NEKATERE ZNAČILNOSTI PREDLAGANIH NAČEL RAZDELITVE
Vsi preizkusi, ki so bili napravljeni v zvezi z uporabo sistema razdelitve do-hodkov, kažejo, da se podjetja, ki imajo večje dokodke, ki so rentabilnejša ter imajo ugodnejše razmerje med osebnim in skupnim dohodkom v predlaganem si-stemu bolje uveljavijo. INasprotno pa je, če osnutek zakona uporabimo pri podjet-jih, ki imajo neugodne značilnosti. Toda tudi ta podjetja imajo ugodne možnosti za nadaljnji napredek v pridobivanju do-hodka na osnovi delovne storilnosti, po-večanja proizvodnje itd. V celoti bodo vedno v ugodnejšem položaju in bodo imela več možnosti tista podjetja, ki bodo rentabilneje poslovala, ki bodo imela več-ji dohodek in pokazala boljše poslovne rezultaie.
Ce bi sumirali številke, do katerih bi dovedla uporaba tega sistema, bi te po-kazale, da bi se na osnovi dohodka iz leta 1957 povečal delež podjetij pri do-hodku za nad 31 milijard din.
Pri tem bi se bolje odrezale veje, ka-kršne so proizvodn ja nafte, črna metalur-gija, barvaste kovine; proizvodnja neko-Tin (razen v eni republiki), kovicsko pre-delovalna industrija, ladjedelništvo, elek-troindustrija, kemična in tekstilna pod-jetja, in to znatno boije kakor doslej.
Med vejami s slabšim učinkom v tem pogledu so proizvodnja gradbenega tna-tetiala, lesna industrija (posebno pa drob-na lesna industrija), živilska industrija (razen v dveh republikah), a od temelj-nih vej proizvodnja premoga.
Pri nekaterib. vejah, kjer ie dohodek zelo visok, se kaže znaten skok v ori-merjavi s sedanjim stanjem.
Priznanje nspeha na Iržišču
Če bi te instrumente uporabili na do-hodek, kakršnega lahko pričakujemo v letu 1*>58, tedaj bi lahko računali s 40 do 50 milijardami dinarjev več za osebne dohodke in sklade podjetij, kakor je to primer danes.
Poudariti moramo, da izhaja sistem iz načela, da se mora spoštovati uspeb. pod-jetja na tržišču kot eno izmed nieril sploš-nega uspeha v poslovanju. Sistem ne dela razlike, niti ne leži za tem, cla bi ločil tisto, kar je bilo pridobljeno s cenami od drugega dela dohodka in pri tem računa, da morata stabilnost tržišča in harmonični gospodarski razvoj zagotoviti, da v giba-nju cen ne bo velikih premikov.
Ni mogoče torej pričakovati od sistema, da bo diferenciral razne vire dohodkov. " tem sloni tudi na priznavanju načel nega gospodarjenja. IJolikor bi tudi l>rišlo do inflacijskega gibauja, bi bilo treba iskati zdravila predvsenj v ukrepih splošne gospodarske politike, ne pa težiti za tem, da bi se uveljavili posamezni in-strumenti za rešitev probleinov, ki jih ni mogoče reševati z metodami razdelitve dohodkov podjetij.
Diferenciranje dohodkov
Če bomo ta sistein izvajali, bo nedvom-no privedel do diferenciacije osebnih do-hudlcov, omogočil bo boljše nagrajevanje kvalificiranih ljudi in pridobitev večjih dohodkov s strani podjetij, ki so produk-iivnejša, in bo tako diferenciral osebne dohodke državljanov, povečal razpone. ki jih sedaj imamo, ker bodo rezultati v pridobivanju dohodka pri raznih orga-nizacijah  ustvarili  za  to  pogoje.
Neposredna posledica bo vsekakor več-ji  interes   za   pridobivanje   dohodka   in
za napore posameznih ljudi v podjetju. Ali bo kasneje potrebno uveljaviti tud.i dolot-ena družbena merila. da bi vodili čim bolj premišljeno politiko osebnih do-hodhov drŽavljauov, to bi morali prepu-stiti nadaljnji praksi, pri čeiner se ne bi smeli bati, da bo prišlo do pretirane di-ferenciacije v plačah. Morali smo priznati dejstvo, da je pri nas sedaj precej izena-čen osebni dohodek in da se v tem pogle-du začenja nujen proces, v katerem bo prišlo do razumne diferenciacije teh do-hodkov.
Ne smemo misliti, da bodo delavski sveti skrbeli samo za osebne dohodke, temveč bodo računali tudi z nadaljnjim napred-kom podjelja. Dopustiti moramo, da pri-dejo vsi posamezni primeri do izraza, da se posebnosti posameznih gospodarskili organizacij spoštujejo. V nekaterih pod-jetjih bo povišanje osebnih dohodkov po-menilo resno spodbudo za napredek, spod-budo, da se bodo izvlekla iz zaostalosti, pri drugih pa bo prav povišanje skladov in na tej osnovi ustrezno mehaniziranje podjetja odločilni činitelj za hitrejše na-predovanje.
Tako navidezno mešanje sredstev skup-ne družbene reprodukcije in osebnih do-hodkov omogoča, da dobi delavski svet možnost izvršeTati funkcijo npravlja-nja, proučiti svoj položaj, razpolagati s sredstvi, ne pa samo s formalnimi pravi-cami. Hkrati s to pravico se povečuje tudi drnžbena odgovornost kolektiva in orga-nov upravljanja. Praktično dobijo delovni kolektivi družbeno funkcijo, sodelujejo neposredno v razporeditvi dela dohodka za namene razširjene reprodukcije. To pa je nenavadno pomembno.
