Čitalnica | Recenzije 233 Mirna Berberović Preteklost ni nikoli stvar preteklosti KUHAR, ROMAN (UR.) (2015): Stacey v Ljubljani – Gostujoče predavanje Judith Stacey s komentarji Tanje Rener, Ranke Ivelje in Mitje Blažiča / Stacey in Ljubljana – Visiting lecture by Judith Stacey with commentari- es by Tanja Rener, Ranka Ivelja and Mitja Blažič. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. »Preteklost ni nikoli stvar preteklo- sti,« (str. 6) pravi v uvodniku Roman Kuhar, urednik knjižice Stacey v Ljubljani. Judith Stacey, ameriška sociologinja in feministka, ki je svojo kariero posvetila raziskovanju družine, spola in seksual- nosti, je Ljubljano in Filozofsko fakulteto obiskala maja leta 2011. Kot raziskoval- ka novih in raznovrstnih oblik družin se je navdušila nad takratnim slovenskim predlogom Družinskega zakonika, ki je bil nato na zavrnjen na referendumu leta 2012. Predlog zakona, ki postavlja v sre- dišče otroka, je namreč želel udejanjiti prav tisto, kar ameriška sociologinja zagovarja v svojem delu Unhiched: Love, Marriage, and Family Values from West Hollywood to Western China (2011), to je »zavrnitev ideje, da obstaja organska, naravna oziroma normalna povezava med ljubeznijo, zakonsko zvezo in otoš- kim vozičkom« (str. 10). Zato lahko reče- mo, da je takrat čast predavanja, ki je bilo zasnovano kot svetovna premiera omenjenega dela, upravičeno pripadla prav Ljubljani in Sloveniji.1 Vendar, kot se je pozneje, leta 2012 izkazalo, je bil takratni predlog definicije družine za slovensko družbo preveč progresiven in tako rekoč ista vprašanja so postala znova aktualna leta 2015. Preteklost je postala sedanjost in znova je bilo treba seči po argumentih in izzivih, ki jih tradicionalni družini v predavanju iz leta 2011 postavlja Judith Stacey. V rdeči knjižici lahko v izvirniku in sloven- skem prevodu beremo zapis avtoričine- ga predavanja z naslovom Nikomur se ne odpovejmo (Forsaking no others), ki so pospremljeni z uvodnim nagovorom urednika zvezka Romana Kuharja in komentarji sociologinje Tanje Rener s strokovnega stališča, novinarke Ranke Ivelje s publicističnega stališča in akti- vista Mitje Blažiča s stališča borca za pravice LGBT-oseb in skupnosti. Judith Stacey predavanje uvede s primeri iz zahodne popularne kulture, ki po njenem mnenju kažejo globo- ko zakoreninjenost zahodne ideologi- je o tradicionalni družini (oče, mati, otrok/-ci) kot edini pravi in normalni, pri čemer je družina predstavljena kot sku- pek ljubezni, ekskluzivne zveze, krščene 1  Spomnimo, da leta 2011 večina zveznih ameriških držav ni imela legalizirane poroke istospolno usmerjenih partnerjev. Enake pravi- ce do poroke so bile v Združenih državah prizna- ne leta 2015. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 266 | Čitalnica 234 s poroko heteroseksualnega para in otroka, kot posledico te zmagovalne kombinacije. A že v naslednjem odstav- ku tej ideološki podobi družine soci- ologinja postavi ogledalo. Občinstvu predstavi anekdoto iz republikanske konvencije v ZDA iz leta 2008. Na pri- meru noseče neporočene hčere pod- predsedniške republikanske kandidatke Stacey razkrinka dvoličnost stranke in družbe, ki vztraja pri monopolu tradi- cionalnih družinskih vrednot. In ravno dvoličnost je tema, ki skozi vse predava- nje ostaja v središču. Stacey je namreč njeno izhodiščno raziskovanje gejevskih partnerskih in družinskih razmerij ter vprašanj, povezanih z blagrom otroka, pripeljalo do širše in bolj kompleksne obravnave družinskih razmerij. Skozi kombinacijo sociološkega, etnološkega in antropološkega raziskovanja družin- skih in partnerskih razmerij je prišla do štirih izzivov, ki jih je mogoče zastaviti prevladujoči ideologiji družinskega živ- ljenja in politikam družine. Njena prva in najpomembnejša predpostavka pravi, da poroka