UDK 808.63-54 Ada Vidovič-Muha Filozofska fakulteta, Ljubljana
NEKAJ TEMELJNIH PRVIN ZA »BESEDOTVORNO ŠOLANJE«
Pedagoško izhodišče odgovora J. Toporišiča je oporečno tako z vidika interpretacije stopnje doseženega v slovenski besedotvorni teoriji kot z njene zgodovinske kontinuitete. Temeljne prvine moje besedotvorne monografije so ostale neovržene — besedotvorje sodi v jezikovni sistem, merilo števila in vrst besedotvornih pomenov je propozicija povedi, besedotvornih vrst pa zgradba skladenjske podstave (glede na obrazilno pretvorljivost).
J. Toporišič's latest polemic instalment (SR 1991, p. 215-237) misinterprets both the degree of achievement and the historical continuity of Slovene word-formation theory. Its tutorial tenor is therefore unwarranted. It has failed to disprove the essential statements of my monograph: word formation belongs to langue, word-formational meanings are determinable by the sentence proposition, and word-formative types are determinable by the structure of the syntactic base (transformability into formants).
1 Smisel nadaljnjega razpravljanja o slovenskem besedotvorju vidim predvsem v Toporišičevem pedagoškem izhodišču odgovora;1 takšno izhodišče mora upoštevati, kot je znano, vsaj dvoje, in sicer stopnjo doseženega in njeno zgodovinsko kontinuiteto. Eno in drugo je v kritikovem odgovoru oporečno.
1.1 Nekaj temeljnih besedotvornoteoretičnih načel iz mojega dela Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (Ljubljana, 1988, dalje Slovensko skladenjsko besedotvorje) je kritik tudi v ponovnem »pretresu« (215), kot želi imenovati svojo oceno, obšel ali pa jih interpretiral tako, daje nujno nanje reagirati; utemeljitve teh načel niso bile ovržene, zato sem jih prisiljena v morda drugačni obliki ponoviti, čeprav se zdi, da je vse skupaj brezupno: slovenska besedotvorna in besedoslovna pamet je pač zbrana v Slovenski slovnici iz leta 1976 in v nekaj kritikovih razpravah, vse kar ne ostaja v teh okvirih je treba izničiti, lahko tudi mimogrede s cinično diskvalifikacijo ljudi, ki so si drznili pisati o mojem delu.2
Polemiko s Toporišičem dodatno otežuje še dejstvo, da sam temeljnih besedotvornih pojmov ne definira. Kaj pomaga, če pojasnjuje, da je »/b/esedo t v o r j e nauk o t v o r b i novih besed (SS 1976, 114, poud. A. M.).3 In če je v naslednjem stavku ključni glagol tvoriti razložen zdelati: »Nove besede delamo iz že danih besed in besednih zvez.« In še naprej pod naslovom Motivirane besede zvemo, da so »/m/otivirane /.../ tvorjene, nemotivirane pa netvorjene« (SS 1976, 114). Samo še en primer: poglavje Besedotvorne vrste (SS 1976, 119), kjer bi najprej pričakovali »umovanje« (223), kaj besedotvorne vrste so, glede na kaj določamo njihovo število, kaj jih medsebojno razločevalno določa, začenja s stavkom »V slovenskem jeziku se uporabljajo naslednji besedotvorni načini: /.../«. Torej niti ne besedotvorne vrste, ampak besedotvorni načini. Gre za sopomenki? Za spodrsljaj?
'Naslov Toporišičevega odgovora se glasi Besedotvorno šolanje, SR 39 (1991), str. 215-237.
2G1. op. 3, str. 215, v kritikovem odgovoru.
'J.Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 1976 (dalje SS 1976).
Za kaj tretjega?
V svojem odgovoru, kot rečeno, se bom omejila na zamolčana ali oporečno interpretirana besedotvornoteoretična izhodišča svojega dela. Iz obeh kritikovih besedil je razvidno, da gre zlasti za naslednjo problematiko:
•	Nastajajo tvorjenke iz govornih ali (jezikovno)sistemskih besednih zvez (parole : langue) - R. F. Mikuš bi rekel iz aktualiziranih besednih zvez, ki po govornem dejanju razpadejo, ali iz takšnih, ki so kot njihove morfemske pretvorbe, se pravi (tvorjene) besede, del jezikovnega sistema? Vprašanje je pomembno, saj govorna interpretacija besednih zvez, iz katerih nastajo tvorjenke, potiska celotno tvorjeno besedišče iz jezikovnega sistema, kar seveda, med drugim, tudi onemogoča uporabo skladenjske pretvorbeno-(besedo)tvorne metode.
