YU ISSN (9296) - LETNIK XXXII, ŠT. 2 - NOVEMBER 1991 - CENA 25
, V %
v:
PRIDI, DATA TI BOM
je s težko roko kovan, prav res. Lobotomija, ki jo dela bivša Jugoslavija Evropi mesec in dan pred njeno združitvijo, obrne moč stare celine v farsično. Krni njen ugled prej ko je postala eno. Občutka strahu, ki tako silovito požene atropin v mišice pri stari dami Evropi ni opaziti. Kvečjemu pri tistih, ki divjanje vojne občutijo vsaj posredno, Avstrijcih in Madžarih. In verjetno od tod tudi tako dolgotrajno iskanje salomonske rešitve, ki je ni in ni. Z Evropo je tako, kot s tisto deklico, ki je bila samo malo noseča. Bi, pa ne ve kako in ko ve kako, ne bi. In kakorkoli obračamo, drugače obrniti ne moremo. Balkan je od vedno v Evropi, tega pač ne more nihče spremeniti. Če smo živeli in če še živimo vsaksebi, je nenazadnje kriva tudi Evropa, ki je vsa minula leta podpirala titoistično politiko lepe fasade. In zdaj so tukaj. Fašisti in komunisti. Kaj bi morala in kaj lahko Evropa stori z enimi in drugimi je ena pomembnejših nalog pri lepotni operaciji Evropa 1992. Ko bomo dočakali mir, bomo spoznali tudi invalide. Prave in mentalne. Vsi bodo Evropejci. Se bo tudi v njihovi družbi lord Carrington tako režal kot s Tudmanom in Miloševičem?
Sašo Dravinec
f
SKRIBOMANIJA
PRAVICA DO NEINFORMIRANOSTI
Ljudje pišemo, ker hočemo ali moramo, zaradi denarja, terapije, častihlepja ali želje, da bi prebili barikade inercije, se vtisnili v druge in nesmrtnost ter razdražili bogove. Najbrž pišemo še najmanj iz ugodja za užitek, čeprav nas nekatere filozofije že skoraj stoletje poskušajo prepričati v nasprotno.
Vsekakor zanimive teorije, ki postavljajo človeka pred ljudi, strukturo pred zgodovino, nezavedno pred zavedno. Razširjene zaradi zanimanja za bistvo komunikacije, informacije in znaka ter zaradi svoje tehnike, s katero lahko demolirajo katerokoli ideologijo enako mimogrede kot analizirajo histerijo. Slavne zaradi osredotočenosti na jezik, označevalce in označence, ki jih pojmujejo kot prevodnike želja, za katere se seveda ve, da so striktno seksualne. Uporabne tudi zaradi priročnih tez, da so v vsakem diskurzu menda ključni tisti pojmi, ki nam predstavljajo nekakšna križišča med simboli in podobami, ki so navidez prazna, a hkrati glavna, na katerih besede ne pomenijo nič, a ravno zato osmišljujejo vse okoli sebe. In da so menda v zapisih detajli, malenkosti, spodrsljaji, ki nam namigujejo, da smo se zmotili, da smo zašli, ko smo spregledali npr. kakšen veznik kot rdečo luč, skozi katero smo pičili 130 km/h. Menda je vse to pomembno, če se hočemo razumeti.
Naj drži ali ne, res je le v domeni resnice, da ima v pričujoči kulturi pisava premoč nad govorico. In da jo bo imela tako dolgo, dokler bodo zakoni vedno pisani zakoni, dokler se bomo ljudje med seboj pogovarjali, kaj smo kje prebrali in dokler ne bo jezik norosti pripuščen v javnost. Ali se slednje ni že zgodilo?
Akademski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor
Tel.: (062) 212-004,221-675 BBS (062) 222-742 E_MAIL:KATEDRA@UNI-MBAC.MAIL.YU žiro račun: 51800-678-81846
Ustanovitelj in izdajatelj: Študentska zveza Univerze v Mariboru
(v pravnem neredu prehodnega obdobja)
Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji
Uredništvo:
Danilo Vezjak (glavni urednik), SaSo Dravinec (odgovorni urednik), Albert Mrgole,
Rajko MurSič, Miro Lenič,
Darinko Kores-Jacks,
Petra Vidah, Janez štembergar
Naslovnica: Oto Rimele
Oblikovanje: Didie Šenekar
Tisk: GZP Mariborski tisk
Cena Izvoda 25, polletna naročnina 200, za pravne osebe 400.
Celoletna naročnina za tujino 30 DEM, oz. enaka vsota v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu St. 421-1/70.
ANTIPROPAGANDA
VOJNI
DOBIČKARJI
Ce bi sklepali, da je norost na ravni reference, da je tam nekje zunaj, o čemer nam mediji vsak dan zgolj poročajo, bi se motili. Ni stvarnosti, o kateri vsaj načeloma ne bi mogli govoriti, kar pomeni, da je norost v jedru nas samih, v jeziku, in jo potemtakem dnevno soustvarjamo skupaj s časopisi.Seveda to ne velja za reveže, ki ne morejo znoreti, ker so pozabili želeti in ki so gotovo prepričani, da o vojni ni mogoče pisati, ne da bi se tako ali drugače borili. Pa vendar civilizacija, obsedena z lastno pisavo, ne umira, ampak se ponovno levi, kajti tisto, o čemer se piše, je že mnogokrat napisano. In jezik norosti, se pravi, človekove želje v čistem stanju, je kot zmeraj varno zaprt za zapahi, s katerimi urejeni družabniki ločujejo javno od zasebnega.
To, kar trka na vrata, ni norost, ampak demokracija. S seboj prinaša med drugim nove pojave, ki vključujejo specifične pravice. Skribomanija in pravica do neinformiranosti sta v tem kontekstu dvojčici, ki rasteta druga ob drugi. Bolj komuniciramo, bolj smo sami. Bolj se piše, bolj smo ravnodušni. Bolj se predajamo postmoderni ležernosti, da je vse tu, le če pritisnemo na gumb ali odpremo leksikon, bolj se predajamo entropiji in njenemu negativu -bogu informacije. Če se ne bomo branili z nevednostjo, nas bo razneslo.
Poleg pozornosti nam je torej potreben pogum tistih, ki so v času najhujšega terorja dela prisegali na pravico do lenobe. Pa samozavest, ki črpa energijo iz dejstva, da nas ni in da je pred nami dolga pot. In skrb, da bodo mnogi na tej poti pregnani v rezervate zgolj poezije, te naj-odličnejče skribomanije...
Pravica do neinformiranosti ne oplaja kapitala, ampak čudenje. Čudenje temu, da je človeško življenje vredno tako malo in da se zemlja še zmeraj vrti okoli sebe in sonca. Naivna vera v oboje je lahko usodna napaka. Zemlja je namreč v eksistencialnem smislu ravna do prvega griča, izza katerega sonce tovori novo jutro in z njim morda tisti pok, po katerem ni ničesar več. Samo mrtev znak v polju informacijske mašinerije, ki je podivjala...
Bojan Sedmak
Brez skrbi! V tem tekstu ni ničesar nemoralnega, kar bi lahko pokvarilo naše zlate otročičke in torej ne bi bilo primerno za nedoletno mladino. Služiti na račun človeške neumnosti je povsem častno ter ljudem in bogu všečno dejanje - in, si je mar človeški rod doslej že izmislil kaj neumnejšega od vojne? Kar pri tem je nemoralno, je odkrito sklicevanje na neumnost! Zaradi vojne same se ni še nobena stvar podražila - končno v situaciji, ko celo človeško življenje, ki naj bi menda bilo najvišja dobrina, nima praktično nobene cene, ni nobene logike v višanju cen dobrinam, ki so sicer načeloma cenejše od življenja.
V tej ljubi Sloveniji je uradno menda že okoli 30.000 beguncev s Hrvaške (neuradno pa še vsaj dvakrat toliko), in država že jamra, da jih ne more prehraniti in namestiti. Noja, resnici na ljubo jih ne prehranjuje država, ampak državljani - država z njimi kupuje nekaj socialnega miru (npr. zaposluje ljudi v objektih, ki bi vsled umanjkanja turistične sezone propadli, zdaj pa delajo, ker so tam pač nameščeni begunci) in si dela dober imidž.
Ljudje naj bi bili po definicij razmeroma sočutna bitja, kar spretno izkoriščajo tretjerazredni "ljudski umetniki" s prirejanjem dobrodelnih prireditev in drugih "akcij za begunce" - po sistemu: večino nastopajočim in prirediteljem, nekaj malega državi, in nekaj še malo manjšega tistim, ki jim je izkupiček tovrstnih prpreditev pravzaprav namenjen (beguncem, namreč).
Najbolj "zlati" pa so trgovci skupaj s Caritasom! V vsaki trgovini, ki da kaj nase, je na vidnem mestu postavljen nakupovalni voziček z napisom v stilu: "Kupite kaj za uboge begunce in vrzite v ta voziček!" Priporočljivi artikli za metanje v voziček so t.i. "strateške surovine" (moka, olje, trajne konzerve, sladkor ipd), pa otroška hrana, higienske potrebščine ipd. - skratka stvari, ki se trenutno najbolj dražijo, zaradi "vojnih stroškov", se razume. "Dobrim" trgovcem seveda ne pada na kraj pameti, da bi se npr. odrekli marže za artikle, vržene v voziček. Še manj pada na pamet državi, da bi se za te artikle odrekla promet-
nim in drugim davkom. Kljub temu pa se s tem obojim, trgovcem in državi, dviga dohodek.
Predlagam majhen poskus:
Recimo, da na svojem vrtu gojite solato. Odtrgate nekaj glavic, jih stlačite v vrečko, po možnosti iz reciklažnega papirja, in greste v trgovino. Vrečko s solato vržete v Caritasov voziček in čakate na reakcijo trgovcev, Možne reakcije so:
1. nikakršna reakcija-"dobrodelnim" trgovcem se vse skupaj sladko jebe (vedeti je pač treba, da je solata hitro pokvarljivo blago, ki skoraj gotovo ne bo prišlo do končnega uporabnika v še užitnem stanju);
2. “legalistična" reakcija -nekdo v trgovini bo popenil in vas nadrl, zakaj mečete v voziček stvari, ki ste jih prinasli s sabo, ko pa na njem jasno piše, da je treba vanj metati stvari, kupljene v trgovini (“dobri" trgovci so torej pristali na akcijo samo zato, ker si od nje obetajo dodaten profit);
3. “dobrodelna" reakcija -nekdo v trgovini vam bo povsem racionalno pojasnil, da vaša so-lata ne spada v voziček, ker se bo pokvarila, preden bi utegnila priti do končnega uporabnika, da pa bi bilo prav, da če že hočete pomagati, storite to s kako "strateško surovino", ki jo lahko kupite v trgovini (kako ganljivo, da vam hočejo prihraniti pot - sicer je vsebina oklepaja enaka tisti pod točko 2);
4. kakršnakoli drugačna reakcija - čeprav malo verjetna, si jo za vajo izmislite sami skupaj z razlago!
Pa mnogo zabave!
Jacks
V romanu Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj, prvencu komparativistke Jadranke Žiberne naletimo od prve pa do zadnje strani na skrajno intenzivno, mestoma strašljivo, globoko čutno, asociativno pisanje, polno gomazečih sineste-tičnih prizorov in popisov, razpeto med baudelairovsko Mrhovino in bretonovski nadrealistični sindrom, skratka, na trdno pripeto pisanje, ki posega in palipsestira kar nekaj znanih postopkov evropske literarne tradicije. Gre torej za fantazijsko neukrotljivo postmodernistično pisanje, ki močno participira v literarni in filozofski tradiciji, jo spretno porablja in izrablja v mestoma že skoraj neslutenih kombinacijah.
(iz recenzije)	dr.	Janez	Vrečko
Delo je bilo izbrano na natečaju za literarni prvenec, ki sta ga v letu 1990 priredila MKC in Katedra
Knjigo lahko naročite po prednaročniški ceni 400 SLT na naslov: Lokvanj, d.o.o., Živkova 6, 62204 Miklavž na Dravskem polju
Zimski dnevi se bližajo. Iz kurišč se že dviguje dim. V Mariboru se ne more dvigniti daleč, ker je nad mestom kupola umazanije, pod katero se ustavi. Prebivalci se zaskrbljeno sprašujemo, kako bomo preživeli kurilno sezono. Ne skrbi nas toliko, ali bomo imeli dovolj kuriva, temveč, ali bomo prenesli vso umazanijo, ki se bo nakopičila v ozračju.
Kdo je največji osnaževalec, je deloma znano, kljub temu pa vsi krivci še niso nedvoumno določeni in javno imenovani. Za ene so hujša nadloga avtomobilski izpuhi, za druge kurišča. Gre pa za različne vrste onesnaževanja. 0 avtomobilskem bom nekaj napisal kdaj drugič.
Spominjam se študije o onesnaženosti mariborskega zraka z začetka 70-tih let. Avtor je ugotovil, da je že takrat bil pozimi najslabši zrak na kamniškem platoju, torej v predelu, kamor hodimo ob nedeljah na sprehod in kjer prevladujejo vile in individualne hiše. Za kurišča s premogom, predvsem pa za kurišča s slabim izkoristkom je značilno, da spuščajo v zrak veliko žveplovega dioksida.
Junija letos me je med študijem zmotil zvonec. Pred vrati je stal dimnikar. Prepoznal sem ga po značilni črni uniformi. Pogrešal pa sem pripomočke, s katerimi hodijo naokrog dimnikarji v naših krajih. Namesto zvite žice in ščetke je v roki držal torbico kot kakšen zdravnik. Vprašal me je, če je gospodinja doma. Ker je ni bilo, sem se ponudil, da mu sam pokažem, kje je v kleti kurilnica. Vendar to ni bilo potrebno, ker je prav dobro vedel, kam mora iti.
V kurilnici je izvlekel iz torbe elektronski merilni instrument in mapco s kartončki. Vklopil je plinsko peč, vtaknil tipalo instrumenta v dimnik, odčital vrednosti in jih vpisal na karton v mapci. Vprašal sem ga, kaj počne. Razložil mi je, da meri čistočo dima in da tako ugotavlja izkoristek na rešetki kurišča. Na kartončku je imel vpisane vrednosti iz prejšnjih devetih let, tako dolgo že ima gospodinja centralno gretje na plin. Beleženje letnih vrednosti omogoča dimnikarju presojo, ali je treba opraviti čiščenje ali kakšno drugo opravilo.
Navajen na to, da serviserji in
drugi vzdrževalci večji del o-biska obračunavajo stroške in samo manjši del porabijo za delo, sem dimnikarja vprašal, koliko sem mu dolžan. Nič, mi je odvrnil. Gospodinja bo dobila po pošti obvestilo o rezultatih in znesku, ki ji ga bodo odtegnili z bančnega računa. On se ukvarja z meritvami naprav in ne z obračunavanjem stroškov.
V mesto, kjer se mi je zgodba pripetila, sem pripotoval konec marca. Ker je bilo mrzlo vse do junija, so povsod kurili, vendar mesto ni smrdelo. In spoznal sem še dve malenkosti, ki prispevata k varčevanju goriva. Gospodinja ni zgolj montirala ter-mostatskih ventilov na vse radiatorje, temveč je opremila še gorišče z dodatnim zunanjim termostatom, ki je glede na zu- . nanjo temperaturo dovoljeval vklop gretja ali pa ga onemogočal. Podobno regulacijo poznam iz kotlovnice v bloku, kjer stanujem Mariboru. Zdi pa se mi, da ni običajna pri individualnih hišah.
Druga malenkost me je najprej spravila v zadrego, potem pa sem se je tako privadil, da jo zdaj prav pogrešam. Gre za vodovodno pipo v kadi. Imela je tri gumbe. S srednjim sem si nastavil zaželeno temperaturo vode. Z levim sem si reguliral moč vodnega curka iz tuša in z desnim iz pipe. Nobenih knajpanj z enkrat prehladno in drugič prevročo vodo. Nobenih zadreg
torej z nastavljanjem vode, varčna raba energije za gretje vode in elegantna povezava zasebnega udobja z možnostmi, ki jih je zagotovila lokalna samouprava.
Maribor je že več kot 20 let prijateljsko povezan z Marbur-gom/L v Nemčiji. Številne delegacije iz našega mesta so že obiskale nemško mesto. Prebivalci Maribora v svojem vsakdanjem življenju žal ne moremo zaznati, da so se politiki in druge vodstvene osebe mariborske lokalne samouprave med obiski tudi kaj naučili - ali vsaj opazili. Gradnja primarnega mestnega plinovoda za zemeljski plin se na levem bregu Drave približuje h koncu. Zdaj smo v mestu na odločilni točki, ali bomo zmogli in znali narediti še korak dlje. In si zagotovili čisto in varčno gretje.
Igor Kramberger
J
Epilog XX. stoletja se zaključuje v znamenju lastnega prologa: strahu. Strah je ornament te nikakor ne šarmantne civilizacijske tkanine, iz katere je komajda mogoče skrojiti zastavo pozabe. Vse je podrejeno dnevnim zapovedim vijuganja med anemično resničnostjo, katere podlaga in obzorje je preizkušen in ničkolikokrat prekontroliran strah. Camus je rekel, da je XX. stoletje stoletje strahu. Strah je zlezel pod kožo tudi najmanjšim zahtevam življenja. Zatekel seje v krvni obtok. Naselil se je v jezik. Strah ima svojo sintakso, svoje stereotipe, obrazce, cel rekvizitarij, ki s svojo premočjo nastopa kot regulator življenja. Strah je tista materija, ki spaja šive sten, za katerimi sodobni človek, ne glede na to, kje živi, nemo, z malo kljubovanja in molitve cvili z dodeljenim mu izsekom čustvenega življenja. Strah je adut v rokah tistih, ki programirajo načine svobode, ki s preizkušeno perverzijo manipuliranja množicam odrejajo področja hrabrosti in otočke ljubezni. Živeti s strahom, delati v industriji za trakom, ki producira strah, vzklikati strahu, ki se s spretnostjo zgodovinske izkušnje skriva za tolažilnim pojmovnikom (dobrega, resnice, pravice in podobno), se zbujati, rokovati, deliti orgazmični znoj ali pa sočutne solze na vratih pokopališča - vse v znamenju strahu - pomeni živeti na rAbu med življenjem in smrtjo, vijugati med grožnjami in lastnim črnim humorjem. Smeh ima možnost samo v pozabi. Grenkoba je tista jetniška veriga, s katero preživljamo svojo kazen v scenografiji trpljenju in strasti. S smehom lahko šele v protestu na kratko zapustimo tista potresna področja srca, duše in paničnih misli, da ugotovimo, da smo le blago široke potrošnje, ki mu lastna grenkoba določa ceno in kakovost. Nenasitno žrelo zgodovine in želodčni sokovi raznoraznih zmagovalcev nas bodo prebavili. ‘Dušimo se,‘ piše Ca-
mus, "med ljudmi, ki verjamejo, da imajo popolnoma prav, bodisi ko gre za stroje ali ideje. Za tiste pa, ki ne morejo živeti drugače kot v dialogu in prijateljstvu z ljudmi, je ta tišina konec sveta." Ti ljudje, ki jih ni strah imeti na vesti lastnega pokopališča, ki z idejami, ki so jih vzeli v zakup z zlorabami restavrirajo obup z "mesijanstvom brez prefinjenosti". Od zgodovine so se naučili, da je dialog šele takrat dialog, ko vas nekdo posluša brez ugovora, prijateljstvo pa, če se v šarlatanstvu duše neprestano rekreira licemerstvo. Ti ljudje torej bdijo tudi nad najboj nedolžnim snom. Oglašajo se v zgodovinskih menstruacijah kot sredstvo in plačanci, ki naj uničijo odrešilni register pojmljivih preizkušanj pred nas postavljene negotovosti. Nezadržno so podobni nam, uživajo v zmedi, kaosu, nepotrpežljivem odtrgovanju sijaja subtilnim dotikom. Vsi estetsko oblikovani opomini v teku razburjene zgodovine, ki so z zahtevo bodočnosti položili v svojo bližino seme naukov se previdno oddaljujejo od groze, imajo, žal, malo razsodne moči, pičlo recepcijo in so brez odmeva. Strah ima namreč svojo verzijo grenkobe. Z njim se regenerira, ko ta rekrutira nove hlapce. Tistim, ki jim je določena tišina brez prijateljstva in dialoga, skica konca sveta pa tolažljiva opora pasjega življenja ob vznožju zidu, ki blodijo po trhlih stanjih duha, re-signirani in razslojeni v civilizacijskem mraku, ostane na razpolago zdravilen verz, bleščeča okusnost besed odrešitve. ‘Svobodni smo! Celo naši strahovi nam dajejo občutiti našo veličino." - pravi Rimbaud. Veličino v tišini. Dokler se zgodovinsko žrelo ne nasiti, dokler se ne razžari, če ne načrt tega, pa skica kake nove, vsem dosegljive zamisli skupnosti. Skupnosti, kjer se oproščanje ne bo obrestovalo s strahom.
Borislav Vujičič
Nekaterih stvari ni mogoče nojevsko pomesti pod preprogo. Čeprav bi bil že čas, da bi končno definirali lasten prostor perspektiv v svetu, ki je ob koncu leta 1989 doživel revolucionarno spremembo, in bi se vprašali, kako naj reflektiramo življenjski prostor po zlomu ene izmed trdovratnih ideologij ‘krasnega novega sveta" (in še bolj morda o tem, kaj nas čaka v novo ustrojenem svetu na lokalni mikro-ravni vsakdanjega življenja), se ne moremo "izvzeti" iz vsakdanje more.
Vojna je pač. Vojna pred durmi, vojna pred našim nosom in nenazadnje, vojna v nas. Ko nas je iztreznil konec junija, si nismo mogli misliti, da lahko tisti morasti dnevi še trajajo. Kljub temu, da bi morali vedeti, v kakšnem svetu (in med kakšnimi ljudmi) živimo, smo si domišljali, da je deformacija balkanske (bojevniške) folklore samo muha nekega "divjega" soseda - na podobno arogantno naiven način je neka anglo-ameriška druščina k svojemu veseljaškemu omizju povabila Smrt v filmu Monthy Pithon ‘Smisel življenja": šele ko je Smrt stopila na sredo mize in s koščenimi prsti pokazala na smrtonosno jed, je vesela druščina spoznala, da z njo ni šale. Smrt ni vaški norček; v Zagrebu in Haagu pa še zmeraj razpravljajo s smrtjo, namesto da bi se čimprej znebili pokvarjenih dobrot (arhaičnih traparij o ■najstarejšem evropskem narodu", tisočletni zgodovini etc.).
Nepremakljiva slepa sila Zgodovine nas uklešča v objem grozovitega plesa, ki smo ga -kot "lucidno" ugotavljajo mogotci onstran luže, ki jim je tragedija stotisočev hrvaških, srbskih in ostalih Balkancev le plemenska znamenitost zaostalega dela sveta - nehote izzvali sami z odločitvijo, ki pravzaprav sploh ni bila odvisna od nas. Občutku krivde ni mogoče ubežati. Toda Slovenec ne bi šel nikoli z glavo skozi zid, če bi le imel še riaj-manjšo luknjo, skozi katero bi lahko zlezel iz težav.
Pošastno spoznanje (ob vukovarskem peklu) je, da se v zgodovini pač udejanijo samo tiste možnosti, ki se sploh lahko. Ponavadi je možnost ena in samo ena. Ali povedano drugače: Slovenci se junijski vojni ne bi mogli izogniti. Niti z mirovni-štvom (večnim dogovarjanjem, pogajanjem etc.), niti z zahrbtno hlapčevsko držo.
Samo datum vojne bi lahko bil drugačen, način aktiviranja mračnih sil (in rezultat). Toda Zgodovina ne dopušča alternativ: pot, ki jo izberejo avtonomni subjekti, ni tista, ki si jo želijo izbrati, ampak kvečjemu tista, ki jo je sploh mogoče izpeljati (ta dialektični ples individualne svobode in zgodovinskih okoliščin je briljantno obdelal Karl Marx - tragično bi bilo tega ne poznati). Med goro možnih zgodovinskih ne-jev pride štrena zgodovinske odločitve slej ko prej do tistega da-ja, ki se mu hočejo svobodna bitja na vsak način izogniti.
Ravno tako kot Slovenija tudi
Hrvaška praktično ni imeia nobene druge možnosti (in nenazadnje: isto velja za škandalozno abotnost Evrope in njenih tipalk
- opazovalcev). Ob aktiviranju kninskih cestnih razbojnikov ni mogla preprečiti cestnih barikad, ker ni imela lastne policije, ko je formirala lastno policijo, ni imela vojske, ko je imela vojsko, ni imela orožja. Takrat pa je bilo za tisoče že prepozno.
Če smo se kdaj spraševali, kako je bilo mogoče, da so nacisti lahko upepelili nekaj milijonov Židov, ne da bi se ti nesrečniki poskušali rešiti, oziroma, kako niso mogli vedeti, da se jim bo to zgodilo, potem se sedaj odpira isto vprašanje (žal ne v farsični obliki). Vsi smo vedeli, kam bo vodilo divjanje poulične drhali, nahujskane s kosovskim mitom izpred šestih stoletij (Ga-zimestan je bil srbski Nurnberg -toda kdo bo na Gazimestanu sodil novim zločincem, in kdaj?), toda niti beseda vesti niti beseda razuma nista mogli preprečiti te blaznosti. Tako kulturen narod, kot so Nemci, je bil sposoben najhujšega zločina v zgodovini (pred manj kot petimi desetletji!)
- kako bi potem lahko pričakovali, da se takšna zgodba ne more več ponoviti na vstopu v 21. stoletje?
Kljub temu, da je bilo vsaj nekaj (srednje mlajših) generacij ■cepljenih proti ideologiji" (ker smo videli bebavo ideologijo v materialni manifestaciji), ne dam roke v ogenj, da se jim ne bi moglo zmešati. Toda tovrstnih bolezni je veliko. Nekaterih ni mogoče pozdraviti z verbalno psihoanalizo, niti s sedativi, niti z elektrošoki. Za nekatere primere je potrebna evtanazija.
Zoprna reč - v resnici pa sem hotel pisati o ‘something com-pletely different: da se je bati, da bo življenje v “Suvereniji" zatohlo blatnodolsko, da Ljubljana postaja vse bolj usmrajeno provincialno mestece, v katerem se šopiri samo avtokratska klerikalna nadutost, vase zaverovane kulturniško- izobraženske druščine, morasta samozadostnost politične narodnjaško pobožne oblasti, toda tudi mesto, ki si bo še naprej zdravilo komplekse s centralizacijo in dominacijo nad ‘nezgodovinskimi pokrajinami"...
Morda pa kaj več o tem takrat, ko nas za lahko noč ne bodo več pozdravljala trupla iz sosed-
njihdežel... n ..	...
'	Rajko Muršič
, Trenutno najpogosteje predvajana televizijska spota, s katerimi poskuša uradna Nemčija skriti svojo zadrego, sta namenjena ustavljanju vala rasizma. Geslo prvega je ‘ustavite drhal". Drugi je sestavljen v obliki vprašanja: "Nemčija, dežela za ljudi?" Seveda bi bilo nadvse nenavadno, če bi dogajanje v Nemčiji obšlo te progermansko. naravnane kraje.
