarečega obnebja, se skoro več ne zavé ; zdi 

se rnu, kakor da bi ne bil več med ljudmi ; ser

ce se mu čudenja in sladkosti , češenja in pre

velikega nepopisljivega veselja topi. 

Ko mu pa v posled pervi bliš svetlega 

solnca iz za žarečih meglá na obličje šine, mu 


4o 

je pri sercu, kakor da bi se bil iz dolgega , 
žalostnega spanja v novo, veselo življenje zbudil . Na ves glas zakriči : „To je , to je sobice!” ter se urno od solnčne svetlobe, ki mu 
jemlje vid, oberne ; kanali zopet v blišeeče salace pogleda, potem pa se ozre krog in krog n a 
nepopisljivo krasoto vsegarnogočnosti božje v 
veličastni naravi . Nezmožen dalje siloviti ne 
pokoj svojega trepečega serca krotiti , se strast 
no in milo zjoka ; vleže se na vlažni mah v 
gojzdu ter si z rokami obličje zakrije, utrinjaj o 
se mu solze naj čistejšega veselja in radosti . 

Ubogi deček ni nič od Boga vedli, nič od 
njegove ljubezni in neskončnega usmiljenja; toraj mu ni bilo mogoče svoje serce k nezapopadljivemu bitju povzdigniti, česar dobrotljiv a 
roka vso srečo in sleherno sladkost lije v serc e 
človeško. Ali Bog je njega vidi] in njeg a 
poznal. Solze ubogega Belčka so kot naj svetejša otročja molitev k Večnemu puhtele , ki s o 
jih krilatci v bukve plačila zapisali. Ljubeznjivo se žareče oko božje na ihtijočega dečka ozira, ki čudovito krasoto božjega stvarjenja v 
sercu globoko občuti . 


IV. 
Kako Belček v cerkev pride. 

Mnogo časa je minulo, preden so ginjenemu Beleku mileje solze lile in se poslednji č 
zasušile ; več ur je preteklo, preden je bil zopet zmožen, se iz nova na čudovite čutila svojega serca domisliti, ki so ga čisto omamile i n 
obnemogle. V posled , ko na jasnem nebu solnce že visoko sije, se sicer pokojnega pa ni č 
manj radostnega serca na zalo naravo zope t 
ozre, ki se pred njim krasno in presvetlo razprostira, ter vpervič samega sebe zdaj vpraša : 
,,Kdo nek utegne biti, ki je vse te čuda ustvaril, ki je nebo in zemljo prezalo okinčal , gor e 
postavil in potokom tok odločil ; kdo je zemljo s cveticami enako lepo 'pisanemu preprog u 
ozališal, silnim drevesom rasti veleval, kdo živali v gojzdu in na polji ustvaril? Kdo j e 
vendar ta ? 

Neprestano se Belček tako premišljevaj e 
praša, dasiravno ne more vkljub 'vsemu premišljevanju in blodenju kaj odgovoriti. Mirnega in radostnega lica se ozira zopet krog in 
krog na čuda stvarnikove in se spomni Černete , 
ki mu je prej tolikrat o tem pravila ; v otročje m 
serdu se pa zjezi nad brezbožnimi cigani priderževavšimi mu toliko časa lepoto , ki se m u 
je po naključbi ali prav za prav po božji volji 


42 

odkrila. Z glavo 'Bajaje premišljuje vzrok to-

like terdoserčnosti ciganov proti sebi, ko so 
drugi otroci vselej smeli iz votline v gojzd iti , 
tej skrivnosti ne more pa nikakor v okom, priti . 
Cernela mu je sicer djala, da je zavoljo svoji h 
svetlih oči vedno v votlini tičati mogel, pa t o 
se mu kaj nenavadno in čudno dozdeva . 

Kar se spomni, da ni cigan, kakor drugi , 

kar mu je stara ciganka že večkrat očitala. 

» Kaj sena pa, če nisem cigan? In kako j e 
to da sem med njimi?" — se vprašA, podpr e 
glavo z roko ter premišljuje na vse strani; dol-
go časa leži tako, in kar nič ne pogleda n a 
krasno naravo, ki svojo veličansko lepoto kaj 
vabljivo razvija. 

Marsiktere čudne in nenavadne reči m u 
pridejo v misel, toliko živo jih premišljuje, da 
vsled tega kmali na vse drugo pozabi. Dozdeva se mu, kot da bi bil poprej že pred sil o 
davnim časom vidil solnce, lepe planjave in vse , 
kar ga razveseljuje in navdihuje ; dozdeva se 
mu, kakor da ne bi bil ziniraj med umazanimi , 
erjavimi cigani , ampak da bi ga bila kedaj le 
pa gospa s čistim, milim glasom sladko nagovarjala, ‘z lepo, nježno roko po glavi gladil a 
in neznanokrati na ustnice poljubila . Domisli se 
celo , pa ne na tanko, — kakor se pač kd o 
čez leta na sanje ztnisli , — da je bil v lepi , 
veliki sobani z visokimi zgoraj okroglimi okni , 
da je bilo krog njega mnogo v zlato in leskeče 


bisere lepo oblečenih ljudi, ki so ga, vsi prijazno z vsakoverstnimi rečni]: obdarovali. Spom 
ni se tudi velikega, čverstega moža, ki se j e 
večkrat ž njim igral, in ga enkrat na veliko 
žival posadil, pa koj zopet z nje vzel, ker j e 
jel strahu glasno upiti. Ko vedno še natančneje premišljuje in si glavo vbija 9 mu pride v 
misel, da se je nekega dne v velik gojzd n a 
sprehod peljal, in je poten) mnogo divjih ljudi 
strašnega in grozovitega pogleda prišlo, ki s o 
ga z voza potegnili, čeravno se je po svoji moči branil. Kaj pa se je potem ž njim godilo , 
se kar več ne more domisliti. Tudi druge reči 
in dogodbe se mu zdijo toliko temne in negotove, da ima vso to lepoto le za sanje in. ne za 
resnico le to vé gotovo, da je solnce in neb o 
že vidil prej. Zdaj, ko se pred njim bolj pokojnim kot popreje vsa planjava razprostira, se 
mu zdi vse nekošno znano. Kako bi se bil mo 

gel kaj takega spomniti, ako bi se mu ne bil i 

skor pozabljeni občuti in obrazi zbudili, na 
ktere je bil zavoljo mnogoletnega bivanja v votlini pozabil ? 

Ko dolgo časa tu leži in se, spomniti s e 
bolj na tanko in živo preteklih dogodi), mnogo 
krat brez speha po čelu popraska, ga vposlednjič želodec se tudi sedanjosti spomniti opominja, na ktero je misleč le na nekdanjost čisto pozabil . Nekoliko se prestraši 9 ko se vpraša : 
',Kje pa bom sedaj jesti in piti dobil, da se 


44 

preživim?" ciganom se po nikakor ne verne , 
pa tudi pri naj boljši volji bi mu ne bilo za 
voljo skrivnih, mu neznanih stezá in zaznam 

kov tega mogoče storiti, ki so v skrito duplin o 
v gojzdu peljale . 

Ali Belček se kmali utolaži rekoč : »Ja-
god si bom iskal!" — ter se vzdigne . „eernela 
mi jih je večkrat prinesla in mi zagotovila, da 
jih jevse černo v gojzdu.” 

Se enkrat se ozre počasi na solnéno pred 
sabo ležečo okrajno, ter se obotavljaje verne v 
gojzd. Z Ii ga, da se mora od mičnega ozira 
ločiti ki ga je močno razveseljeval ; ali lakota 
ga žene, da se v gojzd podit, s sklepom se zo 
pet, kakor hitro bo mogoče, na verh gore vernici. 

Najprej si poišče studenca, s čigar merzlo 
in bistro vodo se je že ponoči okrepčal ; ujemaje v nekoliko zatisnjeno roko iz skale kipeč o 
vodo si ugasi žejo . Okrepčan s tem čistim i n 
hladnim poiirom, tava dalje ter gleda pazljivo 
krog sebe, da bi si kaj jagod nabral, ki jih v 
gojzdu mnogo dobiti misli . Ali dolgo časa gleda zastonj po njih. Toliko gojzda prehodi, d a 
se že skoro naveliča ; pa nikjer jih ni ogledati. 
Kjer hodi, raste ternjasto germovje, visok e 
drevesa, ki se nad njim sklonjenim kuplam al i 
obokom enako razpenjajo, imajo le perje, pa 
ne sadu. Prazni želodec ga čedalje bolj nadleguje ; pa 9, ne obupa, temoč mirom vesel 
dalje korači . "Cernela ti je vselej resnico po


4s 

vedala — si misli — zavoljo jagod se gotovo 
ni zlagala?" 

Na enkrat veselo zakriči. Na nizkem gel.
mu najde, česar je iskal, jagod več ko treba. 
Pokusivši jih se kislo namerdne, ter jih ne more povžiti. Jagode te so kisle ter mu v usti h 
skomino delajo, kajti bile so ternulje, ki 

celó dozorele niso. 
Ti je šlo , se bo že kaj drugega dobilo," 

— si misli Delček in verže jagode stran, ki ji h 
je v naglici od vej odkrušil . 
Ptičje gostoljenje, goščava cvetic, ki t u 
pa tam iz tal poganjajo, pisani metulji in svetli 
hrošči, ki krog brezštevilnega cvetja letajo i n 
mnogo enakih reči, ki jih v naj lepši izvirn i 
lepoti doslej še ni vida, ga potolažijo, da g a 
lakota manj nadleguje kakor sicer . Ko vedno 

dalje koraka, zagleda nenadoma skoz goščav o 
erdeče strehe blišečih hiš ; nepričakovani pogle d 
ta ga močno zveseli, kajti vedi" je, da od hi š 
niso daleč ljudje. Znova oserčen jo maha dalje, ter kmali na ozko stezo dospe, ki se mem o 
lepo z lesom omrežene ograje, kakor je znati , 
proti vasi vleče, ktere strehe je v daljavi pre j 
opazil. Naravnost po tej poti jo zavije, ter 
radovedno za kaj časa skoz ograjo pogleduje , 
ktera velik in lep gaj ali gosposki vert obdaja. 
Ta notri je na mnogih krajih velika ravnina 
med visokimi drévesi z lepozeleno travo poraščena, kjer se mirnega očesa beli jeleni in berh


ke serne pasejo. Ko Belček memo koraka ali 

se pa pri ograji ustavi, se radovedno na dečk a 

ozrejo ter ga bistro pogledujejo ; potem se mir

no dalje pasejo , kakor bi vedili, da jim Belče k 
nič žalega ne misli storiti. 

Belčka pa tudi kaj enakega na misel n e 
pride. Le veselijo ga krotke in zaupljive stvari in ko jih nekaj časa gleda , gre zopet dalje . 

Kar se ustavi in prislušaje zasliši vesel o 

smehljanje, čist in krepek otročji glas ; bližeje 
se pripogne k zaplotnemu opažu, da bi vidil , 
kaj da je. Ali nikogar ne opazi razen zelenjave mnogoverstnega zaplotja, ki se kakor goščava po nasprotni steni ograje ovija. Smeh in 
blebatanje pa v enomer čuje, kar ga čedalje 
bolj mika ; že se ozira po ograji. 

„Oj, tu čez splezati ; bi bila pač le igrača ” 

— misli, ter se vzdignivši že nogo pripravlja , 
da bi se v gosposki gaj vsilil. Pa prideržuje 
ga prirodna boječnost, ktere dostojno si razložiti mu ni moč; nekaj mu pravi pri sercu: ti ne 
smeš čez plot lesti, in že misli svojo pot dalj e 
iti, kar se zopet iz za germovja preserčen krohot začuje. Belček ne vé, kaj bi počel . 
',Kaj pa imam manj za to" — si misli — 

ako čez ograjo zlezem? " 

Kakor bi mignil se dvigne na opaž, se 

čez-nj požene ter srečno na znotranjo stran 
ograje dospe. Tiho se dalje plazivši, prepo

guje pazljivo na desno in levo stran germovje 


47 

zasleduje glasove, ki jih še vedno čuje. Sedaj prilazi se h kraji germovja in vidi na zelen i 
trati polno cvetic dečka, eno ali dve leti mlajšega kakor on. Deček ima dragocene oblačil a 
iz žameta in svile in je tudi kakor Belček jasnih oči in svetlih las. Igra se z mladim psičkom, kterega draži, z roko od sebe suje, po 
tleh v" in prideržuje, se vé da brez vseg a 
terpinčenja. Režajočemu psičku se ž njim blebetaje posmehuje in se močno veseli, ko se ta 
smešno vanj zaganja in nanj poskakuje . 

Belček nekaj časa to igro tiho opazuje . 
Nekošno sramuje se zalega in prilepo nališpanega dečka, vse drugačnega obličja kakor otro

ci ciganski, in se loraj bližeje stopiti s perve

ga ne upa, dasiravno ga močno mika, se z 
dečkom in psičkom nekoliko poigrati . Po n'akljuebi ga opazi vposled deček, se malo prestraši in hoče bežati . Pa Belček se zdaj urn o 
proti njemu napoti. 

„Nikar se me ne boj, saj te ne bom nič 
vžalil!” — ga prijazno nagovori in mu zaupljivo ponudi roko. 

Mali ga ,, se obotavljaje, še vedno z nekolikim strahom od nog do glave pogleduje in 

se jame v posled, vidši čisto prijaznost n a 
njegovem obličju, enako prijazno smehljati. 

'7»Cuj me"" — ga ta nagovori stopivši 
nekoliko bližeje — ,,,,Kdo pa si ti prav za prav , 
in kako prideš lesérn ?" u 


ts 

',Lej ga jaz sem Belček in sem tod čez 
ograjo zlezel" — *mu odgovori vrinjenec . 

— si ponavlja mali, — „,, to 
je čudno ime.” 

» Kako to? že dokaj časa mi pravijo ta-
ko!" — mu reče Belček — »zato se ti pač n i 
treba smejati. Kako je pa tebi ime?" 

„,,Grof Ljudovik”" mu odgovori mal i 

deček ter se kakor odraščeni nekoliko poóšab i 

— „,,jaz stanujem tu poprek v lepi grajšini svojega očeta. Kje bivaš pa ti?” 
Vprašanje to ubogega Belčka toliko zmoti , 
da s pervega ne vé kaj odgovoriti . 

»Kje da stanujem" — pravi nevedé sprevernivši misli v besede — »rekel bi, da v zelenem gojzdu, kjer ptiei tolikanj prijetno poj ó 
in solnee tolikanj lepo sije, kajti v noč in dan 
tamno in strahovito votlino se več ne vernem 
in tudi ne mislim, da bi še kdaj v njej sta

noval." 

v votlini si stanoval?" ga vpra

ša Ljudovik radoveden, ter stopi še bližej e 

ubogi revček! Toraj nimajo tvoj oče 

enake lepe grajšine kot moj ?"" 

,)Jaz nimam očeta!" — reče Belček brid

ko in žalostno odmajevaje . 

Ves začuden gleda Ljudovik v Belčko v 

obraz , potenj ga pa rniloseréno prhne za roko. 

„,,Nikar ne žaluj” — milo ga tolaži . 
,,» Povedal bona svojemu očetu da nimaš očeta 


do 

in oni bojo tvoj oče, ker so tolikanj dobri, da 
se jim boš koj priljubil ; dali ti bodo tudi lep o 
obleko , kakor jo imam jaz in potem se bodeva skup igrala po vertu sem pa kje hodila in 

metulje in ptiče lovila! Oj, to bo prijetno!‘‘ " 

Veselja ploska z rokami, in se radostn o 
smeja ; poln veselja prime Belčka za roko zaupno ga vprašaje : „,,Ali pa tudi hočeš se z ma-

no igrati in radovati ?d”' 

Belček stoji skoro kakor bi bil omamljen. 
„Ali jaz naj bi til pri tebi ostal, se s tabo igral , 
tu pa tam na planem skakljal in smel vsaki da n 
solnce gledati, in nihče bi me zatega voljo n e 
grajal in tepel?‘‘ — se v eni sapi začudi . — 
» 0 ne, prevelika sreča bi bila to zame” 

,),,Lej ga ne bodi neumen, Belček!" — 
mu odgovori mali Ljudovik . „,,Kolika sreča j e 
nek to, da vsaki dan solnce vidiš ? To j e 
smešno !” " 

»Le se posmehuj" — ga z ,verne Belček 

— ',jaz se tudi radujem! Oj in kako! Kajti tolikanj lepo, si nisem mislil, da je solnce . Le 
poglej, koliko prijetno sije skoz drevje in kak o 
zivé senčne podobe na travi izobrazuje! In t o 
bi smel čisto vsaki dan gledati in se tega veseliti!" 

Ljudovik pogleda ves zavzet Belčka . „,,Kaj 
pa blodiš?”" — 'ga vpraša. „,,Ali mar nisi vidil vsaki dan sobica?” 

»Ne ne!" — zakriči Belček „gotov o 

Gosi), pota, 


-bo 

ne, danes sem ga pervikrat vidii, zato s e 

tega pač tolikanj serčno veselim! " 
Ubogi deček se ozre proti nebu ; , tako globoko je ginjen, da mu zopet svitle solzice v 

očeh igrajo. 

