31*
475
Iz knjig
Iz literature hrv. seli. pokreta. Predavec: Selo i seljaci
Delo je zanimiv poskus podati zgodovino hrvatskega naroda z vidika kmečke ideologije.
V uvodu se pisatelj ukvarja z raznimi hipotezami o času in načinu naseljevanja slovanskega življa na Balkanu. Vemo, kako zelo sporno je to gradivo m zato prehajamo na mnogo zanimivejše poglavje o socialnem ustroju družbe naših
pradedov. Po Predavcu je prebivalstvo slovanskih naselbin obstajalo iz svobodnjakov in sužnjev. Sužnji so bili podjarmljeni stari prebivalci, svobodnjaki so bili zavojevalci iz vrst doseljenega plemena, zato plemiči (plemenitaši). Poleg teh so bili svobodnjaki edino še Vlahi na svojih planinah in v gozdovih. Vojaške kaste baje stari Slovani niso poznali, ker je bil vsak svobodnjak obvezan, braniti svojo lastnino — na zavojevalne vojne pohode pa nihče ni mislil. Ali je to zgodovinsko objektivna resnica, ali pa naj historično utemeljuje „miroljubivnost" v Radičevem programu, ne bomo raziskovali.
O fevdalnem razdobju ne ve povedati Predavec mnogo več kot hipoteze o socialnem in gospodarskem ustroju Hrvatov. Vemo, da so nad Hrvatsko nekih 300 let gospodarili kralji raznih rodbin, predvsem pa visoko duhovništvo, da je masa naroda bila deljena na svobodnjake in nesvobodnjake, mnogo* več pa ni znano. Šele iz časa kralja Kolomana vemo, da se je razvilo fevdalno plemstvo, ki je imelo kralju nasproti točno orisane privilegije, med katere je spadala tudi lastninska pravica med kmeti, ki so bili fevdalnemu gospodu dolžni tlako in desetino.
Začetek novega razdobja v hrvatski zgodovini pomeni po avtorju začetek turških pohodov v Hrvatsko. Ti pohodi so imeli predvsem demografske posledice, da so decimirali narod: mnogo ljudi so Turki pobili, še več pa so jih odvedli v suženjstvo. Obmejni pas ob Kolpi in Savi je postal vedno bolj pust in nenaseljen. S kmečkim delom so kralji ob meji gradili gradove in trdnjave; ob meji so stalno vzdrževali mnogoštevilno vojaštvo, ki ga je moralo prehraniti kmečko ljudstvo; prvo in drugo je pahnilo hrvatskega Jcmeta v največjo bedo. Vojaštvo, ki so ga poslali kralji na Hrvatsko branit zaledje pred Turki, je dalo plemstvu na razpolago svojo oboroženo moč proti podložnilkom, ki so jo tako kruto izrabljali, kakor so v malokateri deželi izrabljali svojo fevdalno moč plemiči proti seljakom. Vrh tega so kralji kakor tudi domači plemiči naseljevali v onem delu Hrvatske, kjer so Turki iztrebili hrvatski živelj, tujce.
Okoli 1532 je bila že vsa hrvatsko - turška meja puščava s sporadičnimi trdnjavami: prebivalce so Turki ali pobili ali pa odgnali v suženjstvo. Kar po 30—60.000 duš na enkrat so jih odgnali čez Savo v Bosno in od tam dalje.
Začetek vojne granice ob turški meji sega nazaj v leto 1560., ko začenjajo kralji naseljevati v izpraznjeni pas Nemce, svobodne kmete, ki so pa za dar svobode obvezani na stalno vojno pripravljenost. V zadnjih letih 16. stoletja so pa prihajali prvi „uskoki" na povabilo nemških vojaških poveljnikov, ki so jih naselili v obmejnem pasu. Namen nemških generalov je bil, da ta pas odcepijo od Hrvatske in stvorijo iz njega posebno politično telo; to je tudi uspelo in tako je nastala vojaška granica. Pozneje je ta pas segal vedno bolj proti severu, posebno odkar so Turki zasedli tudi Ogrsko in je ob Dravi nastala nova vojaška granica. Ta vojna granica je obstajala v celoti do 1745 in deloma celo do 1873.
Naš avtor ostro polemizira s hrvat. zgodovinarji, kakor Šišicem, ki pravijo, da je samo materialna beda dovedla hrvatske kmete do krvavih uporov, in trdi, pozivajoč se ma Angleža Wellsa in na češke Husite, da je bil glavni motiv srednjeveških „puntov" zatiranje kmetovih najosnovnejših človeških pravic.
Kmečke revolucije so se zanesle v naše kraje iz Francije čez Nemčijo in Avstrijo. Leta 1573. se je dvignil „punt" Matije Gubca na Hrvatskem pa tudi na Štajerskem. Razširil se je po hrv. Zagorju, obmejnih štajerskih in kranjskih okrajih. Okoli 16.000 kmetov se je postavilo v bran vojski zagrebškega nadškofa Draškoviča in Erdodija, ali zaman. Magnati so jih pobili in kaznovali z nečloveškim mučenjem vodjo Gubca. Vendar so si magnati to vstajo zapisaU za ušesa in postali popustljivejši. Kmetje so hodili v deputacijah tja do cesarja na Dunaj in moledovali — ne za odpust tlake in desetine, ampak za „svoje pravice".