•	Je stavek res lahko (besedotvorno)pomensko delitveno merilo?
•	Ostajajo besedotvorne vrste res lahko še naprej brez delitvenih meril? In v tem okviru: se moramo res sprijazniti s tem, da »/s/klopov ni vedno lahko ločiti od zloženk /.../«, kar je kritik za Bajcem ponovil že pred petindvajsetimi leti v svojem SKJ 2 in sedaj ponovno izpostavlja (op. 42, str. 230)?
•	Kaj je z besedotvornim algoritmom? Je res tudi zanj usodna številka šest (231)?
•	V zvezi z obrazili: (1) Je smiselno (pravilno?) ločevati obrazila od obrazilnih morfemov (233)? — (2) So res »/v/mesna obrazila« samo »nevtralizacijska« (232) in ne morfemska (obrazilna)? Kaj je potem z besednostjo zloženk, ki imajo samo »vmesna obrazila« kot npr. že zob-o-zdravnik, da o angor-a-volni ne govorim? — (3) Res ni mogoče ločiti priponskih obrazil od pripon (233)? Ali drugače: na podlagi česa je mogoče ločiti zloženske pripone in pripone tvorjenk iz predložne zveze od izpeljavni priponskih obrazil? — (4) Kdaj obrazila -ik in -nik, -ski in -ni, -(e)n in -nil Je njihova razvrstitev res tako zahtevna, npr. v zvezi z -ik : -nik (op. 30, str. 227)?
•	Je res mesto in število naglasov pri zloženkah, ki je v SSKJ reševano po Toporiši-čevih napotkih (in ne po Riglerjevih — zato ne vem, zakaj ustvarjanje konfliktnosti z Riglerjem) odvisno od besednovrstnosti, stavčnočlenskosti in ne nazadnje od občutka?
1.1.1 Kritik vztraja, daje besedotvorje govorna in ne (jezikovno)sistemska problematika: »Vse dogajanje, tudi besedotvorno, v jeziku pa je na ravni govora«, in dalje z dobršno mero poljudnosti: »/L/e v tem vse nastaja, le iz tega more preiti v jezik; in vanj se iz jezika spet vrača, ko govorimo. Kar se ne govori več, tega tudi v jeziku ni več.« (220) Vsaj ta zadnji stavek je bil verjetno zapisan pomotoma. Za besedotvorje je seveda zanimivo zlasti povratno potovanje jezik — govor, pri čemer je izhodišče v razvitem (modernem) jeziku načeloma nezamenljivo. V govoru je namreč (besedotvorna) ustvarjalnost omejena z besedotvornimi (skladenjskimi) vzo rc i, kijih narekuje jezikovni sistem.4 Res se lahko zgodi, da nastane tvorjenka po vzorcu, ki ga nima slovenski (jezikovni) sistem, vendar pa
4Stabilnost besedotvornih vzorcev je dokazana že za Brižinske spomenike — prim. A. Vidovič-Muha, Zgradba tvorjenk v Brižinskih spomenikih. Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, zb. Obdobja 10, Ljubljana, 1989, str. 51-63.
je taka »ustvarjalnost« vsaj v začetku nenormativna, uvrščena med napake.5
Tako je besedotvorje mogoče definirati kot znotrajsistemski proces, ki vzpostavlja pretvorbeno-tvorbeno razmerje med dvema ravninama jezikovne zgradbe — med skladenjsko in morfemsko.
Posebnost besedotvornega pretvarjanja (transformacije) je ne samo predvidljivost skla-denjskopodstavnega vzorca — že dolgo znana obvezna podrednost skladenjske podstave, v slovenščini z eno samo predvidljivo izjemo (priredne zloženke), ampak tudi vsaj tistih sestavin skladenjskopodstavnega vzorca, ki se obrazilijo.