Ljudovik se zeló zavzame. Izprašuje ga 

dalje in dalje , in se neizrečeno čudi, ko sliš i 
dogodbo Belčkovo, ker ta mu zaupljivo in naravnost vse pripoveduje, kolikor le še mor e 
pomniti iz svojega preteklega življenja. Komu Belček o teni govor-4 kar ga je danes tako močno 
in globoko ginilo, se zopet zjoka, ž njim p a 
tudi Ljudovik ; oba dečka se, eden pri druge m 
sedijoča na trati, terdo oklepata in vzajemn o 
priljubueta, kakor da bi se bila že mnogo let 
poznala. 

„,,Ubogi, preubogi Belček !”" — reče Ljudovik svojemu novemu malemu prijatlu, gladivši ga po erjavih licih, — „,,močno se mi siniliš ! Neizrečeno me pa veseli, da si leseni pri 
šel. Sedaj boš moj brat, in tudi moj oče se 
bojo veselili, če te k njim pripeljenr, kajti vselej so žalostni, ko jih za bratca poprosim, s 
komur bi se igral. Pač da, Belček, ti ostaneš 
pri nas, in se nič več v tamno votlino ne sme š 
verniti! Sam ljubi Bog te je tukaj sem pri

peljal !” " 

» Kdo?" praša Belček. 

„,,Lej ga, ljubi ilog!”" odgovori Lju

dovik nekoliko zavzet. 


bi 

Pa kdo je pa ta? Ni ga bilo človeka z 
mano! Cisto sam sem jo bil sem zavil," — reče Belček. 

„» Vsaj tudi jaz od kakega človeka ne g o 
vorim, ampak od ljubega Boga!” —reče Ljudovik. 

„Da, tega pa ne poznam!” —zaverne Bel.
.

ček z glavo odmajevaje. „Enkrat za vselej , 
spremljeval me ni , toliko je gotovo! ” 

„» Kaj , Belček !” — zakriči Ljudovik pol-
no začudenja, in svojega novega tovarša ves 
prepaden v obraz pogleda ; — „,,kaj, mar ljubega Boga ne poznaš? Menda se le norčuje š 
z mano! Mar ne veš, da je ljubi Bog dobrotljivi oče vseh ljudi , ki je ustvaril celi svet , 
zemljo, drevje, skalovje, reke, nebo, neštevilno zvezd pa tudi solnce, kterega si se tolikanj veselil? Mar ti tega ne veš?” 

„Ali da bi bil ljubi Bog lepo solnce na

redil ?” pravi Belček, in dvomljivo gled a 
dečka pri sebi. „Ti mi misliš kaj, na nos natvesti, kot Cernelini brat, malopridni pokvekast i 
Peter, ki me je vedno z vsakoverstnimi muhastimi čenčami sleparil! Kdo utegne nek d o 
neba doseči, da bi na-nj svetlo solnce priterdil ? 
Ne, ne, Ljudovik, — legati se mi pa ne smeš'! ” 

57»Beléek, ne bodi vendar neumen, in bodi pameten," — ga Ljudovik iskreno zaverne . 
gotovo veš, gotovo prav dobro veš, kd o

,7 

da je ljubi Bog!" 
4* 


ne, jaz ne vem! Kje pa stanuje ? 
„,,I v nebesih !” " 
„V nebesih ? Ali v nebesih, kjer vidimo 

solnce ? 
„,,Kako da v nebesih! pa tudi povsodi , 
kjer nebes ni!” 
»»Ljubi Bog je po vsem svetu in povsod , 
ker je vse ustvaril! " 
» Po tem bi ga gotovo vsi vidili!" — reč e 
Belček. 

„,,Ne, viditi ga ti pa ni mogoče, ker j e 
duh! Vidimo pa njegove dela, in po teh spo 
znamo, da je dober , ljubi oče, ki za vse ljud i 
skerbi in jih varuje, da se jim kaj hudega n e 
pripeti. Zato mu moramo hvaležni biti, ga pridno moliti, radi v cerkev hoditi, ker to mu j e 
všeč, kot so gospod fajmošter rekli .” 

»Moliti? cerkev? fajmošter? To vse mi j e 

neznano, kaj da je!" — vpraša Belček začu

den in osupnjen . »Ali mi moreš to razložiti, lju

bi Ljudovik? Ako me je resnično ljubi Bog le 
sem pripeljal, se vé da ga moram potem močno , 
serčno ljubiti ! In če je on solnce ustvaril, ki 
se ga tolikanj veselim, je gotovo kaj dober i n 
prijazen. Prosim te, Ljudovik, pripoveduj mi 
kaj o njem, kakor mi je Čemela vedno o solilcu kaj pravila, morda ga potem tudi na vs e 
zadnje kod opazim ." 

Ljudovik se domišljuje na vse, o čemur 
so mu gospod fajmošter govorili in dopovedo


5 

vali, in hoče ravno vse to Belčku razlagati, kar 
zadoné nenadoma čisti in prijazni glasovi p o 
zračni širjavi ; Belček se 'nočno začudi, kviško 
gleda in pazljivo nastavlja uho. Ljudovik pa 
plane kviško rekoč : 

",,Sedaj ti pa ne morem dalje pripovedovati, saj éuješ, da v cerkev zvoni. Tje moram 
iti, ker bi sicer ne bilo 'očetu po volji!" 

»Kaj pa boš v cerkvi počel?" — ga praša Belček. 

„,,V cerkvi bom pobožno molil!” mu 
odgovori Ljudovik. »" Učimo se v cerkvi ljubega Boga spoznati, kajti cerkev je veža njegova ." 

"Ali jaz ne smem s tabo tje iti? vpra

ša strahoma Belček. 

,,»I se vé da smeš iti! Le idi z lnano ! 
Gotovo ne boš rad sam ostal v gaji! Pojdi z 
!«‘‘ 

mano .

Belček vesel kviško plane . Oba dečka j o 
urno mahata po zaviti , senčnati stezi iz zalega 
gaja. Korali prideta na stezo, naravnost v va s 
peljajočo , po Meri Ljudovik svojega novega 
ravnokar pridobljenega prijatla v cerkev spremljuje. Ljudje, gredé v nališpani in praznični 
obleki k božji službi, se čudijo, ko zraven mladega, malega znanega grofa zapazijo v slabi , 
umazani in raztergani obleki erjavega dečka , 
čigar splošna zunanja 'podoba se tako živo in 
čudovito od zalo napravljenega sinú njihoveg a 
gospoda in poveljnika razlikuje. Zavzeti in z 


54 

glavo odmajevaje se pogledujejo ; ne upajo se 

pa Ptuj ega dečka odpoditi ali v cerkev mu braniti, kajti mali judovik ga terdno za roko dereži , ter ga v enomer za sabo vleče , dokler ne do— 
speta v cerkev na prostor, od kadar sta lahko vs e 
prav na tanko, in skoraj na enkrat pregledala . 

Belčku zdi se vse tako neznano in ptuje , 
da se s perva kviško pogledati ne upa, temu č 
gleda plašno in sramožljivo pred se na tla. Se 
le ko mu tovarš njegov dokaj časa iskreno prigovarja, se strahoma in urno krog sebe ozre , 

in bi bil začudenja, ostermenja in osupnosti 

skoro glasno zakričal . Pa še se zave o prave m 

času. [vazica ljudstva, ki v tesnobi, glava 

pri glavi, čez in čez notranji cerkveni prostor 

napolnuje, ga tako preplaši in prestraši, da se 

k svojemu tovaršu terdo stisne, in ga na tihem 

pro'si, da bi ga zopet iz cerkve peljal. Ali Lju

dovik mu prijazno prigovarja, in ga res pra v 

kmali potolaži, da se več ne boji. 

„,,Nikar se ne boj,” — mu reče. „,,Tu 

smo v božji hiši , nihče ti ne bo kaj žalega storil .” 

»Pa ljudje" — šepta Belček, ko ga močn a 

rudečica spreletuje, — ,,pa ljudje so vsi tak o 

berhki in praznični , ter me serpo pogledujejo , 

ker sem zaničljivih ciganov deček . 

,,,,Oj , ne bodi neumen, Beleek! Ljubi Bo g 
ne gleda na obleko, ampak na serce! To so m i 

gospod fajmošter več ko desetkrat povedal i 
kar oni rečejo, je vselej resnično. Le ozri se 


okrog, in poglej lepe podobe na stebrih viseče , 
potem se ne bok več bal!" 

Belček zopet kviško pogleda,' in se okro g 
ozira. Tu vidi toliko prelepih reči, ki jih še 
nikdar ni vidil ; vposled pa upre oko na slikarijo , 
predstavljajočo mater zveličarjevo, ki ima ljubeznjivo dete v naročji. Svit zarečega solnca, ki sije skoz visoke, lepo pisane, zgoraj 
okrogle okna na zalo podobo, poveličuje obličj e 
device Marije s prelepo, nebeško bliščobo, in 
tako ljubeznjiva milota žari z njenega obraza , 
da Belček od podobe dolgo časa oči kar umakniti ne more. Boječnost se mu toliko bolj manjša, kolikor dalje se v, podobo ozira ; sladek , 
svet mir mu lije v serce, ki se je še ravno kar 
tako boječe in trepetaje mu treslo . 

',Kdo pa je lepa ta gospa, ki se vidi, da 
je tako prijazna in dobra? — vpraša s tihi m 
glasom svojega malega vodnika . »Serce se mi 
kar veselja širi in raduje, ako se na njen o 

obličje oziram . 
je mati zveličarjeva, ki je svet od 

grehov rekli" — mu odgovori Iijudovik . 

» Grehov, kaj je to?" — popraša Belček . 

„,,Oj, ali tudi tega ne veš?” — se zavzame mladi grof. „,,Greh je vse hudo, kter o 
kdo stori ; lagati, krasti, ropati, — vse to je greh , 

zavoljo kterega mora človek kaznovan biti, ako 
ga ne obžaluje in ljubega Boga za odpuščanj e 
ne prosi.” 


Belček odkima in reče : »Po takem tedaj 
nočem nikdar več krasti ; ko bi bil vedli., da je 
to napč'no, bi ne bil nikdar tega storil, in bil 
raje umeri, kakor pa grešil. Pa, kaj ne da 
tvoj oče me ne bodo silili, da bi kradel?" 

„,,Bog obvari, kratko malo ne, Belček ! 
Bodi pa sedaj le miren! V - cerkvi ne smem o 
dosti govoriti, tu moralno poslušati, kar duhov 
ni gospod govoré .'.‘..” 

Belček je tiho ter zavzet posluša, ko mili glasovi orgelj enako šumeči reki prazničn o 
zabučé, in. se vmes ubrano petje začuje , česar 
rajski napevi mu v že močno ginjeno serce globoko segajo. Ko pa petje utihne in mogočn o 
veršanje orgelj v tihejih soglasih oddoni, s e 
ozre na duhovna, ki po priserčni molitvi govoré o previdnosti in potih, po kterih Bog tolikrati revno in nevedno človeštvo vodi . „,Gospodove pota so čudne in nezapopadljive” — rečejo — »in ni ga, ki bi jih mogel popolnom a 
spoznati ; mnogokrati pošilja Bog ljudem vsakoverstne nesreče, ki jim mnogo britkosti in , 
žalosti napravijo. Ali 'v takem terpljenju n e 
sine nihče obupati, temué vse voljno in utolažen z zaupanjem prestati, da vse 4 kar Bog pošlje , sreča in nesreča, veselje in žalost, se človeku na dobro izide, ga k dobremu djanju spodbuja, v bogaboječnosti okrepčuje hi v verne m 
zaupanji uterjuje." 

Tako so govorili pobožni mož ; med vsemi 


57 

zbranimi jih nihče bolj pazljivo ni poslušal, kot 
Belček; kar očesa ni premaknil od častitega 
obličja duhovnega gospoda, čigar besede so m u 
globoko v serce segle, in tudi v poznejih leti h 
ni pozabil, kar so duhovni.- gospod o ljubezni 
vsegamogoénega nebeškega očeta do ljudi govorili. Zarek spoznanja mu je razsvetlil serce , 
in , če tudi še slab in talilen, je vendar Belčk a 
učil, da je neko nezapopadljivo bitje, Bog, ki 
ima osodo človeško v rokah in slehernega p o 
ternjevih in cveteeih potih k lepšemu življenju vodi. 

Se stoji v misli utopljen , ko ga mali Ljudovik prijazno za roko prime in mu pošepta , 

da je sedaj čas, se iz cerkve domu verniti. 
Belček je koj pri volji, in gre s svojim mali m 
tovaršem iz cerkve, in od tod proti homcu, n a 
čigar ravnici se grajšinske zidovja in obzidj a 
mogeočno na kviško vzdigujejo. Ko prideta po 

zapadnem mostu ravno na grajski dvor, ji ustavi nekdo grofovih konjskih hlapcov, poprašaj e 

z ojstrim glasom Belčka, kaj da tukaj v grajšini hoče? Belček preplašen! ne vé na hip kaj 
odgovoriti, in se boječ k svojimu tovaršu stisne . 
Ta neotesani hlapec pa popade Belčka ter ga 
suje in tako terdo in ojstro zopet v drugo vpraša, da ubogemu dečku solze po licih priigrajo. 

„,,Pusti mi Belčka, ti robavsasti Henrik!” 

— se razserdi grof Ljudovik nad njim. „,.,Veleval sem mu z mano iti, ko je čez ograjo sple
iu k meni v gaj prišel!” 


8 

"Ali tako?" zadere Henrik — „ali 
čez ograjo ie malopridnež splezal? Poéaki, po

čaki , tega te hočemo odvaditi , ti zanikerni ciganski otroče! Vas pa, grof 1judovik, naj b o 
sram, da se s takim capinom pečate ; je vas pa 
že gotovo osleparil in nalagal, in vi ste mu , 
kakor je vaša navada, kar brez poinislika vse 
verjeli, pa z lažmi ne bo tu nič opravil!” 

se legal!" — zaverne Belček konjskemu hlapcu ter ga nekaj boječe, nekaj p a 
togotno pogleda. "Le ti se lažeš, ako kaj takega od mene govoriš! " 

Močno se napnejo hlapcu žile na čelu, ko 
mu Belček tako zaverne ; že nameri, da b i 
dečka pretepel, pa mali Ijudovik se zopet potegne za ubogega dečka . 

,),)Henrik,"" ga nagovori — „,,ako Belčka 
udariš, povem vse očetu! Ubogi deček ni lagal ; 
stanoval je v neki duplini, ktere ni nikdi r 
smel iti, pervikrat je vidil danes solnce, bil je z 
mano v cerk'vi in zdaj ga peljem k svojemu očetu , 
da ga za svojega vzamejo in da bo moj bratec .” 

Henrik se na vse gerlo zakrohota : „Takega umazanca, grof Ljudovik, za vašega bra

ta! No, to bi bilo kakor nalašč za vašega očeta! — Ti pa, glej, stepuh da prej' ko moreš 
od tod prideš, kajti za take potepuhe nimam o 
pri nas prostora! Kdo vé, če nisi izmed del.
hali, ki je kotla ponoči v našo grajšino predreti! Ali ne? 


a 

Belček zarudi v lica kot pirh, in tega 
slabega ,znamnja ne prezre konjski hlapec . 

» Res je taka, tu ga imamo! Hoče se v 
grad pritepsti, da bi reči v gradu bolj na tanko 
pozvedil! Le počaki, ti vlačuh!" 

Prej kot je Belček mislil, ga hlapec zgrabi in jame neusmiljeno pretepati . Mali Ljudovik 
sicer upije in se. joče, pa hlapec ne porajta na 
to, dokler ne ugrizne Ljudovik, bojé se z a 
svojega malega prijatla, sirovega hlapca tako 
neznansko v roko, da ta zgolj bolečine dečka 
spusti. ' Ko se Belček prostega zave , se 

oserči ter jo tako urno od tod užge, kolikor m u 
je v moči. ,Preden si je bil hlapec iz roke sikajočo kri ustavil, je bil urni deček že dale č 
in b'rez skerbi, da bi ga !‘.do preganjal. Ljudovik pa zmerja hlapca in mu žuga, da bo vse 
očetu povedal in ne prej miroval, dokler ne 
bojo tudi njega iz grajšine spodili . Razdražen 

se poda od tod k grofu, svojemu očetu, ter ji m 

s solznimi očmi pripoveduje , kar se mu je pripetilo. tke ga tolažijo po svoji moči in poterdijo hlapcove besede, da je namreč Belče k 
ukanljiv lažnjivec. Ali Ljudovik, spoznavši odkritoseréno radost ubogega Beleka, ni s tem 
zadovoljin, in se toliko časa joka, dokler m u 
blagi oče ne obljubijo, da ga bojo ukazali iskati, in potem sami razsodili kako in kaj, ali j e 
mogoče, da bi ga imel Ljudovik za tovarša. 
Obljuba ta je potolažila malega sinka.. oče pa 


«o 

so mislili , da bo dečka, ki so `ga, se vé da , 
cigana mis Hi danes ali jutri popolnoma pozabil . 

Kako Belček zopet v duplino pride . 

