Sodobna slovenska poezija
Uroš Zupan
Opekline
Vstopiš v prostor in instrumenti za pogajanje z resničnostjo so vrženi s tečaja, kot bi potoval nad močnim magnetnim poljem. Ali pa kot da bi zunaj, na ulici, navade nenadoma spremenile vsebino in imena in bi se pogled obrnil v smer pozabljenega večera; obleke so bile takrat vsako leto pretesne in zrak je dišal po jeseni in tobaku.
Tla se zazibajo in odlomijo in te nesejo nekam v preteklost; proti pepelu vsega, kar si ljubil in te je zapustilo.
"Kako se bodo obnašale minute za temi nenadoma odprtimi vrati?"
"Bo obraz vztrajno zanikoval sence in plamene?"
"Bo izdajalsko srce našlo svojo pot do kože in še naprej, ven, v čas, za katerega hočeš, da bi bil obnovljen do čisto zadnje sence in zadnjega vonja?"
Ne veš. Bojiš se. Kajti novi ljudje so zasedli skrbno varovane vrtove. Spijo tam. Naslonjeni na skrivnost. Dotikajo se je z dihom. A zanje ostaja
472
Sodobnost 2015
Uroš Zupan: Opekline
samo molčeča, dolgočasna uganka - trakovi visokega poletja, ki so jih zaradi malomarnosti spregledali, pozabili primerjati z nečim, kar se je odkrhnilo od nesmrtnosti, se nenadoma znašlo tu. Pod tvojimi rokami.
Tebi na razpolago.
Vrata se zapirajo in odpirajo -enkrat se bodo zapahnila za vselej.
Ko stopiš nazaj ven,
zunaj sonce po spominu obnavlja svojo
pot nad gozdovi in rekami
in veter,
ki se je iztrgal iz zamračene
svetlobe - bo vsak hip molče izdihnil pred tvojimi očmi.
Kar si pustil za sabo, je težko zapomnljivo, a vendar - jasno: bosa hoja po žerjavici, ki se konča v sanjah.
Na podplatih pa ostajajo opekline - zemljevidi preteklega.
Sodobnost 2015
383
Uroš Zupan: Opekline
Počasna glasba
Toda tesnoba, takšna kot je, je še vedno borba za obliko,
in za sanje, Če povem odkrito, ne toliko želja, da se te spominjajo, ampak želja preživeti, ki je, po mojem, najgloblja Človeška želja.
Louise Glück: Pesem za lutnjo
Avtomobili se stapljajo z daljavo; rdeči sivi, ki vijugajo med somrakom in temo. Okrog dvorca veter dviguje namizne prte -bele valujoče lise, ki z gibanjem potrjujejo njegov obstoj.
Vsak trenutek bi moral biti taksen -odpiranje vrat v nekaj mirnega in slovesnega, kjer sta strah in tesnoba mislim nedosegljiva.
Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo natlačene starinarnice, sončne dneve, stisnjene med liste papirja, in deževne, ki s koščenimi členki prstov trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.
Kar je minilo,
zdrsne na obledelo stran časa. Kar prihaja,
je podobno pisanju tišine po nepremičnem zraku.
Izpeljati življenje v vseh njegovih
postajah je končni cilj.
Zjutraj in čez dan težko dosegljiv,
zvečer lažje,
ker se na predmete
in ljudi spustita hvaležnost in mir.
388
Sodobnost 2015
Uroš Zupan: Opekline
Ko z dihanjem odklepamo no~no pokrajino, vstopamo v njuno gospostvo. Zaljubljenci v lahkih poletnih obla~ilih se sprehajajo mimo dvorca in skozi park. Prozorna buba kresnice se kot mese~ev otrok, ki je zapustil nebo, sveti v travi. No~ vse to nemo opazuje in se v svoji mehki milini po tiho po prstih pomika naprej.
Sodobnost 2015
383
Uroš Zupan: Opekline
Zakaj in natančno kam
Nemo drsijo nad temno pokrajino:
krhke prikazni, ki iz trenutka v trenutek
spreminjajo oblike - zdaj kojot,
mogoče sfinga, nato kača, hrzajoči gobec konja.