476
Predavec popravlja, kakor trdi, zgodovinsko laž, da se je za uspehe francoske revolucije treba zahvaliti tistim, ki so se borili na pariških barikadah, ter trdi, da so neprestani kmetski upori po vsej Evropi omajali neomejeno moč fevdalcev, pa tudi kraljev.
Sredi osemnajstega stoletja je končno prišlo do ureditve kmetovih obveznosti v obliki zakonov. Dolžnosti kmeta so bile še vedno težke, ampak vendar toliko določene, da ni mogel več vsak posamezni plemič v svojih vaseh gospodariti po mili volji.
Dosedanji hrvatski zgodovinarji so priznavali banu Jelačiču zaslugo, da je predlagal 1848 hrv. saboru osvoboditev kmetov. Predavec pa trdi nasprotno, da je Jelačič v svojem delokrogu samo posnemal Kossutha, ki je istega leta predlagal na požunjskem državnem zboru kmetsko osvobojenje — seveda manj iz prepričanja, kot iz strahu, da se ne bi kmetje osvobodili sami. Jelačič jim je obljubljal svobodo, a ne zastonj. Vendar jo je samo obljubljal, ni je pa dal. Dobili so jo šele po pariški revoluciji leta 1849.
Več kot dve stoletji je bila Hrvatska bojno polje; njen narod se je razbežal na vse strani in si iskal kruha, kjer je vedel in znal. Hrvate so radi jemali kot najemnike v vse evropske vojske: kot avstrijski vojaki so se borili po vseh bojiščih Evrope, pa tudi v francoski in benečanski armadi so bili hrvatski polki.
Predavec imenuje to razdobje dobo „parcelacije Hrvatske". Res, od nekdanjega kraljestva ni ostalo skoraj ničesar več: v Dalmaciji gospodarijo Benečani, v Bosni in Hercegovini Turek, v vojni granici nemški generali, samo še srednjemu delu Hrvatske vlada sabor, to je peščica veleplemičev. Kar so izgubili na dohodkih iz svojih posestev, ki so prišla pod oblast Turkov in cesarskih generalov, to skušajo nadomestiti z izžemanjem. kmetov na posestvih, kjer so ostali gospodarji. Pa še tega hrvatskega ozemlja so se polakomnili nemški in madžarski plemenitaši in so dva največja hrvatska veleposestnika, Zrinjskega in Franko-pana, zapletli v veleizdajniški proces, ki ju je stal življenje ter, kar je bilo še najvažnejše, konfiskacijo posestev. Cesar je naselil na teh veleposestvih Normane, Erdodije, Perlase, Turn-Taxise, Rauche, Ritterje, Fleischmane, Praudane, Sere-nije, Franke, Piircke, Gromane itd.
Četrtino svojega dela posvečuje Predavec razmeram, v katerih je živel srednjeveški človek kot „kmet", t. j. podložnik, njegovemu trpljenju, obupu in njegovim vstajam.
Ogromno večino hrvatskega podeželskega prebivalstva so tvorili „kmetje" (podaniki); le malo je bilo kmetov-plemičev in svobodnjakov. „Kmetje" so bili izročeni sodni oblasti fevdalnega gospoda, obdelovali so gosposko zemljo kot dninarji ali najemniki, ali pa svojo lastno, do katere pa je fevdalni gospodar imel vrhovno lastninsko pravico. Bili so vezani na gospodarjevo ozemlje, pa če so živeli na njegovi ali svoji lastni zemlji. Zakon so smeli sklepati samo z gospodarjevim odobrenjem, ki je imel tudi jus primae noctis, gospodar jih je podedoval, če niso zapustili sinov. Desetina in tlaka sta bili pa največje breme vseh kmetskih bremen.
Slednje, najobširnejše poglavje svojega dela, je posvetil Predavec svoji temeljni ideji, da je rešitev človeštva v tem, da se odvrne od današnje mestne kulture, katere izraz je pohlep po rafiniranih materialnih dobrinah, po denarju in moči, ničemurnost in snobizem, in se oprime kmečke kulture z njeno preprostostjo, skromnostjo, srčnostjo, poštenostjo in smislom za lepo in dobro, kulture, ki edina ustvarja in ki ni plod parasitstva. Avtor nam navaja iz vsakdanjega kmečkega življenja primere zdrave in solidne miselnosti kmečkega človeka in pride do sklepa, da ni bolj neutemeljene fraze kot je fraza o „zabitosti"
477
kmetov v praktičnem življenju, ki jo ponavljajo celo tisti, ki mu priznavajo »patriarhalno nepokvarjenost" in čut za lepoto; oglejmo si vendar kmečko delo in opazili bomo, koliko več strokovnega znanja zahteva kot pa delo obrtnika ali trgovca. Kmet je agronom in veterinar, tudi obrtnik je in domači zdravnik in učitelj svojim otrokom.
Zdi se, kot bi se v tej knjigi odražala pot, ki vodi od Tolstoja do Radiča in Predavca. Ali je v tej smeri mogoča kultura, ki smo jo Slovani še dolžni svetu?
D.
478