Ako je bilo že malega grofa Ljudovik a 

neusmiljeno, skoro nečloveško ravnanje z njegovim obvarovanem razžalilo, koliko več j e 
moglo pač še le ubogega Belčka uŽaliti. Jokaje 
in trepetaje beži v bližnji gojzd, pa tudi, ko je 
bil že v njega, v goščavo prisopel, se še ne 
misli varnega, dokler ne dospe v ozko, tesno 
in z berdi obdano dolino, ki je sred tihotne , 
naj globokeje goščave skrita ; vleže se utrude n 
od dolgega in urnega teka na vlažni mah, kterega s solzami namaka, ki mu curkoma po lici h 
tekó. Sirovo hlapcovo ravnanje mu ni djala toliko hudo , kakor ločitev od mladega prijatla, ki 
se mu je bil že tolikanj priljubil, kajti siroveg a 
ravnanja, bunkanja, suvanja in pretepanja s e 
je bil že v grozoviti duplini pri čisto brezčutn i 
derhali privadil ; ali čutlej mehkoserénega pomilovanja, prijaznosti in ljubezni se mu je bi l 
danes vpervič zbudil in mu kakor leskeči 
ni žar serce ogrel . Močneje ga je pa žalilo , 
da mu ,je ravnokar vneti žar srečne prihod


nosti zopet koj ugasnil. Zapuščen , sam, brez 
pomoči leži tu ubogi deček; kipeče serce, ki se 
mu hoče od žalosti tergati, se mu še dobro n e 
potolaži, ko se jame ubožec zopet in zopet sol-
ziti in ihtitL 

Ali naenkrat se umiri, objokane lica se mu 

razvedré, ko se ozre upajočega serca v nebo . 
Nenadoma se domisli, kar so danes duhovni 
gospod v cerkvi o dobroti in nezapopadljivi modrosti ljubega Boga govorili, in sklenivši ponevedoma roke, memra neko nenavadno molitvico . 

O bubi Bog" — spregovori na glas 
»ako si v resnici tolikanj dobrotljiv, kakor sta 
mi duhovni gospod v cerkvi in J,judovik razlagala, me ne boš tudi v téj hudi stiski zapustil. 
Vodi me po svojih potih, le samo nazaj v duplino ne, temue daj, da raje zopet najdem malega Jjudovika, ki mi je jako dober in prijazen . 

Ako mojo prošnjo uslišiš, te hočem priserén o 
ljubiti in nikdar v svojem življenju več krasti ! 

Akoravno se ti utegne, ljuba mladež , mo

litvica ta čudna in nenavadna zdeti, ker ljubeg a 
Boga gotovo bolje poznaš , kot ubogi Beléek , 
ki je mogel modrost in večno dobroto stvarnikovo še le spoznavati, je vendar molitvica t a 
dečka prečudovito potolažila. ,Vee nima solznih 
oči, budi se mu čedalje veseleje upanje, da b o 
zopet k Ljudoviku in drugim dobrini ljudem prišel 
skoro za terdno upa to, kajti čisto nemogoče 
se mu dozdeva, da bi ga Bog, ki vse ljudi to


tikanj ljubi zdaj ko narava svoje čuda v naj 
lepši krasoti pred njim razprostira, zopet nazaj 
v grozovito tamno duplino k roparjem in tatovom pripeljal. Nameni se zopet prelepi vert 
poiskati in ne mirovati, dokler gaja; in 'natega 
Ljudovika zopet ne najde, saj terdoserčni mož , 
ki ga je do dobrega pretepel, — si misli deček — pač ne more vedno tod biti . 

Vzdignivši se, se zopet kar brez premi

sleka v goščavo podá terdo se zanašaje, da ga 
bo Bog tudi zdaj, kakor danes zjutraj, srečno 
po svojih potih vodil . Se bolj se pa oserči, ko 
dospe na, neporaščen kraj v gojzdu, kjer je bilo silno veliko borovnic, kakoršnih mu je bil a 
že večkrat Cernela prinesla. Kar naj več si 
jih nabere, da si potolaži želodec, ki je je l 
zdaj, ko deček hudih bolečin in terpljenja več 
tolikanj živo ne čuti, mu zopet 'nočno kruliti . 
Ko se znova okrepčá, nastopi zopet svojo dalj

no pot. 
Cez uro ali kaj dospe na tesno stezo, ki 

se komaj pozná in skoz goščavo vije . Veselo 
zavriskne nacejaje se, steza ta mora biti tista , 
po 'kteri je bil danes zjutraj prišel k gaju. Dalje 
in le še dalje jo serčno reže, ko jame solnc e 
navpičneje skoz zeleno drevje pripekati. Neznanokrat zgreši stezo, pa vselej jo zopet naj 

de, kar mu čedalje bolj krepi upanje, da je 

ljubi Bog sam nevidno ž njim in ga po pravi h 
potih vodi. 


Ali na enkrat se ustavi in trese kot šiba 
na vodi. Terd glas, razlegaje se iz bližnje 

goščave, mu močno zakliče , da naj se ustavi ; 
preden se preplašeni Belček straha oddihne , 
pristopi iz šumeče goščave velik močan možak 
k njemu, ter se glasno zakrohota, ko plahi 
obraz in trepet dečkov opazi . 

„,,Belček, od kod pa ti prideš!” mu 
zakriči se posmehovaje. „,,Že sem mislil, da s i 
jo bil čez hribe in doline nategnil, in se ne boš 
kar nič za duplino zmenil! To je lepo, da noče š 
svojih tovaršev zapustiti!” 

„Pa saj nimam namena, erjavi Erih, s e 
zopet v vašo duplino verniti!” — zajeclja de

ček. „K malemu Ljudoviku mislim iti, ki mi j e 
obljubil, da bo moj bratec! ” 

„,,Ali tako V toraj si se hotel zares na m 

odtegniti, dečko?” — se razserdi erjavi Eri h 
nad njim. „,,Za sedaj ti hočem tvoj derzni, naklep s tem malim plačati, pozneje se bova p a 
še kaj drugače pogledala!” 

Erjavec našteje nekoliko gorkih ubogem u 

dečku s plošnato obernjenim mečem po plečih , 
ter ga sabo za roko dalje proti duplini tira, k i 
že ni ravno posebno daleč od tod. Pobitega 
serca mu sledi Belček pa brez upora . Kajti 
urna sprememba veselega upa v strašno zdanjost ga tolikalij omami, da se skoraj sameg a 
sebe ne zavé, in kar žale besedice ne zine , 
tudi tadaj ne ko ga je erjavi Erih tako obeut


64 

Ijivo namahal. Nekako tesno mu je pri sercu . 

komaj ima še toliko moči, da je v stanu svoje 
ga brezčutnega mučitelja dohajati . Ker pa ta 
vidi pobitost Belčkovo, ki pa je le iz čiste 
brezupnosti izvirala, in misli, da se je deče k 
voljno v nezgodo vdal, ga mine jeza in dečka 
popraša ako ni skoz gojzd gredé kaj obroienih 
mož opazil ? 

',Nobenega," odgovori Belček. „Po vsem 
gojzdu ni bilo žive duše. ” 

Odgovor ta razveseli nekako močno erjavega Eriha. „,,Tedaj tudi gotovo grof za nami 
ne misli slediti”" — povzame ta besedo	Le 
urno stopi Beléek, da veselo novico to drugim 
naznanim, in jih s posamnih straž pokličem , 
kjer že od ranega jutra stojé in pazijo, če je 
vse mirno, ali pa, če se nimamo na kak napad 
pripraviti. To je dobro sporočilo in v plačo 
zato tudi ne boš v grozovito jamo zapert, dasiravno nisi zavoljo namenjenega bega kaj drugega vreden. Na kaj enakega ne misli, Belček , 
še kdaj sicer bo huda s tabo, saj me poznaš ! 

vI. 

Porazumljenje za beg. 

Ko erjavi Erih z Bela= v duplino dospe 

in svojo veselo novico naznani, vsi nazoči 


6 

veselja glasno zakričijo ; kajti báli so se, da b i 
grof za njimi ne sledil in jih iz skrivališča n e 
pregnal. Belček se tiho iz hrupa odtegne, s e 
že nadjaje , da ga nihče ni opazil, kar mu nenadoma nekdo z gorko, rahlo roko stisne desnico in ga z trtičnim glasom nagovori : „,,Srečn e 
oči, Beleek! Kolika radost mi je , da te vesele 
ga in zdravega zopet pri nas vidim! Kmali bi 
bila mislila, da te ni več na svetu, ker nihč e 
ni za te vedel ; pač mnogokrati se mi je po tebi užalilo .” 

„jOj ., ti si mi vedno dobrovoljna in prijazna, Cernela T, odgovori .Delček ciganskemu 
dekliču, ki ga je pomilovaje nekoliko potolažila . 
„Meni je bilo prav dobro in prav slabo, odkler 
me ni bilo pri vas, in mislil sem že, se nikdar 
več v votlino verniti, ko me kar nenadoma erjavi Erih zasači ; da bi bil pač raji pri tisti 
priči umeri!” 

„,,Uj ti prederzni Beleek, toraj bi bil ti 
raje umeri, kakor se pa k nam vernil,”" 
pravi Cernela. „,)Zdaj pa že vem, da me ti 

veliko manj čislaš, kot jaz tebe! ” 

',Kako si v stanu kaj takega govoriti, Cer

nela I" — jo zaverne deček. „Ako me le toliko 
čislaš, zakaj bi pa ne kotla z mano raje pobe 
gniti, kakor pa tú ostati, kjer te pretepajo, č e 
tudi ne toliko, kot mene? ” 

mi je pa mogoče, Belček? Se ve , 

da bi s tabo koj enih misel bila, ko bi se dalo . 

5

Gosp, pota . 


Ali kako bi prišla iz dupline, kako skozi veli 
ki obširni gojzd?"" 

ern.ela, za to bi že jaz skerbel! " 

» 

reče Belček urno in natihmna. „Ko ne bo ciganov doma in bojo stara mati pri otrocih, ali p a 
po noči spali, se splaziva iz dupline ter jo pobegneva, da sva le iz dupline, potem me ka r 
nič ne skerbi, da bi pota ne našel, ker dansi 
mi erjavi Erih ni oči zavezal .” 

Černeta premišljivo povzdiguje rame. „,,No 
morda bo pa vendar le kaj,” — reče. natihoma. „,,Ali sedaj bodi miren, kakor da bi n e 
veda nič tega. Tod le pridejo stara. Ako uganejo, kaj sva govoričila, je gotovo po nama .” 

Urno smukne Cernela v daljno tamot o 
votline, preden ciganska mati inž njo vred er

javi' Erih k Belčku pristopita. Stara ubogega 
dečka nekoliko serpo spod oči pogleda, kajti 
že je čula, da je mislil pobegniti . Ali njegov a 
ponižna osebnost jo umiri ., da ga prijazniše , 
kot je Belček mislil, vpraša rekoč : „Kje si pa 
hodil, Belček 2 « 

Deček pripoveduje, kako je od cigano v 
zašel, kako je bil k malemu grofu Ljudoviku 
naletel, in vse drugo, kar se mu je še sicer ta 
zanj toliko zanimivi dan prigodilo . rjavi 1rih 
in ciganka ga pazljivo poslušata ter se za čas a 
pomenljivo pogledujeta. 

„,,Tedaj je bil čisto sam mali grof v ga

?” — vpraša erjavi 1rih . 


Čisto sam! le njegov psiček je bil zrave n 

njega." 

se dá lahko čez ograjo priti?" 
To se ve da! Kot bi bil mignil, sem bil čez !4" 

Erjavi Erih se zasmehljivo zareži in veselo stari prikima . „ " To je ugodno sporočilo” 

ji reče. „,.,Ako gre po sreči, se bomo vsaj 
zdaj z grofovo denarnico kaj bolj soznanili ; 
dečka ukrasti nam pač ne bo težkó, in ko nam 
pride v roke, naj ga ,gospod grof ne misli za 
majhen denar odkupiti, ako ga hoče zopet iz 
naših rok dobiti!” 

Belček se pri teh besedah erjavega Eriha 
tolikanj prestraši, da bi bili cigani osupnost t o 
gotovo opazili, ako bi se ne bili ravno o nekem 
silo važnem naklepu posvetovali. Kar trese se , 
ko pomisli, da bi se brezbožni roparji v resnic i 
malega Ljudovika polastiti utegnili ; skoraj bi s e 
bil jel na ves glas jokati, misleč, da si mora 
očitati, ker je cigane še le opomnil, da bi se 
dečka polastili. Ali tega očitanja ga oprosté 
besede erjavega Eriha, ko reče : „,,Glej, stara, 
kako lepo se to z mojo mislijo in načertom ujema. Jaz bi bil 'dečka ponoči iz njegove postelj e 
ukradel, ko bi ne bilo drugaee; pa zdaj, se 
vé, je za nas veliko bolj pripravno . Grof mora pač kaj nepreviden biti, da svojega sinka 
kar brez vsega varha od sebe pusti !”" 

„Nesrečni grof je otožin ; in jaz pač vem, 

zakaj!” — odgovori stara ter se gerdo in skriv

5* 


os 

nostno nasmeja, in nekako čudno, nenavadno 
na Belčka ozre. „Pred sedmerni ali osmerni leti, 
ko je še na planem v deželi stanoval, je bi l 
drugaei! Ali zdaj se le malo zmeni za vs e 
drugo, kar se krog njega godi . Sicer bi bil že 
tudi gotovo ukazal za vami slediti . 

„,,Kaj pa je takega pri njem.0 stara?” 
popraša erjavi Erih. 

„Tega ne smem povedati,” — mu tavern e 
ciganka, terdno odkimaje z glavo . „Ako bi Zabukovec zvedil, bi si ne bila ne ene ure več 
življenja zvesta. ” 

Zabukovec, ki nam je Belčka poslal?" 
',Ravno ta!" — ,;,,No, kdo vé, če ta kedaj 
sem pride!" — se posmeja erjavi Erih . „,,Saj 

že ni bilo več let kar glasu od njega, pa kaj 
ima tudi neki on z grofom opraviti?” 

»Tega nihče drugi ne vé , kot jaz in on , 
in ne bo tudi nihče kaj več zvedil,‘' za terdn o 
stara reče. „Ako je res umeri — in sama skoraj mislim, da je — potem že vem, kaj mi j e 
storiti. Ali ker sem se zarotila, moram še en o 
leto čakati, in potem boš tudi ti zvedil, kdo d a 
je prav za prav Belček, in se ga boš veselil. 
Gotovo je več vredin, kot grofov tnali sinko! ” 

Erjavi Erih nadleguje še dalje staro, d a 
bi mu skrivnost razodela, ali ta ostane pri svoji besedi, da ne sme skrivnosti Zabukovcov e 
razkriti, in je tolikanj neodjenljiva, da se mor a 
vposled erjavi Erih s tem zadovoljiti . 


69 

Naj že bo, kar hoče ,"" — ji jezno res 
če, ker je s tein besedovanjem brez vspeha ča s 
tratil. „,,Algo smo le varni pred grofovim ma-
ščevanjem, je dobro. Zdaj pa pojdi, da se me d 
sabo porazgovorimo, kako da bi malega Ljudovika zasačili.” 

Stara ciganka veli Beleku prav mirnemu 
biti , ter gre potem za erjavim Erihom, ki ne. 
mudoma ciganom svojo misel razodene, da bi 
se mladega grofa polastili in za njegov odkup 

obilo denarja od njegovega očeta zahtevali . 

Ko cigani teinu načertu glasno ploskajo in 
ga na vse strani pretesujejo in prevdarjajo , s e 
uleže Beiček v svojem kotu na kup mahovja , 
ter se globoko vtopi v žalostne in otožne misli . 
Ali mnogoteri občuti, ki so,, jih mu prečudne 
prigodbe preteklega dneva v sercu obudile, g a 
zopet živo prešinejo ter mu preženejo otožne 
misli, ki so mu, odkar je erjavega Eriha srečal in se v dolgočasno in zaničevano votlin o 
vernil, radostno serce užalile in pobile. Ves 
radostnega serca misli na solnéni vshod ; naj 
dalje pa se spominja dogodb v cerkvi, in go 
spod duhovnikovih besedi. S pervega dvomi, ako 
je veliko bitje, o kterem mu je tudi mali judovik pravil, v resnici tolikanj ljub in dobe r 
Bog, kakor je slišal. Kajti to gotovo ni kaka 
ljubezen in dobrota — si misli Belček, — da 
je zopet v malovredno duplino med brezbožno 
.cigansko derhal prišel . Že misli vse dopovedo.


vanje od ljubega Boga za golo laž imeti, kar 
se spornni, da so gospod duhovnik tudi dejali : 

Gospodove poto so čudne in nezapopadljive ; 
mnogokrati je velika sreča to, kar ima človek v 
svoji slepoti za veliko nesrečo. 

» Kaj pa?" — se vpraša Belček ,,ali bi 
ne utegnile besede tolikanj prijaznega ob enem 
pa tolikanj častitljivega moža vendar le resnične biti, ali bi znabiti ne bilo tako prav ? Ali 
me ni ljubi Bog zopet v duplino pripeljal, da b i 
malemu Ljudoviku kakor že bodi pomagal, ki ga 
mislijo hudobni ljudje njegovemu očetu ukrasti ? 

Kolikor bolj to premišljuje, toliko bolj se

s 

mu dozdeva gotovo ; nenavadno zaupanje v modrost božjo se mu jaine buditi in ta obéutlej m u 
vso otožnost prežene, kot solnce juterne megl e 
ter mu s sladkostjo navdaja mirno serce . Ko sklene roke, in se s herbtom na skalnato steno na

sloni, si zatisne oči, da bi ga pušobno okrožj e 
v sladkih sanjarijah ne motilo, in ne posluš a 
kaj drugega kot svoj znotranji glas, ki ga z 
zgolj milimi besedami tolaži. 

