KAZALO

Rp./Lirikon21, letnik XIII (2017), festivalna izdaja

Festivalna antologija evropske poezije XXI. st.

PLANETI Z LASTNO SVETLOBO

100 pesnikov in pesnic XXI. st. iz 21 evropskih literatur

(v slovenskih prevodih 41 prevajalcev); izbrane pesmi iz 13 letnikov revije/festivalne antologije [2005–2017])

Iz avstrijske poezije

Manfred Chobot (1947)

Raoul Schrott (1964)

Maria Seisenbacher (1978)

Iz bolgarske poezije

Georgi Konstantinov (1943)

Rumen Leonidov (1953)

Kristin Dimitrova (1963)

Iz bosansko-hercegovske poezije

Admiral Mahić (1948–2015)

Šefik Daupović - Fiko (1951)

Predrag Bjelošević (1953)

Ferida Duraković (1957)

Milo Jukić (1966)

Iz britanske poezije

Craig Raine (1944)

Joseph Gale Burns (1952)

Simon Armitage (1963)

Alice Oswald (1966)

Malika Booker (1970)

Warsan Shire (1988)

Iz češke poezije

Jaroslav Hutka (1947)

Petr Hruška (1964)

Radek Fridrich (1968)

Božena Správcová (1969)

Jan Těsnohlídek ml. (1987)

Iz črnogorske poezije

Andrija Radulović (1970)

Iz francoske poezije

Fabienne Swiatly (1960)

Eric Sautou (1962)

Jean-Pascal Dubost (1963)

Valérie Rouzeau (1967)

Linda Maria Baros (1981)

Iz grške poezije

Maria Topali (1964)

Haris Psarras (1982)

Iz hrvaške poezije

Branko Maleš (1949)

Zvonko Kovač (1951)

Diana Burazer (1953)

Miroslav Mičanović (1960)

Delimir Rešicki (1960)

Renato Baretić (1963)

Boris Dežulović (1964)

Ivan Herceg (1970)

Iz italijanske poezije

Patrizia Cavalli (1947)

Claudio Geissa (1956)

Pierluigi Cappello (1967)

Anna Toscano (1970)

Iz kosovske poezije

Xhevdet Bajraj (1960)

Arben Idrizi (1974)

Iz litovske poezije

Kornelijus Platelis (1951)

Benediktas Januševičius (1973)

Donatas Petrošius (1978)

Indrė Valantinaitė (1984)

Iz madžarske poezije

Ferencz Győző (1954)

Iz makedonske poezije

Risto Vasilevski (1943)

Igor Isakovski (1970–2014)

Nikola Madžirov (1973)

Marta Markoska (1981)

Iz nemške poezije

Mario Wirz (1956)

Lutz Seiler (1963)

Helwig Brunner (1967)

Marion Poschmann (1969)

Monika Rinck (1969)

Jan Wagner (1971)

Silke Scheuermann (1973)

Steffen Popp (1978)

Ann Cotten (1982)

Iz nizozemske poezije

Gerry van den Linden (1952)

Jaap Robben (1984)

Iz poljske poezije

Julian Kornhauser (1946)

Józef Baran (1947)

Krystyna Lenkowska (1957)

Franciszek Nastulczyk (1957)

Paweł Szydeł (1963)

Maciej Melecki (1969)

Petr Borkovec (1970)

Michał Sobol (1970)

Anna Augustyniak (1976)

Krzystof Siwczyk (1977)

Iz slovaške poezije

Karol Chmel (1953)

Dana Podracká (1954)

Erik Jakub Groch (1957)

Ivan Kolenič (1965)

Eva Luka (1965)

Agda Bavi Pain (1966)

Iz slovenske poezije

Tomaž Šalamun (1941–2014)

Milan Dekleva (1946)

Andrej Medved (1947)

Milan Jesih (1950)

Peter Kolšek (1951)

Boris A. Novak (1953)

Tone Škrjanec (1953)

Zoran Pevec (1955)

Milan Vincetič (1957)

Vinko Möderndorfer (1958)

Maja Vidmar (1961)

Esad Babačić (1965)

Peter Semolič (1967)

Iz srbske poezije

Zdravko Kecman (1948)

Duško Novaković (1948)

Milan Đorđević (1954)

Dragan Jovanović Danilov (1960)

Laslo Blašković (1966)

Ana Ristović (1972)

Iz švicarske poezije

Ilma Rakusa (1946)

* * *

Lirikonfestovo podnebje

MEDNARODNI LIRIKONFEST VELENJE 2017

International Lirikonfest Velenje 2017

XVI. MEDNARODNO KNJIŽEVNO SREČANJE V VELENJU (2017)

FESTIVALNE NAGRADE IN PRIZNANJA

AKADEMIJA POETIČNA SLOVENIJA

Vseslovensko

VELENJICA - ČAŠA NESMRTNOSTI 2017 – častna književna nagrada za vrhunski 10-letni pesniški opus slovenskega književnika/-ce v XXI. st.

Tone Škrjanec / Mi smo vsepovsod (refleksija)

Mednarodno

MEDNARODNA PRETNARJEVA NAGRADA 2017 – častni naslov ambasador slovenske književnosti in jezika na Poljskem

Joanna Pomorska / Pesmi potovanja in prevajanje poezije (refleksija)

LIRIKONOV ZLAT 2017 – festivalno-revijalno književno priznanje za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st. (v letu 2017 iz britanske poezije v slovenščino)

Katja Zakrajšek

(za slovenske revijalne prevode pesmi Warsan Shire)

Urška Zupanec

(za slovenske revijalne prevode pesmi Alice Oswald) /

Ali je poezija avanturizem? Kaj pa prevajanje poezije? (refleksija)

Vseslovensko / knjižnopotopisno

KRILATA ŽELVA 2017 – častna književna nagrada za najboljši slovenski knjižni potopis preteklega leta (2016)

Agata Tomažič / Zakaj potujete v take dežele? (CZ/MK 2016) /

O potopisu, nevarnosti, (ne)sorazmerjih, avanturizmu, liričnosti in mogoče še o čem … (refleksija)

Panorama izvirne in prevedene evropske poezije XXI. st. (2017)

MEDNARODNA PESNIŠKA OBZORJA (14)

International poetic horizons

Lirikon(fest)ove degustacije izbrane poezije

IZVIRNA SLOVENSKA POEZIJA XXI. ST.

Iz desetletnih vrhuncev slovenskih pesniških opusov XXI. st. (velenjica - čaša nesmrtnosti 2017)

Tone Škrjanec / Deset izbranih pesmi / izbrala Urška Zupančič

Nagrajeni prevodi (Lirikonov zlat 2017)

NOVI SLOVENSKI PREVODI POEZIJE XXI. ST.

Iz novejše britanske poezije

Warsan Shire / prev. Katja Zakrajšek

Alice Oswald / prev. Urška Zupanec

Iz nominiranih slovenskih knjižnih potopisov (krilata želva 2017)

SLOVENSKI KNJIŽNI POTOPIS XXI. ST.

Agata Tomažič / Zakaj potujete v take dežele?

Boštjan Šifrar / K talibanom in piratom

Nina R. Klančnik / Valter osvaja Evropo

Urška Zupančič / Literatura – največja pustolovščina (refleksija)

LIRIKONFESTOVO SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2017

(www.lirikonfest.si / Čitalnica Pri pesniški duši)

Festivalni sklic / POEZIJA = POTOVANJE :: AVANTURIZEM =

Debatna izhodišča o »liričnem avanturizmu« POEZIJA

Je pesnik še pustolovec?

Nevarna (ne)sorazmerja liričnega v potopisnem?

Izrazno-prevodne nemoči liričnega avanturizma?

Ali branje/prevajanje poezije drugih narodov že predstavlja neke vrste lirični avanturizem?

Predstavitev festivala

MEDNARODNI LIRIKONFEST VELENJE

International Lirikonfest Velenje

Lirikonfestovo podnebje – rezervat za poezijo, festival liričnega in potopisnega občutja

Šestnajst let književno ustvarjalnih (2002–2017)





Knjižna priloga

Peter Semolič (dobitnik nagrade velenjica – čaša nesmrtnosti 2016) / 50 izbranih pesmi iz nagrajenčevega vrhunskega 10-letnega pesniškega opusa v XXI. st. (knjižna zbirka)





Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Potovanje po planetih z lastno svetlobo



Beseda planet ima poreklo v grški besedi planetes,

kar pomeni »potepuh-i«, »pohajkovalci«.

Planeti nimajo lastne svetlobe, temveč sevajo

odbito svetlobo zvezde, okoli katere krožijo.

planetom, svetlobi, zvezdam, zate





FESTIVALNA ANTOLOGIJA

EVROPSKE POEZIJE XXI. ST.


PLANETI

Z LASTNO SVETLOBO




100 pesnikov in pesnic XXI. st.

iz 21 evropskih literatur

(v slovenskih prevodih 41 prevajalcev)




Izbrane pesmi

iz 13 letnikov revije/festivalne antologije (2005–2017)




Izbrala

IVO STROPNIK in URŠKA ZUPANČIČ





V slovenščino prevedli:

FRANTIŠEK BENHART (Správcová)

NIKOLLË BERISHAJ (Bajraj, Idrizi)

MATEJA BIZJAK PETIT (Swiatly, Sautou, Dubost, Rouzeau)

BORUT CAFUTA (Chobot)

ONA A. ČEPAITYTE GAMS (Platelis)

GORAN GLUVIĆ (Maleš)

ANDREJ GRILC (Booker)

MARLENA GRUDA (Siwczyk)

JOŽE HRADIL (Győző)

STANKA HRASTELJ (Ristović)

TATJANA JAMNIK (Hruška, Nastulczyk, Szydeł, Melecki)

KLARISA JOVANOVIĆ (Duraković)

MATEJA KOMEL SNOJ (Danilov)

MARKO KRAVOS (Đorđević)

PETER KUHAR (Bjelošević, Hutka, Fridrich, Těsnohlídek, Baran, Lenkowska, Borkovec, Chmel, Novaković)

AMALIJA MAČEK (Schrott, Rakusa)

GAŠPER MALEJ (Cappello, Cavalli)

VESNA MIKOLIČ (Kovač)

MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ (Cotten, Popp, Poschmann, Rinck, Toscano, Wagner)

ANA JASMINA OSEBAN (Seisenbacher)

ŽELJKO PEROVIĆ (Blašković, Daupović, Jukić, Mahić, Mičanović, Radulović)

TANJA PETRIČ (Brunner, Scheuermann, Seiler, Wirz)

DUŠAN M. PIRC (Kornhauser)

KLEMEN PISK (Januševičius, Petrošius, Siwczyk, Valantinaitė)

BERT PRIBAC (Geissa)

ANDREJ PLETERSKI (Burns, Groch, Pain, Podracká)

BARBARA POGAČNIK (Baros)

DIANA PUNGERŠIČ (Kolenič, Luka)

DRAGA RINKEMA (Linden, Robben)

ANDREJ ROZMAN (Platelis)

GANČO SAVOV (Dimitrova, Konstantinov)

ĐURĐA STRSOGLAVEC (Baretić, Dežulović)

NAMITA SUBIOTTO (Isakovski, Leonidov, Madžirov, Markoska)

KATARINA ŠALAMUN BIEDRZYCKA (Sobol)

SLAVICA ŠAVLI (Burazer, Herceg, Kecman)

TONE ŠKRJANEC (Rešicki)

VENO TAUFER (Vasilevski)

JANA UNUK (Augustyniak)

LARA UNUK (Psarras, Topali)

KATJA ZAKRAJŠEK (Shire)

URŠKA ZUPANEC (Armitage, Oswald, Raine)





Iz avstrijske poezije XXI. st.





Manfred Chobot

(1947)

cancelled

od nečesa umreti

slej kot prej

hitro ali počasi

se izbriše matična plošča

dokončno ne preostane nič

zgolj lobanja

in domala vse kosti

niso z nobenim programom

vzpostavljive shranjenih

podatkov in dovzetnost

za finese ne sproži

nobena kombinacija tipk

za aktiviranje deaktiviranega arhiva

le starost lobanje

se lahko določi v katerem

stoletju je bila nekoč glava aktivna

če se ostanki možganov skisajo

so neuporabni

do konca v vse večnosti

zakaj se potem metati na zobe

in arhivirati še za življenja

in vse shraniti

za grobarje in skrunilce grobov



Prevedel BORUT CAFUTA

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz avstrijske poezije XXI. st.





Raoul Schrott

(1964)

Zgodovina pisave VI

pred vzhodom je veter zablodelec

s severozahoda proti noči · jaz

pa ti pišem pismo v

hiši iz soli · s strešniki etezij

ki se lomijo v morje · tako gradim

besede · kakor da bi bila ob meni in

bi ti rjava odeja na postelji svoje

gube preko speče rame

metala · vzravnaš se

odideš do vrat · pod debli in

palmami kipi voda iz

jarkov in luna zarisuje

vejico na ribnik njen krajec

razpraskan do emajla in sajast kot

lonec nad ognjem · pred njim tvoj

hrbet in linija svetlobe vse gor

do kolena · na sandalah se ti je

razrahljal jermen in pustil sledi v pesku

kot pero ki črke le

nakaže · in potem spet

gaboon, 8. 1. 96





Prevedla AMALIJA MAČEK

© UVKF, Poetikon (I/2005/2–3)





Iz avstrijske poezije XXI. st.





Maria Seisenbacher

(1978)

* * *

ponoči poje led // zamolklo udarja // medtem ko ležim na spečem

srcu v najjužnejšem delu sveta // na najbolj severni točki

obzorja // sem na koncu in začetku neke zgodbe // pretakam

sive lase // v stapljanju // nastaja pomladni sneg // mehko stopa

v deželo poletja // ponoči poje led // vleče me sili v

premike // zvezda pod stopalom // pazim na glave

v skušnjavi da izmaknila bi se telesom //



Prevedla ANA JASMINA OSEBAN

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XI/2015)





Iz bolgarske poezije XXI. st.





Georgi Konstantinov

(1943)

Globalna suša

Dokler sanjamo,

dokler jemo,

dokler se spakujemo

pod svojimi krinkami –

se na našem modrem planetu

vsak dan

sto kilometrov prsti

spreminja v puščavo.

Nepričakovano porumeni

zemeljski atlas.

Po starodavnih hribih

se utrinjajo

melišča …

Sahara prodira proti nam.

Sahara v travah.

Sahara v lesah.

Sahara v dušah.

Narašča suša

v ljudski idili.

A humor, točno to,

je naše zadnje upanje.

(Humor

v latinščini

pomeni Vlago).



Prevedel GANČO SAVOV

© UVKF, Rp. Lirikon21 (III/2007/2–3)





Iz bolgarske poezije XXI. st.





Rumen Leonidov

(1953)

Sveti duh, binkošti

Od tam doli grejo kosci, nosijo kapuce črne,

togo stopajo po temi, vodijo neveste mrtve.

Strašna košnja se obeta, lunina polnočna košnja,

tulež volkov do poldneva, napoji jih kri deviška.

Od tam doli grejo kosci, vštric po dva in dva iz mraka,

krokar brez premora kraka, v dretju dren odreveneva.

V njem preži rusalka gola, trne šili trnoljica,

tast nad taščo se izživlja, svakinja zaklinja svaka.

Od tam doli grejo kosci, kose se iskrijo ostre,

jezdec črt jih smelo vodi, smrt nam bo pripeljal v goste.

Panji planejo v zeleno, plamené zeleni ognji,

kače sukajo vreteno, bijejo se kače z noži.

Od tam doli grejo kosci in ne črhnejo besede.

Sova porod objokuje, ljubijo se stare vešče.

Črne zvijajo se v rosi. Rosnico v lase so vpele.

Frfotajo netopirji, piski drevenijo drevje.

Tiho tarnajo livade. Plaho dirjajo košute.

In trkljajo se betice, od telesa oddvojene.

Grejo, bližajo se kosci. Krščen z nekrščenim stopa.

V joku vlečejo se mrtvi. Živi z radostjo umira.

Niti eden ni odrešen. Vsakdo je postal vedomec.

Ves travnik je pokošen. Za bridki trnov venec.



Prevedla NAMITA SUBIOTTO

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz bolgarske poezije XXI. st.





Kristin Dimitrova

(1963)

Noe, prenašalec

Noe je to pripovedoval drugače.

Pred hebrejsko delegacijo

reče, da je spustil goloba in

se vrnil z vejico.

Golob je beli glasnik radosti. Je čista duša nedolžnega

in napoveduje začetek novega življenja.

Praočetje so verjeli zgodbi

in ga sprejeli.

Ampak pred Gilgamešem je

povedal takole:

Izpustil sem golobico, a se je vrnila.

Izpustil sem lastovko – prav tako.

Nazadnje sem izpustil krokarja

in ga nisem več videl.

Takrat sem dojel, da je odkril

tako zemljo kot ropanje.

Krokar je črni vojak med pticami. Krožeča soteska na dobrem nebu,

prvo pričevanje zadnje preobrazbe.

Gilgameš je razumel ta jezik.

Noe pa

si je rekel:

»Nima smisla,

iz resnice ne bo dobrega mita,

ampak samo on jo prenaša.«

Prav dobro je vedel, da so pravzaprav muhe

našle barko.



Prevedel GANČO SAVOV

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/19–20)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz bosansko-hercegovske poezije XXI. st.





Admiral Mahić

(1948–2015)

Morskemu valu sem pripovedoval

Morskemu valu sem pripovedoval, kako sem nekega

možakarja vprašal, če mi lahko pomaga. Oni je rekel, da bo

storil vse, kar je v njegovi moči in naj ga jutri obiščem

zgodaj zjutraj.

Prišel sem v njegov urad, on pa me je vprašal,

zakaj sem prišel. Potrebujem pomoč,

delo, na primer. Trdno je obljubil, da bo storil vse,

kar je v njegovi moči in naj ga obiščem čez mesec dni.

Prišel sem v njegov urad, on pa me je

vprašal, zakaj sem prišel.

Tako sem tri leta hodil k možakarju, ki je

govoril, da bo storil vse, kar je v njegovi moči. V začetku

četrtega leta je ta možakar premeščen na visoko

delovno mesto. Po tem dogodku mi ga ni uspelo

najti. Kot bi se v zemljo udrl!

Morskemu valu sem pripovedoval, kako se je ta možakar

v zemljo udrl.



Prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz bosansko-hercegovske poezije XXI. st.





Šefik Daupović - Fiko

(1951)

Knjižnica pod zemljo


Mojemu očetu Šerifu, ki ni uspel prebrati

nobenega mojega rokopisa.

Med vojno se je preselil na oni svet.





Rokopis sem zakopal

v zemljo, ki jo imam rad.

Brali ga bodo rudarji

in podzemne vode;

bral ga bo Ajvaz* oča,

bral ga pisar iz Lašve;

bral ga bo moj oče,

če ne bo delal

nadur;

bral ga bo tovariš Tito,

v prostem času;

brali ga bodo Eskimi,

ko se bo stopil sneg.

Rokopis sem zakopal,

globoko, v zemljo, ki jo imam rad.

Brali ga bodo stari Sumerci;

brali ga bodo Homerjevi vnuki;

brali ga bodo Maji in Azteki;

brala ga bosta Sapfo in Vergil;

brala ga bosta Hajam in Firdusi;

brala ga bo Šeherezada;

brali ga bodo beduini,

s peskom balzamirani,

med dvema kamelama.

Rokopis sem zakopal

v zemljo, ki jo imam rad.

Bral ga bo Nobel, med

dvema podzemnima eksplozijama;

bral ga bo tudi Dostojevski;

brala ga bosta Tagore in Lorca;

bral ga bo Rimbaud;

bral ga bo tudi veliki Goethe

in vprašal – Ali je

Hasanaginičinega rodu to dete.

* Ajvaz dedo – legendarna osebnost iz starejše bosanske zgodovine



Prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz bosansko-hercegovske poezije XXI. st.





Predrag Bjelošević

(1953)

Slikanje družinskega portreta

slikar je sklenil da bo naslikal družinski portret

s črtalom je bliskovito narisal skico

nato se je odmaknil in začel opazovati

vsem je zadel značajske poteze

dosegel je tudi tretjo dimenzijo

tako imenovano globino slike

ki jo je po vsem sodeč

dajala podoba nerojenega otroka

barva je bila popolnoma zabrisna sfumato

nezaznavno je nihala v jakosti

kar je kazalo na skladnost in značaj istega gena

naslikanega skozi čas

toda joj groza

še istega dne je z energično potezo čopiča

naslikal val namesto očetove glave

in zazdelo se mu je da slika postaja jasnejša

in sugestivnejša

naslednjega dne je iz materinega obraza naredil okroglast kamen

ki se ga oprijemlje zlato mahovje

in zazdelo se mu je da je slika pridobila

več ekspresivnosti in trdnosti

tretji dan je brate in sestre zbrisal z velikega

družinskega debla in postalo je očitno

da je slika dobila nepričakovano svetlost

zato je moral takoj z nerazredčeno

ultramarinsko modro premazati čiste obraze otrok

in slika je nenadoma dobila zaželeno resnost

z veliko neskončne žalosti

potem se je od nekod za hrbtom oglasila

vznemirjena ženska – mene se ne dotikaj –

slikar potegne s čopičem in zamaže obraz svoje žene

ki je do tedaj nepopustljivo strmela izpod letvice

nato se odmakne in še zadnjič pogleda

na družinsko sliko šele takrat opazi

da sploh ni pustil prostora za lastno podobo

POPOLNO tiho reče samemu sebi

ter na dno slike zapiše AVTOPORTRET



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz bosansko-hercegovske poezije XXI. st.





Ferida Duraković

(1957)

Književnost v hotelu

Pisatelj sem. Bil sem

begunec iz Bosne,

zdaj sem begunec iz samega sebe,

kar je dobro za poezijo

Sedim v sobi nekega hotela v Köbenhavnu

in čakam, da mi izročijo nagrado za poezijo,

za multikulturna prizadevanja diaspore,

jutri

Lahko, torej, ves dan

sedim v hotelu,

hotel je lep in soba je lepa,

lahko bi tukaj živel,

kaj lepega napisal,

če le ne bi bil jaz

Lahko bi kaj spil,

da mi hitreje mine čas do jutrišnjega dne,

toda strah me je, da bom zaspal

v neznanem mestu,

v neznanem jeziku,

med srečnimi ljudmi

in se potem zbudil

s krikom

v Srebrenici



Prevedla KLARISA JOVANOVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz bosansko-hercegovske poezije XXI. st.





Milo Jukić

(1966)

moje mesto

Občinski svet mi je zadal nalogo,

da napišem Mestno monografijo.

Saj ne da ne bi vedel, kje začeti,

čeprav se je skozi minula stoletja marsikaj zgodilo,

ampak muči me sedanjost, kako naj jo predstavim.

Moje Mesto se odpravlja zgodaj spat,

pozimi bi lahko šel ob pol desetih zvečer

z golo ritjo na sprehod,

razen prehlada in morda pljučnice

drugih posledic ne bi bilo,

tukaj je ritem umiranja kilometre in svetlobna

leta ušel ritmu rojevanja,

kot nekoč Paavo Nurmi tistim, ki so se lahko

imenovali samo njegovi spremljevalci,

nikakor konkurenti.

Moje mesto vsakodnevno, na obe dojki, glasno cmoka,

hraneč se s preteklimi slavnimi leti,

naj se mu naredi mamografija

namesto monografije,

to je tisto, kar delam

in kar je moja izbira.

Kjer bom na koncu

zamenjal svetove.



Prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz britanske poezije XXI. st.





Craig Raine

(1944)

Marsovec pošlje razglednico domov

Caxtonke* so mehanične ptice z mnogimi krili

in nekatere so dragocene zaradi svojih oznak –

od njih se stopijo oči

ali telo zakriči brez bolečine.

Nikoli še nisem videl nobene leteti, a

včasih sedejo na roko.

Meglica je, ko se nebo naveliča letenja

in spusti svoj tihi stroj na zemljó:

potem je svet bled in odmaknjen

kot grafike pod svilenim papirjem.

Dež je, ko je zemlja televízija.

Od njega postanejo barve temnejše.

Model T je soba, znotraj ključavnica –

ključ se obrne, da osvobodi svet

v gibanje, tako hitro, da ostane film

na ogled za prezrte stvari.

A čas, pripet na zapestje

ali spravljen v škatli, nestrpno tiktaka.

V domovih spi preganjan aparat,

ki smrči, ko ga dvigneš.

Če duh zakriči, ga nesejo

k ustom in zazibljejo v sen

z glasovi. A vseeno ga dramijo

nálašč, s ščegetom prstov.

Le mladi lahko odprto trpijo.

Odrasli gredo v kazensko sobo

z vodo, a brez hrane.

Zaklenejo vrata in prenašajo glasove

v samoti. Nihče ni izvzet

in vsaka bolečina drugače diši.

Ponoči, ko vse barve ugasnejo,

se skrijejo v parih

in berejo o sebi –

v barvah, za zaprtimi vekami.

* Knjige, ki jih je natisnil prvi angleški tiskar,

William Caxton (1422–1491). Op. prev.



Prevedla URŠKA ZUPANEC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/19–20)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz britanske poezije XXI. st.





Joseph Gale Burns

(1952)

Zakaj pokopavamo mrtve –

da skrijemo smrt: tukaj vsi živimo!

Blebečemo, da si potrdimo; sanjamo trdno,

da se obdržimo proč od zemlje.

da skrijemo razpad, njegov tempo,

ki se sklada s tempom žalovanja. Lisico

za zidom, kožuha slečeno, požrtih oči.

da skrijemo mrtva trupla – kar trupla

večinoma so – njihovi sokovi

srebajo zemljo.

vonj, za vsako truplo edinstven, sladkoba,

kot v soparni noči s kurbo v Bangkoku;

kot telo po povišani temperaturi.

Izkopljimo torej tistega prvega krotkega zajca, poberimo vsako

pomendrano veverico, zgrabimo vsako genetsko vez,

vsako občevano ljubljeno osebo;

darujmo jih pred hišami, z udi, zmrcvarjenimi

od mrhovinarjev. Bodimo zaprepadeni, jadikujmo nad njimi,

privijajmo si jih k sebi, naj se zrak prepoji z njihovim duhom;

opazujmo preporod gomazečega mesa, ki razpada:

podoba podpornikov, okularno oblo,

kostni spomenik.



Prevedel ANDREJ PLETERSKI

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XI/2015)





Iz britanske poezije XXI. st.





Simon Armitage

(1963)

Lepa si

ker imaš glasbeno šolo.

Grd sem, ker ob klavirski žici pomislim na davljenje.

Lepa si, ker si vzameš čas, da prebereš letake na trafikah

o izgubljenih mačkah in pogrešanih psih.

Grd sem, zaradi tistega kar sem naredil meduzi s palčko od lučke in

velikim kamnom.

Lepa si, ker je tvoja vljudnost naravna, ne reklamna kampanja.

Grd sem, ker se obupa ne da skriti.

Grd kot on,

lepa kot njena,

lepa kot Venera,

grd kot njegov,

lepa kot ona,

grd kot Mars.

Lepa si, ker verjameš v naključja in v moč misli.

Grd sem, ker sem dokazal, da Bog matematično ni mogoč.

Lepa si, ker imaš raje domačo juho od tiste iz vrečke.

Grd sem, ker sem nekoč, na zabavi,

zagovarjal aristokrate in nisem bil niti pijan.

Lepa si, ker ne znaš uporabljati daljinca.

Grd sem zaradi satelitske televizije in štiriindvajseturnih novic.

Grd kot on,

lepa kot njena,

lepa kot Venera,

grd kot njegov,

lepa kot ona,

grd kot Mars.

Lepa si, ker jočeš tako na porokah kot na pogrebih.

Grd sem, ker se mi zdijo otroci druga vrsta z drugega sveta.

Lepa si, ker zgledaš super v vsaki barvi, še v rdeči.

Grd sem, ker mislim, da so trgovine le za nabavo materialnega blaga.

Lepa si, ker so ob tvojem rojstvu neodkriti planeti

stali v vrsti ob zibki, da bi pokukali čez rob in položili darove teže in

luči

k tvojim majcenim stopalom.

Grd sem, ker pravim, da je »ljubezen na prvi pogled« drugo ime za

zamenjano identiteto

in da je najbolj človeški odziv od vseh naslajanje.

Grd kot on,

lepa kot njena,

lepa kot Venera,

grd kot njegov,

lepa kot ona,

grd kot Mars.

Lepa si, ker še nikoli nisi videla avtopralnice od znotraj.

Grd sem, ker vedno prosim za račun.

Lepa si, ker si poslala škatlo čevljev v državo tretjega sveta.

Grd sem, ker se spomnim telefonskih številk bivših punc

in Schubertove rojstne letnice.

Lepa si, ker si dala denar za papagaja v živalskem vrtu.

Grd sem, ker je moj vzdih kot cirkuški šotor, ki se počasi sesede.

Grd kot on,

lepa kot njena,

lepa kot Venera,

grd kot njegov,

lepa kot ona,

grd kot Mars.

Lepa si, ker lahko pokažeš na moškega v uniformi in se smeješ.

Grd sem, ker sem bil v prejšnjem življenju policijski ovaduh.

Lepa si, ker spiješ liter vode in poješ tri sadeže na dan.

Grd sem, ker sem zagovarjal, da je obrok brez mesa kot lepa ženska

z enim očesom.

Lepa si, ker ne gledaš na ljubezen kot na tekmovanje

in znaš izgubiti.

Grd sem, ker sem poljubil nogometni pokal in ga pokazal množici.

Lepa si, ker imaš zlatico v zgornji gumbnici na jopici.

Grd sem, ker sem rekel, da je najmočnejša ženska na svetu mišičnjak

v krilu.

Lepa si, ker ne bi mogla živeti v svetilniku.

Grd sem, ker delam sence z rokami pod ogromno žarnico, tako da,

ko dvignejo pogled,

kapitani ladij v nevarnosti vidijo zajčja ušesa ali lisičje oko

ali noge črnega konja v galopu.

Grd kot on,

lepa kot njena,

lepa kot Venera,

grd kot njegov,

lepa kot ona,

grd kot Mars.



Prevedla URŠKA ZUPANEC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz britanske poezije XXI. st.





Alice Oswald

(1966)

Hladna stran

Vidim hladno stran

vidim jo v soncu

vsa ta slepeča trdovratnost

vztrajanja pri urniku

vidim utrujenost rož

obteženih od svetlobe

vidim da ima slavček iglo

potegnjeno skoz vrat

zakaj ne odložijo svojih inštrumentov?

vidim da nikoli ne odnehajo

vidim da temna usedlina njihovega petja

pokriva puščo kot saje podpihane pod vrata

skoraj vse tukaj ima hladne roke

vidim da veter nosi kirurške rokavice

vidim živo blede barve dežja

kot kirurški asistent

zakaj ne dvignejo svoje teže

in ne pogledajo kaj je sploščeno pod njo?

vidim da tenka natančna trava,

uspeva na tem kraju



Prevedla URŠKA ZUPANEC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (2017)





Iz britanske poezije XXI. st.





Malika Booker

(1970)

Hungerfordski most

odkar si skočil,

me zanima,

kako je biti mrtev.

Seneni nahod napade v soparnih nočeh

zbujam se sestradana od vetra, redkega zraka

brezvoljna, zamašena z lepljivim cmokom, sopem

zevajoča usta z gibi, kakor riba,

jezik pokrit z belimi vozlički,

tam, kjer so me usta poskušala ohraniti živo.

In se borim, jočem, trobim skozi nosnice

s silnimi močmi.

Potem pomislim nate.

Potopljen si bil tri leta,

izostal ti je korak z visoke rdeče pregrade,

zakorakal si v praznino,

pomežiknil in že si stopal po zraku,

zarezoval z nogami, pristajal

kot rešilni čoln na Temzi,

črtasta obleka napihnjena,

aktovka odvržena.

Za trenutek se je ustavil čas.

Zdaj te vedno, kadar prečkam Hungerfordski most,

vidim, kako stopiš, pristaneš in se napihuješ.

Zadnjič sem se namakala v banji

in pomislila nate,

kako si pristal.



Prevedel ANDREJ GRILC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz britanske poezije XXI. st.





Warsan Shire

(1988)

Spominek

Vojno si prinesla s seboj

morda nevede, na koži

v naglo spakiranih kovčkih

na fotografijah

cele kosme si je imela v laseh

za nohti

morda se ti je

zalezla v kri.

Prišla si, zdaj z vso družino,

zdaj brez vsega, celo brez sence

pristala na novih tleh kot pojava z močnim naglasom,

togimi kavbojkami in brezupnim nasmehom,

pripravljena na prilagajanje, na trdo delo

na to, da pozabiš vojno

pozabiš kri.

Vojna ti ždi v kotičkih v dnevni sobi

se s tabo hahlja televizijskim oddajam

polni vrzeli v vseh tvojih pomenkih

vzdihuje v premolkih, ko telefoniraš

ti nudi izgovor, da zapuščaš situacije,

sestanke, ljudi, dežele, ljubezen;

vojna leži v postelji med tvojim partnerjem in teboj

stoji za tabo, ko si umivaš roke

še zobozdravnik je odskočil od črvine

tvojih ust. Sumiš

da je najbrž zagledal vojno,

toliko krvi.

Mir poznaš, kot ga poznajo ljudje, ki so preživeli

dolgo vojno,

vzameš, kar prinese vsak dan posebej, ker vse

vonja po morebitni vojni;

veš, kako zlahka se vojna začne,

vse mirno in potlej na lepem kri.

Vojna ti je obarvala glas, celo otoplila ga je.

Nič v njem ne kaže na to, ali si

bila klavka ali objokovalka.

Nihče ne vpraša. Morda oboje.

Že dolgo je, kar si nazadnje koga poljubila.

Zate ima vse tak okus kot kri.



Prevedla KATJA ZAKRAJŠEK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (2017)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz češke poezije XXI. st.





Jaroslav Hutka

(1947)

Biti akrobat v glavi

Biti akrobat v glavi koga drugega

to je pisanje

toda ko pogledujem po tej glasni krčmi

tako prazno zasedeni do zadnjega stola

tako nedvomno tihi z vsem tem GLASNIM klepetanjem

se ne pogrezam v zmedo niti v brezup

rečem si le

da mi ni treba hiteti

kajti naglice

ki so ji ti ljudje ušli pred samim seboj

ne dohitim niti z bliskavico sočutja

kajti nekaterih posnetkov pač ni mogoče izostriti

zaradi razmazanega alkohola

za sliko



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz češke poezije XXI. st.





Petr Hruška

(1964)

Medtem ko sva v kuhinji

Zapeljala bi v temo

rumene veje samoraslih javorov

bi se grabežljivo iztegovale

proti avtu

Tam nekje na robu

bi bila počečkana kapelica

pa ne bi bilo treba da je

in ta odvržena pločevina dežja tudi ne

ne bi bilo treba da tam sploh kaj je

Izstopila bi

stala drug ob drugem

nebogljeno in gotovo

vsak v svoji jopici in v soju luči

čudovit dim iz ust

Šele potem

bi šel dol

povprašat za pot



Prevedla TATJANA JAMNIK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (III–IV/2007/2008/14–16)





Iz češke poezije XXI. st.





Radek Fridrich

(1968)

Vabim te nazaj, krokarica, kraaa kraaa

Sesala si moj znoj iz duplin sivih štorov,

gladila si brazgotine mojih poti,

poljubljala puščobo mojega sudetskega srca,

sledila mojim pokopališkim korakom,

s prsti presipavala pesek pokrajine,

gazila si mrzle, okljukaste rečice,

z dlanmi si božala z mahovnate obraze previsov.

Kličem te nazaj, krokarica, kraaa kraaa!

Na veke bom stal na vrhu skale Mönch

in nemirno preletaval skalovje,

jaz, ki sem te kruto ljubil.

Kličem te nazaj, košutica, kraaa kraaa!

V brlogu se bom zaril do porjavelega listja

in bom kot mrtev spal,

dokler ne boš našla mojega otrplega telesa.

Mlahavo bom dvignil svojo ptičjo glavo,

se hvaležno predramil k tebi z očesom,

s solznim krilom te bom poslednjič pobožal.



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz češke poezije XXI. st.





Božena Správcová

(1969)

Vzhod

(odlomek)

Vse me spominja nate:

Kamen na njivi, odpadla veja.

Fant Odpadla veja.

Fant Jastreb nad gozdom,

fant Veter v ušesih.

Razcefrana živalca na cesti. Drobna dejavnost sredi stepe.

Ti hudobnež ovac.

Prijatelj, ki meglo sedlaš.

Vse to me spominja

na moj davni sen o meni:

Ah nalašč težke čevlje.

Ah pred mano skrite majčkene kosti. Odurne cunje

ne pustijo svetlobe skozi.

Deklica Zaklanjam sivo glavo pri ježi na volkovih.

Deklica Ne razlikujem lisic od psov, Ne ločim pesmi od goved.

Že čutijo premike prvih samoprevar, krivd.

Pustim vas vleči se skozi to pokrajino.

Neumite, šepajoče. Prevezane z žico.

Preko praskanke tožnosti, preko krempljev hrepenenja,

preko brzine sramu. Gnali boste proti vzhodu,

prodirati skozi jalovino.

Naloga je:

ne poljubiti se močneje kot se pajdašem spodobi.

Deklica Polaga se vame. Zemlja.

Fant Pozdravljajo kar do dna! Kot zvonovi zvenijo vsi vodnjaki.

Peče Krsta slastno odprta.

Naloga je:

Obstati lahki. Zažvižgati po zraku. Opaziti.

Naloga je

polet.



Prevedel FRANTIŠEK BENHART

© UVKF, Poetikon (II/2006/4–6)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz češke poezije XXI. st.





Jan Těsnohlídek ml.

(1987)

počitnice na morju

na balkanu

so še ljudje ki

so doživeli vojno –

nekdo jim je ustrelil očeta ali prijatelja

posilil sosedo

porušil hišo

ne prepoznaš

kdo so in kateri so tisti ki

so jim to storili



vsi so enako

zagoreli

majica & kratke hlače

na balkanu

so še ljudje ki

so doživeli vojno –

pri njih si kupim sladoled

najamem stanovanje



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz črnogorske poezije XXI. st.





Andrija Radulović

(1970)

Knjiga v plamenih

Ne zanašam se več

Na reke

Morja

Jezera

Kjer sem lovil somrake

Ne zanašam se več

Na ptico

Ki obljublja zoro

Na mravlje

Polža

Želvo

Ježa

Zmaja ki sem ga izpustil

Kot deček

In ki še zmeraj potuje po nebu

Kot pesem brez naslova

Zamešal sem jezike

Strani sveta

Ulice

Mesta

Knjige

Svetilnike

Ne zanašam se več

Na psa

Ki me gleda

Z bolj nedolžnimi očmi

Kot regrat

Mene komolcev krvavih

Iz vojn križarskih

S figovim listom

In ščitom na katerem nosim

Svoje srce

Leta

Stoletja

Med vami

Nežnimi hčerami in

Zgovornimi sinovi

Hribovci

In meščani vzvišenimi

Trgovci zvitimi

V cesarskih telovnikih izpisani

Z arabsko pisavo črnooko

S svilo pekinško

S suknom srebrom in porfirjem

S 14-karatnim razpelom zaliti

In blaženim nasmehom

S kamni predragimi

Od peresa lažji titularji

Tobakarji zlatouhi vsevedneži

S Stepnim volkom

Pod pazduho

Za čigar mizah

Ptičice zobljejo

Zrnje Swarovskega

Obzidan s črkami

Kot grešni vitez

Angleške kraljice z grobnicami

Vlečem okove in vpijem

Vi pa me ne slišite

Ne vidite

Cezarjevo glavo obračam

Ko meče kocko

In štirideseti bojevnik

Nesmrtne Šparte sem

In zapisovalec skrivnosti

Vesoljnih sodnij

In Sokratove smrti

Kovač nespečnosti in prijatelj

Ivana Groznega

Angel osmojenih kril

Ki je reševal svete knjige

In moskovske zvonove

Pred ognjem in Mongoli

Krmar belih jadrnic

Shakespearjev šepetalec sonetov

Ljubezen Katarine Velike

Bralec Bonapartejevih zamrznjenih map

Kralj iz rokava

Puškinov nevidni sekundant

Vran knez in glasnik naših polj

In sibirski tiger

Ki ga imajo vedno na muhi

In nož sem ki je zapel

Kot harfa

Sultanu – mesecu mlademu

Pod grlom ki ga čuvajo

Za devetimi ključi in naskrivaj

Ogledujejo nasledniki carigrajski in osvajalci

Konstantinopelski v rezilu

Kot v črnem izviru

Ko kopja obračajo

In konjenico bičajo

Proti Dunaju

Takrat v smutnoje vremja*

Po volčji deželi

Presneti

Tudi hrast sem tisoč- in večletni

Ki vam pripoveduje

In roža ki jo zaliva

Cesarska roka

In otrok z otokov grških

Ki je videl Indijo

Čudežno galejo

Modro luno iz slonovine

Z očmi zverine

Ki ji je Orfej pel

In strah na Periklejevem obrazu

In knjiga sem v plamenih

Ki je poletela

V nebo

Iz Babilonskega stolpa

Kot iz gnezda človeštva

In suženj sem ubog iz Palestine

In solza tiste Besede

Ki je potekla

Z nebes

Zaradi vas

In prah sem na kolovozu

Kotorskem trgu

Kot sem tudi golob

S katerim se je zadnjič

Pogovarjal Tesla

V New Yorku

In sem kaplja črnila

Ki slika

Dušo razbojnika

In kaže poti

Skozi goste megle

Knezom Poljske

In Bavarske

Vikingom

Zlatorogim vitezom severnih morij

Laponske in Nizozemske

Transilvanskim grofom

Konkvistadorjem

Lombardijskim konjenikom

In drugim ki cesarstva z mečem snujejo

Pred več kot šeststo pomladi

Sem padel ob rami

Častitljivega kneza

Kot zvezda iz Male Banjske

Sem tolkel na Kulikovem polju

Padel na Nevi

In se spet okrog Cetinja vojskoval

Pismenke nebeške ulival

V višavju skalnem ljubil

Po špiljah klečal

In ob Otče naš, iže jesi

Voščenke vžigal

Z vami pa sem zdaj

Za šankom

Kot za oblakom

In kuščarica

Z lune se mi javlja

Kot iz škarpe naše

In vsak čas se bom zrušil

Kot grom

Od alkohola

In stiha

Ne zanašam se več

Na zvezde daljne

Na nebo naklonjeno

Na dneve ki prihajajo

27. 7. 2009

*Smutnoje vremja (rus. Смутное время) – v Rusiji obdobje

med 1598 in 1613 (op. prev.)





Prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (2013/2014, IX–X)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz francoske poezije XXI. st.





Fabienne Swiatly

(1960)

Drugič

(odlomki iz pesnitve Brez glasu)

(…)

Razumem nemško

poslušam

poslušam svojo mamo

joče

pogosto

sie weint heimweh

heimweh tega se ne da prevesti

moja mati joče po nemško

joče odaljeno deželo

moja mati joče

jezik poraženih

jaz pa ne govorim

ne govorim jezika sosedov

razumem

razumem bistvo tega jezika

razumem kar pravi

razumem besede svoje mame

ampak ne govorim

ne morem

ich kann es nicht

jezik moje mame

mi ne gre

ne uspem

govoriti nemško

MUTTERSPRACHE

(…)

Ne znam povedati po nemško

ne znam reči ne joči

ne znam reči weine doch nicht Mutti

ne znam izreči

besed, ki zbližujejo

in rečem zoprna si

rečem nehaj že

nehaj že cmerati

se ni za kaj jokati

Immer dasselbe

vselej ista zgodba

o izgubljenem jeziku

vselej ista zgodba

o jeziku poražencev

o jeziku, ki mora podleči

ki mora biti tiho

ki mora skloniti glavo

jezik, ki naj ne bi imel kaj reči

nemka, ki naj ne bi imela kaj povedati

zato joče

meine mutter

in Frankreich

(…)

ali znaš še

govoriti nemško?

ja mama

pusti me že, mama

pusti me že – rečem po francosko

(…)



Prevedla MATEJA BIZJAK PETIT

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz francoske poezije XXI. st.





Eric Sautou

(1962)

Memento mori

(odlomek)

* * *

dali so mi stvari

njihova oblika je trepetajoča

premaknem zaveso

na mizi z deskami

zaspim kot tukaj

in prelivam vaze

prebarvam na belo in bež

krpo pripomoček

v delavnici od slikanja

najbolje pogledam

steklenico za pisanje

moder trak

vse naokrog

(…)



Prevedla MATEJA BIZJAK PETIT

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/19–20)





Iz francoske poezije XXI. st.





Jean-Pascal Dubost

(1963)

Tortore

In vselej obdelovati jezik, obdelovati jezik,

obdelovati jezik, obdelovati jezik, obdelovati

jezik, obdelovati jezik, obdelovati jezik,

obdelovati jezik proti in za in na taistem

jeziku in znotraj obdelovanja jezika, da ne

bo nikjer in nikoli nobenega govora več o

poeziji, ne o pesmih, temveč le o obdelovanju

jezika, četudi še tako brezosebnega,

nenavadnega in novega, ki obdeluje jezik,

obdeluje jezik, obdeluje jezik, obdeluje jezik,

obdeluje jezik, obdeluje jezik, obdeluje jezik,

obdeluje jezik, da se tako začne na prav

prečuden način začetek brezokusnega in

razvnemajočega in hiper osebnega jezika,

slabó z veseljem napisanega, neglede na krizo

knjige in z jezikom, jô –



Prevedla MATEJA BIZJAK PETIT

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz francoske poezije XXI. st.





Valérie Rouzeau

(1967)

Trrr …

Že dolga iliada je tega, odkar sem majhna deklica bila

In z vsem mogočim sem se ukvarjala

Moj oče me zato je v »mešetarrko« prekrstil

Oziroma tako za mano vpil.

S tem vzdevkom sem postala

Ponosna ponosna ponosna kot sveča

Da je bila ob vsem še lulajoča krastača

Skrita trri prste pod moje srce vsa presvetljena.

Mešetarrila sem mikroskopske slone

Mravalje velikanke iz prave srednjeveške dobe

Dolge suknje vile z zvezdami pretkane

Strrojene čeveljčke prilagojene moji številke noge

Elastična omela, natančno domišljena dežela.

Mešetarrka, ker sem prevažala porcelan

Še-ostre-nože

Zobe stare mame

In se rdečila z bršlinko ob samem petju ptice

Se zelenila v kobilico svetimodrila nebo nebo.

Pozvala sem žabo želvo solato

Polža šolen

Ukradla prav nič slabo rdečo peto

Mami prav tako premešetarrjeni z mojo pozornostjo

Šivanke borov storž

Pastile plunki prš

Se regica režala, brž!

Mešetarrila sem s kuhinjskimi krpami in robčki

Nalagala sem in se penila

z brivčevim čopičem divjega prašiča

Pater skrivnost visela po zavesah

Tam zgoraj deklič navešena groza

V roza plaščku in s cukerček glavico.

Prav tako sem mešetarrila z župico preveč vroči so bili

Vsi ti zlati planeti, ki so se kopali

Zadeti z uroki magičnih kock:

Priplavaj po juhi

Ali pa naj se prismodijo moje hlače!

Mešetarrila sem takisto z okroglimi očimi okroglega medvedka

S krpo moje punčice cedilo cedilce

Z rdečim naprstcem imenovanim lisičja rokavička

Globoko v Angliji, kot v gumijastih škornjih

Kjer sem skakala z obema nogama po pomočenih jutrih

Da bi ujela lepoto oblakov, ki mimo hitijo

In me tako spremenijo.

Mešetarrka samotarrka na koncu vrrta ali z nosom v omari

Starši so delali »trr trr trr«

Bili sta to čudni bitji pApache in ma Manche

Mislim, da sem ju imela rada

V tistih časih preprostih elementarnih barv

Naivna, kot da je sonce res rumeno.

Segala sem jima do rok, dobro rasla

In odhajala vse dlje in dlje do konca vrta

Kot do konca omare, kot do konca starega vodnjaka

Tudi v mojem življenju je bila luna

Ne taista po kateri so mi hodili, druga

Bleščeča zastrašujoča skrivnostna Phoebe.

Trr … trr … trr …

Sem črričila za srečo

Ali nekaj trr trr trr trrajno lepega

Včasih se mi je z zemlje nasmehnil satelit Selene

In sem se vžgala in se zibala

Kot tisti najmanjši pajek, ki se mi je nekoč zdel

Viseč v prazno

Trr … trr … trr …

Čečkam, mečkam

Trr … trr … trr …

Trr … trr … trr …

Pišem črričim

Dokler se življenju še presenetit pustim

Trr … trr … trr …



Prevedla MATEJA BIZJAK PETIT

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz francoske poezije XXI. st.





Linda Maria Baros

(1981)

Vrata s ptičjim obrazom

Hiša plava na kamniti grbi temote,

na njenih sivkastih, strupenih luskah,

ki so šle v klasje,

kot bi se noč spreletavala

v krogu s kredo

in kot bi njeno šumenje lave,

podobno širjenju kril,

prišlo čisto do nas.



Hiša z modrimi lasmi iz davnine,

zmočenimi v hlapljivih vodah,

zataknjenimi med vrata

kot ventilator iz tikovine.

Njeni kremplji iz silumina se zarivajo v kamen!

Njen kljun, okrvavljen.



Zakleneš se od znotraj. In se smejiš.

Tišina s stisnjenimi nogami poskakuje na zapestju.





Prevedla BARBARA POGAČNIK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2012/37–38)





Iz grške poezije XXI. st.





Maria Topali

(1964)

Zimski plavalec

Eteokles in Polinejk sta se poklala med sabo.

Antigona je bila živa zazidana.

Ismena je prijela očeta za roko

in skupaj z njim odšla.

Tretji Ojdipov sin je ostal v mestu.

Veliko se je učil, resno študiral.

Ukvarjal se je s kupom športnih disciplin.

Bil je družaben, ampak brez pretiravanja.

Njegova velika ljubezen je bila učenost.

Postal je desna roka vseh kasnejših kraljev.

Poročil se je z njihovimi hčerami.

Sam je postal kralj v kritičnih, prehodnih

obdobjih.

Ni vodil nobenih vojn.

Vedno je bil velikodušen do moških in do žensk.

Ni pel, vendar je redno hodil

na koncerte. Diskretno je oboževal pevke.

Nikoli ni uporabljal besed, kot je »obožujem«.

Veliko žensk bi mu z veseljem položilo

svoj beli vrat na kolena.

Částile bi mu kri, da mu podarijo malo barve.

Ampak on se je smehljal božal jih je po laseh.

Čvrst v svojih mislih.

Neprediren.

Na kraj pameti ti ne bi padlo, če bi ga poznal.

Da je ta moški sesal žgočo temo.

Iz prekrasnih Jokastinih prsi.



Prevedla LARA UNUK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz grške poezije XXI. st.





Haris Psarras

(1982)

Pisma so drugo življenje

Na poštne nabiralnike se je obesil čas.

Nihče se ne ozira name, je pomislil

mrtvi pismonoša

sin neke naše ženske

in neznanega očeta.

Vsi nekaj hočejo.

Golobi gledajo pisma

ki jim na belem

visijo vratu

kot dešifriranja

teže obstoja.

Res jim otežujejo prhutanje

in postaja motno

neritmično

ko imajo pisma

pred očmi in jih ne

morejo prebrati

ko stoji skala tam

kjer je piščalka petelinček puščala

dih

duši ga napisana skala.

Od tod naprej poprime za delo

mrtvi pismonoša.

Življenje ga je naučilo pisem

naslovi imen

igračka je v njegovih prstih.

S pravočasnim gibom

odvrže čas daleč stran

začne odpirati

poštne nabiralnike.

Čas se vrne

tokrat se obesi nanj

spusti ga noter pri zadnjih vratih

ga znova privede v življenje

zaprte kuverte so te

ki bodo slišale njegov prvi jok.



Prevedla LARA UNUK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Branko Maleš

(1949)

življenje nima konca

med dvema hišama bom postavil

desko

gozd bo povezoval dve 23. nadstropji

jaz pa bom na njej plesal

mimoidoči ne bodo dojeli, da je to

visoki ples

rekli bodo: glej, krokar je sedel na

črto, ali: tam se sprehaja pika

o, kako bom potem treščil med

te telebane!

vzel bom zalet, stisnil roke k

sebi in ob enem zuuumu

prebil pločnik kot leteči človek

v iskanju substance!

šel bom tudi dlje! globoko se bom

prebijal skozi zemeljske plasti,

kako je tu temno vroče poletje!

še vedno letim ob vse grozovitejšem

zuuumu! gibljem se skozi magnezij!

samo na kratko sem začutil,

da je on v nekem slavju!

vse bližje sem nečemu,

to čutim po laseh, ki so mi

pozeleneli od konstantnega zuuuma!

prihajam v trdo gosto središče! to je srce!

a v njem si ti! poješ na ves glas!

to je disko klub!

če zaplešem, se bom zaljubil

tu, na samem začetku,

in spet bo vse po starem

tisti, ki se zaljubi, je konstantno v abecedi,

od nebotičnika do srca in nazaj!

leti!

kdaj pa se boš naspal,

dragi moj?



Prevedel GORAN GLUVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Zvonko Kovač

(1951)

Zvečer, ob radiu, pijeva antracit

Zvečer, ob radiu, pijeva antracit

kamen in jaz. On ima tri stranice,

na katerih lahko leži, in četrto,

ki razkriva, da narobe stoji.

Prva ravnina je najširša, zato

kamen leži trdno in se za nič ne zmeni;

ko je v svojem drugem položaju,

tedaj je največji, izgleda kot mali kunec.

Šele tretja stranica odkriva

njegovo negotovost, podobno

moji: z vseh strani izgleda

kot obelisk, ki se vrti okoli svoje osi,

niha, vsak dotik ga lahko zruši,

da pade na krivo, četrto neravnino.



Prevedla VESNA MIKOLIČ

© UVKF, Lirikon21 (XII/2016)





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Diana Burazer

(1953)

Pomaranča

(ali pesem o ljubezni)

Zrelo in veliko jo vzamem v levo roko,

z desno jo pobožam,

s kazalcem se dotaknem skoraj vsake gube,

vozlišča,

v katerih stanuje njena otrdela žalost,

me vedno presenetijo s svojo veličino.

Z nohtom naredim prvi vbod.

Ne upira se preveč

in ne protestira.

V tišini

z rumeno solzo

ena drugi povrneva

pristajanje na mučni proces, ki nama sledi,

in označiva začetek.

Naprej gre vse uhojeno:

razgalim ji eno ramo

in drugo.

Zatem pas.

Skoraj popolnoma gola

v tanki prozorni srajčici

drhti pred najinimi očmi.

Daj, razdeli jo, videti je dobra, rečeš

čakajoč na tisti oddaljenosti, s katere

tudi je vse videti dobro.

Zavlačujem s poslednjimi potezami slačenja,

ker vem,

da bo, ko jo povsem razgalim in razdelim,

težko ohraniti

še celo spomin

na lepoto njene celosti.



Prevedla SLAVICA ŠAVLI

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV–V/2008–2009/21–23)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Miroslav Mičanović

(1960)

ZIB

Nekaj zmedenih, blodnjavih stavkov

Če je ura sedem popoldan in če morda dežuje, če en otrok joka, in če sem jaz morda za mizo, nekje v Novem Zagrebu, potem je Zib zagotovo več morda, kot pa je. Rad bi zapisal običajno slovarsko geslo: Zib je – in ga potem nekje odznotraj izneveril, iznašel nek drug skrivni vozel, toda vse postaja slika same neodločnosti.

Verjemi, najbolj enostavno je prebiti se skozi prah občinskega katastra in si priskrbeti, med zapuščenimi bajtami, stanovanji, verodostojen posnetek odročne kmetije. Toda gre za karto Ziba, ki ga ni več. Ali pač v taki obliki nikoli niti ni obstajal – svobodna (karta) v novi izgradnji, z mnogimi vhodi: odprta, da niti eni izmed zverjadi ni treba ponavljati tujega vhoda, s spremenljivimi dimenzijami za človeka, ptico ali psa.



Prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Delimir Rešicki

(1960)

Za prijatelja, za Aleša Debeljaka

Podari mi še čisto malo pajčevine.

Podari mi tudi slovar, znova in znova.

Da počasi prekrižam v njem vse

zdaj odvečne, breztelesne besede.

Saj tako že dolgo nimam ne drugega

ne pametnejšega dela.

Enkrat tedensko rinem voziček

s kosilom, večerjo ali zajtrkom

ali pobiram ogorke po bolnišničnem dvorišču.

Vmes je veliko ur za branje, neki drugačni ljudje

pijejo litre instant kave že okoli treh ponoči.

Tisti, ki se je namenil od tu odpotovati v popolno tišino,

zdaj v spominu sedi na lesenih sedežih v starem vagonu.

Dim parne lokomotive, laterna in ogenj prazgodovine

počasi ogrevajo tistega, ki je dušo po smešni ceni prodal

za meglo, od postaje do postaje, zdaj ve,

da z meglo prav nikoli ni sklepati nobenih poslov.

To kar dnevna obljubi, se nočna več ne spominja,

tisto kar nočna reče, dnevna zanika in reče

»naš dolg je poplačan«.

Tako sem vidiš, jaz zapravil

skoraj čisto vsak svoj odvisni stavek.

Mladi dnevi, povratna vozovnica za Zagreb

Križanke, Struga, 1984.

Črni se imenuje Drim tam, kjer je Biljana

platno za nekoga besede belila.

Iz dneva v dan je Mick Jagger, ko še ni bil

Sir, po smrti Briana Jonesa

in na spominskem koncertu v Hyde Parku 5. 6. 1969

bral verze pesmi Adonais P. Shelleyja,

posvečene mrtvemu Keatsu.

Podari mi še enega sopotnika,

v vagonu je zdaj banda, ki s karbonsko nitjo

šiva usta vsem sužnjem starejšim od osem let,

misleč, da je poetska pravica

sramotna norost nadutih bednikov

crknila kot lahkomiselna žival v pasti,

ki je čisto nihče več ne obide.

Včasih ponoči hodim ob cesti

»Ko glasba preneha, ugasnite luči

Ko glasba preneha, ugasite luči«

piše na vsakih sto metrov na tripu dolgem milijon let.

Niti enega avtoštoparja ni več na Mlečni stezi.

Toda glasba ne preneha

pa čeprav še zadnje jagnje ostane brez zvonca,

ko že noč se spušča s hribov

s sto tisoč svojih asasinov

in psov, od katerih smo kupovali

in jim tihotapili hašiš, tobak in petrolej

takrat, takrat, takrat, hej

za denar všit v dvojne žepe.

Rad bi enkrat imel svojo sobo,

v njej samo posteljo, omaro in okno z razgledom

na karkoli brez imena.

Jebe se mi za žice in meje

za vsakega samomorilskega bombaša ali bombašico

nikoli nisem obstajal

če danes obstajate vi.

Podari mi še čisto malo pajčevine.

Tako, za prvo silo, da bo pri roki,

če bo to še potrebno, vsi idoli so

zdaj v črvojedini, škrlatu in somraku

eno za drugim prihajajo Brankovo, Žarkovo in Rolandovo pismo

drhal s sokrvico in peno v očeh in na ustnicah

pa že hiti k prvim hišam.



Prevedel TONE ŠKRJANEC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Renato Baretić

(1963)

Noč II

Kakor papir s česa odvit

Veter me in

Tuji čevlji

Kakor papir napol strgan

S konca na konec ulice

S konca na konec

Noč me

Napiši mi pesem:

Vzemi kos starega kruha

Stisni ga

In izcedi sedem kapljic vode

Vzemi sedem mladih čebel

Preštej jim dlačice

Molči če te zbode

Vzemi noč

Ogledalo in luno

Vzemi sedem cigaret

Poberi razmetane

Poglede s sten

Snemi vzorec s tapet

Skozi okno spusti morje

V čisto perilo veter

Ne zataji najine ljubezni

Menda ja nisi Peter

Ko končaš, glasno

Preveri vse rime

Da bo vsakomur jasno

Dodaj moje ime

Ufuraj se: samostojni

delavec v tretji izmeni

»Napiši mi eno pesem«?!

Napiši ti eno meni!



Prevedla ĐURĐA STRSOGLAVEC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/19–20)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Boris Dežulović

(1964)

Imperativ

Najprej nas je inšpektor vprašal kaj da je to

mi smo rekli nič

on je potem vprašal kdo da je to napisal

mi smo rekli mi

Inšpektor je potem rekel naj preberemo kaj piše

mi smo rekli Ubi Srbine

on je potem vprašal koga da bi ubili

mi smo rekli kako da to misli

Inšpektor je potem vprašal ali bi ubili

Fince Portugalce ali Uzbekistance

mi smo rekli da Srbine zakaj

on je potem vprašal ali je to ednina ali množina

mi smo rekli kako da to misli

Inšpektor je potem vprašal ali bi ubili

enega Srbina ali več

mi smo rekli da več seveda

on je potem vprašal kako da se torej glasi

tožilnik množine besede Srbin

mi smo rekli kako da to misli

Inšpektor je potem rekel imenovalnik množine

besede Srbin je na primer kdo ali kaj

so četniki Srbi rodilnik je denimo

od koga ali česa prihaja vse zlo od Srbov dajalnik

komu ali čemu ustreza Jugoslavija Srbom

tožilnik pa je torej ubiti koga ali kaj

mi smo rekli torej je tožilnik ubiti Srbe

on je potem rekel tako je ubiti Srbe

pravilno je ubiti Srbe

Inšpektor je potem vprašal kako naj bi

torej moralo pisati

mi smo rekli Ubi Srbe

on je potem vprašal kakšen da je to stavek

mi smo rekli kako da to misli

Inšpektor je potem vprašal ko rečemo Ubi Srbe

ali je to velelni ali vprašalni stavek

mi smo rekli da ko rečemo Ubi Srbe

to ni vprašljivo

torej velelni

Inšpektor je potem vprašal če je na koncu

vprašalnega stavka vprašaj

kaj da je na koncu velelnega stavka

mi smo rekli a mogoče velaj

on je rekel da klicaj bemti klicaj

Inšpektor je potem vprašal kakšna oblika

glagola da nastopa v velelnem stavku

mi smo rekli kakšna oblika česa

on je potem rekel ali je to imperativ ali kaj

mi smo rekli da je ubiti Srbe za nas imperativ

on je potem rekel kako da se piše imperativ

mi smo rekli kako da to misli

Inšpektor je potem vprašal ali je imperativ glagola

ubiti v drugi osebi množine ubite ali ubijte

mi smo rekli da menda ubijte

on je potem vprašal kakšen da je torej potem

imperativ glagola ubiti v drugi osebi ednine

mi smo rekli kako da to misli

Inšpektor je potem rekel kako da se glasi

šesta Božja zapoved a Ne ubiaj

ali Ne ubijaj mi smo rekli da Ne ubijaj

on je potem rekel kako da se torej pravilno glasi

imperativ zveze ubiti Srbe v drugi osebi ednine

mi smo rekli da Ubij Srbe

on je potem rekel tako je Ubij Srbe

Inšpektor je potem rekel kako da bomo

ubili Srbina če tega še napisati ne znamo

mi smo rekli da smo spretnejši

s kanoni kot s skloni in da je bolj pravilno

ubiti Srbine kot Ubij Srbe

on je potem rekel kako da to mislimo

Mi smo rekli da v genocidu množine



Prevedla ĐURĐA STRSOGLAVEC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz hrvaške poezije XXI. st.





Ivan Herceg

(1970)

* * *

Vsakokrat, ko ponoči vstaneš,

me nežno vzameš pod roko

in greš k odprtemu morju.

Med stenami in kaktusi iz soli,

ki izidejo iz vode vedno na drugem kraju,

hodiva razkrita kot na romanju.

Dovolj daleč od kopnega in ljudi,

kjer se v krilih odkriva svoboda vode,

popolnoma nezavedajoč se vsega okrog sebe,

govoriš o ljubimcu iz legende,

ki, nezmotljivo, v najkrajši noči leta

prihaja po dekle brez imena.

V tišini ji odkriva skrivnost pisma,

ki ga je pred začetkom tega sveta

sestavil skrivnosten, črn ladjar:

»Valovi lahko in sanjajo in sanjarijo in lažejo,

s kopnega pa nas vedno pozdravljajo

cvetovi s stebel smrtnih agav.«

Dovolj daleč od kopnega in ljudi,

kjer zlate ribe pazljivo oblikujejo sonce,

te s trepalnicami ljubkujem v uho

in šepetam o lepotici iz zgodb,

ki v najkrajši noči leta

postaja žena muhastega nebeškega zvodnika.

Na postelji so bile okrog naju raztresene pomaranče,

ki jih je na večer, s kratkim sporočilom,

iz sosednjega ribiškega mesta prinesel molčeč deček.

V polmraku so se ti mala sonca zavlekla

v lase, pod pazduhe, se stisnila med bedra.

Videti si bila kot indijsko božanstvo,

sploh se nisi premikala, ne govorila, niti dihala.

Na dnu morja steklena krsta, obrobljena s koralami.

Znotraj si nema senca, ki se priklanja sebi,

sem bral na glas, zavese pa, stkane iz morske trave

po sto in sto okencih najine hiše,

so kot dobri duhovi, kot školjke s krili

zaljubljeno lebdele v tvojih nevidnih očeh

in se spreminjale v valove vijolične vrtoglavice.

Na postelji je okrog mene raztreseno vesolje,

ni dečka, niti tebe, niti sporočila.

Navpičnica svetlobe od rta do oblaka.

Kot jadro polegla ob vetru.

V njenem trebuhu bo naraslo dete,

z jokom razbilo okno in razmetalo pomaranče

– daleč, daleč, kjer je vse nestvarna pajčevina.



Prevedla SLAVICA ŠAVLI

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV–V/2008–2009/21–23)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM 133





Iz italijanske poezije XXI. st.





Patrizia Cavalli

(1947)

* * *

Zdaj, ko se čas zdi popolnoma moj

in me nihče ne kliče za kosilo ali večerjo,

zdaj, ko lahko zastanem in gledam,

kako se razblinja in kako bledí oblak,

kako se mačka plazi po strehi

v neskončnem razkošju raziskovanja, zdaj,

ko me vsak dan pričakuje

brezmejna dolžina noči

brez vabljivega klica in brez razloga,

da hitro odvržem obleko in počivam v

slepeči nežnosti telesa, ki me pričakuje,

zdaj, ko se jutro nikoli ne začne

in me tiho prepušča mojim načrtom,

vsem modulacijam glasu, zdaj

si nenadoma želim ujetništva.



Prevedel GAŠPER MALEJ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz italijanske poezije XXI. st.





Claudio Geissa

(1956)

Sami v Kopru

Sam

sedim v kavarni Loggia

v toplem dnevu avgusta

je poldne

zvonijo zvonovi

ne čuje se ničesar drugega

kot zmedene udarce zvonov

in potem samo pete natakarice

ena mamica sama poriva voziček

en fantek sam brca žogo

en sam policaj gre čez trg.



Prevedel BERT PRIBAC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/19–20)





Iz italijanske poezije XXI. st.





Pierluigi Cappello

(1967)

Belina

Iz daljave prihajajo k očem nebo

in roke, iz nekega daljnega dela tebe;

zunaj sneži, ves si v belini snega

vsak znak v brezmadežnosti je rana

in poljana onstran šip je telo

kratek pogled postaja izgovorjava

toplina sape, glava med bdenjem;

vrni se tja, v besedo, prevedeno v tišino

kjer gnezdijo vrabci

dlani na očeh, prsi na kolenih

čelo v snegu.

februarja 2003





Prevedel GAŠPER MALEJ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/19–20)





Iz italijanske poezije XXI. st.





Anna Toscano

(1970)

Tu, kjer živim

V dveh ducatih let

sem poteptala

na tisoče kamnov,

z dvema nogama

s štirimi nogami

z desetinami nog,

pod edino svetilko sem poljubila

pet ust

dvajset ust

koliko ust,

v tej postelji sem spala

s koliko telesi

s toliko telesi

sanje

pa sem vse zdrobila

z enim samim udarcem.



Prevedla MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)





Iz kosovske poezije





Xhevdet Bajraj

(1960)

Poezija danes

Tisti ki je do včeraj klatil strele z neba

danes po mestnih ulicah prodaja verze po gramih

Gospe in gospodje

izvolite sveže čudovite verze

pomešane z lojem kač

ki živijo v pustinjah človeške duše

Imamo jih vseh vrst

zdravijo glavobol tega in onega sveta

imamo verze za divje in mehke živce

zdravljenje ali odpiranje ran mladim ki se ukvarjajo s športom

za tiste ki jim je umetnost všeč ali pa ne

ubijanje ali oživitev ljubezni

prepletanje ali razpletanje zarot

razlago preteklosti ali prihodnosti

verze s katerimi boga prosimo za dež ali sonce

rime ki so kapljale od samega neba

… izvolite izvolite

ves zaklad so vredni

Vi pa jih dobite le za deset centov

Tisti ki danes zaman razbira strele z neba

se mu je bližal in nekaj šepetal

da bi danes prodal verze stric

država mora z zakonom prepovedati poezijo



Prevedel NIKOLLË BERISHAJ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)





Iz kosovske poezije





Arben Idrizi

(1974)

prišel je neki čas

ah, to je tisti čas

ki smo se ga bali

ko ljudje tekmujejo

za zlo

in neumnosti

bedastega samozadovoljevanja

ali drugega dreka te vrste –

to je čas proti kateremu smo se

včeraj borili – v resnici

zaman

prišel je čas

ko človeške zgube

na katere smo kazali s prstom

vidijo sebe na vrhuncu slave

ko varovanci soseske pozabe

najdejo sebe

v središču pozornosti

ko ritolizci palic in vrvi

pihajo v ogenj

ko se pečeni prevaranti

prodajajo za humanitarce

v njihovih glavah pa stopnice

vodijo samo navzgor

mendrajo po naših glavah

kot slon po mravljah

prišel je tisti čas

ko imajo lažnivci glavno besedo

neznanje pa prevladuje za govorniškimi odri

in kot vedno

omotična množica

ždi pred televizorjem

ter deževalo ali ne kot strupene gobe

rastejo verske sekte

prišel je ta čas

ko zlo brani

dober zakon demokracije

splošna prevara od zgoraj pa

povzroča prelivanje krvi

božajoč obraze družbe

prišel je ta čas

ko te neizogibna paranoja

zaradi znakov nevarnosti vsepovsod

zapre v dom

ko ti neznanec na ulici preverja

legitimacijo prepričanj

ko ti politične uniforme preverjajo

dovoljenje za življenje

ko ti marsikatera sprevržena skupina preverja

odgovornost ker nisi z njimi

ko te prijatelji ki zaslužijo dva centa

ne pozdravljajo več

prišel je nek čas

ko so navadni poraženci

izredni zmagovalci

ko pes ne pozna svojega gospodarja

ko omotična množica

dvigne ušesa da sliši

če se bo sam po sebi zgodil potres

tukaj ali kjerkoli

ko utopljenec nima glasu

da poišče pomoč

ah, mi smo zraven

pa je prišel čas

ko vse poti

vodijo k prevratu

prevrat prevrat prevrat



Prevedel NIKOLLË BERISHAJ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)





Iz litovske poezije XXI. st.





Kornelijus Platelis

(1951)

Pesniki po milosti božji

Ljudje, ki v besedah začutijo

opojno dehtenje rož in čvrsto

površino sadja, ki zavračajo laži pametnjakov

in odkritih megalomanov,

so nadarjeni pesniki, ki vedo, da je

najtežje govoriti z udarci srca

in molčati z njimi,

najtežje

se je izogniti pasti svojega uma,

ne zaupajo svojim

prepričanjem,

se ne navežejo



na stvari in pojme,

na razlage sveta,



na željo da bi kaj povedali. Nadarjeni

pesniki nimajo časa razmišljati

o takšnih stvareh kot:

Koliko vrtoglavega cvetja! Koliko sadja!

ko čakajo na prazničen privid v svetiščih njihovih sanj.



Prevedla ANDREJ ROZMAN in ONA A. ČEPAITYTE GAMS

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VIII/2012/37–38)





Iz litovske poezije XXI. st.





Benediktas Januševičius

(1973)

spet noč na verne duše

po vrsti mimogrede začasno

dopolniti še en košček življenja

tuliti še nekaj metrov

kot mesec tuli na psa

plahutati in se nekoliko ohladiti

kot se ohladi okno ko gleda

na listič trte

po vrsti mimogrede začasno

se skriti pod zemljo

razgledovati se in opaziti večino mimoidočih

mirno dremljejo se prerivajo

in čakajo:

nekaj ničvrednih karieristov

trije tepci dve kurbi

in en napoleon

ostali – bratje sestre

prijatelji kolegi ljubimci

vsi po vrsti mimogrede začasno

in ponorela skupina deževnikov pod listi

marsikateri krt brez izjeme sledi

pravljici sledi in koplje koplje in sledi

in napev prekine

zadnji



krompir



noč na verne duše spet zamuja

nepozabljeni grob si otira sveče

pod prekrižanim nebom

je več mrtvih

kot živih

in vsi po vrsti mimogrede začasno



Prevedel KLEMEN PISK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz litovske poezije XXI. st.





Donatas Petrošius

(1978)

Kava in cigarete

Le zakaj si tako prepričan, da je Bog

podoben cigaretnemu dimu – če v zaprtem prostoru

kadi ena oseba, pasivno kadijo vsi;

in če v istem prostoru moli en sam človek,

bodo odrešeni vsi.

Če On obstaja le za nekoga,

to pomeni, da obstaja za vse,

zato, ker se dim in pena dvigata

nad vse. Vonj dima prepoji sleherno

tkanino, močnejši je od vonjav najdražjih parfumov,

vpije se skozi najdebelejšo kožo do najglobljih

prepričanj. Zapri oči in začutil boš,

da je pena brez okusa. Pena najcenejše kave

ali tista pri šampanjcu – koliko časa mora še preteči,

da boš tudi sam spoznal, da ni velike razlike,

okusi ločujejo, Bog združuje: je kakor

pena brez okusa, kot vonj po

projekcijski kabini – betonska podlaga in gumijasta

preproga – da te ne bi streslo, če bi iz

radovednosti vtaknil prst med zobata kolesca tiste

naprave, ki sicer kaže to črno-belo

barvno resničnost.



Prevedel KLEMEN PISK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz litovske poezije XXI. st.





Indrė Valantinaitė

(1984)

Moj jezik se samo skriva v njegovi ustni votlini



Прости, прости, что за тебя

Я слишком многих принимала.

(Анна Ахматова)



Premajhna čarovnica in prevelika psica,

da bi se zmogla obrniti.

Če še ni prepozno,

bom naročila majhne krste za svoje pomanjkljivosti.

Moj jezik se samo skriva v njegovi ustni votlini

kot naključni mimoidoči, ki ga na lepem zmoči dež.

Samostan je skozi okna mojega ljubimca videti kot speča sova.

V tem hipu se ravno mrači, in ženske na stezici v parku prižigajo / svetilke.

Prevelika čarovnica in preveč radovedna,

da bi kdaj stopala po njej.

Sence svečk

na steni dekliške sobe spominjajo

na rjovečega medveda,

gagajočo gos,

tulečega volka,

šepajočo lisico –

in vse to sem jaz.

Pozno je že,

pozno je že,

v zboru prikimavajo ovele spominčice,

namočene v kristalno babičino karafino.



Prevedel KLEMEN PISK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz madžarske poezije XXI. st.





Ferencz Győző

(1954)

O neizogibni napaki

Kako zakrpati preteklost (balada)





Varujejo me srca deklet in fantov



Kar je minilo, se razblinilo, razbilo,

vso preteklost, vsak podatek, ki sta ga kje našla,

zlepljala sta, poravnavala in spravljala v red,

drobec k drobcu, v sprimek, ki naj ne bi bil tujek.

Obsedenca, dva strastna detektiva,

sta si izbrala skupni cilj:

prebrskati do pičice natančno

to in ono, oglato in okroglo.

Še in še sta preiskovala vse od začetka pa do konca,

tudi mrvice, drobtine, in se zavedala,

da so lahko pomembne tudi

pozabljene, spregledane, zavržene reči.

Razložiti sta si morala, kako se je kaj

po vrsti zgodilo, kje je bilo, kaj je bilo,

kdo je bil prvi, ki je drugega opazil,

in kdo je koga prvi ogovoril.

Sta se srečala načrtno, po naključju?

Je vedel, ko je vstopal, da bo nanjo naletel za vrati?

In kako naj se spominjata oblakov, tega,

kako je del prvi dotik, njun prvi stik?

Bila sta iznajdljiva, brez tega ne bi šlo,

in neizmerno srečna, ko sta po dolgih letih,

vse vegaste reči, od otroštva sém,

z roko v roki sestavila v eno.

Ko sta bila več let narazen, vsak zase, sta kar prežala

na nevidne nitke, po katerih so od njega k njej

in spet nazaj brzele misli, sporočila.

In če bolje bi pazila, bi gotovo opazila,

da z njimi, z vezmi, nista ravno skrbno ravnala,

in zato ju je kdaj tudi zadelo: zabolelo in bolelo.

In miniti je moralo kar célo leto, morda kaj več,

preden sta zadelala vse špranje, vsak zev.

Medtem pa sta, če je bilo treba in je tako naneslo,

preuredila vsa poglavja, to in ono pa na novo prepisala,

in to brez posebne nejevolje, navkljub spoznanju, da delata

zaman,

da gradita zgodbe z novimi prepadi, s špranjami in zevi.

In tako sta raje znova pohitela in bila vesela,

da sta tudi slednje hibe do popolnosti zgladila, brez sledu spodila,

da so se rane, tele zdajšnje in one od takrat, raje celile,

postajale vse manjše, drobcene, neznatne.

Potem pa spet dva zbegana pogleda in vprašanja:

Kako da se ne prepoznava? Zakaj se je dotik sprevrgel v gòl otip?

In kam drvijo celó razpoke tako brezumno na vse strani –

poravnane, zlepljene, neznatnejše od pajčevine.



Prevedel JOŽE HRADIL

© Založba Pivec, EPT 2011;

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2012/37–38)





Iz makedonske poezije XXI. st.





Risto Vasilevski

(1943)

O

O je popolna oblika.

Zglajen zunaj in znotraj,

zaokroža celoto,

hrani polnost.

Materija poka pod obročem

prenaša pritiske od zunaj,

upira se vsaki spremembi od znotraj.

O je drugačen od vsakega drugega znaka.

Vrti se kakor kolo,

vidi kakor oko,

sveti kakor planet,

opija kakor avreola,

veže kot prstan.

Z njim se lahko na vse oprete

razen na nanj samega:

noter ni mogoče,

odzunaj je vse spolzko.

Tisti, ki, vseeno, pride v njega,

bo obvarovan pred vsem,

vendar odpovedati se mora sleherni svobodi.



Prevedel VENO TAUFER

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz makedonske poezije XXI. st.





Igor Isakovski

(1970–2014)

Del celote

ni bilo izhoda

iz globeli

ni bilo znaka niti ceste.

za vratom sva imela smrt

sopla je kot velik lačen medved

midva pa

sva tekla bosonoga

čez puščavo

čez suho zemljo.

ni bilo izhoda …

pa sva stekla vase

tam sem te našel

tam – besede

tam – zvoki

dežja in smeha

pa sva stekla

z njimi

v laseh

odkril sem besedo:

»tijaz« je del celote –

mi je švignil vlak skozi glavo

ko sem mislil na

tebe dež smeh

in na »tijaz«

ni bilo izhoda

dokler nisva stekla

vase in daleč proč

od puste zemlje

da bi odmašila izvire in osvobodila vero



Prevedla NAMITA SUBIOTTO

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz makedonske poezije XXI. st.





Nikola Madžirov

(1973)

Dom

Živel sem na koncu mesta,

kot ulična svetilka, ki ji nihče

ne zamenja žarnice.

Pajčevina je držala skupaj stene,

znoj pa najine sklenjene dlani.

V preobrazbah nevešče sezidanih kamnov

sem skrival plišastega medvedka,

da bi ga rešil pred snom.

Dan in noč sem oživljal prag

in se vračal kot čebela, ki

se vedno vrača na prejšnji cvet.

Bil je mir, ko sem zapustil dom:

ugriznjeno jabolko ni potemnelo,

na pismu je bila znamka s staro zapuščeno hišo.

K tihim prostorom rojstva se pomikam

in pod mano se praznine lepijo

kot sneg, ki ne ve, če k zemlji

ali k zraku sodi.



Prevedla NAMITA SUBIOTTO

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz makedonske poezije XXI. st.





Marta Markoska

(1981)

Dvaindvajseta knjiga

Sedem svetovnih čudes je premalo,

da bi prenesla človeško neumnost

Sedem let na Tibetu je premalo,

da bi nas rešila iz skušnjave!

Sedem svetnikov je premalo,

da bi nam odpustili naše grehe

Sedem prerokov je premalo,

da bi napovedali naše trpljenje!

Sedem kraljevih dvorov ne bo moglo

nasititi naših lakomnih ust

Sedem sladkih jezer ne bo moglo

pogasiti razbeljenih glav

Sedem univerzumov ne bo moglo

dati junaka, ki bi nas zedinil

Sedem mesecev ne bo moglo

temne strani duše osvetliti!



Prevedla NAMITA SUBIOTTO

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz nemške poezije XXI. st.





Mario Wirz

(1956)

Svetovno čudo

nekdo je na tiho postavil

Eifflov stolp pred moje okno

kot da bi bilo otročje lahko

to svetovno čudo

Poln zaupanja

se še enkrat

veren

priklonim

začetku

Neskončna se zdi

višinska bolezen

najine pomladi

Mislim da sanjam

zakliče moja soseda

in zmedeno gleda

za turisti

ki se valijo

na zadnje dvorišče



Prevedla TANJA PETRIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz nemške poezije XXI. st.





Lutz Seiler

(1963)

fin de siècle

hodil sem po snegu z nervoznimi

povojnimi svetilkami za vratom

preko mozartovega mostu na dunaju tam

je še vedno na vrvici ždel nek utrujen

irski seter bil

je mrtev in čakal name to

pomeni odvezal sem vrvico

s podstavka ograje in začel

žival rahlo stresati

sem & tja koža & kot kost

lahkotno zvonjenje nastal je

snežni metež pel sem

droben napev o donavi tja

& nazaj (bil sem otrok) mrtvi

seter je sedaj zaokrožil ob moji

desni roki preko lepe

balustrade vrtel se je

lahkoten & velik v nervozno

svetlobo povojnih svetilk rez

na vratu se je poglobil žvižganje

je prišlo od nekod in njegove tope

očesne skodelice so se

utrujeno odpirale & zapirale: ti

bi ljubila mehaniko tega pogleda

in bi bila še bolj osamljena

ob snegu, mostu & starem napevu



Prevedla TANJA PETRIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz nemške poezije XXI. st.