Plujejo oblaki pod napetimi in svetlimi trebuhi
letal,
nad zbeganim oglašanjem ptic, ki prhnejo iz zelene gošče in potem padejo prve kaplje na razprto dlan; prozorna pisava, ki tlači in upogiba zrak. Sledijo nove - navali čedalje bolj neusmiljeni, kot bi šlo za zadnjo in dokončno izpolnitev.
Dež pada. Raskav ženski glas z gramofona prepeva:
I am standing by the window looking at the rain outside -
in spomini se luščijo
kakor dotrajan omet s starih fasad,
padajo skupaj z dežjem;
osvetljeni čolni v kanalih Lete -
naj temni duhovi končno odstopijo od nas -
in kar naprej dež, kot izbrani prizori iz knjig,
ki se vrstijo pred očmi, blagi in oddaljeni;
na milost in nemilost prepuščeni naši pozornosti in svojemu
posmrtnemu življenju.
A vse je še neprebrano. Ni strahu pred starostjo in smrtjo, ni poklekanja v mislih in na samotnih krajih, kjer ni prič, ni mrmrajočih molitev, ki bi rade sešile skupaj majavo človeško notranjost
in nočno tišino.
So le kaplje pomirjujočega dežja, ki se lovijo na aluminijasto anteno
388
Sodobnost 2015
Uroš Zupan: Opekline
in padajo v naročje nekega dolgočasnega in mračnega popoldneva, ko odpiram okno, da bi se rokoval z njimi, in se premočene peruti ptic poženejo nekam proti oddaljenemu, nevidnemu nebu,
se same ne vedoč -
ne zakaj ne natančno kam?
Sodobnost 2015
383
Uroš Zupan: Opekline
Elegija na Holderlinovo temo
Katarini Šalamun - Biedrzycki
Draga Katarina, ... kako sem? Zmedeno
in negotovo. Rahlo prestrašeno. Razpršeno. Ker mi je knjiga padla v vodo - Obiranje jabolk: Aleksandar Ristovic. Imam prevedeno že leta in potuje od založbe do založbe.
Nekdo re~e, da bo tiskal, potem si premisli, in potem spet nekdo re~e, da bo tiskal in si premisli. Kaj družba dolguje pesniku?
Kaj pesnik dolguje družbi? Le ~emu pesniki v ubožnem ~asu? Le ~emu direktorji v ubožnem ~asu?
Nekaj metafizike je tudi v denarju.
Kajti kako bomo shajali, ~e nam pod prsti ne bodo šelesteli bankovci?
Svetloba, toplota, sneg, plohe in mavrice so krasni. Imamo se radi, kar je ~udovito. In vonji v zraku
in ti oblaki, nagnjeni k nenadnim
metamorfozam, so letos nadvse radodarni. A moramo tudi jesti, piti, telefonirati,
se voziti z avtomobilom, hoditi v kino, in ker se bliža zima, si želimo biti stalno na toplem in ob~asno na smu~eh.
Si v Sloveniji ali na Poljskem? Bova knjigi
izmenjala ro~no ali se bosta samo spogledali v hladnem zraku? Direktorju Festivala Czeslaw
Milosz Illgu sem pisal, da pridem v Krakov. Direktor Illg ni še ni~ odgovoril.
Danes je bolj pomembno pisati pisma direktorjem festivalov, kot pa pisati pesmi. Danes je bolj
388
Sodobnost 2015
Uroš Zupan: Opekline
pomembno obiskovati festivale, kot pa pisati pesmi.
Danes je bolj pomembno navezovati stike, kot pa sanjati popolne verze, ki jih zjutraj poje zrak.
Kaj pesnik dolguje družbi?
Kaj družba dolguje pesniku? Le čemu direktorji v ubožnem času?
Le čemu pesniki v ubožnem času? Precej metafizike je tudi v denarju.
Sodobnost 2015
383