Med tein se Cernela tiho približa, in ga 
pogleduje, pa nikakor ne zapazi, da bi bil ka j 
žalosten ali otožen. Mislila je, da se bo britko 
jokal in solzil, — pa ves miren in vesel sed i 
naslonjen na steno ;, tiha radost mu je brati na 

žarečem licu, kar Cernela, se vé da, nikakor 
ne more razumeti . 
» Menda spi ubogi revček, ter se mu zopet 


od gojzda sanja« — si misli oposled in ga previdno za ramo ponuja. — » Ali spiš, Belček? " 
ga popraša tiho zašeptaje . 

Belček precej jasno in bistro pogleda 
in se Cerneli prijazno nasmeja. 

„,,Ne spim ne, pa tudi truden nisem” 

ji reče. „,,Le pristopi in se usedi, ti boin ne

kaj povedal. 

Cernela ga neizrečeno rada pride poslušat , 

Precej ji jame Belček pripovedovati vs e 
od konca do kraja, kar se mu je ta dan pripetilo. Pripoveduje ji, koliko radost je občutil , 
ko je solnce vshajalo ; ji pravi od malega Ljudovika, ki mu je bil toliko prijazen, — od tega , 
kar so duhovni gospod v cerkvi govorili, — od 
hlapca, kteri ga je bil natepel in zapodil, in o d 
vsega, kar ga je razveselilo in ginilo. Na zadnje opomni tudi, da namerjavajo cigani malega 

Ljudovika ukrasti. 
Cernela pazi na vsako besedico njegovo, 
in mu jd že skoraj na jeziku bere . 

» Poslušaj me, Belček !” — povzame bese-
do — „ali veš, kaj mi je izmed vsega naj bolj 
dopadlo?” 

kaj?" — jo zapraša Belček . 

» Kar si mi od ljubega Boga pripovedoval ! 
Lej, to je res kaj lepo, da imamo takega oceta 
v nebesih, ki za nas uboge otroke skerbi, tud i 
ko nikogar vec na svetu nimamo, ki bi nas lju

bil. Ali pa uganeš, Belček kaj jaz mislim ? 


Jaz imam terdno misel, da te je hlapec le za 
voljo tega odgnal, da bi ti zopet v našo votliiio 
prišel in svojega malega prijatelja rešil. Lej , 
to je gotovo vse ljubi Bog tako naklonil." 

Veselja ploska Belček z rokami, ko sliši 
te besede, in malo da na glas ne zavriskne . 
„,,Saj sem si že tudi sam vse to mislil!” — j i 
reče ves vesel. „ »Zato pa tudi več ne žalujem, zakaj ako me je ljubi Bog v duplino pripeljal, mi bo tudi zopet iz nje pomagal .” 

»In potem grem jaz s tabo!" — krepk o 
poprime Cernela besedo . „,,Odkar so mi oče i n 
mati umerli, me vsi grajajo in pretepajo ne dosti manj kot tebe, Beleek, in zavoljo tega ne 
mislim še dalje pri njih ostati . Ako malega grofa otmeš, morda tudi mene sabo v svojo graj-. 
šipo vzame in tod obljubim, da bom kar naj bolj 
priljudna in pokorna, ker bi me sicer zapodili. Ali me pa tudi hočeš sabo vzeti, ljub i 
Belček?” 

»,,Oj ; od veselja bi pel in skakal in plesal, ako bi htela ti z mano iti!" — odgovori 

Belček, ko se mu radosti svetle solzice po lic u 
uderó. „,,Le poglej, kolika sreča je zame, da 
me je ljubi Bog v votlino pripeljal ; najpred, da 
utegnem malega Ljudovika rešiti, in kar m e 
močno veseli, je ; da tudi ti ne misliš tu ostati 

ampak z mano pobegniti.” 
„Da, pa bom tudi pobožno molila, kakor 
ljudje v cerkvi, in ne bom kradla in lagala, kar 


bi bila kmali mogla storiti, kakor drugi dekliči 
nekoliko stareji od mene." 

Moli z menoj"" — reče Beleek, kakor 
da bi mu bilo nekaj kar nenadoma na misel prišlo. „,,Ako ljubega Boga prosiva, da nama v 
nevarnosti in potrebi pomaga, naji bo rad imel , 
in nama bo zanesljivo rad pomagal, ali si pri 
volji, Cernela?”" 

„ "Kako pa da,” — odgovori mala. 
„,,Toraj poklekniva in povzdigniva roke , 

Černela ,” — pošepta Belček. "„Dobro! In zdaj 
izgovarjaj za mano, kar bom jaz govoril." Oba 
otroka poklekneta v tanini votlini, in ko se v 
nji na unkranji strani divje preklinjanje in brezbožni govori čujejo, se dviga tukaj molitev ne 
dolžnih sirot na perotah poslancov božjih k 
večnemu očetu. 

„,,Ljubi Bog,” moli Belček, in Čemela 
natihoma za njim — „,,ljubi Bog, revna slab a 
otročiča te prosiva, da bi bil nama dobrotljiv 
in nama pomagal, da bi Ljudovika iz votlin e 
rešila, .ako ga bojo cigani vanjo pritirali. Prizadevala se bova, da bova brez grehov, v resnici pobožna in ti vprihodnje vedno dopadljiva . 
Vodi naji po slojih potih, ker dobro je nam a 
znano, da so naj boljše, kot so dukovni gospod rekli.” 

Tako sta molila otroka, priprosta in vsa 
pohlevna. Bog ni gledal na besedo, ampak na 
serce, iz kterega je molitev kipela, ter je mala 


74 

prosivca blagoslovil . Sred strahu in nevarnost i 

otroka drugega ne čutita kot sveti mir in sladk i 
pokoj ; in ko 'se je noč približala in trudna za

spita, ji obdajajo prijetne sanje, iz kterih st a 
se veselo zbudila . 
Tak je bil sad zaupanja do Gospoda, kte

rega sta se otročiča učila tako čudovito spozna 
ti in ljubiti. 

VII. 
B e g. 

Minulo je že nekoliko dni, in cigani se š e 
niso nič kaj pripravljali, da bi ugrabili Mladeg a 
Ljudovika. Tiho so čepeli v svoji duplini . Er-
javi Erih se je še vedno natihoma bal, da bi ga 
roženberski grof ene zasledil. Zato je skerbn o 
krog votline straže razstavil, da bi mu nevarnost, ako bi se ktera približevala, ob pravem 
času naznanile. Med tem pa je imel ,.dokaj s 
staro ciganko kramljati. Večkrat ga je sliša l 
Belček, kako jo je nadlegoval in silil, da bi m u 
Zabukovcovo skrivnost razodela. Ali stara se mu 
je stanovitno branila, skrivne reči o Belčkove m 
rodu razkriti: ne večkratne prošnje, ne pogosto 
hudo žuganje erjavega Eriha je ni moglo spre 
govoriti , da bi mu bila kolikor toličkaj o tem 
razjasnila. 


Belček in Čemela imata ves ta čas le malo prilike, da bi se po svojih mislih in občutki h 
pomenkovala ; kajti erjavi Erih ni bil pripustil , 
da bi skup sedé žlobodrala, in večkrat je ž e 
deklico prav neprijazno od nje malega nesrečnega tovarša odpodil. Daravno ni vedil,, kaj 
sta se pogovarjala, je morebiti vendar le kaj 
enakega mislil. Belilu se je dozdevalo, kakor 
da bi se bil nezaupljivo in natolcljivo nanj ozi. 
ral, kar ga je vedno s tiho, nepremagljivo otožnostjo navdajalo. Mi v tej reči je bil čisto 
napčuih misel. Erjavi Erih se je res na dečka 
bolj oziral kot sicer, pa le zavoljo neznane 
skrivnosti stare ciganke do Beleka, nikakor p a 

zavoljo dozdevanja, da bi se deček oserčil prederzne, mladostno serce z veselim upanjem 
navdajoče načerte izmišljevati. Imel jo je pa 
Belček tudi toliko v glavi, da ni že prej kaj 
izblekniL Ukazal je celo Cerneli, da ne sm e 
blizo, ter ji je po dvevu zastran te ali une mei skrivaj le z očrni pomignil, česar nihče ni 
opazil , razun liju dveh . Le ko je bila noč tukaj in so roparji vsi vinjeni od močne, upijanéljive pijače, ki so jo navadno vsaki večer pili , 
na svojih ležiščih smerčali, se je upala Celile 
la včasih natihoma k Belčku priti, da bi se za 
stran svojih misel pomenkovala in o mogočne m 
in ljubeznjivem bitju nébeškem govorila, h komur sta vsaki dan in sleherno uro, odkor st a 
ga spoznala svoji zaupljivi serci povzdigovala . 


Nekega jutra, ko ni bilo že več dni nič o 
grofovem zasledovanju čuti, in je v gojzdu š e 
vedno vse tiho in mirno bilo, so se nekako res 

jeli rowji k izpeljavi svojih naklepov pripravljati. Ze na vse zgodaj zapustila je derhal 

svoje zakotja, v kterih nihče ni zaostajal, razun otrok in stare ciganke. Belček in Cernela 
sta si pomenljivo mignila ter nista dvomila, d a 
bi še tisti dan malega grofa Ljudovika v duplini ne vidita. 

Ali dan preide , in zvečer se domu vernivši cigani pridejo prazni, kot so zjutraj šli. 
Drugi dan je bila ravno taka, poslednji dan zopet, iz njih pogovorov posnel je Belček, da . so 
brez vspeha okrog gaja prežali . Malega grofa 
niso kar nič vidili, in cigani se ga niso mogl i 
polastiti. 

gremo tudi dansi brez vspeha", 

reče erjavi Erih stari ciganki, ko so roparj i 
zopet k odhodu pripravljeni, — „ne čakam š e 
dalje naključbe, ampak še nocoj se derznem v 
grofovo grajšino, in dečka iz njegove postelj e 
ukradem . Pa nocoj moramo boljše opraviti, kot 
uni dan, ko smo le na zlato in srebro namerjavali!” 

Na te besede z drugimi vred odide ; stara 
ciganka pa jim iz votline sledi, ter še nekolik o 
besedi erjavemu Erihu ha uho pripoveduje. Ta 

prosti trenutek porabita Delček in Cernela,' d a 

se pogovarjata ; stara ciganka ni še dobro iz 


77 

votline, ko sta si glava pri glavi v tamnem ko 
tu, kjer ju ne morejo ravno tako hitro v igr o 
zamišljeni otroci opaziti. 

» Cernela, ali si čula, kaj je erjavi Erih 
rekel? — jo vpraša Belček. 

„,,Kako pa da sem!” — odgovori zašeptaje deklica. „,,Nocoj misli malega grofa ukrast i 

ako ga v gaju ne zasači.” 

„Potem je pa gotovo njegov” —misli Bel

ček. — »Kaj bo toraj storiti, ako ga sabo pri

tirajo ? 

„,,Lej, ravno v tej reči sem te htela prašati, Belček,”" — odgovori Čemela. „,,Dolgo 
ne smeva odlašati, kajti bojim se, da bi se globokeje v gojzd ne preselili, kakor hitro boj o 
malega /grofa zasačili.” 

Belček premišljivo ramo pamaja in reee : 
„Čuj me, če je taka, morava pervo noč pobe 
gniti.” 

Cernela se prestraši. „,,Ali tako hitro?” 
zašepta ; „,,Belček, to se ne da zveršiti , 
kajti s pervega bojo beri” kot ne-vedno stražili ." 

',Treba je, da počakava" — se spremisl i 
Belček. Le vedno bodi za beg pripravljena , 
da ne zamudiva priložnosti., ko se nama ponudi . 
Ko bi imel le kak nož! " 

».r eemu ti bo?" — ga praša zavzeta \ Černela. „,,Pa vendar ne da bi koga Nel prebosti? 

»Ne, ne,” se posmeja deček za to bi 


bil pač krc preslab. Le ako bi morebiti malega 
grofa zvezali, bi ga rabil, da bi konopiče prerezal." 

to reč ti bom jaz kterega poskerbela,"" — ga zagotovi deklič. „,,Mali Gobomihec 
ga ima, in ako ga mu vzamem, še čutil ne bo.” 

»Ali krasti vendar ne .smeva? — jo opo

mni Belček. „Ali si pozabila, da je lagati in 
krasti pregrešno ? 

„,,Lej ga, saj ne misliva krasti”" — m u 
zaverne Cernela. Ko ne boš noža več potreboval, ga pustiva v duplini ." 

',Tako pa že" — odgovori Belček zadovoljin. „Zdaj pa le pojdi, Cernela, da mi moreš o praven' času nož prinesti .” 

Ker ima vsaki , čas tudi ciganska mati v 
duplino priti, gre Cernela strani, in oba st a 
dokaj vsaksebi, da nihče njunega skrivneg a 

. 

porazumljenja ne opazi . Cernela gre med dru

ge ciganske otroke, Belček se pa tiho in mirn o 
v svojem kotu vleže ; kmali mu prinese deklič 
natihoma nožeč, ki ga je sred igre Gobornihcu 
vzela, da kar nič ni čutil. 

Belčku zdi se nenavadno dolg dan. Rad 
bi bil nekoliko zadremal, da bi si ure do večera prikrajšal in se za prihodnjo noč okrepčal , 
ktero mora več kot manj preeuti . Ali znotranj i 
mir mu tega ne dopusti. Toraj si čas s tem 
krati, da se jame na nevarno početje namre č 
na beg iz votline pripravljati, ga premišljevati 


in prevdarjati ; spominja se tudi še enkrat na 
tanko tiste strani, na ktero se mora zaviti, ak o 

srečno iz votline pride. Sreča njegova, da se 
še na tanko spominja poti, po kteri je šel z 
erjavim Erihom ; ko bo pa prišel do tje, kjer 
je na ciganskega načelnika naletel, — se m u 
dozdeva — da ima vedno kar naravnost dalj e 
hiteti, ako hoče iz gojzda na ravno polje do 
speti. Ko bo pa na planem, ne more pač po 
nikakor grofove grajšine zgrešiti. 

Sicer mu tesno pri sercu prihaja, ko po 

misli, da bi ga kdo pri njegovem načertu i z 
votline begočega zasačiti utegnil, ali spomin n a 
ljubega Boga, na čigar pomoč se terdno zanaša, 
ga zopet z vedno večjo serčnostjo in veselim 
upanjem navdaja . V posled gre dan h kraju , 
in noč se približuje. Belček v tanini duplini si 
cer ni vidil, kdaj se je jelo mračiti, pa sodil 
je po tem, da je stara otroke pomirila in jim 
ukazala iti v ležišča iz suhega listja, kar se j e 
navadno o večernem mraku zgodilo. Kakor bi 

mignil ubogajo otroci cigansko mater, ker bilo 

jim je že znano , da se ne da z njo norčevati. 
Le Čemela se obotavlja še pri različnih majhnih opravkih, da bi ji ,ne bilo v sredi drugih 
malih spati treba. Na ogenj poklada derva, ki 
na ognjišču goré ; v kotel, ki na železnih verigah nad kviško švigajočim plamenom visi, vliv a 
vodo, ter pomigne pri tej priliki pazljivem u 
Belčku, ki jo vedno z očmi zasleduje, in ko se 


80 

mora Jut ojstro povelje ciganske matere vleči , 
si Belček dobro kraj nje ležišča zapomni, ter 
se veseli, da si ga ie kar naj bolj Mizo njega 
izvolila. 

Obilna ura že preteče, pa ciganov le š e 
ni domu. Stara prihaja nemirna. Skerbljivo 
teka sem ter tje , popravlja na ogenj, se ozira 
na terdo spijoče otroke , ter si poišče mnog e 
opravila, ktere pa v enomer zapušča in k iz — 
hodu votline v tiho noč poslušat hiti. Belček , 
utripaje z očmi in le na videz spijoč, ne opazuje samo vseh njenih početij, ampak tanko in 
pazljivo tudi na vsak ropot posluša. Stara ci

ganka prihaja vedno bolj nemirna, in jezna sa-
bo nerazumljive besede memra. 

»Ta neumnež!" — jo sliši Belček me d 
drugim reči — »saj sem ga vendar svarila, in 
na vse to se le še v grajáino prederzne. Drugega ne bo opravil, kakor da bo vse razderl 
nespametneži Kako hitro bi mu pač kmali vs e 
spodletelo, in vse upanje bo' ob tla! Pa tud i 
grof se drugo brez masčevanja ne bo pustil buditi. Da bi se pač ne bila Zabukovcu zarotila, 
skrivnosti njegove nikomur razodeti! Ako 'bo pa 
huda sila, razodenem vse grofu, in Belček m i 
bo . .." 

Kaj več deček ciganke ne razume ker s e 

ta spet vzdigne in od njegove bližnje strani , 

kjer je nekoliko posedela, in zopet k izhod u 

votline hiti. Kar na enkrat prične veselo z rokami 


ploskati. » So že tukaj!" — reče, t&r se urna 
iz votline splazi ; Belček čuje terde in nagle 
stopinje pred duplino, in kmali potem tudi hripavo kričanje veselih možakov. 

„,,Ga že imamo , stara!” — zaupije erjav i 

Erih, tako glasno, da ga Belček na tanko razloči. 

Koj spozná, da nimajo koga druge,ga, kot 
malega Ljudovika, ter tiho zašepta: „Cernela, 
ali si slišala ? 

„,,1)a, sem slišala!” zašepta deklica , 

ko je previdno glavo vzdignila in se prepričala , 
da vsi krog nje terdo spijo . 

»Toraj bodi pazljiva Cernela! Zdaj pride 

čas!" — serčno Belček pošepta. 