Zaradi pomenske abstrakcije, ki jo izražajo obrazilni morfemi — vsaka morfemizacija je hkrati tudi abstrakcija, pravi Isačenko6 —je nujno predvideti že v skladenjski podstavi obrazilnim morfemom ustrezne besede; zaimek — pronomen in proverb7 sta že po svoji pomenskosestavinski (sememski) definiciji takšni besedni množici, saj sta, kot je znano, vedno na vrhu pomenske piramide, kar pomeni, da ju ne moremo uvrstiti v nobeno višje, širše pojmovno polje.8 Res je »umovanja naravnost nevredn/o/« (223) kritikovo dokazovanje, da je iz skladenjske podstave zdravnik za zobe mogoče dobiti zloženko zobozdravnik ali izpeljanko zobar (225). Tako kot vsa (priponska) obrazila izraža tudi -ar lahko le abstrahirano predmetnost, poimenovano z zaimkovnim jedrom skladenjske podstave, zato zob-ar <—[tisti, kije za] zob [-e],[ ] —>-ar, zob-; gre pač za enega izmed mnogih primerov, ko se skladenjska podstava tvorjenke ne prekriva z njenim slovarskim pomenom. Skladenjski podstavi zdravnik za zobe pa tudi brod 'ladja' na paro, ki ju navaja kritik (225), sta torej po pretvorbenem besedotvorju lahko samo zloženski: zob-o-zdravnik <—zdravnik \za \ zob\-e\, { ) ->-o-, zob-, -zdravnik. Tudi lep-ota nc more nastati »iz govorne podstave
5V mislih imam npr. zloženke tipa angoravolna in po tem (nemškem) vzorcu tvorjenke kot Slovenijales, ki so nastale v slovenščini; med kalkirane tvorjenke (iz nemščine) štejem tudi primere glagolskih sestavljenk, katerih predponsko obrazilo je nastalo iz časovnega prislova v skladenjski podstavi, npr. prèd-napéti 'vorspannen' *—napeti [pred],[ j'prej' —>pred-, -napeti — v primerih te vrste sestavljenk (izrazno zaznamovanih z dvonaglasnostjo) seveda ne gre za prevzetost vzorca, ampak samo za njegovo, s stališča slovenščine, nepričakovano zapolnitev. Več o razmerju med slovenskimi in nemškimi tvorjenkami, zlasti s stališča zloženk, sem pisala v treh razpravah in moram reči, da mi iz Peruška res ni (bilo) treba prepisovati iz Peruška. — Prim. A. Vidovič-Muha, Kontrastive slowenisch-deutsche Typologie der Nominalkomposition, Wiener slawistischer Almanach, Band 22 (1988), str. 311-322; ista, Skladenjska tipologija zloženk slovenskega knjižnega jezika (Ob kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke), SR 36 (1988), str. 181-193; ista, Próba analizy stilistycznej morfemów słowotwórczych w języku słoweńskim w porównaniu z językiem niemieckim, Synteza w stylistyce słowiańskiej, Opole, 1991, str. 169-173.
6Prim. njegovo razpravo K voprosu o struktumoj tipologii slovarnogo sostava slavjanskih jazykov, Slavia 27 (Praha), str. 334-352.
7Pojma proverb kot tisto besedno množico, ki opravlja v besedotvorju — v zvezi z izpeljavno tvorbo glagolov — enako vlogo kot zaimek (pronomen) -— v zvezi z izpeljavno tvorbo samostalnika, pridevnika — kritik doslej ni uporabil, čeprav je, kot sam pravi (op. 26, str. 225), o glagolskih primitivih pisal; od njegovih naštetih sta za (besedotvorno) proverbno rabo aktualna samo dva, in sicer biti in postati, manjkajo torej še imeti, npr. imeti god —>godovati, dati, npr. dati na filter —>filtrirati (globinsko verjetno delati z) in delati, npr. delati brazde —>brazdati. Sama uvrščam med proverbe pet glagolov (lahko z vidsko varianto) in ne osem, kot navaja kritik (225). —-Gl. Slovensko skladenjsko besedotvorje, str. 19-21.
8Prim. A. Vidovič-Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje, str. 26-28.
žene z lepoto« (226); kot rečeno, gre zaenakoglasno (homonimno) priponsko obrazilo -ota, ki ima v skladenjski podstavi enkrat to, da (je), tvorjenka v tem primeru izraža lastnost, in drugič tista, ki (je) — tvorjenka izraža nosilko lastnosti; z besedotvornega stališča ni tvorjenka nič posebnega; o vsem tem je že tekla beseda v prejšnjem mojem odgovoru.9
Zunaj tega so modifikacije — tvorjenke tipa (c), kot imenujem modifikacijske izpeljanke — (cl) — in sestavljenke — (c2). Modifikacijsko obrazilo je, kot je znano, pretvorba izrazja s pomenom čustvene pozitivnosti (naklonjenosti) ali čustvene negativnosti (nenaklonjenosti) — glavica : glavina, razsežnosti v prostoru — primera lahko ostaneta, času — pradomovina, stopnje lastnosti — lepši, večje številčnosti — grmje, neke vrste socialne hierarhije — nad-, podučitelj (kar pa je, kot kaže, v slovenščini mlajše); ker gre za modifikacije, je seveda vse to izrazljivo v skladenjski podstavi s pridevnikom ali prislovom (modificirani samostalnik : modificirani glagol, pridevnik, prislov). Ne vem, zakaj pretvorbeno-besedotvorni postopek naivizirati z vsemi pomenskimi sestavinami: »/D/a ločim fantka od fanteta moram vendarle Prid (Lastn) zasesti s čisto konkretno vrsto /.../ priden, majhen, ljubek /.../« pa še droben iz SSKJ in fanteta s »poreden« pa še »nedorasel« povrhu (220). S sklicevanjem na razlage v SSKJ, ko gre za besedotvorne pomene (v najširšem smislu), kritik neposredno dokazuje, da ne ločuje med besedotvornim in slovarskim pomenom - med pomenom z (morfemsko) izraženimi prvinami in pomenom z zakritimi (sememskimi) prvinami (220).