Helwig Brunner

(1967)

Zvočna slika v komorni zasedbi

(Jean-Marie LECLAIR: Sonata op. 3, št. 4 v F-duru)

Neka zvočna slika v komorni zasedbi: okna,

na obeh straneh ozko razvlečena v višino,

lovijo skrbno razsipano svetlobo.

Statika, praviš, je pozabljeno gibanje.

Celo k najbolj spodnjim robovom bi morali

povzdigniti pogled kot k mavrici.

Pod nebom se razgrinjajo

nadomestki popolnosti.

Dva inštrumenta, brezčasni telesi,

drug drugemu pripovedujeta o sozvočju

kot o skrivnem receptu.

Poznavalci so ju že zdavnaj preživeli.

V središču podobe drevo posnema

veter. V igrivem lovljenju ravnotežja

nabira prožnost svojega poldneva:

»Po zadnjem nihaju bomo pokončni.«

Lahko pa torej, praviš, domnevamo,

da je nemir v strmi svetlobi

več kot mehanska duša časa.

Razkriva se v brezhibnem izrekanju,

vsak stavek poučna lekcija lastne teorije,

čistopis: z gotovostjo

zadnja verzija hipnih želja.



Prevedla TANJA PETRIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz nemške poezije XXI. st.





Marion Poschmann

(1969)

industrijski sneg

popoldne je zapadel prosojen

sloj, pretenek, da

ne bi bil umeten. pod njim

oljnata tema, sledi koles

so jo v hipu spet odkrile: vodeni

črnikasti bloki, postavljeni v

stratstem vzorcu, kakor na nočnem pohodu

so me prisilili, da nisem

še odpeljala. skozi mrežo

se je dvigal počasni krožeči zrak

podzemeljske garaže, skozi gosto pršečo zaveso

so vodile vijugaste zavorne poti, mrzli

občutek prostora, samo tu, samo za kratek čas.

počutila sem se obdano s tenkimi stenami kakor

rebrast plastični kozarec: še od znotraj

se vidi senco roke, ki ga

drži, vidi se, kje se tukaj začenja divjina,

na robu gospodinjskih predmetov.

profili gum, mehanizirano

korakanje parkljarjev: zelo nežno

sem se oddaljila. tokrat sem ostala

v industrijskem črtovju, smrdim

po dimu, še dolgo.



Prevedla MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz nemške poezije XXI. st.





Monika Rinck

(1969)

tour de trance

my task, she said, was poisoning time

kako se je vse vrtelo, širilo, ponavljalo

in sukalo, toplota je bila a space so vast,

tako katastrofično velika, arena

kamor je nosilo razbitine objektov,

divje udarjanje v daljavi, nihče ni slišal,

vsakdo je čutil, valove pretresa.

kjer je kaj manjkalo, je vse postalo večje,

se vrtelo, sukalo, zamajalo

in nato obležalo na sredini.

utrujenost je bila zdravilna, teža

atmosfere, halucinogena praznina

se je odbijala, vrtenje je pojenjalo

kot bi bili udarci, taki kot so,

predmet redčenja, kot bi bil

čas, deroči prostor, natančno

in nežno zastrupljen, v njegovem tkivu

kemična slabotnost, penilo se je,

dušilo, nastajajoča bela zaloga skorij

postaja obilnejša in toksično

so izzveneli udarci, vrti se,

neopazno vrti, in obstane.



Prevedla MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz nemške poezije XXI. st.





Jan Wagner

(1971)

jesenska vilanela

dnevi vse bolj ugašajo

in ura traja deset minut.

drevesa so odigrala svoje zadnje barve.

na nebu se prizorišče prehitro spreminja

za malo dramo v vsakem od nas:

dnevi vse bolj ugašajo.

tvoj sivi plašč te ločuje od zraka

paspartu za stavek kot je ta:

drevesa so odigrala svoje zadnje barve.

ledeno modra okna – na vremenskih slikah

prstni odtisi območij nizkega zračnega pritiska.

dnevi vse bolj ugašajo,

in prazen park in ribnik: race

na nevidnih nitih.

drevesa so odigrala svoje zadnje barve.

in nekdo, ki se s tremi sončnicami

pretiplje v temo, tri črne pike na rumenem:

dnevi vse bolj ugašajo.

drevesa so odigrala svoje zadnje barve.



Prevedla MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (III/2007/2–3)





Iz nemške poezije XXI. st.





Silke Scheuermann

(1973)

Dan ko so galebi peli dvoglasno

Medtem ko se voda umika in meduze ostajajo

neprizadete od soli

oksidacije ali sonca

zavidaš otrokom ki s petami zaritimi

v pesek brkljajo za školjkami njihovo varnost

z nekim tebi popolnoma

osupljivim nasiljem

Tvoje oko je čisto sedaj ima ostrejše zenice

medtem ko se butanje valov zažira v morje

ti nekaj manjka

nekaj let

v zalogaju majhnih kot hrbtna stran znamke

belo kot meso hobotnice so odnesli galebi

Tam je bolečina s prerezano povezavo do glave

Žilaste oljne lise prekrivajo

valove vodijo skozi robove pene

v preteklost

in v

čas

ko si skuštran počasi odšel navzdol

po stopnicah slovesa do te obale

– plavati še znaš, toda ne boš več plaval

za svobodo –

začuda poznam to sposobnost

meduz biti grd in kljub temu prozoren

in vem da boš kmalu

kričeče zahteval informacijo kaj iščem drugje

v upanju da bom vrnila vprašanje



Prevedla TANJA PETRIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz nemške poezije XXI. st.





Steffen Popp

(1978)

Snežna oda, pozni sneg

O črni spanec, o sekira

o žalost velika, srce

šel sem tja ven, čez travo

šel sem tja ven za tvoje oči.

Flomaster, drevesna goba, hidra

šel sem tja ven, šel sem tja ven

čez travo, za tvoje oči.

Pazi na mali oblak

pazi na mrtve, njih posebne sanje

pazi na ptice, kožo napeto

udarjanje, pesem in glas.

To čustvo prezimuje

v tvoji rokavici, tiho sopihaje

kot prevelika žival

pod gozdnimi tlemi.

Ko je pod snegom, ga izkoplješ

in najdeš kosti

šel sem tja ven za tvoje oči

šel sem tja ven za tvoje oči

tam so mrtvi, je vesolje

tam so ptice, je pesem.



Prevedla MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz nemške poezije XXI. st.





Ann Cotten

(1982)

Metonimija, midva

Bom govorila zate, zato tiho.

Prav tiho, pravim. Kar

miren bodi, pravim, bom jaz,

in ko bom uredila, bova šla not oba.

Pisanje, praviš, te zares utrudi.

Bolj me, pravim, izčrpava reči jaz.

Potem razgrni naju, to pomeni midva,

in na njem nato imejva piknik. Res,

beseda mi gre le težko z jezika skozi

zobe, trdo zašklepetajo,

ko misliš mene, tebe jaz in režanje

samo lahko naplavi naju v harmonijo,

sprašujeva: mar bi? Praviš: jaz že.

In ti? Ko na zobeh tvojih slonim.

Nalij! Merum bo tebe in mene

ves popoldan ovijal

v tanin, težko, rdeče

črno oblačilo, da, menjav.

Nazdravljava, dokler vsa zbegana

od vseh teh črk

končno ne veva, čigavo

ime reževa v drevo

z mojim nožičem. Tvoj je premajhen

in se zapre, če slabo preračunaš

kot. In ko skoraj že napišem »TI«,

pokažeš svojo mi besedo: »ELVIS«.

Dobro, delava napake. A kaj ko

nama smeje se še gola bit.



Prevedla MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz nizozemske poezije XXI. st





Gerry van den Linden

(1952)

Eslovenia!

Spogleda se z veselim gostilničarjem

ob Blejskem jezeru

jezero leži kot kamen

postrvi na krožniku

vesela obiskovalka

cerkvica od Magdalene

devet-in-devetdeset stopnic

nosi ženin nevesto

toliko jo mora ljubiti

še preden stopi v čolnič

pa se glasba začne

buena sera señorita & kiss me

kiss me good night trout delicious

in še ne predrago vino

razrezane gore

jo objamejo kot senčilo

preglasijo steznik korajže

blebetajoč ob steklenici

jezero poskakuje po obrežju



Prevedla DRAGA RINKEMA

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz nizozemske poezije XXI. st





Jaap Robben

(1984)

A narediva gozd?

Skoplji jamo,

posadi drevo,

previdno

poleg mojega.

Se bosta skupaj

borila z vetrovi

in pred viharji

ali družno molčala

v nedeljskem soncu.

In ko se bosta zvečer

skozi trepalnice

svojih vej

spogledovala,

boš videl, da bosta

že gozd načrtovala.



Prevedla DRAGA RINKEMA

© UVKF, Rp. Lirikon21 (2010, 29–31)





Iz poljske poezije XXI. st.





Julian Kornhauser

(1946)

Urad za poezijo

Država bo ukinila narod

Država bo ukinila domovino

Država bo ukinila barikado

Država bo ukinila decembrske proteste

Država bo ukinila nekatere priimke

Država bo ukinila zastave

Država bo ukinila Žide

Država bo ukinila Radio Svobodna Evropa

Država bo ukinila marec

Država bo ukinila naslove položaje in stopnje

Država bo ukinila velelnik

Država bo spremenila narod v socialistično skupnost

Domovino v industrijska mesta

Barikado v skladišče starega papirja

Decembrske proteste v roman Romana Bratnyja

Nekatere priimke v inicialke

Zastave v prvomajski pohod

Žide v profesorje

Radio Svobodna Evropa v CIA

Marec v pomlad

Naslove položaje in stopnje v prazne fotelje

Velelnik v pogojnik

Država je najznamenitejši poljski pesnik



Prevedel DUŠAN M. PIRC

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VIII/2012/37–38)





Iz poljske poezije XXI. st.





Józef Baran

(1947)

Z globalno masko

odstraniti iz človeka

občutljivost

potem ga nič več

ne bi oviralo

da bi postal

idealen

avtomat

za življenje

zmeraj več jih je

novodobnih

multifunkcijskih

do popolnosti izdelanih

z odprtinami za oči

ušesa

nos

z globalno masko na obrazu



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz poljske poezije XXI. st.





Krystyna Lenkowska

(1957)

Nož z rdečim držajem

Moj oče je mali vitez in se igra

z nožem z rdečim držajem

maha z njim kakor s sabljo in ga meče z roke v roko

nož – pravim da bi kaj rekla on pa zija vame kot da sem nora

vznesen nad ritualno vojno pade na bok in zaspi

nož drži s konico navzgor

ko se zbudi mu je nož edina opora za desno roko

leva se oprime zraka

soba diši po narezanem jabolku

ta vonj združuje najin spomin

nekdo nekoga uči tujih besedic nekdo nekomu lupi jabolko

potem bere pravljice

znanec iz starih časov je prinesel branje

za zabijanje časa

toda knjiga z naslovom “Svetovna literatura” ne sede v dlan

ne lesketa se

in ni rdeča

obračam strani kar tako brez cilja

John Updike Pizde – berem glasno da bi ubila tišino

oče pa bulji vame kot da sem z Marsa

stara knjiga se razleti na dvoje

pozno darilo prijatelju poznavalcu literature

za moškega in njegov konjiček

knjigoveštvo

nobeden od njiju ne ve več kaj so to pizde in kaj se je spacalo po hlačah

seks ali gobja omaka

najpomembnejši je nož z rdečim ročajem ki ima smisel



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz poljske poezije XXI. st.





Franciszek Nastulczyk

(1957)

pasja duša

vem koliko tehta duša

ker sem jo nesel na rami

ko sem šel s psom

zavitim v odejo

k veterinarju

po poti nazaj

je bilo njegovo telo

težje

torej je duša

lahkost bivanja

zdaj prisluškujem

škrebljanju krempeljcev po podu

ta tišina je brezdušna



Prevedla TATJANA JAMNIK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (III/2007/2–3)





Iz poljske poezije XXI. st.





Paweł Szydeł

(1963)

Erotična

prav zdaj

ko si kot voda narasla

zdaj se zadrži

za hip se ustavi

za korak se umakni

in začuti

in z vso močjo

začuti pravi okus

nabrekajoče slasti

prav nič

naj ne uide

neobrzdanim čutom

brezsramnih teles

in le še trenutek

drget naj počaka

in zadnji izbruh

naj zdivja

za hip v kamen

uroči

naj še dolgo

v obnemoglih telesih

igra



Prevedla TATJANA JAMNIK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (III/2007/2–3)





Iz poljske poezije XXI. st.





Maciej Melecki

(1969)

Narod spominov

Ta dežela brede čedalje globlje. Del nje si, čeprav bolj

Odtrgan člen apnenčaste verige kot pa

Zob na zarjavelem kolutu zobnika. Sedimo

V glavni sobi, je beden začetek vsega.

Z zaslona se cedijo bedasti napovedniki, pošiljajo nam

zguljene recepte. Kapetani, reprezentanti, lepi

In srečni ljudje družbenega reda razkazujejo svoje

Porcelanaste nasmehe. Vsak med njimi ima v sebi

Utež iz puha. Njihove geste se vrtinčijo v središču

Pričakovanj vsakdanjih izpolnitev. Razlagajo močvaraste

ideale. Ni človeka, ki ne bi temu nasedel.

Vsak se spreminja, pa če hoče ali ne, v prah in pepel.

Zreciklirane sanje. Izbrisane resnice. Prameni

razbitih potreb. In kraterji obžalovanja. Ki srkajo vase in kolcajo.

Kje naj torej najdemo kaj prostora za novo setev.

Nevrženi iz tira, po katerem se vleče dan, ki ničesar

Ne odpira. Narod je povsod, čeprav se ga ne

Vidi zmerom. Zna samo obujati spomine in se občasno

V avtu privezati s pasom. Kot govedo rejen. Brez slehernih želja,

Z zavestjo, primerljivo kvečjemu s stopnjo zavedanja mravelj.

Valovanje tresljajev v jutrišnji beločnici ciklona. Kdo

Je zaplodil narod? Kaj naj narodu zaenkrat še ostane prihranjeno?

Kdaj bo konec njegovega obdobja zatona? Skledčka pelina.

Dajmo razložit vse naše zapletene stavke, znebimo se

Grbe tukajšnjega neba, nad pomivalnim koritom odčarajmo

pust in izstopimo iz vrtljivega kolesa – to je glas vpijočih v puščavi,

Sredi betonskih blokov. Prerokovanje s trdno stisnjenih

Ust. Upepeljene podobice z neposrečenih srečanj. Razvalina,

V katero so te spremenili. Oslovska koža, v kateri so si te

Zamislili. Ozračje v blatni krogli, ugreznjen svet

In očetnjava viška skupnosti. Ostajaš zadaj,

Ostajaš zaklan. Naokoli kotanje. Tekoče, spremenjeno v trdno.



Prevedla TATJANA JAMNIK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (III/2007/2–3)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz poljske poezije XXI. st.





Petr Borkovec

(1970)

[Kaj delamo? …]

Kaj delamo? Ukvarjamo se s prostorom,

molčimo, mrtve pustimo spati.

Žagamo drevesa, ograjujemo kompost,

ujete miši odklepamo iz pasti.

Večerjo nosimo na vrt,

v sobo odnašamo dračje.

Posušenega ga vračamo na vrtni ogenj,

sladek dim se nam vali po garderobnih omarah.

Na večer z okna opazujemo zid,

Govorimo tako, da mrtvih ne budimo.

Med pohištvom se skupaj ljubimo

s telesi, ki niso nasprotje prostoru.



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz poljske poezije XXI. st.





Michał Sobol

(1970)

Črni ledenik

Lahko bi tako negibno sedel

in gledal, kako rasejo drevesa na spodnjih terasah

in kako pod grlo prodira črni ledenik.

Lahko bi, in že sámo to pomeni, da iz roke

pade dleto, kuli, barvica, nalivno pero.

Ženska prinese vino in sol diši,

listi južnih rastlin so usnjati in hrapavi

kot jeziki mačk, dlaka teh pa je krajša

kot njihovih bratrancev s severa in ušesa daljša.

Ruševine beneške trdnjave pa so prav take

kot povsod, bogato zalite z urinom

v temnejših kotih, s travo na zidovju.

Moja Evropa ni gostobesedna, govori z jezikom

zdrobljene opeke, z igro razlik v izgledu listov in mačk.



Prevedla KATARINA ŠALAMUN BIEDRZYCKA

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XI/2015)





Iz poljske poezije XXI. st.





Anna Augustyniak

(1976)

Brez tebe sem se zdravila ljubezni v Bodbeju

šla sem po njenih sledovih čez nazobčane vrhove Kavkaza

vse do groba z oguljeno risbo srebrne ikone

od tam teče izvir

ki celi vse odrgnine sveta

ženske so se pred vhodom v malo kapelico

slekle do golega

dali so jim ohlapno oblačilo

in potapljale so se v ledeni potok preko glave

jaz sem v vodo ozdravljenja

namakala kose rjuhe

da bi z njimi obložila mesta na telesu ki si se jih dotikal

sveta Nino je preden je deželo pokrstila

odganjala bolezni kakor Kristus

toda ali bo iztisnila ljubezen iz mene

ali bom rodila tega pankrta

zato sem si okrog vratu obesila še križ

iz vejic vinske trte

prevezan s pramenom iz svetle kite

roke so postale mlahave in so omahnile

takrat pa so v poročilih po Moscow News povedali da se je

Nino prikazala gruzijski vojski

in se je ta umaknila z bojnega polja

ruski vojaki pa so tudi nekaj zagledali

med oblaki

in tako tistega dne ni bila prelita kri



Prevedla JANA UNUK

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)





Iz poljske poezije XXI. st.





Krzystof Siwczyk

(1977)

Vrtnica

Ne ravno posrečeno ime za lastnico

tako bledega obraza. Opravičuje se, ni hotel.

Hotel je samo reči, da se ti oči

podajo k barvi puloverja, nič drugega.

Da si zložena v drugačno celoto kot ponavadi.

Ponavadi si zanj nedostopna. Kako pa je

ponavadi? Ali imata sposobnost, da ustvarita

nekaj vsakdanjega, nekaj, o čemer

je že večkrat slišal, da je cilj vsega?

Nekaj, kar je odklanjal in česar si je želel? Kurc ve.

Obsojena sta na resničnost, ki ne kaže

ničesar.



Prevedla KLEMEN PISK in MARLENA GRUDA

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VIII/2012/37–38)





Iz slovaške poezije XXI. st.





Karol Chmel

(1953)

Sramotilni steber, leta

Režali so se kot blazni,

beločnice v očeh so imeli izbuljene,

hihitali so se v pest in s kotički ust,

nezadržno, nebrzdano,

od prvega mlečnega zoba do modrostnega kočnika,

smejali so se z vsem telesom,

vsi iz sebe,

vse do odra

in sramotilnega stebra na njem,

vse dotlej, dokler niso začutili vonja po razkroju,

krohotali so se obliču

in lesu, pripravljenem za križ,

hehetali so se ostružkom,

s katerimi bo postlana krsta,

krohotali so se na drezini,

ki jih je peljala v rov,

da se je med zaviranjem iskrilo pod kolesi,

smejali so se kakor gospoda,

širokousto, baržunasto,

rezgetali so se med pripovedovanjem

o bedasti nadaljevanki,

smejali so se sladkorju v urinu,

krohotali so se kameli v šivankinem ušesu,

na levo in desno vrtečim se kleščam,

lomljenju špic na kolesih …



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz slovaške poezije XXI. st.





Dana Podracká

(1954)

Pacifistov dnevnik

12. julij

Vznikam na kolovozu v stanju čistosti

Za zdaj nisem še nikogar ubil

V boju sem se postavljal v položaj, da raje ubijejo mene

Nad bojiščem je razpostavljeno ogledalo

Srce imam pod nadzorom

13. julij

Ne vemo, v kakšne prostranosti še seže naš duh

V soočenju s položajem,

ki se zdi brezupen, moram skočiti v nebivanje,

da bi uspel v premikih naprej

14. julij

Apokalipsa se začenja znotraj

Med šviganjem strojnic in pehotnimi minami

mislim na nagrobnik v Deliciae, grob številka 16, sedma vrsta

Na njem je vklesan napis, ki sem ga prebral pri Borgesu:

Jaz, ki sem bil toliko ljudi, nisem bil nikdar tisti,

v čigar objemu je medlela Matilde Urbach

15. julij

Videl sem demona

Sedel je na griču

Ni imel tretjega očesa

Sicer pa je imel vse

16. julij

Hvaljeni bodite, navali smeha,

nad katerimi poletava cvetni prah

Četudi me ubijejo, pridem, mama



Prevedel ANDREJ PLETERSKI

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)



Ksenija Mikor / 21 POGLEDOV NA LIRIČNI AVANTURIZEM





Iz slovaške poezije XXI. st.





Erik Jakub Groch

(1957)

Lepota

Prikotalila si se kot jabolko

– neposrečena prispodoba, kajti

v tistem hipu se je čas ustavil.

Najino ljubljenje se je začelo

z ovohavanjem, iz jamice pod tvojim

vratom se dvigajo otroške vonjave.

Vstopava in izstopava

iz sebe kot vdih in izdih,

nato pa po čudežu ne dihava več.

Kaj sem spoznal; močnejša si

od jabolka, ki te je zapeljalo, a dosti

šibkejša od pešk v sredici.

Zrem v tvoj obraz, zvezdo

na svojem lastnem nebu; lepota

svet obvaruje tako, da ga pogubi.



Prevedel ANDREJ PLETERSKI

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz slovaške poezije XXI. st.





Ivan Kolenič

(1965)

Zuzana je rekla

Zuzana je rekla, da ne smem krasti,

niti pomaranč metati stran

in vrabcem na strehi o ljubezni čivkati …

Rekla je, da sva za zmeraj prepovedana –

kot kopriva in limanice,

kot kadar končno zaspiš in nočeš več vstati ...

In Zuzana je rekla, da zna biti angel

in hudič prav tako, kdorkoli, po čemer se mi stoži ...

Zuzana je rekla, da je na vrtovih lepo,

da mi bo košček oljke v usta dala,

da sploh ne ve, če ima me rada ...

Zuzana je rekla, da svet lepoto premore,

jaz pa da moram samomore pri priči obesiti na klin.

Zuzana je rekla ...,

veliko modrih besed o ljubezni je izrekla,

o maku ter o biseru ... O zvoncu. O steblu.

Zuzana je rekla, da se bo oglasila,

me poklicala, da mi bo pamet zmešala ...

Rekla je, na vsem lepem gola in plaha,

naj pogasnem luči, v temo naj se nasmehnem.

Zjutraj pred oltarjem je rekla, da ljubi norce

in da je rada pesnikov ljubljenka.

Poklon kraljici, kraljica prihaja ...

Ko mi je iz oči tesnoba kričala v stene,

je rekla, da si bova ponoči šepetala o blatu,

slačila se bova dolgo in brezbožno;

in v tistem je bilo povsod polno blodnjavih prstov,

povsod Zuzke, Zuzke, Zuzane,

ura resnice je pokazala kremplje, da se ti zmeša!

Zuzana je rekla, da mi bo popraskala srce.

Zuzana je rekla, da mi bo pokazala reči neizmerne –

kako se zakleneš v času in prostoru,

ostaneš bel kot skrivna vest.

Zavzdihnila je, da jo jezi, če točajkam pridigam

o njihovi prosojni lepoti …

Zuzana je rekla, da z mano ni mogoče spati,

ne stanovati, pobezljanim šarlatanom šarlatanskim, usranim,

se je rogala mojemu jadikovanju …

Zuzana je rekla, da si z bogom

ne beli več glave, luteranka luksuzna,

enkrat ji bom gotovo žile z goltnimi zobmi do krvi razgrizel!

Zuzana je rekla, in vedela je, o čem govori,

da bi z mano rada umrla na senu …

Zuzana kuha črni čaj in pripoveduje,

da sem jo s sprevrženim plamenom vso prebudil,

naj torej le doložim na ogenj poleno …

Njeni poljubi so lepka zver, imeniten esej,

Zuzana, Zuza, Zuzana, počakal bom, dokler me ne ubiješ.

Zuzana je rekla, da je budilka rožnata in se trese,

ko mi z njenih ust vino tekne kot po nevihti.

Kdo bi ob zli gospodarici glave ne izgubil,

ki v nočeh uničuje žlice in kozarce –

zmeraj le v svojem pražnjem krznu?

Če Zuzana ne bi rekla,

da smejo v raj vstopiti le zaljubljeni pari,

bi nadaljnji dnevi ostali kot brazgotina na roki …

Zuzana je rekla, naj ne trgam rož po travnikih,

če niso zanjo, raje ne …

Zuzana se je odela v toliko otožnih imen,

da v vsakem prespi le enkrat na leto …

Zuzana nikoli ne reče: Hladno bo,

greh bo padel, zmrznil boš, pustila te bom!

Zuzana je rekla, moj mili, konec naredil si z darili.

Zuzana je rekla, Zuzana je govorila …

O pocarjih in cepcih nesrečnih,

ki jim kančke nežnosti, veselje, ki jim razdaja.

Zuzana je često govorila o samih čudnih stvareh,

o iglah, o duši, o otrocih, o žalosti.

Zuzana je rekla, da me bo obiskala,

obljuba pogubljena v vetru; nekomu govori,

da je na poti, nikoli doma in ne točno!

Povej mi, velika Zuzana,

zakaj manjka mi kolešček,

če se tvoja glad vede uglajeno?

Zuzana je rekla, vem, da je rekla,

naj zakrijem jame po grobovih …

Zuzana je rekla, da je mama, hčerka, ljubica,

vsak dan skeli jo srd, ko ga tankam kot povodni konj.

Zuzana je rekla, da bo odnesla pete –

nakar je jokala, jokala, Zuzana, lepa vsa,

rekla je, ne tolči me, rekla je zbogom in tema.

Nedelja šestega, pol dvanajstih.

Strašno da jo pečejo oči, prah povsod je na oblasti,

da tok so izklopili in da zdaj je dosti, dosti, dosti!

To je rekla … To vse je rekla Zuzana …



Prevedla DIANA PUNGERŠIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XI/2015)





Iz slovaške poezije XXI. st.





Eva Luka

(1965)

Kentaver

Kentaver s skrivnostnim, divjim telesom,

počrnelim od nočne glasbe, s pogledom

samotnih vran s konca novembra, prihaja

k moji hiši, v ustih srebrne

orglice. Kliče me ven, kentaver, spušča

lesketajoče sline, z njimi prepreda kot s pajčevino

kote mojega jesenskega bivališča, nepotrpežljivo

zmajuje z glavo in sope za okni, kentaver

brez časa, brez volje do čakanja,

brez obraza.

Tolikokrat sem že bila

pripravljena stopiti ven, v mrak vrta,

se dotakniti njegovih prsi, si ogledati teman obris;

tolikokrat sem ga opazovala, skrita v težkem

blagu zaves, kako valovi v bokih, kako mu

orglice mečejo zvezdne bliske

po dlakavem udu.

Brž ko se vsa predam njegovim rokam, tudi mene

oblije senca čudnih kleti, ki ga spremlja,

po njegovem poljubu začutim v ustih

okus ingverja in srhljivega gozda, z dlani mi previdno

odgrizne biser;

vrnem se zbegana, brez volje

do čakanja, brez časa; kot večni pajek

začnem od znotraj prepredati hišo

s temnimi slinami.



Prevedla DIANA PUNGERŠIČ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz slovaške poezije XXI. st.





Agda Bavi Pain

(1966)

hana1.wishing hell

usoda je.

vseh kozmonavtov

da jih žene varajo z zavaljenimi zmaji

neporaščenimi bogonožci

zato v tropih odhajajo

bežijo v globočine noči

da bi se nihče

medijsko mrtev ne vrnil živ

so pa tudi drugačne hane

čakajo da prideš

doma

okrvavljen zvečer

tako kakor rabelj

tiho sedijo

gledajo kako ješ

in si mislijo svoje



Prevedel ANDREJ PLETERSKI

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2012/34–36)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Tomaž Šalamun

(1941–2014)

Žalostnim pod brado

Odstraniti plevel pomeni s pasiranjem

rdečega grozdja dvigniti roke milijonom.

Vsem, ki mislijo, da Bog zapira usta

in gleda skozi cedilce. Zakaj beli zid hiše nad

mano zamenjujem z nebesi? Ker je še malo

tema? Ker se vžigalice ližejo pred vrati ladjedelnice

v Gdansku? Utrujeni hrustajo. Duša je

Galípoli. Smukec pod belo, prozorno rokavico.

Vrabec nosi čmrlja. Dimniki – manjka –

pasto. Je plima odnesla šine belih lokomotiv?

Hiška iz praproti. Noge so povezane. Glavo

Približno in počasi obračam tako, da sem blizu

kamna. Z nohtnimi boki sinicam ponujati

obraz, pomeni štenkariti valovito pižamo? Da.



© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/17–18)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Milan Dekleva

(1946)

Vermeerjev smeh

* * *

roža, ki se osipa

in jo smrt grabi za steblo,

postane nestrpna.

seme je zanjo pripravljena zemlja.

za njeno zbledelo lepoto –

počuti se kot audrey hepburn –

ni odrešitve, kajti

obzorje večnosti je vselej kazen

za tisto, kar biva v času,

je ponižanje biti.

slišiš metlo budističnega učenca

v chengdujevskem templju?

pometal je prah z onstran,

od tam, kjer je v praznino vdiral

smrad, zastrupljeno življenje.

so roža, hollywood, obritoglava oranža,

kitajska naftna industrija in

najini prepleteni prsti razumeli

stopnjevanje resnice?



© UVKF, Rp. Lirikon21 (IV/2008/17–18)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Andrej Medved

(1947)

* * *

Z dlanmi ugasneš masko čez oči,

in roke, ki v čudežu svetlikajo v sobah z zadrgami,

z ožiljem in pozlato v poapnelih stenah, obrnjenih navzven, v težo

strtega telesa, ki ga potopiš v svetlobo

milijardnih luninih utrinkov na okostju, z rešetkami

ledenega dežja v strohnelem deblu, kjer gnezdi jerebica, zalepljena

v steklo žarometa; v valilnico ognjenih kep, ki

padajo na zasneženo reko.

Kot hitro prideš, hitro greš, z zadržanim

ljubkovanjem zmehčanega okvirja v nebesnem svodu,

s pošastmi z angelovo glavo, zatisnjeno v pasji glas, v pričakovanju.



© UVKF, Lirikon21 (VIII/2012, 37–38)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Milan Jesih

(1950)

* * *

Kdo je na vrtu travo potacal?

Medved ni bil, drugače se podpiše,

ne vasovalec, hči se je odmožila,

ne tat, saj krasti revežem ni prav –

kdo lazil je okrog hiše,

ne vem, bom molčal, nimam besedila,

a eno je gotovo:

pod hruško je pohojeno na novo.

Resda ni več, kot ko smo bili mladi,

ko glažem in ugankam greš do dna,

naučil sem se in navadil,

da vem en nič, razumem pa še manj –

a, vendar, kdo bi bil? Mogoče

za hipec južne sape odložile

so v vrt k počitku vile

ali duhove zlih, miru iščoče?

Ah, ne. Zdaj vidim. Ženina sandala

in moj copat sta ujela se v roman:

ponoči ju zmamilo je na plan,

pa v rosi na plesišču sta obležala.



© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Peter Kolšek

(1951)

Refošk

Refošk, ki te imam resnično rad.

Bolj kot gmajne, kjer se igrajo dečki,

ali gostilne, kjer iz temnih kotov

vstajajo peteronogi moški,

si mi drag.

V tvoji temačni rdeči reki, ki z brzicami

hiti po travnati planoti duše,

se svetlikajo pojoče belouške.

In že si dekleta umivajo noge,

že kamni obračajo stopala proti nebu,

njihovi trki preganjajo samoto,

kot jo – za dolgo – prežene kratek

dan trgatve.

V žametu ni toliko mehke temine,

kot je je v tvojem vinu,

ki stori, da vse kasneje mine.

Refošk, ki te imam resnično rad!



© UVKF, Rp. Lirikon21 (VIII/2012/37–38)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Boris A. Novak

(1953)

Stare fotografije v škatlah za čevlje

(odlomek iz epa)

Po vsaki bližnji smrti se je moja zbirka

fotografij občutno zvečala: dobil sem škatle

za čevlje, polne sto let starih sličic, kjer poštirkan

meščanski slog – peklenski raj za Freuda in pisatelje! –

navzlic zbledelosti še zdaj žari. Tu so kulise

ateljeja: fotograf je razpostavil vatle

tapete z rajskim majskim gajem, sliko sanjsko čiste

kmetije z jagenjčki – bidermajerski okvirji! –

za rok’ce nežno se držečih parčkov. Tu je bister

pogled otroka; ker je lep obraz obkrožen s kodri

in nosi krilce, najprej pomislim, da je deklica,

nakar preberem: Liebling Leo, 1908. Tu so odri

vseh možnih drž in poz, negibnost mrtvega sveta:

gospodje v najboljših suknjah, zale gospodične

naglašenih zadkov, oprijetega nedrja

in koprnečih trepalnic, posvetila za sestrične

in najboljše prijateljice, sledi mladostnih sanj

in lectovih srčec v spominskih albumih, lične

narodne noše iz slovenskih krajev (Veldes, Oberkrain),

večni hip v poročni (s šopkom) in družinski idili

(s šopkom otrók), s ponosom brkov in odlikovanj

ovenčani postavni oficirji, botri pri obhajilih,

stari in mladi, moški in ženske, znani in neznani …

Naslovi ateljejev kažejo, kako so se selili:

SLIKAR IN FOTOGRAF IVAN JAGODIC v Kranji;

ATELIER JULIE U. JOSEF MARTINI, Cilli,

Herrengasse 11; FOTOGRAF D. ROVŠEK v Ljubljani,

Glavni zavod, Kolodvorska ul. št. 34, tel. 77, ali

Filijalka, Wolfova ul. št. 6-b, tel. 78; PHOTOGRAPH

HANS PEICHER, Graz, Franz Josefs Kai 4; na obali

Jadrana FOTOGRAFO C. MATTIAZZI (kraj neznan);

STUDIO ARTISTICO FOTOGRAFICO V. CEREGATO,

Zara, Barcagna; PRADER & BAUER, KUNSTANSTALT

FÜR PHOTOGRAPHIE U. PORTRAIT-MALEREI, Marburg a/Drau,

Burggasse 28 (vis à vis dem Theater); ATELIER WEGRATH, Wien,

XVIII. Währing – Weinhausstr. 37) (vis à vis dem Rathaus,

im Garten) …

Žar podob: kot bi iz pozabljenih globin

naplavilo naključne brodolomce – v rešilnih čolnih

škatel za čevlje – v hvaležni, začudeni spomin!

Vse te oči, obrazi, nekoč tako svetlobe polni,

so za sto let poniknili v mrzlo klet pozabe,

zdaj pa strmijo vame, vrženi iz svojega časa, klovni

iz zgodovinske čitanke … So liki in podobe,

ki jih brž prepoznam: svojega očeta kot otroka,

strica Mirka ob maturi … Vse ostalo – slike dobe,

ki je odšla v nepovrat … Le redka roka

je napisala datum, kraj, imena: Meiner Tante

zur lieben Erinnerung, Rika. Graz, 7/10/30. Široka

gospa na sliki je sorodnica, moj oče Ante

in teta Mara sta jo včasih omenila: Rika.

V lizajoče zublje ognja in pogoltne kante

za smeti je romalo nešteto fotografij. Ta slika

pa je ostala. Teta Rika, ki je níkdar nisem srečal.

Avstrijka, ki bo s pomočjo slovenskega jezika

ostala vsaj nekje zapisana … Pogosto niti leča

ne pomaga: ne prepoznam jih. Kdo so? V kakšni zvezi

so z mano? Kakšen ključ naključja, kakšna sreča

je bila potrebna, da so – v starinski obrezi,

v škatlah za čevlje – te oči prišle do mene?

In kaj bo ostalo od mojih oči? Jih bo kdo rešil?

Kdo jih bo shranil v škatli za čevlje? Kdo žene

spomin, kdo žene pozabo, kdo žene čas,

kdo žene svetlobo, kdo žene ta glas? …



© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Tone Škrjanec

(1953)

nekaj besed o času

(iz cikla Polaganje senc)

kaj naj midva dandanes,

ko ti kompjuter v hipu

natrese neskončno

slastnih mrličev,

kje bova pila vino

in si lizala kožo.

bova takšna kot sva,

slepa in gluha

zaprisežena ljubimca

hrapavega diha saksofona.

še enkrat stopila na isto cesto,

si napolnila pljuča s svežim prahom

in iskala, da iščeva in nič ne najdeva,

da ponovno utemeljiva pot kot pot

željo kot željo oko kot oko

sebe kot drhtečo dlakavo žival,

ki se je zatekla pod smreko.

vsi hitijo, čas pa ostaja čisto miren,

kot bi se ustavil.

še muzika raste počasi

kot drevo.



© UVKF, Poetikon 1 (2005)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Zoran Pevec

(1955)

Smisel stvari

Kako živijo stvari?

Smisel stvari je navzočnost. Tako navadno, da so tu.

Pričujoče. Da obvisijo ob enem od dnevov tedna,

v fragmentu z odpustkom. Zapisane na drugem listu

trajnosti. V volumnu prostora. Nanje lahko položimo

roko ali pogled. Lahko jih interpretiramo ali jim

odvzamemo možnost zvenenja. Glasbilo odprte

brezbrižnosti. Slike, umaknjene v abstrakcijo

počasnega odmiranja. Improvizirane oznake

zvestobe. Zapisane v opombi in v naslovu.

V neškodljivih vprašanjih. V vzorcu interreligiozne

izbire. Nastopajo v našem glasu. So del kulturne

dediščine in blebetajočega popoldneva,

v paradoksu relativnega absoluta.

Utrujeno uporabne. Takole, recimo: žlica,

miza, dlančnik, špica kolesa, lonček za rože.

V muzeju naših navad, v uri osebnih dilem.



© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Milan Vincetič

(1957)

Golobar

Jaz ki sem

črni zidar

jaz ki sem

kraljev vseh kralj

jaz ki sem

stokrat bolj sam

ko so samote

vseh katedral

se končno odpravljam v nebo

da se zazidam

med tod in drugod

jaz ki zavajam svoj rod

jaz ki prestajam skrivnost

v sanjah bridkega fantiča

ki zleze pod oslovsko klop

ko škripne spovednica



© UVKF, Rp. Lirikon21 (VIII/2012/37–38)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Vinko Möderndorfer

(1958)

sem rastlina ker si ti skala

sem rastlina ker si ti skala

sem pesek ker si ti želatina

trzajoča migotajoča alga

v gnili reki na obrobju poletja

si zrak ker sem jaz ogorek

si lubje ker sem jaz ureznina

krvaveča splavljena trava

v barju ki golta zamujene minute

sem steblo si listje na meni

sem objem si kača na previsu

sem pozaba si mlado vino

si položena čez nebo sem dež

si zemlja v ustih sem stara pesem

si ljubljena sem pozabljen kot kamen



© UVKF, Rp. Lirikon21 (III/2007/1)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Maja Vidmar

(1961)

Najnujnejše

Mogoče sem najnujnejše

že napisala in bo zdaj

treba delati kaj drugega.

Malo mi je žal in malo

me pretresa, če je res tako.

Toda neznosno se mi zdi,

da bi nekega dne nenadoma

padla v komo ali smrt

in ti ne bi rekla, ne bi niti

omenila, kako je zdaj.

Kako je nekega dne, ker

se s tabo zbujam v dneve,

nenadoma prišla hvaležnost,

ne samo zate,

ampak za vse.

To bom še napisala.

To pišem zdaj.



© UVKF, Rp. Lirikon21 (XI/2015)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Esad Babačić

(1965)

Umiranje na položnice

Nisi maral poezije

in tistih,

ki jo pišejo,

samo položnice si plačeval,

zase in za svoje,

samo obroke si plačeval

in molčal,

zase in za svoje.

Čeprav te ni nihče ničesar vprašal,

čeprav si bil vedno dolžen,

sebi in drugim.

Plačeval si

in čakal,

da pride dan,

ko ne bo več položnic,

ko ne bo več obrokov,

zate in za tvoje otroke.

Verjel si, da je tako prav,

da je edina sreča na obroke,

da se splača,

kar se pošteno plača,

ker dolg ubija hitreje,

si se tolažil

in si kupoval čas,

v katerem te je

bilo vse manj,

položnic pa vedno več.

Še jeza te je minila,

ko si se zavedel,

da boš plačeval do smrti

in da boš še potem

na položnicah,

z imenom in priimkom

svojih otrok.

In da boš končal

v neki pesmi,

bedni

neplačani

pesmi.



© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz slovenske poezije XXI. st.





Peter Semolič

(1967)

Ta vrt se imenuje Getsemani

Danes je tak dan, da smo vsi žalostni.

Zastonj zapiramo okna in mašimo špranje.

Megla, ki se vlači nad barjem,

pronica skozi stene.