In tu in tam stereotipi zlahka prerastejo v rasizem, toliko bolje pa jim gre ob obilni asistenci medijev, v prvi vrsti televizije. Zgodba, kako so Slovenci pregnali kajmak, to "tipično srbsko jed", kot v času inkvizicije ni pozabilo navesti nobeno poročilo s tržnice ali kakšne od "srbskih" gostiln, je znana. Za kajmakom so šli njegovi oboževalci,, večkrat pa tudi samo simpatizerji. Če bi danes na TV ekranu ponudili različico nemškega vprašanja o 'Sloveniji, deželi za ljubitelje kajmaka" in nanj dobili negativni odgovor, bi bilo to spričo dejstva, da je malo ljudi, ki ne marajo kajmaka zaradi njegovega okusa, že dovolj za alarm, ki pa ni bil sprožen, ker se je eksperiment izvedel s pomočjo hipotez, ki računajo na rasizem, podžgan z občutkom ogroženosti. Tako smo dobili rezultat, ki je racionalno komaj dojemljiv -okusu sira, ki se ga veže na njegov nacionalni, verski ali rasni izvor, se je potrebno odpovedati v imenu ljubezni do domovine. Tako je rasizem v teh krajih dobil domovinsko pravico takoj za tem, ko smo iz njih izgnali "jedce kajmaka", večinoma Srbe, če nasedamo paroli, da je kajmak njihova "tipična" hrana.
Nadaljevalo se je s sicer epizodno, vendar ne nepomembno vlogo Janeza Čučka, ko je enega zadnjih TV Dnevnikov zaključil z bedastim stavkom "lahko noč, dobri ljudje". Je že tako, da misel ob vsaki nerazumni gesti skoči do končne stopnje, do rasizma. Veljalo je, da se navadnemu TV gledalcu v civilni državi ni potrebno vseskozi spraševati, ali je dober ali sploh kakorkoli kakovostno določen. Dovolj je bilo, da plačuje TV naročnino, da je bolj ali manj lojalen državi, da ne krši zakonov bolj kot je običajno in da spoštuje norme obnašanja vsaj toliko kot večina ostalih. Naenkrat pa to ni več dovolj, da bi bil milostno deležen nasmejanega pozdrava TV napovedovalcev. Država preko ekrana zahteva še nekaj več - da je državljan tudi "dober". Lahko smo sicer svetniško neizkušeni in rečemo, da to, kaj pomeni "biti dober" vesta le Čuček in tisti, ki mu je to napisal, vendar nas to ne reši pred nesramnostjo institucije, ki ji naenbkrat ni več dovolj, da je zabavna in prijazna, čeprav je za to in samo za to plačana. Če pristanemo v polemiziranje s TV prijemi in moledujemo za stvari, ki smo jih pošteno plačali, je konec z nami; če ne reagiramo na vsiljevanje, ki ne le da ga nismo kupili, ampak je tudi ponižujoče, nesramno pa najmanj toliko kot nevarno, pa prav tako. Edino, kar nam preostane je, da spregledamo Čučkovo predr-
znost in sprejmemo ustaljen obrazec, ki je v deželi že dolgo v rabi. To je, da ‘se že ve, za koga gre". Dobri ljudje so seveda samo pravi Slovenci, saj so pravi Slovenci lahko le dobri ljudje. In morda kak avstrijec.
Če smo preživeli Čučkove knjige, bi tudi njegovo poslavljanje z ekrana. Pa nas šesta stran sobotnega Dela (16. november) prepriča, da ne gre za splet naključij ampak za klicanje spotov po nemškem vzoru, ki jih bomo čez kakšno leto panično prikazovali med reklamami za turistične lepote Slovenije, če bomo ob terorističnih akcijah in mednacionalnih spopadih sploh še hoteli ali mogli privabiti kakega tujca. Delov novinar je pod masten naslov "Z milijoni izginil tudi blagajnik SKB" vrinil podatke, da je Vasilij Dončič, ki je s pomočjo fiktivnega bančnega naloga dvignil tolarje v vrednosti 100.000 DEM in potem izginil neznano kam, "po rodu Srb, doma pa iz Peči na Kosovu", zanj pa" se je tudi govorilo, da je menda nek funkcionar v Ma-rojevičevi stranki".
Iskanje nacionalne ali strankarske pripadnosti med ostalimi nastopajočimi v črni kroniki je zaman. Prometni miličniki so ob pomoči tržnih in davčnih inšpektorjev tiste dni v petih avtomobilskih rezervoarjih našli kurilno olje namesto nafte, pa kljub temu ni nikjer pisalo, katere narodnosti so bili kršilci zakona. Tudi ob Miroslavu K., ki je iz lokalov kradel igralne avtomate, pazljivi bralec pogreša njegovo strankarsko aktivnost. Enaki podatki manjkajo pri Metki E., kije na prehodu za pešce spregledala Leopoldino R., pa tudi pri dveh predrznežih, ki sta na Vošnjakovi ulici v Mariboru iz rok preprodajalca deviz Šem-sudina B. iztrgala 40.000 tolarjev. Enako velja za Simona K., ki je trčil najprej v avtobus, potem pa v kandelaber, pa za štiri navihance, ki so iz novomeške samopostrežne odnašali sladkarije, kavo, cigarete, časopise in pijačo.
Če bi verjeli informacijam iz največjega slovenskega dnevnika, potem Vasilij Dončič ni ukradel denarja zato, ker ga kot vsak "dober človek" potrebuje, obenem pa v vsesplošnem kriminalu ne pozna "poštenega" načina, kako bi do njega prišel, ampak ga je ukradel zato, ker je Srb in član Marojevičeve stranke. Res je, da tudi "dobri ljudje" kradejo, zbijajo pešce na prehodih, vozijo na kurilno olje in podobno, vendar je njihovo kršenje zakonov minimalizirano spričo dejstva, da so rojeni v pravi deželi in včlanjeni v prave stranke. Katere dežele in stranke so takšne, pa se tako ali tako ve.
Dejan Pušenjak
DEVET TEDNOV IN POL
DOBRI LJUDJE IZ MEDIJEV
DUŠIMO SE
SINTAKSA STRAHU
INTERVJU
katedra Mariborska sivina je pojem, ki je označeval stanje duha, ki je paradiral pod zastavo socializma. Socializem je odšel na smetišče zgodovine. Ali je ista usoda dohitela tudi sivino?
Arih: Pred leti je katedra objavila z mano razgovor, ki ste ga takrat naslovili "Spomeniki napak". S tem simboličnim nazivom smo poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj nam pravzaprav prinaša mariborska sivina. Odgovor je bil: Prinaša spomenike napak. Ti spomeniki napak pa vztrajajo v našem prostoru še danes. Sivina ni bila le dobra označba za stanje duha, pač pa je imela še kako realna obeležja. V mislih imam vso zgrešeno makroekonomsko strukturo, za popravilo tega pa je
nimi političnimi veljaki. Ni naključje, da je ravno veliko ljudi s področja kulture moralo zapustiti mesto. Kulturniki smo delovali na področju, za katerega so partijski veljaki "še posebej skrbeli". Nenazadnje so tudi ob kulturni problematiki prihajale na dan številne afere. Spomnimo se samo afere ob postavitvi obeležja generalu Maistru, ali pa prekinitve proslave takratnega partijskega voditelja Razpeta. Takšnih primerov bi lahko našteli kar nekaj. Takratna politična garnitura je svoje socialistične poglede uveljavljala v vseh sferah. Partijski voditelji, ali pa tisti v njihovih izpostavah (npr. v sindikatu, SZDL...) so krojili vse, kar se je v mestu smelo dogajati. Tako je bilo povsem nemogoče v mestu in
Sivina ni bila le dobra označba za stanje duha, pač pa je imela še kako realna obeležja. V mislih imam vso zgrešeno makroekonomsko strukturo, za popravilo tega pa je leto dni prekratek rok. Breme tega projekta, ki se je na vso srečo iztekel, bo mesto nosilo kot dediščino še skozi daljše obdobje. Socializem se je morda res poslovil, toda njegovi spomeniki so ostali.
leto dni prekratek rok. Breme tega projekta, ki se je na vso srečo iztekel, bo mesto nosilo kot dediščino še skozi daljše obdobje. Socializem se je morda res poslovil, toda njegovi spomeniki so ostali. Tako sivina vsaj na nekaterih mestih še naprej vztraja. Prihod demokracije v naš prostor je za mnoge pomenil, da so se odprla vrata, pred katerimi smo dolgo željno čakali. Ne morem skrivati, da so bila pričakovanja velika. Del teh pričakovanj je bil tudi, da bo sivina hitro postala del preteklosti. Kot pa sem že omenil, je del sivine takšne narave, da vztraja na svojih mestih naprej. Toda vsaj za področje kulture lahko trdim, da smo večino sivine pustili za sabo. Ljudje, ki so dolgo časa stali pod svinčenim dežnikom, ki jim ni dal dihati in so pred dobrim letom dni stali ob
njegovi okolici narediti karkoli brez blagoslova politike. Tako smo se, če smo želeli delati v skladu s svojo strokovno vestjo, redno srečevali s politiko. Če nismo pristali na povprečnost in na mišljenje, ki nam ga je ponujala oblast, smo se zapletli z njo v neenakopravni boj. Na naši strani so bili strokovni argumenti, na drugi strani pa politična moč. Praviloma smo mi iz takih spopadov izšli s plavim očesom, politika pa s še kakšno blamažo. Boj proti kulturni sivini ima tako v mestu dolgo zgodovino. Rezultat te zgodovine pa je verjetno hitrost, s katero se je sivina preteklosti poslovila iz kulture. Dober znak za kulturo v našem mestu je vračanje nekaterih kulturnikov, ki so se pred sivino morali umakniti drugam.
katedra: Mariborska sivina je bila v prvi vrsti zasluga lokalnih
Maribor je, vsaj kar se področja kulture tiče, uspel prebiti sivino in se uveljaviti v zelo širokem območju. Seveda pa ostaja želja, da bi sivina izginila tudi na ostalih področjih življenja v mestu.
strani, so impulze, ki so izšli iz občutka novo pridobljene svobode, zelo plodno izkoristili. Priznati moram, da je v sferi kulture prišlo do večjega in hitrejšega obrata, kot sem pričakoval. Maribor je, vsaj kar se področja kulture tiče, uspel prebiti sivino in se uveljaviti v zelo širokem območju. Seveda pa ostaja želja, da bi sivina izginila tudi na ostalih področjih življenja v mestu.
katedra: Kje so razlogi, da je sivina odšla najhitreje ravno iz kulture?
Arih: Najširše področje kulture je bilo v svinčenih časih področje ostrih spopadov z lokal-
ALES ARIH:
SLOVO SIVINE?
Mesto, ki so ga mnogi označevali kot utelešenje sivine, je uspelo v letih socialističnega projekta odgnati vrsto kritičnih mislecev. Profesor Aleš Arih je v njem vztrajal. Po dobrem letu demokratičnega projekta meni, da mestna politika ostaja ujeta v zidove preteklosti, v sivino povprečja.
Stranke se utapljajo v povprečnosti, saj nobena nima svojega lastnega obraza, svoje fizi-onomije. Politično prizorišče v mestu bi lahko primerjali s kompotom, kjer je nekaj malega trdih delcev, ostalo pa je sladkana voda. Stranke brez jasnih ciljev so morda res posledica kratkotrajnosti naše demokracije, toda to ne more biti opravičilo. Zamegljenost političnega prizorišča je verjetno tudi posledica kadrovanja pred zadnjimi volitvami. Politično prizorišče so v vrstah Demosa v veliki meri zapolnili ljudje, ki jih prej v našem prostoru sploh ni bilo čutiti. Tako je za opazovalca s strani težko, če že ne nemogoče, spoznati kdo kje stoji. Menim, da vse to dokazuje, da demokracija sama po sebi še ne pomeni, da smo se preteklosti povsem iztrgali. Toda kot že rečeno - vse to so opažanja iz druge vrste. Zato ne bi želel na nikogar kazati s prstom. Tako premalo poznam kazalce makroekonomskega razvoja mesta, ki bi lahko povedali, ali naše mesto zaostaja za razvojem v Sloveniji ali pa ga morda prehiteva. Za temeljitejšo sodbo bi prav tako potreboval
več podatkov o zakulisju v mestni vladi. Toda tudi v politiki so se nekatere stvari spremenile, tako da upanje v izboljšanje ostaja. Kar je bilo za prejšnje obdobje nenavadno ali pa redko, sedaj le postaja praksa -pogosto se povpraša za mnenje tudi strokovnjeke za posamezna področja. Prav tako menim, da je smer, ki jo je županja začrtala mestu, prava. Njeno zavzemanje za kulturo, univerzo, raziskovalne projekte in podobna področja je v marsičem izboljšalo podobo mesta. Zakaj kljub tem dobrim nastavkom nisem zadovoljen? Takšna politika je izraz njene duhovne širine, ne pa nekih trdnih političnih konceptov različnih strank in njihovega delovanja, kar bi bilo trdno jamstvo za to, da bi se na začrtani poti vztrajalo. Županja sama skupaj s svojimi sodelavci lahko izboljša klimo, toda za korenit
poseg v naš prostor bi potrebovali več politikov in strank, ki bi imele trdno vizijo. katedra Od kod kulturi čast, da je prva temeljito prekinila s svinčenimi časi?
Arih: To je prav gotovo rezultat dolgotrajnosti boja kulturnih delavcev v preteklosti. Te dolgotrajne kritike in polemike s socialistično oblastjo so vse prepričale, da ni kultura potrošnja, kot jo je klasificiral socializem, pač pa daje nekaj več. Dejansko se je skozi vse te spopade oblikovala tudi podoba kulture, kakršno hočemo. Tako je nova oblast dejansko že dobila popoln program tega, kar kul-
jansko izrisale program kulture. Tako je nastop demokracije moral tem programom le še prižgati zeleno luč. Druga področja pa v večini niso imela izdelane svoje vizije. Tako so začela razmišljati, kaj naj sama s sabo počno, šele z nastopom demokracije. Področje kulture si je pridobilo pomembno prednost, ki jo je dobro izkoristilo. Če namiguješ na politiko v mestu, pa moram temu pritrditi. Bitke so se resda vodile tudi v politiki, toda teh bitk niso bojevali politiki oziroma tisti, ki so politiki danes. Te bitke so vodili posamezni strokovnjaki na svojih strokovnih področjih in pa seveda ne-
Stranke se utapljajo v povprečnosti, saj nobena nima svojega lastnega obraza, svoje fiziognomije. Politično prizorišče v mestu bi lahko primerjali s kompotom, kjer je nekaj malega trdih delcev, ostalo pa je sladkana voda.
tura hoče in potrebuje. Dejansko jo je bilo potrebno le spustiti z vajeti in ji zagotoviti potrebna sredstva. Ta pretekla aktivnost kulturnikov, ko smo pogosto morali nastavljati glave, je verjetno privedla do tega, da danes v Mariboru navzlic gospodarski krizi uspeli narediti velik korak naprej. V veliki meri smo poravnali svoje dolgove do preteklosti,
političnih veljakov, njihov spomenik bodočim rodovom. Meniš, da se je sivina v kulturi poslovila. Kako pa je s sivino v političnem življenju mesta, kjer je dejansko domovala?
Arih: Politike ne spremljam več tako iz bližine, kot sem to bil prisiljen prej. Napore lahko vlagam naravnost v svoje področje. Prej nujni ovinki preko spopada z lokalno politiko niso več potrebni. Zato politiko spremljam z razdalje. Menim pa, da v mestu ni pravega političnega življenja. Njegova odsotnost pa je razlog, da mesto po mojem prepričanju v sferi politike ostaja v sivini preteklosti, da ni.prišlo do pravih sprememb.
Te dolgotrajne kritike in polemike s socialistično oblastjo so vse prepričale, da ni kultura potrošnja, kot jo je klasificiral socializem, pač pa da je nekaj več.
kar je bilo prej iz takšnih ali drugačnih razlogov oteženo, če že ne onemogočeno. Naj omenim le Slomška in Miklošiča. Skratka, v mestu se vrši cela vrsta pomembnih finančno in strokovno zelo zahtevnih del na področju kulture. To dokazuje, da se navzlic vsem težavam, s katerimi je mesto obremenjeno, da dosti narediti. Vse področje kulture daje precej razlogov za optimizem. Za samozavest, ki jo naš prostor še kako potrebuje. Dosežke s tega področja nam v marsičem zavida tudi Ljubljana, ki bi želela v vsem biti superiornejša. Menim, da bi lahko nauk tega bil, da se da v našem mestu kljub krizi, skozi katero se prebija, marsikaj narediti. Pričakujem, da bo ta
kateri novinarji. Novinarji so ostali novinarji, strokovnjaki s posameznih področij pa so se začeli baviti s svojo stroko, saj k sreči ni bilo več potreb po neprestanih bojih s politiko. Novonastalo politično področje so tako ob starih kadrih zasedli pretežno politični anonimneži. Vzamimo za primer le predsednika mariborskega DEMOS-a Holca. Za korenite spremembe na političnem prizorišču bi mesto potrebovalo ljudi, ki bi tako v strokovnem kot tudi političnem smislu že imeli neko ime. V veliki meri je takšna kadrovska politika na političnem prizorišču - ne želim se spuščati v to, v kolikšni meri je to zasluga Ljubljane -zaslužne za to, da ostajamo v nekakšnem sivem povprečju.
katedra Ali je Štajerski forum gospoda Rousa korak iz sivine, ali pa je zgolj njen odraz?
Arih: Precej vsega, kar je povezano's Štajerskim forumom, je zavitega v meglo. Nekatere pomembne politične in gospodarske osebnosti so se združile v ta forum, da bi - tako pravijo - bolje zastopale interese Štajerske. Ce je to politična organizacija, ne vem zakaj politiki niso uveljavljali svojega vpliva za dobro Štajerske v svojih strankah, tam, kjer bi bilo mesto za to. Ali pa, zakaj gospod Rous ni zastavil svojega vpliva in moči v mestni vladi, če članom fo-
I
Precej vsega, kar je povezano s Štajerskim forumom, je zavitega v meglo.
samozavest, k: je posledica osebnega poguma in strokovnega znanja, potegnila za sabo še druga področja.
katedra. V veliki meri so pozitivni premiki v kulturi tudi posledica preteklega boja s socialističnimi veljaki. Ali to, da so premiki drugje šibkejši, kaže na to, da boja drugje ni bilo?
Arih: Verjetno je tudi v tem nekaj resnice. Dolgotrajni spopadi kulturnikov s politiko so mestu predstavili, kaj bi bilo na tem področju potrebno storiti. Te dolgotrajne polemike so de-
ruma ni uspelo uveljavljati svojega vpliva v organizacijah, kjer so delovali do sedaj, ne vem zakaj bi jim to uspelo v forumu. Če to ni politična stranka, ne vem, kaj v njem počnejo politiki in s čim se bo sploh bavil. Sicer pa je najbolje, da prepustimo sodbo času.
Silvo Zapečnik
MARIBOR
KJE SO TISTE STEZICE?
"Maribor je preživel lansko poletje, težko politično jesen, vojno in zdržal vse socialne pritiske", pravi dr. Franci Čuš, podpredsednik mariborskega izvršnega sveta v odstopu. Zanimivo vsekakor je, da Čuš odstopa v zdajšnjem času iz razlogov, ki bi ga k takšnemu dejanju lahko pripeljali kadarkoli prej. Čuš za svoj odstop navaja zlasti sistemske in načelne razloge, vendar so okoliščine le dovolj povedne za sklepe, ki napeljuje h krizi v izvršnem svetu. Zlasti krizi identitete, saj poznavalci ocenjujejo, Čuš enako, da je bilo opravljenega veliko dela, zlasti pri formiranju temeljev za nov razvojni ciklus, ki ga bo mariborsko gospodarstvo moralo začeti s svežim kapitalom. Kritični moment ni v delu osrednjega organa ali v njegovi kadrovski strukturi, ki je na ravni operativnih vodij sestavljena pretežno iz mlajših profesionalcev, ampak_ zlasti v komunikaciji, bodisi znotraj hiše na Heroja Staneta kot v stikih z okoljem. "Če kaj, potem moram povedati vsaj to, da je dialog med skupščino občine Maribor in predsednikom izvršnega sveta težak", je v intervjuju za ljubljansko Delo diplomatsko dejala predsednica mariborske skupščine MagdaTovornik in naprej, da ‘ne bi bilo prav, če bi Štajerska zveza v Mariboru začela opravljati delo IS." Povezava znotraj četverokotnika Izvršni svet, skupščina, Štajerska zveza (forum) in odstop dr. Čuša je logična, čeprav morda na prvi pogled ne prav močna. Cuš ohranja svojo profesionalno integriteto tudi z načelnostjo, v kateri ni prostora za je središčne blokade. Tovornikova. v omenjenem intervjuju hvali Čuša, ki ga je tudi predlagala ter ocenjuje, “da mu je uspelo neobremenjeno in ustvarjalno reševati probleme s svojega področja". Za odnose med Tovornikovo in Rousom itak vsi vedo, da ne govorita, čeprav je bil Rous, še kot član SDP, izvoljen v skupščino na listi socialistov, enako kot zdajšnja županja. In predlagan na mesto predsednika od neodvisnih. Če Tovornikovo odlično ocenjuje Čuševo delo in ne govori z Rousom, je verjetno, da ima v odnosih s svojim predsednikom probleme tudi Franci Čuš. O tem sicer ne želi govoriti, vendar, ko ob sistemske zapreke postavimo še bojazen, da bi znala Štajerska zveza prevzemati pristojnosti in funkcijo IS, sta Čuševa vloga in vpliv dejansko zminimalizirana: Praktično to pomeni, da ni pripravljen odgovarjati za stanje, ki se obeta. Hkrati iz tega sledi - če je omagal tudi Čuš - da se nam ne piše dobro in da mariborski Izvršni svet na vse to ne more ali pa noče imeti vpliva.
Francija Čuša ni v Štajerski zvezi, ki dodatno utrjuje pred-politični značaj mariborskega prostora. Predpolitičeni značaj utrjujejo tudi rošade, kot je že omenjena z Rousovim strankarstvom in izjave, ki dejansko politično organizacijo, kar Štajerska zveza vendarle je, označujejo za nepolitično. Organizacija ima politične afinitete, ker cilja na politično javnost in jo vodi visok politik (Rous), ker so nji-
hoyi programi uresničljivi v političnem prostoru... Franci Čuš se zavzema za socialno tržno ekonomijo, torej zoper vulgarni liberalizem in hkrati zoper izrazit intervencionizem v mestno gospodarstvo. Eno od jabolk spora je prav to, saj ima mariborska vlada - vsaj od Čukovega obdobja sem - značaj gasilske, kar ni skladno s tistim starim kitajskim rekom o učenju lovljenja ribe. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti - in prav zato Štajersko zvezo tudi omenjamo - da so pred vrati volitve. Ce bodo res spomladi, bomo še videli. Drži, da si bo v danih razmerah predsednik Rous težko zagotovil prostor na kateri od list strank, ki bi znale biti dovolj močne, da ga obdržijo na mestu, kjer je. Skrita misel, ki si je ne upa nihče naravnost povedati, Tovornikova jo ovija v diplomatske koprene, Čuš pa o tem ne želi govoriti, je, da bi znal Rous nastopati na listi Štajerske zveze, kar bi jo tudi praktično umestilo v aktualno strankarsko življenje. Res je, da so možje iz te organizacije zagotavljali, da tako nikakor ne more biti, prav tako pa je tudi res, da smemo dvomiti. Drži tudi, da v tem načelno ni nič slabega, vendar ob bojazni, da bi organizacija prevzela pristojnosti - v smislu odločanja ali nenačelne koalicije, kot se temu reče -izvršnega sveta postane skepsa javna. Branko Vodušek, Delov komentator, imenuje to stanje vladavino nojev in drobtinčarjev. Negotovost med ljudstvom je velika, na kar ne vplivajo samo politični dejavniki, temveč zlasti njihove materialne konsekvence. Politični razlogi so tu pač toliko, kolikor odpirajo ali zastirajo svetle perspektive. Politika je po tistem zlizanem reklu umetnost možnega, in ko obljublja mnogo več, pač presega potrpljenje in svoje simpatije. Pred-politično stanje, ki ga ima Maribor, je s stališča pričakovanega negativen trend. Neodvisnih strokovnjakov in kulturnikov, ki so ob slovenski pomladi vnesli tudi v mariborsko sivino dinamiko, ki bi zmogla stresti klasične blokade, je v javnem živ-
ljenju vse manj. Res je, da se v Mariboru dogaja mnogo reči, ki sesuvajo stereotip o kulturni sivini, vendar ob tem nikakor ne moremo mimo dejstva, ki ga je tako žlahtno in brezrezervno utemeljil dr. Goebels, daje kultura zgolj najvišja oblika politike. Ali če obrnemo, politika je sestavni del narodove kulture in v tem smislu - ob vsem ostalem - njena avtarkičnost in zmedenost povzroča stanje, ki ne obeta nič dobrega. Napake politike so očitnejše na nižjih ravneh, kjer vse norosti bolj in bolj udarjajo na dan. Tudi zaradi togosti politikov, ki poskušajo v vsem ugajati in biti enaki strankarskim prvakom. Tragikomičnost, ki iz tega sledi, je pač ogledalo časa, ki ga živimo. Bizaren sklep bi lahko bil, da zajebanim časom priti-čejo zajebani politiki.
Seveda bi lahko zamahnili z roko češ, ne jebemo politike in politikov, te stvari nas ne zanimajo. Napaka bi bila lahko usodna, saj se imamo preveč radi, da bi nam mozaik življenja pomagali sestavljati raznorazni tipi, ki so se izkazali zgolj s tem, da niso bili komunisti. Klasična zveza med politiko in gospodarstvom ni tako premočrtna, da bi zmogli reči samo to, da mora politika iz gospodarstva. Balkansko pojmovanje te zveze, ki je v tem, da zvonijo telefoni z bedastimi smernicami, je vsekakor treba preseči. In vedeti, da smo konec koncev le otroci zahodne civilizacije, ki jc je dominantno naredilo njeno osrednje bistvo, materializacija. Germanski produkcijski način s protestantsko etiko, kot to imenuje Weber, je samoanski poglavar iz dvajsetih let tega stoletja Tiuavi Tiuave-jski po dvoletnem obisku Evrope pred svojimi podložniki imenoval neumnost, saj vsak počne samo nekaj, zna opravljati samo določena dela ali rutine. Specializacija, ki jo narekuje hiter razvoj in je definitivno utemeljena v postindustrijski dobi, ki jo bomo morali začeti živeti, da se bomo sploh s kom še lahko pogovarjali, je bila Tiuaviju tuja in nezaželena. V njegovi enostavni skupnosti z enostavno ekono-
mijo je bilo to pač nepotrebno, kar je razlog več, da je naša današnja slika bolj jasna. Če je osrednja logika zahodne civilizacije ekonomska, je ekonomika pač njen najvitalnejši in najbolj kompleksen del. Sistem, kot vemo, ki ni zapleten, ne deluje. In za vpogled ter njegovo korigiranje ne zadošča dobra volja in poštenost, ta klasični atribut kon-servativizma. Profesionalnost in specializacija sta dejstvi, ki bosta politiko in gospodarstvo, boljše ekonomijo, hkrati raz-družili in znova zvezali kot naravni zaveznici. Demokracijo živimo. Ta pa je, kot pravi Vesna Pusič, zgolj procedura, s pravili in zakonitostmi. To ni absoluten, totalen sistem, kot je želel biti socializem, v katerem so celo izračunali, kdaj bo popoln. Dopolnjuje in oplaja ga njegova zgodovina, torej je funkcija časa, kakor poudarja Franci Cuš. V tej luči je usodnost, ki se jo gredo naši politiki, minljiva, vendar ne nepomembna. Usodnost je v tem, da izgubljenega časa ne bo nazaj, kar pa se politikov tiče, pa bodo spet volitve in spet bo rasla pšenica, kot bi lahko parafrazi-raliToneta Kuntnerja. Usodnost ni zapečatena v politikih. Je v su-verenu, pri nas pa je to po definiciji ljudstvo.