In sedaj o sklopih. Ponavljam: s stališča skladenjskega pretvorbenega besedotvorja so sklopi zunaj vseh besedotvornih vrst. Besedno zvezo, iz katere so nastali, »določajo naslednje lastnosti: 1. njene sestavine so tudi v stavčnem (predikacij-skem) razmerju, npr. /.../ Bog pomagaj; 2. njene slovnične lastnosti so nepredvidljive, poljubne; 3. ni nujno, da sta v skladenjski podstavi najmanj dve predmetnopomenski besedi; bistveno je, da tvorijo besede kakršnokoli skladenjsko razmerje. Vse te lastnosti izločajo sklapljanje iz jezikovnega sistema in ga uvrščajo v govor, skladenjska podstava je tu v bistvu govorna podstava.« Tako v knjigi Slovensko skladenjsko besedotvorje (str. 32). Škoda, da se kritiku zdi po vsem tem še vedno aktualna misel, »da sklopov ni vedno mogoče ločiti od zloženk« (230).
1.1.2 Vesela sem, daje kritik na neki način vendarle sprejel misel, da so sestavine pomenske podstve povedi lahko merilo za določanje števila in vrst besedotvornih pomenov, čeprav je na račun drugačnosti za vsako ceno žrtvoval pojem povedi, ki ga je kot skla-denjskopomensko enoto sam uvedel v slovensko jezikoslovje, in stavku spet kot SS 1956 oziroma sploh tradicionalna slovenska slovnica pripisal tudi to (skladenjskopomensko) vlogo.10 Po petindvajsetih letih, kar je kritik prvič pisal o besedotvornih pomenih in jih v SKJ 2 npr. za samostalnik iz Bajčevega Besedotvorja izločil 13," kot smo že povedali, jih za SS 1976 odbral po šest za samostalnik iz glagola in pridevnika oziroma sedem za samostalnik iz samostalnika, v Teoriji besedotvornega algoritma (SR 1980, 141-151) pa
9Prim. Nadaljevanka o slovenski besedotvorni teoriji, SR 39 (1991), str. 101-114, posebej str. 108.
10Npr. A. B re z n i k v svoji Slovenski slovnici, Celovec, 1916, str. 228, pravi: »Najmanjša/.../ besedna celota, katera izraža kako misel, je stavek.« Ali Slovenska slovnica (štirih avtorjev), Ljubljana, 1956, str. 283: »Stavek je z eno ali več besedami izražena misel.«
"Gl. Slovenski knjižni jezik 2, Maribor, 1966 (SKJ 2), 96-99; A. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika I, Ljubljana, 1950, str. 126-128.
jih skrčil na pet, smo v zadnjem odgovoru zvedeli, da jih mora biti pravzaprav šest »po načelu p o m e n s k e strani stavčnih členov (poud. A. M.), kakor jih ponazarja /kritikov/ model stavčne zgradbe« (222). Končno smo torej dobili kritikovo merilo za število šest v zvezi z besedotvornimi pomeni, ki pa se — presenetljivo — v bistvu ne razlikujejo od mojega, le na poved je bilo treba zato pozabiti.
Tako učinkuje še bolj nesmiselno kritikovo zavračanje mojega propozicijskega izhodišča besedotvornih pomenov z utemeljitvijo, da »se tvorjenke vsake take /besedotvorne/ pomenske skupine lahko pojavljajo v vseh vlogah pomenske podstave, kot npr. predavatelj je med poslušalci zagledal svojega obiskovalca /.../« (223). Kritik je s tem izenačil globinski pomen tvorjenke z njeno potencialno površinsko pomensko vlogo. Tako predava-telj kot posluša-lec in obiskova-lec so glede na svojo skladenjskopodstavno pretvorbo (transformacijo) lahko vedno samo tisti, ki —>- (a)telj, -(a)lec, - ( o v a ) 1 e c , torej vršilec dejanja (Vd) in kot tak pretvorba potencialnega prvega delo-valnika (Dlž). Pri besedo tvornih pomenih gre torej za pretvorbeno zvezo (nemodifi-kacijske) tvorjenke s propozicijo njene globinske (potencialne) povedi s stavčno zgradbo; nemodifikacijska pripona/priponsko obrazilo je tisti (pretvorjeni) morfem, ki na površinski ravni izraža enega izmed svojih globinskostrukturnih propozicijskih pomenov. Katere skladenjskopomenske vloge privzema že t v o r j e n a beseda, za b e s e d o tvorje ne more biti relevantno.