Rad bi bil še kaj spregovoril, pa ne utegne, ker že cigani v votlino hrumé, in se mu 

zdi varno, da je čisto tiho in miren. Urno se 
zopet na listnato postelišče vleže, kakor da 
bi spal; to stori tudi Cernela. Oberne se pa 
Belček tako, da more po votlini se ozirati, da 
ravno le prav skrivaj in malo spogleduje . 

Poredoma splazijo se cigani v duplino. Er 

javi Erih je zadnji, in tira ,sabo lepo oblečenega zalega dečka, kterega Belček pri plamenovem svitu v hipu spozná, da je mali njegov 
prijatel, grof Ljudovik. Ubogi otrok je zvezan ; 
usta so mu cigani z ruto zamašili, da bi jih n e 
bilo vpitje njegovo izdalo. Ko dospejo v duplino, mu vzamejo ruto iz ust, in Erjavi Erih 
mu sam konopiče razveže , s kterimi je bil de -

Gosp, pota. 


ček za koke zvezan. Komaj se čuti prostega, 
jame žalostno kričali, poklekne pred erjavega 
Eriha, vije roke, ter prelepo prosi, da bi ga 
saj le k njegovemu očetu 'peljali. Ko ga p 
nihče ne posluša, in se mu samo glasno posmehujejo , plane mali Ljudovik kviško in misl i 
zbežati, ter jo urno k izhodu votline zavije . 
Pa v tem hipu ga imajo zopet v rokah ; obupno 
maha krog sebe, da bi se ciganom iz rok izvil , 
ki nimajo premalo opraviti, vsled stiske in obupa -nenavadno močnega dečka ukrotiti ; erjavi 
Erih sam mora priskočiti, da ga ukroti. Poprimše'ga terdo deri in drugim ukaže, ga brez 
odloga na rokah in nogah s konopiči zvezati , 
kar se hipoma zgodi ; smejaje verie erjavi Erih 
glasnega dečka na posteljišče zraven Belčka , 
ki se pa dela, kakor da bi kar v enomer spal . 

„Tu leži, ti živinče”, — se cigan zatogoti 
nad otrokom . »Pa le tiho, ako ne, ti bom pokazal, kako moraš biti v našem gojzdnem gradu." 

Ko mali še dalje vpije, mu ta nekoliko 

gorkih s plošnato obernjenim mečem našteje žugaje, ga prebosti , ako ni naravnost tiho . 4u-
do-vik glasno zakrikne ; pa prevzame ga strah i n 
groza, da se stisne v kraj in si obličje v Ustj i 
zakrije, ki ga s solzami namaka. Ihti se, togotno pojemaje , ter si kar ziniti več ne upa. 

,To mi je vsee, moj deeko!" — se 
smeja erjavi Erik, „ne gani se mi kaj , 

ako nočeš zopet kake gorke občutiti .” 


se 

Zapusti-4i nesrečnega '' otroka v britki ž a 
los se oberne k stari ciganki, in ji- veselo 
pripoveduje, kako se je na današnjem lovu de e 
ka polastil. 

» Dokler ni solnce zašlo", prične pripovedovali — „smo brez vspeha na dečka v go-
ščavi prežali,, da smo se, malo dane, že vseg a 
naveličali. Ze sem mislil, kako je pričeti, d a 
-bi ponoči brez ropota v njegovo spavnico prišli, 
kar mi sporoči perva straža, da Tnali deček l e 
s psičkom proti gaju koraka. Na moj zažviž'g 

pridejo možje z raznih straž k meni, izmed 
Merili Rudeelinu lovskega psa odpraviti ukažem , 

sam pa prevzamem delo, da bi dečka ugrabil . 
Ko dospe v gaj, ubogi bedak, ga obskočimo , 
in vidši nas kar iz nenadi krog sebe, se tolikanj 
prestraši, da ne dá kar glasu od sebe. Jaz 
priskočim k njemu, mu zamašim usta z ruto , 
ter ga potegnem sabo skozi goščavo . Po psu , 
ki je neznansko lajal, udari Rudečlin s kolom , 
da je kar obležal potem pa jo vdarimo, kolikor hitro je nam v tamoti po slabi poti nogo-
če bilo. In zdaj smo tukaj, gospod grof nam 
mora prav obilo denarja našteti , ako hoče zopet svojega sinka dobiti .” 

»»Dobro, dobro, erjavi.Erih"", — ga pohvali stara ; — „,,sedaj pa tudi iz te votline v 
drugi kraj. Treba je, da jo potegnemo dalj e 
po gojOu.”" 

»C mu?" --- jo cigan ojstro popraša . Je


čl sem se naveličal, plena se moramo z obilno 
pijačo veseliti. Ali misliš, da se bomo tod v 
tamoti še glave od debla do kervavega razbijali? Poberi se, stara copernica! Vina sem , 
veselje celo noč, dokler se jutro zad gorami n e 
prikaže!" 

Ali daj si kaj dopovedati, Erjavec ! 

ga opominja stara ciganka . „,,Ali misliš, da 
grof ne bo svojega odpeljanega sinu pogrešil ? 
Ali misliš, da ne bo veleval ga iskati, zlasti 
ker še ni davno, kar ste v grajšino prihrumeli ? 
Le na noge, veseli se drujikrat,, ko boš ime l 
boljšo priliko.” 

Erjavi Erih se na ves glas zasmejat »Jezik za zobmi, stara majka!" — ji veli, — »zdaj 

ko imamo mi dečka v rokah, se nas ne sin e 
grof kar nič dotakniti. Pusti ga, naj prid e 
Ako bi celó našo duplino zasledil , nam nič n e 
more. Ako bi nas htel napasti, mu žugamo njegovega sinu umoriti, in kar mirno in potepen o 
se bo odtegnil . Kakšnih misel ste, tovarši ; ali 
naj ga nekoliko kup izvernemo, ali pa naj s e 
po noči dalje podamo ? 

Iz enoglasnega kriča ciganov je sprevidil a 
stara, da se nihče ne zmeni za njeni modri na 
svet. Ker bi le prazno slamo mlatila, neha 
dalje besedovati, premišljivo pomaja sivo glavo , 
in urno vina in jedovja prinese; cigani jamejo 
brez odloga pijančevati in divje pesmi krožiti. 
Med tem rjovenjem in pijančevanjem se nihče 


's5 

za spijoče otroke in jokajočega malega ujetnika 

ne zmeni. Belček pa, ki je trepetajočega ser

ca pogovore ciganov poslušal, globoko in ves e 

lo zasope, kakor da bi se mu bil težak kame n 

od serca odvalil . 

„Gospodove pota so čudne”; — si tiho 

misli „oei hudobnih vdari s slepoto in stori da 

nasveta modrega ne poslušajo .” 

Se nekoliko časa ostane tiho in mirno ; ko 

pa kričanje ciganov vedno glasneje in rjoveč e 

prihaja, ko jim jame vino erjave lica ogrevat i 

in v glavo stopati, se ozre na malega Ljudovi 

ka, ki britko še vedno jokaje in tiho se ihtijo e 
zraven njega leži. 
Oberne se k njemu ter mu tiho na uho 
pošepeta : „Le tiho, tiho Ljudovik . Poglej me , 

pa ne zakriči in se ne gani .” 

Jokajoči deček se ozre in bi bil uklju b 
Belčkovi svaritvi zavzetja glasno zakričal, k o 
bi mu ne bil ta ust hipoma z roko zatisnil. 

„Ljuclovik bodi miren in tiho kot miš ! f° 

— mu zašepta, — „nihče ne sme vediti, da sva 
zbujena, sicer je po nama. Miži in se delaj, 
kakor da bi spal . Tudi nikar ne žaluj in ne 
jokaj, saj veš, da je ljubi Bog blizo , in da te 
ne bo zapustil!” 
»»Beléek, samo povej mi, kako da si 
kaj ?"" — ga vpraša mali grof. „ ,,,Saj nisi mislil, da bi .se bil zopet k ciganom vernil?” " 

»Vjeli so me Ljudovik", — odgovori Bel


s6 

ček, početka sem zavoljo tega močno ža 
loval, pa zdaj sprevidim, kako dobro mi je Ij u 

bi Bog želel. Jaz te bom razvezal, Ljudovik , 
jaz in Cernela, o kteri sem ti pravil, splazim o 

se potem iz votline in tečemo 'vso noč, dokler 
do grajšine tvojega očeta ne dospemo . Le nikar ne zaspi, da boš o pravem času pripravljen." 

Mali Ljudovik bi bil zopet kmali veselj a 

zakričal, ko je slišal tolažljive te besede ; pa 
na migljej previdnega Beleka koj omolkne . „ Tič 
se ne smeš ganiti, Ljudovik!” — ga poduč i 
Belček, — „če tudi cigani na nas ne pazijo , 
gleda vedno stara ciganka na vse strani! ” 

Ljudovik ga uboga ; tudi Belček se dela , 
kakor da bi terdo spal. Kalan pride majka ciganska k otrokom, in, ko se nekoliko na nj e 
ozira, se zadovoljna od njih oberne in reče sa-
ma sebi : „Vsi spé! Zdaj ga lahko tudi ti nekoliko kapljic zaviiješ ; starim udom se ne bo sla 
bo prilegel ! d ' 

Poda se od tod in gre k ciganom, kjer si 
svoj kozarec drugim enako z vinom napolnuje 

n ga večkrat v enem dušku sprazni . 

„To je naša sreča”, — poš'epta Belček 
malemu vjetniku. „Ne bo dolgo, ko bojo vsi 
pospali, in mi se bomo lahko na tihem iz votline splazili .” 

Besede dečkove, ki se je že večkrat kaj 

takega prepričati mogel, se lunah spolnejo . Ne 

mine še ena ura, kQ že polovica ciganov po 


tleh poeepa, glasno smereanje njihove za

dostno spričuje, da so kmali terdo zaspali . Tudi ostali niso še dalje se mogli zaspancu braniti . Vsi popadajo zaporedoma, le stara je š e 
po koncil, ktera zaspanih oči na ognjišče v če,
dalje bolj pojemljajoei plamen gleda. Tudi ona 
se vzdigne, in Beleek misli , 'da bo šla na svoje navadno le ;išče ; ali močno se prestraši, ko 
se opotekaje proti izhodu dupline zavije ! 

Stara ciganka, če tudi vinjena, je svojo 
mer previdna. Vleie se pred vshod počez, d a 
nihče drugače iz votline ne more, kot čez njo , 
in zaspi. ' 

Ubogega Belčka jame močno skerbeti, ker 
se boji, da, bi jim po nikakor ne bilo pobegniti 
moč. Malo da se ne zjoka ; ali se mu o 
pravem času upanje na Boga obudi, spomin nanj 
ga zopet s serčnostjo navdá, da se upa strašnega naklepa sereno poprijeti. 

» Cemela!‘‘' — zakliče jo tiho, in ta se tih o 

k njemu prikrade. 

»»Tu sem, Beleek"", ga nagovori
9» ali bomo pobegnili ?


» Moralno!" — ji odgovori Belček . »Sicer 
je slabo, da nam je stara pot zaperla, ali mi 
moralno skusiti čez njo priti, da ne bo nič 
čutila. Za tebe in mene me ne skerbi, ako b o 
le mali Ljudovik dosti previden!" 

me bodita brez skerbi ,"" — mali pošep 
ta. „,,Jazi znam plezati in skakati kot malokdo.” 


88 

„Toraj poskusimo svojo srečo . Cemela , 

ti greš perva, za tabo tnali Ljudovik, in za njim 
jaz. Mislita na Boga in molita! Pomagal nam 
bo, ako je nam dobrotljiv! Le napoti se, Cernela!” 

Enekrati potegne z nožem po zvezalih, s 
ktenmi je bil še mali grof zvezan, in bil j e 
prost. Tiho in hitro se plazijo vsi trije metn o 

spijočih, previdno se oziraje, da bi se pri tam 
nem svitu že mračno na ognjišči iarjaveeega 
ognja nevedoma kakega spijočega ne dotaknili 
in ga ne zbudili. Srečno in brez vse nezgode 
dospejo sapo zaderževaje tihih stopinj k vshodu 
svoje ječe, kajti kaj drugega ni bila votlina za 
Belčka in Ljudovika. Tu morajo še zadnji in naj 
hujši napotljej odpraviti . Ustavijo se pred spi 
joči> ciganko ; trepetaje bijejo jim nemirne serca, ko vidijo, da jim ni čez njo priti moč , d a 
bi se je ne dotaknili ; kajti tako terilno pri vshodu leži , da ni vmes za pavec prostora, kamor bi jim bilo moč stopiti . 

Zvalostni stojé tu, in ne vedo, kaj bi po 

čeli. Cernela in Belček sta vsa pobitega serca ; 
malemu Ljudoviku pa se svetle solzice po lic u 
utrinjajo, ko si britko roke vije in se milo k 
očetu stiskanih otrok ozira. 

»Oj , ljubi Bog", šepta polno nepopisljivega trepeta, — »pomagaj nam iz te silne stiske a!4 
In nebo se usmili ubogih otrok, ki si n e 
znajo ne svetovati, ne pomagati. Stara, kot je 


sg 

viditi, v hudih sanjah, glasno zaječi , se nemirno sem ter tje v spanji premetuje in nenadoma 
na drugo stran spreverne. S pervega mislijo 
otroci, da se bo zbudila, in Belček, strah u 
bled kot zid, jima že pomigne, se urno na tl a 
vleči, ko z nepopisljivim veseljem opazijo, da 
stara terdo še dalje spi, in je nad njo zdaj dokaj prostora , da se lahko gre čez njo . 

„Cast in hvala Bogu!” — pošepta Belček ; 

— » ljubi oče nebeški je tvojo molitev uslišal i n 
nam zdaj. pomaga! Hiti, Černeta! Da srno le 
iz votline, nas ne bojo vnovič z lepo zasačili. " 
Cernela se oseréi in stopi čez njo, za nj o 
pa dečka. Trepetaje jim bijejo nemirne serca , 
ali božja roka jih vodi ; srečno prestopijo spijoči) ciganko in se je nič ne dotaknejo . 

„Zdaj se urno pripogni in po kolenih iz 

tesninc splazi!” — ji veli natihoma Belček . 

Perva se splazi Cernela skozi ostro temin o 

vhoda , za njo mali Ljudovik in zadnji Belček . 
Vse se kaže srečno doveršeno. Ali ravno , ko 
se pripogne, se nekdo spijočih otrok zbudi, ter 
jame glasno vpiti . Vsa kri zavre Beleku po žilah ; viditi je, kakor da bi mu serce oterpnilo . 
Ko se na spijočo staro ozre, spozná, da se n e 
sine opotavljati, kajti ona se zgane, po koncu 
sklone in spogleda . K sreči še dalje vpije otro k 
in zmoti ciganko, da ne pazi na kaj drugega i n 
da ne zagleda bežnikov . Nekaj togotnih besedi mernraje se vsa pobita z ležišča vzdigne, da 


90 

bi šla otroka potolažit. Iti mora mesno Beléko

vega posteljišča, in ko se po nakljuébi nanj ozre 
opazi, da je prazno . Beleek , še pred vshodonx 
votline na kolenih leié, ker se ni ganiti 
upal, sicer bi ga bila ciganka poprej opazila 
--jo vidi si oči meti in k njegovemu zapuščenemu ležišču bližeje pristopiti ; dalje ne dvom i 
da bi' ga zdaj ne pogrešili , ter si nič ne obotavlja. Ko se iz votline plazi , čuje staro kričati , da bi cigane iz spanja zbudila, in iz votline k prejšnema dvema na prosto dospe . »Cernela, Ljudovik, pogrešili so nas", — jima v 
eni sapi zakliče, — „Bog nam pomagaj! P o 
nas je, ako se kar naj hitreje v goščavo ne 
skrijemo .” 

„,,Tecimo' teeimo!”" — kriči Černe'. 
»» morda se jim še odtegnemo! Da bi le ne bilo 
tako strašno tamno!" " 

»Oj, to naj te nikar ne skerbi!" jo po

tolaži Belček . ,,Oko moje je tamote vajeno, i n 
jaz vidim zdaj malo, da ne tako dobro kakor po 
dnevu. Sledita le vedno terdo za mano . Kolika sreča je zdaj za nas ., da nisem nikdar smel 
iz taxnne votline! Da, da, Gospodove pota s o 
čudne ! d' 

Urnih korakov hiti Delček med temi bese 
dami z ',zlima dvema dalje . Trepet polajša otrokom petč; Belček ju tako skerbno vodi, .da se 
kar nič ne spodtakneta, in ju nič v teku ne zaderžuje. Natanko se še spominja deček poti 


9,1 

po kteri ga je 'erjavi Erik peljal, daravno 

noč in zvezdato nebo le mračno in slabo v tam-
nice po gojzdu blišči, vendar vse znamenja tako dobro vidi, kot pri svetlem dnevu . 

» Le vedno za mano!" — jima zakliče — 

)zdaj gremo na mali ta grič, pa smo globoko v 
gojzdu, kjer vse pota in steze nehajo . Tod jo 
vrežemo v goščavo, in cigani pas ne bojo po 
tem z lepo dobili. " 

Ko že po griču stopajo, zakujejo v dalja 

vi velik hrum. Ustavijo se in poslušajo. 

„,,Oni so,” — zakriči Cernela; „ » slišini jih rjoveti in vpiti! Sreča, da so bili . si 
pijani, sicer bi se bili že veliko prej zdramil i 
in nas že zasačili .” 