ni med- kulturno univerzalna in tudi ne več- vredna institucija, kajti ni nujno, da ta ponuja najboljšo obliko bivanja ne za otroke in ne za odrasle. To pred- postavko utemeljuje na antropoloških virih in lastnem terenskem delu pri ljudstvu Mosuo v jugozahodni Kitajski. Pri ljudstvu Mosuo način družinskega življenja in sorodstvenega sistema ne temelji na poroki oziroma na skupnem življenju para, ki je v seksualnem raz- merju. Gre za matrilinearno družbo, kar pomeni, da za otroka primarno skrbi mati s svojo družino, biološki oče pa ima vlogo, ki je primerljiva s stricem, kot ga poznamo v zahodnih družbah. Biološka starša otroka torej nista v spol- nem razmerju, ampak je spolno živ- ljenje pri ljudstvu Mosuo organizirano drugače. Željo potešijo z nočnimi obi- ski, sistemom, po katerem največkrat ženske vabijo moške v svoje sobe, iz česar se razvijejo tudi romance, ki pa ne vodijo v zveze in skupno (družinsko) življenje para. Družinsko življenje, ki vključuje skrb za otroka, spada med dnevna opravila v nasprotju z ljubeznijo in spolnostjo, ki sta del nočnega življe- nja. Ljudstvo Mosuo torej vešče ločuje področji želje in družinskega življenja, v čemer Stacey prepozna možnost za poduk zahodne družbe. Kot pravi, dru- žinsko življenje para, ki si je zaobljubil večno zvestobo, ni ravno afrodiziak, namreč raziskave kažejo, da pri dolgo- letnih parih erotična strast upade, kar je tudi razlog, da se na zahodu pogos- to soočamo s problemom nezvestobe, hinavščino, ki izvira iz monopola mono- gamne družine. Oblike družin, ki so organizirane okrog skrbi za otroka, je sociologinja raziskovala tudi pri gejevski populaciji v Los Angelesu. Tukaj je našla več pri- merov večstarševskih družin, na primer družino, v kateri se je gejevski par, ki se je odločil za nadomestno materin- stvo, zbližal z darovalko jajčeca in nado- mestno gestacijsko materjo, ki ji njun otrok zdaj reče mama. Drugi tak primer je družina, ki se je razvila na podlagi vzajemne želje po starševstvu. Lezbijka in njen dolgoletni gejevski prijatelj sta sklenila sostarševski sporazum in željo po otroku s pomočjo umetne oploditve tudi uresničila. Njun pakt je vključeval v družino tudi njune romantične par- Čitalnica | Recenzije 235 tnerje, kar tvori potencialno štiričlansko družino. Stacey te družine dojema zelo pozitivno in meni, da lahko delujejo v korist otroka. Vprašanja LGBT-družin, intimnosti in zvez Stacey pripelje do provokativne misli, drugega izziva, ki ga zastavlja »normalni družini«. Po njenem mne- nju namreč legalizacija istospolne poro- ke ne pomeni zmanjšanja družbene neenakosti. To misel sociologinja razvije prek problema razredne neenakosti, ki je povezan tudi z rasnimi neena- kostmi. Stacey meni, da bi se lahko tako diskriminacija premaknila na zakonski stan, kajti poroka nikoli ni bila insti- tucija enakih možnosti in ni dostopna vsem. Poleg tega legalizacija istospol- nih porok, čeprav ima za mnoge velik simbolni pomen, ne prinaša nikakršnih koristi za enostarševske ali večstarše- vske družine. Po mnenju Stacey prav- no urejen zakonski stan deli pravice med starši tako, da utrjuje idejo o dvostarševski družini kot najbolj pri- merni in edini »normalni«, kar je diskri- minatorno do drugih oblik družin. Zato se sociologinja zavzema za odpravo poroke, kar naj bi bila najbolj demokra- tična rešitev in za zagotavljanje podpo- re vsem oblikam družine. Stacey je v svoji nameri razkrinkati ideološkost »normalne« oziroma, kot pogosto slišimo »naravne« družine, temeljita, pri čemer ne zanemari tudi najbolj kontroverznih primerov, ki tej družini pomenijo izziv. Oblike družinske- ga življenja je namreč raziskovala tudi v Južni Afriki, edini državi na svetu, kjer sta legalni tako istospolna poroka kot poligamija. Kot vemo, se zagovornikom istospolne poroke pogosto očita, da