Ker sem pač vzela za izhodišče števila in vrst besedotvornih pomenov pomensko pod-stavo (propozicijo) tvorjenke — njeno (potencialno) stavčno strukturirano poved — se mi je besedotvorni pomen dejanja (De), lastnosti (L), stanja (S) izločil kot temeljni in glede na svoj globinski pomen drugačen od drugih (besedotvornih) pomenov. Ponavljam: spremembo besedotvornopomenskega zaporedja, ki mi jo kritik tako zameri, so narekovala merila, po katerih sem te pomene določala: dejanje je glede na vse druge (besedotvorne) pomene edina »prava« pretvorba — posamostaljenje glagola, zato pač z njim besedotvorne pomene začenjam, v binarnem grafu pa se kot edini izloča ob izhodiščni delitvi (pretvorba povedja).12 Nesmiselno je tudi očitanje celo z grafičnim ponazarjanjem (224), da se besedotvorni pomeni predvsem glede na Toporišiča pri meni ponavljajo, če poznamo Chomskega, (deloma) tudi Fillmorja in sprejmemo njuno interpretacijo o splošnosti (univerzalnosti) globinskega jezikovnega pomena; tako je razumljivo, zakaj se tudi Toporišič npr. glede na Bajca, ta glede na Breznika, (pri Toporišiču na novo odkriti) Perušek npr. glede na Sumana (Miklošiča) itd. itd. venomer vrtijo okrog dejanja, njegovega vršilca, predmeta, sredstva, časa, prostora ipd.; tudi v drugih vsaj indoevropskih jezikih ne bi bilo bistveno drugače. Kar sem novega skušala prinesti na področje slovenskega besedotvornega pomena,je spoznanje, daje tudi (tvorjena) beseda površinsko strukturirana tako, da z nekaterimi svojimi pretvorjenimi (obrazilnimi) morfemi izraža (globinski) propozicijski pomen; znana (uzaveščena) so torej merila, po katerih lahko besedotvorne pomene tako številčno kot vrstno določamo. Ponavljam: oboje — njihovo število in vrsta je blokirana s pomensko podstavo povedi.
1.1.3 Ne vem, zakaj naj bi se zdeli kritiku »/u/movanja naravnost nevredni /.../ polemi-čarkini poduki /.../ glede tega, kaj so besedotvorne vrste /.../« (223), če pa kritik nikakor noče izdati (za razliko od besedotvornih pomenov) glede na kaj jih določa: že res, da so
'^Slovensko skladenjsko besedotvorje, str. 11.
se sestavljalci Načrta pravil za novi slovenski pravopis odločili za štiri besedotvorne vrste (226); v kritikovi SS 1976, str. 122, naj spomnim, da jih je šest — tudi v kazalu (109), na katerega se sedaj sklicuje kritik (226) — med njimi kot enakovredna izpeljavi, zlaganju, sestavljanju, sklapljanju, mešani tvorbi tudi konverzija, vendar sama govorim o štirih skupinah besedotvornih vrst, kijih določa različnost v obrazilo pretvorljivih prvin skladenjske podstave; tudi nadaljnja delitev znotraj teh skupin izhaja iz skladenjskopodstavne različnosti obrazilnih morfemov, kar je seveda hkrati tudi merilo besedotvornovrstne • delitve.