Ali pa se to naša žalost tihotapi ven med ptice,

ki postajajo vse bolj molčeče.

Nič ne pomaga.

Žalostni smo.

In z nami vred se žalostijo vsi naši sorodniki,

znanci in predniki.

Vsa lepa dekleta postajajo podobna Devici Mariji

pod križem.

Nič ne pomaga.

Žalostni smo.

Nedeljsko popoldne je naš Getsemanski vrt.

Izdani, osamljeni, zapuščeni od vseh

sedimo pred TV sprejemnikom, nezmožni,

da bi sprejeli vrč, ki gre mimo.



© UVKF, Rp. Lirikon21 (III–IV/2007/2008/14–16)





Iz srbske poezije XXI. st.





Zdravko Kecman

(1948)

Hranjenje =

Hlebnikov

Gre po poti in mečka

papirčke popisane s poezijo in jih daje v žepe

nekatere v čevlje

da ga ne žulijo

A žepi so votli in veter jih nosi

skozi brezizhode

Toda on gre

in grize jabolko

njegovi zobje so semena

Po šahovskih poljih

pešec komsomolec rine mrtvaški voz

ostali krakajo za njim

Nekogaršnja roka mu maha

medtem ko postavlja umetne ptice na okenska stekla

Ruski petelini

se bijejo skozi krvave prizore umetnosti



Prevedla SLAVICA ŠAVLI

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz srbske poezije XXI. st.





Duško Novaković

(1948)

Poročilo o imetju

Hlače, srajca, čevlji,

to gotovo imaš,

ne moreš reči, da si golorit

Krožnik iz katerega ješ,

postelja, v kateri spiš,

imaš tudi vzglavnik za pod glavo

In nekakšne ključe nosiš v žepu,

kakšnih deset različnih na obesku

O, ko ti zažvenketajo, ko zaropotajo, ko stečeš

kam, da ne bi zamudil,

vsak bi pomislil, kaj vse morda

ima ta tajkun tajkunov

Ampak niti ta, s katerim odklepaš stanovanje,

niti ta za poštni predal

niti ta od prostora za smetnjake

niti ta od vhodnih vrat,

nobeden ni tvoj. Plačaš za to, ker jih nosiš in paziš.



Prevedel PETER KUHAR

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31)





Iz srbske poezije XXI. st.





Milan Đorđević

(1954)

Ključi

Ključi, zapahi kot Micina češplja, klučavnica,

moška in ženska zadeva v ritmu kljuvanja ptiča.

Saj nimam v mislih tega, pravim, ko grem k hudiču,

to je zgodba o dnevu, noči, o pozabljanju in domu.

V mislih imam lepo ženo brez doma, brez zavetja,

o ženi govorim, ki pluje, potuje do Veličastnega Niča.

Potuje in sproti ključe pozablja ali izgublja,

novih pa ne najde, čeprav jih je kot listja.

Pa moje besede se sploh ne tičejo tega, moj dragi,

ključi so mi potrebni kot svetloba barvi.

Ključi, naprave, ki odklepajo, kar je zatajeno,

izmišljeni, neopazni ob vsem, kar je že razprto.

Ej, ključi, zapahi, Micina češplja, ključavnica,

moška in ženska zadeva v ritmu kljuvanja ptiča.

Ne, to me ne briga, pravim, ko me vleče k dnu,

to je zgodba o ženi, dnevu, o noči, pozabi in domu.



Prevedel MARKO KRAVOS

© UVKF, Rp. Lirikon21 (V/2009/26–28)





Iz srbske poezije XXI. st.





Dragan Jovanović Danilov

(1960)

Varuh beležnice

Tudi ta beležnica bo nekoč postala arhiv

peščenih sipin, dnevnik pomnoženih hlebcev.

In to telo bo opuščen rudnik, poseljen

z nočnimi pticami, neslišnimi in temnimi kot voda.

To malo okroglo mesto bo brez mene

in tudi klop v parku, kjer sem kot deček bral Rimbauda.

Tvoja dlan, lahna kot vrabček, vonji,

ki divjajo v krošnji španskega bezga –

vse to bo ostalo brez mene, nekoč.

Moja globoka soba in starinarnica, kjer

sem vse dni brskal po starih knjigah.

In ta svetilka, pod katero sem bral kot menih,

bo neki drugi duši osvetljevala knjižne strani.

Kot sova v svoji duplini bo prodajalec še naprej

ždel v svojem kiosku, kjer sem kupoval časopise.

Upokojenci bodo zlagali domine pred

sodarsko delavnico, iz golobnjaka se bodo

dvigali letalci, jaz pa bom še kar

utripal v srcih svojih hčerk, hodil

po svetu z njihovimi popolnimi telesi in

z njihovim pogledom gledal velika mesta

pod budnim očesom neke objokane priče.

V joku se duša, gostja v stihiji, spreminja

v lestve, ki vodijo v nebo.

V tej pusti pokrajini je jutranja zarja že tako

stara; krokarji spodaj v pušči pod mojim

oknom to vejo – oni so silen črn narod,

ki še ni izčrpal svoje zgodovine.

Vrnil sem se iz prahu, bogatejši za

še eno odisejado odnehavanja.

Vojašnica je prazna, a neki glas kliče po imenih.



Prevedla MATEJA KOMEL SNOJ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (XII/2016)





Iz srbske poezije XXI. st.





Laslo Blašković

(1966)

Kariatida

Takrat sem bil tako majhen,

da sem mislil,

da me ni.

Kakšna živalca je kdaj zatavala

in se brez glasu zapodila

proti zlatozobim vratom,

ki jih je odškrnil karies,

in me našla

v materinem popku,

kot Palčka,

kot odtis krempeljčka.

In razdiral sem

ji trebuh,

neprimerljivi bučman.

V resnici pa

mi je bila glavica

tako mala,

da je vanjo komaj stal

ogrizek neprebojne sence,

strah pred življenjem.

In tudi duša mi je bila

tako drobcena,

nanjo ni mogla sesti

niti brazgotina mesečine

ali ščipalca za nohte.

V svetu,

ki se je vsak dan

ohlajal,

prenašal težke surovine,

me na videz ni bilo.

Če ne bi krožila

zgodba o meni,

ah,

s konico šestila

sredi vode,

ki je izpuhtevala,

če ne bi bilo zgodbe,

tega mogočnega mikroskopa,

skozi katerega se je videlo

tudi tisto, kar ni obstajalo.



Prevedel ŽELJKO PEROVIĆ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (IX–X/2013/2014)





Iz srbske poezije XXI. st.





Ana Ristović

(1972)

Javna razprodaja

Prodam pisca

Dobro ohranjen, dvorezen

V usnjeni vezavi

Ničesar ne rabi, spodoben je

kot otroška srajčka

Ne sprašuje

molči

Še glave ne premakne

ima jo le na fotografiji

lepa je, prav lepa

Že sto dvajset let spi

samo po vitrinah

vedno z vlago podmazan

kot s hlevskim gnojem

Berete ga lahko z ene ali druge strani

Lahko tudi s sredine

v primeru da se vam svita

konec začetek kje je konec kje začetek

kje je vendar konec

Lepo se ujema s policami in pohištvom

wenge nianse

najdete ga tudi na spletu

Zdaj bomo v vitrine dali

napravice za vse in vsakogar

preko njih se bomo na daljavo pogovarjali

z današnjim dnem in z včerajšnjim

in z jutrišnjim in z in s pozabo

z njimi bomo

recimo

obveščali

eno svoje oko o

tem kar vidi naše drugo oko

Zraven dobite še

knjigo ki je ni napisal

prah pa lega na prah

in krste muh iščejo parcele

med lepimi belimi knjigami

v stilskem pohištvu



Prevedla STANKA HRASTELJ

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VII/2011/34–36)





Iz švicarske poezije XXI. st.





Ilma Rakusa

(1946)

* * *

Riba na jedilniku in

ploščice spomina

zloščene

nobenega long term memory

short term memory

nobenega Trsta nobenega kašlja

v vetru nobenih bolezni

otrok

pa tudi ljubezen

je pobegnila iz vseh odprtin glave



Prevedla AMALIJA MAČEK

© UVKF, Poetikon (I/2005/2–3)





FESTIVALNE NAGRADE IN PRIZNANJA 2017

Vseslovensko

AKADEMIJA POETIČNA SLOVENIJA


VELENJICA - ČAŠA NESMRTNOSTI

častna književna nagrada

za vrhunski desetletni pesniški opus

slovenskega književnika/književnice, ki pomembno

zaznamuje umetniško literaturo XXI. st.


NAGRAJENCI 2006–2017

2006 – Andrej Medved

2007 – Milan Vincetič

2008 – Milan Dekleva

2009 – Vinko Möderndorfer

2010 – Boris A. Novak

2011 – Milan Jesih

2012 – Peter Kolšek

2013 – Zoran Pevec

2014 – Esad Babačić

2015 – Maja Vidmar

2016 – Peter Semolič

2017 – Tone Škrjanec





Ustanova Velenjska knjižna fundacija

Mednarodni Lirikonfest Velenje 2017 | XVI. medn. književno srečanje

Akademija Poetična Slovenija



večletni glavni pokrovitelj

Mestna občina Velenje


podeljujejo

SLOVENSKEMU PESNIKU

Tonetu Škrjancu

ČASTNO KNJIŽEVNO NAGRADO

velenjica - čaša nesmrtnosti

2017

za vrhunski desetletni pesniški opus

slovenskega književnika/književnice, ki pomembno

zaznamuje umetniško literaturo XXI. st.

Tone Škrjanec (1953, Ljubljana), slovenski pesnik in prevajalec. Na nekdanji FSPN v Ljubljani je zaključil študij sociologije. Po krajšem službovanju v prosveti je bil skoraj deset let zaposlen kot novinar. Od leta 1990 do 2013 je bil koordinator programa v KUD-u France Prešeren, kjer je med letoma 1994 in 2013 organiziral in vodil ljubljanski festival poezije Trnovski terceti in ciklus literarnih večerov Pesniški kabareti.

Objavil je devet samostojnih pesniških zbirk: Blues zamaha (1997), Sonce na kolenu (1999), Pagode na veter (2001), Noži (2002), Baker (2004), Koža (2006), Duh želve je majhen in zelo star (2009), Med drevesi/Among Trees (2010) in Sladke pogačice (2015). Leta 2012 je objavil zbirko izbranih in svojih »zelo starih« pesmi V zraku so šumi. – V tujini (Poljska, Bolgarija, ZDA, Hrvaška) je bilo doslej izdanih sedem samostojnih knjig njegove poezije, ki je sicer prevedena v številne svetovne jezike in uvrščena v več slovenskih in tujih antologij novejše poezije. – Izdal je tudi ploščo poezije z glasbo Lovljenje ritma (2006) in soavtorsko sodeloval pri kompilacijskih ploščah poezije z glasbo Košček hrupa in ščepec soli (2003) ter Pri besedi z glasom in zvokom (2011). – V sloveščino prevaja predvsem sodobno ameriško literaturo (P. Bowles, W. S. Burroughs, C. Bukowski, G. Snyder, F. O’Hara, T. Liu, K. Koch, J. Spicer, A. Hollo, K. Rexroth idr.), prevaja pa tudi iz hrvaščine in srbščine.

* * *

Tone Škrjanec sodi med tiste pesnike, ki so s svojim delom najbolj odločilno vplivali na slovensko poezijo ob prelomu stoletja. Za njegovo poezijo je značilna pozornost na jezik, sploh na samo besedo, ki se kaže v stilski dovršenosti in kratkih stavkih, neredko krajših od enega verza; mešanje različnih zvrsti jezika, tako na ravni leksike kot na ravni skladnje; vseskozi rafinirano navzoča družbena angažiranost oziroma kritičnost ter poudarjena čutnost. In res bi le težko v slovenski poeziji našli pesnika, čigar pesmi bi se v tolikšni meri izpisovale v znamenju telesa oziroma telesnosti. Telo v tej poeziji predstavlja mejo, ki omogoča vznik pesniške govorice, hkrati pa je tudi pogoj njene dialoške naravnanosti – telo namreč tu venomer stopa v odnose z drugimi telesi. Zavest o enkratnosti in krhkosti telesa in teles Škrjančevo poezijo razpira v smeri etičnega. Tako z razliko od pretežnega dela moderne poezije (za katero je v veliki meri značilno, da svet, ki ga upesnjuje, ne le interpretira, temveč ga – sledeč osnovnim postulatom moderne poezije – tudi deformira) Škrjanec svet raje pušča takšnega, kot je, pri čemer pa se zaveda, da svet ni več celovit, zato ga tudi ne poskuša zajeti v njegovi totalnosti, temveč ga jemlje po drobcih. Ti drobci so lahko včasih jezikovne bravure, drugič anekdote iz družinskega ali družabnega življenja in tretjič drobci, ki jih prinašajo tako visoka kot popularna kultura in množični mediji. Tako v njegovih pesmih zaman iščemo neko hierarhijo motivov in/ali tem – Škrjančeve pesmi so mreže, stkane iz razpoznavne individualne govorice, v katere lovi drobce sveta oziroma svetov, in imajo kot takšne vse značilnosti odprte strukture. – S svojim specifičnim načinom gradnje pesmi, ki jo je sam pesnik nekoč poimenoval »lepljenje«, s svojo poudarjeno telesnostjo in iz nje izvirajočim globoko etičnim odnosom do sveta, kot tudi s svojo dialoškostjo in odprtostjo, pesništvo Toneta Škrjanca zavzema posebno mesto in tudi eno ključnih mest v slovenski poeziji zadnjega in ne samo zadnjega desetletja. – (Peter Semolič za Sosvet VČN 2017)

* * *

Vrhunski pesniški opus Toneta Škrjanca, izkazan s tremi samostojnimi pesniškimi zbirkami v zadnjih desetih letih ter šestimi v dveh desetletjih poprej, poleg knjižnih izdaj tudi s številnimi domačimi in tujimi revijalnimi ter antologijskimi objavami, pomembno zaznamuje slovensko umetniško literaturo XXI. st., ki ji na Lirikonfestovi Akademiji Poetična Slovenija 2017 izkazujemo pesniško čast z vseslovensko literarno nagrado »velenjica - čaša nesmrtnosti«. – (Sosvet VČN 2017)





Mi smo vsepovsod

(refleksija)

Težko, skorajda hecno se mi zdi dandanes govoriti o avanturističnem popotovanju, ko so popotovanja večinoma do milimetra, do vsake hotelske sobe, obroka hrane, do vsake mošeje ali umetnostne galerije ... torej čisto v nulo, kot se temu reče, dogovorjena. Vse je že vnaprej jasno. Rekel bi, da še najbolj avanturistične trenutke doživljamo na letališčih, kjer se pustimo v neskončnost poniževati in zatirati, se slačiti in sezuvati in ob tem smehljati, da bi nazadnje končno le prispeli do nekega kao najbolj odmaknjenega dela sveta, kjer skoraj trčimo v gručo razposajenih turistov, ki so jih (podobno kot nas) pripeljali v ta komajda odkriti, skriti kotiček sveta, v katerem kot blazni drvijo naokoli, da bi posneli selfi s še edinim preživelim predstavnikom pritlikavega lenivca ali izumrle ptice dodo.

Po eni strani je tako, po drugi strani pa naše stoletje obeležujejo neskončne kolone izmučenih prisilnih popotnikov, ki s culo na rami ne iščejo avanture, ampak, ravno nasprotno, želijo miru in spokoja; mi pa jim za dobrošlico zapiramo meje, nastavljamo žične ograje. In to v odprti Evropi brez meja in skoraj 28 let po padcu berlinskega zidu. V pravem, ortokapitalističnem: najprej ga podreš, da lahko zgradiš še večjega in še boljši zid. Seveda je treba to razumeti širše, zid je samo prispodoba.

Vem, da sem si vzel kar precej pesniške svobode in morda za koga tudi zlorabil temo, vendar pa je to, s tem mislim na begunce, verske vojne (v 21. stoletju!!!) in s tem povezane nacionalne paranoje ter vzpon naci(onali)zma na veliko in povsod, popolna civilizacijska polomija, pa tudi manifestacija popolne izgube zgodovinskega spomina in še kaj.

Če si želiš avanture, moraš biti drzen in odprt, ne pa kot kakšen ultimativni alfa samec, zagledan vase, bloditi po svetu. Avantura zahteva celega človeka, veščega tavanja po neznanih poteh in mestih, ki mu ni pod nivojem posedeti z lokalci v neverjetno zanikrnem lokalu ob čaju, kavi ali vinu ter ob še več vina preveriti, če je v vinu res resnica; človeka ki ve, da smo čisto zares vsi enaki, vsi enakopravni, da imamo vsi svoje sanje in svet, ki jih spodkopava. Za avanturo moramo biti svobodni, ker lahko samo tako sprejemamo svobodo drugih, njihovo kulturo z vsemi, vsaj za nas, bizarnostmi. Svoboda pa je temelj vsega življenja, ki je samo po sebi naše največje potovanje in je avantura. Življenje in svoboda sta tista, ki ustvarjata poezijo. In poezija je popotovanje in je avantura. Poezija je vsepovsod. Tudi zato bom, tako kot sem že začel, še zaključil z optimističnim citatom Jerryja Rubina: »Mi smo vsepovsod! «





Tone Škrjanec





FESTIVALNE NAGRADE IN PRIZNANJA 2017


Mednarodno

MEDNARODNA

PRETNARJEVA NAGRADA

častni naslov

ambasador slovenske književnosti in jezika

PRETNARJEVI NAGRAJENCI 2004–2017

AMBASADORJI SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI IN JEZIKA PO SVETU

2004 – Ludwig Hartinger (Avstrija)

2005 – František Benhart (Češka)

2006 – Gančo Savov (Bolgarija)

2007 – Božena in Emil Tokarz (Poljska)

2008 – Kari Klemelä (Finska)

2009 – Matjaž Kmecl (Slovenija), Andrej Rozman (Slovenija)

2010 – Nadežda Starikova (Rusija)

2011 – Peter Scherber (Nemčija/Avstrija)

2012 – Evgen Bavčar (Francija), Orsolya Gállos (Madžarska)

2013 – Nikollë Berishaj (Albanija)

2014 – Zdravko Kecman (Republika Srbska/BiH)

2015 – Karol Chmel (Slovaška)

2016 – Zvonko Kovač (Hrvaška)

2017 – Joanna Pomorska (Poljska)



Ustanova Velenjska knjižna fundacija

Mednarodni Lirikonfest Velenje 2017 | XVI. medn. književno srečanje

Akademija Poetična Slovenija



večletni glavni pokrovitelj

Mestna občina Velenje


podeljujejo

POLJSKI KNJIŽEVNI PREVAJALKI IN SLAVISTKI

Joanni Pomorski

mednarodno

Pretnarjevo nagrado 2017

SLOVENSKO ZAHVALO S ČASTNIM NASLOVOM

ambasador

slovenske književnosti in jezika

za večletno posredovanje slovenske literature in jezika na Poljskem,

vzpostavljanje slovensko-poljskih književnih stikov

ter mednarodnopovezovalno delo, ki pomembno vključuje

sodobne slovenske književne ustvarjalce

Joanna Pomorska (1953, Varšava) je vodilna poljska prevajalka iz slovenskega jezika. S slovenskim jezikom in kulturo se je srečala že med študijem slavistike v Varšavi, kjer se je pri profesorju Tonetu Pretnarju naučila tudi slovenščine. Svoje znanje je pozneje še izpopolnjevala med podiplomskim študijem v Ljubljani in na tečajih poletne šole slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Prevajati je začela že takoj po diplomi, saj je že leta 1986 izšel njen prevod romana Branka Hofmana Noč do jutra. Po njeni zaslugi so poljski bralci spoznali in vzljubili Draga Jančarja. Prevedla je večino njegovega romanesknega opusa (Galjot, Posmehljivo poželenje, Katarina, pav in jezuit, To noč sem jo videl), kratko prozo (Pogled angela) ter eseje (Terra inkognita) idr. Jančarjeva dela v prevodu Joanne Pomorske so bila kar dvakrat nominirana za pomembno srednjeevropsko literarno nagrado »Angelus«.

Prevedla je tudi prozo Janija Virka Smeh za leseno pregrado ter dve deli etnologa Božidarja Jezernika (Kava in skupaj z J. S. Non cogito ergo sum).

Spoprijela se je tako rekoč z vsemi literarnimi zvrstmi, prevedla je med drugim eseje Aleša Debeljaka, Petra Krečiča, številne teatrološke eseje in ob različnih priložnostih tudi poezijo (npr. pesmi Kristine Hočevar in Veronike Dintinjana za pesniški festival v Gdansku). Posebej pomembni pa so njeni prevodi slovenske dramatike, saj obsegajo širok nabor avtorjev, od Primoža Kozaka (Afera), Dušana Jovanovića (Antigona), Matjaža Zupančiča (Vladimir) do predstavnice najmlajše generacije Simone Semenič (Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije). Med njimi ima Zupančičev Vladimir na Poljskem že zavidljivo število uprizoritev.

Krajše prevode odlomkov literarnih del in številnih člankov je Joanna Pomorska objavila v več kot petnajstih poljskih revijah in časopisih. O slovenski literaturi tudi piše; za svojo predstavitev slovenske književnosti je leta 1987 prejela priznanje revije Literatura na Świecie. Je tudi avtorica slovenskih pogovorov Jak to powiedziećpo słoweńsku (Povejmo po slovensko), ki so izšli leta 2007.

Ob svojem siceršnjem uredniškem in znanstvenem delu pri različnih poljskih založbah in institucijah je Joanna Pomorska večino svojega prostega časa, svoje veliko znanje in prijateljsko naklonjenost posvetila prav Sloveniji, tako prevajalskemu delu kot tudi seznanjanju poljske javnosti s slovensko kulturo, zgodovino in umetnostjo. Poleg odličnega poznavanja jezika in natančnosti njene prevode odlikuje tudi izjemen čut za prelivanje v poljski jezik, ki bralcu delo približa, obenem pa ohrani kar največ značilnosti izvirnika.

Je članica Društva poljskih prevajalcev in Društva poljskih pisateljev.

Leta 2017 je prejela nagrado Društva Avtorjev ZAiKS (Stowa-rzyszenie Autorów ZAiKS) za prevode slovenske literature v poljski jezik.

S Slovenijo jo vežejo številne prijateljske vezi in strokovna poznanstva. Joanna Pomorska je ena tistih prevajalk, ki se ne branijo prevajanja »za predal« in poskušajo sami najti založnika ali uprizoritelja.



(iz predloga za MPN ASKJ; predlagatelji: dr. Namita Subiotto,

dr. Maria Wtorkowska, dr. Špela Sevšek Šramel)

* * *

Književno prevajalko in slavistko Joanno Pomorsko lahko za številne zasluge, večletno posredovanje slovenske literature in jezika na Poljskem, vzpostavljanje slovensko-poljskih književnih stikov ter mednarodnopovezovalno delo, ki pomembno vključuje sodobne slovenske književne ustvarjalce, z največjim spoštovanjem nagradimo s Pretnarjevo nagrado in imenujemo »ambasadorka slovenske književnosti in jezika na Poljskem«. – (Sosvet Pretnarjeve nagrade 2017)

Pomembnejši prevodi Joanne Pomorske iz slovenščine

Leposlovje

Branko Hofman, Noc do rana [Noč do jutra] (Czytelnik 1986);

Drago Jančar, Galernik [Galjot] (PIW 1988);

Drago Jančar, Terra incognita (NOWA 1993);

Drago Jančar, Drwiące żądze [Posmehljivo poželenje] (NOWA 1997);

Drago Jančar, Eseje (Pogranicze 1999);

Drago Jančar, Spojrzenie anioła [Pogled angela] (Pogranicze 2002);

Jani Virk, Śmiech za drewnianą przegrodą [Smeh za leseno pregrado] (Czarne 2007);

Drago Jančar, Katarina, paw i jezuita [Katarina, pav in jezuit] (Pogranicze 2010);

Božidar Jezernik, Kawa [Kava] (Czrne 2011);

Božidar Jezernik, Naga Wyspa [Non cogito ergo sum. Antologija neke šale] (Czarne 2013);

Drago Jančar, Widziałem ją tej nocy [To noč sem jo videl] (Czarne 2014);

Kristina Hočevar, Obłoki i cięcia zebrane. Clouds and collected cuts. Oblaki in zbrani rezi (izbor pesmi), (Instytut Kultury Miejskiej, Gdańsk 2015);

Veronika Dintinjana, Alfabet znaków. The Alphabet of Signs. Abeceda znamenj (izbor pesmi), (Instytut Kultury Miejskiej, Gdańsk 2016);

* * *

Aleš Debeljak Zmierzch idoli [Somrak idolov], v: Nostalgia. Eseje o tęsknocie za komunizmem (Czarne 2002);

Simona Škrabec, Ikonografia bólu [Ikonografija bolečine], v: Szkice i eseje na dwudziestolecie Międynarodowego Centrum Kultury (MCK, Kraków 2011);

Nataša Kramberger, Pan Człowiek z kliniki Berlin-Buch [Gospod Človek iz klinike Berlin-Buch], v: Mur. 12 kawałków o Berlinie (Czarne 2015)

* * *

Primož Kozak Afera, v: Antologia współczesnego dramatu słoweńskiego (Wydawnictwo Łódzkie 1988);

Dušan Jovanović Antygona, v: Dialog 4/1994;

Matjaž Zupančič Vladimir, v: Dialog 6/2004, upr. Teatr Polski Bydgoszcz

2005 Teatr Powszechny Łódź 2016, Teatr Ekipa Warszawa 2016;

Simona Semenič Siedem kucharek, czterech wojaków i trzy zofie (seden kuharic, štirje soldati in tri sofije), v: Dialog 2/2016

Radijske igre:

Milan Jesih, Pod skrzydłami nocy [Pod perutnico noči] (1996);

Goran Gluvić, Ten cudowny, odważny świat rymów [Ta čudoviti pogumni svet rim] (1996);

Helena Resjan, Sny Zygmunta [Sigmundove sanje] (1996)

Strokovna literatura

Peter Krečič Architekt i wizjoner [Arhitekt in vizionar], v: Jože Plečnik. Architekt i wizjoner (Mię-dzynarodowe Centrum Kultury 2006);

besedila različnih avtorjev v publikaciji: Kraków i Lublana a mit Europy

Środkowej (Międzyna-rodowe Centrum Kultury 2007)

Avtorica

Joanna Pomorska, Jak to powiedzieć po słoweńsku [Povejmo po slovensko] (Wiedza Powszech-na 2007)

Svoja besedila in številne krajše prevode besedil z različnih področij objavlja v naslednjih revijah in časopisih: Literatura na Świecie, Dialog, Gazeta Wyborcza, Zeszyty Literackie, Krytyka, Res Publica, Res Publica Nowa, Przegląd Polityczny, Czas Kultury, Fa art, Dekada Literacka, Kresy, Krasnogruda, Europa, Herito idr.





Pesmi potovanja in prevajanje poezije

(refleksija)

Nimam prav veliko izkušenj s prevajanjem poezije, pravzaprav tega že dolgo nisem počela. Lani pa so me prosili, naj prevedem nekaj pesmi mlade slovenske pesnice Veronike Dintinjana, za katero dotlej nisem še niti slišala. Njene pesmi sem prebrala z največjim veseljem, izkazalo se je namreč, da so te pesmi potovanja. Potovanja pa so moja strast. Z Veronikinimi pesmimi je mogoče potovati na različne načine. Lahko na primer sedeš v naslonjač s skodelico čaja ali z mačkom v naročju in vstopiš v svet njene poezije, lahko pa te pesmi vzameš s seboj v park in opazuješ, kako »rumeno gori grm forzicij«, ali pa se sprehodiš po njihovih stopinjah. Lahko jih daš v kovček in si jih prikličeš, medtem ko si ogleduješ slike v galerijah in muzejih po vsej Evropi ali srkaš kavo na kakšnem trgu v Rimu ali v katerem drugem italijanskem mestu.

Njena poezija je veliko potovanje, tako v prostoru kot v času. Bralec se lahko na pot odpravi skupaj s pesnico. Zadostuje že, da pomisli na Lipico, na Sieno, na Asissi ali celo na navadno bolnišnico. Vendar pa nas pesnica ne jemlje s seboj, da bi nam opisovala potovanja, znamenitosti, ljudi, mesta, temveč zato, da bi se zavedli bežnosti trenutka, bežnosti in minljivosti časa in da bi poskušali ta trenutek ohraniti za zmeraj. Veronika v svojih pesmih varčuje z besedami, vendar so polne lepih, presenetljivih metafor in bralcu omogočijo, da se za trenutek zaustavi in se vpraša, ali je res treba zmeraj tako hiteti in ali je včasih vendarle mogoče vzeti v roke knjižico pesmi ali pametni telefon ali tablico (o, signum temporis!) in pomisliti na »leve na pročelju katedrale«, na »oranževec pred hišo …«, na laneno platno, ki ga je kupila »ona druga Veronika«, in ne nazadnje na vrabca »skoz bolnišnično okno«. Meni se je to zgodilo in za to sem hvaležna Veroniki in njenim pesmim. Pa tudi za to, da me je spomnila, kako je prevajati poezijo.



Joanna Pomorska





FESTIVALNE NAGRADE IN PRIZNANJA 2017


Mednarodno

AKADEMIJA POETIČNA SLOVENIJA



LIRIKONOV ZLÁT

mednarodno festivalno-revijalno književno priznanje

za vrhunske revijalne prevode evropske poezije XXI. st.

v slovenščino ali iz slovenščine v druge evropske jezike,

z izbranimi objavami v festivalni antologiji Rp. Lirikon21



PREJEMNIKI 2007–2017

2007 – Andrej Medved (SI)

2008 – Mateja Bizjak Petit (FR)

2009 – Draga Rinkema (SI/NL), Urška Zupanec (SI)

2010 – Peter Kuhar (SI/CZ)

2011 – Tanja Petrič (SI)

2012 – Andrej Pleterski (SI)

2013 – Željko Perović (BA/SI), Lenka Daňhelová (CZ)

2014 – Namita Subiotto (SI)

2015 – Daniela Kocmut (SI/A), Andrej Pleterski (SI)

2016 – Mateja Komel Snoj (SI)

2017 – Katja Zakrajšek (SI), Urška Zupanec (SI)





Ustanova Velenjska knjižna fundacija

Mednarodni Lirikonfest Velenje 2017 | XVI. medn. književno srečanje

Akademija Poetična Slovenija



večletni glavni pokrovitelj

Mestna občina Velenje


podeljujejo

SLOVENSKI KNJIŽEVNI PREVAJALKI

Katji Zakrajšek

MEDNARODNO

FESTIVALNO-REVIJALNO KNJIŽEVNO PLAKETO

Lirikonov zlát 2017

za vrhunske revijalne prevode

iz britanske poezije XXI. st. v slovenščino

(Warsan Shire), objavljene v festivalni antologiji

Rp. Lirikon21 (2017)





O prevajalki

Katja Zakrajšek (1980), samostojna prevajalka in doktorica literarnih ved, prejemnica nagrade Radojke Vrančič (2008). Posveča se zlasti prevajanju iz slovenskim bralcem manj znanih književnosti, zlasti afriškim (npr. Dj. T. Niane, Ken Bugul) in v zadnjem času tudi brazilskim avtorjem (Cristóvão Tezza, Adriana Lisboa), pa tudi prevajanju filozofije.





Ustanova Velenjska knjižna fundacija

Mednarodni Lirikonfest Velenje 2017 | XVI. medn. književno srečanje

Akademija Poetična Slovenija



večletni glavni pokrovitelj

Mestna občina Velenje


podeljujejo

SLOVENSKI KNJIŽEVNI PREVAJALKI

Urški Zupanec

MEDNARODNO

FESTIVALNO-REVIJALNO KNJIŽEVNO PLAKETO

Lirikonov zlát 2017

za vrhunske revijalne prevode

iz britanske poezije XXI. st. v slovenščino

(Alice Oswald), objavljene v festivalni antologiji

Rp. Lirikon21 (2017)



O prevajalki

Urška Zupanec (1976), profesorica angleščine in umetnostne zgodovine, književna prevajalka. Za slovenske revijalne prevode pesmi Simona Armitagea je leta 2009 prejela festivalno priznanje Lirikonov zlát (zanj je bila nominirana tudi v letih 2007 in 2008 s slovenskimi prevodi pesmi Margaret Atwood in Craiga Raina). Poleg revijalnih prevodov poezije velja omeniti tudi njene revijalne prevode kratke proze sodobnih britanskih avtoric Helen Simpson in Nicole Barker (Literatura). V angleščino je prevedla roman Mihe Mazzinija Nemška loterija (2011). Zaposlena v Službi za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje pri Ministrstvu za kulturo RS; med letoma 2011 in 2013 je bila kulturna atašejka na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri EU v Bruslju.

* * *





Ali je poezija avanturizem? Kaj pa prevajanje poezije?

(refleksija)

Slovenci naj bi bili pregovorno narod pesnikov. Če pogledamo hiperprodukcijo, ki trenutno zaznamuje slovensko poezijo, bi lahko morda tej tezi celo pritrdili. Vendar pa je ob poplavi pesniških zbirk, tistih, ki te s svojo silovitostjo res odplavijo čez meje znanega sveta, precej manj. Morda je celo bolj kot pisanje poezije pri nas avanturistično njeno branje, saj je študija o slovenski bralni kulturi iz leta 2014 pokazala, da le majhen delež anketiranih (4 %) med slovenskimi knjigami najraje bere poezijo. In prevajalec mora biti seveda najprej dober bralec. V poezijo se moraš kot prevajalec potopiti, jo vdihniti, moraš jo slišati, razumeti, videti njene podobe in jo občutiti.

Poezija, ki me nagovori, mi pokaže tisto, za kar se je zdelo, da poznam, v čisto novi luči. Lahko rečem, da mi odstira nove svetove in v tem je gotovo nekaj pustolovskega. In da ne pozabimo še zadnje pomembne sestavine avanturizma – nevarnosti. Poezija naj bi (za razliko od drugih umetniških izrazov), kot je ugotovil v svojih raziskavah profesor milanske univerze Pier Luigi Sacco, celo negativno vplivala na naše zdravje! Torej, mogoče bi morali na Lirikonfest nalepiti obvestilo: »Minister za kulturo opozarja: uživanje poezije lahko škoduje zdravju.« In ker nas seveda prepovedane stvari privlačijo, bi bil morda to tudi dober ukrep za izboljšanje bralne kulture.



Urška Zupanec





FESTIVALNE NAGRADE IN PRIZNANJA 2017





Vseslovensko / knjižnopotopisno





KRILATA ŽELVA

častna književna nagrada

za najboljši slovenski knjižni potopis

preteklega leta





NOMINIRANI SLOVENSKI KNJIŽNI POTOPISI V LETU 2017



Nina R. Klančnik: Valter osvaja Evropo (samozaložba, 2016)

Boštjan Šifrar: K talibanom in piratom (samozaložba, 2016)

Agata Tomažič: Zakaj potujete v take dežele? (Cankarjeva z., MK 2016)





Ustanova Velenjska knjižna fundacija

Čitalnica Pri pesniški duši

Mednarodni Lirikonfest Velenje 2017 | XVI. medn. književno srečanje

Akademija Poetična Slovenija



večletni glavni pokrovitelj

Mestna občina Velenje


podeljujejo

SLOVENSKI PISATELJICI – POTOPISKI

Agati Tomažič

ČASTNO KNJIŽEVNO NAGRADO

krilata želva 2017

za najboljši slovenski knjižni potopis

preteklega leta (2016):


ZAKAJ POTUJETE V TAKE DEŽELE?

(Cankarjeva založba/Mladinska knjiga, 2016)



O avtorici nagrajenega knjižnega potopisa

Agata Tomažič (1977, Ljubljana) se je po diplomi iz francoskega jezika s književnostjo in novinarstva zaposlila pri časopisni hiši Delo, kjer je več kot desetletje objavljala besedila v različnih novinarskih žanrih, leta 2015 pa je z objavo kratkoproznega prvenca Česar ne moreš povedati frizerki vstopila tudi v literaturo. Prevaja iz angleščine in francoščine, pretežno leposlovje in humanistiko (J. Goodwin, J.-N. Kapferer, S. Hessel, M. Aymé). Zdaj je zaposlena na ZRC SAZU v Ljubljani. (www)

* * *

Agata Tomažič: Zakaj potujete v take dežele?

(Cankarjeva založba, 2016, knjižna zbirka S poti)

* * *

Agata Tomažič v svoji potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele?, ki je izšla leta 2016 pri Cankarjevi založbi v zbirki S poti, bralca popelje na potovanje po državah, ki izzovejo asociacijo na vojno, konflikt, nevarnost … Sirija, Etiopija, Libija, Iran, Armenija niso ravno počitniške destinacije, na katere bi najprej pomislili. Vendar pa avtorica, v svojih objavljenih kolumnah in še neobjavljenih bolj literarno obarvanih zapisih, z izbrušenim slogom in bogatim besediščem izkušene novinarke pred bralci odstrne tančico drugačnosti in tujosti ter dovoli, da spregovorijo njeni raznoliki sogovorniki. Zdi se, da točno ve, kdaj je čas za nepristransko distanco, ki pa nikoli ni indiferentna, in kdaj za lastno, včasih introspektivno obarvano refleksijo, ki vsebuje tako družbeno kritiko kot osebni doživljaj. Vendar pa zna Tomažičeva v pripoved spretno vplesti tudi elemente satire in premišljenega smisla za humor. Element presenečenja pa predstavljata reportaži iz Trsta in Kočevja, ki bralca spravita v zadrego, kajti kar naenkrat je soočen s sprejemanjem tujega na domačem pragu, kar predstavlja oster kontrast mitičnim razsežnostim daljnih dežel, ki kar naenkrat niso tako daljne. Agata Tomažič se tako elegantno giblje na meji polliterarne zvrsti potopisa, ki ga nežno, a odločno potiska v smer vrhunske proze, zato se je strokovna žirija odločila, da ji za knjižnopotopisno delo Zakaj potujete v take dežele? podeli (prvo) častno literarno nagrado »krilata želva 2017« za najboljši slovenski knjižni potopis preteklega leta (2016). – (Urška Zupančič, predsednica žirije »krilata želva 2017«)

* * *





O potopisu, nevarnosti, (ne)sorazmerjih, avanturizmu, liričnosti in mogoče še o čem …

(refleksija)

Potopis, ki pogojno sodi tudi med novinarske žanre in naj bi se kot tak kitil z objektivnostjo, v resnici na široko odpira vrata subjektivnosti. Kje, če ne na potovanju, onkraj cone udobja, se ne bodo priostrili čuti in razprle oči? In kdo, če ne pisec na poti, ne bo svojih izkušenj ubesedil čisto po svoje, po meri lastnega doživljanja? Kadar se po svetu klati kdo, ki mu v duši tli senzibilnost in se ne zapira pred čutenjem, ga zlahka potegne v liriko. So pogledi in prizori, ki jih je nemogoče preliti na papir zgolj z okornimi, preudarnimi in prizemljenimi stavki. Zelenine dreves se včasih ne da pričarati s standardnim izborom besed, puhasto perje mladega marabuja v še tako zadrtem popotniku prebudi čustva, gube na licu starca, ki si služi kruh kot nočni receptor v zakotnem hotelu, pa spomine na vse babice in dedke, ki so taistega prekaljenega pustolovca v najnežnejši mladosti razvajali z dobro domačo hrano. In na lepem se razpre vzporeden svet, ki s tam in takrat ni več povezan, vendar slej ko prej prodre v vsak boljši potopis. Kajti pot nikdar ni samo pot po zemljevidu in mestih v sedanjosti, temveč vedno tudi vase in – kadar ti le uspe – iz sebe.

Do tu vse lepo in prav. Težava je samo v tem, da liričnost bistveno zviša število znakov. Tem pa je mesto na časopisnem papirju skopo odmerjeno. In prav ta je bil v času nastajanja glavnine zapisov v knjižici Zakaj potujete v take dežele? primarni nosilec za moje pisanje. Ker je bil naročnik časopis in bralstvo jasno določeno z naročniki, se je bilo torej priporočljivo, če ne kar zaukazano izražati jasno, informativno, jedrnato. Če ne bi bilo Pogledov in velikodušne subvencije Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo, bi na vse službene poti lahko kar lepo pozabila – pod pokroviteljstvom hirajoče časopisne hiše bi lahko nastajali zgolj vtisi s popotovanja po internetu. To je danes novinarstvo, kjer je potopis ne le izumirajoča, temveč že izumrla vrsta. Avanturizem je v takem svetu preživeti, avanturisti pa so vsi, ki v tiskanih medijih še vztrajajo. Nevarnost preži v obliki senzacionalizma in cenenosti, v imenu branosti in klikanja so za vedno nedostopni kraji zemeljske oble, ki menda ne zanimajo nikogar in kamor ne bo več stopila novinarska noga. Takšno razmišljanje je seveda bebavo in do skrajnosti popreproščeno, a žal značilno za vse, ki danes odločajo o tem, kaj bo pripuščeno v časopisje, v tiskani ali digitalni obliki. Liričnost je za te osebke težko doumljiva, bržčas pa tudi le redko slišana beseda. Da o poeziji, tej črni luknji za davkoplačevalski denar, sploh ne govorimo.