Bistvo demokratičnega obrata ni v novi, demokratični oblasti ampak v njihovi bazi. Ta pa si bo znova in znova jemala pravico izražati voljo in s tem postavo. Glede na predpolitični značaj in zmedenost mariborskega političnega prostora, ostanimo vendarle pri tem značilnem in v tem alarmantnem primeru, bodo nove volitve balzam. Iz nekaj razlogov jih v Mariboru še posebej težko čakajo. Ker bi znale biti že spomladi, je malo verjetno, da se bodo lotili rekonstrukcije mariborske vlade. Tudi zaradi tega, ker bi težko našli človeka, ki bi samo za nekaj mesecev ugriznil v to kislo jabolko. Nova ustava bo določala tudi novo strukturo občinskih skupščin, kar bo zaradi bolj racionalne organiziranosti že po definiciji iztrgalo ta organ iz takšnega pat položaja, v katerem je v Mariboru. In naprej, z novo skupščino pride tudi njeno novo vodstvo in nov izvršni svet. Opazovalci zatrjujejo, da bi Tovornikova znala obdržati svoj stolček, kar je za Rousa z današnjega stališča manj verjetno. Z vidika sodelovanja med vodstvom skupščine in vlado bo vsak razplet izven kombinacije Tovornikova - Rous ugoden, ker je malo verjetno, da bi se obnovilo takšno precedenčno stanje, da prva človeka takorekoč ne sodelujeta. In nenazadnje, težko je verjeti, da bi se lahko ponovila tako nekooperativna strankarska struktura skupščine, kot je zdajšnja. Kot že rečeno, zaradi nove organiziranosti, ki jo bo prinesla ustava in zaradi funkcije časa, po kateri se krepi politična kultura. Maribor je postal univerzitetno mesto in skrajni čas je, da postane tudi moderno politično središče.
Sašo Dravinec
v v
DR. CUS ODHAJA
RACIONALNO OBNAŠANJE SE PRIČNE POTEM,
KO SO IZČRPANE ŽE VSE DRUGE MOŽNOSTI
Ker ni nobene potrebe, da bi delo katerekoli vlade ocenjevali po čem drugem, kot po rezultatih, lahko ugotovimo, da je po odhodu ministra Mencingerja vlada v gospodarskem smislu delovala izredno slabo; trdno sem prepričan, daje prav odhod bivšega ministra s tem v zvezi simptomatična točka zasuka, h kateri se bomo vrnili kasneje.
Obstaja realna nevarnost, da se nekaj podobnega v Mariboru ponovi na občinskem nivoju. Z odhodom ministra Čuša odhaja iz vlade njen najbolj racionalni del in četudi na občinskem nivoju ni mogoče narediti niti približno tolikšne škode, kot na republiškem, bi to moral biti razlog za resno zaskrbljenost. Toliko bolj zato, ker se vseskozi zdi, da Čuš navaja številne razloge za svoj odhod samo zaradi tega, da bi prikril pravega.
Prej omenjena točka zasuka namreč pomeni nadomeščanje zavestne politike z refleksno politiko. Zakaj je bil Mencinger za oblastni lobby prepočasen, najlepše vidimo sedaj, ko so z uvedbo tolarja popolnoma podrli vse plačilne tokove tako s tujino "v tujini" kakor s tujino znotraj tiste meje, ki jo Evropa žalibog še vedno šteje za državno. Ob tem je glavni argument za to brezglavost (ki je bila tehnično odlično izpeljana) na zelo trhlih nogah, če sodimo po dejstvu, da je tolar v mesecu dni zgubil petino svoje vrednosti, kljub temu, da je bila inflacija s pomočjo najcenejšega bencina v Evropi celo umetno zadrževana. Deviznega trga seveda tudi pred to potezo ni bilo, bil pa je na ljubljanski borzi vsaj njegov nadomestek v obliki poslovanja z EDP-ji. Ukiniti tak nadomestek, preden je vzpostavljen kak drug mehanizem, je dovolj tipično znamenje odsotnosti zavestne politike, prav tako kakor nepravočasni dogovori o poslovanju z jugom bivše države.
V takšnih okoliščinah ne sme presenečati presenečenje av-
strijskih gospodarstvenikov, ki' jim je vladna delegacija pred kratkim šla v Celovec razlagat, kako idealna je Slovenija za nalaganje njihovega kapitala, ne da bi hkrati znala odgovoriti na najbolj primitivna vprašanja - kako je možno iz Slovenije transferi-rati dobiček, na primer. Zaskrbljujoča je seveda okoliščina, da nesposobnost odgovoriti na tovrstna vprašanja ni nastala kot posledica slabe pripravljenosti za ta obisk, temveč zaradi preprostega dejstva, da na ta vprašanja ni odgovorov. Pa tudi če bi bili; katerikoli tretjerazredni avstrijski podjetnik ve, da se v Sloveniji banki, ki svojim varčevalcem ne vrne deviznih vlog, ne zgodi prav nič posebnega. Vloge občanov, ki so za vsako normalno banko na svetu najvišja prioriteta, se tukaj obravnavajo približno tako, kot prispevki Karitasu - s to izjemo, da ne vemo, za kaj so bile porabljene. In tuji podjetniki naj s takšnimi bankami sklepajo posle, medtem ko slovenska vlada besno odpravlja krivice prejšnjih režimov.
Slovenska podjetja, ki so v iskanju stabilne mere vrednosti izčrpala že vse možnosti, od obračunavanja v točkah, do DEM po uradnem tečaju in kasneje po borznem tečaju, in bila zaradi neverjetne inovativnosti politične oblasti vedno znova presenečena, pa naj delajo dolgoročne kalkulacije in se prestrukturirajo. Za trdno izhodišče jim lahko služi obrestna mera, ki je preko noči iz letnih petindvajset poskočila na preko tisoč odstotkov.
In če se vrnemo na Maribor -v mestu, kjer že doslej nismo imeli priložnosti opazovati kakšnih prav izjemnih vladnih bra-vuroz, bi imel dokončen prehod na refleksno politiko še toliko bolj rušilne učinke. Kar nekaj znamenj pa je, da se točno to dogaja.
Aleš Razpet
NIVERZA
SPEKULACIJE
CE TE BO ZASNUBILA "INSTANT REFORMA", SE POČI
ZAPOVEDANA
ŠOLNINA
Če me čuti ne varajo, mora zdaj zdaj na Univerzi v Mariboru počiti. Pa ne bo, brez skrbi bodi ljudstvo. Navzlic mladosti, je v tej ustanovi že toliko okorelosti, starosti in neobčutljivosti, da se v njej ne more nič nenavadnega pripetiti. Pravzaprav pa je elementarno vprašanje, zakaj bi se moralo.
д(Ра je nekaj vzrokov za preplah. Res je. Že dolgo ni odstopil rektor, že dolgo časa je minilo, odkar rektorat ni popenil na šolskega ministra in kakšen resni medij o univerzi in njenih ljudeh ni napisal kako norost. V prepričanje, da bi moralo ‘nekaj počiti' človeka sili živahno mariborsko okolje - njegova enajsta šola pod mostom, množica novih izobraževalnih ustanovic in zasebnikov pa ne nazadnje tudi univerza duha, pardon, duhovna univerza. Dragica Korade, novinarka Večera, je bila med prvimi, ki je medijsko prisluhnila dobrohotnostim te nove in povsem drugačne institucionalne vzgojno izobraževalne institucije. V tedniku 7D (štev. 44) je že uvodoma pojasnila, kaj je in kam gre institut in implicit duhovne univerze. Napisala je: "čas, v katerem prihaja v Maribor Duhovna univerza, je nadvse krčevit: generacija, ki ni doživljala Hitlerjeve Evrope koncentracijskih taborišč in mučilnic, si šele zdaj, ko je prisiljena prenašati lahkotnost, s katero sosed sosedu iztakne oko, zastavlja številna vprašanja o naravi človekove narave, ki so šele pred nedavnim imela status puščobne, s slovenskih univerz v dobršnji meri pregnane teorije."
Univerza v Mariboru resda ni doživela najrazličnejših preganjanju in pritiskov na družboslovne in humanistične teorije in predmete. Kako bi jih, če jih nikoli ni imela. Šele zdaj nekateri univerzitetni modreci ugotavljajo, kako pametno so ravnali, ker študentom in mariborskim intelektualcem niso dovolili razmišljati o družboslovju in humanizmu, kaj šele, da bi smeri uvedli pod okrilje univerze. Modreci so še danes tukaj in med nami in še danes ne dovolijo, da bi Pedagoško fakulteto, nemara Visoko pravno šolo, preoblikovali v ustanovo, kjer bi bile humanistične vede dominanten študij. Nič novega ne povemo, ako meljemo po starem in nakladamo o nujnosti humanistične šole v Mariboru. Zato bo treba kolo zgodovine zasukati drugače - z izzivom, s pučem, s štrajkom in alternativnim gibanjem. Le z akcijo se bo spet kaj malega premaknilo v modrečevih in oblastnih glavah.
Maribor potrebuje zakladnico duhovnega znanja, potrebuje družboslovno in humanistično orientiranega človeka, ki bo s svojim znanjem ne le prinašal profit v mesto in tovarne, v teater in muzeje, ampak bo znanje pojmoval kot razumevanja svojega in drugega vedenja ter obnašanja ter razumel funkcioniranje trga in denarja. Ker pa
zdaj na šolah mariborske univerze mešajo ekonomsko duhovnost z ekonomijo podjetnosti, socialno pravo z gospodarskim in pedagoško izobraževanje s piflarsko modrostjo, potem je mariborska prihodnost na dlani: gojzarska filozofija, alpentrotlarska humanost in pijansko špekulativen life. Da o deodorantih in šminkah sploh ne govorimo.
Duhovna univerza v Mariboru seveda ne bo rešiteljica lahkosti našemu bivanju. Kar tako na lahno vstopiti z vzhodno modrostjo na skorajda zakleta in trda štajerska tla je nemogoče. Poskusiti seveda velja in tudi tukaj posaditi pramene luči-prastare modrosti. Če je stari Rim pognal kali tod naokrog, zakaj je ne bi vzhodni svet (ne oni z Balkana). Veselega pričakovanja bo deležna nova univerza, tako veselega, kakor je nekoč bilo robantenje mariborske alternative, mariborskega rocka in znamenite pisateljske peterice, knjige o sitih in lačnih' Slovencih, stranke SDZ (dokler je še ni vodil g. Holc), pa Katedre in Marša ter pesnikov Klasinca, Derganca, Videjeve, Voukove...
Nemara bo zdaj lažje razumeti namig, zakaj mora ‘nekaj počiti' na mariborski alma materi.
Zato mora, ker je pristala na tako imenovano instant šolsko reformo in ne kot ji je zaradi duha narekovano, da daje ljudem duhovna hrano. Da obstaja potreba po njej, dokazuje med drugim tudi množičen vpis na duhovno univerzo, čeprav ne podeljuje titul, ne obljublja služb in zaštojnkarskega šolanja.
Zdenko Kodrič
Dovoljeno za
dosta
od20;-df-8
skupna tež vozil do 35т -hitrost do 10km/h
Z začetkom šolskega leta se skoraj v vseh vzhodnoevropskih državah pojavlja vprašanje, kako naprej v visokem šolstvu. Široka javnost praviloma reducira svoje skrbi na dve vprašanji: Ali bo potrebno študij plačevati? Če, koliko?
Kakšno je stanje na Češkem? Tudi tu je prisotna skrb za prihodnost šolanja lastnih otrok. Ljudje se sprašujejo, če je sploh potrebno razmišljati o participaciji študentov, oziroma njihovih staršev. Iz sledečega grafikona so razvidni izdatki posameznih držav za visoko šolstvo (odvedeni odstotek bruto nacionalnega produkta).
Obseg izdvojenih sredstev za visoko šolstvo v ČSFR je pod standardom večine držav OECD. Zdi se, da razlika ni velika, toda v vsotah državnega proračuna ima vsaka desetinka odstotka velik pomen.
Danes pričakuje ČSFR ekonomsko rast 3 do 5 %, kar bo nujno privedlo do povečanja interesa za absolvente visokoih šol. Že sedaj bi bilo potrebno sprejemati več študentov. Toda v obdobju transformiranja ekonomskega sistema, država ne bo sposobna jamčiti vseh potrebnih sredstev za visoko šolstvo. To dejstvo pa govori v prid šolnini.
Toda v nobeni državi ni visokošolski sistem v celoti, niti v večini, financiran iz šolnine. Nekatere institucije - privatne šole - lahko ekonomsko pros-perirajo s šolnino, toda v večini razvitega sveta predstavlja privatno šolstvo zanemarljivo manjšino. Del šolnine, ki ga ta zavzema pri financiranju celotnega šolskega sistema v državah, kjer igra šolnina važno vlogo, bo pokazal naslednji grafikon.
Očitno je, da tudi v navedenih državah starši študentov državnih univerz ne nosijo vseh stroškov študija.
Ko o govorimo o šolnini, je potrebno vedeti, kakšni so celotni stroški študija.
Vsa navedena sredstva so povprečna. Tako na primer, porabi najcenejša ekonomska šola v ČSFR na enega študenta 5.000 USD, Karlova Univerza 8.500 USD, umetniške šole pa celo 20.000 USD. Ko vidimo te številke , se nam odpira prostor za razmišljanje. Vse izhaja iz odgovora na osnovno vprašanje: ali visokošolski študij koristi družbi ali pa morda posamezniku?-Proti šolnini govori dejstvo, da je visoka izobrazba dobrina, ki prispeva k družbeni rasti. Vsi od tega živijo in tako bi si morali tudi vsi deliti- stroške šolanja. Drugi argument proti pa je, da tudi najnižja šolnina znižuje interes za študij med revnejšimi sloji. Tretji argument je, da so visoki že sami spremljajoči stroški - bivališče, knjige, potovanja... Pragmatičen argument proti pa navaja, da v sedanji ekonomski situaciji vzhodnih držav lahko šolnina privede do socialnih napetosti in celo nemirov.
Nasprotniki odgovarjajo, da bo koristi iz študija imel absolvent sam. V tem smislu bi naj bilo povsem korektno, če nosi stroške sam. Že niško participi-ranje pri stroških bi naj pripeljalo
do večje odgovornosti. Interes šolskih ustanov, da dobijo kar se da veliko študentov ki plačujejo, bi naj peljal k povečanju njihove kvalitete. Pristaši šolnine argumentirajo, da obstoja tudi cela vrsta možnosti plačevanja stroškov šolanja tudi mimo šolnine. Tako obstoja možnost uvajanja brezplačnih osnovnih tečajev ter plačevanje posebnih. Ali pa plačevanje šolnine, ki bi pokrila le del stroškov šolanja. Te stroške pa bi bilo možno pokrivati z štipendijami ali pa kakšno drugo obliko pomoči.
V Evropi je visoko šolstvo tradicionalno brezplačno. Malo se plačuje v Belgiji in na Nizozemskem. V Angliji plačuje vse študentske stroške država preko štipendij. V francosko govoreči Afriki, v večini nerazvitih dežel Azije in J. Amerike šolnine ne poznajo. Politika delnega plačevanja se izvaja v ZDA, Kanadi, Indiji, na Japonskem... Na novo se šolnina uvaja v Avstraliji. Važno vlogo pa igra tudi v Španiji.
V ČSFR je v zvezi s šolnino izbruhnil škandal. Skupina visokih uradnikov ministrstva za šolstvo se je dogovorila s privatno agencijo AISA, ki se ukvarja s sociološkim raziskovanjem, da dobi od njih vnaprej poznane in določene podatke. Tako se je v agencijo preselil velik kapital, uradniki pa so sestavili vprašalnik in tako dobili informacije, ki so jih iskali. Celotna afera je izbruhnila v sociološki skupnosti šele tedaj, ko je ministrstvo začelo objavljati rezultate. In kaj so prinesli ti rezultati? Večina (63 %) čeških staršev je pripravljena finančno sodelovati pri kvalitetnem študiju svojih otrok. Samo 13 % jih je odgovorilo, da ni pripravljeno plačati. Neverjetno!
In kako je agencija prišla do takšnih rezultatov? Agencija je povprašala starše ali želijo nekvalitetno šolanje brez prispevka ali pa morda kvalitetno tudi za ceno, da bi bilo potrebno sodelovati pri pokrivanju stroškov takšnega študija? Skoraj vsi so na tako vprašanje morali odgovoriti, da bodo plačali, saj bi v nasprotnem primeru pristali še na slabše izobraževanje otrok. Takšnemu vprašanju lahko rečemo le sugestivno vprašanje, takšni raziskavi pa manipulacija.
Še kakšna dodatna beseda o aktualni borbi okrog uvajanja šolnine bi bila povsem odvečna.
Jiri Svitek
EKOLOGIJA
MUČENIŠTV0 TETE MARTE
Teto Marto sem poznal po njenih žlikrofih, makovih poticah, pa po največji šunki na svetu, ki je vsako leto obogatila veliko noč. Spomnim se je tudi po njenem vztrajanju pri eksotičnih shujševalnih kurah, ki jih je pobirala po raznih ženskih revijah. Ponavadi so trajale pet dni, v katerih je shujšala za tričetrt kile. V naslednjih treh dneh pa' je z lahkoto povrnila izgubljeno in. na boke naložila naslednji dve.
Ob neki ekološki raciji je teti Marti dohtar odščipnil košček sala in čez trinajst dni je bila v Naši ženi. Ob vsakem nedeljskem kosilu je ponosno mahala z odrezkom tiste Naše žene, iz katerega sem lahko izbral, da je teta Marta obogatila svoje maščevanje z rekordnimi koncentracijami polikloriranih bifenilov. Nikoli ji nisem razložil, kaj so ti poliklorirani bifenili.
Žalostni oblaki so mehko objemali vrhove dimnikov, ko je umrla teta Marta. Celo sosede so jokale. Pokojnici pa ni bil usojen večni mir.
Moškričev Martin, droben samski moški, je živel v pritlični sobici v enem od stanovanjskih blokov. Bližal se je šestdesetim, čeprav je bil že celo večnost upokojen. Ljudje so ga poznali, ker je na hodniku čistil čevlje in navijal za kabelsko televizijo, dokler ni postal udarni vodja zelenih. Z razprtimi prsmi in nekaj deset pristaši je vsako jutro juri-šal na vse, ki so onesnaževali.
Mesto je preveval nov, v sončnih barvah rahlo zeleno lesketajoči se duh. Nekateri so Moškriča občudovali zaradi njegove vztrajnosti in borbenosti, drugi so trdili, da je nor. Starši so z njim strašili otroke.
Na naravoslovnem dnevu so otroci merili temperaturo in alka-liteto reke v centru mesta. Moškrič je nekje slišal komentar, da je peha nekoliko previsok. Naslednjega dne so Zeleni pripravili demonstracije pred magistratom. Odločno so zahtevali ne samo znižanje pehaja, ampak popolno prepoved kakršnegakoli joehaja v reki.
Žalostna povorka s krsto tete Marte je iz hiše žalosti krenila proti pokopališču. Ljudje so prehlajeni in užaloščeni mahali z robčki in se trudili okrog svoje žalosti. V sprednjih vrstah so bolj jokali, v zadnjih pa šepetali o sedmini.
Moškrič se je s pristaši dobro л
pripravil na akcijo. Pred pokopališčem je stal kordon kot živi zid, opremljen s plakati in ostalimi demonstracijskimi pripomočki. Pogrebci so najprej hoteli mimo, saj v svoji žalosti niso niti v sanjah mogli predvideti dogodkov, ki so sledili.
"Stojte!" je kričal Moškrič.
‘Pecebejev v okolje nikar!" so se drli demonstranti.
Pogrebci pa so stali in se gledali. Je mogoče, da se dogaja kaj takega?
‘Marta je polna pebecejev! Mislite, da ne vemo? Šesto miligramov na kilo! Marta je posebni, okolju nevarni odpadek!"
Nekaj pogrebcev se je steplo z demonstranti, zadnje vrste pa so se spraševale, kaj bo s sedmino. Prišla je policija, prišli so novinarji. Policaji so prepričevali Moškriča, naj vendar ne nori. Ta pa je tulil o otrokih in prihodnosti in zahteval inšpektorja za okolje.
Ko je prišel inšpektor za okolje, so se stvari do konca zapletle. Inšpektor je bil zagotovo najbolj nesrečno bitje na svetu. Vsi, ki so bili Za, so hoteli, da podpiše, vsi, ki so bili Proti, so spet hoteli, da podpiše. On pa edini ni bil zato, da podpiše karkoli. In ko je še omenil, da ima Moškrič teoretično celo prav, je nastal splošni metež.
Teto Marto so zanesli v cerkev in jo položili nekam v zakristijo.
Škandal je izbruhnil z vso svojo silovitostjo. Žal mi je bilo, da Marta ni mogla videti člankov, ki so jih pisali v ženskih revijah celo v Nemčiji.
Baje so nesrečno truplo tete Marte vlačili po vseh mogočih inštitutih. Jeseničani so postavili vaške straže.
Rešitev je našel župnik. Nekega dne, ko je molil za dušo pokojnice, ga je skozi vitraž razsvetlil gospod.
Teto Marto so balzamirali kot ekološko mučenico. V cerkev so se ob njenem godu začele zgrinjati trume Zelenih z vsega sveta in molile k ekološki priprošnjici.
Moškrič pa je odprl turistično poslovalnico.
Boris Kolar
POSE
MANAGEMENT
FUNKCIJE MANAGERJA
Punkcije managerja se bistveno razlikujejo od funkcij drugih ljudi v organizaciji in sicer ne samo po tem, da manager usmerja delo drugih, jih torej "vodi*, ampak predvsem potem, da je tudi odgovoren za delo drugih. Če na primer direktor proizvodnega sektorja v nekem podjetju ugotovi potrebo po insta-liranju novega toplovodnega sistema in se ugotovi, da ta sistem po instaliranju izpušča, bo generalni direktor na odgovornost klical le proizvodnega direktorja, čeprav je le-ta dal naročilo za instalacijo svojim ali zunanjim strokovnjakom in je morebiti bil celo na službenem potovanju v času instalacije tega sistema. Če je bil zaradi izpuščanja toplovodnega sistema prizadet proizvodni proces in tako ni bil realiziran plan proizvodnje, kar se je odražalo na zmanjšanju prodaje in s tem na poslabšanju rezultatov poslovne uspešnosti podjetja, bodo lastniki na odgovornost poklicali generalnega direktorja, čeprav le-ta po vsej verjetnosti ni bil seznanjen z instalacijo novega toplovodnega sistema.
Človek se nehote vpraša, kako more biti pošteno klicati na odgovornost nekoga, ki ni z nobenim konkretnim delom sodeloval pri zadevi, ki je povzročilo problem. Odgovor je moč najti prav v petih osnovnih funkcijah, ki jih mora manager obvladovati in opravljati in s katerimi bodisi neposredno ali posredno vpliva na tiste, ki opravijo konkretno delo. Od tega, kako dobro opravlja te funkcije in kako uspešen je pri njihovi kombinaciji v celovit proces managiranja, je v največji meri odvisen rezultat poslovanja podjetja. Prav v tem pa je razlog za tako visoko stopnjo odgovornosti managerja.
Če poskušamo v jedrnati obliki opredeliti bistvo petih ključnih funkcij managerja, to so (1) planiranje, (2) organiziranje, (3) kadrovanje, (4) vodenje in (5) kontroliranje, potem bi bile njihove temeljne karakteristike v naslednjem:
1) Manager je odgovoren za opredelitev planov, ki bodo omogočili delovanje posameznih členov in posameznikov v podjetju v smeri željenih ciljev, po možnosti s sinergijskimi u-činki. Tu se srečamo s hierarhijo planov, ki se razteza od temeljnih strateških planov z daljšim časovnim horizontom in s splošnimi razvojnimi izhodišči, ki so v pristojnosti tim. top manage-menta, do različnih stopenj njihovih konkretizacij, ki se kažejo tako v podrobnejših razdelavah kot tudi v skrajšanju časovnih horizontov. Pomembno pri tem je, da je na vsakem nivoju vertikalne strukture managementa v podjetju le direktor, vodja enote, oz. nadzornik odgovoren za takšen plan.
2) V vsaki organizaciji se vprašamo, kaj mora kdo narediti. Odločitev o tem mora sprejeti manager, ki je odgovoren za razčlenitev nalog in aktivnosti, ki so potrebne za njihovo izvršitev, da bi mogla organizacija doseči svoje cilje. V svoji funkciji organiziranja mora manager tudi o-
predeliti medsebojne odnose med temi nalogami in aktivnostmi, katera ima prioriteto, in v kakšni medsebojni odvisnosti bodo potekale.
3) Izpolnitev zgoraj omenjene funkcije nima nobenega učinka, če aktivnosti ne opravljajo ljudje, posamezniki, ki so ustrezno kvalificirani, ki imajo vse pogoje in so motivirani za opravljanje aktivnosti za izpolnitev nalog na posameznem področju organizacije. Za postavitev pravih ljudi na pravo mesto je prav tako odgovoren manager.
4) Potem ko so bili plani postavljeni, organizacijske relacije opredeljene in zapolnjene s kadri, je potrebno sistem pognati in ga vzdrževati v teku. To je naloga managerja, ki s komuniciranjem, motiviranjem, nagrajevanjem skrbi za nemoten potek poslovnega procesa.
5) Pričakuje se, da bo proces nemoteno tekel, da bo vsak opravil svoje delo korektno, da bodo planirane aktivnosti tekle brez zastojev in da bodo cilji doseženi. Seveda pa so to le pobožne želje, saj se v praksi neprestano dogaja nekaj, kar povzroča odstopanje od planov. Manager mora vedno vedeti, kdaj in zakaj prihaja do takšnih odstopanj, in je odgovoren za sprejemanje nujnih korektivnih aktivnosti, ki bodo omogočale izpolnitev zastavljenih ciljev, v skrajnem primeru pa tudi za ustrezno korekcijo planov, če le-teh nikakor ne bi mogli realizirati.
Teoretično si zgoraj navedene funkcije sledijo v nekem logičnem zaporedju, tako kot so oštevilčene, kar tvori stalen proces managiranja. V praksi temu vedno ni tako, saj se lahko manager pri svojem delu v enem delovnem dnevu sreča z vsemi zgoraj navedenimi funkcijami, medtem ko se drugič lahko cel mesec ukvarja le s planiranjem, in potem še daljše obdobje le z
vodenjem in kontroliranjem. Vendar pa se ta proces ponavlja iz obdobja v obdobje, tako da je manager stalno soočen z vsemi petimi funkcijami.
Sedaj na podlagi v začetku navedenega primera instaliranja novega toplovodnega sistema z upoštevanjem petih funkcij managerja obrazložimo, zakaj sta generalni manager in proizvodni manager odgovorna za izpuščanje sistema:
1) Z vidika funkcije planiranja je možno, da je generalni manager pripravljal plan poslovne uspešnosti, ne da bi upošteval potrebne aktivnosti v proizvodnji za uresničitev tako zastavljenega plana, ali pa je proizvodni manager neustrezno planiral aktivnost instalacije novega toplovodnega sistema (bodisi da je bil postavljen prekratek rok dokončanja, ali je bila celotna akcija neustrezno planirana glede na vpliv te aktivnosti na proizvodnjo).
2) Z vidika funkcije organiziranja je možno, da je generalni direktor neustrezno organiziral proizvodni sektor, tako da proizvodni direktor ni mogel pravočasno planirati aktivnosti instaliranja, ali pa je proizvodni direktor neustrezno organiziral delo v svojem sektorju, tako da v času instaliranja novega toplovodnega sistema ni razpolagal z najboljšimi strokovnjaki.
3) Z vidika funkcije kadrovanja je generalni direktor mogoče izbral napačno osebo za vodenje proizvodnega sektorja, ali pa je proizvodni direktor kadroval v ekipo za instaliranje ljudi, ki nimajo ustreznih znanj in izkušenj.