Žal mi je, da moram spet ponoviti, kar imam zapisano v svoji knjigi (npr. 175-178) in v prvem odgovoru kritiku: med tvorjenke skupine (a) sodijo vse tiste, ki pretvarjajo v obrazilni morfem (pripono/priponsko obrazilo) jedro skladenjske podstave (poleg slovničnega pomena seveda); te pa so: navadne izpeljanke (al) — ne pa tudi modifikacijske — tip dela-vec,13 tvorjenke iz predložne zveze (a2) tip pod-brad-ek in medponsko-priponske zloženke (a3) tip vrv-o-hod-ec; med tvorjenke skupine (b) sodijo tiste, ki pretvarjajo v obrazi Ini morfem samo slovnični pomen — to pa so samo medponskoobrazilne zloženke tip zob-o-zdravnik; tvorjenke skupine (c) so modifikacijske, ki v obrazilo (poleg slovničnega pomena) pretvarjajo odvisni (nejedrni)del skladenjske podstave; sem sodijo modifikacijska izpeljava (cl) tip brat-ec in sestava (c2) tip pra-domovina, iz-vleči pa tudi prèd-priprâviti; ostanejo še tvorjenke tipa (č) — priredne (samo medponske) zloženke tip italijansk-o-slovenski, ki pretvarjajo v obrazilni morfem skladenjskopodstavno priredje. Kot rečeno, sklapljanja nikjer ne obravnavam v okviru (jezikovnosistemskega) pretvorbenega besedo-tvorja (gl. zgoraj). Besedotvorne vrste — izpeljevanje, zlaganje, sestavljanje, sklapljanje (226) — tako kot jih sedaj po Bajčevem besedotvorju'4 navaja kritik, imajo zelo malo ali nič skupnega s skladenjskim pretvorbenim besedotvorjem.
1.1.4	O besedotvornem algoritmu sem že pisala in nič od tega ni bilo ovrženo. Ob tej priložnosti naj dodam samo naslednje: sama pojma algoritem res ne uporabljam — konec koncev je pri tvorbi glagolov nanj pozabil tudi kritik. Če namreč izhajamo iz izvorne (matematične) definicije algoritma, npr. po J. Kozaku15 gre za »končno zaporedje ukazov, ki opravijo neko nalogo, če jih ubogamo« (str. 11), potem je seveda vsa pretvorbeno-tvorbena jezikoslovna metodologija algoritemska: globinsko strukturo prek določenih pretvorbeno-tvorbenih pravil (korakov/ukazov) spreminjamo v ustrezno površinsko.
V Slovenskem skladenjskem besedotvorju (str. 10) sem zapisala, da »je pretvorbeno-(besedo)tvorni postopek mogoče predstaviti kvečjemu v štirih stopnjah, od katerih je prva skladenjska podstava z npr. oklepajno izraženimi pretvorbenimi vrednostmi, druga uresničitev pretvorb, tretja in četrta pa globinska in površinska ureditev, ki pa je pravzaprav že dana z izrazno podobo obrazil /.../, npr. vrv-o-hod-ec [tisti, ki] hodi [-0] {po} vrv{ -/), [ ] —>-ec, I ( —>-o-, -vrv-, -hod-; vrv-+-o-+-hod-+-ec; vrvohodec«.
1.1.5	Še zlasti neplodno je s kritikom razpravljati o nujnosti ločevanja obrazil od obra-
"Kritik meni, da »Idlelavec izvajamo /?/ iz *delav kakor kilavec iz kilav« (227). Če ne gre za neke vrste (?) duhovitost, potem kot daje v besedotvorju vse mogoče.
14Prim. SS 1956: »Besedam, ki so izvedene s priponami ali sufiksi, pravimo izvedenke« (71), »/s/ predponami sestavljene besede imenujemo sestavljenke ali prefigiranke« (71), sledijo še zloženke s sklopi kot podskupino (71).
"Prim, njegovo delo Podatkovne strukture in algoritmi, Ljubljana, 1986.
žilnih morfemov, o tem, da so obrazilni morfemi vedno tvorjeni, nastali samo iz slovničnega pomena (končniškega, predložnokončniškega) ali iz slovničnega in predmednega; kritik dejansko ne sprejema besedotvorja kot p re t v a r j a n j a globinske definirane skladenjske enote — skladenjske podstave — v površinsko morfemsko enoto — tvorjenko. Kako naj sicer razumem, da nad- v nad-strešje ni predpona, nastala po pretvorbi iz predloga nad + končnice -o (nad streh-o), kot trdim tudi npr. v prvem odgovoru (108), ampak »predlog (poud. A. M.) podstavne zveze postane del tvorjenke, da mu je odvzeta (poud. A. M.) predložna samostojnost in tako postane le sestavina nove tvorjenke /.../« (227). Kakšna sestavina? Ali ne vendarle obrazilna predponska, ki v konkretnem primeru skupaj s priponskim -je tvori dvomorfemsko obrazilo tvorjenke nad-(streš)-je?
In kaj naj bi bilo narobe, če govorim o dvomorfemskih obrazilih tako pri pravkar obravnavanih tvorjenkah iz predložne zveze, med katere sodi tudi pod-brad-ek (227, 233) — obrazilo = Pr(edpona), npr. pod- + P(ripona), npr. -ek, kot pri medponsko-priponskih zloženkah, npr. mul-o-vod-ec — obrazilo = M(edpona), npr. -o- + P(ripona), npr. -ec.