Agata Tomažič





International poetic horizons





MEDNARODNA

PESNIŠKA OBZORJA

(14)

Panorama izvirne in prevedene

evropske poezije XXI. st. (2017)





LIRIKON(FEST)OVE DEGUSTACIJE

IZBRANE POEZIJE





IZVIRNA

SLOVENSKA POEZIJA

XXI. ST.

Škrjanec





Iz desetletnih vrhuncev slovenskih pesniških opusov XXI. st.

(velenjica - čaša nesmrtnosti 2017)





Tone Škrjanec

(1952)


Deset izbranih pesmi

(iz avtorjevega desetletnega pesniškega opusa v XXI. st.)





Izbrala

URŠKA ZUPANČIČ

Kemija

vsega nisva odnesla v laboratorij.

nekaj sva uspela skriti po žepih.

bilo je grozljivo čisto

in kovina se je bleščala

v umetni svetlobi.

zunaj je bil svež bel sneg

s svojo značilno tišino,

potresen s sledovi manjših ptic.

počasi hodiva

po nežnem in rahlem snegu.

sledove

puščava

za

sabo.



(iz zbirke Duh želve je majhen in zelo star,

KUD France Prešeren Trnovo, 2009)

Tanka nit svetlobe

kosmate oranžne svetilke sledijo vodi.

vanjo zabadajo ognjena kopja,

ki v skoraj negibni reki valujejo

kot dolgi repi tropskih ptic.

nebo si je navleklo temno večerno modrino.

morda bo samo noč brez zvezd. mogoče bo dež,

ceste bolj temnih barv in nevarno spolzke.

na steni lokala zadaj za žensko

visi hudo postrani obešena slika travnika.

moti me. mogoče je tako z namenom.

zato, da me moti. mogoče si to domišljam.

vidim usta, ki se odpirajo in zapirajo,

slišim glasove, a jih ne razumem,

kot pesem so. to mi zadostuje.

pesem glasov. opazujem tanko nit

bleščeče svetlobe, ki se boči in zvija

po hrbtu rdečih napetih ustnic.



(iz zbirke Duh želve je majhen in zelo star,

KUD France Prešeren Trnovo, 2009)

Pomiril bom konje

skicirka je polna obrazov.

zebe v dno duše in v konice prstov.

fotografiram staro tovarno,

bate, ki se enakomerno spuščajo.

zakaj bi hodila skupaj na večerjo,

če je ob jezeru tak pravilen mir

in so vrtnice obrezane.

nekaj dela še naprej čaka.

priključilo se je vrsti čakajočih.

kača že ni bila in niti ne vrv.

nekaj vmes se je

plazilo in sikalo. spet

kradem: preveril bom datume

in pomiril konje. najprej

bom pomiril konje.

dovolj časa imam,

nihče me ne čaka.



(iz zbirke Duh želve je majhen in zelo star,

KUD France Prešeren Trnovo, 2009)

* * *

pomladna nevihta

cesta polna

mladih jezer

skoraj nič

samo mi ljudje

med drevesi

če ga prav pogledaš,

je telo stekleno

in krhko



(iz zbirke Med drevesi/Among trees,

KUD Apokalipsa, 2010)

* * *

ceste je pohodil

dež

in suho listje

vrabci veselo

čofotajo v luži

kaj jim mar za Jadran

nebo, morje?

samo ribe

vedo odgovor



(iz zbirke Med drevesi/Among trees,

KUD Apokalipsa, 2010)

* * *

s kotom očesa

opazujem val,

ki slači obalo

zrcalo bolj skrbi

prah

kot prihodnost

dlje ko zijam vanjo,

bolj postaja krošnja drevesa

zeleno morje



(iz zbirke Med drevesi/Among trees,

KUD Apokalipsa, 2010)

Pomisleki

Mrzlo se počutim.

Mislim, da bo vse v redu.

Mislim, da ne vem.

Mrzlo se počutim.

Pesmi niso igra.

Torej ne piši o tem.

Piši o čem drugem.

O železnici,

ki vijuga okoli ovinka.

Ne o domovini.

To ni za nas.

Kdaj se spet vidimo?

Kaj bomo storili?

Prepletli se bomo kot kače,

lizali si bomo rane.

Vlak ne bo problem,

stali bomo ob progi

kot otroci

in mu mahali

kot takrat,

ko smo bili otroci

in smo mu mahali

kot otroci.



(iz zbirke Sladke pogačice,

LUD Literatura, 2015)

Bela pesem

Bel mraz. Pomoč ni pravi odgovor.

Previti je treba nekaj svežih ran, da ne pobegne kri.

Najprej polizati, potem previti.

Prestaviti se bo treba za kakšen meter

bolj na levo. Stran od centra.

Tam je vedno zamegljeno, vlažno,

pa ne na lep način. Vsepovsod neke bedaste pošasti,

ki kar naprej grgrajo besede,

vsaka na svojem navideznem koncu

navidezne veje. Ves čas gledam neko isto sliko –

tema z občasnimi zaplatami svetlobe.

Na mizi kozarec rdečega vina.

Običajno ga ne pijem, ker ga ne znam.

Vedno mi kaplja po bradi

in potem naprej. Bele srajce in to.

Beli dnevi. Bel debel led.



(iz zbirke Sladke pogačice,

LUD Literatura, 2015)

Čaj približno ob petih

Zlata črta na robu obzorja.

V zraku vonj po pečeni čebuli.

Na členku dlani srbeč pik komarja.

Preleti me vrabec,

pet mesecev star otrok zaveka.

Za hip. Mrtvi zvoki traktorjev,

oddaljeni, vendar vseprisotni.

Gledam šumenje listov oljk.

Potem silhueto ptice na slemenu hiše.

Pokrajino z živo in mrtvo naravo.

Samo še razglednice napišem,

pripravim kovčke in grem.



(iz zbirke Sladke pogačice,

LUD Literatura, 2015)

Denar

Že nekaj let v žepu

prenašam speštan

bakren kovanec. Tam,

kjer je bil včasih mož

ali grb, je zdaj podoba

plavajoče želve. Moje

mesto danes diši po

depri in tujini. Nekdaj

je bil čas počasnejši

od mene. Avtobus

mestnega prometa mi

mimo prinese velik

nasmejan obraz in

ponuja radijsko postajo,

s katero naj bi mi bilo

v življenju lepše.

Ženska z visokimi

petami za sosednjo mizo

je samo ženska za sosednjo mizo

z visokimi petami in veliko ritjo.

Zrak je prijetno nežen.

Nikoli ne bom dovolj

resen, nikoli odrasel.

In to je dobro.



(iz zbirke Sladke pogačice,

LUD Literatura, 2015)





Nagrajeni prevodi


NOVI

SLOVENSKI PREVODI

POEZIJE XXI. ST.


LIRIKONOV ZLÁT 2017


Warsan Shire

Alice Oswald


NAGRAJENI PREVAJALKI

Katja Zakrajšek

Urška Zupanec

Prevajalci so lahko v letu 2017 sodelovali na razpisu za 11. mednarodno festivalno-revijalno prevajalsko priznanje Lirikonov zlát (LZ 2017) s prevodi iz novejše britanske poezije za odrasle enega živečega avtorja, prednostno iz srednjih generacij vrhunskih pesnikov/-ic, ki ustvarjajo v XXI. st. v angleškem jeziku in imajo knjižno objavljeni najmanj dve pesniški zbirki.

V letu 2017 je bil za Lirikonov izbor razpisno prednostni jezik angleščina oz. prevodi poezije iz angleščine v slovenščino.

Žirija je za prevajalsko priznanje – plaketo LZ 2017 izbrala (brez predhodnih nominacij) prevedene pesmi dveh slovenskih prevajalk oz. dveh prevedenih britanskih avtoric/pesnic.





Iz novejše britanske poezije





Warsan Shire

(1988)





Iz angleščine prevedla

KATJA ZAKRAJŠEK


Lirikonov zlat 2017

priznanje za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st. v slovenščino

Warsan Shire (1988) je britanska pesnica somalijskega rodu, ki se v svoji poeziji posveča izkušnjam migrantov in beguncev, vprašanjem vojne, izgube, izkoreninjenosti in pripadnosti ter navigiranja med različnimi družbenimi in kulturnimi okolji, oziroma, kot sama pravi, »nadrealizmu imigrantskega vsakdanjika«. V njenih pesmih se srečujejo glasovi in zgodbe žensk, ki se v tem kontekstu na različne načine soočajo s tesno prepletenimi vprašanji spola, spolnosti in ljubezni, vojne in nasilja ter kulturnih predpostavk. – Izdala je zbirki Teaching My Mother How To Give Birth (2011) in Her Blue Body (2015) ter kratek izbor pesmi Our Men Do Not Belong To Us (2015). Njene pesmi izhajajo v številnih revijah in so bile mdr. vključene v antologije Salt Book of Younger Poets (2011), Long Journeys: African Migrants on the Road (2013) in Poems That Make Grown Women Cry (2016) ter prevedene v več jezikov (italijanščino, portugalščino, španščino, švedščino, danščino, estonščino). Leta 2013 je postala prva prejemnica nagrade African Poetry Prize, ki jo podeljuje Brunelova univerza v Londonu; med letoma 2013 in 2014 je bila prva mlada častna pesnica (Young Poet Laureate) mesta London.



Notica o prevajalki – gl. str. 313



Souvenir (Spominek, gl. sl. prevod na str. 61)

You brought the war with you

unknowingly, perhaps, on your skin

in hurried suitcases

in photographs

plumes of it in your hair

under your nails

maybe it was

in your blood.

You came sometimes with whole families,

sometimes with nothing, not even your shadow

landed on new soil as a thick accented apparition

stiff denim and desperate smile,

ready to fit in, work hard

forget the war

forget the blood.

The war sits in the corners of your living room

laughs with you at your tv shows

fills the gaps in all your conversations

sighs in the pauses of telephone calls

gives you excuses to leave situations,

meetings, people, countries, love;

the war lies between you and your partner in the bed

stands behind you at the bathroom sink

even the dentist jumped back from the wormhole

of your mouth. You suspect

it was probably the war he saw,

so much blood.

You know peace like someone who has survived

a long war,

take it one day at a time because everything

has the scent of a possible war;

you know how easily a war can start

one moment quiet, next blood.

War colors your voice, warms it even.

No inclination as to whether you were

the killer or the mourner.

No one asks. Perhaps you were both.

You haven’t kissed anyone for a while now.

To you, everything tastes like blood.


Backwards

The poem can start with him walking backwards into a room.

He takes off his jacket and sits down for the rest of his life;

that’s how we bring Dad back.

I can make the blood run back up my nose, ants rushing into a

/ hole.

We grow into smaller bodies, my breasts disappear,

your cheeks soften, teeth sink back into gums.

I can make us loved, just say the word.

Give them stumps for hands if even once they touched us without

/ consent,

I can write the poem and make it disappear.

Step-Dad spits liquor back into glass,

Mum’s body rolls back up the stairs, the bone pops back into

/ place,

maybe she keeps the baby.

Maybe we’re okay kid?

I’ll rewrite this whole life and this time there’ll be so much love,

you won’t be able to see beyond it.

You won’t be able to see beyond it,

I’ll rewrite this whole life and this time there’ll be so much love.

Maybe we’re okay kid,

maybe she keeps the baby.

Mum’s body rolls back up the stairs, the bone pops back into

/ place,

Step-Dad spits liquor back into glass.

I can write the poem and make it disappear,

give them stumps for hands if even once they touched us without


Vzvratno (Backwards)


Za Saaid Shire

Pesem se lahko začne tako, da vzvratno stopi skoz vrata.

Snel si bo jakno, sédel in obsedel do konca življenja;

to je način, da dobiva očka nazaj.

Lahko naredim, da bo kri stekla spet v nos, kot bi mravlje brzele

/ v svoj rov.

Da se bova skrčili v manjši telesi, da mi bodo izginile prsi,

da se ti bodo lica zaoblila, zobje poniknili v dlesni.

Lahko naredim, da bova ljubljeni, samo reci.

Da bo imel štrclje namesto rok, kdor se naju je proti najini volji

/ le enkrat dotaknil,

lahko napišem pesem in z njo vse izginem.

Očim bo izpljunil pijačo nazaj v kozarec,

mamino telo se bo zvalilo nazaj gor po stopnicah, kost se bo

/ s pokom spet uravnala,

mogoče ne bo izgubila otroka.

Mogoče bo še vse v redu, mala?

Vse to življenje bom napisala na novo in tokrat bo polno ljubezni:

to bo vse, kar ti bo dosegel pogled.

To bo vse, kar ti bo dosegel pogled,

vse to življenje bom napisala na novo in tokrat bo polno ljubezni.

Mogoče bo še vse v redu, mala,

mogoče ne bo izgubila otroka.

Mamino telo se bo zvalilo nazaj gor po stopnicah, kost se bo

/ s pokom spet uravnala,

očim bo izpljunil pijačo nazaj v kozarec.

Lahko napišem pesem in z njo vse izginem,

da bo imel štrclje namesto rok, kdor se naju je proti najini volji

/ consent,

I can make us loved, just say the word.

Your cheeks soften, teeth sink back into gums

we grow into smaller bodies, my breasts disappear.

I can make the blood run back up my nose, ants rushing

/ into a hole,

that’s how we bring Dad back.

He takes off his jacket and sits down for the rest of his life.

The poem can start with him walking backwards into a room.

/ le enkrat dotaknil.

Lahko naredim, da bova ljubljeni, samo reci.

Da se ti bodo lica zaoblila, zobje poniknili v dlesni,

da se bova skrčili v manjši telesi, da mi bodo izginile prsi.

Lahko naredim, da bo kri stekla spet v nos, kot bi mravlje brzele

v svoj rov,

to je način, da dobiva očka nazaj.

Snel si bo jakno, sédel in obsedel do konca življenja.

Pesem se lahko začne tako, da vzvratno stopi skoz vrata.


what they did yesterday afternoon

they set my aunts house on fire

i cried the way women on tv do

folding at the middle

like a five pound note.

i called the boy who use to love me

tried to ‘okay’ my voice

i said hello

he said warsan, what’s wrong, what’s happened?

i’ve been praying,

and these are what my prayers look like;

dear god

i come from two countries

one is thirsty

the other is on fire

both need water.

later that night

i held an atlas in my lap

ran my fingers across the whole world

and whispered

where does it hurt?

it answered

everywhere

everywhere

everywhere.


kaj so storili včeraj popoldne (what they did yesterday afternoon)

zažgali so tetino hišo

jokala sem kot ženske na televiziji

prepognjena na pol

kot bankovec za pet funtov.

poklicala sem fanta, ki me je imel včasih rad

poskusila naravnati glas na normalno

rekla sem zdravo

on pa warsan, kaj je narobe, kaj je bilo?

molim

in moje molitve grejo takole:

dragi bog,

prihajam iz dveh dežel

ena je žejna

druga v plamenih

obe potrebni vode.

pozneje to noč

sem pestovala atlas

s prsti sem šla po vsem svetu

in šepetala:

kje boli?

odgovarjal je

vsepovsod

vsepovsod

vsepovsod.


The House

i

Mother says there are locked rooms inside all women; kitchen of lust,

bedroom of grief, bathroom of apathy.

Sometimes the men – they come with keys,

and sometimes, the men – they come with hammers.

ii

Nin soo joog laga waayo, soo jiifso aa laga helaa,

I said Stop, I said No and he did not listen.

iii

Perhaps she has a plan, perhaps she takes him back to hers only for him to wake up hours later in a bathtub full of ice, with a dry mouth, looking down at his new, neat procedure.

iv

I point to my body and say Oh this old thing? No, I just slipped it on.

v

Are you going to eat that? I say to my mother, pointing to my father who is lying on the dining room table, his mouth stuffed with a red apple.

vi

The bigger my body is, the more locked rooms there are, the more men come with keys. Anwar didn’t push it all the way in, I still think about what he could have opened up inside of me. Basil came and hesitated at the door for three years. Johnny with the blue eyes came with a bag of tools he had used on other women: one hairpin, a bottle of bleach, a switchblade and a jar of Vaseline. Yusuf called out God’s name through the keyhole and no one answered. Some begged, some climbed the side of my body looking for a window, some said they were on their way and did not come.

vii

Show us on the doll where you were touched, they said.

I said I don’t look like a doll, I look like a house.

They said Show us on the house.

Like this: two fingers in the jam jar

Like this: an elbow in the bathwater

Like this: a hand in the drawer.

viii

I should tell you about my first love who found a trapdoor under my left breast nine years ago, fell in and hasn’t been seen since. Every now and then I feel something crawling up my thigh. He should make himself known, I’d probably let him out. I hope he hasn’t bumped in to the others, the missing boys from small towns, with pleasant mothers, who did bad things and got lost in the maze of my hair. I treat them well enough, a slice of bread, if they’re lucky a piece of fruit. Except for Johnny with the blue eyes, who picked my locks and crawled in. Silly boy, chained to the basement of my fears, I play music to drown him out.

ix

Knock knock.

Who’s there?

No one.

x

At parties I point to my body and say This is where love comes to die. Welcome, come in, make yourself at home. Everyone laughs, they think I’m joking.


Hiša (The House)

i

Moja mati pravi, da so v vseh ženskah zaklenjene sobe:

/ kuhinja poželenja,

spalnica bridkosti, kopalnica otopelosti.

Moški: eni pridejo s ključi,

drugi s kladivi.

ii

Nin soo joog laga waayo, soo jiifso aa laga helaa,

rekla sem »Nehaj«, rekla sem »Ne«; ni me poslušal.

iii

Morda ima načrt, morda ga bo peljala k sebi domov in se bo več ur pozneje prebudil v polni kadi ledu, usta bo imel suha in tam spodaj bo na sveže prav lično operiran.

iv

Pokažem na svoje telo in rečem: »Oh, te cunje? Ne, pravkar sem

/ jih vrgla nase.«

v

»Boš tole pohrustala?« vprašam mater in s prstom pokažem očeta, ki leži čez jedilno mizo z rdečim jabolkom, zatlačenim v usta.

vi

Večje kot je moje telo, več je v njem zaklenjenih sob, več moških prihaja s ključi. Anwar ga ni do konca potisnil noter, še vedno se sprašujem, kaj bi bil mogel odpreti v meni. Basil je prišel in tri leta cincal na pragu. Plavooki Johnny je prišel z malho rekvizitov, ki jih je uporabil že pri drugih ženskah: z eno lasnico, plastenko varikine, nožem na vzmet in lončkom vazelina. Yusuf je skozi ključavnico zaklical Božje ime, a ni nihče odgovoril. Nekateri so moledovali, nekateri so se pri strani povzpeli po mojem telesu, iščoč kakšno okno, nekateri so rekli, da so na poti, a niso prišli.

vii

»Pokaži na lutki, kje se te je dotaknil,« so rekli.

Rekla sem: »Nisem podobna lutki, podobna sem hiši.«

Odgovorili so: »Pokaži na hiši.«

Takole: dva prsta v kozarcu za marmelado

Takole: komolec v vodi za kopanje

Takole: roka v predalu.

viii

Moram vam povedati o svojem prvem dragem, ki je pred devetimi leti pod mojo levo dojko naletel na loputo, padel je skoznjo in nihče več ga ni videl. Vsake toliko čutim, da mi nekaj leze po stegnu navzgor. Moral bi se javiti, najbrž bi ga spustila ven. Upam, da se ni zaletel v druge, v pogrešane fante iz majhnih mestec, ki imajo prijazne matere, ki so zagrešili kakšno lumparijo in se izgubili v labirintu mojih las. Ni jim sile, kakšen krajec kruha jim vržem, in če imajo srečo, še kakšen kos sadja. Razen plavookemu Johnnyju, ki je z vitrihom odprl ključavnice in se prikradel noter. Tepček, priklenjen je v kleti mojih strahov in navijam glasbo, da ga preglasi.

ix

Tok tok.

Kdo je?

Nihče.

x

Na zabavah večkrat s prstom pokažem na svoje telo in rečem: »To je kraj, kjer umre ljubezen. Dobrodošli, le naprej, počutite se kot doma.« Vsi se smejijo: mislijo, da se šalim.


What We Own

Our men do not belong to us.

Even my own father left one afternoon, is not mine.

My brother is in prison, is not mine. My uncles, they

go back home and they are shot in the head, are not mine.

My cousins, stabbed in the street for being too or not enough,

are not mine. Then the men we try to love say

we carry too much loss, wear too much black,

are too heavy to be around, much too sad to love.

Then they leave, and we mourn them too.

Is that what we’re here for?

To sit at kitchen tables, counting

on our fingers the ones who died,

those who left, and the others who were taken by the police,

or by drugs

or by illness

or by other women?

It makes no sense.

Look at your skin, her mouth, these lips, those eyes,

my God, listen to that laugh.

The only darkness we should allow into our lives is the night,

for even then, we have the moon.


Kaj je res naše (What We Own)

Naši moški nam ne pripadajo.

Še moj lastni oče je neko popoldne odšel in ni moj.

Moj brat je v zaporu, ni moj. Moji strici

grejo nazaj domov, dobijo kroglo v glavo in niso moji.

Moje bratrance na cesti kdo z nožem sune med rebra,

/ ker so preveč ali niso dovolj,

niso moji. Potem pa moški, ki se jih trudimo ljubiti, pravijo,

da nosimo preveč izgube, preveč črnine,

da smo presvinčene, da bi nas prenašali, mnogo prežalostne,

/ da bi nas ljubili.

In odidejo in žalujemo še za njimi.

Mar smo zato na svetu?

Da sedimo pri kuhinjski mizi in na prste

preštevamo, kdo je umrl

in kdo odšel, koga so zaprli in koga so ukradle

droge,

bolezen,

druge ženske?

To nima nobenega smisla.

Poglej svojo kožo, njena usta, te ustnice, te oči,

moj Bog, poslušaj ta smeh.

Edina tema, ki bi jo smele dopustiti v svojih življenjih, je noč,

saj še tedaj je z nami luna.





Iz novejše britanske poezije





Alice Oswald

(1966)





Iz angleščine prevedla

URŠKA ZUPANEC


Lirikonov zlat 2017

priznanje za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st. v slovenščino

Alice Oswald (1966) je ena najbolj priznanih sodobnih britanskih pesnic. Po študiju klasike v Oxfordu se je usposabljala in delala kot vrtnarka. Doslej je izdala sedem pesniških zbirk in zanje prejela tudi številne nagrade in priznanja, med drugim leta 2002 nagrado T. S. Eliot za pesnitev Dart (2002), ki obsega celotno istoimensko pesniško knjigo in govori o reki Dart v jugozahodni Angliji. Izpostaviti velja tudi njeno šesto knjigo poezije z naslovom Memorial (2011), inovativno reinterpretacijo Homerjeve Iliade, ki je prejela kar dve nagradi. Za pesniško zbirko Falling Awake (2016), iz katere so izbrane štiri pričujoče prevedene pesmi, je prejela nagrado Costa (za poezijo). – (U. Z.)



Notica o prevajalki – gl. str. 317




Cold Streak (Hladna stran, gl. sl. prevod na str. 55)

I notice a cold streak

I notice it in the sun

all that dazzling stubbornness

of keeping to its clock

I notice the fatigue of flowers

weighed down by light

I notice the lark has a needle

pulled through its throat

why don’t they put down their instruments?

I notice they never pause

I notice the dark sediment of their singing

covers the moors like soot blown under a doorway

almost everything here has cold hands

I notice the wind wears surgical gloves

I notice the keen pale colours of the rain

like a surgeon’s assistant

why don’t they lift their weight

and see what’s flattened underneath it?

I notice the thin meticulous grass,

thrives in this place




Flies

This is the day the flies fall awake mid-sentence

and lie stunned on the windowsill shaking with speeches

only it isn’t speech it is trembling sections of puzzlement which

break off suddenly as if the questioner had been shot

this is one of those wordy days

when they drop from their winter quarters in the curtains

and sizzle as they fall

feeling like old cigarette butts called back to life

blown from the surface of some charred world

and somehow their wings which are little more than flakes

of dead skin

have carried them to this blackened disembodied question

what dirt shall we visit today?

what dirt shall we re-visit?

they lift their faces to the past and walk about a bit

trying out their broken thought-machines

coming back with their used-up words

there is such a horrible trapped buzzing wherever we fly

it’s going to be impossible to think clearly now until next winter

what should we

what dirt should we


Muhe (Flies)

To je dan ko muhe zapadejo v budnost sredi stavka

in ležijo omamljene na okenski polici tresoč se od govorov

le da to niso govori to so trepetajoči delčki začudenja ki

nenadoma utihnejo kot bi zasliševalca ustrelili

to je eden tistih gostobesednih dni

ko se spustijo s svojih zimskih bivališč v zavesah

in cvrčijo med padanjem

se počutijo kot stari cigaretni ogorki ponovno priklicani v življenje

odpihnjeni s površja nekega zoglenelega sveta

in nekako so jih njihova krila ki so komaj kaj več kot luske

mrtve kože

ponesla do tega počrnelega breztelesnega vprašanja

kakšno umazanijo bomo obiskale danes?

kakšno umazanijo bomo zopet obiskale?

dvignejo svoja obličja k preteklosti in malo postopajo naokrog

preizkušajo svoje pokvarjene miselne mašine

se vračajo s svojimi izrabljenimi besedami

grozno ujeto brenčanje nas spremlja kamorkoli letimo

nemogoče bo zdaj razmišljati jasno do naslednje zime

kaj bi morale

katero umazanijo bi morale


Alongside Beans

Weeding alongside beans in the same rush as them

6 a.m. scrabbling at the earth

beans synchronised in rows

soft fanatical irresponsible beans

behind my back breaking out of their mass grave

at first, just a rolled-up flag

then a bayonet a pair of gloved hands

then a shocked corpse hurrying up in prayer

and then another

and then (as if a lock had gone and the Spring had broken loose)

a hoverfly

not looking up but lost in pause

landing its full-stop

on a bean leaf

(and what a stomach bursting from its straps

what a nervous readiness attached to its lament and

using the sound as a guard rail over the drop)

and then another

and after a while a flower

turning its head to the side like a bored emperor

and after a while a flower

singing out a faint line of scent

and spinning around the same obsession with its task

and working with the same bewitched slightly off-hand look

as the sea

covering first one place

and then another

and after a while another place

and then another place

and another

and another


Ob fižolu (Alongside Beans)

Pulim plevel ob fižolu v enaki naglici kot on

ob 6h zjutraj grebem po zemlji

fižol sinhroniziran v vrstah

mehak fanatičen neodgovoren fižol

za mojim hrbtom

beži iz svojega množičnega grobišča

najprej, le zvita zastava

potem bajonet par orokavičenih dlani

potem pretreseno truplo hiti gor v molitvi

in potem še eno

in potem (kot bi oklep popustil in bi izbruhnila pomlad)

muha trepetavka

ne gleda gor temveč izgubljena v mirovanju

spusti svojo piko

na fižolov list

(in kakšen trebuh ji kipi pod paščki

kakšna živčna voljnost se drži njene tožbe ko

uporablja zvok kot varnostno ograjo nad prepadom)

in potem še ena

in čez čas cvet

ki obrača glavo stran kot zdolgočasen cesar

in čez čas cvet

ki izpeva nežno sled dišave

in se vrti okrog enake obsedenosti z nalogo

in dela z enakim uročenim rahlo neprijaznim videzom

kot morje

prekrije najprej eno mesto

in potem še eno

in čez čas še eno mesto

in potem še eno mesto

in še eno

in še eno


Shadow

I’m going to flicker for a moment

and tell you the tale of a shadow

that falls at dusk

out of the blue to the earth

and turns left along the path to here

groggily under its black-out

being dragged along crippled over things as if

/ broken-winged

not yet continuous

no more than a shiver of something

with the flesh parachute of a human opening above it

but lengthening a little as it descends through the rings

of one hour into the next

with the rooks flying upwards snipping at the clouds

until at last out of that opening here it lies

my own impersonal pronoun

crumpled under me like a dead body

it is faint

it has been falling for a long time

look when I walk

it’s like a pair of scissors thrown at me by the sun

so that now as if my skin were not quite tucked in

I am cold cold

trying to slide myself out of my own shade

but hour by hour more shade leaks out

or if I stand

if I move one hand

I hear the hiss of flowers closing their eyelids

and the trees

as if dust was being beaten from a rug

shake out their birds and in again

it’s as if I’ve interrupted something

that was falling in a straight line from the eye of God

and if I do nothing

the ground gives up

the almost minty clarity of its grass begins to fade

the white moths under the leaves

are amazed


Senca (Shadow)

Zdaj bom za trenutek zatrepetala

in vam povedala zgodbo o senci

ki pade o mraku

z jasnega na zemljo

in zavije levo po poti do sem

omotično pod svojo zatemnitvijo

ko jo vleče pohabljeno čez stvari kot bi imela

/ polomljena krila

še nestalna

nič več kot slutnja nečesa

z mesenim padalom človeka ki se odpira nad njo

a se malo daljša ko se spušča skoz kroge

ene ure v drugo

z vranami ki letijo gor in režejo oblake

dokler se končno iz tiste odprtine ne pojavi tukaj

moj lastni neosebni zaimek

zmečkan pod mano kakor truplo

medla je

dolgo je padala

glej ko hodim

se zdi kot škarje ki jih vame meče sonce

tako da zdaj kot da moja koža ne bi bila povsem zategnjena

zebe me zebe

ko skušam smukniti iz svoje sence

a uro za uro izteka več sence

ali če stojim

če premaknem eno roko

slišim šumenje rož ki zapirajo svoje veke

in drevesa

kot bi iztepali prah iz preproge

stresejo svoje ptice ven in spet nazaj

kot da sem zmotila nekaj

kar je padalo v ravni liniji od božjega očesa

in če ne storim ničesar

se zemlja vda

skoraj mentolna jasnost njene trave začne bledeti

bele vešče pod listi

osupnejo


Vertigo

May I shuffle forward and tell you the two-minute life of rain

starting right now lips open and lidless-cold all-seeing gaze

when something not yet anything changes its mind like me

and begins to fall

in the small hours

and the light is still a flying carpet

only a little white between worlds like an eye opening

after an operation

no turning back

each drop is a snap decision

a suicide from the tower-block of heaven

and for the next ten seconds

the rain stares at the ground

sees me stirring here

as if sculpted in porridge

sees the garden in the green of its mind already drinking

and the grass lengthening

stalls

maybe a thousand feet above me

a kind of yellowness or levity

like those tiny alterations that brush the legs of swimmers

lifts the rain a little to the left

no more than a flash of free-will

until the clouds close their options and the whole

melancholy air

surrenders to pure fear and

falls

and I who live in the basement

one level down from the world

with my eyes to the insects with my ears to the roots

listening

I feel them in my bones these dead straight lines

coming closer and closer to my core

this is the sound this is the very floor

where Grief and his Wife are living

looking up


Vrtoglavica (Vertigo)

Lahko podrsam z nogami naprej in vam povem o dvominutnem

/ življenju dežja

prav zdaj se ustnice razpro in vsevidni hladni pogled brez vek

ko si nekaj kar ni še nič premisli kot jaz

in začne padati

v zgodnjih urah

in svetloba je še vedno leteča preproga

le malo beline med svetovoma kot oko ki se odpira

po operaciji

ni poti nazaj

vsaka kaplja je hipna odločitev

samomor z nebesne stolpnice

in naslednjih deset sekund

dež strmi v tla

vidi kako se zganem

kot bi bila ustvarjena iz kaše

vidi vrt v zelenini njegovih misli piti

in travo rasti

obstane

kakšnih 300 metrov nad mano

nekakšna strahopetnost ali nestanovitnost

kot tiste drobne spremembe ki oplazijo noge plavalcev

dvigne dež malce v levo

le preblisk svobodne volje

dokler oblaki ne zaprejo možnosti in se ves

melanholičen zrak

preda čistemu strahu in

pada

in jaz ki živim v kleti

eno nadstropje pod svetom

z očmi pri žuželkah in ušesih pri koreninah

poslušam

čutim jih v svojih kosteh te noro ravne črte

ko prihajajo bliže in bliže moji srži

to je zvok to so točno tista tla

kjer Žál in Žena njegova živita

zazrta navzgor





nagrada za najboljši slovenski knjižni potopis





Nominirani potopisi


SLOVENSKI

KNJIŽNI POTOPIS

XXI. ST.


KRILATA ŽELVA 2017

nagrada za najboljši slovenski knjižni potopis


NOMINIRANI AVTORJI

Agata Tomažič

Zakaj potujete v take dežele?

Boštjan Šifrar

K talibanom in piratom

Nina R. Klančnik

Valter osvaja Evropo

Literarna nagrada »krilata želva« za najboljši slovenski knjižni potopis (preteklega leta) je novost v slovenskem kulturnem prostoru, saj tovrstna literarna nagrada v Sloveniji še ne obstaja. Knjižni potopis je vse bolj priljubljena literarna zvrst, ki pa strokovno še ni ustrezno priznana. S ciklom izbranih knjižnopotopisnih pripovedovanj (Krilata želva pripoveduje/Velenjska potopisna pomlad) in novo slovensko literarno nagrado »krilata želva« v letnem programu Lirikonfesta Velenje želimo popularizirati potopisni žanr, spodbuditi njegovo produkcijo in prispevati k uveljavljanju slovenskih avtorjev potopisja.

Organizatorji nagrade krilata želva (Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši) smo opazili, da Slovenci radi potujemo in nato svoje izkušnje ter doživetja spravimo na papir, vendar pa ni bilo zaslediti enotnih smernic pri pisanju potopisa in literarne nagrade, ki bi bila namenjena samo temu žanru.

S Cobissovega seznama dokumentarne/potopisne literature, izdane v letu 2016 (ok. 50 del), so bile v skladu z merili razpisa za krilato želvo 2017 naprej izločene vse diplomske naloge, znanstvene monografije, turistični vodiči ipd. nepotopisna dokumentarna literatura. V preteklem letu (2016) je tako izšlo samo 12 slovenskih knjižnih potopisov, ki ustrezajo razpisnim merilom. Avtorji in založbe so imeli tudi sami možnost, da svoja dela prijavijo na javni razpis, ki je bil odprt od 7. januarja do 8. februarja 2017.

Strokovna žirija v letu 2017 (Jurij Smole, Ivo Stropnik, Matjaž Šalej in Urška Zupančič) je med razpisno ustreznimi knjižnimi potopisi za prvo podelitev literarne nagrade »krilata želva« izbrala/ nominirala tri slovenske knjižne potopise: Nina R. Klančnik: Valter osvaja Evropo (samozaložba), Boštjan Šifrar: K talibanom in piratom (samozaložba) in Agata Tomažič: Zakaj potujete v take dežele? (Cankarjeva založba/Mladinska knjiga).

Poimenovanje »krilata želva« se je porodilo iz grškega mita o bogu Hermesu, ki je med drugim zavetnik popotnikov. Želva je eden od njegovih atributov, prav tako pa so zanj značilni krilati sandali, saj je sel bogov. Obenem pa je želva simbol vztrajnosti, trdoživosti, kreativnosti, vzdržljivosti, moči, plodnosti in stabilnosti. Želvi smo dodali krila s Hermesovih sandalov, ki ji dajejo svobodo, in nastala je »krilata želva« – trdoživa in vztrajna svobodna duša, ki na krilih premaga vsak izziv. – Nagradni kip »krilate želve« je stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta. – (U. Z., UVKF)





Iz nagrajenega slovenskega knjižnega potopisa





Agata Tomažič

Zakaj potujete v take dežele?

(Cankarjeva založba/Mladinska knjiga, 2016, zbirka S poti)


Krhko ravnovesje skladovnic mila

Zelo nehvaležno je pisati o deželi, ki je ni več – ali je na dobri poti, da bo izginila. Nekako tako kot o pokojniku; v nekrolog se ne spodobi vplesti vseh komičnih pripetljajev, ob katerih sta se hahljala, ko je bil še živ, in še manj drobnih neumnosti in spodrsljajev, ki jih je zagrešil in bi ga še mrtvega naredili malo bolj živega in simpatičnega. Ne gre in ne sme se, ljudje se ob smrti preselijo v enodimenzionalen svet, kjer so iz našega sveta videti samo še lepi in pametni.

Ampak z deželami je vendarle drugače. Takšne, kakršne so bile, ko si jih prvič obiskal – mlad, lep in neumen –, tako in tako ne bodo nikoli več. Ker se sam spremeniš, in to pogosto že med potovanjem; ko se vračaš, na deželo gledaš drugače kot takrat, ko si s svojimi predstavami vanjo treščil.

Pogosto se mi primeri, da se ukvarjam s trapasto mislijo, v kakšen pogovor bi se zapletla s samo seboj izpred štirinajstih dni ali treh tednov, če bi se obe različici mene izvili vsaka iz svojega časovnega žepa in bi se srečali na letališču – kraju, kjer se odkrivanja novih dežel ponavadi začno in sklenejo. Ker se imam za prijaznega človeka, tudi do same sebe, bi bila najbrž blagohotna in, čakajoča na let domov ter zaradi izkušenj, nabranih na potovanju, še nekoliko bolj modra, ne bi sebi, na pragu odkrivanja ter vsej zvedavi in nadobudni, hotela razkriti ničesar, kar bi mi pokvarilo užitke presenečenj. Samo malo pokroviteljsko bi se gledala in si pomežiknila. Kajti tudi če bi si naročala spisek stvari, ki jih nikakor ne smem narediti, se ne bi upoštevala. Na letališču v Damasku pa bi sami sebi na odskočni deski v bližnjevzhodno pustolovščino jeseni 2008 šepnila eno samo reč: Kupi čepico za sokola, takoj ko jo boš lahko!

Zdaj smo v letu 2015 in teče moje sedmo leto življenja brez čepice za sokola. Odkar sem jo sredi svoje prve noči v Damasku uzrla v izložbi neke obskurne trgovine na eni od ozkih ulic, kamor sva s sopotnico S. zašli med iskanjem hotela, mi je nikoli več ni uspelo najti. Trmasto in predano sem jo poskušala izslediti ob vrnitvi v sirsko glavno mesto, ko se je štirinajstdnevno klatenje po Bližnjem vzhodu sklenilo, kjer se je začelo, in so bile, kot ponavadi, zadnje ure pred vzletom letala dolge in mučne. Ni mogoče, da je ni več, našla sem prav isto ulico in vse na njej je bilo kot takrat, ko sem prvič zakorakala nanjo, le da nikjer ni bilo starinarne z ljubkim pokrivalom za ptico, katerega očitna neuporabnost me je očarala in sem si ga na vsak način želela postaviti na domačo polico, poleg množice drugega ništrca vprašljive (če ne kar nikakršne) namembnosti. Samo zdaj … zdaj je bil večer in trgovci so počasi zaključevali delovni dan in spuščali roloje, še največ pol ure in blago se ne bo več ponujalo izza izložbenega stekla, le kako, da me je sredi noči prav ta sokolja čepica poklicala k šipi, ko pa bi po vseh pravilih tudi ona morala spati za kovinskim zastorom? Prisiljena sem se bila sprijazniti z racionalno razlago, da sem spala (in sanjala) jaz sama, ki sem ob štirih zjutraj po štiriindvajseturnem prekladanju po letališčih in presedanju po letalih skupaj s prvimi vonji Jutrovega vdihnila tudi obet bajno bogatega blaga, od svetlečega se damasta in brokata do začimb eksotičnih imen, kot sta kardamom in kurkuma – vsega, skratka, ob čemer Evropejce kar zaščemi od vznemirjenosti. In ker sem z orientalskim razkošjem povezovala tudi čepice za sokole, pregrešno drage in čisto neuporabne, se mi je v polsnu in polmraku prikazala pač ta. Čepica nevidnica ali, bolje rečeno, čepica, ki je ni. Jaz, ki sem jo prvi dan videla, sem bila drugačna od sebe, ki mi je zadnji dan ni več uspelo vizualizirati. Sirija, kakršno sem pričakovala, že po dveh tednih zame ni več bila enaka kot dežela, ki sem jo zapuščala. V obisku vsakega kraja je slutnja minljivosti, saj nikoli ne stopiš v isto reko. Sirija, kakršno sem si shranila v spomin tiste jeseni pred sedmimi leti, je še vedno tu in obstaja kot skupek vtisov, podob in vonjav, le da v resničnosti žal nimajo več torišča. Ampak moj spomin je moj spomin, galerije hudomušnih in radoživih sirskih likov, za katere se danes, ko od tam prihajajo samo še tragične vesti, lahko le še nemočno sprašujem, kaj je z njimi, ne morem na silo prebarvati v žalobno seppio. Tudi če se vdam tonu naricalk s kakšnega balkanskega pogreba, čisto nič ne zvečam možnosti, da je z njimi inshallah vse v redu. Edino pravilno je, da pripetljaje popišem, tako kot so se zapletali in razpletali, brez nekrologarske korektnosti in spodobnosti.