4) Z vidika funkcije vodenja je možno, da generalni direktor ni ustrezno motiviral proizvodnega direktorja, da bi se le-ta maksimalno potrudil pri izvršitvi naloge, oziroma je proizvodni direktor dal nepopolna ali na-
NOVAJOBA
ČASNIK
ZA
SLABE
ČASE
Dobimo se na cesti. Vsako sredo pri vašem prodajalcu časnikov.
pačna navodila ekipi, ki je sistem instalirala.
5)	Z vidika funkcije kontroliranja je možno, da generalni direktor ni pravočasno preveril uresničevanja plana in tako ni mogel pravočasno ukrepati za odstranitev vzroka zastoja proizvodnje, ali pa je proizvodni direktor dopustil ekipi, da je delala na instalaciji predolgo brez kontrole.
Sklenemo lahko torej, da je vzrok za nerealizirano ali slabo realizirano nalogo v organizaciji največkrat v tem, da manager ni korektno opravil svojih funkcij. Seveda bi bilo preveč poenostavljeno trditi, da je celotna problematika managementa skoncentrirana v tako opredeljenih petih temeljnih funkcijah. Ne smemo namreč pozabiti na to, da je organizacija predvsem socialni sistem, da so ključni elementi tega sistema ljudje in da so tudi managerji ljudje. S splošnim razvojem se tudi človek razvija, tako da razpolaga z vedno večjim obsegom znanja, s čimer se mu tudi njegove zahteve večajo. Uspešen manage-ment bo kos nalogi le takrat, kadar bo svoje funkcije realiziral ob upoštevanju teh sprememb in način managiranja nenehno prilagajal tem spremembam. Ker pa od posameznika, managerja kot človeka, ki v svoj poklic hote ali nehote vpleta tudi svoj osebni značaj, ni mogoče pričakovati neprestanega prilagajanja zahtevam okolja, je bolj razumljiva potreba po omejenih mandatih managerjev. To omogoča, da se ob koncu mandata preveri tudi nadaljna perspektivnost tega managerja, ki je mogoče v pogojih, kakršni so bili ob nastopu svojega mandata, žel izredno dobre rezultate, ki pa so med drugim tudi povzročili bistvene spremembe v organizaciji, ki jim s svojim načinom izvajanja temeljnih funkcij v bodoče ne bi bil več kos.
Te spremembe so tudi temeljni razlog za nenehno dopolnjevanje znanj o managementu, ki so še kako aktualna za naše razmere, ko ob vedno večjem oza-veščanju ljudi uvajamo tudi povsem nove sistemske osnove gospodarskemu in političnemu življenju. V takšnih pogojih dobijo pojmi planiranje, organiziranje, kadrovanje, vodenje in kontroliranje bistveno drugačne konotacije od tistih, ki smo jih sprejemali v sistemu socialističnega samoupravljanja in ki so se globoko ukoreninile v našo vsakdanjo prakso. Zato bomo prihodnjič namenili nekaj več prostora planiranju v pogojih sodobnega managementa.
Bojan Praznik
SEJMI
SODOBNA ELEKTRONIKA IN MARKETING FORUM ’91
V prvi polovici oktobra se je na GR v Ljubljani dogodil prvi od zgoraj imenovanih sejmov. Prvi vtis, ki smo ga o sejmu dobili, je bilo pomanjkanje ezoteričnosti. Saj, če je sodobna elektronika zaradi česa zanimiva, je prav zaradi tega, ker reprezentira človekovo iznajdljivost s tem, ko znanstvena fantastika vstopa v naše domove, vnašajoč umetno realnost v ob-
liki gibljivih slik na zaslonu. Ker pa je bila večina predstavitvenega materiala na panojih ali prospektih, se je največja pomanjkljivost Sodobne elektronike ’91 pokazala kot neprisotnost imidža: gibljivih slik, ki nam pričarajo zmožnosti sodobne elektronike. Zato je tudi fascinacija, ki pritiče ezoteričnosti elektronike pri laikih, umanjkala.
Zanimivosti s Sodobne elektronike ’91
• ČUK - nova usluga na področju brezžične telefonije (podjetje CIN): sistem brezžičnih telefonov, s katerimi je moč klicati, ne pa biti tudi poklican; odvisen od oddaljenosti (150 m) od komunikacijske točke (javne telefonske govorilnice); regulacijski set za nadziranje stroškov kurjave v individualnih hišah (podjetje ARIS);
Renderman sistem (distribucija podjetje Repro) - program omogoča navidezno gibanje okoli AutoCad objektov, avtomatska meteorološka centrala (Inštitut Jožef Štefan), ki preko telefonskih ali radijskih zvez pošilja podatke v centralo. Notebook računalniki - skoraj kot PC zmogljivi računalniki velikosti dveh trdo vezanih A4 zvezkov.
Paging (PTT & RTV-Oddajniki in zveze) - nov javni servis s področja komunikacij, ki pokriva cca. 95% teritorija Slovenije. Na tel. številko 917 sporočite kodo osebe, ki jo želite doseči in kratko sporočilo, npr. tel. številko, na kateri ste dosegljivi. Sistem RTV oddajnikov in ultrakratkih valov omogoči, da dobi želena oseba to sporočilo na pager-ju (ponekod v tujini se mu reče tudi beeper, ker pač začne piskati takoj, ko se sporočilo pojavi na zaslonu).
Posledice vojne
• upad razstavljalcev iz tujine in porast razstavljalcev iz bivše in sedanje domovine;
Nasprotno, pa je bilo na Marketing forumu '91, ki je bil
sredi septembra, imidža v izobilju. Bilo ga je celo tako veliko, da smo ob maisikaterem raz-stavljalcu posumili, da za njegovim imidžem ni ničesar.
Posebnost sejma pa je njegov strokovni del, kjer se na komercialnem delu le-tega lahko predstavijo tisti, ki ocenijo, da se jim še ne izplača zakupiti razstavnega prostora.
Zanimivosti z Marketing foruma ’91
• Kanal A je napovedal začetek 'resnega' oddajanja in postopno širitev na področje cele Slovenije;
• Mediana (Gral, Varianta) - predstavitev raziskave o branosti tiskanih medijev in ugotavljanje cene oglasnega prostora na 1000 bralcev;
• EPICA Award - Andrew Rawiins je predstavil evropsko nagrado za ustvarjalno reklamo, ki jo podeljujejo v Parizu; vse letošnje reklame, ki so se za to nagrado potegovale boste lahko videli na Super Channelu.
Posledice vojne
• zmanjšanje števila razstavljalcev iz bivše domovine in: povečanje števila obiskovalcev iz tujine (Italije, Avstrije); -umanjkanje Svetovne razstave oblikovanja, ki ji Marketing forum dolguje svoj nastanek.
Irena Hrast in Marko Lesar
smorte
VZHODNO OD RAJ/
BOSNA IN HERCEGOVINA
ZAINTERESIRANOST ZA VOJNO (!?)
CRNA GORA
PRED USODNO DILEMO
V EVROPO ALI - VELIKO SRBIJO
TARIFE
KOLIKO JE VREDNO ŽIVLJENJE SLOVENSKEGA NOVINARJA?
O Bosni in tistem, kar jo dela specifično - četudi v negativnem kontekstu - že dolgo nihče več ne piše. Vse manj prostora je namenjenega komentarjem dogodkov, ki presegajo tisto, kar se ponavadi imenuje ekonomsko-politična organiziranost, komentarjem torej, ki posegajo globoko v jedro življenja ljudi z omenjenega prostora. Ali če poenostavim: zanimajo me - če sem z vsemi nami že prisiljen konzumirati nesramne laži še bolj nesramnih medijev - globlji vpogledi v korenine prekletstva, ki že stoletja prežema geografsko in socialno entiteto (ne glede na to, da se ji le-ta vse bolj o-poreka), ki ji pravimo Bosna. No, ta zapis ni apologija 'bosanskega', ker zavest o prav tako stoletja oporekanem kulturnem razvoju, nečesa takega ne dopušča.
Vsaka resna fenomenološka analiza, kitranscendira aktualno politično razdelitev, odraženo v spopadu treh identičnih nacionalnih šovinizmov, se mora namreč nujno pomuditi ob dejstvu, da Bosno že od njenega nastanka naprej označujeta dve tendenci. Prvo bi lahko zajeli v dejstvu, da ima Bosna to nesrečo, da je - če pogledamo stvar samo geografsko - gostitelj razreševanju konflikta med tremi religijami. Skozi zgodovino je tako stanje prispevalo k zmeraj prisotni možnosti medsebojnih križarskih pohodov. Strah kot posledica te možnosti se je zato že zdavnaj vpil v mentaliteto ljudi s tega prostora. Kljub temu, da je napetost‘med različnimi religijami vedno predstavljala plodna tla za vladarje, ki so strah ljudi pred medsebojnimi obračuni radi uporabljali za večanje svoje moči, pa tega prostora vendar ni obeležilo sovraštvo med tremi narodi. Nasprotno, zgodovina kaže, da , je bila na tem kosu Balkana stopnja verske tolerantnosti zmeraj na nivoju. Tega seveda ne moremo pripisati visoko razviti kulturni zavesti, marveč preprostemu dejstvu, da po-mešanost tukajšnje populacije nikoli ni dovoljevala radikalne homogenizacije posameznih narodov. To se ne dogaja niti danes, pa čeprav bi nekateri napetosti med Srbi, Hrvati in Muslimani radi prikazali kot osnovo za njihovo medsebojno razmejevanje in razdvajanje v teritorialnem smislu. Drugo, kar je problematično in kar visoko stopnjo verske tolerantnosti sprevrača v njeno nasprotje, so ideologije, ki jih praviloma uvažajo od drugod ter Srbe in Hrvate pozivajo, naj postanejo 'bolj papeški od papeža'. Kolikor se ti pozivi naslanjajo na ideološko floskulo o Bosni kot zgolj tehnični rešitvi srbsko-hrvaškega vprašanja, je jasno, zakaj mnogi ljudje Bosne in Hercegovine ne doživljajo več kot svoje domovine, in se vse bolj obračajo kt.i. matičnim domovinam. A vsi ti ljudje, razen v etnično čistih ruralnih okoljih še zmeraj živijo skupaj, in če je sovraštvo prisotno, potem se to prenaša s soseda Srba na abstraktno entiteto 'Srbi', s pri-
jatelja Muslimana na abstraktno kolektivnost muslimanskega... Medsebojno sovraštvo torej ni vzrok za strah pred možnostjo neomejenega prelivanja krvi. Osnova opozoril, da se vojna v Bosni ne sme začeti je povsem logistične narave: v Bosni ni možna mednacionalna vojna, ki bi bila frontalna. V Bosni bi se vojna zvedla na neskončen niz Bartolomejskih noči - medsebojnega klanja med že omenjenimi etnično čistimi sredinami. Nobena akcija ne bi ostala brez še bolj srdite reakcije, in takoj bi imeli circulus vituosus. No way out.
Druga tendenca, ki označuje Bosno kot 'ukleti prostor’, se v mnogočem oslanja na prvo. Lev Trocki je nekoč rekel: “Mi za to vojno nismo zainteresirani, vendar ona za nas je." Preveč vulgarno bi bilo na tem mestu naštevati vse ekonomske in politične karakteristike, ki so delale Bosno privlačno vsem mogočim okupatorjem. Današnji 'bosanski problem' pa je še kako moč zvesti na genialno izjavo Leva Trockega. In dokler na drugi strani traja izpodbijanje t.i. “zgodovinske kontinuitete bosanske države" v obliki ideološko-me-dijskih pritiskov, Bosna vstopa v zanjo (a tudi za druge) najnevarnejše stanje: stanje razdražene zveri, katere reakcije in domet tolerantnosti sta nepredvidljiva. Kajti zgodovinske zavesti teh ljudi niti slučajno ni moč zvesti na obdobje med drugo svetovno vojno, čeprav daje to obdobje in sklicevanje nanj največ možnosti za manipulacijo. Drugo tendenco je torej moč zvesti na eno samo besedo: trpljenje. Siromaštvo, beda, večna pozicija kolonije in izvora bogastva za druge, trpljenje v rudnikih in železarnah, trpljenje zaradi razcepa med izkušnjo, ki kaže, da je življenje z drugimi ne samo mogoče, ampak tudi upravičeno, neprestanih pozivov po prenehanju vojskovanja in medsebojnega ubijanja. Bosna še do danes ni uspela dojeti, zakaj je Jugoslavija razpadla, zakaj nismo mogli živeti eni z drugimi. Vse našteto poraja v teh ljudeh resignacijo, ker prihajajo do spoznanja, da tudi 20. stoletje za Bosno ni tisto, kar je obetalo, da bo. Resignacijo, ki vse ljudi za trenutek naredi indiferentne do vojne in uničevanja, taki pa so bili zmeraj najboljši vojaki.
Samir Osmančevič
Krčeviti poizkusi trenutnega črnogorskega vodstva, da bi se iztrgalo iz smrtnonosnega bratskega objema Slobodana Miloševiča, so zaenkrat bolj podobni obupanim poizkusom nekoga, ki se nahaja v objemu divje zveri.
Ker se je epicenter jugoslovanske krize kar preko noči preselil v Črno Goro in BiH, lahko rečemo, da so se vanju uprle tudi oči domače in svetovne javnosti. Črna Gora je svet opozorila na svoj obstoj šele v Haagu, ko je njen kontroverzni predsednik Bulatovič rekel svoj zgodovinski NE Srbiji. Svet je že začel upati, da bo Črna Gora začela sama odločati o svoji usodi, Bulatovič pa je spet pristal na vlogo statista, ko je v Haagu nastopil s skupnimi srb-sko-črnogorskimi amandmaji na dokument lorda Carring-tona. Zaradi tega se je zmedena črnogorska javnost znašla pred grenko dilemo: ali se je Bulatovič prestrašil odgovornosti, ki jo je s tem prevzel nase, ali pa gre pri vsem skupaj le za taktiziranje. Dilema je toliko večja, ker je imel Bulatovič prvič po antibi-rokratski revoluciji polno podporo parlamenta, da podpiše dokument, ki ga je predlagal lord Carrington. Ker je antibirokrat-ska revolucija pometla z jugoslovansko usmerjenimi politiki in ustoličila sedanje, lahko rečemo, da gre pri obnašanju slednjih za občutek dolžnosti do tistih, ki so jih ustoličili na oblasti. Z omenjenim dejanjem sta še dovčerajšnja ljubljenca srbskih krogov, Bulatovič in Dju-kanovič, čez noč postala 'dezer-terja’in 'strahopetca'. Zato je prenagla sprememba v odnosu do 'starega brata'podobna samomoru.
Nekaj je vendarle kristalno jasno: Bulatovič in Co bi šli veliko raje v Evropo, pa čeprav kot samostojna država, kot pa v Srboslavijo. Da je tako, dokazuje tudi Bulatovičeva fraza, ki smo jo lahko slišali v kontaktni oddaji radia Črna Gora: "Nastopilje trenutek, ko se moramo odločiti ali hočemo v Evropo ali v srednji vek." Za je uvrstitev v 'državo vseh Srbov’ enaka uvrstitvi v srednji vek. Zato je težko sprejeti nekatere stroge ocene, da je v Haagu naredil en korak naprej in dva nazaj. Še posebej, ker več znakov kaže, da njegovo moštvo vse bolj razmišlja o popolni samostojnosti Črne Gore. Konec koncev je bila Črna Gora 8. oktobra na skupščinskem zasedanju tudi formalno proglašena za suvereno državo, kar je bilo do nedavnega povsem neza-misljivo (take pobude Liberalne stranke - najmočnješe opozicijske stranke - so prej že večkrat zavrnili), obenem pa je Bulatovič v svojem govoru zatrdil, da
ima Črna Gora dejansko suverenost zaradi razpadanja federalnih institucij oblasti pravzaprav že dalj časa. Suverenost ima tudi v gospodarskem smislu, saj začenja graditi svojo pot za izhod iz brezupa in lakote. To dokazujejo začeti projekti na plažah okrog Budve, samostojni dogovori s tujimi dobavitelji nafte in rafinerijami v Sredozemlju, ustvarjanje lastnih zalog žita (govori se da jih je v mlinu v Nikšiču vsaj za leto dni) in številne druge poteze, ki govorijo o neposlušnosti 'drugega očesa v glavi'. Tako neposlušnost pa so izpričali že pred dvema letoma, ko se niso pridružili gospodarskemu bojkotu Slovenije. Vendar kaže, da je sedaj 'mlajši brat’ v tem pripravljen iti do konca, zato je opaziti nekatere premike proti Ljubljani. Končno pa je tudi predsednik IS obiskal Rim in Dunaj - v Beogradu dve najbolj osovraženi mesti.
Niso pa brez osnove niti sumi, da Titograd počne vse to le zato, da bi olajšal pozicijo Slobodanu Miloševiču, bodisi, da gre pri tem za lajšanje ekonomskih sankcij proti Srbiji bodisi za poskus lajšanja bolečin voždu ob sprejemanju Haaškega sporazuma. Vendar te različice ne kaže sprejeti brez rezerve, saj zadnje čase tukaj izražajo večjo zadržanost ob t.i. Beograjski pobudi. Predsednik vladajoče stranke pa je na tiskovni konferenci izjavil, da “vprašljivost obstoječe stopnje suverenosti Črne Gore ne pride v poštev".
Če upoštevamo našteto hkrati z dejstvom, da se Bulatovič in Co. trudijo distancirati se od JA in prekiniti najbolj sramotno vojno v črnogorski zgodovini (pohod na Dubrovnik), saj je to edina osvajalna vojna v vsej črnogorski zgodovini, potem uganka o Črni Gori morda niti ni tako nerešljiva.
S črnogorskim obračanjem k Evropi in njeno razglasitvijo lastne suverenosti pa kaže, da se na obzorju zarisuje konec te grozljive jugoslovanske krize.
Slobodan Rackovič
Časi so težki, to je sedaj verjetno sprevidel že vsak. Za to je potreben samo pogled na prve strani časopisov. Ljudje se znajdejo, kakor vedo in znajo. Minili so časi, ko smo se zmrdovali nad vsakim delom, sedaj po-primemo za vse, samo da pade kakšen dinar, pardon, tolar. Tako me zadnje čase nekateri trepljajo po ramenu in govorijo, kako dobro sem se znašel. Vojni fotoreporter, to pa je res nekaj. Vsak ni za to, ampak glavno, da se dobro zasluži. Na srečo so okoli mene tudi takšni, ki mislijo, da sem norec, ker nastavljam na fronti glavo za prazen nič. In čudno, že dolgo mi nihče ni rekel, naj ne hodim v gore plezat, ker je to nevarno.
Novinarstvo je res zanimiv poklic, vedno si v toku dogajanj. Še dolgo mi bo žal, ker se nisem odločil za ta študij. Če imaš voljo, lahko tudi brez tega kaj dosežeš. V to vojno vihro sem padel slučajno. Malo iz radovednosti, malo zaradi avanturizma. Na fronti sem srečeval reporterje z vsega sveta. Precej je bilo "svobodnih". Greš pač tja, kjer se nekaj dogaja in potem prodajaš reportaže naokoli. Samo nos je potrebno imeti.
Zanimalo me je, koliko zaslužijo drugi, saj to je eno od vodil, da se odpraviš tja, kjer še mravlje niso več varne. Ko sem vprašal japonskega fotoreporterja, koliko dobi za fotografijo, je zmajal z glavo: “Ah pač tako, po tisoč dolarjev, ampak na srečo jih prodam precej." Raje nisem komentiral tega. Nekateri snemalci so dobili po dva tisoč in več nemških mark za vsak dan, ki so ga preživeli tam. Tiskovne agencije odkupujejo fotografije, npr. Associated Press je plačevala po tisoč mark za vsako. Reportaže so seveda še bolj donosne, če imaš kaj ekskluzivnega, pa seveda sam postavljaš ceno. Dokler delamo za naše medije, lahko o tem samo sanjamo. Niti ni denarja, pa tudi pravega odnosa ni do teh stvari. Včasih moraš kar prositi, da ti objavijo kakšno zadevo. Na primer naši televiziji smo ponujali posnetke,
ki smo jih naredili z video kamero, pa niso bili preveč zainteresirani, kljub temu,da smo bili na nekaterih mestih kot prvi slovenski novinarji. Njihovi "vojni" reporterji in snemalci v Zagrebu pa imajo 5.000 tolarjev dnevnice. Težko je že zvedeti za približne cene novinarskih izdelkov, običajno nihče ne ve natančno, koliko je kaj vredno. Delo plačuje za fotografije približno 200 tolarjev, za reportaže pa 300 do 900 tolarjev, za material s fronte tudi do dvakrat več. Večer daje za fotografije približno enako, reportaže so o-koli 2.000, glede na kvaliteto in ekskluzivnost pa je lahko vrednost do trikrat večja. Celjska Nova Doba plačuje za fotografije 10 do 25 mark, seveda v tolarjih, tudi tu se cena lahko dvigne nekje do dvakrat. Mladina naj bi plačevala za vojne fotografije okoli 100 mark, vendar mi ni uspelo preveriti. So pa zagotovo med tistimi, ki znajo najbolje ovrednotiti novinarske izdelke. Običajno časopisi plačujejo takšne "padalce", kot smo mi po osnovnih tarifah, za kaj več že moraš biti "nekdo", kvaliteta za enkrat še ni najbolj merodajna. Izplačevanje honorarjev je spet poglavje zase. Na nekatere lahko čakaš tudi po več mesecev. Pravijo, da je najbolj reden plačnik Tribuna.
Če sedaj pogledamo še cene materiala, predvsem fotografskega, ugotovimo, da se vojno reporterstvo pri nas nikakor ne izplača. Filmi so od 150 do 400 tolarjev, škatla fotografskega papirja tisoč do 2 tisoč tolarjev. Soliden fotoaparat stane 10 tisoč šilingov, kje so še dodatni objektivi. Snemalne naprave so sedaj skoraj nujnost, kdo si bo sredi streljanja še zapisoval vse podatke in izjave pa intervjuje. Kolikor toliko uporabna zadeva te pride 300 mark. In tukaj so seveda še vsi ostali stroški, rent-a-car, bencin, hrana, prenočišča... Na srečo so nam vsaj polovico teh stroškov pokrili razni časopisi, kljub temu pasmo precej dali iz svojega žepa. Na to, da lahko opremo tudi razbiješ, ali pa ti jo zaplenijo v korist kakšne SAO Krajine, bolje da še pomisliš ne. Ko vse to sešteješ, ugotoviš, da so naša življenja res zastonj, saj po okoli sto objavljenih fotografijah in nekaj reportažah še vedno nimam niti toliko, da bi svoji nekajmesečni hčerki lahko kupil igračo, kaj šele da bi registriral razpadlo katrco. Še sreča, da imam kolo in pa seveda glavo na ramenih, s čimer se najmanj šestnajst novinarjev ne more več pohvaliti. Redno zaposlenim novinarjem si z vsem tem ni potrebno razbijati glave, kljub temu pa jih ne srečaš veliko na mestih, kjer brenčijo krogle. Tam se potikajo samo norci. Na koncu koncev, glavno je, da smo poceni!
Boris Strmšek Katedra 8
OD STARIH K NOVIM
KRAMLJANJE O GRAFITIH
DESTRUKTIVNI VANDALIZEM ALI NADGRADNJA URBANEGA PROSTORA?
narodne heroje, ki so sedaj stopili iz anonimnosti, in marsikateri izmed njih je doživel oziroma si prislužil prosperiteto.
Po vojni je prišlo do pravega razcveta s strani oblasti zaželje-nega pisanja parol, kot so npr. ŽIVEL TITO,' BRATSTVO IN ENOTNOST... Pravta oblast pa je pokazala še več kot samo odklonilen odnos do pojava prvih množičnih grafitov, katerih avtorji so bili punkerji. Kljub temu, da je šlo v g lavnem za imena in parole razno - raznih punkov-skih skupin, so jih kaj hitro de-nuncirali in okarakterizirali kot oblasti sovražne elemente.
Po energičnem zatrtju entuzia-stičnih punk-rockerjev pri nas pa grafiti s subverzivnim nabojem niso izginili - pojavljali so se kot disjunkcija politično zaželje-nim... Prava invazija grafitov se je pri nas npr. pojavila v času “sojenja proti četverici", ki so bili v začetku procesa izbrisani že po nekaj urah, pri tem pa so “panični cenzorji" družbene morale čisto pozabili na velike A- je, Madonne, Fuck yourself, pizde, PUNK... Skratka, obe zvrsti grafitov še danes krase naše ulice, poleg le-teh pa opažamo še množično pojavnost novih.
In oblast? Njena cenzorska praksa se kaže v gracioznih zamahih pleskarskega čopiča v rokah Komunalne službe, ki brez prave sistematike restavrira samo določene oskrunjene ploskve. Tako nam ponekod z belo barvo prekriti grafiti že na sosednji ulici sporočajo prav isto. Lahko bi torej rekli, da gre za shizofrenični konfuzionizem v odnosu oblasti do grafitov. Zakaj npr. ne bi tiste prve, do sedaj verjetno še anonimne sprejarje, ki so se s sprejem ali čopičem v roki borili za pomilostitev četverice nagradili, saj takratna oblast vsaj sprva ni bila navdušena nad njimi. Pri tem seveda niso tvegali svojih življenj, kot npr. medvojni ilegalci, zato pa so bile v nevarnosti njihove denarnice pa tudi dragocen prosti čas, ki bi ga prebili pri sodniku za prekrške.
Grafiti se že kar lepo obdobje borijo za svoj "prostor pod soncem". Ali so destruktivni vandalizem v urbanem prostoru, ali pa nadgradnja le-tega s strani "ljudstva", je vprašanje. Prav gotovo pa se v njih kaže pomembnost mestne ulice ter drugih množično obiskanih "punktov* kot v prostoru neinstitucionalnega pogovora, kjer neznanci sporočajo neznancem bodisi
družbeno bodisi osebno pogojena sporočila.
Vsekakor grafiti niso umetnost ali književnost v konvencionalnem pomenu te besede. Kljub temu pa so izrazi intimnih občutkov neke osebe in kot taki so v enaki meri odsev družbenega značaja kot so to bolj uglajena umetniška in literarna dela. Mogoče nam dajejo celo boljšo predstavo, ker so proizvodi manj talentiranih delov družbe in ne najboljših umskih potencialov. (Le-teh ima vsaka družba kaj malo in ti izražajo njene ideale.)
Vsakodnevne misli ljudi so torej področje pisca grafitov. Njegovi napisi kažejo bolj zaokroženo podobo družbe kot je to mogoče prikazati z namensko sestavljenim sporočilom konvencionalnega umetnika ali avtorja. V najslabšem primeru nam grafiti pomagajo odkriti bolj skrite aspekte družbenega značaja. Vsak grafit lahko torej vidimo in preberemo kot n liniatur-no avtobiografijo člana družbe, saj grafitar odkriva del sebe in svoje družbe v vsem, kar zapiše.
Prav zato se mi zdi tudi smiselno, da bi grafitom pripisovali datume in tako bi se lahko - kar tako momogrede, med potepom po mestu ali pa med šolsko učno uro, učili novejše zgodovine: o predvolilnem času, Metelkovi, boju žensk za ohranitev pravice do abortusa, štrajka srednješolcev, nacionalne nestrpnosti, želji oz. zahtevi po osamosvojitvi Slovenije... Pa še nekaj kosti bi pustili našim zanamcem, saj bi verjetno imeli nemalo težav pri pomenskem razvozlavanju določenih izrazov, ki so v splošni rabi med Slovenci, ne premore pa jih noben slovar.
Morda bi to kramljanje zaključila z napovedjo Reginalda Reynoldsa, ki pravi, da bodo grafiti na koncu razkrili več resnice kot vsi bombastični zgodovinarji skupaj, ki bodo kmalu obdali našo groteskno družbo z vzvišenimi besedami in političnimi "smrdljivimi" tako, da bodo predstavili sedanje bizarnosti kot preučevano gibanje in ga razložili z visokimi načeli kot racionalno vedenje.