Ker kritik ne priznava skladenjskopodstavno razvidne morfemskosti obrazil — se pravi, da zanj obrazila niso pretvorjeni in zato tvorjeni morfemi — govori o dvomorfemskosti obrazil samo v zvezi s pripono oziroma priponskim obrazilom: »/T/u /pri priponi -ec/ gre za dvomorfemsko obrazilo: prvi morfem (-C-) izraža vršilca, drugi -ф pa moškospolskost« (233). Sama se vprašanja te vrste »eno-oziroma dvomorfemskosti« dobro zavedam, vendar se mi ne zdi, da bi bila kritikova razlaga lahko brez pridržkov sprejemljiva: spol sodi namreč v globinsko lastnost tvorjenke, saj ga načeloma lahko izraža jedro skladenjske podstave, npr. [tisti, ki] —>-ec, (lov)-ec : [tista, ki] —>-ka, lov-ka ipd.; vsaj z besedotvornega vidika se nam kategorija spola (tudi s podkategorijo živosti) kaže v drugačni vrednosti kot npr. kategorija števila ali sklona.
Kritikovo nesprejemanje slovničnega (končniškega in predložnokončniškega) pomena kot obrazilnopodstavnega ima za posledico tudi oživljanje pojma o nevtralizacijski vlogi medpone oziroma medponskega obrazila (232). O nevzdržnosti takega stališča vsaj z vidika besednosti zloženk tipa živinozdravnik je bila že večkrat beseda. Tu samo (ponovno) pojasnilo, da so obrazilni pomeni vedno abstrahirani ne samo predmetni, ampak tudi slovnični pomeni. »Kaj naj bi pomenila medpona -o- kot morfem, mi še zmeraj ni razvidno v tem smislu, da bi pomenila različno in ne le sredstvo za odsotnost sklonskosti oz. tudi osebnosti /.../«, pravi na nekem drugem mestu kritik (223). Medpona -o- je morfem z vsemi tistimi slovničnopomenskimi pretvorbenimi možnostmi, ki se lahko realizirajo v (zloženski) skladenjski podstavi; samo kot morfem ima tudi medpona -o- obrazilno — besedotvorno — moč.
Se beseda o razliki med priponami (pri medponsko-priponskih zloženkah in tvorjenkah iz predložne zveze) in priponskimi obrazili (navadne in modifikacijske izpeljanke). Kritik namreč »oporeka tudi, da bi obstajale posebne pripone za zloženke.« (234) O tem bi se bilo treba najprej pogovoriti z Miklošičem pa tudi s kritikovo novo besedotvorno avtoriteto, s Peruškom. Na strani 49 Miklošičeve Primerjalne slovnice beremo:16 »Das secundäre
'^Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen, II Band, Stammbildungslehre, Heidelberg, 1926 (1. izd. 1875); prim, tudi R. P e r u š e k, Zloženke v novej slovenščini, Izvestja novomeške gimnazije, Novo mesto, str. 3-42, tu 21-22; Peruškove samo zloženske pripone so predstavljene tudi v Slovenskem skladenjskem besedotvorju, op. 30, str. 31.
suffix t tritt vorzüglich in der composition auf, vor allem in den possesiven composita.« Za slovenščino (nsl.) navaja primere kot belolas, brzonog, dvojnog, trdovrat, klapouh, pa tudi današnje tvorjenke iz predložne zveze, npr. brezden (str. 50). Sama sem med »/z/loženske /.../ prište/la/ tudi tiste pripone, ki so družljive s takšno obliko besedotvorne podstave /njenega desnega dela/, ki pri izpeljavi ni mogoča. Zloženske pripone se privešajo na sestavino besedotvorne podstave, ki ima obliko korenskega morfema, npr. loncevez-0, /tudi/ hribolaz-ec /.../« (Slovensko skladenjsko besedotvorje, str. 30-31), sem lahko še zločin-ec, domorod-ec, križpot-je; na izpeljavno podstavo npr. čin-, rod-, pot-, laz- se omenjena obrazila pač ne morejo razvrščati.