Kam tečnega in vsega sitega popotnika poneso noge, ko se dokončno sprijazni, da mu nikakor ne bo uspelo nabaviti čepice za sokola, pred poletom domov pa mora zapraviti še nekaj časa in denarja? V frizerski salon v damaščanski krščanski četrti, jasno. Samo v domačnem okolju česalnice, v družbi frizerk, ki ne govorijo tvojega jezika, ti pa ne njihovega in zato ni nikakršne možnosti za nebodijetreba komunikacijo, se lahko nekaznovano predajaš tisti sladki otožnosti, ki te prevzame na koncu potovanja. Če škarje in fene v rokah sučejo frizerji in ne frizerke, se načrt sicer malce izjalovi …

Mislim, da sem si salon izbrala zaradi francoskega izveska. In če se prav spominjam, je lastnik, najbrž nekakšen damaščanski Mič, v resnici vedel povedati nekaj besed v tem jeziku. Malo, pa vendar čisto dovolj, da sva se sporazumela, da si želim striženja in ne kodranja las v umetelne skulpture, ki so krasile glave večine strank – pričeske tiste vrste, kakršne si dekleta pri nas omislijo za maturantski ples. Najbrž sem izstopala že po tej čudni zahtevi. A se mi je uspelo nekako potuhniti med vsemi tistimi lasatimi, skrbno naličenimi damaščanskimi gospodičnami. Vse dokler ni prišel čas za sušenje las. Nad menoj sta se simultano, vsak s svojim fenom, izživljala kar dva Mičeva vajenca, mlada nasmejana fanta. Vrtela sta krtače po mojih rdečkastih laseh kot v kakšni bizarni koreografiji kičastega bližnjevzhodnega videospota. Lezla sem v stol in se poskušala pretvoriti v nekaj neopaznega, na primer lesno gobo. Precej dobro mi je šlo, samo še račun bi morala poravnati in odhulila sem se k pultu, kjer me je ves ponosen čakal lastnik salona. Kar smejalo se mu je ob pogledu name, bil je poosebljenje bližnjevzhodne gostoljubnosti in darežljivosti, zaradi katere se gost včasih počuti kar nekako zlorabljen, saj sčasoma postane jasno, da v vseh ritualih, ki ti jih gostitelji prirejajo, oni uživajo še skoraj bolj kot ti, ki so ti namenjeni. Tale tu je bil značilen primerek takšne miselnosti, za vsako ceno se je namreč nameril na tujko narediti vtis s prav posebnim darom. Segel je pod pult in od tam potegnil nekaj, kar bo po njegovem prepričanju meni, redki gostji iz krščanskega sveta, gotovo prišlo prav: pravi pravcati leseni križ, katerega daljša stranica je merila vsaj meter! Zdrznila sem se kot okoreli brezbožec in še pravi čas potlačila smeh, kaj pa on ve, da se v našem domnevno krščanskem, v resnici pa samo še potrošniškem svetu taki simboli pojavljajo le še na koncertih Madonne. Komaj se mi ga je uspelo ubraniti, prijazno odkimavanje sprva sicer ni obrodilo sadov, potem pa sem v mrzličnem razmišljanju zatipala rešilno bilko in mu jo kot trden argument pomolila pod nos: ker potujem z letalom, v prtljagi za tako veliko reč preprosto nimam prostora. In tudi če bi mi jo zavili in bi jo nesla v rokah, bi morala za prevoz plačati dodatek. Damaščanski Figaro je z žalostnim nasmeškom skomignil in križ pospravil pod pult. Damaščanske gospodične pa so me zgroženo premerjale izpod svojih umetelno zloženih velnov.

Omar iz Alepa ni ponujal križa. Drznila bi si trditi, da bi se pripovedi o tem ljubkem incidentu smejal – vendar tega ne bom nikoli izvedela, srečala sem ga namreč kakšen teden pred vrnitvijo v Damask, zdaj pa … No, zanj sem skoraj prepričana, da je na varnem, kjerkoli že je. Tudi Alep je bil takrat varno, prekrasno, prekipevajoče mesto z gostobesednimi trgovci na suku, z nasilnimi vozniki rumenih taksijev, z nemškimi restavratorji, ki so počasi in z germansko natančnostjo spravljali v red strahospoštovanje zbujajočo kulturno dediščino od omajadske mošeje do starodavnih hiš premožnih trgovcev in citadele, ki je bedela nad vsem tem vrvežem. Ampak Alep ni samo to, Alep je sodobno mesto z univerzo, kampusom in stanovanjskimi četrtmi s hišami, v katerih živijo ljudje, kot sta vidve, je rekel Omar. In nama odprl vrata svojega terenca, češ skočita noter, da vama bom razkazal, česar kot turistki ne bosta videli, jaz pa bi rad, da si Alepa ne zapomnita samo po milu. Za nekoga, ki mu je prav znamenito alepsko milo dalo vse, od bleščečega terenca naprej, je to besedico izgovoril z za spoznanje premalo vznesenosti. Pravzaprav s komaj zaznavnim zaničevanjem. Tipičen bogataški sin, pač.

Tudi spoznali smo se zavoljo mila. Alepsko milo je legendarno, uporabljala da ga je že kraljica Zenobia, in to najbrž v kopalni kadi v kateri od palač v Palmiri. To so govorice, ki jim nikakor ne gre verjeti, mene je v kakovost alepskega mila prepričalo kar to milo samo. V dar sem ga dobila od prijateljev, ki so se nekaj let prej potikali po tem delu sveta, in na videz neugleden kvader SMBbarve se je izkazal za boljšega od vseh zahodnjaških kozmetičnih pogruntavščin. Najbolj me je fasciniralo, da je imel tako rekoč neomejen rok trajanja, človeka je kar sram priznati, da je eno samo milo uporabljal skoraj pol leta.

In še nekaj me je gnalo, da sem si hotela za vsako ceno ogledati, kako v Alepu izdelujejo ta primarni kozmetični proizvod: obožujem tekoče trakove. Nič se mi ne zdi bolj pomirjujoče kot ure dolgo opazovati, kako se po jermenu, bolj ali manj debelem, od enega do drugega tovarniškega stroja vijejo razni predmeti, ki se na koncu kot po čudežu sestavijo v končni produkt. Kot bi opazoval vijuganje otroške železnice, mimo miniaturnih drevesc in postaj, pred katerimi stojijo možički v postajenačelniški opravi in z rdečimi loparčki, venomer po isti poti in brez skrbi, da bi se vlakovna kompozicija iztirila ali izginila iz vidnega polja. Čista čarovnija. Zato sem se nemalo vznemirila, ko sem tudi v popotnem vodniku v poglavju Alep prebrala, da priporočajo obisk »tovarne mila«. Nadejala sem se kilometrov tekočih trakov s kvadri mila, ki popotujejo od enega do drugega konca orjaške proizvodne hale, pa ljubko nerodne viličarje, ki natovarjajo palete in nihajo z vilicami kot kak mravljinčar z rilcem, pa najbrž tudi obvezne zaščitne halje in čelade, ki si jih bova s S. kot obiskovalki v kozmetičnem obratu morali nadeti. Moje vztrajanje pri obisku tovarne je postajalo že rahlo nadležno ...

Vhod v »tovarno« je nekje v starem mestnem jedru, je pisalo v vodniku. Kar nekaj stegnjenih kazalcev domačinov je bilo potrebnih, da sva ga naposled našli. Industrijski obrat, od koder so že stoletja prihajale kocke prvovrstnega kozmetičnega pripravka iz olivnega in lovorovega olja, se je skrival za nizkimi vrati, zagozdenimi v steno barve peščenca. Če je bil to sploh pravi naslov. Pravzaprav so bila bolj vratca. Bila so videti, da vodijo prej v kakšen zajčnik kot pa resno podjetje. Nikjer izveska, podatkov o lastnikih, obvestila o urniku vodenih ogledov in popustih za študente in upokojence. Samo kovinska kljuka se je rahlo svetila in dajala vedeti, da so jo bržkone zgladile človeške dlani, obiskovalcev ali uslužbencev, kdo bi vedel. Morda pa čisto navadnih stanovalcev čisto navadne hiše, in sva se ušteli v številki? Toliko slabše zanje, sem si rekla, in pritisnila. Pogled, ki se je odprl, ni dal prepričljivega odgovora. Z negotovim korakom sva prestopili prag (pri čemer se je bilo treba skloniti, ker so vrata verjetno izdelali po merah ljudi izpred nekaj stoletij) in se znašli na nekoliko zanemarjenem dvorišču, ki pa po drugi strani spet ni bilo videti kot tovarniško: nikjer vrveža dostavnih avtomobilov, palet z naloženim tovorom za izvoz, vratarnice s pripravo za štempljanje delavcev ...

»Hitro, hitro,« se je od nekod razlegel klic (v angleščini), vtem ko sva si ravno že skoraj premislili in se v duhu risali za točilnim pultom bara v hotelu Baron, drugega veličastnega pomnika zgodovine, ki ga je popotnikom v Alepu priporočal vodnik in sva se ga odločili obiskati zatem, v iskanju kakšnih sledi, ki so jih za seboj pustili drzni pustolovci in raziskovalci Bližnjega vzhoda, od Agathe Christie (in njenega moža arheologa) nazaj.

»Hitro, ogled se je pravkar začel!« je zaklical možakar in nama pokazal, kam morava – v neko napol razpadajočo stavbo, ki ni bila grajena ne v arabski tradiciji ne kot zahodnjaška tovarniška hala, temveč v najboljšem primeru kot opuščeni objekt industrijske dediščine, ki čaka, da ga bodo zasedli antiglobalisti in preuredili v center alternativne kulture. Ali pa kot srednjeveška manufaktura.

V poltemi – svetloba je prodirala skozi strešna okna, ki pa so bila tako prašna, da je bilo skoraj vse njeno delo zaman – se je sprva dalo razločiti samo skupino ljudi z nahrbtniki in nekoga, ki je nekaj razlagal. Vse naokrog so bili v velikanskih kupih zloženi kosi mila, in to v tiste vrste skladovnicah, ki se jih da s premišljenim potegom enega samega kosa sesuti kot keglje. Sesuvajoče se skladovnice me privlačijo podobno kot tekoči trakovi, le da je njihova simbolika ravno obratna: če tekoči trakovi s svojim ustaljenim potekom ponazarjajo neko varnost, so skrbno zloženi kupi česarkoli, od konzerv do mila, s svojim ranljivim ravnovesjem, ki kar kliče po sesutju, zame najimenitnejša ponazoritev, kako malo je potrebno, da se privid urejenosti v hipu razblini v čisti kaos. Da o trušču, ki vse to spremlja, sploh ne govorimo. Najbrž je odveč dodati, da bi tudi to opazko zadržala zase, če bi prišlo do tiste hipotetične, nerealne situacije, v kateri bi jaz, z današnjim vedenjem o dogodkih tam daleč v Siriji, uzrla samo sebe, ki se leta 2008 tja šele odpravlja. Ne, prav gotovo si ne bi hotela niti namigniti, kako krhko je lahko ravnovesje skladovnic v tem delu sveta. Pustila bi se v brezskrbni nevednosti, v kateri sem takrat v skladovnicah iz alepskega mila videla samo vabilo k pobalinstvu – a sem glas objestnosti v sebi, ki je vabil k sesuvanju, iz vljudnosti preslišala.

Postopki izdelave mila, o katerih je razlagal vodnik v obokani dvorani, so v resnici spominjali na proizvodne procese v srednjeveških manufakturah. Surovine za milo so najprej skuhali, najbrž z dodatkom kemikalij iz velikih rjastih veder na dvorišču, in počakali, da so se strdile v velikansko ploskev, ki jo je bilo treba razrezati na kosce. Kako, so nam tudi pokazali: ploskev, ki je spominjala na pecivo, oblikovano po pekaču, v katerem se je strdila, so potisnili pod nekakšno velikansko rezilo, ki je spominjalo na mrežast sekljalnik za trdo kuhana jajca. Ampak skuhano milo je bilo tako trdo, da se ga ni dalo kar tako prerezati, nekdo je moral na rezilo stopiti, šele tedaj se je naostrena rešetka začela pogrezati v masivni olivni blok. Vodnik je pomignil, naj se v tem poskusi nekdo iz naše skupine, in kot nalašč je določil S., ki je bila glede na svojo kilažo najmanj primerna, ampak je po njenem najširšem nasmehu sklepal, da bo demonstracija najbolj zabavna. In tako je tudi bilo: S. je splezala na rezilo in topotala, dokler se ni pogreznilo v milo. Iz enega bloka je nastalo nekaj deset malih kvadrov, po dvorani pa je odmeval smeh, ki ni grozil samo spodkopati skladovnic, v kakršnih so se takšni kvadri potem sušili, ampak tudi razbiti preostale šipe v proizvodnem obratu. Vendar ni bilo videti, da bi to kogarkoli motilo. Vse je bilo v najlepšem redu, četudi brez pomirjujočih tekočih trakov.

Nekaj pa mi le ni dalo miru. Sprijaznila sem se že s tem, da sem namesto sodobnega sterilnega kemijskega obrata dobila veliko bolj slikovito obrtno delavnico, v kateri so bili tudi zaposleni bolj zgovorni, kot bi bili delavci v brezdušni tovarni. A potrošniški duh v meni se ni hotel kar tako ukloniti. Hotela sem kupovati, in to v industrijski prodajalni z zagotovljenimi prihranki, hotela sem se založiti z alepskim milom na debelo – ker človek nikoli ne ve, kdaj bo spet prišel v Sirijo – in za to plačati drobiž. Gnala sem zato ubogo S. nekam stran od skupine turistov, ki je po koncu ogleda ubogljivo odkorakala proti izhodu. Prostor, v katerem sva se kmalu znašli, me je skoraj zadovoljil: pisarna z opremo iz sedemdesetih let, skajasti naslanjači in mizice z vgrajenimi pepelniki. Mislim, da je bil na pisalni mizi nekakšen računalnik, ampak skoraj zagotovo ni bil prižgan. Poleg so bili zloženi tudi vzorčki mila – proizvodi na ogled. Samo človeka nikjer nobenega. Posedli sva po naslanjačih in v sukljanju cigaretnega dima čakali, da je naposled le nekoga prineslo mimo. Prijazen, kakršnih je bila večina v tej deželi, se sploh ni razburjal, kaj vendar počneva tu sami, temveč nama je pomagal izbrati izdelke, dodal še nekaj za dobro vago, potem pa se je ponudil, da naju odpelje, kamorkoli sva pač že namenjeni. Ker pravkar končuje šiht in gre domov. Aja, pa pozabil se je predstaviti, za kar se opravičuje: Omar, lastnik tovarne. S S. sva se spogledali, ne preveč očitno, da ne bi obveljali za nevzgojeni, vzvišeni turistki, potem pa mu druga za drugo podali roko, povedali ime in se odpravili za njim do parkirišča onkraj obzidja, ki je obdajalo staro mestno jedro, v katerem je bila tudi »tovarna« mila.

Nad Alepom in njegovimi starimi zgradbami peščene barve je tonilo večerno sonce, ki jih je obarvalo v toplo oranžno. Mi pa smo sedeli na črnih usnjenih sedežih Omarjevega gromozanskega terenca in se pogovarjali. No, na začetku, preden smo se malce bolje spoznali, je bil bolj monolog. Iz Omarjevih ust. Tole je povedal: da je tovarno mila podedoval od očeta, sicer pa je v družini že dolgo časa, ustanovil jo je njegov prapradedek, ki je šel v španovijo z italijanskim konzulom v Alepu. Pridelava mila, za katero je bojda potrebna samo deseterica zaposlenih, je danes precej donosen posel, je razlagal. In ena od prednosti, ki jo ta dejavnost ponuja, je, da jo lahko poleti, ko tovarna bolj počiva, kam popiha. Ven iz Sirije, kakopak. Zelo všeč so mu Združene države Amerike, med podiplomskim študijem jih je prepotoval po dolgem in počez, ima tudi ameriško državljanstvo, ker je bil poročen z Američanko, od katere pa se je ločil. In tako je zdaj, sredi tridesetih, kar malce zdolgočasen, večina njegovih prijateljev ima že družine, on pa se v Alepu zaradi vseh dežel, ki jih je obiskal in v katerih je živel – do diplome je študiral v Londonu – počuti kar malo tujca. Še dobro, da ima tovariša v francoskem častnem konzulu, s katerim hodita jezdit.

Vmes smo se vozili po predelih Alepa, kamor nikoli ne peljejo turistov na voden ogled, kot se je izrazil Omar. Pravzaprav je šlo za tipične bogataške stanovanjske četrti, ki so si podobne kot jajce jajcu, ne glede na to, v katerem delu sveta so: prišlek lahko uživa v obilici zelenja, hiše pa so obdane z visokimi ograjami in v globočinah vrtov skrite pred pogledi tistih, ki temu svetu ne pripadajo. Prav zaradi svoje uniformiranosti takšna naselja povprečnemu človeku le stežka zvabijo kakšen vzdih občudovanja ali vzklik navdušenja. S S. sva se itak pogreznili v mehkobo vsaka svojega sede-ža in uživali v spoju vonja po usnju in novega avtomobila, najino neprizadetost pa si je Omar po vsej verjetnosti zelo narobe razlagal. Ne vem sicer, kako bi ga dekleti v malone razcapanih vojaških hlačah, razvlečenih majicah in pošvedranih pohodnih čevljih lahko napeljali k razmišljanju, da tudi onidve prihajata iz podobnega okolja, od koder izhaja sam. Da imava recimo vsaka svoje posestvo s po ducat lipicanci. Omar in francoski konzul namreč nista hodila jezdit katerihkoli konjev, temveč so bili to konji iz hlevov na posestvu njegove družine, malce ven iz mesta. Tudi trije arabski žrebci so vmes, ja. Ob stavkih, kakršen je bil ta, sem se resnično začela spraševati, ali si vsega tega ne izmišljuje. Pa si menda ni. Kajti teh reči ni razlagal hvalisavo, temveč dokaj neprizadeto, skoraj zdolgočaseno. V Alepu je ogromno bogatih ljudi, je rekel. Vendar naša družina ne sodi mednje, je brž dodal. V sedemdesetih letih nam je šlo res dobro, zdaj pa smo nekako na sredini.

Hecno, nekaj takega sem o sami sebi in svojem gmotnem položaju razmišljala tudi sama – da sem nekje na sredini, v srednjem sloju. Brez konjev, ampak z možnostjo potepanja po svetu, kamor mi srce poželi. Mogoče se je Omar prav zaradi tega uštel, brezciljno blodenje po svetu je bilo v Siriji najbrž res rezervirano samo za višji sloj. Razšli smo se prijateljsko: če vama v Sloveniji uspe najti uvoznika za moje milo, dobita procente, je rekel. Ampak v Sloveniji so bili do te zgodbe vsi, ki sem jim jo pripovedovala, malo sumničavi. Zdelo se mi je, da dvomijo tako o obstoju alepskega tovarnarja kot o njegovem milu. Predvsem pa o njegovi izjemni kakovosti. O skladovnicah zato sploh nisem več razlagala. Ampak vsaj S. je po vrnitvi v domovino sprevidela, da si nisem izmišljevala in da tak kvader mila zadošča za vsaj pol leta umivanja, tudi pri ljudeh, ki jim umivanje ni samo razvajanje ob koncu tedna, da se razumemo. Skladovnice mila, ki so se sušile pod obokanimi stropi proizvodne dvorane v Alepu, bi zadoščale za nadaljnjih petdeset let za vse prebivalce Sirije, je rekla S. Ampak bojim se, da so se zdaj dokončno sesule. Postale so sijajna metafora za vse, kar se je spomladi 2011 začelo dogajati na Bližnjem vzhodu: območje, ki z ničimer ni dajalo slutiti, kako krhko je tamkajšnje ravnovesje sil, se je z enim samim natančno preračunanim potegom nekje iz sredine kupa sesedlo v prah, pomešan s krvjo.





Iz nominiranega slovenskega knjižnega potopisa





Boštjan Šifrar

K talibanom in piratom

(samozaložba, 2016)


Prizemljeni raj

Vsak dan sem bil bližje Afriki. Sploh nisem mogel verjeti, koliko poti je bilo že za mano. Vse od Rusije do Omana … še malo pa bom v Afriki. To ti je življenje. Če bi ga le lahko tako živel še nekaj let.

V glavi sem imel samo še Afriko. Prav nič me niso zanimala starodavna omanska mesta in doline, polne palm, ki so iskreno rečeno prav luštne. Tudi želve bi rad videl. Znano je, da na omanski obali gnezdijo želve. Turisti s celega sveta prihajajo čepet ob peščeno obalo, da bi videli velike oklepe, ki se plazijo po pesku.

Morda bi si jih ogledal, če ne bi zahtevali celega premoženja za ogled. Se mi je zdelo sila neumno nakazati slabih sto evrov, zato da bi potem celo noč ob ograji čakal, gledal v temo in poslušal, če bo kaj zaropotalo. V popolni temi si lahko le predstavljaš, da je blizu kakšna želva. Osvetljevati gnezdišča z lučmi je seveda prepovedano.

Čeprav sem bil osredotočen na črno celino, sem se le zresnil in si vseeno ogledal nekaj zanimivih stvari. Vsaj tiste, ki ti ne smejo uiti, če si že v Omanu. Pot sem nato nadaljeval po obalni cesti po državi vse do meje z Jemnom.

Ustavljal sem se v obmorskih ribiških vaseh in obiskal kar nekaj čudovitih oaz.

Tudi treking po Al Shadu je bil prijeten. To je dolg kanjon s potočkom v sredini in kristalno čistimi tolmuni, kjer se je lokalna mularija ohlajala in skrivaj srebala kakšen zvarek, ki so mu primešali tudi alkohol. Tudi vino so znali pretihotapiti v kakšnih plastenkah. Iznajdljivo.

Nato sem skočil še v znamenit kanjon Tiwi Wadi. Takoj ob vstopu vanj se je cesta rahlo spustila, ravno toliko, da se je lahko potoček lepo raztegnil in plitvo tekel čez cesto. Približal sem se mu čisto počasi in skušal prečkati vodo.

Želje so eno, realnost pa žal drugo, saj je že po nekaj metrih Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa motor zaplaval po svoje. Kolesa so zdrsnila vstran in brez usmiljenja me je pokopalo. Nogo sem imel vkleščeno med cesto in težko kobilo. Ležal sem na hrbtu kot hrošč, ki se ne more pobrati. Voda mi je tekla v škorenj, kaj v škorenj, lahko bi rekel, da mi je voda tekla v grlo.

Pobrati se nisem mogel, ker sem ob vsakem še tako majhnem premiku drsel naprej po cesti. V nizkem počepu in širokem razkoraku so se mi približevali domačini, da bi mi pomagali vstati. Tudi oni niso zmogli dvigniti motorja z mene. Vsi skupaj smo drseli na rob ceste. K sreči je bil tam pas z dobrim oprijemom in končno jim je uspelo dvigniti motocikel. Skupaj smo se spravili na suh del ceste in pošteno so se mi nasmejali. Kaj se ne bi, še sam sem se smejal svoji nesreči. Nato so mi zaupali, da večina tujih motoristov tukaj pade. Ne pričakujejo, da je podlaga na tem delu tako gladka. Tako majhnega sem se počutil, ko sem gledal domačina, kako se je s kolesom zapeljal čez lužo. Tudi trenil ni, niti hitrosti ni zmanjšal. Čisto lepo se je zapeljal čez brez padca. Kako je to sploh mogoče?

Sledila je presneto strma in ozka betonska cesta, dovolj široka le za en osebni avtomobil. Brez ponovnih prevračanj mi jo je uspelo zvoziti do zaselka, v katerem se je gnetlo kakih dvajset hiš in prav toliko terenskih vozil zraven.

Hiše so bile povsem kvadratne. Bolj podobne blokom kot hišam. Sploh se ni videlo, kje se prva konča in druga nadaljuje. V hrib so bili vzidani betonski pravokotniki, ki so se kot lego kocke širile po pobočju gore. Spodaj, pod vsem tistim betonom, pa cesta, ki se je razširila v mini parkirišče, kjer so lahko prebivalci puščali svoje toyote in nissane.

Če so hoteli z avtom v dolino, so morali najverjetneje poklicati nekaj sosedov, da so umaknili svoje avtomobile. Potem je verjetno sledilo obračanje praktično na mestu. Če bi živel tam, bi ostal kar pri motorju. Z avtom je bilo videti življenje preveč zakomplicirano.

V trenutku, ko sem prispel na del poti, kjer nisem mogel več naprej, se je nabrala okrog mene četa radovednežev, starih od deset do dvajset let. Najprej so le opazovali, kako sem si pripravljal kosilo na bencinskem gorilniku. Fante sem že med kuho pozdravil. Takrat so posedli okrog mene in me gledali, kot da sem glava družine pri kosilu. Še piškote sem jim odprl in jih pogostil, če so že bili gosti v moji kuhinji.

Med jedjo sva se z enim izmed starejših fantov zaklepetala. On me je v tekoči angleščini spraševal o motorju, jaz pa njega o njihovem življenju.

»Nič nam ne manjka,« je rekel. »Le kasneje, ko zaključim šolanje na računalniški fakulteti, bi rad živel v mestu. Tu smo preveč stisnjeni drug v drugega, nič kaj pretresljivega se ne dogaja. Najprej šola, nato poroka, nazadnje obstaneš v službi in doma vrtec otrok.«

Prijazno se mi je ponudil, da me pelje na ogled kanjona pod nami, še slap si lahko ogledam, če hočem. Bil je prost šole in se je zgolj dolgočasil z vaško mularijo.

»Gremo vsi skupaj,« sem predlagal, tako sva povabila zraven še vse ostale pobaline. To je bilo veselje. Kako ponosno so bosonogi tekali mimo sosednjih hiš, kjer so ljudje z zanimanjem stegovali glave za nami in mahali v pozdrav. Razposajeni otroci pa so skakali po umetno narejenih bazenčkih, kjer so se pogosto kopali. V usta so si tlačili še popolnoma zelene banane in prav hecni so bili, ko so se podili skozi goste liste bananovcev. Kaki dve uri smo se družili, ko sem se spomnil, da bi bilo res lepo, če bi že tisti dan dosegel kak del obale in si ogledal želve.

Zapustil sem mladino in se odpeljal dalje. Po dobrem kilometru mi je prednje kolo pričelo opletati, ni držalo več smeri. Aha, spet bo pestro, guma je prazna, sem prav hitro ugotovil. Sploh se Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa nisem obremenjeval, na poti sem jih pokrpal že celo goro.

Toda to pot je bil izziv večji. Brez centralnega stojala sem potreboval dodatno oporo, ki bo držala mojo kozico, da lahko demontiram prednje kolo. Palico, ki sem jo uporabljal v ta namen, sem pred dnevi vrgel stran, sej je nikoli poprej nisem zares potreboval. Vedno sem našel v okolici kaj bolj uporabnega, a to pot sem preiskal vse naokrog in nisem ničesar našel. Samo skale so bile in grmičevje brez trdnega debla. Sprijaznil sem se, da bo potrebno improvizirati. Nabral sem nekaj skal in motor položil nanje, tako da je bilo prednje kolo dvignjeno v zrak. Nato sem ga odstranil in pokrpal. Ko pa sem ga hotel ponovno vstaviti v prednje vilice, se mi ni izšlo. Poskušal sem na vse načine, a ni šlo. Nisem mogel vijačiti in hkrati še držati kolo in motor. Ne in ne, ni šlo. Dobri dve uri sem se mučil. Ves premočen sem gledal ranjeno kobilo, ki je ležala pred mano. Tokrat sem bil res povsem nemočen.

Vse je bilo videti brezupno, ko sta mi po cesti nasproti prikolesarila dva Švicarja, oče in sin. Z očetovo pomočjo sem končal v petih minutah. Naslednjih petnajst minut smo posvetili izmenjevanju zgodb s poti. Zanimiv človek je bil, prav rad bi kramljal z njim dlje, a istočasno sem pogledoval za soncem, ki je bilo že nevarno blizu horizontu. Jaz pa sem imel pred sabo še dolgo pot do obale.


Želve in Slovenci

Ponovno sem pot nadaljeval s polno paro, hotel sem namreč še v dnevni svetlobi doseči skrajno točko Omana. Fant iz prejšnje vasi mi je povedal za super mesto, kjer želve rojevajo svoje potomce.

»Prava porodnišnica je,« se mi je smehljal. Mislil je na del obale za mestom Sur. »Zastonj sta tako kampiranje kot ogled teh Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa zanimivih bitij,« mi je zatrjeval.

Po vseh izračunih, ki sem jih delal, je bil moj cilj za tisti dan predaleč. Sonce bi prej zašlo, preden bi prispel.

Dejansko sem nato vozil zadnjih petdeset kilometrov po temi in na koncu le s tipanjem postavil šotor nekje na obali, tik pred nizko zidano ograjo. Za njo se baje občasno pasejo želve.

Omanska obala slovi kot zelo vetrovna in tisto noč ni bilo nič drugače. Še oblaki so se pričeli množiti in postalo je prav strašljivo črno. Tako temno je bilo, da nisem videl niti centimetra pred sabo. In človek naj bi v takem opazoval želve.

Spravil sem se v šotor in odspal do jutra. Sonce je že pošteno grelo mojo rezidenco, ko sem prilezel ven in prav prismuknjeno oprezal po obali, če se kje kak pozabljen želvak prebuja v pesku. Ničesar nisem videl, le na desetine praznih želvjih gnezd sem opazil. Izkopane luknje in v njih prazne jajčje lupine. Toliko o želvah. Bom raje doma pogledal kak dokumentarec o njih.

»Sedaj pa je dovolj zapravljanja časa za raziskovanje te sicer zanimive države,« sem si rekel in jo mahnil naravnost proti tisoč kilometrov oddaljenem pristanišču Salala. Nato pa v Afriko.

Vmes sem se ustavljal v vasicah na čaju in klatil neumnosti z naključnimi domačini. Vasi so bile posejane dovolj poredko, da so bili ti počitki prav prijetni. Posedeti za deset minut v senci in malo pomeditirati. Postanki so minili brez posebnosti. Največkrat so se ljudje ob moji pavzi kar nabrali okoli mene. Saj so bili vljudni, to je res. Vsakemu je bilo treba v roko seči. Zaželeli so mi srečo kot vsi ostali, ki sem jih srečal na poti. Pošteni ljudje, čeprav so mi v Dubaju govorili, naj bom pazljiv, češ da je Oman revna država in zato kradejo, če le dobijo priložnost. Moja predstava je bila drugačna. Vsak domačin mi je zatrjeval, naj me v Omanu ne skrbi. Da tam kriminala ni, so govorili. Po vsem, kar sem doživel, jim več kot verjamem.

Med doživljanjem ekstaze v vožnji po novi obalni cesti, ki vodi od Fararah dalje proti Salalah, sem v daljavi opazil luči. Videti je bilo, da se mi bliža kak terenec, avto … Hm … ne. Mogoče bi lahko bil motor. Motor, ne lokalni moped, ki jih je v Omanu zelo malo. Vedno bližje je bil in razločno sem videl, da je BMW-jev adventure. Takih pa nisem srečal že od Rusije. Tole bo pa pestro, mi je bilo takoj jasno. Nemudoma sem vrgel sidro, da bi ustavil in spoznal sotrpina na motorju. Medtem sva že švignila drug mimo drugega in tudi on je že zaviral. Opazil sem, da je motor rumen. Na stranskih kovčkih je imel tudi rumene vreče, prav take kot nekdo, ki je na Facebooku objavljal svoj potopis. Hja, ta tujec je bil dejansko moj stari znanec. Končno sva se spet srečala z Zvonetom Šerugo.



Zvonetov opis popoldneva z večerom in naslednjim jutrom

Ceste v Omanu se vlečejo, hudo daleč v nedogled gre vsaka od njih. Puščavska država na jugu Arabskega polotoka je v zadnjih štirih desetletjih z odkritjem nafte in z vladavino prosvetljenega sultana Kabusa sicer doživela razcvet, a nič je ne more potegniti iz ozkega pasu hribov, peščenih sipin in v neskončnost razvlečenih pustih suhih planjav. Na jugu ga objema Indijski ocean, na severu v svojo samozadostnost zaprta Savdska Arabija, proti vzhodu razvajeni otročaj Združenih arabskih emiratov, z nebotičniki Dubaja ter Abu Dabija. Jemen, ujet v svojo revolucijo, teroristične akcije in občasne ugrabitve tujcev je njegov južni sosed. A kopenska meja je zaprta, pri zadnji vojaški kontroli obrnem motor in s sopotnico se začneva po več kot treh mesecih na poti vračati proti severu. Tisoč kilometrov je do Muscata, glavnega mesta, slabih dva tisoč po stranskih poteh do Dubaja. A vsaj cesta je raj za utrujenega beemveja: razpenjen ocean na desni, razbrazdane gore na levi in ozek trak Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa praznega asfalta, ki ponuja užitke proti hribom razpotegnjenih ovinkov. Zadnje mestece z nekaj minareti in dolgo vrsto ribiških čolnov je že pred uro ostalo za nama, le kamele občasno še obirajo suhe šope trav in beduinski pastirji se vozijo za njimi s terenskimi toyotami in s čajem v termos steklenicah. Vsaj pol ure nisem srečal avtomobila. Potem pa se v migetajoči vročini obzorja pokaže pika in počasi dobiva znane, domače oblike. Motor, širok in s polno navešenimi torbami, ki se počasi luščijo v oblike popotnega suzukija. V-Strom, se mi zdi že od daleč. Z Romano že vsaj deset dni nisva videla turista. Popotnika na motorju sem videl nazadnje pred dvema mesecema v Iranu. Cesta je prazna in ravna, na široko maham z roko: hej, ustavi, kdorkoli že si … od kod si, kakšni sta tvoja pot in zgodba? Švigneva drug mimo drugega, a zaviram in v ogledalu vidim, kako obrača tudi on, poravna motor, ga dvigne na zadnje kolo – uf, pravi bajker, ne zna vsak tega! – in se ustavi le dober meter pred mano:

– Živio! Ne morem verjet … Zvone??!

In tako sem decembra, malo pred božičem, ponovno srečal starega znanca. Ki ga najprej sploh nisem spoznal. A govoril je slovensko, na široko smo se objeli in se gledali kot marsovci: Hej, pa kdo si ti? –

Boštjan. Boštjan Šifrar, pred leti sem bil s tabo v Namibiji. Že takrat sem ti govoril, da bom šel tudi jaz z motorjem po svetu. In potem sem se spomnil. Da bo pustil službo, je omenjal. In lovil svoje sanje po vseh celinah sveta. Hja … sem si takrat kimal v brado. Hja … ljudje vse preveč fantazirajo in vse premalo naredijo. Bomo še videli. In zdaj je bil tukaj, sicer shujšan, da so mu zguljene motoristične hlače le še na naramnicah visele z riti, a na široko nasmejan, čista podoba nekoga, ki se mu končno dogaja. Jaz pa sem imel v deželi hude Alahove suše (no alcohol, no bloody way!) s sabo še zadnja dva požirka Ludvikovih borovničk, ki jih je Romana pred tremi tedni prinesla od doma, in sem jih pazil ko ministrant žegnano vodo. Ampak – hej, če to ni prava prilika! Boštjanu so se zasvetile oči in nagnila sva s pobožnostjo vaškega župnika, ki je občasno Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa tudi malo alkoholik.

– In kje si se potepal? Od kdaj?

– Od maja, sedem mesecev bo zdaj. Kakih 35.000 kilometrov. Čez Turčijo v Iran, pa Afganistan – Afganistan? O tem mi boš pa kaj več povedal! – ponovno nazaj v Iran, potem prek Armenije in Gruzije v Rusijo pa Mongolijo in od tam čez vse tiste stane: Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Uzbekistan, Turkmenistan – zatem ponovno v Iran, pred dvema tednoma sem pa s trajektom prišel v Dubaj in zdaj sem tukaj, v Omanu. In upam, da bom v Salalahu uspel najti ladjo in se potegniti nekam v Afriko. Dol do Cape Towna bi se rad pripeljal z motorjem, inšalah, če bo bog tako hotel. Uf, sva rekla oba z Romano. Uf, to je pa poštena tura – kaj ko bi se mi nocoj skupaj dali nekam v puščavo, zakurili ogenj in še kakšno rekli. Se mi vse dozdeva, da še nisi vsega povedal … Popoldan se je prevešal v večer in Boštjan je z veseljem obrnil motor v najino smer. Hasik, dobrih sto kilometrov severno od Salalaha, je bilo še zadnje mestece, preden je cesta zavila proti praznim puščavskim goram brez življenja in naselij.

V trgovini na robu bazarja smo dobili zmrznjeno meso, ki je spominjalo na čevapčiče, ter par steklenic, ki so bile nesramno enake pirovskim. Malt drink, je pisalo na njih. In spodaj nekaj manjše: 0,0 % alcohol. Ampak ni važno, se bomo pa delali, da je v njih čisto pravo pivo. Malo pred hribi smo po suhi rečni strugi zavili levo v kanjon in se za nekaj ovinki ustavili pred čredo kamel. Lastnika ni bilo v bližini, a gotovo so bile to domače živali. Beduinom so trpežne puščavske ladje skorajda svete. Od nekdaj so jim pomenile, skupaj s čredami koz, edino možnost preživetja v negostoljubni pokrajini. Nekaj podobnega kot danes terenske toyote. Postavili smo šotora na ravnico drobnega peska, živali so nas nekaj časa zaskrbljeno opazovale, potem pa na tesno mimo nas izginile nekam za ovinek. Nabrali smo suhega dračja, spekli v razbiti ponvi meso, doložili kup suhih dateljnov in odprli nekaj steklenic brezalkoholne revščine. Ni ga boljšega za pravo veselico … no ja! Zvezde so se postavile na vse temnejše nebo in naredila se je lepa, že povsem praznična noč. Z Boštjanom smo si imeli povedati, da smo drug drugemu skakali v besede in si požirali cele stavke. Tujcev, sorodnih duš, v teh krajih res ni niti za vzorec. Če bi srečal Kitajca na motorju, bi ga objel za svojega. Kaj šele Slovenca, napol pozabljenega znanca!


Pirati, grem lahko z vami?

Končno je bilo pred mano mesto Salalah. Že takoj me je presenetilo vse zelenje med cestnima pasovoma. Res lepo urejena okolica, kjer voda brizga v zrak in pada na cvetlice, posejane v urejene vrtove. Čudovit občutek, ko se pelješ skozi zelenje in senco palm po mestu. Končno sem prispel v mesto, kjer bom izvedel za usodo o nadaljnjem potovanju.

Brez postanka sem zapeljal skozi razvlečeno mesto. Prav na drugo stran, kjer je bilo pristanišče. Moja rešitev za naprej.

Celo popoldne sem porabil, da sem dobil nekoga, ki je imel vsaj nekaj pristojnosti in obenem še kaj vedel o ladijskih povezavah. Vsak me je pošiljal drugam, naj počakam, naj pokličem … podobno se je dogajalo kar nekaj ur.

Nekako se mi je le uspelo prebiti do glavnega moža, ki je skrbel za neke vrste logistiko. Možakar v srednjih letih, zagorel kot vsi ostali in za spremembo precej lasat. Razlagam mu svoje ideje, sanje, želje … Ves sem bil meden, ko sem ga prosil, če mi lahko kako pomaga. Rabim kako barčico, da me zapelje do obale Džibutija. Govoril sem, kot da bi me morali iz Kopra prešvercati samo do Pirana.

Usta mu je vidno potegnilo zelo kisel nasmeh. Nekaj je momljal in sopel sam pri sebi. Nato poiskal sto in en izgovor, da bi se me Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa rešil. Nisem se ga hotel tako zlahka otresti, ker sem ga preveč težko našel. Še kakšnega podobnega kalibra bi bilo težko dobiti. Najedal sem mu na vse mogoče načine in očitno dovolj vztrajno, da me je povabil do svojega avta.

Nato sva se zapeljala do dela pristanišča, kjer so natovarjali srednje velike lesene barke. Vse plujejo v Afriko, mi je s prstom skozi okno kazal naravnost na pomol. Ustavil se je in stekel do neke barke, kjer je dolgo časa govoril s skupino ljudi. Pripeljal je kapitana, ki me je spominjal na Brucea Willisa, le v precej temnejšem odtenku. Ves blažen sem mu razložil svojo idejo, ki sem jo skoraj vsak večer pred spanjem vrtel v glavi.

Kapitan je snel majhno čepico, ki mu je delala senco na plešasti glavi, in mi z rahlim nasmeškom povedal.

»Vidiš, vse te lesene ladje gredo tja, kamor ti želiš. V Afriko gredo. Ampak ne veseli se prezgodaj. One gredo v Somalijo. Veš, kaj to pomeni, prijatelj?« Pogledal me je od blizu, prijel za ramo in nadaljeval.

»Ne poznam te. Vem samo to, da ti nikakor ne privoščim, da pluješ z njimi. Med ljudmi, ki se prevažajo s temi barkačami, je le peščica takšnih, ki niso pirati. Saj veš, kdo so pirati? Vsi ladjarji se jih bojimo … Razumeš, kaj ti govorim? Gledajo zgolj in samo na svoje preživetje. Kraja je še najmanj, kar so pripravljeni storiti.«

»Z največjim veseljem te sprejmem na svojo ladjo, zastonj te vzamem. Počakaj dva dni, potem izplujemo proti somalskem Bosasu. Ampak ne morem ti garantirati varnosti niti pred delavci na svoji ladji. Lahko, da ti kdo kaj ukrade, mogoče poškoduje motor, verjetno … Ni pa nujno. Ampak poslušaj me, ker to še ni najhujše. Morda nam uspe brez težav pripluti v somalijsko pristanišče. Ampak, če boš že preživel plovbo, ti garantiram, da te na somalijskih tleh ustavijo oborožene skupine in oropajo do gat! Lahko te ugrabijo, če imajo slab dan, celo ubijejo. Kar tako, zaradi dolgčasa.«

»Si belec in povrh vsega še na motorju. Več kot idealna tarča za roparje. Belcev tam nihče ne mara, ker so polni denarja in samo ropajo revne države ter s tem redijo že tako debele riti. Vseeno je, če jaz mislim drugače. Dejstvo je, da oni tako razmišljajo. Nikjer v Somaliji ne boš varen.«

Zamislil sem se. Resno mi je zavezal jezik, popolnoma sem obnemel. Hm … še vedno pa nisem izgubil vsega upanja.