Karla Gačnik
Opombe:
1) Odporniška govorica. Pozdravi iz Babilona, KRT, Lj. 1987., str. 78.
2) Po pogovoru z g. Trudnom, ki je zadolžen za stike z javnostjo.
3) Vse o Rimljanih je povzeto in prirejeno po: 1. Ernest L. Abel, Why Study Gram?, USA 1943. 2. August Mau, Pompeji in Leben und Kunst. Leipzig 1908, 509-515. Heikki Solin, Iscrizi-' oni parietali. Pompei 79, Napoli, 278-287.
4) Po pogovoru z dr. Slapšakom, FF, oddelek za arheologijo.
5) Tanja Jeras, Grafiti v Ljubljani. Seminar I, oddelek za etnologijo, Ljubljana 1985.
РГ0\Д)^
■Tudi če hočemo zgolj pomisliti na družbeno infrastrukturo upora, moramo gojiti in vzdrževati odporniško govorico. Totalen nadzor govorice je eden glavnih ciljev vseh vladajočih aparatov, ker je družbena moč konec koncev zmožnost deTmranja družbenih kodov in posedovanje administrativne kontrole, ki zagotavlja njihovo ustrezno delovanje,"1
Pri tem je naš Red alias UJV pravi čudež, saj se z grafiti, kot neinstitucionalnim diskurzom sploh ne ukvarja. Pozna sicer dva odloka in sicer Odlok o vzdrževanju čistoče in Zakon zoper javni red in mir. V skladu z njima tudi ukrepa - kadar je seveda to potrebno. Prav dobro pa so obveščeni o tem, kako je z grafiti v Ameriki in Franciji, kjer je baje ta problem bolj pereč in vreden obravnave - te podatke tudi z veseljem posredujejo.2
Ker pa nismo vsi Ljerke Bizilj in nam niso odprta vrata do skrbno varovanih skrivnosti, prav dobro pa se spominjamo pregona najstnikov izpred nekaj let, katerih obtožbe niso v prvi vrsti bremenile skrunitve belih, neo-madeževanih zidov temveč sporočilne vrednosti, pa naj je šlo za kljukaste križe (katerih prežitki še sedaj krase ljubljanske ulice) ali pa čisto nedolžne punk parole, lahko a posteriori sklepamo, da takšna služba vendarle obstaja.
Ker grafiti niso inovacija in vandalizem današnjega časa, prav tako ne kakšna Swiftova imigracija, lahko časovni stroj naravnamo za kar kakšno tisočletje nazaj in se tam sprehodimo po top secret sceni.
Prve, prave (neinstitucionalne) grafite zasledimo že pri Starih, ko so se tudi navadni smrtniki naučili pisati. Do takrat je bilo pisanje privilegij duhovnikov in višjih slojev - tako je bilo vse, kar je ta "high society" napisala, pa čeprav na steno, misel ali pa direktivo zgodovinsko elitne manjšine. Prav zato nam npr. tudi egipčanski hieroglifi ne povedo prav ničesar o občutkih navadnega človeka, o suženjstvu, postavljanju piramid... in tako je bilo, vse dokler pisanje ni postalo množično ter so si navadni ljudje lahko dali duška s pisanjem - med drugim tudi po zidu.
Znano nam je, da so bili tudi Rimljani pravi grafitomani in tako lahko konkretno v Pompejih zasledimo najrazličnejše zvrsti grafitov, od političnih pa do erotičnih. Ker nas zanima odnos
oblasti do takega marginalnega udejstvovanja rimskih državljanov, si lahko ogledamo prakso, ki sojo izvajali za zaščito sten na javnih straniščih pred obscenimi zapisi. Tako so na stene stranišč obešali slike božanstev ali religiozne embleme ter klicali jezo nebes na vse tiste, ki bi v nasprotju z njihovo državljansko dolžnostjo le-te omaloževali. Zaradi takšne nespoštljivosti so bili zelo zaskrbljeni, saj so zelo cenili bogove, katerih prva skrb je bila zaščita in varovanje javnih stranišč ter ljudi, ki so jih uporabljali. Glavno božanstvo "sranja" je bila boginja imenovana Cloacina, ki je tako kot drugi bogovi Večnega mesta imela svoj lasten tempelj in svečenike, ki so ponujali molitve v njenem imenu.
Neverno, če so bili ti poskusi, da bi preprečili pisanje grafitov v javnih straniščih uspešni ali ne, vendar je verjetno, da so jih v nekaterih krogih jemali resno. Suetonius, Cezarjev biograf, nas informira, da so bili vladajoči zelo občutljivi na žalitve. Zločin je bil npr, če se je nekdo slekel v bližini imperatorjevega kipa ali pa če je odnesel kovanec z likom cesarja v stranišče ali bordel. Po Suetoniusu je bil za časa vlade cesarja Domiciana (I. st. n. š.) ta zakon še okrepljen. Trdi namreč, da je bila v tem času neka ženska usmrčena samo zaradi tega, ker se je slekla blizu cesarjevega kipa. Iz tega lahko torej sklepamo, da če so bili rimski oblastniki pripravljeni podpirati takšne zakone, je tudi verjetno, da so bili prav tako pripravljeni kaznovati tiste, ki so jih ujeli pri pisanju grafitov v javnih straniščih, čeprav o takšnih kaznovanjih nimamo nobenega zapisa.
Zanimivi so tudi grafiti kot volilni manifesti, sporočila o gladiatorskih spektaklih, ljubezenska sporočila, pozdravi svojcem in prijateljem, razno-razne duhovitosti, grafiti v smislu “bil sem tu', ter že pravi, kot bi rekli danes, nacional-šovinistični grafiti, v katerih se med seboj zmerjajo in psujejo Pompejci, Nucerinci, Puteolanci in Pitecu-sanci.3
Iz 16. stoletja imamo pri nas najstarejše ohranjene grafite. (Pri tem moramo pozabiti na Emono, kjer so grafite verjetno poznali, najdišča pa se vsekakor ne morejo primerjati s Pompeji)4 To so navadno podpisi romarjev po cerkvah (torej gre za grafite tipa "bil sem tu"). Iz njih je razvidno, kdo je bil romar,
druge svetovne vojne pa je tako bogata, da lahko sestavimo pravi mozaik. Tu gre zlasti za informacije o političnih grafitih kot so npr. ŽIVELA OF SMRT FAŠIZMU
- SVOBODA NARODU in drugi, ki so jih pisali ilegalci. Da so bili pri tej dejavnosti zlasti aktivni otroci in mladinci, pa se lahko poučimo v bogati mladinski literaturi, ki opisuje to obdobje (Tajno društvo PGC, Mladi upornik...) in ki smo jo nekdaj osnovnošolci množično brali kot obvezno domače čtivo (morda še danes?). Žal o opozicijskih grafitih nimam nobenih podatkov, verjetno pa bi bilo potrebno pregledati nekdaj prepovedano emigrantsko literaturo. Da takratna oblast ni bila posebno razumevajoča za grafitno delovanje ilegalcev, saj so nekateri plačevali svoje nočne podvige tudi z življenjem, tudi vemo. Vendar pa so bili preživeli po vojni tudi nagrajeni za svoje delovanje
- iz anonimnih, nočnih, do oblasti sovražno nastrojenih vandalov so se prelevili v prave
kdaj je obiskal cerkev, kar je seveda zlasti značilno za starejša obdobja, ko pismenost še ni bila splošna. Napisi so slovenski, latinski ali nemški, zapisani pa so v različnih pisavah (gotici, latinici, kasnejši tudi v gajici). Pogosto so težko berljivi, saj so besede navadno vrezane v zid z noži ali drugimi podobnimi ostrimi predmeti.5
Kakšen je bil odnos oblasti do teh zapisov in vreznin v obdobju od 16. do 19. stoletja ne vem, iz leposlovnih del, kot je npr. pisanje Jakoba Aleševaca -Kako sem se jaz slikal, pa lahko domnevam, da so jih ljudje sprejemali po načelu: 'Kjer se osel vaija, tam dlako pusti.' Da se to kultiviranemu in sploh lepo vzgojenemu Slovencu ne spodobi početi, pa nas poučujejo nekateri, sicer redki bontoni.
Profana kontiuniteta grafitov pa je tekla naprej. Tako lahko npr. segmentarne zapise o njih potegnemo iz najrazličnejših biografij za obdobje med dvema vojnama, bera fragmentov za čas
RETORIKA
Borštnikovo srečanje se je tudi letos odvijalo v istem ritmu hitrega valčka. Mariborska gledališka kronologija se uravnava po tej manifestaciji navdušenega druženja "vrhov slovenske gledališke ustvarjalnosti" in slabega okusa v vsem, kar te dogodke ovija. Cenjeno občinstvo je vsako leto izstreljeno v orbito nove scene z eksplozivnim začetkom srečanja, tokrat dobesedno s stopnjeva-njem napetosti od panegirikov do ognjemeta (kljub temu, da nekaj metrov od nas zamenjujejo umetni ogenj s pravim).
Kot vedno, si je "Borštnikovo" tudi tokrat ozaljšalo svoj obraz s političnimi imenitniki in s podjetnimi veljaki, ki so rekli marsikatero o plodni zvezi med gospodarstvom in umetnostjo. Kontakt, ki slednji omogoča preživetje, imetnikom kapitala pa nadevek - meceni. Kultura tako vse bolj postaja javna stvar, kar jo rešuje očitkov parazitstva in rojeva gledljivejšo, manj hermetično produkcijo.
Zadržimo se še za hip pri garni-ranju čistega bistva festivala. "Borštnikovo" živi že v svoji napovedi, v pripravi, mrzlici časopisov, plakatov; živi od spomina na lani, od tradicije. Mesto se naslaja nad njegovo pomembnostjo, ko za hip teatrska smetana steče po strmem nagibu v ta konec sveta - v mariborsko gledališče, ki se s Pandurjem vzpostavlja kot "Teater der Welt". Vendar je letos, za razliko od prejšnjih let, festival preživel kot vse- in samo-slovenski (tokrat še bolj cel z Lutkovnim gledališčem Ljubljana). Tudi edino gostovanje iz Zagreba je zaradi vojne odpadlo.
In tako smo znova sledili sukanju večnega gibalca v mračni škatli. Občinstvo, ki je brbotalo po marmorju, je omogočilo vstajenje dogodka. Sladkost hvale in samoo-poja se je neustavljivo pretakala po papirju vseh časnikov. Kritiki so se zavezanih oči podali na pisanje slastnih poročil. Tekmovalnost se je na videz umaknila prijateljevanju, a kot vedno-s figo v žepu. Blesk zrcal in kristala je podeljeval trenutku odličnost. Prihod dam z ošiljeno petko, trkajočih po kamnu, in gospodov, zamaknjenih v svečanost, se je ustavil v dvorani, ki slabo skriva obrabo. V temo po-top-ljeni, prepuščeni “užitku" Tatije, so si meli roke, in zloba in hvala in vsa parada čustev se je sprehodila z jezikov po padcu zavese.
Tako je minil festival, kjer stopata ludus in agon z roko v roki. Kjer so še pred kratkim imeli nagrado za “najbolj dognan odrski jezik". A ravno spektakel podelitve nagrad priča, da to, kar je za Američane Oskar in film, ki mu pripada glam-our, je za Slovence gledališče. Še vedno ostaja slovesna maša jezika, specifika, zaradi katere propade slovenski film, ko mu jezik zveni prevulgarno ali preliterarno. Šal-jivo-radikalno rešitev za slovenski film najde Dušan Pirjevec (v eseju “Kriza") v “nemem" filmu. Zato pa je gledališče “praktična šola lepega, vzornega jezika". Tako Župančič. A vendar se zadnje čase teater rojeva tudi v molčanju, in razlika med generacijami se vzpostavlja ravno na nivoju besede, ko nekateri govorico verbalizirajo, drugi, pretežno mlajši, pa jo prepuščajo gibu. Literarno gledališče se je torej “raz-plastilo” v smereh obeh skrajnosti, in v tem tiči kakovost in čar slovenske gledališke produkcije.
Kar je sveže in novo, je torej gib, odsotnost besede, zbliževanje plesa in gledališča. Kje je tukaj zgodba?
Eros ars sistem jo spravi tako globoko v retorične gibe. da ni več eksplicitna.
Romeo in Julija Betontanca sta čisto iz tega sveta in tako preprosta in neposredna, da strmimo ob dejstvu, da je ob vsej teži ostalega videnega to še sploh mogoče. Fantje in punce preigravajo situacije iz
življenja na neverjetno duhovit način. Pisanost vizualnega poudarja, da se ne gremo mrakobnosti, in nič ni do konca determinirano -to je zgodba brez konca, z večnimi zapleti, konflikti in razpleti. Verjetno gre za odgovor na svet televizije, reklame in video spotov. A material predelajo tako suvereno, da ni v tem ničesar pejorativnega.
Drugo plat preobloženosti vidimo v plesno-revijski ekshibiciji Veter, pesek in zvezde. Sicer z navdušenjem sprejeta plesna predstava po našem mnenju grobo prepisuje subtilni svet Malega princa. Duši ga z bogastvom kostuma, sicer samega po sebi občudovanja vrednega, a v kontekstu pravljice premočnega.
Na drugi strani pa drugačno gledališče, ki se začne s klasikom Shakespearom in Hamletom, kovino, krvjo in črnino. Izkaže se, da je bil v času svojega nastanka verjetno nehotena anticipacija zgodovine, ki se je pretežno prevalila čez naš konec Evrope. Hamletu tega sveta, ki je raz-stavljen, ni moč uravnati. Iz realnosti, hudega sna ali iz spanja, ki sanja vojno, ta Hamlet čaka prebujenje - želja nas vodi iz enega stanja v drugo in “o, da bi to preCvrsto se meso ra/tajalo in razpustilo v roso! Kako neznosna, plehka, brezkoristna se zdi mi raba vsa tega sveta! Fej in Se tej! To neizplet je vrt, ki v seme gre; smrdljive se ‘ zeli v njem bohotijo. Da je prišlo do tod!" (prev. 0. Župančič). Na individualnem nivoju se dogaja boj v ječi, kije Danska, a vse bolj postaja nek prostor tukaj in zdaj. prostor, katerega izhodi so zaprti za požar, ki zunaj uničuje. Hermetičnost in hlad obvladujeta oder, odprt v za-grobno življenje in tujino, ki ne zadrži akterjev pred pogubo doma. Oder je zaznamovan z mrakom že takoj na začetku, intonacija se razvije v variacijo svoje osnove. Skozi dušečo atmosfero se le v redkih trenutkih uspe prikrasti nasmejani Shakespeare, sicer pa "beseda Segava v zabitem uSesu spava." Za večjo verodostojnost dajmo zabito uho v oklepaj. Osnovna pola gledališke umetnosti sta v nasmejani in žalostni maski, ki si ju nadeva Talija. Kralj se poroča “z zatrto veselostjo, z enim oCesom jasnim, drugim solznim, s pogrebnim vriskom, jokom svatovskim, v enakih skledicah tehtajo bol in radost."
Tako tudi predstave govorijo o rojstvu žlahtne umetnosti in njenem umiranju hkrati, zapisane trenutku, ki pa je lahko tudi mrtvorojen.
Hamletovemu temnemu dvoru postavlja režiser Jon Paul Cook nasproti bel, sterilen prostor v Ivoni, princesi Burgundije Edina črnina je črn humor. In princ Filip agira v našem času iz drugačnih razlogov - kolikor je maščevanja, je to zaradi dolgočasja. Princ sam iztiri svet, ko mu na tirnice postavi tujko, in ga potem uravnava skupaj z ostalimi, ko jo eliminira. Za urav-novešenje pade samo ena žrtev, ker ostali so mrtvi že prej. Grobni zadah absurda preveva kopalnično belino. Klovn se je tokrat slabo naličil in pod opleskom čutimo žalost.
Ista nit nas pripelje do Vojčka, bisera, ko se gledališče najde in utelesi v gledalcu in iz slehernega potegne žlahtno norost. Glumača, ki nas vabita v areno, sta iz tradicije potujočih igralcev, s krvjo in revščino zapisanih zrcalu življenja, ki so na trgih zabavali ljudi. Kdo je Daniel in kje so levi? Je Vojček tisti, ki napade? Ali smo mi žrtve gledališke iluzije? Čas je tukaj relativen v dolgih stoječih fascinacijah, ki se sprehodijo pred našimi očmi in nezgrešljivo govorijo o samoti in še enkrat samoti. Tudi ta predstava korespondira z apokalipso, ki smo ji priča.
Kadar ne umre telo, se to zgodi duhu; kot v Zmagoslavju ljubezni,
ki triumfira nad nujnostjo stvari,
računom in kompletno spletko. Pipan razkrije krutost - pod kopico besed tiči krvavi človek. Predstava se skuša v zlatorumenem tonu približati času in sofisticira izraz do te mere, da ji spodrsne v hladno lepoto in se ne sreča povsem s publiko, ki se zdi, da jo išče v drugi smeri.
"Si že videl novega Cankarja?" parafraziramo Bernarda Nežmaha, in nekako se nam zatakne v ušesu in očesu tolikšna produkcija Hlapcev. Spraševanje o nujnosti in času-primernosti ostane brez navdušenega kimanja. Ali nam grozi množično uprizarjanje te drame ob vsakih volitvah in spremembi oblasti? Ali ima to smisel, če pa ni več cenzorjev, ki bi našli dvainšestdeset spornih mest, in jo z enako neprizadetostjo ali celo navdušenjem gledajo tako eni kot drugi, ki si stoje v opoziciji na političnem prizorišču. Kje so zlati časi prepovedanih predstav in njih sladki srh? Vse jih je ugonobila demokracija in povrhu vsega se mnogo bolj prepričljivo in duhovito odvijajo po časopisih, v skupščini... Teatrali-zacija družbenega življenja je razvita in polnokrvno živi.
Don Juan je prišel na psa, a je vendar še toliko vstal, da je pobral nekaj festivalskih nagrad. Pele-mele žanrov, mclo grenkega smeha in odurnega razkrajanja protagonistov. Vse skupaj pobrano iz druge strani rampe, brez velikih besed in pretenzij. Leopold Hvala se obrača navzven in s tem prisili družbo, da se razkrinka.
Razkrinkana je tudi skrivnost velikih nagrad na zadnji dan "Srečanja", ko smo prvič v spektakelski maniri počastili ta dogodek. Z nekaj spodrsljaji, sicer pa z bliščem in sijajem smo se šli dan gledališča. Ko so potihnile fanfare, se je začel lov na nove čarovnije.
Hitra pozaba za novo rojstvo -gledališki dogodek je zapisan v
vodo Katarina Klančnik
SLOVENCEV
Pred približno letom dni je v zbirki Studia humanitatis izšla knjiga Rolanda Barthesa Retorika Starih; Elementi semiologije. Prvi del knjige je poučna in zabavna obnovitev spoznanj in trditev antičnih avtorjev o retoriki, tako grških kot rimskih. Pred nekaj dnevi pa smo lahko na zaključni prireditvi Borštnikovega srečanja spoznavali, kako je z retoriko Slovencev. Omejil se bom na opis govorniških spretnosti povezovalca podelitve nagrad, na retoriko tržaškega igralca Vladimirja Jurca. V tržaški uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev je igral župnika. Na sploh velja, da so župniki še posebej dobri govorci; zato je primerjava toliko bolj vabljiva.
Govorec si mora poslušalce na začetku pridobiti. Med sredstvi je najbolj učinkovita skromnost, s katero govorec zmanjša pomembnost svojega odlikovanega položaja in približa sebe poslušalcem. Angleška beseda understatment najbolje označuje uvodni nagovor, s katerim se naj govorec predstavi: odličnost svojih sposobnosti naj prikaže kot zadrego, pretirano pričakovanje in podobno. Vladimir Jurc je understatement nadomestil s trditvijo, da svoje naloge sploh ne obvlada, in s prošnjo, da mu naj vnaprej odpustimo vse spodrsljaje. Manj-
kala je dvoumnost, ki jo govorec doseže z ironičnim distanciranjem od svoje vloge.
Povezovalec mora po uvodni pritegnitvi poslušalcev spregovoriti nekaj besed o zadevi, zaradi katere je stopil na oder. Vmestiti mora prisotnost vseh navzočih v okvir, ki podeli dogodku smisel. Govorčeva spretnost mora najti ustrezno razmerje med prepričljivo izčrpnostjo opisa in jedrnatostjo izgovorjenih misli. Nasprotje teh zahtev je bil dvojni uvod, s katerim je osmislil in upravičil Borštnikovo srečanje in gledališko umetnost naš govorec. Značilna ocvetličena slovenska proza je dopustila, da si je vsakdo lahko mislil karkoli. Saj raba velikih, poetičnih besed in bolj ali manj znanih besednih figur in puhlic omogoča vsakemu poslušalcu, da se vzpostavi kot poljuben osebek. Govorec ga namreč ne sili v odločno opredelitev, ali trditve sprejema ali odklanja. Vsi lahko porečejo, ah, kako lepo je govoril; težko pa izpeljejo pogovor o izrečenem.
Dodatna posledica ocvet-ličene proze je, da je bila razlika med prvim uvodnim besedilom, ki ga je očitno napisal kar govorec sam, in drugim uvodnim besedilom, pismom, ki gaje govorec prejel nekaj dni pred prireditvijo, manjša, manj opazna, kot bi sicer morala biti glede na različnost žanrov. Najhujši spodrsljaj pa je govorec storil, ko poslušalcem ni zaupal, kdo je pošiljatelj pisma. Vsako pismo ima ob prejemniku še svojega pošiljatelja, ki je pri odprtem, torej javnem pismu odločilna oseba, saj določa bralčeva oziroma poslušalčeva pričakovanja in vrednotenje zapisanega.
Dobrega govorca prepoznamo potem, kako se zna izvleči iz zadreg. Gre za možnost, ko spodrsljaje ali zaplete spremenimo v govorniško bravuro. V tem se loči govornik od gledališkega igralca, ki nastopa v znanih govornih situacijah in se ravna po režiserjevih navodilih. Med naštevanjem predstav, ki so bile uvrščene v tekmovalni del programa Borštnikovega srečanja, je Vladimir J ure izpu stil mariborskega Hamleta. Prisotni so napako opazili zlasti zato, ker se je na pajčolanastem zastoru pojavil laserski napis Hamlet. Govorec je naštevanje končal z opravičilom, da se je seveda zmotil in izpustil mariborsko predstavo. Mirno pa bi lahko končal s stavkom, ki bi bil potrdilo omikanosti: da se je Borštnikovo srečanje začelo z mariborsko predstavo. Napetost, ki je zavladala med prisotnimi, ali je izpust morda povezan z dejstvom, da gre za nagrajeno predstavo, bi bila še stopnjevana. Govorec bi z uvrstitvijo gledališča, ki je gostitelj prireditve, na konec naštevanja izkazal gostujočim gledališčem spoštovanje, kakršno predvideva bonton. In nihče ne bi mogel presoditi, ali je šlo zgolj za spodrsljaj ali za premišljenost.
Prav dvoumnost govorčevih izjav je tista, ki daje govorčevi poziciji moč, da obvladuje po-
slušalce. Govorec naj ne spravlja samega sebe v godljo s tem, da zadrego svojega izjavljanja podčrtuje z vpisovanjem zadrege v izjave, torej s tem, da o njej govori. Nenehno mora zbujati vtis, da obvladuje situacijo.
Med dokazi, da obvladuje situacijo, je eden najmočnejših ta, da govori vsaj velik del svojega nastopa na izust. Povezovalec mora poznati imena nastopajočih in vedeti, zakaj jih je najavil. Kakšen list papirja ima v roki zgolj zato, da vanj skoraj nikoli ne pogleda. Za zaključno prireditev Borštnikovega srečanja sem slišal dve zelo različni oceni, ki pa imata veliko skupnega. Po prvi oceni je bil to Hol-lywood na vasi. Blišč efektov, režijskih prijemov je za te ocenjevalce prikril lesenost tistih, ki so podeljevali nagrade oziroma jih prejemali. Zato naj bi bila letošnja podelitev boljša od preteklih. Za druge ocenjevalce je bila podelitev gledljiva prav zato, ker se nastopajoči niso hoteli podrediti režiserjevim holly-vvoodskim prijemom. Počeli so na odru vse, da bi jo zagodli blišču efektov. Katera stran ima prav pri tem ocenjevanju, ne vem. Vsekakor pa je res, da je povezovalca dogajanje sililo v dve skrajnosti vedenja. Skušal je zadevo obvladovati in hkati ni hotel svojih gostov na silo podrediti dogovorjeni dramaturgiji. Zato najbrž obe oceni vsebujeta zrno resnice.
Najboljša potrditev trditve, da povezovalec ni vedel, kako naj zadevo zagrabi, je odločitev, da bo prebral tako svoj uvod kot pismo, ki ga je uporabil za podvojitev uvoda, pa tudi pesem, s katero se je oddolžil spominu na pokojne stanovske kolege. Od teh treh besedil bi smel zares prebrati zgolj pismo. Svoj uvod bi moral skoraj v celoti povedati na izust. In pesem bi moral igralsko interpretirati brez vsakršnega ‘švindlcetlaV
Retorika Slovencev je torej bolj slabo opravila izpit na prireditvi, ki je bila zasnovana kot medijski dogodek. Blišč se spremeni v puhlost, če ga ne dopolni in preseže sol izjav, torej govorna spretnost nastopajočih. Na podelitvi nagrad Borštnikovega srečanja sta jo pokazala Matjaž Kmecl, predvsem pa Mira Sardoč s svojo damsko uglajenostjo. Vendar v tem prispevku nisem ocenjeval nastopov sodelujočih, temveč zgolj nastop povezovalca. Do prihodnjega leta ima Tomaž Pandur čas, da nekoga s pomočjo knjige Retorika Starih usposobi za dobrega povezovalca. Vili Ravnjak je po prireditvi izjavil, da bi prihodnje leto morda prevzel vlogo žabca Kermita iz Muppetov. In to je tudi najboljši opis tistega, kar smo pogrešali pri letošnjem povezovalcu.
Igor Kramberger
Prispevek je bil v nekoliko krajši obliki prebran na Radiu MARŠ v oddaji kulturni sabbat v soboto, 2. novembra ob 17.10 uri.
POSKUS O AMERIKI
ALEŠ DEBELJAK, TEMNO NEBO AMERIKE; ZNAMENJA 111, ZALOŽBA OBZORJA 1991
V uvodu zapisati, da je naloga, ki se je lotevaš, nemogoča, je star in preverjen pisateljski trik. (Če mi ne bo uspelo, je to - zato - res nemogoča naloga, če mi bo, sem, hm... zares dober.) Ali vnaprejšnje opravičilo ali vnaprejšnji slavospev.
Vzeti nadalje nekaj zaščitnih znakov željene totalnosti in govoriti o njih tako, da postane jasno, zakaj so ti znaki to, kar so, in tako, da uspejo sami govoriti o totalnosti - tudi to je eno izmed početji, v katerega apriorno razpoložljivost in legitimnost nas skuša prepričati veliko piscev.
Dajmo, priznajmo že, kako zelo (tudi tokrat) verjamemo Alešu Debeljaku.
Kako uspe ob ameriških campusih, brezdomcih, televizijskih pridigarjih govoriti tudi o Ameriki oziroma kako uspe z vsem tem govoriti o njej. Kako uspe šele tako in samo tako reči nekaj kompetentnih tudi o tako ameriških rečeh kot sta demokracija in svoboda na ameriški način.
Seveda bi si človek lahko mislil, da je demokracijo mogoče zreducirati na priznavanje enake pravice tako bogatim kot revnim, da spijo pod mostovi. In svobodo na svobodo od. A prav za to gre. Ob tem branju ti postane zopet enkrat jasno, kakšna blazno velika teoretska pronicljivost in znanje ter prav takšna izpovedna moč so potrebni, če naj poveš to, kar vsi nekako že vemo.