Vpitje in hrup se čaje glasneje, in več n i 
dvomiti, da bi jih cigani v begu ne zasledovali . 
',Naprej moralno hiteti", — reče Belček , 

»le urno! Vsak trenutek, ki ga potratimo 
nam utegne nevaren biti, da bi zopet v njihove 
roke prišli. " 

Otroci, daravno urnega teka že vpehani , 

se znovič 'potrudijo in čez nekoliko časa n a 
verh griča dospejo . Vpitje zasledovavcov s e 
vedno bližeje éuje, in otroci že kričanje erjavega Eriha razločijo, ki grozovito preklinja i n 
se roti, cla, je strah . 

„Zdaj tu doli na levo”, urno Belček vele

va — ,,hodita vedno terdno za mano, in. ti, 

Cemela , primi malega Ljudovika ga roko ker 


92 

je sternxa pot, pa sicer ne slaba . Pazita, da 
se ne spodtakneta!(‘ 

Pot po griču navzdol je sterma ; v ktere 
podnožje oplašeni otroci srečno dospejo. Le 
samikrat se mali Ljudovik nad neko korenin o 
spodtakne, pa Čemela ga tei*do za roko derži , 
in obvaruje , da nagloma ne pade . 

,Zdaj pa v goščavo"— veli Belček. „Tam 
boino menda varni, zakaj jaz sem od une strani na goro prišel, ko me je erjavi Erik zasačil 
in v duplino odpeljal. Toda počivati še ne smemo. Ali moreš še teči, Ljudovik ? 

,)» Gotovo da!” — odgovori mali grof. 
»»Hitimo le naprej! raje 'meljem, kot da b i 
imel pa zopet v votlino upih hudobnežev priti ." 

Dasiravno je Ljudovik besede te z velik o 

scrčnostjo govoril, je bilo vendar po urni sap i 
in po trepetu njegovega nežnega života soditi , 
da ga je dosedanji urni tek že močno utrudil. 
Beleek je to dobro spoznal. 

yyLjudovik, poterpi le še nekoliko časa" — 
ga ta oserčuje — »da pridemo Je globokeje v 
gošo , nam ne bo treba več hiteti ! 

„,,Kar naprej, naprej!” kriči Ljudovik . 

ne slišita, kakó vpijejo! V kratkem na s 
bojo dohiteli, ako se še dalje tukaj obotavljamo ." 

V resnici čujejo zopet glasove zasledovavcov, ki so ravnokar na verh griča dospeli, kje r 
so malo poprej ubežniki bili. 

',Bodita prav tiho", reče Belček ? 


»morda slišimo njihove pogovore ki nam vte g 

vejo mnogo koristiti ." 

Ni se motil ; ni bilo toliko daleč, da bi se 
posamni govori divje med sabo vpijočih cigano v 
po tihi, mirni tihoti , ko ni naj manjša sapica 
pihljala, ne slišali . 

»Zdaj pa tiho!" — rujove erjavi Erih i n 
hipoma glasni hrup utihne . „Skrenite ogenj 
prižgite svetila. Tla so moeirne in stopinje prederznih potuhnežev se morajo v njih poznati. 

Le urno prinesite luč in pridno preiskujte 
” ! ~je~ ne moreje pred -nami biti! 

»»Ta je slaba 5 444--jima zašepta Beleek . 

„ ;,Erjavi Erih j, je zadel ; ako nas zasledé,, 
nam bojo koj z& petami . Zdaj je slednji čas 
Ljudovik : evesto moraš teči, ako jim hočemo 

oditi.” 

»Ne bom se vpehal, preljubi Beléek! " 
odgovori mali, — »le urno naprej!4 

Belčiek se ne obotavlja dalje . Luči gore 
eih svetil se Že skozi zelenjavo blišéijo ; dolgo 
ne more več biti, da bi cigani ne zasledili m a 
1'h ubežnikov. 

»» Hitita za mano", — jima ta veli, in s e 
nenadoma in previdno v naj gostejšo gošo podá . 

Zopet mu tainote vajeno ako veliko, ve 
liko pomaga. Kar naravnost jo na naj boljš o 
zavije in se ogane vsem napotljejem, kteri b i 
jih v urnem begu zaderževali. Ali že čez tnalo 
časa jim veselo vpitje in vriš zasledovavcov 


t 

naznani, dá so jih cigani zasledili . Celo derhal 

eujejo zverh griča navzdol hrumeti ; šumenje 
košatih vej za cigani jim pa tako živo, kot bi 
sami nazoči bili, sprieuje, da so jim celi d o 
goščave sledni. Tudi žar prižganih svetit se 
večkrat skozi mračno drevje na otroke zablišči , 
kterim vpitje in vriš ciganski še vedno grozo 
vito na uho bije. Po dnevu bi bili zasledovavci ubežnike brez dvombe,hitro dohiteli ; toda noč 
tanina je bila otrokom- ravno toliko ugodna, kot 
ciganom zaderžljiva. Ti so se mogli priklonje 
ni težavno skozi goščavo plaziti in z lučjo gorečih svetil stopinje ubežnikov iskati, kar jih je 
v zasledovanji gotovo močno mudilo . Ali otroci, 
naj pervi Belček čigar jasno in bistro oko po 
taiuoti vse vidi, hitijo nemudoma naprej, in 
kar nič ne dvomijo, na ktero stran se imajo 
zaviti. 

Verh vsega tega je pa mogel veliki trud , 
pa tudi strah, ki so ga otroci, se vé, pred ci

gani imeli , vposled njihove slabe moči obnemoči. Mali Ljudovik se pervi speha. Močno se 
je zasopel . Globoko hodi po sapo, in omagujejo mu še šibijoče noge. 

',Več ne morem naprej!" zdihne- in s e 

britko zjoče. »Pustita me tu, in bežita sama , 
kajti vi dva jim morda uideta ! 
„,,Ljudovik, za bóžjo voljo, potrudi se!” 

ga Belček oserč'uje	Le še za kratek čas ! 
Morda zasledovavci odstopijo od svojega name


na, ali pa dobimo mi ktero varno skrivališče , 

kjer nas ne bojo opazili!" 

„Pojdi, pojdi judovik” ga oserčuje tudi Cernela, ter prime roko utrudenega dečka . 
,Name se opiraj! Jaz sem še terdna, in ak o 
celó več iti ne boš mogel, te bom nekaj časa 
nesla, dokler se ne boš nekoliko oddahnil ." 

»Ne morem, ne morem!" — zdihne Lijudovik, ter se uleže na vlažno travo . »Le pustita me ležati, je že namenjeno, da moram malopridnežem v roke priti!" 

„,,Oh„ ne bodi neumen, judovik,—mu 

zakliče Belček, —,,,,ali ne veruješ, da nam b o 
ljubi Bog tudi še dalje pomagal, kakor nas j e 
do zdaj varoval ? Primi se me za roko, Cerneto pa za uno , in potem jo hitimo naprej : Ali 
euješ, ravnokar bojo tukaj. Urno na noge!” 

Hrum vedno bolj se pribliŽevajočih ciganov utrudenega dečka veliko bolj spodbode, kot 
vse Belčkove prigovarjanje . Zopet je na noga'', 
Cernela in Delček ga poprimeta za rame in ti-
rata dalje sabo. Spet so se nekoliko od unih 
oddaljili in že terdo upali ciganom pete odnesti , 
ko se nenadoma Cernela nad korenino spodtakne in sred teka na tla telebne. Urno se zopet 
pobere ; ali Ljudovik , ki ga je nehoté sabo potegnila, glasno zaječi ter stoka, kakor bi s te m 
ktero hudo bolečino zlajšati hotel ter se ne 
more od tal spet vzdigniti. 

„,,Kaj pa je, Ljudovik z”" — ga Belček 


prestrašen vpraša . „,,Ali si se kod kaj udaril g” " 
»Oh, moje koleno, moje koleno!" — zdi

huje deček. »Kar stopiti ne morem! " 

Belček in prestrašena Cernela urno priskočita in dečka vzdigneta, ki dalje teči poskusi , 
pa otožno stokaje koj zopet obleži. 

',Ne 'norem, ne moretn!" — reče. Pustita 
me ležati in tecita dalje, da jim vsaj mi vsi n e 
pridemo v roke. " 

„,,Ne , Ljudovik, zapustila te pa ne bova,” 

odgovori Belček ; „,,zavoljo tebe sva bežala in 
s tabo hočeva tudi terpeti, kar nam je name 
njeno.” — „,,Pač vidim ,”" opomni žalosten — 
,)»da vendar ni resnično, kar si mi, Ljudovik o 
ljubem Bogu pripovedoval . Kajti ko bi bil kteri oče v nebesih, bi nas gotovo ne bil v toliki 
nevarnosti zapustil!" 

„0 Belček, sram te bodi, kako ,nek kaj 
takega govoriš!” — ga Cernela taverne . »Ali 
nisi sam pripovedoval, da ljubi Bog človek u 
včasih mnoge nadloge pošilja, ktere si v veliko nesrečo šteje, dasiravno se pozneje prepri

a da so bile zanj zgolj dobrota ? 

„,,Se vé, da sem rekel,” — odgovori 

Belček nekaj serčneje, če tudi je še v eno me r 

prepaden in nestanoviten. „ »Ali jaz prav goto

vo ne vem, kakšna dobrota bila bi za nas, ak o 

bi nas cigani zopet vlovili. To bi bila pač men

da naj veča nesreča na svetu za nas .” 

»Pa saj nas še niso" —odgovori Čemela . 


91


In ko bi nas tudi dohiteli, bi vendar ne smeli 
obupati, saj si mi pripovedoval, kaj so duhovn i 
gospod v cerkvi govorili . Le spomni se še njihovih besedi.' Ali niso rekli : Gospodove pota 

so čudne in nezapopadljive, nihče jih ne mor e 
zapopasti ? Ali niso djali, da vse, kar ljubi Bog 
pošlje, je dobro in koristno? Ali niso tega rekli, Beléek, ali ne ? 

„,)Res je, tako so govorili!” pravi 

Beléek, in poprejšnje zaupanje na Boga , čigar 
mogočnost in veličastvo je v njegovih deli h 
spoznal, se mu znovie v sercu oživi. „,,Pa so 
tudi rekli, naj boino veseli v bogaboječnosti i n 

terdni v zaupanji nanj, ako se tudi nam slab o 
godi, in on nas ne bo zapustil. To so rekli ; 
pa jim tudi verjamem, ker ljubi Bog, ki je solnice vstvaril, nas — ubogih otrok — ne bo pozabil!” 

„Imaš prav, Beléek!” ga radostna pohvali Cernela . „oraj naprej! Ker ubogi Ljudovik iti ne more , ga morava pa nesti. ,13ele'ek , 
primi Ljudovika„ in ti Ljudovik se vaji terdo 
derii in z rokami za vrat okleni dobro — 
zdaj pa urno naprej !” 

Ko imata Belček in Cernela potolaženeg a 
Ljudovika na ramah, - bežijo dalje. Toda tolikanj hitro kot dosedaj, jim ni mogoče . Basi.
ravno ni deček toliko težek, jima niso venda r 

razun tega oslabljene moči nikakor zadostne, 

in. Bel:ček sprevidi, da jih. bojo gotovo že v 

Gw.p, pota . 


kratkem cigani dobit ako se j.iun ne poskrijejo. 

S to rečjo ne pridemo dalje, Cernela," " 

— reče dekliču, ki že težko stopa ; — „,,poterpeiljivo se moramo v svojo usodo vdati . Tam-
le stoji stara lipa. Poskrimo se za deblo njeno, 
ter prosilno Boga, naj bi nas skril da nas hudobni cigani ne zasledijo . 

Cernela, ki jo moči vedno bolj zapuščaj o 
se temu nasvetu ne zoperstavlja, temue jo k o 
proti rečenemu drevesu zavije, pod česar široko, listnato goščavo se otroci skrijejo, z roka 
mi oklenejo, eden k drugemu stisnejo in tih o 
pa mirno sedé, da ne bi zasledovaveov po kterem ropotu na to stran privabili . 

„„,,Oj ljubi Bog, ti nam pomagaj!” 

zdihne prav tiho Beleek iz senčnih globočin i n 
tesnih pers ; Ljudovik pa in Cernela izgovarjata 
za njim. Ko utihnejo, prislušajo v nočno tetino ter vlečejo kipečega serca vsaki šum na uho , 
ki se po tihotni, spijoči divjoti odmeva . 

Cez nekoliko časa začujejo zopet klic in 
vpitje cigansko ., sperva v daljavi, potem pa bi[
žeje ; še tesneje se eden k drugemu stisnejo ; 
vsi trepetajo ; vsa kri vre jim strahil po žilah . 
serca jim tako a močno bijejo, da se jim slišijo , 
dasiravno drugega ne eujejo, kot preklinj evanje 

hrumečih ciganov, ki se čedalje bolj približujejo . 

zakaj se tolikanj treseš", — pošepta Cer


Tlela uatihoma Beléku. »Misli le na ljubega Bo

ga, Belček! Saj nas varuje oče nebeški ." 

„ "Se vé da,” — odgovori I3elček ravno 
tako tiho. „ "Toda kolika groza! ako btnas opazili. Gotovo bi nas do mertvega pretepali, ali 
pa v grozovito jamo zaperli , kjer bi nas stradanja konec bilo! Oj groza! Ah, ljubi oč e 
nebeški, usmili se nas, varuj nas tega!” 

',Tiho, tiho", — opominja Cernela — » al i 
ne éuješ, kako hudobno erjavi Erih, ta divjak , 
preklinja. Ne, ne, Belček, tega ljubi Bog n e 
pripusti , da bi nas zasačili ." 

Otroci zopet obmolknejo in vlečejo na uho . 
éezdalje bližeje prihajajo cigani ; čezdalje bolj 
slišijo otroci grozovitih zasledovavcov glasove. 

',Kakor hitro te pse zasačimo, jih pretepem, 

a bo kri z njih cerljala", — rujove erjavi Erih . 

),»Potem pa v grozovito jamo ž njimi," 

— reče nekdo drugi. „,,Tam se bojo ie odvadi' da nam ne bojo zopet kdaj petá odnesli.” 
Britko zdihnejo otroci pri teh grozoviti h 
besedah ; ko pa že tudi eujejo, da po germovji 
šumi, in da so cigani komaj še kaka dva streljaja od njih, obledé kot zid . Hitro se Cernela 

vzdigne, pogleda na uno stran ter neizrečen o 
prepadena reče : 

,,Belček, vdjano je! Zdaj pridejo 
od tod z gorečimi svetili! Poglej, kako se skozi germovje čajem pa tudi glasove in 
stopinje 

7* 


00


v resnici, imaš prav, ~ernela ," " 

odgovori Belček s trepetajočim glasom, i n 
svetla solzica se mu vterne po licu. „"Nobene 
pomoči več ni za nas. Oh, ljubi Bog, zakaj , 
zakaj nas ubogih otrok nisi varoval?” 

V Belekovem sercu peša zopet zaupanj e 

na nebeškega očeta, toda le v tem hipu . „,,Gospodove pota so čudne!” urno dostavi ter 
se vzdigne, da bi se oserčen izročil razbojnikom. ""Njemu, ki je bliščeee solnce ustvaril , 
je znano, kaj nam je dobro in koristno . v njegovo voljo se moramo vdati." 

',Oj Belček, močno me veselé besede tvo

e", — reče eernelanatihoma, stisnivša dečkovo roko. " Bodi le potolažen! Kdo vé, ako ni 
mamo še prav veliko dobrega pričakovati ! " 

Belček, nasmej* se po malem, zmaja z 
glavo. „,,Jaz verujem, da nas Bog more rešit i 
ako je njegova volja. Toda veliko bomo mogli 
poprej še preterpeti. Lej, tod le že pridejo!” 

',Kdo je?" zakliče zdaj kar na enkrat Ljudovik, ki Žalovaje do zdaj ni besedice spregovoril, ter se na stran ozre, kamor je Belček 
z roko pokazal. „To niso cigani! Glejta vsaj , 
to so možje na konjih . In čuj, jaz slišim gla s 

— svojega očeta! „Belček”, — zakriči na dalj e 
Ljudovik — »moj oče so, ki me iščejo! Pomagajte, oče! Pomagajte! Tukaj sem!.‘ 
„,,Moj oče nebeški, to je njegov glas!” 
-čujejo otroci nekega reči, in mahoma jame 


po germovji šumeti . Silo urno hiti množica ob — 
roženih mož lesém ; goreče svetila razsvetijo 
tamni gojzd. Z glasnim veselim hrupom se otroci proti svojim dohajoeirn pomočnikom spustij o 
v tek. 

Toda ne dosežejo jih. Komaj so deset 

stopinj daleč, kar začujejo terdo zraven sebe 

grozno preklinjevanje. Prej kot bi mislil so ž e 

z agrabi j eni . 

',Zopet jih imamo", — radostno erjavi Eri h 

z gromovitim glasom zakliče, ko malega Ljudo

vika v roki deri'', »Urno se vernimo, da nas 

tamonji ne doidejo! Tiho se obernite, naprej 

Otroci jamejo groze kričati in Ljudovik n a 

vso moč vpiti : „Oče! oče! sabo nas tirajo. Po

magajte, pomagajte, oče! ” 

Erjavi Erih preklinja in se roti tolče z 
namerjeno pestjo vpijočega dečka po ustih in 
. mu molčati ukaže . Ali že so čuli na pomo 
č cajoéega dečka možaki

. Kakor bi vihar oblake 
podil, prihrumé konjiki z obupajočim očetom n a 
čelu v ta kraj. Svetila njih razsvetlé tamot o 
in kandelo ciganskih obrazov. Kot bi trenil, so 
cigani obdani ; križema švigajo leskeči meči i n 
bijejo smertno po tolovajskih glavah . 

