PAVEL KOZJEK S KORENE SE JE ODLOČEL ZAKMETOVANJE
Mladost v potu kmečkega dela
Da kmetom na Koreni nad Horjulom še nikoli ni šio kaj prida, je ugotovil že Valvazor, ko se je munogrede povzpel do tega malega kraja. Sbvnemu popotniku ni bilo treba dru-gega, ko da se je le bežno oori po stnnh bregovih in zjednenih goličavah, pa mu je bio v Upu jasno, da se tukajšnji »gnntvji« vraž-
je težko dokopljejo do vsakdanjega kruha.
»Ni kaj, treba je kar pošteno pljuniti v roke, Če hočeš iz te zemlje kaj iztisniti,« je dvignil roke Pavle Kozjek, eden najbolj zaga-nih in hkrati tudi najmlajših kmetovalcev Ko-rene, ko sem ga obiskal na njegovem domu na robu vasice (Pavlu je 33 let). »Tukajšnja zem-
tja je povečini IV. klase, razpeta na hude strmine, in tako si človek tudi s kmetijsko tehniko ne more kaj prida pomagati. Po grobi oceni lahko rečem, da uporaba strojev tu gori stanc 30-40% več kot na ravnem. No, sam si kljub temu pomagam z nekaterimi najnujnej-šimi stroji, kot je denimo samohodna kosilni-ca in obračalnik, pa četudi kosim le za pi-tance.«
Pavel Kozjek na svoje delo še zdaleč ne gleda z očmi idealista. Dobro ve, da je danes kmet postavljen pred hudo alternativo: ali uspeš ali pa si pogorel; vmesne poti za prave-ga kmeta ni. Zato tudi ni prav nič čudno, da se je svojega dela lotil z dobro premišljeno raču-nico.
»Če bi imel samo živino, bi bilo komajda za sproti«, pravi. »Tako pa si pomagam tudi z gozdom, tega je 23 ha, pri čemer že več let tesno sodelujem z Gozdnim obratom Ljublja-na. Tu se trud nekoliko bolj obrestuje kot pri živini in tako nudi tudi več perspektiv.«
Seveda si Pavlu ni treba delati posebnih skrbi, kam z denarjem. Doma mu trgajo cunje trije otrod, mora pa še urediti to in ono v svoji novih hiši, v katero so se preselili pred časom. Prej so stanovali v stari dotrajani hiši, v kateri je, kot pravi, po stenah kar teklo od vlage. Ne skriva, da bi rad ščasoma zakrpal in moderni-ziral tudi stari hlev, kar bo prav tako poveza-no z nemajhnimi stroški. Se sreča, da tudi žena Marija hodi v službo v dolino, saj bo ob vsem tetn vsak dinar prišel prav.
»Včasih razmišljam, če je sploh vredno vztrajati na tej borai zemlji,« pridene Pavel Kozjek. »Toda zemlje je preveč, da bi hkrati hodil v službo in kmetoval, da bi jo pustii vnemar, pa jo je tudi škoda. Pa saj zdaj mladi spet raje ostajajo doma, taki so pač časi. Prepričan sem, da ne bo dolgo, ko bo kmečki kruh spet najbolj zanesljiv in ko se bodo vsi, ki so tiščali v mesta, spet začeli ozirati po njivah in poljih.«
/                           BRANKO VRHOVEC