Kompliment, seveda. Ali slavospev - da se povrnemo k začetnemu triku. Kar se namreč nemogoče naloge tiče - z drugimi sredstvi so precej uspešno prav ob primeru Amerike dokazovali, kako (tam) nemogoče je mogoče. Kako Amerika je dežela tisočerih možnosti.
Debeljaku uspe opraviti nemogočo nalogo (pisati o Ameriki torej) zlasti tako, da s temi možnostmi obračunava.
Na koncu jih ostane veliko manj.
Petra Vidali
aleš debeljak
temno nebo amerike
znamenja
Katedra 15
MATERIAL
MATERIJA, MATERIAL,
BARTONOVO
\/ N/
KRIŽIŠČE
"Skorajda po dobrem desetletju prihaja v Maribor nova, generacijsko zaključena skupina mladih likovnikov, ki je ne druži le določena skupna krajevna provenienca ali bližina rojstnih letnic, temveč bolj kot to kon-sekventnost dojemanja umetniške vokacije in akcije. Kot kaže njihov prvi nastop, ki pravkar poteka v prostorih Razstavnega salona Rotovž, pri tem ne gre toliko za podrejanje nekemu formalno enotnemu principu ali celo prevladujočemu trendu umetnosti, saj je kljub nekaterim identičnim izhodiščem in v globalu sorodni artikulaciji moč na posameznih eksponatih razbirati dovolj razločne poteze individualno avtonomne in sugestivne ustvarjalnosti."
Tako sem v začetku julija, torej v času trajanja razstave, začel tekst, ki naj bi opozoril na intencije in kvalitativne impulze najmlajše mariborske likovne-umetniške generacije. Ustrezno medijsko promocijo razstave so sredi poletja preprečili vojni dogodki, ki so okupirali tudi vsa sredstva obveščanja. Po tej plati bi lahko tudi to predstavitev uvrstili med "vojne oškodovance", a ker bo že držalo, da zadnje čase vsak mesec sproduciramotoliko zgodovine, ki je v normalnih razmerah ne bi mogli konzumirati niti v celem letu dni, se mi zdi edino primerno, celotno besedilo še enkrat plasirati v neko-rigirani obliki. S tem ne želim samo - pa čeprav z zamudo -opozoriti na nekatere osebne idi-olekte, z odvodi katerih se bomo po vsej verjetnosti vsaj v Mariboru srečevali še kar nekaj let, če ne celo desetletij, pač pa jih predvsem umestiti v časovno adekvaten kontekst, v katerem se ne nazadnje osmisljuje socialna interakcija vsake, torej tudi likovne umetnine.
“Material je tisto, kar je v procesu kreacije postalo materija in je material bilo, preden je postalo materija. Nekoč je bilo vse materija. Nekoč je bilo danes, nekoč je bilo jutri in jutri je bilo včeraj. Nekoč so bili Zemlja in Nebo, Ona in On, Eno. Material je tančica ideje, je katalizator in vodič, ki nas po osi linearnosti pripelje v turbolenco zgodovinskih vozlišč cikličnosti. Je vse in nič,...“ - s temi uvodnimi besedami so razstavo svojih najnovejših del pospremili in skušali dodatno osmisliti štirje študenti podiplomskega študija (Irena Cuk, Darko Golija, Samuel Grajfoner in Oto Rimele), dva absolventa (Zdravko Jerkovič in Samo Pajek) in diplomantka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani (Nataša Prosenc). Meta Gabršek-Prosenc, kustodinja razstave, pa je v spremnem tekstu v katalogu med drugim zapisala: "Ambiguiteta berljivosti kiparskega predmeta, konflikt materije in iluzije na slikarskem platnu ter simulacija svetega s pomočjo video-insta-lacije, so torej tri paradigme, ki uokvirjajo razstavo, zasnovano konceptualno v smislu podobnega pristopa k stvari, kipa vendarle ne more izenačiti posameznih kreativnih osebnosti, dragocenih zaradi mladostne neomajne vere v svoje početje."
Prav z branjem v tej smeri se gledalcu razpira ne le idejna podstat zasnove celotne razstave, marveč je olajšano tudi dojemanje tako statusa kot nagovora in argumentov njenih posameznih sestavnih delov.
Seveda je ob porajanju opusov avtorjev, ki pravkar zaključujejo oziroma so šele pred kratkim absolvirali izobraževalni proces, zmeraj moč govoriti le o pogojno avtonomnem karakterju posameznih realizacij, saj se te - neredko tudi v nasprotju z izhodiščno idejo in hotenji - v mnogočem navezujejo ali na akademijsko izkušnjo ali na zglede profiliranih protagonistov trenutno uveljavljenih umetnostnih trendov. Tako je tudi tokrat predvsem “starejšim", torej pred letom ali dvema nastalim delom moč iskati paralele, oziroma vsaj reference v ustvarjalnosti vodilnih profesorjev (Vodopivec, Bernard) ali v krogu aktualnih likovnih tendenc - med njimi predvsem impulzov angleške, deaconsko-kapoorjevske in španske skulpture tipa Sera ali Solano). Vendar se mi ob tokratni razstavi zdi mnogo bolj relevantno poudariti avtonomno substanco in imaginativno moč, ki bi jo bilo ob podrobnejši analizi moč odkrivati, bodisi že v samem izboru ikonografije bodisi v načinu formalne obravnave, v najnovejših delih prav vsakega razstavljalca.
Ne samo po številu eksponatov na razstavi Material, materija, material prevladuje kiparski delež, saj so - in to je za stanje mariborske likovnosti še posebej nenavadno - kar štirje od sedmih sodelujočih avtorjev kiparji. Poleg tega je Darko Golija, čigar longitudinalna skulptura z implicitno ambien-talno tenzijo akcentuira osrednji del rotovškega razstavišča, z delom svoje predstavitve zapolnil še prostor Media Nox (prej Galeria’88). Manj očiten, ne pa tudi manj tehten in po svoje jriti-rajoč je prispevek Irene Čuk,
A
f\
katere Vrata (morda celo najkompleksnejša materializacija) inkorporirajo vso intenzivnostjn sugestivnost avtonomne skulp-turalne substance. Za intencije vseh razstavljalcev, seveda pa še posebej njegovih lastnih, je indikativen že sam naslov Jer-kovičevih kipov: Več kot beseda. Vsi so nastajali približno sočasno in jih povezuje ne le kompaktnost nekakšnega psevdo-cikla, marveč predvsem kompaktnost zaključene, vase zajete formalne hermetičnosti in hkratnega interaktivnega odnosa med zunanjo lupino in prostorom.
Z eno starejših plastik se predstavlja tudi Samuel Grajfoner, ki pa se je po kiparski diplomi odločil za specializacijo grafike. Tokrat razstavljeni, z impulzivno ekspresionistično gesto zaznamovani listi kažejo, da njegova motivika prav v dvodimenzionalni operacionalizaciji dosledneje in mnogo bolj energično dosega eksistencialne plasti in izrazitejšo intenzivnost. Intenzivnosti, vsaj v pomenu agresivnega kolorita ali eksplozivne naracije, se nasprotno izmika Pajkovo slikarstvo, čigar vsebinske pa tudi formalne akcente obvaduje meditativna umirjenost in simetričnost urejene kompozicijske zasnove. Izraznost Pajkovega piktoralnega, površinsko strukturiranega duktusa na Rimele-tovih nekoliko starejših akrilih nadomesti obilica kolažiranj, kasneje pa zastavljanje inverznih kompozicijskih proporcev, s katerimi tendira k transceden-talni, idejnoteoretični prezenci v sebi sami prepletene in metaforične aluzivnosti ter s slikarskimi sredstvi vizualizirane podobe.
Od globalno zaključenega spektra intencij kiparjev in slikarjev se (delno tudi že zaradi ne-statičnosti podobotvorja) odmika video instalacija Nataše Prosenc, avtorice prve, vsaj pogojno na SV Slovenijo vezane art video produkcije. Zaradi prostorske omejitve v premajhnem prostoru realiziran in zaradi tega modificiran projekt pa v sklopu skupinske razstave tokrat ni mogel adekvatno uveljaviti impulzov predstavitve interakcije, oziroma ambivalence med me-dialno generirano in subjektivno "realno" realnostjo.
Nova mariborska generacije likovnih umetnikov se v Rotovžu predstavlja neposredno po regionalni društveni razstavi, s čemer je postal še bolj očiten kontrast med resnično umetniško tenzijo in lokalistično orientirano mediokriteto, ki trenutno v Mariboru obvladuje vse nivoje organizirane likovne dejavnosti. Neglede na potencialno kontinuiteto nadaljnih individualnih solucij pa je že zaradi kvalitete predstavljenih del tej nenavadno obetavni in konsistentni skupini želeti, da ne bi podobno kot večina predhodnih zapadla v letargijo statičnega provincializma ter da bi nji- hova ustvarjalna energija sedanjo neinventivno klimo spremenila v plodno okolje - in to tako za njih same kot za naslednje generacije.
Mitja Visočnik
Na tiskovni konferenci v Canesu sta Joel in Ethan Coen
ob predstavitvi njunega filma med drugim dejala:"... izkušnje, skozi katere gre Barton Fink (junak istoimenskega filma, op. p.), nimajo ničesar opraviti z najinimi lastnimi izkušnjami. To je pač element zgodbe" (Ekran 6/7).
Brata Coen sta svoj prvi film, Blood Simple, posnela 1.1984. Postal je kulten, avtorjema pa je prinesel tudi finančni uspeh, kije omogočil delo na novem projektu -Arizona Junior. Na platno je prišel 1.1987, torej čez tri leta. Prav toliko časa sta potrebovala za naslednjega - Miller’s Crossing so v ZDA začeli predvajati jeseni 1990. Toda že čez pol leta je bil končan njun naslednji, doslej največji in najbpljši film, Barton Fink. Od kod takšna hitrost, če vemo, da sta Coena perfekcionista, ki si vzameta čas za vsak projekt?
Pravita, da čeprav v glavnem delata skupaj, "do določene diferenciacije med delom seveda prihaja" (Ekran 6/7); tako se Joel več ukvarja z igralci in režijo, Ethan pa s produkcijskimi posli. Le na scenariju delata obvezno skupaj. Lahko bi rekli, da ima scenarij zanju primarno vlogo, da sta pri tem konsekventna in profesionalistična, da se ne lotita realizacije, dokler nista detajlno obdelala vseh zamisli, dokler nimata vsega "v glavi".
Ime Barton Fink se pojavi že v filmu Miller’s Crossing kot napis nad vrati hotela. Na vprašanje, od kod se znajde tam, Coena odgovarjata: "Ime je izmišljeno. Dali smo ga pač na vrata. 0 tem ne moreva povedati kakšne prav pretresljive zgodbe" (Ekran 6/7).
Končajmo ta na videz nepovezan, dolg uvod s ponovitvijo tega vprašanja - kaj v resnici počne Barton Fink v filmu Miller’s Crossing?!
Odgovora se bomo lotili tako, da bomo najprej ponovili, o čem govorita oba filma. Grobo rečeno, gre v obeh primerih za iskanje. Toda kakšno? V Miller’s Crossing Tom Reagan (Gabriel Вугпе), gangsterska siva eminenca, išče pravo stran, išče prave intrige za prave momente, išče samega sebe; išče "svoj gang" in - "svoj izgubljeni klobuk" [hatf). Ga definitivno ne najde prav v hotelu z imenom Bartom Fink?!
Barton (John Torturo), novopečeni holywoodski scenarist, išče inspiracijo, išče način, kako bi se izrazil, išče samega sebe; išče svoj žanr in - "izgubljeno glavo" (headf). Najdejo, ko se glave resnično "zakotalijo" (za kar poskrbi njegov hotelski prijatelj Charlie), vendar ne
katerekoli, ampak kar tisto glavo, za katero se izkaže, da je ustvarila nekaj "najboljših romanov 20. stoletja" (tj. glavo Au-drey, ljubice W. P. Mayhawa, ki jo razkosajo "požiralska usta Karla Mundta"), torej utelešeno inspiracijo, glavo par exellen-ce?!
Kaj je osnovna Bartonova težava? To, da ne zna prav definirati, da ne razume žanra, v katerem bi naj napisal scenarij, t.i. "vvrestling" filma. Kričeči šef Capitola, Lipnick (M. Lermer), mu vbija v glavo: "Saj veš, veliki tipi v trikojih!"
Barton bo žanr pozneje celo dojel, a po svoje.
Kaj že od začetka temeljno označuje opus bratov Coen? Vsekakor parodiranje filmskih žanrov. Toda če ta označba v določeni meri zadostuje za prva dva filma, pa Miller's Crossing obenem predstavlja tudi resen poskus obnovitve, redefinicije žanra, v tem primeru gangsterskega filma (kar, navsezadnje, priznavata tudi Coena). Gang-steriada, pravita, to so "tipi s klobuki v dolgih plaščih." Coena iščeta žanre in jih dojemata po svoje!
Rekli smo, da sta Coena perfekcionista, ki večino kreativne energije vložita v scenarij; potem ko imata vse "v glavi", pa lahko vsak dela svoj posel.
Sta Coena mogoče “iskala žanr*, 'izgubila glavo' in našla Bartona Finka? Ali drugače - je Barton Fink nastal kot posledica “writer's block"; kot ekscentrični, samoironični refleks na kreativno blokado ob pisanju scenarija za Miller's Crossing??
Kaj torej počne Barton Fink v Miller’s Crossing? Natančno to, kar počne škatla (z "neznano vsebino") v Bartonovi zgodbi! Določa tisti presežni inspirativni momont, ki zopet požene zaustavljeno štorijo! Barton Fink seveda ni le avtobiografska komedija o kreativni blokadi, ampak mnogo več. Vendar nam teza, po kateri je moral scenarij (ali vsaj bistvene zamisli) filma Barton Fink nastati med kreativno blokado ob pisanju za Miller’s Crossing, le še dodatno okrepi prepričanje v kreativni potencial bratov Coen. Nekomu, ki je iz začasnega pomanjkanja inspiracije sposoben ustvariti tako inspirativen film, nikakor ne bi bilo treba "povešati glave". Nekje na sredini filma napravi Charlie (Mundt) pomenljiv lapsus, ko vzpodbudno vzklikne: "Kjer je glava, tam je upanje!" Literat Barton ga, seveda, takoj popravi: "Kjer je življenje, tam je upanje!" Bi bilo res preveč, če bi dodali: kjer sta Coena, tam je upanje!?
Dejan Sluga
GOJZAR SCEN,
KRATEK KURZ MAGIJE V ŠESTIH ČARANJIH
3. MAGIJA IN ZNANOST
Imenovana tema že po tradiciji odpira kraljevsko pot vsakovrstnim neumnim klepeten-jem, Naloga te lekcije je torej povedati, kaj je res in kaj ne.
Že od prej vemo, da gre pri magiji in znanosti za povsem različne metode in spoznanja, da magija ne more biti slaba v znanost, temveč je to, kar je, ravno kolikor ni znanost. Tu se ne bom spuščal v dolgovezne razprave o znanosti, omejil se bom le na razlike. Pokličimo si zdaj v spomin že večkrat omenjene primere črne magije, se pravi primere, ko želi mag ubiti sovražnika na daljavo. Nekoč smo mu v ta namen že ponudili sliko in šop las. To, kar je potem naredil tem stvarem, se je po principu podobnosti (slika - naslikani) ali po principu nekdanjega stika (človek - šop njegovih las) avtomatsko preneslo na nekdanjega lastnika. To sicer že vemo, a vaja dela mojstra.
Postavilo se je že tudi vprašanje, v kakšni smeri te podobnosti iskati, saj pravzaprav ni niti dveh predmetov, ki si ne bi bila na nek način podobna. Celo proizvodom-usmerjenega izobraževanja ne bi bilo težko našteti vrste podobnosti med avtomobilsko gumo in vrtiljakom - našteli bi jih zagotovo več, kot bi jih recimo našteli med oljčno vejico in mirom. Tem bolj se je torej zamisliti nad tem, da tako v magijskih naukih, kot tudi v drugih poštenih vedah, ki si tako oznako zaslužijo, ni prav nič slučajnega, nasprotno, red in disciplina najdeta svoje poslednje posvečeno mesto ravno v magiji. Nasproti nabuhlosti nas-mihajočih se analogij je treba postaviti čvrst in posvečen planski sistem, ki bo edini odločil, katere podobnosti so za funkcioniranje sistema pomembne in katere ne. Samo sistem rešuje pred popolno konfuznostjo individualnih izletov; samo sistem je garant za svoj lasten obstoj.
Pravila igre torej že vnaprej določijo, kaj je čemu podobno, in če pred poznavanjem pravil takih podobnosti nismo videli,
jih gotovo vidimo sedaj. To imenujem socializacija in inicia-cija.
Bilo pa bi popolnoma zgrešeno, če bi te resnice razumeli kot propagando za demokracijo. Demokracija da, razkroj ne! Pravila sicer morajo biti poznana, vse v svetu mora imati svoj določen in jasen pomen: Ritual, s katerim vplivamo na nek predmet, da ta vpliva spet na nek drug predmet, ritual, s katerim v svetu sprožimo serijo menjav, pa mora biti praviloma skrit in prepuščen specialistom.
Tako smo dospeli do bistvene razlike med znanostjo in magijo. Kljub nekoliko eksotičnim novejšim teorijam znanosti je na tem mestu važno poudariti, da znanost zakonitosti v svetu odkriva, magija pa jih vanj vnaša. Na podlagi znanstvenih spoznanj je mogoče spreminjati objektivni svet; na podlagi magijskih spoznanj pa je mogoče spreminjati ljudi oziroma družbo, ki so ji magijska spoznanja domača. Ne pozabimo; sovražnik bo začel umirati samo, če bo vedel, da mora.
In še nekaj, kar bo morda vznemirilo vsestransko razvite osebnosti, polne “znanstvenega svetovnega nazora". Ko prižgete TV aparat in poiščete željeno postajo, pravzaprav ne delujete drugače, kot bi deloval mag v drugačnem ali enakem okolju: Pritisk na rdeči gumb pomeni, da se bo prikazala slika in zaslišal zvok, pritisk na prvega v vrsti črnih gumbov da Ljubljano 1, pritisk na drugega Koper-Ca-podistrio itd. Kaj se takrat v televizorju dogaja, v svojem dobrohotnem "znanstvenem nazoru" seveda ne veste. Veste le, da je na ta in ta gumb treba pritisniti tako, kot je to planiral proizvajalec, tako, kot je to razodel v svojem prospektu za vse možne uporabnike.
Dobro veste, da bo to pritiskanje vedno funkcioniralo: Če ne, potem je treba poslati TV aparat, in ne plan, na usklajevanje v servis.
Ivan Kosovel
KATEDRIN VODIČ PO GOSTILNAH
MARIBORSKI
DVOR,
Maribor
NAGRADNA UGANKA
1. oz. 2. kategorija, ocena 4
Čeprav na zelo ugodni lokaciji (neposredna bližina bolnice in glavnih postajališč avtobusov naTabpru), je Dvor do obnovitve pred nekaj leti veljal za pajzl najslabše vrste. Odkar so ga nekoliko (pravzaprav dokaj posrečeno) uredili - žal le notranjost, s fasado bi se pravzaprav moralo ukvarjati Spomeniško varstvo - in, kar je najpomembneje, zamenjali per-sonal, pa je povsem OK gostilna brez kakih pretiranih pretenzij. Solidno povprečje skratka. Soba ob šanku je namenjena predvsem použivanju tekoče hrane, jedilnica pa, kot poveže ime, tudi čemu trdnejšemu, pri čemer je treba pohvaliti dejstvo, da gostov tudi v tem posvečenem prostoru nihče ne sili jesti, če tega izrecno nočejo. Po jedilnem listu snrlfič чп hišna specialiteta morske jedi. Iz zmrzovalnika, se razume (bojda se je že zgodilo, da je nekdo dobil ocvrt osličev filet, ki je bil na sredini še zmrznjen). Pripravljene povsem korektno, a za lokal, ki bi mu naj bile "hišna specialiteta", vseeno ne dovolj dobro.
Ponudba je sicer “kompletna", a kakih pretresljivih posebnosti v njej ni. Generalna opazka: hladne pijače pridejo na mizo nekoliko premalo hladne, da se stvar “zgliha", pa tudi tople jedi niso prav pretirano vroče. Strežba je dovolj hitra in dovolj prijazna (posebej velja pohvaliti natakarja, menda mu je ime Milan, po katerem bi se lahko zgledovali tudi v bistveno uglednejših lokalih), a prijaznost proti koncu delovnega časa precej popusti. Nasploh je delovni čas eden glavnih minusov obravnavanega lokala - ob delovnikih zapirajo že ob 21. uri, ob sobotah in nedeljah pa celo že ob 20. (da o glasnih opozorilih o “zaključni rundi" več kot pol ure pred zapiranjem sploh ne govorimo). Še hujši minus je pobiranje "vstopnine■ za \NC - če parafra-
ziram nekega znanca: "Slovenski jezik ni dovolj bogat, da bi z njim ustrezno opisal to svinjarijo!"
Če povzamemo:
PLUSI: Lokacija, notranja ureditev, natakar (eden od njih, ostalih ne bi posebej hvalili), relativna fleksibilnost do gostov.
MINUSI: Odpiralni čas, vstopnina za WC, fasada poslopja, parkirišče, "pravilnost" in "pestrost" ponudbe.
Ostalo je nekako "nevtralno", vključno s cenami. Da lokal ni dobil “povprečne" ocene 5, ampak samo 4, je predvsem zasluga dejstva, da so "minusi" hujši od "plusov". A z le malo truda in dobre volje bi se tudi to utegnilo kmalu popraviti.
Na svidenje takrat!
Rešitev prejšnje uganke:
Kdor drugemu jamo koplje, je še živ, kdor sam vanjo pade, pa še ni nujno mrtev.
(1: Kog, 2: Draslja, 3: Ob-loustke, 4: Retorika, 5: Univerza, 6: Garje, 7: Ekloga, 8: Mitra, 9: Justica, 10: Alimenti, 11: fres-ervativ, 12: Labial, 13: Šafot, 14: Žad, 15: Ikozaeder, 16: Vojska, 17: Shizma, 18: Naočarka, 19: Tabela)
Tokratna uganka je mini magični kvadrat ki ga morate narisati sami ter ga skupaj s svojim cenjenim naslovom poslati na našega še bolj cenjenega do 14 dni po izidu tega časopisa.
Nagrada sledi!
1: koralni otok 2: exYU ex Fuhrer 3: kopno sredi vode 4: močvirni travnik
STANOVANJSKO NOMINALNA BANKA UHUANA M.
61000 ljubljena ■ kratgh&jev trg 1 Melon: (061) 216444 leta: 31606 teleta: 314449,215-124
Katedra 16
IARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE
OTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... OTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE
OVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE
BIROSTORITVE
tiskarna založba trgovina kopirnica
piSarnIŠkO C2001 UARtBOA
reklamne Storitve
жрлпЈвРГ«« TAJNIC A
~ 'A -
^ -A.' sS,
LAIBACH DOKUMENTI
Portret
l.
9. in 10. septembra 1982. leta se je v ljubljanskih Križankah odvijala prireditev, imenovana Novi rock 82. Na drugem, no-vovalovskem večeru je nastopila tudi trboveljska skupina Laibach. To je bil njen drugi ljubljanski nastop. Prvi se je zgodil januarja istega leta v discu FV112/15 v kleti četrtega bloka ljubljanskega Študentskega naselja. Skupina Laibach je nastopila še v ne popolnoma izdelani podobi: zvočno je bila že na svoji poti, vizualno, z izgle-dom pa še ne. Vendar so do nastopa na Novem rocku 1982 tudi to uredili. Na odru v Poletnem gledališču Plečnikovih Križank se je torej pojavila skupina oseb v uniformah.
Tomaž Hostnik, takrat front-man skupine, je stopil k mikrofonu. Obilna pojava v uniformi z oficirsko kapo na glavi. Posnetek lahko najdete na ovitku plošče z naslovom ‘48-84‘, ki je prinesla meddrugim tudi prvi posnetek skupine Laibach, izdan na kakšni plošči v Jugoslaviji. A o tem pozneje.
Nastop skupine je spremljalo nelagodje, ki se je mešalo s kriki navdušenja, skoraj, brez ploskanja. Nekdo seje na dogajanje odzval tako, da je Tomažu Hostniku vrgel v glavo steklenico. Vendar se Hostnik ni premaknil niti za ped, niti si ni obrisal krvi, ki mu je tekla preko brade za vrat. Laibach so do konca izpeljali svoj 23 minut dolg nastop. Del teh posnetkov in nekaj kasneje (12. julija 1982 v študiju Metro-polis) narejenih studijskih posnetkov je aprila
1983.	leta izšlo na kaseti, ki jo je izdala založba FV, (takrat še imenovana Galerija ŠKUC), in ki si jo je skupina Laibach delila z britansko skupino Last Few Days. Obe skupini sta nato skupaj s 23 Skidoo 22. aprila 1983 nastopili na celovečernem oz. kar celonočnem Dogodku, imenovanem "Instrumentarnost državnega stroja" v ljubljanski dvorani Dom svobode v Šentvidu.
II.
Skupina Laibach je nastala 1980. leta v Trbovljah, morbidnem industrijskem središču, ki so mu nekateri včasih rekli 'rdečirevirji' (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje). Decembra lani je slavila desetletnico svojega obstoja. Nekega jutra v septembru 1980.leta so se v Ljubljani pojavili črno beli plakati, podobni tistemu, kar je proizvajala t.im. ‘naredi sam" in ‘xerox‘ filozofija punka. Ljubljana oz. vsaj njena ‘subkulturna scena", je bila črnobelih fotokopiranih montaž na plakatih sicer že vajena, saj so to bile redne oblike obveščanja o obratovanju prej omenjenega kluba FV 112/15 in o novovalovskih koncertih. Vendar so bili ti plakati kljub vsemu drugačni od omenjenih. Kmalu se je v zvezi z njimi slišala beseda "konstruktivizem". No, plakati so napovedovali koncert in razstavo skupine Laibach 26. septembra 1980 v Delavskem domu v rodnem Trbovlju. To je bil likovno - glasbeni projekt z naslovom 'Alternativa slovenski kulturi'. Omenjeno prireditev je prepovedal Oddelek za notranje zadeve občine Trbovlje z obrazložitvijo, da so bili plakati preveč provokativni. Prva v nizu prepovedi. Sledile so ostale, vse skupaj pa je, vsaj na simbolni ravni, doseglo vrhunec s pojavljanjem članov skupine Laibach 23. junija 1983. leta v ljubljan-
skem TV studiu v okviru oddaje Tednik, ki jo je takrat vodil novinar Jure Pengov. Še sedaj ga lahko vidimo, kako občasno vodi slovenski Dnevnik. Po razgovoru s člani skupine Laibach se je Jure Pengov v zaključku oddaje obrnil k televizijskim gledalcem in izrekel naslednje besede:
'Morda se bo šele zdaj kdo zganil in preprečil, zatrl te nevarnosti, te srhljive ideje in opredelitve tule sredi Ljubljane!'
Založba kaset in plošč RTV Ljubljana, ki je 31. maja 1983. leta z Laibachom podpisala pogodbo o izdaji plošče, jo je po omenjenem razvpitem TV Tedniku, ko je v zraku lebdela prepoved zaradi imena, umaknila. Skupina Laibach je tako morala zaradi blokade doma oditi v London, kjer je podpisala pogodbo z založbo Mute in pri njej izdala svoje plošče. Ker ima Založba kaset in plošč RTV Ljubljana z založbo Mute pogodbo za licenčno izdajo plošč, je seveda lahko plošče skupine Laibach -z za devize kupljeno licenco -izdala pri nas. In krog je bil zaključen.