Razširjena reprodukcija in anuitete
Naj povemo nekaj pripomb o mestu razširjene reprodukcije, kako se obrav-nava glede na problem anuitet. Ni dvo-ma, da je amortizacija pomembna prido-bitev podjetij. Zato se na prvi pogled zdi tako, kakor da bi se z rnožnostjo plače-vanja anuitet iz amortizacije posegalo v pravice podjetja. Problema pa se . niso lotili s te točke, temveč predvsem s sta-lišča, da jc treba podjetju dati širše ma-terialne možnosti, da sodeluje pri sred-stvih, ki jili drnžba določi za razširjeno reprodukcijo.
Ce se kdo lahko zadolži na osnovi amor-tizacijskega sklada, dejansko dobi mož-nost, da sodeluje pri razdelitvi sredstev za razširjeno reprodukcijo in da pove-čuje svoje podjetje.
Pri tem pa je treba upoštevati, kar žal v dosedanjem razpravljanju ni bilo po-ndarjeno, da bo za odplacilo anuitet slu-žila vsa amortizacija in cla je to začetek popolne sprostitve umortizacijskega skla-da za nainene podjetja. Prav tako je treba dodati, da organi zveznega izvršnega sve-ta razpravljajo o revalorizaeiji osnovnih sredstev, ki morda ne bo poijolna, tem-več elapna. Dodati je treba, da <xlprav-ljamo tudi neko nclogičnast — da se mo-rajo hkrati plačati obresli od istih osnov-riih sredstev, za katere je bilo treba pla-čati anuiteto. Vse lo ne pomeni, da ni treba ob upoštevanju stanja, ki smo ga našli, omogočiti prehoda k novemu na-činu plačevanja anuitet vsem podjetjem, ki se bodo znašla v ležavnem položajn zaradi velikih obvcznosti prevzctili v prejšnjih lelih. Zakon določa, da to ni nujno izklj-učna metoda odplačevanja posojila. So  lahko  tudi  položaji,  na  pri-
mer pri železnicah, kjer je mogoče po-stopati tudi drugače.
Izvajanje zakonskega osnutka ne bo teklo brez določenih težav. Tudi samo planiranje bo terjalo nekatere spremem-be. Razdelitev dohodka gospodarskih or-ganizacij bo omogočila, da bo tudi naše planiranje dobilo bolj dokončnb fiziogno-mijo.1 Ce se lahko na temelju sklepov podjetij osebni dohodki v enem letu po-višajo za 30 do 40 milijard nad tistim, kar je bilo določeno, ker podjetja po tem zakonu osebne dohodke in sklade samo-stojno razporejajo, tedaj morajo biti tudi naši plani za stopnjo bolj prožni. Ne sme-mo računati z nekaterimi togimi vnaprej natanono določenimi olcviri, ker tega ne dovoljuje več sam način razdelitve. Prav tako morajo biti večje tudi gospodarske rezerve.
O razpravljanju
Razpravljanje, ki bi načelno in količin-sko pobližc in bolj določno osvetlilo vsa-kega izmed teh problemov, bi veliko pri-spevalo, da bi bila fiziognomija tega za-konskega osnutka bolj določna in boljša, da bi nekatere stvari spremcnili, dopol-nili in drugače določili, izhajajoč iz tistih osnovnih idej," ki so bile objavljene in ki jih mora zakon zagotoviti. Potrebno bo lu sprejeti z največio širokogrudnostjo vsako pripombo, vsako posamozno opo-zorilo, da bi bil ta zakon, ki globoko po-sega v nekatere osnovne prvine družbe-nega sistema, čim bolj odsev naše dose-danje prakse jn naših neposrednih na-log v prihodnjem razdobju.
Ljuclje, ki delajo pri teh problemih, morajo čimbolj izkoristiti argumente, ki so bili preverjeni v delovnih kolektivih in podkrepljeni s številkami o položaju tako posameznJhi delovnih kolektivov ka-kor tudi vsega gospodarstva.
Da bi prišli do boljšega rezultata, bi bilo nujno, da bi bila kritika v ugodncj-šem razmcrju s predlogi. Priti moranio do konkretnih predlogov, ki bo-do dra-goceni za končno izdelavo zakona. Ce pra-vimo, da sino mnenja, da to in to na do-bro, moramo navcsti zakaj. Ali, če pra-vimo. da smo mnenja, da to in to ni d<>-ramo postaviti tudi vprašanje, kaj naj uvedemo namesto tega. Morda so tudi drugačhe rešitve, treba pa jih je pred-Iagati in resno argumentirati.
Upravičena je pripomba, da je ,rok za razpravljanje kratek. Razpravljanje pa se ne bo končalo 15. oktobra. Trajalo bo vse dotloj, dokler ne bo ljudska skup-ščina sprejela zakona in tako lahko traja skoraj do konca dccembra. 15. oktober je bil določen kot rok, do katerega je treba na osnovi vseh mogočih analiz poma,gati organom, ki neposredno delajo pri tem načrtu, da zberejo in upoštevajo pripombe in da izboljšajo osnutek.
Najbolj bistveno je, da bo iz tega raz-piavljanja izhajalo to, da se moramo lo-titi nadaljnje obtlelavo in analizc tega predloga iu da se Irudimo, da iz razprav-ljanja dobimo čim več konkretnih skle-pov, ki bodo pripomogli. da bomo zakon-ski osnutek izboljšali in da bo rezultat kolektivnih   izkušenj   vseh  proizvajalcev.
Zakon pomeni logitni nadaljnji korak v razvoju vsega našega družbenega in gospodarskega sistema in je zato razum-Ijiv interes vse naše javnosti, da bi ga s sugestijami in predlogi čim bolj izbolj-Jali, da bi njegovo izvajanje bilo nadalj-nja afirmacija našega sistema samouprav-ljanja.