„tla bi vas strela!” — erjóve ves divji 
erjavi Erih, vidci, da mu je vse spodletelo . 

,Toda dečka mi ne boste dobili živega v pest ." 
Prej kakor je grof, ki je ravno kviško 
vzdignjeni -meč na brezbožnika nameril, v sta— 


nu branita, potegne erjavi Erih nož izza pas a 

in sune z ojstrino po persih neobroienega dečka. Ali ta se ne zgrudi na tla, ampak zvesti 
Beleek, ki se je, v hrupu se oprostivši, ko t 
blisk prenavarnemu orožju nasproti postavil i n 
ga sercu malega grofa odvernil . Globoko sune 
nož v Belekovo ramo, in deček se — zgrudi ti 

ho zajeeaje na zemljo. Pa v tem hipu zaverš i 

grofov meč na erjavega Eriha in porudeči zemlj o 
s kervijo njegovo. 

Kakor hitro je nesrečni Erni obležal, j e 
bil ves boj pri kraji. Roparji, klerik še ni gro f 
s svojilni pomočniki masčevaje se potolkel, odmečejo orožje in prosijo milosti. Toraj jih zvežejo grofovi, in koj potem se vernejo vsi skoz i 

gojzd proti grajšini srečnega očeta, ki ima pre d 
sabo na sedlu svojega zopet najdenega sina, i n 
ga zvesto posluša, kaj in kako se mu je vse godilo. Cernela jezdi zraven njega, dva konjik a 
pa neseta ubogega ranjega Belčka na nosilnic i 
iz zelenih vej spleteni . 

VIII. 
Veselo spoznanje. 

Jelo se je že daniti in s tankimi meglica 

mi obsejano nebo na iztočni strani žariti ko 


1o3 

roženberški grof s spremstvom na svojo grajšino dospe. Nemftdoma ranjenemu Beleku poskerbé mehko posteljo, potem pa grof pošlje po

ročnike na konjih po zvedenega zdravnika, k i 
je blizo grajšine stanoval da bi rano ubogeg a 
Beleka obvezat prišel . 

Ker je rana dečku silne bolečine napravi 
la , in mu mnogo kervi odteklo, se ne zave, k o 
ga v stanico prinesejo. Vsa žalostna stojita 
Čemela in mali L judovik pri njegovi postelji in 
se britko jočeta, dasiravno ji Ljudovikov oč e 

tolažijo zagotovljaje, da Beleek ni mertev, temoč da bo brez skerbi krp ali, korali ozdravil. 
In res , ko pervi solnčni žar skozi odperto okno n a 
obličje v omedlevicah ležečega dečka zasije, spogleda , ter se prijazno smejaje, okrog sebe ozira . 

,70j zalo solnce", — reče deček, se sladko nasmejaje — ,,saj zopet siješ, in vidva , 
Cernela in Ljudovik, sta tudi tukaj! Tedaj vaju niso hudobni cigani spet zvezali in sabo t i 
rali? Ljubi Bog nas ni zapustil! Oj, močno 
presereno me to veseli! Res, Gospodove pot a 
so čudne , vse se po njem srečno izide . 

Deček sklene roke, ter se nepopisljivo ve 
selo proti nebu ozira, kakor da bi ljubega Bog a 
zahvaliti hotel, ki jih je tolikanj očetovsko vodil in iz nevarnosti rešil. Radost mu žari iz 
bistrih, modrih oči, in sladko se mu nasmehujejo rudeče ustnice, ko mu zlato solnce obraz 
in leskeče svetle lase obsija. Tiha zahvalna 


lot 

molitev se mu dviga iz pobožnega serca k očetu nad oblaki. V tem slovesnem trenutku n e 
porajta radostnih solz veselega Ljudovika i n 
Cernele I ki veselo z rokami ploskaje kričita : 
»Se živi Delček, še!" — V tein se nenadoma ter 
do k Belčkovi postelji približa grof, ki je vs e 
to na strani stojé opazoval. Ko Delčka bolj na 
tanko in pazljivo v obraz pogleda, obledi in j e 
vedno bolj bled. Da si je ravno postavnega in 
čverstega života, vendar le omahuje in se mora z roko postelje prijeti, da bi se v \omedle

vici na tla ne zgrudil . 

» Oče nebeški", — začuden jeclja — „ali 
je tvoja neskončna milost tolika, da mi zopet 
daš dolga časa zgubljenega, kterega sem mnogo objokoval in po njem britko žaloval! Ljudovik, poglej dečka — ali nima enakega obraza kot tvoja uboga nesrečna mati ? ” 

Ljudovik, Belček in Čemela se začuden i 

pogledajo in ne vejo, kaj bi rekli vidši grofa 

vsega nepokojnega, kterenw se debela solza p o 

obledelem, vpadenem licu vlije ne vejo, ali o d 

veselja ali od britkosti . 

»Ljudovik" — nagovori v drugo grof svojega sina, in ga za roko poprijeinši terdo k 
Belčkovi postelji pelje — ,,Ljudovik, poglej ga, 

— ali ni to jasno oko tvoje matere, ali ni t o 
njeni mili nježni obraz, ali niso to njene ustnice, ki so se kdaj tudi tolikanj sladko smejale, 
in zdaj že mnogo let žalujejo? 

lob 

Ko Beleek svojega mladega prijaha bistro 

pogleda, mu veselje zažari na obličji. „,,Imate 
prav, oče,” — meče — „,,lielček je pri svet u 
tak, kot moja mati. Oče , oče, mogoče, da b i 
bil Beleek moj ubogi brat, po kterem se mat i 
tolikanj solzijo in vi tolikaj žalujete? Oj gotovo 
je on, kajti že koj s pervega se mi je tak o 
priljubil, 'da ne vem kaj, pa saj sem ga tudi 
iz cerkve sabo na grajšino pripeljal, da bi ubi l 
moj brat. Oj, Beleek”" * dostavi ,~judovik 
se razveseljenega lica k začudenemu dečku ober

nivši — »,,Beleek, ako se pač resnica poterdi 
da si ti moj pravi brat, o koliko veselje!" 

lielček pogleda grofa in Ljudovika, potem 
pa se od enega na drugega ozira, in ne mor e 
izreči svojih čutil, ki mu mladostno, neskušeno 
serce napolnujejo. Vsi njegovi davni dogodki , 
kterih se je kot sanj domislil, ko je čez dolgo , 
dolgo časa vpervič spet solnce zagledal, m u 
zdaj zopet na misel pridejo , pa veliko bolj Živo, kot .tadaj ; zato si tudi z roko oči zatisne 
in nekaj časa bolj na tanko premišljuje . 

,Kaj drugega — spregovori čez kaj ča-
sa sabo, pa tudi drugim umevno — „kaj drugega kakor gola resnica je, kar sem le z a 
prazne sanje imel. Jaz nisem cigan, nak! Spominjam se z'ópet, da sem, pred davnim časom v 
neki graj šini stanoval ; nihče me ni zaničeval , 
grajal in pretepal. Lepa, blaga gospa mi je 
lase gladila, igrala in se sladko nasrnehovala . 


14)6 

Kolikor bolj mislim in mislim, toliko več reči se 
mi stavi spet pred oči. Oj, kako čudno mi je 

pri sercu! Velik everst gospod me je mnog o 
krat objemal , in po prelepih sobah vodil, ki so 
imele enako tem zgoraj okrogle okna, skoz i 
ktere se je culo veselo prepevanje drobnih pti

čic iz bližnje goščave. In glej, stare te podobe 
z resnimi in milimi obrazi na stenah zdijo s e 
mi, kolikor bolj jih pregledujem , nekošno zna 
ne ; da, spomnim se, ravno te sem ze enkrat vi 
da. Oj čudo, obraz tega čverstega moŽaka dozdeva se mi od nekdaj znan, kolikor dalje ga 

pazljivo pogledujem — ravno tisti kakor nekdaj 

— ves tisti obraz — oj . smem svojim oče m 
verjeti, - - moj oee, oče!" — zakliče močno kar nakrat Belček in preveselega lica proti 
grofu roke steguje — „vi ste moj oče! Mnogokrat ste se enako name ozirali, kakor zdaj , 
enako smehljali kot zdaj, in ta, ta je bila roka, ki me je gladila in mi perstan kazala, k i 
se je tako krasno svetel in lesketal, ko je solnce nanj sijalo! Da, zopet vidim perstan, ki g a 
imate še na perstu . — O ljubi Bog, ali so m e 
tvoje pota lesena pripeljale, da bi zopet očet a 
in mater vidil, da bi ne bil zopet zapuščen a 
sirota, da bi se mi ne bilo treba še kdaj v tamn o 
votlino verniti, da bi bil Ljudovik moj mlajši ljubi bratec —” 
Belček obmolkne ; zakaj neštevilne čutil a 
mu ne dajo več besedice spregovoriti . Močno 


Ito7 

ginjen zajoče in se ne zavé, ter na blazine svojega ležišča omahne. zeli se vstraši grof; ju 
dovik pa groze na ves glas zaječi ; ali k sreei 
pride ravno zdaj zvedeni zdravnik, kterega gro f 
koj po prihodu v grajšino poklicati veli. Po 
zdravnikovih prizadevah se deček krhali iz 
omedlevice zdrami. Bil pa je še vedno tolikanj 
slab, da grofu in 1judovikn skoraj rok podati ni 
mogel, ki sta jih poljubovala in z radostnim i 
solzami močila. Grof bi se bil rad že skoraj k 

svoji ženi pohitril in ji naznanil preveselo novico da je najden njih ljubi sinek, kteri je bi l 
zgubljen, in kterega so mislili, da je mertev . 
Ali precej ni mogel od njega iti ; dokler ni zvede l 
zdravnikovega mnenja zavoljo rane, ktera ga j e 

zdaj znova močno skerbeti jela . 

Bog", — zdihuje na tihem — „ohran i 

mi dete, ki smo ga tolikanj časa in tolikanj britko pogreševali. Ne vzami ga mi, ko smo ga 
ravno zopet spoznali! Ako je mogoče, daj , naj 
gre milostljivo od mene kelih terpljenja i ” 

In oče nebeški je uslišal molitev njegovo , 
še preden je zmolil . 

„ »Bodite brez skerbi, gospod grof,” — 

reče zdravnik, ko se veselo nasmejaje nanj 
ozre — ,,,,rana ni nevarna, preden bojo minul i 
štirje tedni, bo ubogi deček zopet zdrav in vesel. Obramna kost je ubranila nožu, ki ga j e 

ranil ; močni sunljej je ranjenega na tla poderl , 

še preden je mogel nož globokeje seči . 


los 

" Bogu bodi slava, čast in hvala za to mi-
lost" — jeclja grof in se jame odpravljati . 
',Pojdi judovik, greva k materi, da veselo 
sporočilo tudi njeno serce z nebeškim veselje m 
in radostjo napolne." 

„,,Kakšno veselo sporočilo gospod grof?” 

— zavzet vpraša zdravnik. 
',Glejte zdravnik" — odgovori grof z roko 
objernš'i Beleka in stisnivši ga na svoje sercé — 
„glejte, ta je moj sin se je bil zgubil in 
zopet najdel. ” 

Ko zdravnik to Cilije, si prizadeva preve

'

liko veselje grofovo pomiriti . 
„,,Veselim se z vami vred, gospod grof, 

in vam želim iz celega serca srečo” — reče ; 
„,,toda — dostavi nadalje zdravnik — ubogi 
deček naj si bo Že res vaš sin, ali ne, ne smete vendar gospe] novice te prej naznaniti, dokler niste o tein do dobrega prepričani. Le pomislite, kolika britkost bi bila za nesrečno gospó , ko bi ne bil deček potem njeni sin!” 

Grof se zavzame, ter reče : "Ali on je 
moj sin! To mi pravi `nekaj notranjega, rieoveriljivi glas mojega serca. To dokazuje dečkov obraz, ki je moji ženi tolikanj podoben. 
Zdravnik , le poglejte ga bolj na tanko v obraz! " 

še vse ni dovelj gotovo"" — odgovori previden zdravnik. „ »Pomislite le , kakšna 
zmotnjava bi utegnila vašo gospo pokopati!” 

Brez določbe se obotavlja grof. Pač spre


109 

vidi, da zdravnikova ni prazna, in akoravno j e 

zase skoraj prepričan, da je Belček njegov sin, 

se vendar zdaj k svoji soprogi ne upa, da b i 
ji veselo sporočilo naznanil . 

» Kako bi bilo vendar mogoče kaj gotovega zvediti?" — se vpraša grof — »veselja 
se mi hoče serce stopiti, in vendar ne smem 
nesrečni svoji ženi razodeti, kar bi vso njen o 
britkost v presrečno veselje spremenilo ." 

V tem stopi služabnik v stanico in naznani grofu, da je neka stara ciganka zunaj, ktera vseskozi ž njim govoriti zahteva. 

„,,Kdo drugi kot stara mati” — rečeta 
Beleek in Cernela z enim glasom „,,nji j e 
vse to gotovo naj bolj znano!” 

»Pripelji jo urno v stanico !" grof služabniku ukaže . 
„,,Pa ta nas ne sme zopet sabo vzeti” — 
pravi Cernela, ko še skerbno grofa pogleda . 
»Ne, ne, moj otrok", — ji odgovori gro f 
se nasmehljaje — „ti si od zdaj naša, in bo š 

sestrica mojih dečkov ; le nikar se ne boj! ” 

Ciganka pride zdaj v stanico. Ko jo otroci zagledajo, spoznajo , da se niso zmotili. Bila 
je stara mati ciganka . 

»Kaj hočeš stara?" — jo vpraša grof. 

» » Gospod"" — odgovori ciganka — „,,velik o 

skrivnost vam hočem razodeti, če mi kot grof 
obljubite, da boste sinoči vjete izpustili in ji h 
nikakor kaznovali. Ali obljubite?” 


Zavzet posluša grof besede cigankine, k i 
tolikanj derzno ne zahteva samo oprostenja to

lovajev, ampak tudi odpuščenja kazni za. pregreho, ki se je tadaj s smertjo kaznovala . Ali 
ker misli, da bi ta skrivnost njegovega zopet 
najdenega sina kaj zadevati vtegnila, se omeči 
in je volján spolnitev obljubiti in to še tolik o 

raje, ker je hudobni namen potepuhom spodletel. 

Govori stara" — reče grof — „ako s o 
tvoje skrivnosti tolikega plačila vredne , kakorš 
nega zahtevaš, naj bo! toda le pod teni pogojem, da vsi ta kraj zapustite in se nikdar n e 
vernete.” 

,»)0 gotovo se ne bo nihče verni!, ko se 
jim je zdaj do živega prišlo ;"" — odverne stara * „,,ko bi me bil erjavi Erih , ta nespametnež, poslušal, bi se pač ne bilo to zgodilo. 
Pa kar je, ti je, on je svoje plačilo prejel . 
Zvedite gospod grof, erjavi ]arih je inertev i n 
on sani vam je sinčka odpeljal. Drugi so nedolžni, kajti bili so le pomočniki in so mogli po 
njegovem povelji ravnati. Obljubite mi toraj kot 
grof, in to kar naravnost in brez ovinkov ; sicer 
odidem , in nikdar ne boste zvedili sporočila, k i 
bi ga radi s preobilnim zlatom odkupili, ko b i 
važnost njegovo sprevidilL Ne premišliijte dol-

go. (‘‘‘ 
,Ze velja! obljubim ti kot grof, kar zahtevaš” , 
— odgovori grof, ker se mu vedno bolj dozdeva , 

da bo gotovo ktero sporočilo o Belčku 


11 

ha, ha, to me veseli, sinček!" -
se stara namuza. — „,,Zvedite toraj gospod 
grof, da je . . . ta deček, kterega smo mi Belčka imenovali, . . . . vaš sinček Lojzek. 

Grof, ki je uepremaknjen besede ciganki 
ne poslušal, zavpije veselo na ves glas, s e 

zgrudi pri Belčkovi postelji na /kolena, in dečka preserčno objame . 
Bog ga bodi zahvaljen!” i— zakliče, k o 

,7

Belček očetovo lice v solzah radostnih ljubeznjivo poljub* — „bodi zahvaljen, vsegamogočni stvarnik, za preveliko radost, s ktero si 
revno serce osrečil in razveselil! ” 

Močno se Ljudovik in Cernela radujeta ; 
tudi zraven stoječemu zdravniku se veselja lic e 
žari ; zakaj bil je dober človek in se je močn o 
in preserčno veselil nad radostjo osrečene družine, ktero je Bog po dolgi in britki ločitvi zopet združil. Celó stara ciganka ginjena gleda 
Beleka in njegovega očeta in z glavo majaje 

sabo memmra : „,,Ako bi bila vedita, da se boj o 

blagi ljudje tolikanj veselili, bi bila grofu Be1čka že gotovo prej pripeljala. Kako veselega 
lica je ubogi bedak! Nisem mu zavidljiva, saj 
je mogel dosti pred erjavim Erihom prestat i 

zali deček!” 