Mimogrede: zaradi prepovedi uporabe imena Laibach je skupina 1984. leta opravila anonimen koncert v eni od manj znanih dvoran v Ljubljani. Na koncert so opozarjali le redki plakati z Maljevičevim križem ter mestom in časom dogodka, na ljubljanskem Radiu Študent pa so ob napovedi mesta in kraja dogodka spustili nekaj sekund posnetkov skupine Laibach. To je zadoščalo, da je dvorano do zadnjega kotička napolnila množica obiskovalcev.
Še pred podpisom pogodbe z založbo Mute pa je skupina Laibach 1. decembra 1983 podpisala pogodbo z belgijsko založbo L.A.Y.L.A.H., ki je delovala v navezavi z znano Les Disques du Crepuscule. Februarja 1984. leta je tako pri LAY-LAH izšla EP plošča s posnetki Sila, Boji in Brat moj.
Septembra 1983. leta so Laibach snemali skladbe za ploščo Nebo žari v studiu Metro-polis v Ljubljani. Plošča - vsaj v taki obliki, kot je bila zamišljena - nikoli ni izšla. V istem študiju sta v tistem času tudi člana stranskega projekta Laibach Kunsta, dua Dreihundert Tausend Verschiedene Kraw-alle, posnela dve skladbi, ki sta se znašli tudi na prej omenjeni plošči '48 - 84', ki je prinašala posnetke nekaterih skupin, ki so nastopile na Novem rocku
1984.	Na njej se je torej - prvič na kakšni plošči pri nas - pojavil en posnetek skupine Laibach, 'Uvod v Jaruzelskega'. Posnetek je bil dolg 26 sekund. Imena skupine Laibach ni bilo na ovitku. Vendar je bil Laibach vseprisoten: ob omenjenem video posnetku Tomaža Hostnika na naslovnici plošče, je bil na drugi strani citat iz Orvvellove knjige 1984.
Na ovitku pa je bilo omenjeno ime dua Dreihundert Tausend Verschiedene Kravvalle, prej omenjenega enega od mnogih stranskih projektov Laibachkun-sta. ’ Drug glasbeni projekt Laibachkunsta je bila recimo elektronska zasedba Germania. Člana dua Dreihundert Tausend Verschiedene Kravalle sta se v enem od obeh posnetkov s plošče '48-84', v lepljenki zvokov z naslovom 1. TV Generacija, spomnila tudi prej opisanega dogodka z Juretom Pengovom. Uvodna melodija je
"Dragi prijatelji vojaki, obdobje miru se bliža koncu"
Cari Amici
namreč vzorčen avizo oddaje TV Tednik, v kateri je Jure Pengov pozival na linč članov skupine Laibach, v to zvočno kuliso pa so vpleteni tudi drobci govorjenja na to temo.
III.
Takrat, v prvi polovici osemdesetih, se še ni govorilo o postmodernizmu, retro principu, 'novem konzervativizmu", niti še ne o Neue Slowenische Kunstu. Laibach je sicer imel svojo slikarsko frakcijo, ovitke kaset in plošč je oblikovala ekipa, ki se je podpisovala z Laibach Kunst. Prevladovali so črni in sivi toni, ki so pri nekaterih trdovratno vzbujali asociacije na nacizem. Vendar gre za princip, ki ga je na nek način slutil že Jure Pengov. Namreč: Laibach so bili post-punkovska generacija. Punk pa je vpeljal t. im. "ironično distanco", torej pozo, v kateri se je na videz poistovetil z objektom kritike ali posmeha. Punkerji so si recimo nadeli posamezne nacistične simbole, vendar so se v svojem delovanju dovolj eksplicitno postavili na nasprotno stran. Znano je namreč aktivno sodelovanje an-
gleških punk skupin v gibanjih Rock proti nacizmu oz. Nacionalni fronti, torej proti britanski neonacistični organizaciji.
Laibach so, nekoliko preprosto rečeno, kulturna grupacija, ki je izšla iz okvirjev rocka. In se v njegovo okrilje tudi vrnila. Ali mogoče natančneje: Laibach so se vrnili v pop okvirje. A o tem v zaključku tega besedila.
Gre namreč za to, da so Laibach po eni strani povzeli nekaj principov punk ideologije, torej ironično distanco, poistovetenje z objektom kritike itd.. V prvem, zgodnjem obdobju, ki je v razviti obliki zabeleženo tudi na prvi plošči, ki je izšla 16. maja 1985. leta (ki jo je, mimogrede povedano, pred kratkim SKUC Ropot ponatisnil v sodelovanju z agencijo Nika, ob tej priložnosti pa je omenjena plošča izšla tudi v CD obliki), so se glasbeno navezovali na tisto strujo, ki smo jo imenovali tudi industrijski rock. To so bili t. im. sopotniki punka, predvsem Throbbing Gristle in Cabaret Voltaire, gotovo pa tudi nemška šola tistega, čemur se je reklo "kraut rock", torej Kraftwerk, elektron-
ska glasba itd. Glasba, ki se je že zelo zgodaj znebila omenjenih in morebitnih drugih vplivov, se je dopolnjevala z besedili, ki so se na ta ali oni način ukvarjala z vprašanji Slovenstva:	po-
tujčevanja, prihodnosti, samobitnosti itd. Likovna dela in oprema ovitkov so bile lepljenke klasičnih del in simbolov Slovenstva: klasičen primer je slika z notranjega ovitka plošče Laibacha iz leta 1985: Groharjev Sejalec, seveda ne v bleščeče zlatih barvah izvirnika, temveč črn na deloma belem ozadju; ob Sejalcu simbol Slovenstva: kozolec, v daljavi pa Alpe oz. slovenske planine - Sejalca obkroža bodičast prstan. Na zunanjem ovitku omenjene plošče iz 1985. leta je vključen tudi slavni Mal-jevičev križ.
IV.
Dvojna plošča z naslovom Rekapitulacija (1980-1984), ki jo je 23. maja 1985. leta izdala hamburška založba VValter Ul-bricht Schallfolien, je na nek način simbolično zaključila prvo obdobje delovanja skupine. Na štirih straneh s podnaslovi Re-skripcija, Resekcija, Resulucija in Restavracija, je prinašala večino posnetkov, ki so jih člani skupine Laibach pripravili do tedaj.
Podobe rudarjev in ostale socrealistične simbole so medtem že nadomestili simboli Naroda oz. Nacije: Triglav, kozolec, jelenji rogovi itd. Tu se postuli-rajo principi, ki so - spet na simboličen način - zbrani v šesti številki revije Problemi iz leta
1985.	In tu je že Neue Slowenische Kunst: LaibaCh, likovna frakcija lrwin, gledališka frakcija Gledališče sester Scipiona Nasice, kasneje Rdeči pilot itd., video frakcija Retrovizija, dizajn Novi Kolektivizem itd. itd.
V ospredje začno v novi podobi in na nekoliko drugačen način dorečeno stopati prvine, ki so bile v zametkih očitne že v prvem obdobju delovanja Laibach Kunsta. Skratka: Neue Slovvenische Kunst je bilo logično in - pri takšnem ustvarjalnem potencialu - nujno nadaljevanje oz. razvijanje tistega, kar je vzpostavil in omogočil Laibach Kunst. Vzpostavljen je bil princip "retrogarde", ki (po strukturalistih:) vključuje "spremembo pomena v drugem kontekstu". Spet simboličen vrhunec in združitev večine ali kar vseh omenjenih sestavnih delov stroja, imenovanega Nova slovenska umetnost, je bila predstava Krst pod Triglavom. Laibach, ki nas danes pač najbolj zanima, ima istoimensko ploščo z glasbo iz omenjene predstave. Dvojno ploščo je - v obliki bogato opremljenega "boxa" - izdala belgijska založba Sub Rosa. To je bilo 1987. leta, vendar je že prej, že 1985. leta, spet pri nemški založbi VValter Ulbricht Schallfolien izšla plošča z naslovom Neu Konservativv. Na plošči so že bili klasični posnetki drugega obdobja skupine Laibach, Nova Akropola, Die Liebe ali Vade Retro Satanas, hkrati pa še ostanek "starega", DerStaat, Država. Sicer v nekoliko predelani inačici. Plošča namreč prinaša koncertne posnetke.
V sežeti obliki je drugo obdobje Laibacha pri nas - podobno kot prvo na prvi plošči -zajeto na plošči Nova Akropola, ki jo je - v licenčni izdaji založbe Mute Records - pri nas izdala ZKP RTV Ljubljana.
V.
Tretje obdobje je t. im. "dobesedno pop obdobje* skupine Laibach, ko seje vsem njihovim manifestom navkljub začela rušiti tista meja, tista "ironična distanca", tisti odmik, ki je manifeste Laibacha delal za nekaj več kot zgolj prazno besedičenje. Laibach so - sicer spet v sozvočju z dogajanjem okoli njih - naredili korak naprej. Tokrat v sozvočju z dogajanjem na rock in pop sceni v drugi polovici osemdesetih. Takrat se je namreč na svetovni rock sceni začelo obsežno brskanje po rock zgodovini, ob tem pa se je pojavila množica priredb in predelav klasičnih rock pesmi iz šestdesetih ali sedemdesetih let. Laibach pa so se v dogajanje vključili dokaj nespretno in nedorečeno. Spomeniki tega početja, ki ga še ni konec, so plošče Opus Dei, vrsta predelav klasične skladbe Rolling Stone-sov, Sympathy For The Devil in priredba skoraj celotnega albuma skupine The Beatles, Let It Be. Mimogrede: menda so želeli prirediti ploščo Sgt. Peppers Lonely Hearts Club Band, pa jih je prehitel nek dobrodelen projekt, v okviru katerega je izšla priredba omenjene plošče pod naslovom Sgt. Peppers Knevv My Father, svoje pa je prispevala vrsta znanih angleških in ameriških skupin.
Kakorkoli, pomp rock priredbe in avtorske skladbe iz tega zadnjega obdobja - kljub relativno zanimivim koncertom - ne prepričajo. Kot smo rekli, pa Laibach vzporedno s to populistično linijo, ki jim je do sedaj -kar je indikativno - prinesla tudi največ finančnega uspeha, nadaljujejo tudi na drugi ravni. Tako so pred časom naredili glasbo za postavitev Macbetha v izvedbi nemškega nacionalnega teatra iz Hamburga, glasba pa je izšla tudi na istoimenski plošči, pred kratkim licenčno izdani tudi pri nas.
Ob omenjenih projektih, torej Krst pod Triglavom, Macbeth itd., so Laibach sodelovali tudi z britanskim koreografom in baletnikom Michaelom Clarkom pri predstavi No Fire Es-cape in Hell. Z Gledališčem sester Scipiona Nasice oz. s kasnejšim Rdečim pilotom pa so ob Krstu pod Triglavom sodelovali se v predstavah Marija Na-blocka, Fiat itd.
V skupnem sestevku so tore., Laibach dosedaj izdali enajst velikih in devet malih plošč tei vrsto kaset in cedejev. Nazadnje so lani jeseni izdali malo plošče z naslovom 3. oktober, posvečena pa je bila ponovn združitvi Nemčije. Mimogrede, skladba ni bila nova. Šlo je le za nekakšno "house" priredbo njihove predelave pesmi One Vision skupine The Queen. Priredba je znana pod imenom Ge-burt Einer Nation.
Zgodba o Laibachu očitno še ni končana. Za letos namreč napovedujejo izdajo nove plošče, ki jo že snemajo. Izšla bo pri založbi Mute Records. Prav tako so bili Laibach prisotni tudi v času agresije JLA na Republiko Slovenijo. Ljubljana je bila namreč polna plakatov, na katerih je parafraziran lik z v gledalca uperjenim kazalcem, ki ga poznamo z ameriških plakatov, ki so vabili k vpisu v vojsko. Na plakatu piše: ‘Krvava gruda -plodna zemlja'.
Milko Poštrak
Pod skalpelom
JIM ČERT:
SVETLU VŠTRIC
Globus International
, Pri tem češkem zvočnem umotvoru 'nas bega Ze nekakšno čudno ime, v katerem bi lahko našli angleškega srečnega Jima in staro slovansko črnobožjo hudičevo nesnago v eni osebi - in kaj bi naj šele pomenilo potovanje nekakšni svetlobi nasproti v zameno za vsakdanje potovanje na konec noči?
Pustite se presenetiti.
Razbohotena češka godbeniška scena je v zadnjih letih - sedaj v to ni več nobenega dvoma - prevzela štafeto zvočne ostrine tega trenutka Evrope, Praga pa je v tem trenutku dejanska kulturna prestolnica.
Kar se glasbe tiče, so nas letos Ze razveselile izjemna solistična plošča Ive Bittove, ekspresivni rock brnskega tria E in bohemski ■feeling' skupine Dunaj na albumu Rosol. S tem pa bogastva nove češke zvočne scene še zdaleč ni konec -eno od najizvirnejših presenečenj, harmonikar in pevec Jim Cert, se nam predstavlja s ploščo Svetlu Vštric. O samem protagonistu ne vemo praktično ničesar. Na Globusovi kompilaciji ga predstavijo kot praškega pesnika in strašnega harmonikarja, katerega delo je mogoče primerjatj s svetovnimi harmonikarskimi mojstri. Ze leta se pojavlja v toplem okolju praških pivnic in nima nobenega rivala, brez problemov pa lahko napolni tudi , večje dvorane.
Smtetivbistvunepočneničposeb-nega: nekaj poezije je odel v maksimalno spevne melodije, jih opremil še s harmonikarsko spremljavo - in to je to. Pravzaprav šokira ravno neverjetna preproščina Čertove godbe, ki se sicer med samim nastopom giblje med liričnimi izpovedmi, gromkim krohotom, harmonikarsko kakofonijo in nekakšno bardovsko karizmo.
Od piva hrapav Čertov vokal in barsko oziroma pivniško vzdušje, v katerem je očitno Jim Čert našel samega sebe, sicer lahko vsiljujeta primerjavo z dejavnostjo Toma Waitsa, toda pri tem je vsake primerjave tudi konec. Jim Čert Živi v povsem drugem koncu sveta in je kot avtentičen izraz češkega pivskega okolja enostavno neponovljiva pojava, je nekakšen urbani ljudski godec v pravem pomenu besede, poleg tega pa njegove godbe hvalabogu nikakor ni mogoče vtakniti v noben predal -in še več: njegovi spevi nas navdušijo Z e ob prvem srečanju, privlačnost njegove godbe, ki je brez patetike kar Življenje samo, pa s časom ne splahni - kvečjemu nasprotno. Plošč, ki bi v tem trmitku temeljito presegale okvirje daneAje strahotno malo,
Svetlu vštric pa
izdelek - takšnih; veliko premalo. Rajko Muršič
everjetno štrleč dnje čase pojavi
FUGAZI: STEADY DIET OF NOTHING
Dischord
Washingtonska hardcore ali novo-rockovska skupina Fugazi je pravzaprav na nek način insbtucija. 1/ sebi zdruZuje kopico dejavnikov, ki so in deloma še tvorijo jedro hardcoreovskega načina preživetja: lan МасКауе je pred več kot desetimi leti s prijatelji ustanovil zaloZbo Dischord, ki je postala eno od središč subkulturnega delovanja segmenta vvashingtonske mladine. Krog ustvarjalcev oz. protagonistov scene st je poskušal ustvariti paralelni svet in samosvoj način življenja, ob čemer je propagiral - in to še vedno počne - Življenje, zgrajeno na čimbolj pristnih in iskrenih medsebojnih odnosih, na ustvarjalnem odnosu do sveta in podobnem. Zato ne preseneča, če se je krog okoli zaloZbe odzival tudi na druZbena in politična dogajanja v Washingtonu in drugod po svetu. Takšno je bilo početje skupine Minor Threat, iz katere je prišel МасКауе, in ki je ves čas poskušala ponuditi samosvoj način Življenja za mladostnike, takšno pa je tudi Ze vseskozi početje skupine Fugazi.
Vse bolj je jasno, dajeskupina Fugazi ena najpomembnejših zasedb novega rocka druge polovice osemdesetih. Je tudi ena redkih skupin, ki prihaja iz hard-corea in ostaja zvesta njegovi usmeritvi, ob tempa se ni zaprla v ozke, hermetične, ponavljajoče se okvirje.
Glasba na plošči Steady Diet Ot Nothing se tesno navezuje na lanskoletno ploščo Repeater. Še vedno je polna svo jske napetosti in hipnotičnosti, izrazitih melodij, ostrih kitar in strastnega, zelo izraznega glasu lana МасКауеа, kar je vse tako značilno za delo skupine Z e od prvih skladb naprej. Vendar to ne pomeni, da se skupina ponavlja. Pomeni preprosto, da ima - kot vsi veliki ustvarjalci -izgrajen lasten, celovit, zelo slojevit in takoi prepoznaven glasbeni oz. stilski izraz, znotraj njega pa se vseskozi razvija. Plošča Steady Diet Of Nothing sicer mogoče ne predstavlja vrhunca ustvarjanja zasedbe, temveč prej le nadaljevanje začrtane linije, ob tem pa jasno kaZe, da skupini še ne zmanjkuje idej in da lahko od nje tako dobre ali še bolje izdelke pričakujemo tudi v bodoče.
Milko Poštrak
BrOtzmanna imajo dandanes kar za očeta nemškega free-jazza in to očitno znajo tudi ceniti. Vse skupaj se je začelo v šestdesetih letih, ko je na drugi strani luže eksplodiral tree jazz, ki mu je kmalu sledil evropski odgovor v obliki radikalne svobodne improvizacije. Peter Brotzmann je bil eden od prvih glasbenikov, ki so sledili temu novemu "radikalno svobodnemu impulzu" in je skupaj z basistom Petrom Kowaldom (iz istega konca Nemčije) utemeljil nadaljna pota evropske improvizacije vsaj za nadaljni dve desetletji v smeri totalnega free-kon-cepta. Pred tremi desetletji je Kovvald študiral na likovni akademiji in slikarska izkušnja ga je naučila "uporabljati svobodo vseh osebnih nagnjenj, predvsem pa preseči vse konvencionalne sheme‘. Njegovo poudarjeno stakkato piskanje so kritiki v prvih letih poimenovali kar "tevtonično", rušenje tabujev in zvočnih okvirjev v nezadržni eruptivni improvizaciji majhnih in velikih zasedb pa je vznemirjalo poslušalstvo, nagnjeno k "permanentno novemu in avtentičnemu", vse do danes.
Improvizirana glasba evropske sorte seveda ni kar tako padla z neba. Evropa je doživela dve poplavi avtentične "črne" jazzovske glasbe po koncu obeh svetovnih vojn in tudi Petra Brčtzmanna je že zgodaj zamikala ta dinamična godba - še zmeraj rad poudari, da je dobro poznati godbo Kida Огуја ali Sidneya Becheta. Pri devetih letih je začel igrati klarinet, praktično vsega se je naučil sam, pri šestnajstih letih pa je že piskal v lokalnem dixieland bendu. Ko se je skupina preusmerila v svving in be-bop, je presedlal k tenorskemu saksofonu. -Po letu 1959, ko je šel študirat uporabno umetnost v Wuppertal - mimogrede: s svojimi grafičnimi izkušnjami še zmeraj preseneča na ovitkih svojih plošč -, se je srečal z umetniškim gibanjem fluxus, ki je predvsem prebijalo ustaljene okvirje, in to je bil impulz, ki ga je tudi v glasbi potisnil k bolj nepredvidljivim vodam. V Wupper-talu je srečal basista Petra Ko-walda, s katerim sta se leta 1966 pridružila kvintetu Carle Biey in Mikea Mantlerja na njihovi evropski turneji. Istega leta sta Kovvald in Brotzmann začela sodelovati še z nekaterimi drugimi evropskimi "svobodnjaki", kar je predstavljalo prve zametke kasnejše velike zasedbe Globe Unity Orchestra. Duetu se je v rednem igranju pridružil švedski bobnar Sven Ake Johannson in leta 1967 so posneli material za antologijsko free-jazz ploščo For Adolphe Sax (Brotzmann je ta album posvetil izumitelju saksofona). Ni treba posebej omenjati, da je ta plošča izšla v samozaložbi.
O glasbi tega tria je leta 1967 Peter Brotzmann povedal: “Individualnost glasbenika je sistem, skupno delo in muzi-kaličnost je forma. Vsak član zasedbe ima največjo možno svobodo, ki je zamejena samo z občutkom, toleranco in pozornostjo sodelujočih glasbenikov". Ta samosvoj glasbenik je
PETER BROTZMANN
LEGENDA EVROPSKE IMPROVIZIRANE GLASBE PRI PETDESETIH
Prava redkost je, da zmorejo v nekaterih mestih hirave Evrope mestni očetje ustrezno ceniti tudi takšno delo kot je četrtstoletno piskanje v saksofon enega od najpomembnejših improvizatorjev v jazzu evropskega svobodnega izraza. Prav to se je ob petdestem rojstnem dnevu zgodilo Petru Brčtz-mannu v njegovem rodnem Wuppertalu (rojen je v Remscheidu), kjer mu sicer (še) niso postavili' monumentalnega spomenika, so se pa ga spomnili "s fanfarami" v mestni skupščini in (verjetno ne ravno skromno) vrečico cvenka, v uradnem dopisu pa so mestni veljaki napisali: "Ta projekt je več kot zgolj darilo Petru Brotzmannuza rojstni dan -je tudi darilo za kulturo našega mesta" C e že zamolčimo dejstvo, da bi v vsej Sloveniji težko našli kakšnega free jazz glasbenika, lahko vseeno z gotovostjo predpostavljamo, da se ga mestna oblast zlepa ne bi spomnila, tudi če bi posnel dve takšni seriji plošč kot Peter Brotzmann.
tako začrtal vse, kar se je v zgodnjih sedemdesetih letih dogajalo na svobodni glasbeni sceni, ki jo je s svojim rednim izdajanjem izvrstnih free-jaz-zovskih plošč v največji meri "krojila" berlinska založba Free Musič Production. Ena od prvih izdaj te založbe je bila plošča Brbtzmannovega okteta z našlo-' vom Machine Gun, posneta leto po prvencu, potem pa je sledila cela serija različnih malih in velikihzasedb (recimotrias Fredom van Hovejem in Hanom Benninkom, ki se jim je občasno pridružil še Albert Mangels-dorff, okoli leta 1971), ali večje Globe Unity Orchestra, ki je bila v sedemdesetih letih pojem kolektivnega improviziranja desetih in več glasbenikov. Kar se sodelovanja v velikih zasedbah tiče, velja omeniti še Carla Bley’s Jazz Composers Orchestra, The London Jazz Composers’ Orchestra, CecilTaylor
European Orchestra in ICP Tentet. ,
Peter Brotzmann se ni mogel omejiti na en sam saksofon, ampak piha v saksofone praktično vseh velikosti, njegova specmcna igra pa pride še prav posebej do izraza pri nižje zvenečih glasbilih: bariton, bas saksofonu in bas klarinetu; posebno obliko preparacije saksofona je poimenoval kar “brčt-zophone". Brotzmannovo igranje seveda ni samo nekakšna kakofonična kokodakajoča ka-nonada virtuoznih "klusterskih prijemov" ali izpihavanja do skrajnosti (ki je kolos, kakršen je, pravzaprav fizično skorajda ne more doseči, saj bi prej "podlegel" instrument), ampak pogosto sledi tudi skrajno izlikanim in dovršenim “liričnim" pasažam ali nekakšni nedefinitni
&
s
melanholiji. Njegovo zelo dinamično menjavanje razpoloženja še posebej pride do izraza pri duetih, izmed katerih velja omeniti plošči z multiinstrumen-talistom Hanom Benninkom iz leta 1977 (Ein halber Hund kann nicht pinkeln, Schvvarzvvald-fahrt), nastopanje z bobnarjem Andrevvom Cyrilleom okoli leta 1982 ter albuma Go-No-Go z Alfredom 23 Harthom in New Ufe z Billom Laswellom iz leta 1987, prav letos pa je izšel še odličen CD Last Home, ki ga je posnel skupaj s sinom Caspar-jem Brotzmannom. Caspar je kitarist, ki je poslušalstvo ob koncu prejšnjega desetletja šokiral z električnim triom Caspar Brotzmanns Masaker in še enkrat potrdil banalni rek, da jabolko tu in tam ne pade daleč od drevesa.
V tej seriji plošč je treba še prav posebej omeniti Brotzman-nove solistične plošče, prvo - z naslovom Solo - je posnel leta 1976, druga je izšla skoraj deset let kasneje [14 Love Poems), tretja pa letos. Po dobrih dveh desetletjih založba Free Musič Production še zmeraj predstavlja pomemben izvir “nove" improvizirane (še zmeraj predvsem evropske) glasbe - sedaj seveda v laserskih izdajah - in ob obletnici je Peter Brotzmann •izdal solistični CD z naslovom No Nothing.
Že na samem začetku delovanja je Brotzmann prejemal največ kreativnih impulzov iz Amerike (na začetku je največ igral s Carlo Bley in njenim krogom), ni pa se branil niti učenja od prekaljenih mačkov takratne glasbene avantgarde (Mauricra Kagela, Krzysztofa Pendereckega, pa tudi Michaela Nymana). K ameriški sceni seje vrnil v tistem trenutku, ko je evropskemu svobodnemu improviziranju krepko jemalo sapo, Leta 1986 se je v New Yorku pojavila nekakšna električna su-per-skupina Last Exit (Bill Laswell na basu, Ronald Shannon Jackson na bobnih, Sonny Sharrock na kitari in seveda Peter Brotzmann na saksofonih). Nove vrste (ne več povsem svobodna) improvizacija se je (večinoma) krasno obnesla in Last Exit so bili ena od redkih zasedb, ki so v osemdesetih letih vsaj nekoliko razburkale precej postano jazzovsko juho. V ZDA glasbenikom tega tipa ni niti približno tako lepo kot v Evropi (kjer jih znajo ceniti tudi uradne kulturniške institucije), tako da se Brotzmann s svojim saksofoni-ranjem ni mogel bogvekako uspešno preživljati (in kako bi se naj, č6 ga pride - recimo - v nek čikaški klub poslušati samo kakšnih pet ali šest ljudi?), tako da je sodeloval na nekaterih ploščah, ki jih je produciral Bill Lasvvell, sedaj pa se ponovno spogleduje s svojo dobro staro Evropo, kjer vzpostavljen sistem letnih festivalov omogoča tudi takšnim inovatorjem in eksklu-zivistom dokaj spodobno življenje, mestni očetje pa za svoj ugled skrbijo tudi s pomočjo skrbi za kulturo v malo širšem smislu kot je v navadi v slovenskih Blatnih Dolih.
Rajko Muršič Katedra 18
KRONOS QUARTET BRIEFING
‘Združitev Davida Harringto-na, Johna Sherbe, Hanka Dutta in Joan Jeanrenaud, štirih izvrstnih glasbenikov iz San Francisca, je še kako pomemben dogodek za glasbo današnjega dne. Njihova čuteča duhovna privlačnost in energija, polna moči in elegance, je močno vplivala na razvoj godalnega kvarteta in na vse nas, ki pišemo zanj."
- Теггу Riley -
Te besede Теггуа Rileya,
zapisane sicer že leta 1989, nam iz leta v leto samo še potrjujejo njegova spoznanja. Poleg množice glasbenikov in skupin najrazličnejših glazbenih zvrsti, ki jih je v zadnjih nekaj desetletjih dal San Francisco, danes eno vidnejših mest vsekakor zavzema prav Kronos Ouartet. Vse od svojega nastanka leta 1973 pa do danes je njihova glasba trdno povezana z evolucijo - in revolucijo
- sodobne komorne glasbe. Tako gre na eni strani za precej kontroverzen in na drugi za dokaj konvencionalen pristop, ki obrača hrbet resnemu tradicionalizmu komorne glasbe. Njihov repertoar sestoji predvsem iz skladateljev 20. stoletja: Bartoka, Weberna, Ivesa, Mingusa, Cagea in Hendrixa, ter skupnih projektov in sodelovanj z glasbeniki in skladatelji kot so Steve Reich, Теггу Riley, Astor Piazzoila in John Zorn.
