in tolar je zažvenčal na tleh >. .
Modre dalje.
Divna je noč, da bi izkoprnel! Fantova pesem se v dalje razlega., . Čudna bolest prevzema me vsega — O, da bi sam se pred sabo otel!
Vsa ogromnost neutešitve
divje v srce se mi zagreba.
V svoji nemoči bi kriknil do neba
v strašno vsemirje: rešitve, rešitve!
V brezbrežja hrepenenja lijo . ..
O, da zajel bi jih v težkem zvoku!
A, kakor drevo sem, ki vanj vetrovi bijo,
on pa razjeda se v svoje neizraznosti joku.
Miran Jarc.
Krik davnim.
Sama sva ostala v tej hladni grajski sobani v tišini popoldneva poznega; šumno vrvenje družbe ostale s hodnika tu v tihi dvorani se razprševa, kjer plove vsepozabljenje.
Na stenah slike gospa in mogotcev nekdanjih se zdi, da še vedno v tajnem molčanju živijo, baročna zrcala še čakajoče visijo ,.. nikogar ni, ki bi spet zbudil življenje v brezdanjih
samotah teh . .. zadnje še solnce se vlega v zavese pri oknih, na tla. .. Ti h glasovirju si sela in smeh pritajen ti nalahno na lica je dahnil.
V tem hipu po tipkah ti roka je kruto zdrsela —
krik plašnih akordov-------ko da v njih vsa prošlost se trese , . .
»Trudna od poti sem!« — Čar davnin je usahnil.
Miran Jarc.
i
101