Ko se pervi nepokoj veselja o gotovost i 

veselega sporočila uleže, ne more grof dalj e 
sterpeti, da bi teškega kamna bolečin tudi o d 
britkostnega serca ialovajoče matere ne odva


iiL e preden stara ciganka svoje prepovedo 
vanje skončá, hiti grof k svoji ženi in ji vse 
previdno naznani. Gospa pride, se ozre n a 
posteljo in — spozna svojega sina. Kdo more 
povedati ali popisati, koliko veselje, kolik a 

radost ji z obličja žari, kolikanj srečno se ču 

ti , ko pervikrat sinka vidi, in kolika hvalež

nost se ji vidi na obrazu do večnega očeta v 

nebesih . Nagne se k svojemu. sinu, po kterem 

je mnogo let močno in brhko žalovala, stisne 
ga na svoje serce in se neizrečeno ljubeznjiv o 

nanj ozre, ga zopet objame in zaklikne : "Moj 

dragi, moj ubogi sin!" Zjoče se in pretaka 
naj sladkejše, naj svetejše solzice ; toči solzice 
kot mati, ki svojega otroka, mislivša ga mertvega, živega in srečnega v svojem naročji objema. 

Da bi pa tebi, dragi braveč, radost prevesele, presrečne, pri Bogu uslišane matere 
popisoval, čutim da je moje pero še preokorno in preslabo . 

I. 
Skic p. 

" Čujte gospod grof", — pravi stara ciganka, ko so se prevesele serca znova nekolik o 

pomirile, in je grof roženborški staro vprašal ,

če ji je res o Lojzetovem ropu in o dotični h 
okoliščinah kaj bolj na tanko znanega — „čuj 
o'ospod grof, to je edino le meni znano, ker 


nihče izmed naše trope ne vé kdo in kaj da 
je ]delček. Pred kakimi sedmimi ali osmimi leti , 
ko ste še v zgornjih krajih dežele, kakih 50 
ali 60 milj od tukaj, stanovali, pride nekeg a 
dne Zabukovec , razujzd,an prederznež, v naš e 
skrivališče, in se ves divji grozi, vas sto i n 
stokrat prekolne, ter se zaroti , da ne sme prejmirovati, dokler vas ne bo končal. Ko ga pra

zakaj da se tolikanj grozi, mi pove, d a 
ste ga menda prav do dobrega pretepsti ukazali, ker je v gojzdu s samostrelom prežal, d a 

bi na kterega zajčika ali sernico pomeril. Ali 
se še kaj tega spominjate, milostljivi gospo d 

„,,0 še se spominjam, še!” — odgovori 
grof. „,,Večkrat sem se že zavoljo tega kesal ,
da sem se v jezi tolikanj daleč spozabil, ko s e 
mi je dečko prederzno objedal in vpričo mene 
sernjaka ustrelil. Ukazal sem ga lovcom pretepsti, potem pa čez mejo zapoditi. Kazen je 
bila res preojstra, in ko bi me bil dečko potem 
še kdaj srečal, bi se bil zavoljo tega i nji m 
gotovo prijazno sporazumel, da sem se v nagli 
jezi tolikanj spozabil .” 

„No, pa saj ste mogli to sedaj dokaj brit-
. 

ko splačati, milostljivi gospod!” — reče stara . 
',Zabukovec ni mogel ne podnevu ne ponoči mirovati ; kakor da bi se mu sanjalo, se je sem 
ter tje potikal, vedno le duhtal, mislil in mislil , 
kako bi vam to razžaljenje povernil, da bi va m 
bilo naj bolj občutljivo. Kar mu pride na mi— 
sel, da bi vam vašega starejšega sina ukradel , 
ker je da ga imate ,silo radi. Toraj pri-

de k meni, in mi reče : Cujte stara, že ve 
kaj hočem storiti, toda vi mi morate pri te m 
pomagati. 

Bom že, ako bo mogoce, — mu odgovo 

Gosi?. pota. 8 


114 

rim, ker vam nisem dobro hotla, gospod grof . 

Zabukovec pa je bil vedno močno prijazen d o 
mene.

Že velja! — reče — toda prej se mi zarotite, da živa duša ne bo zvedila, kar va m 
bom razodel. Ko se mu zarotim, mi razodene , 
da namerava ne vašega dečka po dnevu in po 
noči, zgodaj in pozno prežati, dokler ga v pes t 
ne dobi. , In ko ga dobim — dostavi posmejaje 

ga vam izročim, stara, in vi greste nji m 
daleč, daleč od tukaj, da ga ne bo grof svoj e 
žive dni več vidil . 

Poslušaj me Zabukovec — mu rečem -
ali bi ne bilo bolj pametno, če bi dečka pote m 
zopet grofu, pa le za obile denarje izročil . 

Nak! — mi zaverne in se togotno postneja — za denar se grof ne zmeni toliko, ker 

ima dovelj dragega zlata in čistega srebra ; ako 
pa ne bo imel ljubljenega sina, mu bo britka 
žalost serce onemirila in terla, in ne bo je ve č 
zanj vesele ure, dokler mu bleda sme« oči ne 
zatisne. Ravno to je pa moj namen, kajti ja z 
se hočem maščevati hudo za sleherni udarec ,
kolikorkrat so njegovi služabniki, te pošasti ,
po meni z bičem in handiarom mahnili . 

Zarotivši se Zabukovcu, ki se ni dal o d 
svojega namena pregovoriti, sem bila v enomer 
pripravljena, se v oddaljeno okolico to napotiti , 

ktero sem si v dečkovo in svoje prihodnje skrivališče odbrala; kajti znana mi je bila tukajšna 
skrivna votlina v gojzdu ; erjavi Erih, njeni 
gospodar, je večkrat k naši tropi v zgornjih 
krajih dežele zahajal v vas. 

Nekega dne pride Zabukovec ves vesel z 

nekoliko malopridnimi družeti k nam, in čujte , 

— bil vam je dečka ugrabil." 

115 

„,,Je že res, spominjam se še, kakor da 
bi se bilo še le dansi zgodilo”" — seže grofinj a 
ciganki v besedo — „,,petero ali šestero silnih 

tolovajev je obskočilo naš voz, ko smo se skozi gojzd k bližnjemu prijatlu peljali, Pometavš i 
voznika in služabnika v stran, so mi plakajočega otroka z rok stergali in ž njim v goščavo 
zbežali. Le čudim se, da se mi ni tadaj serce 
v britkosti vtopilo.”" 

„In kdo popiše moj strah, ko se ti bleda 
kot zid, bolj meriva kot živa na grajšino ver

-t‘‘

neš . — pristavi grof. „Vsi iz grajš'ine se na

potimo in preiskujemo več dni križema gojzd, ' 
ali nikjer ni bilo sledu o ubogem otroku, kako r 
da bi se bil v zemljo vderl. Bili so nesrečni, 
prežalostni dnevi za nas ; Zabukovec me je bil 
v resnici preobčutljivo splačal ; ni je bilo zame 
več vesele ure, odkar se je nad mano maščeval . 
Da, hudo nas je tadaj božja previdnost skušala. Nespreumljivo se mi pa vendar zdi, da nismo mogli vkljub naj skerbnejšega popraševanj a 
ničesa o ugrabljenem dečku pozvediti!” 

„,,To je bilo pač lahko, milostljivi gospod, ” 

— reče ciganka	Zabukovec je že pred več 
tedni vse to preskerbel. Njemu podložnim ciganom je bilo sicer znano, da na rop namerava , 
ali na kaj in koga, ni nihče vedil ; kajti Zabukovec je bil previdljiv in se je izdajstva bal . 
Tudi družeti, ki so k plenu pripomogli, niso 
zvedili, nad kom se je Zabukovec znosil, ke r 
ni jim bil znan ne otrok, ne vaša gospa ; nikdar ju še niso vidni. Komaj pa so otroka ugra

bili, ga je že Zabukovec meni izročil, se v é 

da sem se mu mogla poprej grozovito zarotiii , 

da vam nikdar ne boin dečka izročila. Nemudoma se z dečkom napotim in potujem po gojzd

8 * 


nih stezah, ki niso razun ciganov nikamor zna 

ne bile, v svoje odbrano skrivališče. Pa tudi 
vsa tropa se še tisti dan odpravi tora] ni bilo 
ne sledu ne tirú o nji, ko ste s svojimi konjik i 
gojzd preiskovali. Srečno dospem v votlino k 
svojim sorodnikom, ki so me radostno sprejeli ,
in zastran otroka popraševali. Ko jim pa *povem, kolikanj močno sem se Zabukovcu zarotila,
sprevidijo sami, da jim ne morem po nikakor 
tega razodeti. Sicer sem jim pa močno z dečkom postregla, ker so ga na svoje opravila na 

vadili, in ko je že nekoliko odrastel, sabo na 

rop jemali, kjer jim je pri mnogim početji dobro služil." 

„Oj ti ubogi otrok” — ga miluje grofinja , 
ko zopet najdenega sina znova na svoje pers i 
pritisne. „Oj, kaj si mogel vse prestati!” Stara 
nadaljuje. „,,Nekaj let smo mirno živeli. Kar 
pride nekega dne erjavi Erih v votlino in na m 
pripoveduje, da se je neki bogat grof, rožen

berski z imenom, na staro že več let prazno 
grajšino preselil . — Grozno se prestrašim, k o 
to čujem ; kajti grof roženberski ste bili vi , 
kterim je Zabukovec otroka ugrabil.” 

',Kaj pa, da sem bil jaz. Moja žena ni 

mogla kar nič več na naši poprejšni grajšin i 
obstati, kjer jo je vse na njenega ugrabljenega 
dečka opominj evalo ; nagovarjala me je s solznimi očmi, da bi se v drugi kraj preselili. Dol-
go sem se temu branil, dokler se nismo res n a 
to grajšino preselili . Moj Bog , ko bi bil v stanu misliti, da bom svojega dečka tolikanj dale č 
od tod, kjer so ga mi ugrabili , dobil, bi se bi l 
kar brez odloga sem podal . Ali božja previdnost , kteri edino je znano, kaj nam nevednim koristi, mi je omečila serce ; preselili smo 


se na to samoto grajšino kjer mi je bilo zo

pet dečka viditi namenjeno . — Kolikanj čudne ,

o Bog, so tvoje pota in kolikanj neskončno modro vse v dobro obračaš! " 
kmali sem se strahu oddahnila in vs e 
popolnoma pozabila," — nadaljuje star a 

„,,ko sem popraševaje zvedita, da čisto tiho i n 
mirno na svoji grajšini živite, ter se vam nikakor ne dozdeva, da sinko tolikaj blizo vas biva. Vendar mi je bilo treba še bolj skerbno 
paziti. Nikdar deček ni smel iz votline, razna 
ponoči, ko ga nihče ni mogel spoznati . Pre-
den je pa iz votline šel, smo mu vselej obra z 
in lase pobojarili, daje bil ves drugačnega obraza. J[arsiktero leto preteklo je med tem, kar 
pride erjavenm Erihu na misel, da bi vas po-
ropal. Ne mine teden , ko se res z drugimi cigani in z Belčkom vred v vašo grajšino zmuzne.” 

Tedaj je bila vaša derhal!" — zaklič e 
grof — deček mi je bil tolikaj blizo in „in ne , 
da bi bil jaz vedil !‘'‘ 

„,,Se vé, da je bil ž njimi ter je z drugimi vred zbežal, ko jim je plen spodletel. Er-
javi Erih vam je pa tudi mlajšega sina ukradel , 
da bi potem sopet oba dobili .” 

„,,Kako je erjavi Erih početje to s smertjo plačal” — skončuje stara ciganka svoj e 
pripovedovanje — „,,vam je znano. Namesto 
da bi bili nemudoma bežali, je vkljub mojega 
svarjenja s pijančevanjem dragi čas tratil , karje bilo vzrok, da ste nas v svojo veliko srečo 
in veselje zmagali in uničili. Ti trije otroci so 
iz votline zbežali, toda prepozno< smo jih mi 
pogrešili. — To je vse, kar vami morem razodeti; v dokaz vsega tega sprejmite ,le še 
oblačila, ktere je deček tadaj imel ko so g a 
bili ugrabili.” 


lis 

Ciganka poda grofu majhno culo. Koj spoznsl 

gospa oblačila svojega otroka , ter ga ginjena 
objame . 

„Staran reče med tem grof „ti si 
svojo obljubo spolnila ; tudi jaz hočem biti mo ž 
beseda in vjete izpustiti, toda le tako, da se i z 
te okolice za vselej umaknejo. Sedaj pa še to. 
Zakaj mi nisi izročila dečka poprej? Dal bi ti 
bil zlata in srebra, da bi ne bila kam ž nji m 
vedila!” 

„,,Premilostljivi gospod, prisega moja mi 
je branila” — odgovori ciganka. „,,Pa tudi danes bi ne bili zvedili, ko bi ne bila osoda vjetih me k temu prisilila . Usoda sama me je prisege oprostila . Zarotila sem se, da vam dečka 
nikdar ne bom izročila, kakor ga res nisem . 
Ker je pa osoda vam dečka zopet v roke dala, 
mi je bilo bolj pri sercu oprostenje vjetih, kakor pa moja skrivnost, zlasti pa, ker so že razen tega Zabukovca v nekem boju na Ceskem 
ustrelili. — Sedaj vam je vse znano, gospo d 
grof; ukažite tedaj vjete izpustiti. Odpeljala 
jih bom daleč o4 tukaj .” 

Grof spolni svojo obljubo. Veselo vriskaje 

se odpravijo oprosteni cigani, in nikdar več se 
ni v tej okolici o njih kaj čulo . 

Nekoliko tednov potem, ko se je to zgodilo, sedijo s svojima sinovoma in Cernelo 

sedanjo domačo hčerjo — grofinja, grof in go

spod duhovnik iz vasi v hladni senci stare ko 

šate lipe, ter se razgovarjajo razen drugih reči 
tudi o dogodljejih, ki so jih ravnokar doživeli. 

',Bog se nam je dobrotljivega skazal" — 

reče grofinja — „ali vendar mi je nerazumljivo , 
zakaj da nam je božja previdnost tolikanj čas a 
našega Lojzeta prikrivala .” 


éujte"" — odgovorijo duhovni gospo d 

„~n°erazumijive in naznane so nam naklombe božje; nikdar se ne smemo popraševati in modrovati, zakaj da je Bog to in uho dopustil. Saj 
še misel jn namenov cehi svojega bližnjega n e 
moremo uganiti, koliko manj pa moremo razu

meti namere neskončnega Boga! Kdo vé, kolik e 
nezgode bi bil imel Lojze prestati, ko bi bil pri 
vas ostal. Morda ga je htel Bog ravno pre d 
nesrečo obvarovati, ktera bi bila za vas še boljobčutljiva kakor ta, da so dečka vam ugrabili in odpeljali. Pomisliti moramo pa tudi n a 
dobro delo, da se je čista nedolžnost pogubljenja otela, namreč prijazna Cernela, edina tolažnica vašeg . sina v terpljenji, ktero mu je Bognaklonil. Ze samo zavoljo tega bi bil Bog Lojzeta odpeljati dopustil ; kajti otetba ktere duš e 
koli presega v vrednosti kratko britkost, sedajtolikanj obilo povernjeno.”" 

Zato me je pa" — dostavi grof — „pa č 
po pravici božja previdnost kaznovala, ker sem 
se proti Zabukovcu, da si tudi° v jezi, tolikanjostro obnašal.” 

pa nismo verh vsega tega"" — skle

nejo častiti gospod duhovnik — „,,vendar le vs e 
dobro od Boga prejeli? Ali nas ni v svoji veri 
poterdil? Ali nas ni po očetovski po svojih po 
tih vodil? Res da, čudne so božje pota ; kdorkoli v Boga zaupa, vedno pri njem moč zadobi ,
če mu tudi viharji skerbi in nesreč še tolikan jhudo proté. Zahvalimo se Bogu iz globočine 
svojega serca, ker se nas je v težavi in nesreči usmilil, potolažil in z neminljivo radostj o 
sladkih čutij razveselil.” — 

»Resnično‘‘, — poterdi grof, ter se hvaležnega serca proti nebu ozre — ,,ljubi Bog nas 


je po očetovski vodil in nam mnogotero plah 
je, kar smo terpeli. Ako -nam bo tedaj znova 
huda nesreča protila , nikar ne obupajmo , temu e 
zaupno zakličimo : Gospod, čudne so tvoje potá,
ki vse po svoji neskončni modrosti v dobr o 

obračaš!" 

„,,Amen!"” — odgovori srečna družina. 
Vsevidno okó božje pa je zadovoljno zerlo v 
svoji očetovski usmiljenosti prehvaležne serca 

ter svoj blagoslov rosilo na blago družino . 

~tt 

Qe nevihte ti proté, Naj te krije tanina noč , 
In nesreča moč vso jemlje , Ozke so nebés stezic e 
Verno upaj le serce -Terdno v Boga upajo č

T 

V stvarnika nebes in zemlje ; Ugledaš rajske veselice ; 
Lej up, verni, sred težav Cuje, spremlja te okó 
Milostljivo zre z višav . Božje noč in dan zvestó. 

Naj gromi, se vtriuja blisk , Ak mori te rev britkost ,
Ko vihar zle druži oblake , Dvigni z duhom se v višine,
Glej v nebó sred silnih stisk ---Kjer tolažbe ti sladkos t
Utihnejo koj sile vsake. Zdravi serene bolečine 
;
Oče tvoj, vsemož'ni Bog , Mir, tolaž 'v serce rosi 
,
Ti pomaga, iz nadlog. Lice tožno se zvedi'''
.


V veri bodi zmir močan , 

Ne obupaj nad zlo silo 

Nébo žalost žgečih ran 

Bo v veselje spremenilo. 
Verno upaj nanj serce? , 

Večni zgolj dobrota je! 

Na ioni' v 'ani.