Ena izmed priložnosti slišati glasbo Kronos Ouarteta v živo se nam je ponudila letos konec avgusta na 13. mednarodnem jazzovskem festivalu v avstrijskem Saalfeldenu. Tako smo se na lastna ušesa prepičali, da lahko kljub dejstvu, da gre za klasično zasedbo godalnega kvarteta, tudi takšna zasedba z dinamično, energično, odlično zaigrano in kljub izredno bogatemu repertoarju ustrezno izbrano glasbo, navduši skoraj tri-tisočglavo množico poslušalcev. Njihov nastop se je pričel s skladbami dveh afriških skladateljev. Prva, Mai Nozipo, je delo Dimisanija Maraireja, zimbabvljskega skladatelja, etnomuzikologa in hkrati glasbenika kar nekaj “marimba" bendov, ki so v sedemdesetih in osemdesetih igrali in snemali plošče širom po Združenih državah. Sledila je skladba Hamze El Dina "Esclay - The Water Wheel“, sudanskega skladatelja, ki poleg lastnih koncertov in komponiranja za številne televizijske programe ustvarja tudi filmsko glasbo. Kot tretjo so zaigrali delo Johna Zorna, “The DeadMan", sledila pa mu je skladba “Spectre", delo kanadskega skladatelja Johna Osvralda, sicer bolj znanega po svojih eksperimentalnih "tape" kolažih in kontroverznih zvočnih predelavah originalnih posnetkov glasbenikov kot so Elvis Presley, Dolly Parton, Metallica, Stravinski in številni drugi. Svoj uradni del nastopa je Kronos Ouartet zaključil z 11. godalnim kvartetom avstralskega skladatelja Petera Sculthorpea "Jabiru Dream-ing“. Seveda brez dodatka tudi tokrat ni šlo; kot zadnjo skladbo svojega skoraj enournega nastopa so že dodobra razgretemu občinstvu ponudili še Hendrixov hit iz leta 1967, "Purple Haze“, ki ga je posebej za Kronos Ouartet priredil kalifornijski skladatelj Steve Rif-fkin. Vendar to še ni bilo vse. Kasneje se je Kronos Ouartet še enkrat vrnil na oder, tokrat v družbi saksofonista Stevea Lacya, in skupaj z njim zaigral še dve daljši skladbi: "Participation Suita" in "Shegrin". Obe skladbi je Steve Lacy napisal posebej za Kronos Ouartet; kaj več o tem, o samem nastopu in vzdušju festivala ter o razmišljanju vodilnega
člana kvarteta, pa vam ponujamo v krajšem intervjuju, ko smo pred mikrofon povabili Davida Harring-tona.
katedra:: Danes ste igrali s Ste-veom Lacyem. Kako to, da ste se odločili za sodelovanje z njim?
Harrington: S Steveom Lacyem sodelujemo že dobrih šest let. On živi v Parizu, mi živimo v San Franciscu, zato taka srečana niso preveč pogosta. Izkazalo se je, da bomo vsi prisotni na festivalu v Saalfeldenu. In Steve je za nas, prav za to priložnost, napisal novo skladbo. Pravzaprav smo se zbrali danes popoldne in jo "spravili skupaj" zelo na hitro. T ako je zadeva res sveža.
katedra: Vendar ste za to skladbo vedeli že prej? ... Kakšen je njen naslov ... Shegrin ... ali nekaj podobnega?
Harrington: Shegrin ... ja ... Shegrin.
katedra: Verjetno ste skladbo že poznali? Koliko časa ste dejansko porabili preden je Shegrin doživela to današnjo izvedbo?
Harrington: Uro in pol to popoldne.
KATEDRA: In to je vse?
Harrington: To je vse. katedra Ali imate v načrtu posneti kakšno ploščo skupaj s Steveom Lacyem, kot je bilo to že v primeru vašega sodelovanja z As-torjem Piazzollo?
Harrington: Pravkar sem se o tem s Steveom tudi pogovarjal. Nekaj je v tej skladbi, kar nas izredno privlači. In Steve je čudovit glasbenik z močnim in raznolikim zvokom. Menim, da nekako ustreza tistemu, kar delamo mi. Prav radi bi nekoč skupaj z njim posneli tudi kakšno ploščo.
katedra: In kaj o tem meni on? Ali ste se že pogovarjali o podrobnostih?
Harrington: Ne še. Toda Steve ima kar precej zamisli še o nekaterih skladbah, ki bi jih rad napisal za nas. Zato mislim, da bo nekoč verjetno tudi kakšen album.
katedra In ostale skladbe, ki ste jih igrali danes? Ali obstaja kakšna vez med njimi? Zakaj ste se odločili prav za te skladbe in prav za te skladatelje?
Harrington: Tu v Saalfeldenu nismo igrali še nikoli in zato so nas prosili, da bi v dobri uri skušali predstaviti čimveč glasbe ki jo sicer igramo. Mi bi lahko sedeli in igrali osem, deset ur... Vendar smo v tej uri skušali predstaviti predvsem raznolikost naše glasbe. Narediti nekaj takega v času ene ure je izredno težko, saj imamo toliko skladb, ki bi jih z veseljem zaigrali...
katedra Izvajati vašo glasbo na takšnih festivalih kot je ta v Saalfeldenu, pod šotorom in z vsemi reakcijami, ki ste jih v takšnem sproščenem okolju deležni - ali je namen takšnega igranja razširiti oz. povečati krog svojega poslšalstva? Zakaj pravzaprav igrate na takšnih festivalih, jazz festivalih?
Harrington: Poglejte, jaz ne jemljem besed kot so rock'n’roll, opera, jazz, country&western, punk... ali pa klasika! ...jaz ne jemljem vseh teh besed zelo resno. Zame je tak festival čudovita priložnost, da se ljudje spoznajo z raznovrstno glasbo. Poglejte npr. danes bo publika v desetih urah, kolikor mislim, da bo rajal celoten program današnjega dne, slišala toliko različnih zvrsti glasbe. Vse to podpre človekovo spoznanje kaj glasba je, in kaj lahko je. Sam sem izredno navdušen, da lahko pri vsem tem sodelujem.
katedra Ali se kaj podobnega dogaja v Ameriki, v San Franciscu? Mislim na podobne prireditve.
Harrington: Ne, nič podobnega kot je to tukaj. Ta festival je res nekaj edinstvenega. Ko smo bili zadaj za
odrom in sem skozi odprtino v šotoru lahko videl Alpe tako blizu... tako fenomenalno lepo je tukaj. To je čudovit prostor za glasbo. Mislim, da je idealen.
katedra In sedaj mogoče nekaj besed o plošči "Black Angels". Verjetno ste že siišali za nedavne dogodke v Sloveniji. Ali so takšne oblike nasilja in žrtve podobnih agresij širom po svetu tisti konkretni trenutki, ki so inspirirali nastanek "Black Angels"?
Harrington: Skladba "Black Angels" je bila napisana v času vojne v Vietnamu. Žal je verjetno res, da lahko vedno najdeš delček svojega življenja, ki gre vzporedno z neko vojno, ki se dogaja v določenem obdobju tvojega življenja. Mislim, da živimo v času, ki je poln nasilja. Kot glasbenik se skušam osredotočiti na različne glasbene zamisli, ki se pojavljajo v povezavi s takšnimi dogodki. O tem je zelo težko govoriti. Res, zelo težko... Začetki albuma segajo nazaj v leto 1973. Pravzaprav v čas, ko sem s kvartetom začenjal. In prav skladba "Black Angels", ki sem jo nekega večera slišal na radiu meje navdihnila, da sem kvartet tudi ustanovil. To se je dogajalo takoj po koncu vojne v Vietnamu, ko je bilo vse skupaj še zelo sveže. Vsakdo mojih let je poznal koga, ki je bil tam. In to je čas, ki ga nikoli ne pozabiš. In prepričan sem, da je v vaši deželi vse skupaj zelo sveže prav ta trenutek. Kot glasbenik mislim, da jeza take stvari prepozno. Vse preveč nevarno je biti del nečesa takega. Potrebno je najti drugačne načine za reševanje takšnih problemov. Biti del tega in biti glasbenik pomeni opozoriti na vse to.
katedra: Ali ste "Black Angels"že kaj igrali aokoli?
Harrington: O ja, že nekajkrat. Vendar ne v Evropi. Ne, mislim, da v Evropi še ne. Sedaj bo najpej na vrsti Španija, Barcelona...
katedra: In načrti za bližnjo prihodnost? Kaj počnete sedaj?
Harrington:	Pripravljamo
ploščo kvartetov afriških skladateljev...
katedra: Mislim, da smo danes slišali dve skladbi...
Harrington: Ja, dve skladbi sta bili... Pravzapav se nam oba skladatelja na plošči tudi pridružujeta s svojimi inštrumenti. Veselim se že trenutka, ko bo publika lahko slišala to najnovejšo ploščo.
katedra: Kaj pa publika tu v Saalfeldenu? Ali ste zadovoljni? Harrington: O, čudovito je bilo
danes. Res čudovito............
Lili Jantol
PROMOCIJA MARIBORA V BERLINU?
Nastop Pure Laine in Front rocka na BID 91
Zakaj vprašaj v naslovu. Front rock se je letos kot založba že drugič promoviral na Berlin Inde-pendence Days. Letos je v njegovi režiji v živem programu nastopila njegova skupina, ki pa ni iz Maribora (Slovenia). Pure Laine je najperspektivnejša rokovska skupina Avstrije. Skupina je v letošnjem juniju nastopila tudi na podobnem srečanju glasbenih poslovnežev na New Musical Seminar 12 v New Yorku, ki se ga spodaj podpisani ni udeležil, kar so organizatorji sejma vzeli na znanje. Vrnimo se še malo k Pure Laine. Skupina pravkar snema material za svoj prvi LP, ki bi naj izšel pri eni večjih neodvisnih založb. Pure Laine se, po dveh sin-glih in dveh maxi singlih (eden pri Front rocku, ostali pri avstrijski podružnici Ariole) vključuje v posel širših razmer. Mariborska rockovska publika band pozna od samega začetka, je pa sedaj čas, da povemo še nekaj malega o ozadju razmer v katerih nastaja njihova glasba v avstrijski Štajerski prestolnici. Prostor za vaje ima skupina v središču Gradca, dodeljen od uprave mesta. Mesečna najemnina so stroški, ki znašajo 300 ATS. Prostor je namenjen za vaje skupin že več kot dvajset let in ga ne delijo z drugo skupino. Pure Laine v enem letu nastopijo v domačem mestu okoli desetkrat, nikoli v istem prostoru, čeprav niso popularni kot npr. kakšen Ostban Kurti za avstrijske razmere, so v domeni t.i. alternativne produkcije. Pa nočem s tem pokazati na nevemkakšno razvito glasbeno produkcijo v Avstriji, le na odnos do svojih pri njih. Njihov nastop v okviru BID-a v klubu Insel v vzodnem delu mesta si je ogledalo nekaj pomembnih poslovnežev. Insel pa je pravi otok, ki obsega galerijo, koncertni prostor, gledališko dvorano in še nekaj dodatnih družabnih prostorov. Klub obstaja že od predzdružitvenega obdobja.
Na letošnjem BID-u so se še močneje kot do sedaj predstavljale t.i. nacionalne neodvisne produkcije. Vsaj v glasbenem poslu se Evropa združuje brez zadržkov. Pri tem procesu pa zagotovo ne sodelujemo. Vsaj zaenkrat še ne tako aktivno kot bi to z malo več vložene energije in volje bilo izvedljivo. Pri
večini neodvisnih založb iz različnih držav od Francije, Finske, Švedske, Nemčije itn. je opaziti, da tudi v starih kapiatalističnih državah, da modernoglasbeno založništvo ne funkcionira le po tržnih zakonih. Založbe imajo podporo nasionalnih kulturnih institucij, sponzorjev in mecenov. Sam BID financira berlinsko mestno ministrstvo za kulturo. Zanimivo, le zakaj to počnejo?
Organizatorji BID-a pa so odprti do novih sodelavcev, saj za njih pomenijo širitev posla. Pokazati je potrebno le minimalno poslovnost in imeti osnovo. To pa je produkcija, ki jo zastopaš, predstavljaš. Letošnji udeleženci BID-a so se odpravili na strokovni obisk v Prago. Obiskali so tamkajšnje klube, kako so domačini izkoristili priložnost pa> bomo zvedeli na naslednjem BID-u. Front rock je predlagal organizatorjem, brez kritja in vednosti mesta Maribor, ki bi moral biti pokrovitelj takšnega projekta, obisk Maribora v okviru naslednjega srečanja. Ker jih ni mogoče povabiti v klube, jim razkazati (prodati) lastno produkcijo je bil predlagan obisk gostilne Stara trta, kjer bi rock menedžerjem in šefom založb svečano podarili celoletni pridelek s stare trte. To bi promoviralo Maribor po vsem svetu, saj so to ljudje z množico osebnih in poslovnih stikov. Ves čas obiska bi udeležence obiska napajali s šmarnico tako, da bi se jim Maribor zazdel še kako alternativen in bi pogodbo za snemanje dobila Štef "gosposka harmonika" in Franca "kako me goljufajo". Obenem bi sem jim Maribor zazdel tako privlačen in pomemben za razvoj njihovega posla, da bi podpisali pogodbe za nastope vseh pomembnejših skupin pri nas vsled katerih bi te še plačevale za nastope. Če pa bi načrt spodletel pa bi v času obiska zaprli meje Štajerske in jim še kako pokazali kaj je neodvisnost in rockerstvo ko bi morali ostati v Mariboru vse tja do Martinovega.
Torej vse poti do promocije naše kulture, rock in moderna glasba že dolgo niveč samo ameriški posel, čeprav je njen največji delež, so odprte, le malo iznajdljivosti, volje, energije, dela,... in pozornega gledanja MTV in hotenja doseči to produkcijo, dovršenost, blišč. Ja?
Martin Hedl
■DOGODEK V MESTU ŠENTILJ
Do sedaj edini koncert letošnje poletno jesenske sezone v mariborski regiji se je zgodil v Šentilju. False Prophets sov tamkajšnjem kulturno prosvetnem domu posneli materila za live LP. Live in Slovenija Inde-pendent pa je postala klovnovsko populistična referenca.
Izredno kvaliteten nastop, ki ga uprizarjajo False Prophets niso videli Mariborčani, ki nimajo avtov ali dovolj poguma, da sred noči štopajo nazaj iz Šentilja na ne več, tako kot včasih, prometni vpadnici v deželo Kranjsko, pardon Štajersko.
Vajeni smo že da se vsak koncert prične z nagovorom "Stop the war in Croatia". Pri False Prophets to ni puhla beseda, saj je band skozi svoje glasbeno delo izredno socialno in družbeno angažiran. Apokaliptičnost sveta v katerem živimo ponazarjajo v zvoku in nastopu. Koliko je pri False Prophets pesmi toliko je pripadajočih zgodb na odru, ki jih odigra frontman, ki bi, če ne bi pel v bendu, verjetno naredil
kariero kot gledališki igralec. Nenazadnje pa je koncert False Prophets velika zabava, češ plešimo na ostankih tega neumnega sveta, slamming. Ob največjih grobostih pa najdimo tudi trenutke za kristalne nežnosti, ljubezen. Ne vemo kaj bo jutri, zato podajmo danes soljudem pozitivno energijo. Saj veste, tudi vojna je podajanje energije med ljudmi, za izstrelitev metka, ki se nato zarije v cilj je potrebna določena količina energije.
Po drugi strani pa so nam Američani še enkrat pokazali, da je rock njihova narodna kultura, ki jo čutijo kar nagloblje. Ob dejstvu, da so tik pred evropsko turnejo zamenjali basista in bobnarja, se lahko samo začudimo kako je njihov odrski nastop samo pridobil na energičnosti in celo v vizualizaciji nastopa.
Da nastop False Prophets ni samo dobro naštudiran show vam dokažejo člani benda. Pogovor z njimi te prepriča, da imaš opravka s
samozavedajočimi trdno na tleh v realnosti živečih ljudi. Celo. ko smo se pogovarjali o situaciji v Jugoslaviji sem dobil občutek, da jo razumejo bolje, seje bolj zavedajo, kot mi sami. Jo s človeške plati bolje razumejo.
Še nekaj je za Šentiljski koncert pomembno. Dober odziv šentiljskih podjetnikov, saj je jasno, da se tašnih reprezentančnih koncertov kot je bil nastop False Prophets, ki niso zastonj, ne da izpeljati brez sponzorjev. Zato se za odličen kulturni dogodek poleg izvajalcem lahko zahvalimo še gostilni Belna, Kogal d.o.o. in gostilni Paloma.
Do naslednjega srečanja v Šentilju ali katerem drugem rock-ovskem prizorišču v Slovenskih goricah pa en lep "Frontalni" pozdrav.
Fronca Rocker
FIREHOSE: FLW THE FLANNEL Columbia
Skupina Firehose - kot vemo - nadaljuje tam, kjer se je pretrgalo delo klasične zasedbe Minutemen sredi osemdesetih let. Do sedaj je izdala tri dokaj zanimive plošče, na katerih je bilo veliko dovolj sveže zveneče glasbe. Basist Watt in bobnar Hurley sta seveda preverjeno odlična glasbenika, med drugim sta - kar nikakor ni nepomembno
- sodelovala tudi z Elliottom Sharpom. Tudi mladi kitarist Ed Crawford, ki je pravzaprav najbolj zaslužen za obstoj skupine - se je zelo uspešno vključil v njeno delo. S te - torej tehnične - plati zato ne more biti problema.
Plošča Flying The Flannel pa deluje tudi kot dokaj tipičen izdelek neke izvedbeno in nasploh izkušene zasedbe. Vse je tukaj: intenzivna in bogata ritem sekcija, ki se ne zadovoljuje le z ohranjanjem ritma, temveč si privošči še kopico aranžerskih okraskov, pa razgibana kitara z raznoliko ponudbo zvokov, ter nenazadnje vokal, ki se trudi - in mu včasih uspeva - biti čimbolj strasten.
Predvidevamo lahko, da določena skupina glasbenikov po več kot desetih letih dela v tej ali oni postavi ne bo več (nujno) lomila kodov in presenečala z radikalnimi zasuki svojega glasbenega izraza. Tako je tudi s skupino Firehose, ki ostaja zvesta stilskim rešitvam, ob čemer deloma sicer deluje predvidljivo, pri tem pa si morebiti pomaga tudi s sposojanjem od prijateljev (na nekaj mestih med drugim kitarist Cravvford izraža spoštovanje do kitarista prijateljske skupine Meat Puppets) vendar se v ozadju kljub vsemu (posebej po več poslušanjih) še vedno čuti dovolj močan ustvarjalen potencial.
Skratka: korekten izdelek neke zrele in preizkušene skupine. Mogoče pa je tudi to v teh časih nekaj vredno.
BORUT KRŽIŠNIK: CURRENTSOFTIME PointEast
Prva slovenska skupina, ki je bila deležna pravega kultnega statusa v Evropi, niso bili Laibach, ampak Begna-grad, ki so s svojim prvencem presenetili in navdušili tisto vesoljno poslušalstvo stare celine, ki se je pred kakšnimi desetimi leti navduševalo nad zvočno mešanico nekje med rockom, jazzom in novo glasbo. Scena, ki se je takrat razvila okoli Recommended Re-cords, je sicer doživljala svoje vzpone in padce, toda z nekaterimi vitalnimi projekti tu in tam še zmeraj poseže v samo osišče novogodbenega dogajanja v Evropi. Pred dvema letoma je sicer osrednja - čeprav po svojem bistvu neprofitna
- Recommended Records doživela nekakšen bankrot, zato pa je iz pogorišča Chris Cutler takoj pričaral različne nove sekcije založbe, ki jo je poimenoval ReR Megacorp, in en od najbolj zanimivih poganjkov je tudi Point East, pri kateri je doslej izšlo že pet plošč iz vzhodne Evrope - meddrugim tudi odlična Ritual nova 2 Borisa Kovača sedaj pa se težišče dogajanja prenaša v srednjo Evropo, kamor sodi tudi projekt, 'ki po dolgih desetih letih ponovno predstavlja ljubljansko novo-godbeno snovanje.
Greza ploščo Currents o( Time kitarista Boruta Kržičnika, kipa ni zgolj avtorski solističen izdelek, ampak pestra zvočna zbirka sodobnih kitarsko-elektronskih snovanj z izrazitim osebnim pečatom, toda ob sodelovanju nekaterih glasbenikov, ki že leta igrajo na ljubljanski sceni. Projekt Currents ot Time pa ni zanimiv samo zato, ker gre za afirmacijo domače glasbene scene v širnem svetu
- kar je sicer že samo po sebi zadosten razlog, da plošče Currents ol Time ne moremo zaobiti -, ampak je intriganten že sam po sebi.
Po desetletju, v katerem je prišlo do ponovne renesanse električne kitare, še posebej na njujorški sceni, je snemanje solistične plošče, ki se je loti električni kitarist, sila tvegano početje. Po eni strani zato, ker je iz tega instrumenta zelo težko iztisniti še kaj povsem izvirno novega, po drugi strani pa tudi zaradi tega, ker naš čas zahteva premišljene in krajše kompozicijske prijeme, čemur je zelo težko zadostiti zgolj s kitaro in kitarskim eksperimentiranjem ali improvizacijo.
Borut Kržičnik je zato kitari odmeril precej manj prostora kot bi bilo pričakovati, veliko večji del zvočnosti pa je utemeljil na uporabi samplerja, ritem mašine in trakov. Rezultat je zelo raznolik zvočni material, katerega rdača nit je po eni strani nevsiljiva kitara, na drugi strani pa občasno preveč vsiljiva montaža posampianih sekvenc, vmes pa je tudi veliko razpoloženjskega oziroma ambientalno usmerjenega muziciranja -meddrugim tudi na akustičnem klavirju, ■ nekaj prostora pa najde tudi piskanje iz saksofonskega ustnika. Tako je material občasno preveč raztrgan, nekaterim skladbam primanjkuje dinamike, medtem ko je imajo druge morda celo preveč, toda vseeno je plošča dobro izbalan-sirana celota.
ANTIPATRIOTIZEM
NJIHOVA DEŽELA
gradu prizemljenih Adriinih i ptic), ali pa kose odpra-poslovno pot v Srbijo, zastrašujoče opo-retariata za notranje sbodotamkotjugo-državljana prisilno R. Za nameček je mimo-injeno, da informaci-kerjena, republiški gani pa tudi ne storijo i bi se o tem z vojsko bgradom kakorkoli ^r jim pač tako paše. na svojem gospo-
Slovenija nima |ganom moja dežela, dežela. Problem
pa je, da bomo mi živeli v njej. In bomo očitno crkavali ob edinem obližu nostalgičnih spominov, ko je, denimo, alter subkultura bila trdno zasidrana v špici tovrstne evropske scene. Nenadzorovane tajne službe pa bodo vohunile za nami, kakor se jim bo sprdnilo. Tako bo tribalno nacionalno kolo sklenilo svoj predmoderni krog, deveti do pekla, ki ga niti ne bomo zmogli spoznati, posebej še, če bodo ta dežela in njeni ljudje vsaj na videz in po dvomljivi sreči ostali izvzeti iz vojnega klanja še malo južneje.
Boris Jaušovec
P.S.: Ne morem si kaj, da cenjenega občestva ne bi spomnil na detajl iz stare dobre Juge. Menda ga ni človeka, ki ne bi mogel reči, da je bila vselej poezija gledati jugoslovansko košarkarsko reprezentanco, sestavljeno iz Hrvatov, Srbov, Slovencev in drugih, na največjih tekmovanjih. Je bilo res treba poslati k vragu državo samo zato, ker je v nekem njenem delu na oblast prišel neki Miloševič? Ali pa so mali miloševiči drugod kot vohuni -krti samo čakali na priložnost, da se to zgodi, in dobijo njihove gostilniške blodnje primeren alibi na poti k moreči uresničitvi?
41
Slovenski narod dela iz svoje dežele državo, iz sebe pa pleme. Pa saj država tudi ne bo bogve kaj, prej avtarktični, samozadovoljevalni fevd, ki mu bo vladala oligarhija, iz Evrope zdaj pa se bo navzemala slabih, domačijsko predelanih navad. Podobno, kakor je pariški demos od dvorjanov enega izmed nekdanjih kraljev Ludvikov prevzel njihovo nosljanje pri izgovarjanju, ker je menil, da je to izredno šik in ker tako ljudje dokazujejo svojo omikanost. Da po nekaj stoletjih vsi Francozi nosljajo zaradi banalne kaprice, danes sicer nihče več ne opazi, to pa zato, ker ni bilo otročka, ki bi pravočasno zinil, da je cesar gol, oziroma je nosljanje bebasto.
Slovenci uspešno izganjajo vse demokratične pridobitve, ki so jih v osemdesetih letih napravile za izložbo socializma,čeprav je ta seveda bil osovražen. Da je tako zelo osovražen, da je treba sesuti prav vse, kar je civilizacijsko prineslo življenje samo, je seveda uresničevanje najbolj črnega in hkrati tudi naj-
bolj logičnega scenarija. Na pohodu je novi tribalizem, tako priljubljena oblika skupnostnega življenja narodičev na teh balkanskih prostorih, namreč vsakega posebej. Narod je razumljen kot eno telo in en duh, na oltar svetinj so Slovenci položili kapelico pod Triglavom, knežji kamen s tolarjem, super športne lige, v katerih nastopajo vaški klubi, rustikalno televizijo, ki jim je bliže, kot jim je bila kdajkoli doslej, saj govori o malih navadah malih ljudi, dirigiran tisk, ki promovira stare preizkušene in večne vrednote in odšteva dneve, ko bo Slovenija zasijala kot nova zvezdica na nebu priznanih držav, mednarodnih subjektivitet. Krona je seveda svetost življenja, vulgarno razumljena kot rdeča luč za abortus. Vse skupaj je zabeljeno s teritorialnim instinktom, Blut und Boden ideologijo, ki prodaja plašnice in tabuje, čisto praktično pa onemogoča še tiste krhke povezave z jugom nekdaj prave tridimenzionalne države, kot bi rekel Peter Handke. Denimo, ko po telefonu, kadar kličete “pravac Beograd*, prijazen glas sporoči, da telefonskih zvez v to smer ni mogoče vzpostavljati (kar naj bi bil genialen protiudarec na dejstvo po Beo-
lROJ sf.
SERVIS BIROTEHNIKE,
Gregorčičeva 24, Maribor, tel. (062) 23-686
SALON BIROOPREME
Gregorčičeva 7, Maribor, tel. (062) 26-992 Poleg servisa in prodaje biroopreme in računalnikov vam nudimo ves pripadajoč potrošni material
POSEBEJ OPOZARJAMO na pestro ponudbo registrirnih BLAGAJN za trgovino in gostinstvo — izbirate lahko med tradicionalnimi in inteligentnimi blagajnami, ki sproti vodijo evidenco zalog, nabave, prodaje itd., vzdržujejo komunikacijo med različnimi prostori in sploh olajšujejo delo.
Pokličite ali obiščite nas! Radi vam bomo pomagali tudi z nasveti.
ff
Џ	• i f
k	•
	
	
	
	
	
	
	
Г
mt
, v '
FOTOKOPIRNI STROJI
MINOLTA - CANON DELNO UPORABLJANI EKSKLUZIVNE CENE * GARANTIRANO NAJ'
NIŽJE
ZAGOTOVLJENA GARANCIJA IN SERVIS
PRIDITE - VIDITE -
f. L. TEN - Koroška c. 61 MARIBOR Tol/fax - (062) 25-924