»Kaj pa Džibuti, tja ne plujete več?« sem ga že napol v strahu vprašal.

»Včasih gre kakšna ladja tudi v Džibuti, ampak trenutno ni nobene. Niti v bližnji prihodnosti ne. Tja plujejo občasno tudi velike tovorne ladje s kontejnerji, vendar one lahko po več tednov čakajo pred pristaniščem, preden jih spustijo noter. Mislim, da to zate, popotnika, ni možnost, ki bi ti najbolj ustrezala.«

Trenutek, ko obstanem, otrpnem. Šah-mat! Stisnjen sem v kot, lahko grem z glavo skozi zid ali se predam.

Ali po talibanih res potrebujem še pirate? Mogoče bi se knjiga bolje prodajala, ampak le, če bi preživel. Ne, med nogami me je premalo ali pač v glavi preveč. Dovolj je bilo preizkušanja sreče!

Upanje o mojem nadaljnjem potovanju po Afriki je umrlo. Ali zgolj šlo spat in se bo prebudilo čez leta. Pa tako blizu sem bil, kar ne morem verjeti, da je konec. Konec moje odisejade po svetu. Kam sploh lahko še grem naprej? Nazaj v Iran, tam bi se pot kmalu končala, Turčija je presneto mrzla zdaj v zimi. Sploh se mi pa ne da spet ukvarjati z birokracijo glede trajekta, še manj zagoniti 400 evrov. V Indijo bi bilo lepo iti, ampak transport do tja in vse skupaj bo predrago. Denarja je že precej malo, je v zadnjih izdihljajih. Edina pametna opcija je, da pokličem Zvoneta Šerugo in se mu pridružim na ladji. Pokazal mi je namreč ponudbo ladjarja, ki mu ponuja prevoz iz Dubaja do Kopra za borih šeststo evrov. To je takorekoč zastonj. Točno to bom naredil in pot po Afriki nadaljujem nekega Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa dne, ko spet začutim, da rabim pot pod kolesi. Čez nekaj let … Pustimo se presenetiti.

Motor na ladjo, jaz pa z letalom nazaj domov. Zahvalil sem se kapitanu, močno sem ga potrepljal po prepoteni beli srajci in mu z največjim spoštovanjem še enkrat stisnil roko v slovo.

Uslužbenca pristanišča, ki me je pripeljal na pomol, sem vprašal, če pozna kako prijetno mesto za šotor, saj se je že stemnilo in ne bi rad iskal hotela po mestu. Z največjim veseljem me je povabil v stavbo, kjer je delal. Pokazal mi je sprejemno sobo, čakalnico.

»Tukaj na stolih lahko spiš. Bo v redu? Vrata so vedno odprta in ponoči ne bo nikogar, prav mirno lahko spiš tu … Še kopalnica je na drugi strani hodnika.«

Super, skoraj kot v hotelu. Še zahvalil sem se mu in odvihral je svojo pot naprej.

V tisti noči nisem skoraj nič spal, prisežem. Zaspal sem, a me je po slabi uri že zbudil nekdo, ki je zapustil stavbo. Nato sem celo noč razmišljal o zgodbah s poti. Ali sem res na točki, ko se bom vrnil domov? Kako lepo bi bilo nadaljevati pot po Afriki. Dol po vzhodni obali bi jo prašil, to bi bila tura.

A v življenju so trenutki, ko se je treba potegniti nazaj in v pravem času odnehati. Zakaj bi bil slabe voje? Za mano je potovanje, na katerem sem noro užival že od samega začetka. Bil sem popolnoma zadovoljen, srečen do neba.

Imam trideset let, če bo vse po sreči, se lahko čez par let spustim čez Afriko in spet bo zanimivo. Ni v redu, če zajemaš dogodke s preveliko žlico, ravno prava mora biti. Tako si človek naredi življenje zanimivo.

V redu je, sedaj končam s centralno Azijo in to bo lepo zaključen paket. Zgodb in dogajanja je bilo skorajda že preveč. Mogoče še knjigo napišem. Čutim, da bi rad spet delal, da bi spet padel v ritem zaposlenega. Točno to rabim. Službo si omislim in nekaj let delam, Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa nato pa spet sedlo pod rit in cesto pod kolesa, se mi je motalo po glavi tisto noč.

Pričelo se je daniti in premaknil sem se iz stolov v čakalnici na gumijast sedež na motorju in se odpeljal proti jugu Omana. Proti meji z Jemnom. Še vedno se nisem otresel občutka, da končujem pot, ki se je vlekla dolgih sedem mesecev.

Ležerno in počasi sem vozil dalje, ceste prazne, pokrajina pusta, nikjer nikogar. V daljavi sem še opazil kako stavbo, najverjetneje kakšno hišo, a ljudi nikjer. Bil sem zasanjan, zamišljen in zagledan v sonce, ki je vzhajalo in pošiljalo svoje žarke skozi meglice ter s tem ustvarjalo tiste značilne poševne snope. Prav epsko ozadje za razmišljanje o občutkih, ki nočejo iz glave.

Tako dolgo sem vozil proti Jemnu, da sem srečal celo vojaško kontrolo, ki me je samo ustavila in povsem prijateljsko opozorila, da se bližam Jemnu. Izmenjali smo še par besed in obrnil sem nazaj, samo še proti domu.

Nazaj proti Emiratom. Vmes sem se še nekajkrat izgubil v stranskih cestah, ki so vodile v zaselke v hribih in spet dol k obali, kjer morje buta ob skale in ustvarja večne pesmi šumenja. Srečeval sem pastirje, ki so pasli krave, kamele, predvsem teh je bilo na pretek.

Na teh cestah sta obstajali dve glavni nevarnosti: da zbiješ kamelo in da kamela zbije tebe, ko prav štorasto zbezlja čez cesto.

Po spanju v Salalahu sem se spet peljal v hrib. Na ogled hribovskih zaselkov z njihovimi pašniki, posejanimi s stotinami govedi in kamel. Nato sem se počasi vračal nazaj k obali, k božanski cesti, ki bi jo lahko mirno imenoval najlepša cesta celotnega potovanja ali vrelišče ekstaze po omansko.

Še kako sem se spomnil Ryanovih besed iz Dubaja, ko sem se vozil po rajski cesti.

»Boš, obvezno moraš peljat tukaj ob obali, to je cesta, ki jo kot Boštjan Šifrar / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa nori prihajajo napadat motoristi iz Emiratov. To je »must ride« cesta! Široka, sveže nova in popolnoma prazna. Ne moreš verjeti, da obstaja, ko dirjaš po kraljevski cesti, vklesani v pisano obarvano pustinjo. Res je ne smeš zgrešiti!«





Iz nominiranega slovenskega knjižnega potopisa





Nina R. Klančnik

Valter osvaja Evropo

(samozaložba, 2016)


Portovec. Porto. Portugalska.

Portugalska, tretja država na najini poti, naju je zelo, zelo prijetno presenetila. Ampak naj grem lepo po vrsti …

Ko sva se prevalila čez špansko-portugalsko mejo, je bil res že skrajni čas, da napolniva Valterjeve akumulatorje. V Málagi sva se sicer lahko umila, oprala obleke in napolnila vse svoje elektronske pritikline, Valter pa je moral počakati v garaži kakšno ulico stran od naju in najinih električnih vtičnic ter podaljškov. Že nekaj časa se je tako polnil samo na poti, midva pa sva sicer pazila, da nisva porabljala preveč elektrike, toda … Skrajni čas je torej že bil, da poiščeva kamp (slišala sva, da so na Portugalskem celo cenejši) in si, dobesedno, napolniva baterije.

Na nekem zemljevidu sva našla označbo za ruralni caravaning, kar pomeni podeželski kamp za avtodomarje, in zdelo se je za naju idealno. Z Valterjem tako vijugava po ozkih cesticah južne Portugalske in slediva znakom z belim stiliziranim avtodomom na modrem ozadju, dokler ne prispeva do lesene ograje pred leseno lopo, v kateri tiči zagorel starec. Pomahava mu, on počasi prikrevsa do Valterja in spregovori najprej v portugalščini, nato pa, ko vidi najin izgubljen izraz na obrazu, še v francoščini. Takrat si jaz oddahnem in prisluhnem. Caravaning rural Moncarapacho je, kot obljubljeno, podeželski kamp za avtodomarje in vse avtodomarjem podobne, ki ne potrebujejo drugega kot elektriko, vodo, tuš in internet. Idealno! Aja, in stalo bo 7 evrov na noč. Še bolj idealno! Če bi se gospod in gospa zdaj izvolila parkirati v enega izmed za to določenih prostorov ob živi meji, bi jima gospod lastnik takoj sledil in pomagal pri priklopu na elektriko ter razkazal njegovo posest. Seveda Valterja takoj usmeriva v sredino kampa, na poti (prevozila sva samo nekaj metrov) pa srečava ogromnega petelina z najbolj čudnim glasom na svetu, ne preveč zgovorno papigo in krasnega konja, ki ga ravno Nina R. Klančnik / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa takrat peljejo na pašo. Nastanjena sva tik ob živi meji, desno od Valterja imava celo vrtno mizico, na katero takoj vrževa kup kart in dve pivi ter dve klopi, na kateri seveda takoj prisloniva svoji ta zadnji. Ko sem bila majhna, sem brala zgodbe o doktorju Jojboliju, v katerih je nastopala tudi žival Naprejnazaj, žival z dvema glavama, eno spredaj in eno zadaj. Pravljice pač, boste rekli, in tako sem mislila tudi jaz, toda tu v ruralnem caravnaningu na jugu Portugalske sem Naprejnazaja videla v živo. Dva psa, en velik in en majhen, ki se z zadnjicama držita skupaj in tako hodita sem ter tja po kampu. Znašla sva se sredi prave menažerije. Poleg vsega omenjenega življa so v kampu živeli še poniji, bivoli in pujsi. In midva.

Na tej farmi, ki to ni, bi z največjim veseljem ostala dlje časa. Ampak ker tako ne bi prišla nikamor, sva se po treh dneh počivanja odpravila naprej po portugalskem jugu Algarve, kjer je doma sonce. Faro je namreč najbolj sončno mesto v Evropi. Ta del države, ki sva ga spoznala v tistih dneh, je poln majhnih, belih ali pisanih, skorajda čipkastih dimnikov na belih ali pisanih hiškah v majhnih pristaniških vaseh z zelenimi algami prerastlimi marinami, kakršna je Alvor. Je tudi poln keramičnih ploščic, ki jih za razliko od nas nimajo zgolj v kopalnicah, ampak tudi in predvsem na fasadah hiš. Tem ploščicam tukaj pravijo azulejos, so njihova posebnost, midva pa sva novo spoštovanje do njih odkrila, ko sva stopila v notranjost cerkve Igreja de São Lourenço. Predstavljajte si občutek, da sicer veš, da stojiš v cerkvi, ampak se moraš brzdati, da s pogledom ne iščeš straniščne školjke. Cerkev je čudovita, presenetljiva; nikakor nočem reči, da je, kakor bi stal sredi stranišča. Je pač dejstvo, da nas Slovence prostor oblečen v keramične ploščice spominja na kopalnico, pa naj se jim reče azulejos ali pa kako drugače.

Algarve je tudi poln rtov, obdanih s strmimi pečinami, ki se Nina R. Klančnik / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa raztezajo daleč v Atlantski ocean. Cabo de São Vicente na skrajnem zahodu pokrajine se je zabeležil kot eno najlepših prenočišč na najini poti. Rt je divji, vetroven, poraščen z nizkim primorskim rastjem, turistično oblegan pa zgolj na skrajnem koncu pri svetilniku. Valterja sva zapeljala s ceste nekje na sredi, kjer so se ob cesti zelo prikladno nakopičili kupi peska, šodra in rastja, ki so nas skrili pred vsem in vsemi. Od tod sva imela le nekaj korakov do roba pečine, kamor sva si postavila mizo in stola, odprla buteljko portugalskega rujnega in občudovala razgled na divjo okolico. Valovi so butali ob sosednje klife, čudni zvoki, skoraj tuljenje, so se razlegali vsakič, ko je večji val zadel ob bližnjo jamo na dnu pečine, nad nama so krožili galebi … umaknila sva se od sveta.

Od tod naprej naju je Portugalska z vsakim kilometrom bolj spominjala na Slovenijo. Nekaj primorja, potem pa kilometri gozdov in drugega zelenja, zakotnih vasic ter lepih, ne prevelikih mest. Z izjemo Lizbone, seveda; ta je ogromna. Primorski Algarve od bolj (čeprav nikakor ne v celoti) celinskega Alenteja loči gozd Serra de Monchique, poln borovcev ter umetno nasajenega in požarno nevarnega evkaliptusa. Potem pa se pokrajina umiri. Čedalje več ravnine, polj, kmetij, posameznih nasadov dreves, nato pa s prazgodovinskimi megaliti obdana srednjeveška Évora, ki razbija umirjeno ruralnost Alenteja. Évora je univerzitetno mesto s prečudovito romansko-gotsko katedralo z dvema neenakima zvonikoma, sivo, z mahom poraslo fasado in zunanjostjo, ki je tudi sicer bolj podobna gradu kot cerkvi. Morda je bilo še dobro, da je bila velika noč in so nam bila turistom nevernikom vrata cerkva začasno zaprta. Res si ne bi želela, da je ta robustno stara katedrala znotraj tako nevzdržno kičasta, kot je večina krščanskih cerkva. Po nekaj dneh dežja se je nad Évoro nebo odpiralo in zapiralo in tako ustvarjalo neverjetno svetlobo, ki je kar klicala po fotografskem pretiravanju.

Tega pa tisti dan še ni bilo konec. Mavrica naju je popeljala v okolico Évore, kjer tiči nešteto prazgodovinskih spomenikov, megalitov najrazličnejših oblik, velikosti in postavitev. Če bi želela obiskati vse, bi morala v okolici mesta preživeti vsaj teden dni, zato sva izbrala štiri točke in si tako ogledala ogromno grobnico, kapelo, narejeno iz nekoliko manjše grobnice, veliki samotni falični menhir in cromlech, skupek manjših menhirjev, kjer so se izvajali obredi plodnosti in ki je celo 2000 let starejši od svetovno znanega angleškega Stonehenga.

Če je bila velika noč dobra za ignoriranje kiča v notranjosti Évorine katedrale, pa nama ni naredila prav nobene usluge z gnečo pri vstopu v Sintro. Lokalni turisti so naju pregnali iz mesta v gozdno območje Serra de Sintra, kjer poleg enega boljših evropskih balvanskih plezališč domujejo štirje edinstveni biseri: park in palača Monserrate, samostan Convento dos Capuchos, trdnjava Castelo dos Mouros in najlepša, najbolj kičasta palača, kar sva jih kdaj videla, Palacio da Pena. Slednja je pravi kikidrili arhitekturnih slogov in barv, obdana pa z ogromnim, sveže zelenim parkom, ki se na sredi dvigne in ponudi osupljiv pogled na palačo in njeno okolico. Palača Pena tiči nad Sintro in se spogleduje z mavrsko trdnjavo Castelo dos Mouros na sosednjem hribčku. Pri Peni sva imela srečo, sijalo je sonce. Trdnjavi pa sta krivico napravila dež in gosta megla, ki se je s sosednjega hriba spuščala proti obzidju in grozila, da naju bo pogoltnila za vedno. Od nekoč mogočne trdnjave je ostal samo še strateško postavljen obrambni zid, s katerega pa je ob odsotnosti megle moč občudovati sosednjo Peno in Sintro v dolini.

Samostan Convento dos Capuchos, poznan tudi kot »samostan sv. križa« ali »samostan plute«, naju je presenetil s svojo preprostostjo in iznajdljivostjo. Klošter je skrit globoko v gozdu, stran od ponorelega sveta, zato pa zelo prikladno blizu enega od plezališč. Tako je bil dopoldne čas za plezanje, popoldne pa za sprehod do samostana. Convento dos Capuchos je bil dom zelo preprostih in ponižnih frančiškanov. Zato je zgradba vsa oblečena v izolacijsko pluto, ki so jo menihi pridobivali iz posebne vrste hrasta kar na njihovem vrtu, sicer polnem zablodelih, a še kako nedostopnih balvanov, ki so Roka navdajali z mešanico navdušenja in frustracije. Poleg plute stene samostana krasijo še mah, križi iz školjk in oltarji iz azulejo ploščic – tako preprosto, a tako lepo! Franščiškanska ponižnost pred bogom očitno ne pozna meja. Vhodi v posamezne spalnice so tako majhni (130 cm višine in le 30 cm širine), da se je moral tudi najmanjši menih na svetu skloniti in tako pokazati svojo ponižnost. Ja, Bog, velik si, naj ti to pokažem, pa čeprav bo zato trpel moj križ …

Sintra (če z eno besedo poimenujem mesto samo in njegovo osupljivo okolico) naju je tako navdušila, da se bova brez dvoma še vrnila. Tako lepo, tako zanimivo, poleg tega pa idealno ne samo za plezalce, ampak tudi za surferje, saj se le nekaj minut vožnje iz gozda kopno konča in morje začne. Poleg vsega tega pa se tu nahaja tudi najbolj zahodna točka Evrope, Cabo da Roca, že druga skrajna točka naše celine na najini poti.


Lizbona

Lizbona je mesto z reko in morjem; je staro, a ni zanemarjeno, je veliko, a nikakor ne utesnjeno. Staro mestno jedro je prepredeno z ozkimi ulicami, po katerih se bodisi povzpneš stran od glavne ulice Rua da Prata in njenih vzporednic, bodisi spustiš do tega Nina R. Klančnik / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa ali onega trga. Družbo ti delajo tipični rumeni tramvaji, ki so tako simpatični, da komaj čakaš, da se kateri pripelje mimo, in te prav nič ne živcirajo, češ da ovirajo tvojo pot. Nekoliko na zahodu mesta se nahaja četrt Belém, najbolj zgodovinski in monumentalen del portugalske prestolnice. Od tod so pluli portugalski pomorščaki, ki so si s svojimi odkritji prislužili svetovno slavo. Obrazi Henrika Pomorščaka, ki je odkritja finančno podpiral, Vasca da Game, Ferdinanda Magellana, Bartolomea Diasa in še tridesetih drugih pomorščakov bolščijo na turiste s spomenika odkritjem Padrão dos Descobrimentos. Vse to – staro mestno jedro in ta njegov zahodni podaljšek – je v silovitem kontrastu z modernim, severovzhodnim delom mesta, kjer tičita lizbonski ocenarij, popularni Parque das Naçöes, ter most Vasca da Game, nekdaj najdaljši most v Evropi.

Lizbona pa je bila za naju več kot le obisk še ene od evropskih prestolnic (prve na najini poti). Tu naju je pri znanki čakal paket od doma. In skrajni čas je že bil! Zaloga barkafeja nama je začela nevarno pohajati.

V Batalhi, kjer stoji mojstrovina portugalske gotske arhitekture, cerkev oziroma samostan Santa Maria de Vitória, sva bila prisiljena storiti tisto, kar se ne sme in kar enostavno ni lepo. Ampak, če ne gre drugače … Spala sva na sicer uradnem parkirišču za avtodome, ki je premogel električni priklop in odtok za izliv odpadne vode, ni pa bilo stranišča. Avtodomarji se na to seveda požvižgajo, saj imajo v svojem jeklenem trojanskem konjičku svoje lastno »odlagališče«, nama pa je predstavljalo velik problem. V naravi to seveda ni noben problem – pač stopiš za prvi grm – tu pa je bila dilema velika. Lulati v odtok sredi mesta ali polulati se v hlače, to je bilo vprašanje. Odgovor je bil jasen, a vseeno sva morala počakati na mrak. Parkirišče je bilo sicer v centru mesta, a dovolj Nina R. Klančnik / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa odmaknjeno od vsega, da ljudi v bližini skoraj ni bilo. Kljub temu pa sredi belega dne res ne bi čepela nad mestnim odtokom, vsem na očeh, vsem v vednost, ja, nemarna sem in vseeno mi je za to. Vseeno mi ni bilo in več kot pol ure sem se spravljala iz Valterja, oklevala, razmišljala o alternativah, končno pa se le vdala v usodo in počepnila. Pa naj drugič ne naredijo avtodomarskega počivališča brez stranišča! V bistvu so si povsem sami krivi, sem se tolažila in lulala v odtok. Roku je bilo lažje. Fantom je nasploh lažje.

Ko sva se odpravljala na pot, sta nama teta in stric vsa navdušena pripovedovala o Portugalski: o lepi pokrajini, zanimivih mestih, odbitih spomenikih, prijaznih ljudeh in odlični pijači. Ker sta imela pri prvih štirih točkah še kako prav, sva se zdaj lotila še kulinarike. Kupila sva že živo rumeni liker Poncha de Madeira, ustekleničeno sonce z okusom po limoni in medu, in mu podlegla. V očarljivem mestecu Óbidos sva poskusila Ginjo, višnjev zaklad, nagajivo postrežen v štamprliju iz temne čokolade, in mu podlegla. Hrane nisva poznala. Vedela nisva niti, kje naj se je lotiva. Vedela sva samo, da je to dežela rib, to pa naju ni pretirano navduševalo. Ribe so ribe. Niso meso in nikoli ne bodo.

Pri templarskem mestu Tomar, nekoliko severno od Lizbone, sva v naslednjih dneh poiskala cenovno sprejemljiv kamp, kjer sva poskrbela za higieno, elektriko in počitek. Ampak tokrat ne povsem sama. Gospa in gospod Pedro sta bivala v avtodomu, nedaleč stran od Valterja. Obiskala sta naju, ker sta videla slovensko registracijo in želela nekaj informacij o naši zeleni lepotici, ki sta jo nameravala obiskati tisto poletje, v zameno pa sva dobila lekcijo o portugalski kulinariki.

Gospod Pedro zna angleško, zna francosko in obožuje meso. Žena govori bolj malo, toda njene oči so prijazne in zgovorne na poseben način. Njun avtodom ni zelo velik, je pa večji, čeprav precej manj posrečen od Valterja. Za mizo lahko razmeroma udobno sedimo štirje, kuha se kava, okrog nas veje gost vonj po sveže narezani čebuli, ki tiči na majhnem krožniku na mizi pred nami, kar tako, meni nič, tebi nič. Pedro prične svoj ekspoze o čudovitem svetu portugalske hrane. Malo je šokiran, ko priznava, da rib ne marava preveč in se zato do tedaj nisva preveč zmenila za portugalsko kulinariko; malo se zamisli, ampak kaj hitro spet najde svojo rdečo nit in z zanosom strastnega mesojeda prične z obkroževanjem tistih krajev na zemljevidu Portugalske, kjer naj v nadaljevanju svoje poti nujno obstojiva in si privoščiva to ali ono specialiteto. Končno nama v roke potisne počečkani zemljevid, ki nama bo od tod pa do portugalsko-španske meje narekoval pot. Prvi je na najini poti obkrožen obmorski kraj Aveiro – tu bova poskusila sladke ovos moles.

Od univerzitetnega mesta Coimbra, od katerega sva, roko na srce, pričakovala več, sva nadaljevala proti atlantski obali in kmalu prispela do Aveira. Dež, oblaki, v celoti neprijetno vzdušje, ampak želja po prvi izmed mnogih lokalnih dobrot je bila premočna. Na srečo sva svojo škatlico ovos moles dobila že v prvi trgovini in se lahko tako kaj hitro vrnila v najino oazo in nadaljevala pot. Še isti večer sva škatlico odprla in v njej našla ducat belih, v morske sadeže oblikovanih slaščic, skozi katere je prosevala jajčno rumena barva. Ovos moles so se izkazali za v nekakšno trdo penico nabrizgano noro sladko jajčno kremo, nad katero je bil Rok navdušen, meni pa je bila presladka, zaradi česar je bil Rok še bolj navdušen, saj bo tako več ostalo njemu. Tisto noč so nama pred očmi plesale bele školjke, polne živo rumene sladkobe.


Porto = portovec

Porto na eni, Vila Nova de Gaia na drugi strani in kilometri vinogradov na pobočjih vzdolž reke Douro imajo le en skupni imenovalec: portovec. Čeprav ime tega močno alkoholiziranega vina spominja na ime mesta Porto, je v bistvu Vila Nova de Gaia tista, kamor se polne čaše željni turisti podajajo v vinske kleti. Tu je Sandeman, Taylor’s, Croft in še toliko drugih, da izbira postane zares težka. Na srečo sva vedela o znamkah portovca še nekoliko manj kot nič in nama je bilo tako dokaj vseeno, katero vinsko klet obiščeva. Izbrala sva Sandemanovo, predvsem zaradi zanj značilne in nama všečne silhuete skrivnostnega moškega s klobukom – recite, kar hočete, ampak prav vsak razlog je dober. Za mali denar sva dobila izjemno zanimiv ogled po s portovcem napitih sodih dehteči kleti, zahvaljujoč kateremu zdaj veva o portovcu nekoliko več kot nič, na koncu pa so nam postregli z ne eno, ampak kar dvema različnima vrstama Sandemanovega portovca, eno rdečo in eno belo.

Portovec se je resnično izkazal za nekaj posebnega; to nikakor ni navadno vino in razlika ni le v vsebnosti alkohola. Čeprav sva sicer pristaša belega vina, sva tokrat morala priznati, da je, ko pride do portovca, rdeče boljše. Za popotnico sva si kupila steklenico rdečega, ne najboljšega, nikakor pa tudi ne najslabšega. In zadnjo kapljico sva nekaj mesecev kasneje popila na skrajnem severu Evrope za moj rojstni dan. Porto je lepo mesto, staro in nenavadno, ker je postavljeno nekoliko v hrib. Najlepše je ob reki, še lepše pa je, če reko prečkaš in veduto Porta, živahno pisano tudi v sivem vremenu, občuduješ iz enega izmed lokalov v Vila Nova de Gaia. Pedro naju je tja napotil na zelo poseben sendvič. Francesinha (majhna Francozinja po portugalsko) je sendvič z mogočnim karakterjem: dva kosa kruha, prekrita s topljenim sirom, polnjena s štirimi vrstami mesa (šunka, goveji zrezek, mleto meso in nekaj podobnega naši mortadeli) in Nina R. Klančnik / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa plavajoča v rahlo pekoči omaki. Zdravo? Ne. Je pa zanimivo in prav nemarno nasitno. Večerja je tisti dan seveda odpadla.

Za zadnji dan v tej razmeroma majhni državi, ki pa je na naju naredila velik vtis, sva si privoščila en velik kos krave. Pedro nama je takrat v kampu z žarom v očeh, ki me je spomnil na mojega očeta, razlagal o steaku, ki ga v vasi Gimonde pri Bragançi ob meji s Španijo poznajo kot posta mirandesa. Zaradi sieste (presneta stvar) sva morala nanj čakati več ur, medtem skoraj obupala, ampak bila na koncu bogato nagrajena. Ko so nama na mizo prinesli ogromen krožnik, do vrha poln mesa in prilog, se je v najine oči prikradel tisti Pedrov žar. Noro, kako je lahko človek vesel kosa krave! Bilo je odlično, za nameček pa so naju postregli naši bivši bratje in sredi Portugalske sva se lahko ob koncu obroka zahvalila s »hvala«. Svet je resnično ena majhna vas.

Portugalsko sva zapustila zadnji teden aprila. Iz meke slastno zapečenega kravjega mesa naju je do portugalsko-španske meje ločilo le nekaj kilometrov. V Španijo sva vstopila v Riu de Onor, čudaški, a očarljivo stari vasi, ki je s svojo špansko dvojčico Riodonor spojena celo tako zelo, da njuni prebivalci govorijo čisto svoj jezik – »riodonorščino«, mešanico portugalščine in španščine. Navdušena nad dejstvom, da v tej dvodržavni vasi v pritličjih hiš živijo živali, v nadstropjih pa njihovi lastniki, sva portugalski narodni park Serra Montezinho zamenjala za španski Sierra de la Culebra in se stoično prepustila nekaj sto kilometrom, ki jih bova morala premagati na poti v Francijo.

Seveda sva pot presekala z nekaj ogledi, a zapomnila sva si pravzaprav samo enega. Ne vsem dobro poznane jame Altamire, ne baskovske »prestolnice« Bilbao z nenavadnim Guggenheimovim Nina R. Klančnik / nominacija KRILATA ŽELVA 2017 / odlomek iz knjižnega potopisa muzejem v sredi, niti ne čarovniškega muzeja v vasi Zagarramurdi ob špansko- francoski meji in tudi ne največjega evropskega narodnega parka Picos de Europa. Nekdanji rimljanski rudnik zlata Las Médulas je bil tisti, ki nama je pot podaljšal še za nekaj sto kilometrov, nebodijihtreba, in tisti, ki nama je zares ostal v spominu. Med 1. in 2. stoletjem našega štetja je bil to najpomembnejši rudnik zlata v vsem rimskem imperiju, danes pa je na njegovem mestu ostala le še divja, celo pusta pokrajina z osupljivo rdečimi hribi, ki so zdaj že nekoliko porastli z zelenjem, toda kljub temu izpadejo goli, ranjeni. Dokler ne stopiš na razgledno točko Mirador de Orellán, ne veš, kaj te čaka. Potem pa osupneš, se navdušiš, malo zmrzneš (naletela sva na močan veter) in slikaš kot nor.





Urška Zupančič

Literatura – največja pustolovščina

(refleksija)

Zakaj bi nekdo zapustil vse, kar mu je znano in ljubo ter se odrekel udobju in stabilnosti, da bi se odpravil v neznano? Avanturizem, v takšni ali drugačni obliki, buri duhove že od začetka časa. Romantično sanjarjenje o daljnih deželah, premikanje meja mogočega in konec koncev premagovanje samega sebe, je v mislih mnogih ljudi, vendar pa precej manjše število naredi korak iz pasivnega v aktivno. Kakršnokoli izstopanje iz splošno sprejetih družbenih meril namreč s seboj prinaša posledice, saj takšni ljudje hitro obveljajo za nedorasle posameznike, ki živijo v fantazijskem svetu in s svojimi aktivnostmi bežijo pred odgovornostjo.

Neizogibno, raziskovanje zahteva tudi, da se soočimo z lastnimi predsodki in pogosto tudi predsodki drugih ljudi. Zreti neznanemu v obraz in premagati globoko zakoreninjene predsodke je herkulska naloga. Kaj šele, če se to neznano nahaja v tebi. Tako popotnik v tuji deželi kot pesnik, ki raziskuje meje razumevanja in ustvarjanja in s potovanjem vase dokaže, da je še vedno pustolovec. Kaj bi lahko bilo še bolj vznemirljivega kot neraziskani predeli človeške duše? Literatura – največja pustolovščina, ki poveže poezijo in avanturizem.

Iz njiju se (včasih) rodi potopis in s seboj prinese velika pričakovanja, kajti (ne)sorazmerje liričnega v potopisnem se lahko izkaže za nevarno. Še posebno v današnji potrošniški družbi instantne gratifikacije, ko bi navsezadnje lahko vse sproti prebirali na spletu. Pripoved, ki jo prinaša takšna knjiga, se mora torej res izkazati. Podatke o cenah, zgodovini, podnebju, kulinariki in podobnih stvareh lahko zelo hitro najdemo s preprostim brskanjem, čeprav didaktični elementi pomagajo pri umeščanju v kontekst, vendar pa tista skrita esenca, ki je očem nevidna, kot bi rekel neki deček, ki je zares potoval po planetih (ti sicer niso imeli lastne svetlobe), ostajajo zgodbe oz. ljudje.

Na prvi pogled se zdi, da je nemogoče, da bi nas lahko karkoli združevalo z osebo, ki živi popolnoma drugačno življenje na drugem koncu sveta, v drugačni kulturi, z drugačnimi vrednotami … Prebiranje njihovih zgodb je eksotičen eskapizem, dokler se počasi ne začne oglašati drug glas, ki prepozna nespremenljivo človeško željo po ljubezni, varnosti in stabilnosti, ki presega barvo kože, religijo in politična prepričanja.

V tem narobe svetu, ki ga preplavljata nevednost in nestrpnost ter sovražni govor, bolj kot kadarkoli prej potrebujemo ljudi, ki bodo sposobni premagati morebitne izrazno-prevodne nemoči liričnega avanturizma in s svojim zgledom ter besedami pokazati pot tudi drugim.





LIRIKONFESTOVO

SPLETNODEBATNO

KNJIŽEVNO OMIZJE

2017

www.lirikonfest-velenje.si

(Čitalnica Pri pesniški duši)

Festivalni sklic

POEZIJA = POTOVANJE

AVANTURIZEM = POEZIJA

Debatna izhodišča

o »liričnem avanturizmu

Je pesnik še pustolovec?

Nevarna (ne)sorazmerja liričnega v potopisnem?

Izrazno-prevodne nemoči liričnega avanturizma?

Ali branje/prevajanje poezije drugih narodov

že predstavlja neke vrste lirični avanturizem?





Predstavitev festivala

www.lirikonfest-velenje.si


MEDNARODNI

LIRIKONFEST VELENJE

International Lirikonfest Velenje




Lirikonfestovo podnebje / rezervat za poezijo

festival liričnega in potopisnega občutja

(21. marec do 21. junij :: od cvetenja do zorenja češenj)



ŠESTNAJST LET KNJIŽEVNO USTVARJALNIH (2002–2017)





rezervat za poezijo :: pomladni festival liričnega in potopisnega občutja

(21. marec do 21. junij :: od cvetenja do zorenja češenj)


Mednarodno književno srečanje v Velenju

Mednarodni Lirikonfest Velenje (MLFV) je tradicionalni celoletni literarni festival liričnih umetnosti XXI. st. – z osrednjim programom mednarodnega književnega srečanja v Velenju (v juniju ali septembru) –, ki ga od leta 2002 (do 2007 imenovan »Herbersteinsko srečanje slovenskih književnikov z mednarodno udeležbo«) organizirata Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF) in asociacija Velenika v sodelovanju s tujimi in slovenskimi partnerji. Pobudnik ustanovitve, programski in organizacijski vodja festivala je književnik Ivo Stropnik.

Mednarodni Lirikonfest Velenje (»rezervat za poezijo«, »festival liričnega občutja«) je že poldrugo desetletje vpet v predstavitve in popularizacijo umetniške literature XXI. st., njenih ustvarjalcev, prevajalcev, mednarodnih posrednikov slovenske literature in jezika drugim narodom, organizatorjev, urednikov idr. poznavalcev slovenske, evropske in svetovne književnosti; vzpostavlja in širi mednarodna književna sodelovanja, zlasti z izvirno in prevedeno poezijo XXI. st. ter s premišljevanji o spoznavni, povezovalni in kritični vlogi literature v evropski družbi in širše.

Lirikonfestova literarna omizja so zasnovana esejistično in z debatami na evropsko aktualne književne teme.

Mednarodni Lirikonfest Velenje združuje večletne književne projekte (vzpostavljene v Velenju v letih od 2002 in 2017), ki v osrednjem festivalnem programu vsakoletno v živo predstavijo 2 x 21 evropskih idr. ustvarjalcev, prevajalcev, mednarodnih posrednikov idr. poznavalcev novejše evropske/svetovne umetniške literature.

Celoletni program mednarodnega Lirikonfesta Velenje obsega 21 produkcij, s katerimi se (z izvirnimi in prevodnimi revijalnimi objavami v mednarodni Rp. Lirikon21, na festivalnih branjih, literarnih omizjih, rezidenčnih ustvarjalnih bivanjih idr. dogodkih) letno sreča ok. sto tujih in slovenskih književnih ustvarjalcev, prevajalcev, mednarodnih posrednikov idr. poznavalcev umetniške literature XXI. st.

K Lirikonfestovi besedi so vabljeni uveljavljeni in uveljavljajoči se evropski književni ustvarjalci, prevajalci, strokovni interpreti, uredniki, filozofi, esteti, mednarodni literarni posredniki idr. poznavalci ter spremljevalci izvirnega in prevodnega leposlovja (zlasti poezije XXI. st.).

Lirikonfestove prireditve so odprte za javnost in z literarnimi abonmaji (programskimi cikli) Požiram knjige (za odrasle in starejšo mladino), Čokolada s knjigo (za otroke in mlajšo mladino) in Velenjska potopisna pomlad/Krilata želva pripoveduje (izbrani slovenski knjižni potopisi) vključujejo program razvijanja bralne kulture.

Mednarodni Lirikonfest Velenje zajema tako rekoč vse kroge, iz katerih se slovenska književnost širi med bralce: najmlajšim predstavlja mladinsko književnost; skrbi, da pridejo do glasu tudi mlajši književni ustvarjalci; predstavlja sveže stvaritve uveljavljenih slovenskih in tujih književnikov; na okroglih mizah/književnih omizjih odpira strokovne debate o aktualnih temah v slovenski in evropski književnosti idr.; vključuje lastno književnorevijalno in občasno leposlovno knjižno produkcijo; širi bralno kulturo; nudi paleto literarnih prireditev ter izkazuje mednarodno književno sodelovanje v slovenskem prostoru ter občasno z gostovanji oz. predstavitvami v tujini.

Večletni glavni pokrovitelj Mednarodnega Lirikonfesta Velenje je Mestna občina Velenje.


Akademija Poetična Slovenija | velenjica-čaša nesmrtnosti

Akademija Poetična Slovenija (APS) – od 2007 tradicionalna literarnoumetniška prireditev v Velenju (izhodiščno/2006 vzpostavljena v pozdrav svetovnemu dnevu poezije, 21. marca) s slavnostno podelitvijo častne književne nagrade velenjica-čaša nesmrtnosti (VČN) za vrhunski 10-letni pesniški opus slovenskega književnika/-ce, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. st. (tj. z najmanj dvema vrhunskima izvirnima pesniškima zbirkama za odrasle ali otroke/mladino, prvič knjižno objavljenima v slovenskem jeziku v zadnjih desetih letih). – Nagrada je častna, izkazana s festivalno listino in nagradnim umetniškim kipom (stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta). Od 2013/2014 je nagrada pospremljena s knjižno izdajo 50 izbranih pesmi iz nagrajenčevega 10-letnega pesniškega opusa v XXI. st. (ob podelitvi nagrade v tekočem letu z izidom zbirke izbranih pesmi nagrajenca prejšnjega leta). V primeru državnega financiranja nagrade ali pokroviteljstva uglednega slovenskega podjetja, organizacije ipd. je nagrada lahko tudi denarna.

Častno književno nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti so doslej prejeli vrhunski slovenski pesniki: 2006 – Andrej Medved, 2007 – Milan Vincetič, 2008 – Milan Dekleva, 2009 – Vinko Möderndorfer, 2010 – Boris A. Novak, 2011 – Milan Jesih, 2012 – Peter Kolšek, 2013 – Zoran Pevec, 2014 – Esad Babačić, 2015 – Maja Vidmar, 2016 – Peter Semolič …


Mednarodna Pretnarjeva nagrada – častni naslov »ambasador slovenske književnosti in jezika«

Mednarodna Pretnarjeva nagrada (MPN) je osrednja slovenska zahvala s častnim naslovom »ambasador slovenske književnosti in jezika (ASKJ)«, podeljevana v Velenju od leta 2004 za trajnejše, večletne ali enkratne pomembne prispevke pri mednarodnem književnem povezovanju oz. uveljavljanju slovenske literature in jezika v tujini tistim zaslužnim posameznikom (izjemoma dvema ali skupini), enakovredno tujim in slovenskim državljanom, ki si po svetu v duhu dr. Toneta Pretnarja (1945–1992) svetovljansko prizadevajo za seznanjanje s slovensko literaturo, slovenskim jezikom in slovenskimi književniki. Je mednarodno priznanje tistim kulturnim posrednikom, ki izven Republike Slovenije, med drugimi narodi po svetu, širijo živo zavedanje in védenje o slovenski literaturi in jeziku, oziroma z njima vzpostavljajo trajnejši mednarodni kulturni dialog, zanimanje in povezovanje (mdr. s spoznavanjem in prevajanjem novejše slovenske umetniške literature, spodbujanjem in organiziranjem učenja slovenščine ter prevajanja slovenske književnosti, uveljavljanjem sodobnih slovenskih književnikov med drugimi narodi ipd.). Izborna merila vrednotijo vsa področja in zvrsti književnega oz. književniškega delovanja in ustvarjanja, s katerim je izkazano pomembno mednarodno povezovanje in uveljavljanje slovenske literature in jezika. Predlagani kandidati so lahko osebe katerega koli državljanstva na svetu (tudi osebe brez državljanstva). – Nagrada je častna, izkazana s festivalno listino in nagradnim umetniškim kipom (stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta). V primeru državnega financiranja nagrade ali pokroviteljstva uglednega slovenskega podjetja, organizacije ipd. je nagrada lahko tudi denarna.