zagovarjajo pot k legalizaciji poligamije, vendar Stacey pokaže, da je taka obli- ka zakona posledica kompromisa med južnoafriškimi multikulturalisti na eni strani in zagovorniki spolne in seksu- alne enakosti na drugi, kar pomeni, da med njima ni vzročne povezave. V nada- ljevanju predavanja Stacey na podlagi zahodne sovražnosti do poligamije, pri čemer gre najpogosteje za poliginijo, razkrinka dvoličnost zahoda, ki se kaže v zunajzakonskih spolnih odnosih moš- kih in njihovih »nezakonskih« otrocih. Sprašuje se, zakaj ni nobenega zakona, ki bi moškim prepovedoval imeti otroke z »nešteto« ženskami oziroma zahteval, da ti moški prevzamejo odgovornost za otroka. Dvoličnost prepozna v dejstvu, da je šele javno priznanje spolnega razmerja z več ženskami, torej v obliki poroke z več kot eno žensko, obravna- vano kot kaznivo dejanje. Seveda Stacey ne zagovarja legali- zacije poligamije, saj se vendar izreka za feministko, temveč prav nasprotno meni, da bi bilo treba državi vzeti pri- stojnost za urejanje zakonskih zvez in jo usmeriti k zaščiti otrok. Predavanje konča s predlogom, da je na zahodu treba razmisliti o koncept zvestobe. Kot je že ugotovila, je monogamija izraz za dvoličnost, saj temelji na odpovedo- vanju vsem drugim oblikam intimno- sti, kar poraja nezvestobo, prevare in končno razveze, torej, kot ugotovi Stacey, nestabilno okolje za družino in otroke. Zato bi se bilo smiselno zgle- dovati po ljudstvu Mosuo in se znebiti definicije družine, ki temelji na seksual- nem paru. Premišljeni komentarji, ki sledijo pre- davanju Judith Stacey, osvetlijo njene Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 266 | Čitalnica 236 ključne poudarke in jo dopolnijo tam, kjer je raziskovalki v prekratkih urah morebiti zmanjkalo časa. Sociologinja Tanja Rener se sprašuje po definiciji družine in po definiciji nuklearne druži- ne. Pri tem poudarja, da v razpravah o družini ne gre za vprašanje istospolnih porok, temveč za vprašanje, kaj je v neki družbi moralno, sprejemljivo in normal- no. Gre za kulturni boj, boj s prevladujo- čo ideologijo, kateri podleže tudi stroka, ki definicijo nuklearne (jedrne) družine kot temeljno obliko družinskega živ- ljenja izenačuje s tisto, ki po spontani ideologiji v zahodni družbi velja za »nor- malno«. V naslednjem komentarju novi- narka Ranka Ivelja spomni, da bi nor- malnost morala temeljiti na konsenzu, tistem, kar osrečuje tako posameznike kot družbo, in ne na vsiljenih normah, ki posameznike silijo v dvoličnost. Pri tem poudarja raznolikost ljudi, njihovih zna- čajev, življenjskih slogov, ki bi jih mora- la odražati tudi temu primerno široka definicija družine. Stabilnost za otroka je namreč mogoče, kot pokaže Stacey, zagotoviti v različnih oblikah družin in ne zgolj v enoličnem modelu družine, ki te stabilnosti, kot smo videli, prepogos- to ne doseže. V zadnjem komentarju Mitja Blažič poudari, da razprava o lega- lizaciji istospolnih porok zakriva druge probleme vsakdanjega življenja in pra- vic LGBT-oseb. Predavanje Judith Stacey in njen predlog razumevanja družine pa Blažič strne v besedo »osvoboditev«. Pravi, da se njen predlog zavzema za resnično pluralizacijo intimnih odnosov in družinskih razmerij, ki je bolj v stiku z resničnimi življenjskimi potrebami in intimnimi praksami ter pomeni resnič- no izbiro posameznika. Morebiti bi spremembe, ki jih pred- laga Judith Stacey, imela pozitivne učin- ke tudi za ženske, ki so na tem preda- vanju ostale nekoliko v ozadju. Ženske namreč pomenijo skoraj polovico aktiv- ne delovne sile, a kljub temu ostajajo primarni skrbnik otrok in ostarelih ter še vedno opravljajo največ s tem pove- zanega skrbstvenega dela. Morebiti bi drugačna organizacija družine, onkraj prevladujočega patriarhalnega modela, tudi tem ženskam omogočila boljšo kakovost življenja.