I. S.: Lužarji.
497
Stari Lužar je ležal pred hišo in gledal pod jasno nebo: le sedaj pa sedaj sta dva siva oblaka tam v daljavi vznemirila njegove stare oči. Kadar ju je pogledal, povesil je košate sive obrvi bolj na oči, nekaj za-mrmral, zmajal z glavo in puhnil dvakrat zaporedoma dima v zrak. Kadil je tepko, katero je začel takoj zopet ogledovati. Z vidnim zadovoljstvom jo je opazoval dolgo
štirideset let. A sedaj! Nova cev je bila trdna, zato je z zadovoljnostjo gledal svojo tepko-okovanko. Gotovo je pri tem mislil zopet na sina in na njegovo nespametno ženitev, a molčal je in miril v mislih sam sebe, češ, stori, kakor hočeš, kakor si boš postlal, tako boš ležal. In prikimal si je. Poslušal je dolgočasno, jednakomerno ropotanje ropotca, ki je bil narejen na vse štiri sape  in je
tolkel ob koso. Nataknjen je bil na dolgem drogu in privezan na najvišjo jablano: njegovo ropotanje je bilo grozeče in nekako mrtvaško, a Lužarjeva ušesa so bila tega navajena in poleg svoje starosti ni občutil niti pri tistih počasnih udarcih na koso nič posebnega. In kadar je privel preko gorskih grebenov kak močnejši veter, začel je ro-potec hitreje in močneje s svojim drin, drin — drin, drin... In tedaj je starec vselej z
32