Mednarodno Pretnarjevo nagrado oz. častni naslov ambasador slovenske književnosti in jezika so doslej prejeli ugledni mednarodni književni posredniki: 2004 – Ludwig Hartinger (Avstrija), 2005 – František Benhart (Češka), 2006 – Gančo Savov (Bolgari ja), 2007 – Božena in Emil Tokarz (Poljska), 2008 – Kari Klemelä (Finska), 2009 – Matjaž Kmecl in Andrej Rozman (Slovenija), 2010 – Nadežda Starikova (Rusija), 2011 – Peter Scherber (Nemčija/Avstrija), 2012 – Evgen Bavčar (Slovenija-Francija) in Orsolya Gallos (Madžarska), 2013 – Nikollë Berishaj (Albanija), 2014 – Zdravko Kecman (Bosna in Hercegovina/Republika Srbska), 2015 – Karol Chmel (Slovaška), 2016 – Zvonko Kovač (Hrvaška) …


Rp. Lirikon21

Rp. Lirikon21 (ISSN 1855–0207) je mednarodna literarna revija za izvirno in prevedeno poezijo XXI. st. idr. Lirikonfestove zadeve, ki jo od 2005 oz. od 2007 (preimenovano in ločeno od izhodiščne/skupne revije Poetikon) kot specializirano revijo/festivalno antologijo izvirne slovenske in prevedene poezije XXI. st. izdaja Velenjska knjižna fundacija. Revija je osrednje namenjena popularizaciji novejše poezije – z objavami v izvirnih jezikih, izbranih slovenskih prevodih ter z objavami izbranih prevodov novejše slovenske poezije v druge jezike (občasno tudi poezije in poetične dramatike za otroke, mladino in odrasle); odprta je za književno esejistiko (s tematiko Lirikonfestovih književniških omizij idr.) ter predstavlja in dokumentira Lirikonfestove prireditve, nagrade in priznanja. – Rp. Lirikon21 od IX. oz. X. letnika (2013/2014) izhaja kot revijalno-festivalna antologija Mednarodnega Lirikonfesta Velenje.


Lirikon(fest)ove degustacije liričnega občutja

UVKF/Mednarodni Lirikonfest Velenje/Rp. Lirikon21 občasno prirejajo Lirikon(fest)ove degustacije liričnega občutja – izbrane slovenske in prevedene poezije idr. liričnih umetnosti XXI. st., tj. z revijalnimi predstavitvami/pesniškimi branji v Velenju idr. po Sloveniji, v mednarodnih partnerskih povezovanjih/sodelovanjih pa občasno tudi na književniških gostovanjih in festivalih v tujini.


Lirikonov zlát

UVKF/Rp. Lirikon21/Mednarodni Lirikonfest Velenje od 2006/2007 podeljujejo mednarodno festivalno književno priznanje Lirikonov zlát (LZ) za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st. v slovenščino in iz slovenščine v druge jezike (oboje z izbranimi objavami v festivalni Rp. Lirikon21). – Festivalno priznanje je izkazano z listino in umetniško plaketo (stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta). V primeru državnega financiranja ali pokroviteljstva uglednega slovenskega podjetja, organizacije ipd. je priznanje lahko tudi denarno.

Mednarodno festivalno prevajalsko priznanje Lirikonov zlat so doslej prejeli slovenski in tuji prevajalci poezije XXI. st.: 2007 – Andrej Medved (SI), 2008 – Mateja Bizjak Petit (F), 2009 – Draga Rinkema (NL) in Urška Zupanec (SI), 2010 – Peter Kuhar (SI/CZ), 2011 – Tanja Petrič (SI), 2012 – Andrej Pleterski (SI), 2013 – Željko Perović (BA/SI) in Lenka Daňhelová (CZ), 2014 – Namita Subiotto (SI), 2015 – Daniela Kocmut (SI/A) in Andrej Pleterski (SI), Mateja Komel Snoj (SI) …


Lirikonfestov zlát

Lirikonfestov zlát (LFZ) je bienalno mednarodno festivalno književno priznanje (podeljevano od 2008) za najtehtnejši esej na evropsko aktualno temo Lirikonfestovega književnega omizja. – Festivalno priznanje je izkazano z listino in umetniško plaketo (stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta). V primeru državnega financiranja ali pokroviteljstva uglednega slovenskega podjetja, organizacije ipd. je priznanje lahko tudi denarno.

Mednarodno festivalno esejistično priznanje Lirikonfestov zlát so doslej prejeli: 2008 – Mitja Čander (SI) in Meta Kušar (SI), 2012 – Manca Erzetič (SI), 2016 – Petra Koršič (SI). – V bienalnih letih 2010 in 2014 priznanje ni bilo podeljeno.


Mednarodna književniško-prevajalska rezidenca v Velenju

Mednarodna književniško-prevajalska rezidenca v Velenju (MKPRV), vzpostavljena leta 2007 v organizaciji Ustanove Velenjska knjižna fundacija (UVKF), je večletni kulturni program mednarodnega književnega sodelovanja v slovenskem prostoru, namenjen(a) ustvarjalnemu bivanju tujih in slovenskih književnikov, prevajalcev in mednarodnih posrednikov novejše umetniške literature; prednostno književnim prevajalcem slovenske literature XXI. st. v druge evropske jezike; tistim, ki ustvarjajo, prevajajo, spoznavajo, interpretirajo, posredujejo, popularizirajo in promovirajo novejšo umetniško literaturo ter s slovenskim prostorom vzpostavljajo in širijo trajnejše mednarodne književniške povezave, organizirajo mednarodne izmenjave in gostovanja z udeležbo slovenskih avtorjev ipd. Z 21-dnevnimi ustvarjalnimi/rezidenčnimi bivanji v Velenju so nagrajeni tuji ali slovenski književni prevajalci, ustvarjalci in mednarodni posredniki. Merili za ustvarjalno bivanje tujih književnih prevajalcev sta ocena izbora prevajalčevih prevodnih del ter kakovost/reference prevajalcev/njihovih prevodov; merilo za tuje in slovenske književne ustvarjalce je vrhunska kakovost njihovih literarnih del; merilo za gostovanje mednarodnih posrednikov slovenske literature so izkazane reference njihovega večletnega (so)delovanja na tem področju.

Na MKPRV so med 2007 in 2016 gostovali: Marko Kravos (SI), Andrej Medved (SI), Milan Vincetič (SI), Tone Peršak (SI), Milan Dekleva (SI), Meta Kušar (SI), Mateja Bizjak Petit (SI/FR), Draga Rinkema (SI/NL), Lenka Daňhelová (CZ), Peter Kuhar (SI/CZ), Matjaž Kmecl (SI), Admiral Mahić (BA), Kristina Potočňáková (SK), Marlena Gruda (PL), Tanja Petrič (SI), Laima Masytė (LT), Feliciano Sánhez Chan (MX), Petr Mainuš (CZ), Žarko Milenić (BA), Milo Jukić (BA) idr.


Velenjska potopisna pomlad | krilata želva

Cikel izbranih potopisnih pripovedovanj Velenjska potopisna pomlad in literarna nagrada krilata želva za najboljši slovenski knjižni potopis (preteklega leta) sta leta 2017 vzpostavljena v programu Mednarodnega Lirikonfesta Velenje in v slovenskem prostoru izkazujeta novost. Potopis je vse bolj priljubljena literarna zvrst, ki strokovno še ni ustrezno priznana. S ciklom izbranih potopisnih pripovedovanj in novo slovensko literarno nagrado želimo popularizirati potopisni žanr in prispevati k uveljavljanju slovenskih avtorjev potopisja. – Nagrada je častna, izkazana s festivalno listino in nagradnim umetniškim kipom (stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta). V primeru državnega financiranja nagrade ali pokroviteljstva uglednega slovenskega podjetja, organizacije ipd. je nagrada lahko tudi denarna.





Poetry retreat :: Festival of Lyrical and Travelogue Sensibility

Introduction (Summary)


International literary meeting in Velenje

International Lirikonfest Velenje (MLFV) is a traditional year-round festival of 21st century lyrical arts – its main program being an international literary meeting in Velenje (in June or September), – which has been organized by Institution Velenje Literary Foundation and Velenika association in cooperation with foreign and Slovenian partners since 2002. Ivo Stropnik, an author, is the foundation’s initiator and program and organizational head of the festival.

International Lirikonfest Velenje has been embedded in presentation and popularization of 21st century fine literature, its authors, translators, international intermediaries of Slovenian literature and language to other nations, organizers, editors and other experts in Slovenian, European and World literature for two and a half decades; it establishes and broadens international literary collaboration, especially with original and translated 21st century poetry and with contemplation about the cognitive, cohesive and critical role of literature in European society and beyond.

Lirikonfest’s literary roundtables are designed in terms of essays and debates regarding contemporary European literary themes.

International Lirikonfest Velenje combines literary projects going back several years (established in Velenje between 2002 and 2015), which present 2 x 21 European and other authors, translators, international intermediaries and other experts on contemporary European/World fine literature, with new works live every year in the main festival program.

The year-round program of International Lirikonfest Velenje contains 21 productions, which are (with original and translated periodical publications in international Rp. Lirikon21, at festival readings, literary roundtables, residential creative stays and other events) presented to around one hundred foreign and Slovenian authors, translators, international intermediaries and other 21st century fine literature experts.

Established and establishing European authors, translators, expert interpreters, editors, philosophers, aesthetes, international literary intermediaries and other experts and followers of original and translated fiction (especially 21st century poetry) are invited to participate at Lirikonfest.

Lirikonfest’s events are open to public and they include a reading culture development program with literary subscriptions I’m opening the book (for adults and older youth), Chocolate with a book (for children and younger youth) and Velenje Travelogue Spring / Winged Turtle’s Storytelling (selected Slovenian travel books).

International Lirikonfest Velenje envelopes all circles from which Slovenian literature spreads among readers: it introduces the youngest to children literature; it enables younger authors to get their voices heard; it introduces the latest works of established Slovenian and foreign authors; it opens expert debates about contemporary themes in Slovenian and European literature at roundtables and others; it includes its own literary-periodical and occasionally fictional book production; it offers an assortment of literary events and it demonstrates international literary collaboration in Slovenian space and occasionally with tours or presentations abroad.


Poetic Slovenia Academy | velenjica-čaša nesmrtnosti

Poetic Slovenia Academy – has been a traditional literary-artistic event in Velenje since 2007 (beginning/2006 March 21st, World Poetry Day) with a gala all-Slovenian literary award ceremony for 10 years of outstanding poetic work of a Slovenian author, who has had an important impact on 21st century fine literature (this is with at least two high quality original poetry collections for adults or children/youth, which have first been published in Slovenian language in the last 10 years) called velenjica-čašanesmrtnosti. – The award is demonstrated in the form of a deed and an artistic sculpture.

The velenjica-čaša nesmrtnosti award has so far been received by the following distinguished Slovenian poets:

2006 – Andrej Medved, 2007 – Milan Vincetič, 2008 – Milan Dekleva, 2009 – Vinko Möderndorfer, 2010 – Boris A. Novak, 2011 – Milan Jesih, 2012 – Peter Kolšek, 2013 – Zoran Pevec, 2014 – Esad Babačić, 2015 – Maja Vidmar, 2016 – Peter Semolič …


International Pretnar award

International Pretnar award is the central Slovenian acknowledgment with the honorary title of ambassador of Slovenian literature and language and Slavic cultures, which has been awarded in Velenje since 2004 for sustainable, years worth or one time important contributions in international cohesion or establishment of Slovenian literature and language abroad to those deserving individuals (two or a group as an exception), equal to foreign and Slovenian citizens, who make an effort to get to know Slovenian literature, Slovenian language and Slovenian authors around the world in the spirit of Tone Pretnar PhD (1945–1992). It’s an international acknowledgment for those cultural intermediaries, who spread live awareness and knowledge about Slovenian literature and language outside of Slovenia among other nations in the world or they establish sustainable international cultural dialogue, in-terest and cohesion (among other things: with learning about and translating contemporary Slovenian fine literature, encouraging and organizing Slovenian language lessons and translating Slovenian literature, establishing contemporary Slovenian authors etc.). The selection criteria evaluate all areas and genres of literary operation and creation, which show important international union and establishment of Slovenian literature and language. The suggested candidates can be citizens of any country in the world (even people without citizenship). – The award is honorary, presented in the form a deed and an artistic sculpture of an ambassador’s title.

International Pretnar award has so far been awarded to: 2004 – Ludwig Hartinger (Austria), 2005 – František Benhart (Czech Republic), 2006 – Gančo Savov (Bolgaria), 2007 – Božena and Emil Tokarz (Poland), 2008 – Kari Klemelä (Finland), 2009 – Matjaž Kmecl and Andrej Rozman (Slovenia), 2010 – Nadežda Starikova (Russia), 2011 – Peter Scherber (Germany/Austria), 2012 – Evgen Bavčar (Slovenia-France) and Orsolya Gallos (Hungary), 2013 – Nikollë Berishaj (Albania), 2014 – Zdravko Kecman (Bosnia and Hercegovina/Republika Srbska), 2015 – Karol Chmel (Slovakia), Zvonko Kovač (Croatia) …


Rp. Lirikon21

Rp. Lirikon21 (ISSN 1855–0207) is an international 21st century poetry and Lirikonfest’s matters journal (renamed and separate from the original Poetikon journal), which has been published by Institution Velenje Literary Foundation since 2005 or since 2007, as a specialized journal/festival anthology of original and translated 21st century poetry. The journal is mainly geared towards popularizing contemporary poetry – with releases in original languages, selected Slovenian translations and releases of selected translations of contemporary Slovenian poetry in other languages (occasionally also poetry and poetic playwrights for children, youth and adults); it’s open for literary essays (with themes of Lirikonfest literary roundtables) and it presents and documents Lirikonfest events, awards and acknowledgments. – Rp. Lirikon21 has been published as a journal-festival anthology/reading book of International Lirikonfest Velenje from the IX. to X. edition (2013/2014).


Lirikonfest’s tastings

UVKF/International Lirikonfest Velenje/Rp. Lirikon21 occasionally organize Lirikonfest’s tastings of selected Slovenian and translated poetry and other 21st century lyrical arts with journal presentations/poetic readings in Velenje and elsewhere across Slovenia and occasionally also at literary tours and festivals abroad in international partnership unions/collaborations.


Lirikonov zlát

UVKF/Rp. Lirikon21/International Lirikonfest Velenje have been awarding an international festival literary acknowledgment Lirikonov zlat since 2006/2007 for outstanding journal translations of 21st century poetry into Slovenian or from Slovenian to other languages (both with selected publications in Rp. Lirikon21 festival anthology). - The acknowledgment is demonstrated with a deed and a commemorative plaque.

The international translation award Lirikonov zlat has so far been awarded to: 2007 – Andrej Medved (SI), 2008 – Mateja Bizjak Petit (F), 2009 – Draga Rinkema (NL) and Urška Zupanec (SI), 2010 – Peter Kuhar (SI/CZ), 2011 – Tanja Petrič (SI), 2012 – Andrej Pleterski (SI), 2013 – Željko Perović (BA/SI) and Lenka Daňhelová (CZ), 2014 – Namita Subiotto (SI), 2015 – Daniela Kocmut (SI/A) and Andrej Pleterski (SI), 2016 – Mateja Komel Snoj (SI) …


Lirikonfest’s zlát

Lirikonfest’s zlát is a biannual international festival literary acknowledgment (awarded since 2008) for the most substantial essay on a contemporary European topic of Lirikonfest’s roundtable. – The acknowledgment is exhibited with a deed and a commemorative plaque.

The international essay acknowledgment Lirikonfestov zlát has so far been awarded to: 2008 – Mitja Čander (SI) and Meta Kušar (SI), 2012 – Manca Erzetič (SI), 2016 – Petra Koršič (SI); it wasn’t awarded in the biannual years of 2010 and 2014.


The international literary-translation residency in Velenje

The international literary-translation residency in Velenje, established in 2007 and organized by Institution Velenje Literary Foundation, is a cultural program of international literary collaboration in Slovenian space going back several years. It’s purpose is a creative stay for foreign and Slovenian authors, translators and international intermediaries of contemporary fine literature; preferentially for literary translators of 21st century Slovenian literature into other European languages; to those, who create, translate, learn about, interpret, convey, popularize and promote contemporary fine literature and establish and spread sustainable international literary connections, organize international exchanges and tours, where Slovenian authors can participate etc. 21-day creative/residential stays in Velenje are awarded to foreign or Slovenian literary translators. The criteria for creative stays of foreign literary translators are an evaluation of a selection of the translator’s translations and the quality/references of translators/their translations; the criteria for foreign and Slovenian authors are the excellence of their literary works; the criteria for tours of international intermediaries of Slovenian literature are exhibited references of their continuous (co)work in this area.

The International literary-translation residency in Velenje has hosted the following between 2007 and 2016: Marko Kravos (SI), Andrej Medved (SI), Milan Vincetič (SI), Tone Peršak (SI), Milan Dekleva (SI), Meta Kušar (SI), Mateja Bizjak Petit (SI/FR), Draga Rinkema (SI/NL), Lenka Daňhelová (CZ), Peter Kuhar (SI/CZ), Matjaž Kmecl (SI), Admiral Mahić (BA), Kristina Potočňáková (SK), Marlena Gruda (PL), Tanja Petrič (SI), Laima Masytė (LT), Feliciano Sánhez Chan (MX), Petr Mainuš (CZ), Žarko Milenić (BA), Milo Jukić (BA), Zdravko Kecman (BA) …


Velenje Travelogue Spring | Winged Turtle

Velenje Travelogue Spring cycle of selected travel storytellings and the Winged Turtle literary award for the best Slovenian travelogue (of the past year) have been established as part of International Lirikonfest Velenje program in 2017 and are a novelty in Slovenia. Travelogue is becoming an increasingly popular literary genre, but it hasn’t achieved proper academic recognition so far. We want to popularise the travelogue genre and help establishing Slovenian travelogue writers with a cycle of travel storytellings and a new Slovenian literary award. The award is honorary, presented in the form a deed and an artistic sculpture. It can be financial in case of financing by a distinguished Slovenian company or government





LIRIKONFESTOVO PODNEBJE – REZERVAT ZA POEZIJO

Književni ustvarjalci, prevajalci, mednarodni posredniki, uredniki, teoretiki in umetniški interpreti, med letoma 2002 in 2016 gostujoči na Herbersteinskih srečanjih književnikov (2002–2007) oz. od 2008 na preimenovanem in mednarodno razširjenem Lirikonfestu Velenje, ter avtorji in prevajalci, predstavljeni z izvirno in/ali prevedeno poezijo, esejistiko in poetično dramatiko v festivalnih antologijah/berilih Rp. Lirikon21 (letniki od 2007 do 2016), vključno s prvima dvema letnikoma revije Poetikon (št. 1–10, v letih 2005 in 2006 izhajajoči v festivalnem programu pri Velenjski knjižni fundaciji):



Alja Adam (SI) * Tanja Ahlin (SI) * Tanja Alkvaič * Petre M. Andreevski† (MK) * Peter Andrej * Ivan Antonovski * Mitko Apostolov (MK) * Andrej Arko * Simon Armitage (GB) * Antonin Artaud†S (FR) * Anna Augustyniak (PL) * Margaret Atwood (CA) * Esad Babačić * Gabrijela Babnik * Szymon Babuchowski (PL) * Branko Bacović * Krzysztof Kamil Baczyński†S (PL) * Josip Bačić - Savski * Li Bai (CN) * Xhevdet Bajraj (XZ/MX) * Drago Bajt * Ana Balantič * Norma Bale * Józef Baran (PL) * Renato Baretić (HR) * Linda Maria Baros (FR) * Charles Baudelaire†S (FR) * Evgen Bavčar (SI/FR) * Agnieszka Będkowska-Kopczyk (PL) * Dani Bedrač * David Bedrač * Anjuša Belehar * František Benhart† (CZ) * Nikollё Berishaj (AL) * Rut Bernardi (IT) * France Bernik * Cvetka Bevc * Elisa Biagini (IT) * Belmir Biberović (BA) * Tomislav Marijan Bilosnić (HR) * Elizabeth Bishop† (US) * Gašper Bivšek * Mateja Bizjak Petit (SI/FR) * Nina Bizjak * Predrag Bjelošević (BA) * Laslo Blašković (RS) * Andrej Blatnik * Bas Böttcher (DE) * Matej Bogataj * Kateřina Bolechová (CZ) * Yves Bonnefoy† (FR) * Malika Booker (GB) * Petr Borkovec (CZ) * Silvija Borovnik * Adam Borzič (CZ) * Stéphane Bouquet (FR) * Alessio Brandolini (IT) * Igor Bratož * Špela Brecelj * Dragica Breskvar * Bernard Bretonniere (FR) * Lidija Brezavšek * Igor Brlek * David Brooks (AT) * Andrej Brvar * Matjaž Brulc * Helwig Brunner (AT) * Vlado Bulić (HR) * Diana Burazer (HR) * Joseph Gale Burns (GB) * Borut Cafuta Hrastelj * Pierluigi Cappello (IT) * Maurice Carême (FR) * Patrizia Cavalli (IT) * Sonja Cekova Stojanoska * Paul Celan† (FR) * Mare Cestnik * Feliciano Sánchez Chan (MX) * Manfred Chobot (AT) * Karol Chmel (SK) * Stanislava Chrobáková Repar * Ilaria Ciccone * Ann Cotten (AT) * Marko Crnkovič * Charles Cros (FR) * Gábor Csordás (HU) * Miljana Cunta * Mitja Čander * Ona A. Čepaityte Gams (LT/SI) * Metod Česek * Meta Česnik * Tomo Čonkaš (v.) * Snežana Čkojić (RS) * Ivan Čolović (RS) * Primož Čučnik * Mirjam Čuk * Igor Čumandra (HR) * Aleksandra Čvorović (RS/BA) * Lenka Daňhelová (CZ) * Šefik Daupović - Fiko (BA) * Aleš Debeljak * Roberto Dedenaro (IT) * Milan Dekleva * Vesna Denčić (RS) * Lana Derkač (HR) * Robert Desnos† (FR) * Karel Destovnik - Kajuh†S * Boris Dežulović (HR) * Veronika Dianišková (SK) * Blaga Dimitrova† (BG) * Kristin Dimitrova (BG) * Veronika Dintinjana * Gabriela Dittelová (SK) * Mirna Dizdarević * Ivan Dobnik * Nadja Dobnik * Milan Dobričić (RS) * Olivera Docevska (MK) * Patricija Dodič * Tone Dodlek * Matjaž Drev * Miloš Doležal (CZ) * Anja Dottin Podgornik * Irena Dousková (CZ) * Mitja Drab * Jure Drljepan * Jean-Pascal Dubost (FR) * Patrizia Dughero (IT) * Ferida Duraković (BA) * Zdravko Duša * Zoran Đerić (RS) * Ana Đokić Pongrašić (HR) * Milan Đorđević (RS) * Marko Elsner Grošelj * Manca Erzetič * Claude Esteban† (FR) * Pablo Juan Fajdiga * Viola Fischerová (CZ) * Evald Flisar * Nino Flisar * Stefen Flukowski (PL) * Franjo Frančič * Andreja Friškovec * Ivo Frbežar * Radek Fridrich (CZ) * Ervin Fritz * Du Fu† (CN) * Uršula Fujs * Lidija Gačnik Gombač * Neda Galijaš * Orsolya Gállos (HU) * Nikos Gatsos† (GR) * Claudio Geissa (IT) * Iztok Geister * Hank Geerts (NL) * Jan Maria Gisges (PL) * Édouard Glissant† (FR) * Goran Gluvić * Dušan Gojkov (RS) * Anja Golob * Borut Gombač * Ángel Gonzáles† (ES) * Niko Grafenauer * Igor Grdina * Andrej Grilc * Erik Jakub Groch (SK) * Tatjana Gromača (HR) * Mariusz Grzebalski (PL) * Marlena Gruda (PL) * Ferencz Győző (HU) * Michal Habaj (SK) * Fabjan Hafner† * Milan Franc Hanžič * Meng Haoran† (CN) * Ludwig Hartinger (AT) * Dušan Hedl * Markéta Hejná (CZ) * Ivan Herceg (HR) * Gustaw Herling - Grudziński† (PL) * Judith Herzberg (NLD) * Georg Heym (DE) * Miran Hladnik * Andrej Hočevar * Lena Hofman * Rok Horžen * Jože Hradil * Stanka Hrastelj * Petr Hruška (CZ) * Jože Hudeček† * Jurij Hudolin * Jaroslav Hutka (CZ) * Arben Idrizi (XZ) * Alojz Ihan * Jouni Inkala (FI) * Andrej Inkret† * Igor Isakovski† (MK) * Željko Ivanjek (HR) * Jovica Ivanovski (MK) * Jacques Izoard† (BE) * Edmond Jabès†S (EG) * Rolf Jacobsen† (NO) * Risto Jačev (MK) * Jure Jakob * Miodrag Jakšić (RS) * Genowefa Jakubowska - Fijałkowska (PL) * Tatjana Jamnik * Benediktas Januševičius (LT) * Bernarda Jelen * Andrejka Jereb * Žan Jerman * Špela Jermol * Marko Jesenšek * Milan Jesih * Mateja Jevniškar Hočevar * Andreja Jezernik * Nikolaj Jež * Dušan Jovanović * Klarisa Jovanović * Saša Jovanović * Dragan Jovanović Danilov (RS) * Boris Jovanović Kastel (ME) * Alenka Jovanovski * Milo Jukić (BA) * Barbara Jurič * Zora A. Jurič * Rudolf Jurolek (SK) * Edelman Jurinčič * Ksenija Jus * Franci Just * Reinhard Kacianka (AT) * Valentin Kalan * Franciszek Kamecki (PL) * Maria Kamińska (PL) * Rezka Kanzian (AT) * Zvonko Karanović (SR)* Marjana Karer * Hakija Karić (BA) * Tymoteusz Karpowicz (PL) * Wojciech Kass (PL) * Nada Kavčič * Zdravko Kecman (BA/RS) * Janko Keček * Kristina Kegljen (HR) * Tomislav Kiš * Kari Klemelä (FI) * Eftim Kletnikov (MK) * Teja Klobčar * Matjaž Kmecl * Dejan Koban * Edvard Kocbek†S * Matjaž Kocbek† * Darja Kocjančič * Nike Kocjančič Pokorn * Daniela Kocmut (SI/DE) * Marjanca Kočevar * Iztok Kodrič * Tatjana Kokalj * Zdravko Kokanović - Koki * Nina Kokelj * Jana Kolarič * Ivan Kolenič (SK) * Petra Kolmančič * Peter Kolšek * Rok Komel * Mateja Komel Snoj * Miklavž Komelj * Milojka B. Komprej * Georgij Konstantinov * Simona Kopinšek * Rutger Kopland (NLD) * Aljaž Koprivnikar * Sebastian Koren * Julian Kornhauser (PL) * Veselko Koroman (HR/BA) * Petra Koršič * Barbara Korun * Srečko Kosovel * Jaka Košir * Christos Koukis (GR) * Eva Kovač * Zvonko Kovač (HR) * Jani Kovačič * Peter Kovačič Peršin * Kajetan Kovič * Aleš Kozár (CZ) * Željko Kozinc * Kristian Koželj * Miha Kragelj * Ika Kraicova (SK) * Matej Krajnc * Jaka Kramberger * Taja Kramberger * Urška Kramberger * Lenka Krajnc * Marjetka Krapež * Marko Kravos * Dinko Kreho (BA) * Manka Kremenšek Križman * Maruša Krese† * Danica Križanič Mueller * Ryszard Krynicki (PL) * Ksenija Krstić * Krzysztof Kuczkowski (PL) * Peter Kuhar (SI/CZ) * Marjan Kukovec * Katica Kulavkova (MK) * Mojca Kumerdej * Stanley Kunitz (US) * Meta Kušar * Slavko Kvas†S * Alenka Kveder * Grzegorz Kwiatkowski (PL) * Marcel Lacko (SK) * Feri Lainšček * Johan Wolfgang Lampl - Jimi Lend (AT) * Mariasun Landa (ES) * Silva Langenfus * Jelena Lasan * Agnieszka Lasek (PL) * Maja Lavrač * Małgorzata Lebda (PL) * Mojca Lebeničnik * Krystyna Lenkowska (PL) * Rumen Leonidov (BG) * Gerry van den Linden (NL) * Cvetka Lipuš * Suzana Lovrić (BA) * Pero Lovšin * Eva Luka (SK) * Andrej Lutman * Dušan M. Pirc * Amalija Maček * Louis MacNeice (IE) * Nikola Madžirov (MK) * Admiral Mahić† (BA) * Petr Mainuš (CZ) * Bartłomiej Majzel (PL) * Svetlana Makarovič * Gašper Malej * Branko Maleš (HR) * Milan Marič (v.) * Tamara Maričič * Marjan Marinšek† * Marta Markoska (MK) * Milena Marković (RS) * Uroš Marolt * Barbara Mastnak * Mojca Marš * Laima Masytė (LT) * Vanesa Matajc * Jadranka Matić Zupančič * Marko Matičetov * Ivana Matošević (f.) * Neža Maurer * Friederike Mayröcker (AT) * Andrej Medved * Drago Medved * Maciej Melecki (PL) * Dušan Merc * Ivanka Mestnik * Mojca Meško * Roger Metcalfe (GB) * Miroslav Mičanović (HR) * Marcin Mielczarek (PL) * Nada Mihelčič * Lara Mihovilović * Katja Mihurko Poniž * Jože Miklavc (f.) * Nevenka Miklič * Vesna Mikolič * Marián Milčák (SK) * Žarko Milenić (BA) * Jolka Milič * Czesław Miłosz†S (PL) * Luigi Miotto† (IT) * Robert Mlinarec (HR) * Tine Mlinarič * Gorazd Mlinšek * Vlado Motnikar * Vinko Möderndorfer * Vida Mokrin Pauer * Luciano Morandini (IT) * Marjana Moškrič * Brane Mozetič * Zvonimir Mrkonjić (HR) * Tilyen Mucik (f.) * Dragan Mučibabić (BA) * Maruša Mugerli Lavrenčič * Kemal Mujičić Artnam (BA) * Maja Murnik * Mujo Musagić (BA) * Aleš Mustar * Hana Naglik - Silvester Lavrik (SK) * Boštjan Narat * Franciszek Nastulczyk (PL) * Amans Nesciri (ps.) * John Newlove (CA) * Vítězslav Nezval (CZ) * Aleš Novak * Boris A. Novak * Bogdan Novak * Franci Novak * Irena Novak Popov * Duško Novaković (RS) * Novica Novaković * Pavel Novotny (CZ) * Boštjan Oder * Zdravko Odorčić (HR) * Mary Oliver (USA) * Ana Jasmina Oseban * Ibrahim Osmanbašić (BA) * Iztok Osojnik * Vladimir Osolnik * Josip Osti * Marta Oziębłowska (PL) * Monica van Paemel (BE) * Agda Bavi Pain (SK) * Joe Palaščák (SK) * Rado Palir * Lefteris Papadopulos (GR) * Tone Partljič * Pier Paolo Pasolini†S (IT) * Daniel Pastirčák (SK) * Tone Pavček * Lidija Pavlović Grgić (BA) * Miodrag Pavlović (RS) * Klara Pavšer Stropnik * Nina Pečar * Vida Pelc Bajković * Sandro Penna (IT) * Ana Pepelnik * Radharani Pernačič * Željko Perović * Tone Peršak * Tanja Petelinek Hohler * Tanja Petrič * Donatas Petrošius (LT) * Valerij Petrov† (BG) * Zoran Pevec * Matjaž Pikalo * Miha Pintarič * Dušan M. Pirc * Ana Pisar * Klemen Pisk * Toni Pivosrk (ps.) * Lado Planko * Kornelijus Platelis (LT) * Andrej Pleterski * Aleksandra Plewnia (PL) * Katja Plut * Gregor Podlogar * Dana Podracká (SK) * Barbara Pogačnik * Roman Polách (CZ) * Andraž Polič * Denis Poniž * Nenad Popović (HR) * Steffen Popp (DE) * Ana Porenta * Marion Poschmann (DE) * Marcello Potocco * Kristina Potočňáková (SK) * Ezra Pound (US) * Blaž Prapotnik * Barbara Pregelj * Slavko Pregl * Tatjana Pregl Kobe * Tone Pretnar * Zvonka Pretnar * Cveto Preželj * Abid Prguda (BA) * Bert Pribac * Chris Price (NZ) * Haris Psarras (GR) * Boštjan Pucelj (f.) * Breda Pugelj * Marjan Pungartnik * Diana Pungeršič * Marijan Pušavec * Nina Vladlena Puškina (ps.) * Jana Putrle Srdić * Giovanni Raboni (IT) * Sandi Radovan (f.) * Vesna Radovanovič * Andrija Radulović (ME) * Craig Raine (GB) * Ilma Rakusa (SK) * Angus Reid (GB) * Sara Remžgar * Delimir Rešicki (HR) * Boris A. Revo * Ivan Reymondez * Primož Repar * Vladimira Rejc * Peter Rezman * Andreja Rihter * Monika Rinck (DE) * Draga Rinkema (SI/NL) * Ana Ristović (RS) * Jaap Robben (NL) * Tatjana Rojc * Marko Rop * Ana Rostohar * Pavel Rostohar (CZ) * Milivoj Roš - Miki * Valérie Rouzeau (FR) * Andrej Rozman * Andrej Rozman - Roza * Frederik Rreshpja†S (AL) * Franček Rudolf * Milan Rúfus† (SK) * Raymond Queneau† (FR) * Goran Samardžić (BA) * Gemma Santiago Alonso (ES) * Eric Sautou (FR) * Gančo Savov (BG) * Peter Scherber (DE/AT) * Maria Seisenbacher (AT) * Silke Scheuermann (DE) * Goran Schmidt * Raoul Schrott (AT) * Lutz Seiler (DE) * Dara Sekulić (BA) * Ida Semenič * Peter Semolič * Brane Senegačnik * Đermano Senjanović - Čićo† (HR) * Jože Sevljak * Ivana Simić Bodrožić (HR) * Robert Simonišek * Barbara Simoniti * Ifigenija Simonovič * Krzysztof Siwczyk (PL) * Andrej E. Skubic * Breda Slavinec * Vít Slíva (CZ) * Senada Smajić * Jurij Smole (kip.) * Breda Smolnikar * Michał Sobol (PL) * Ewa Sonnenberg (PL) * Philippe Soupault (FR) * Božena Správcová (CZ) * Vesna Spreitzer * Nadežda Starikova (RU) * Lucija Stepančič * Tanja Stjepanović * Martin Stöhr (CZ) * Snežana Stojčevska (MK) * Vanja Strle * Marjan Strojan * Ivo Stropnik * Đurđa Strsoglavec * Lucija Stupica * Namita Subiotto * Primož Suhodolčan * Ivo Svetina * Peter Svetina * Magdalena Svetina Terčon * Fabienne Swiatly (FR) * Paweł Szydeł (PL) * Katarina Šalamun Biedrzycka (SI/PL) * Tomaž Šalamun† * Davor Šalat (HR) * Monika Šatavová (CZ) * Slavica Šavli * Marija Šedivy * Mitja Šegina * Faruk Šehić (BA) * Maruška Šibila * Damjan Šinigoj * Igor Škamperle * Denis Škofič * Marica Škorjanec * Tone Škrjanec * Jan Šmarčan * Nikola Šop† (HR) * Veronika Šoster * Lojzka Špacapan * Stojan Špegel * Sara Špelec * Andrej Šprah * Veronika Šramatyová (SK) * Špela Šramel Sevšek * Bina Štampe Žmavc * Vladimir Štefanec * Aleš Šteger * Petr Štengl (CZ) * Artur Štern * Tina Štrancar * Jože Štucin * Barbara Šubert * Jože Šubic (lik.) * Rosvita Švajger * Nataša Švikart Žumer * Ljiljana Tadić (BA) * Darka Tancer Kajnih * Veno Taufer * Jannis Teodorakis (GR) * David M. Terbižan * Marija Mojca Terčelj * David Terčon * Jan Těsnohlídek ml. (CZ) * Robert Titan Felix * Zbigniew Tlałka (PL) * Božena Tokarz (PL) * Emil Tokarz (PL) * Maria Topali (GR) * Jasmina Topić (RS) * Aljaž Torkar * Anna Toscano (IT) * Katjuša Trampuž * Darko Turković (HR) * Giovani Tuzet (IT) * Jože Udovič * Metka Udovič * Vida Udovič Medved * Jana Unuk * Lara Unuk * Tjaša Urankar * Orlando Uršič * Rok Vahter * Indrė Valantinaitė (LT) * Pišta Vandal (SK) * Risto Vasilevski (MK) * Danaja Vastič * Glorjana Veber * Katja Verdev * Vladimir Verdnik * Tadej Vesenjak * Petra Vidali * Janja Vidmar * Maja Vidmar * Milan Vincetič * Maja Visinski * Jurij Vižintin (f.) * Erika Vouk * Martin Vouk * Urban Vovk * Tomislav Vrečar * Janez Vrečko * Iztok Vrenčur * Rade Vučkovac * Jure Vuga * Saša Vuga† * Jan Wagner (DE) * Derek Walcott† (USA) * Wang Wei† (CN) * Tomáš Weiss (CZ) * Adam Wiedemann (PL) * Mario Wirz (DE) * Igor Zabel† * Dane Zajc† * Lenart Zajc * Andrea Zanzotto† (IT) * Gjoko Zdraveski (MK) * Marija Zlatnar Moe * Ciril Zlobec * Lučka Zorko * Alenka Zorman * Miloš Zornić (SRB) * Dim Zupan * Uroš Zupan * Urška Zupanec * Peter Zupanc * Dalibor Zupančič - Bori * Petra Zupančič * Urška Zupančič * Vlado Žabot * Mišo Živkovski * Manja Žugman Širnik * Barbara Žvirc * idr. * * *


Lirikonfestovi lavreati 2004–2016 – dobitniki mednarodne Pretnarjeve nagrade (častnega naslova ambasador slovenske književnosti in jezika), vseslovenske nagrade velenjica-čaša nesmrtnosti (za vrhunski 10-letni pesniški opus v XXI. st.) ter festivalnih priznanj Lirikonov zlat (za vrhunske revijalne prevode poezije) in Lirikonfestov zlat (za najtehtnejši književni esej na festivalno temo).



V seznam so vključeni tudi občasno spominsko in priložnostno objavljeni avtorji ter prevajalci njihovih besedil; avtorji umetniško-dokumentarnih fotografij in reproduciranih likovnih stvaritev, ’razstavljenih’ v Lirikonovi revijalni galeriji; člani Lirikonfestovih programskih sosvetov in strokovno-umetniških žirij; v letnikih od 2011 do 2015 v partnerskem sodelovanju z Založbo Pivec tudi avtorji-finalisti evropskega in slovenskega Pesniškega turnirja v Mariboru.





– mednarodna revija za poezijo XXI. st. in Lirikonfestove zadeve izhaja s pomočjo Mestne občine Velenje idr. pokroviteljev Mednarodnega Lirikonfesta Velenje.

Ob izidu prejmejo avtorji in prevajalci 2 izvoda. Imetniki Lirikonfestovega abonmaja Požiram knjige, slovenske splošnoizobraževalne knjižnice, ki so gostiteljice Lirikon(fest)ovih degustacij, pokrovitelji in partnerji UVKF prejmejo promocijske izvode.

Cena izvoda 13. letnika revijalne antologije v letu izdaje (2017) z naročilom pri izdajatelju: 21 eur; starejši letniki: 5 eur.

2017 © Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF)

© ® Rp./Lirikon21 in Akademija Poetična Slovenija sta zaščiteni blagovni znamki UVKF.

Dokumentarne idr. fotografije so iz arhiva oz. v domeni UVKF.

V Lirikonovi galeriji v tej izdaji Rp. Lirikon21 razstavlja fotografinja Ksenija Mikor.

ISSN 1855–0207

Rp. Lirikon21 je kontinuirano in specializirano nadaljevanje revije Poetikon, ki je začela izhajati leta 2005 pri Ustanovi Velenjska knjižna fundacija (UVKF). Od III. letnika (2007) oz. od 11. številke dalje je prvotna in nespremenjena izdajateljica UVKF zaradi vzporedne vzpostavitve Novega Poetikona v Ljubljani, vpisanega v razvid medijev z enakim poimenovanjem (Novi Poetikon), vendar izhajajočega v drugem okolju/pri drugem izdajatelju, spremenila ime revije in od letnika III/2007 ter z novim ISSN nadaljuje njeno štetje (vključno s predhodnico). Od IX. letnika (2013) izhaja kot revijalno-festivalna antologija Mednarodnega Lirikonfesta Velenje.





Mednarodna revija za poezijo XXI. st. in Lirikonfestove zadeve

Letnik XIII (2017)

Lirikonfest Velenje 2017

XVI. književno srečanje v Velenju

Festivalna izdaja

Uredila

Ivo Stropnik in Urška Zupančič (Čitalnica Pri pesniški duši)

Zasnova in redakcija

Velenika

Oblikovalska in tehnična ureditev

Nuša Fužir

Ustanovitelj, izdajatelj in založnik

Ustanova Velenjska knjižna fundacija

Zanjo Uprava ustanove: mag. Biljana Škarja (predsednica), mag. Karmen Grabant, Terezija Jaklič

Predsednik Strokovnega sveta: Dragan Martinšek Glavni in odgovorni urednik: Ivo Stropnik

Založniški program ustanove financira Mestna občina Velenje, zanjo župan Bojan Kontič

Uredništvo, naročila in prodaja

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF)

(Rp. Lirikon21 / Kabinet UVKF)

Stari trg 26, 3323 Velenje / lirikonfest@uvkf.si

Tel.: (03) 5870 920 / www.lirikonfest-velenje.si





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293362944

ISBN 978-961-6427-25-8 (epub)