V zvezi s priposkima obraziloma -(e)n : -ni ni nujno, da gre za razmerje (oblikoslovne) nedoločnosti : določnosti (234); za takšno razmerje bi šlo samo v primeru neposredne ponovitve zveze tipa sonč-en nasmeh oziroma, kot vemo iz slovnic, v primeru kazalnega zaimka v levem prilastku. Sicer pa je obrazilo -en pridevniško kakovostno in -ni pridevniško vrstno. Po katerih kriterijih se odločati za eno ali drugo pomensko pridevniško skupino pa je že dolgo znano.17
Pri meni (za razliko od kritika) tudi ni zadrege, kdaj obrazilo -ik in kdaj -nik (op. 30, str. 227). V veliki večini primerov nastajajo z obrazilom -ik tretjestopenjske tvorjenke; obrazilo se razvršča na podstavo iz tvorjenega (izsamostalniškega ali izglagolskega) pridevnika, npr. brazdaln-ik, kuhaln-ik, hladiln-ik, hraniln-ik, menjaln-ik (primeri iz SS 1976, 127, pri obrazilu -(ali)lnik) tudi glasben-ik, gospodarst\'en-ik (v SS 1976, 132, pri obrazilu -ik), cerkovn-ik, čarovn-ik (SS 1976, 136, pri obrazilu -(ov)nik); seveda pa se obrazilo -ik lahko razvršča naravnost na izsamostalniško podstavo, npr. cen-ik, zakon-ik, vod-ik, oglji-ik (SS 1976, 139, 140). Obrazilo -nik gre na postavo iz glagola, če ta ni že v pridevniški podstavi, npr. zdrav-nik, tolaž-nik, red-nik, pa tudi iz števnika, npr. deset-nik, dvoj-nik,18
1.1.6 Kritikova odločna trditev, da ga je v moji knjigi zanimala samo besedotvorna teorija (v katero, kot kaže, ne sodi njena zgodovinska podstava, izrazijski slovar, obsežen povzetek ipd.) se ob ponovni obravnavi naglasa pri zloženkah izkaže, milo rečeno, vsaj za dvomljivo; moji trditvi, da je bil naglas obravnavan »morda na nekaj straneh« (SR 1991, 102), ugovarja z naštevanjem vseh strani, npr. iz stvarnega kazala, na katerih je bila beseda naglas omenjena: tako na str. 40 pojasnjujem Breznikovo razumevanje sklopne besedotvorne podstave z »ohranj/anjem/ naglasnosti obeh členov«; na str. 37 Miklošičeva sinhrona delitvena merila, ki so lahko tudi »prozodična — enonaglasnost, večnaglasnost«; na str. 51, kjer je rečeno, da »/n/aglas velja samo za zloženke /in ne tudi za višjestopenjske tvorjenke/« itd. itd.
Ker kritik ni ovrgel stališča, da je mesto naglasa pri (podrednih) zloženkah načeloma na jedrnem delu besedotvorne podstave, število naglasov pa je v prvi vrsti odvisno od morfemske zgradbe tvorjenke (v mislih imam podredne neprevzete zloženke) k že večkrat povedanemu nimam kaj dodati.19
17 Kritik ne ločuje (noče ločevati) vrstnega obrazila -ni od kakovostnega -en-, kar se vidi iz dejanske rabe v polemiki, npr. »določen pridevnik« (234), »cestnoprometen« (235).
I8V Slovenskem skladenjskem besedotvorju je predstavljena tudi razvrstitev pridevniškega obrazila -ski na samostalniško podstavo glede na obrazilo -ni, str. 122.
'''Kritika moram spomniti, da so dvonaglasne (pri meni) ne samo zloženke samooskrba, sâmoizobrâzba ipd.(236), ampak tudi npr. angôravôlna, kînodvorâna, âvtogarâia, âvtopârk ipd.,
1.2 Kaže, daje kritik šele sedaj odkril besedotvorno razpravo R. Peruška,20 ki gaje tako navdušila, da jo je povzdignil v neke vrste kriterij besedotvorne ustreznosti. Nanjo se sklicuje npr. samo v opombah štirinajstkrat, iz česar nastaja skrivenčena podoba o Perušku kot osrednjem slovenskem besedotvorcu.21 Leta 1890 je v Izvestjih novomeške gimnazije (gl. op. 16) res objavil zanimivo jezikoslovno razpravo z naslovom vezano na zloženke, problemsko pa vsekakor širšo, vendar ko se sklicujemo na njeno besedotvorno izročilo, je nujno razmejiti Peruškov delež od Miklošičevega oziroma celo od Šumanove Slovnice po Miklošičevi primerjalni (1881). Kaj je v okviru besedotvorja prinesel novega Perušek, sem pod posebnim poglavjem skušala predstaviti v svoji knjigi,22 zato tega tu ne bom ponavljala.
2 Tudi v zadnjem kritikovem odgovoru se problematika na poseben način zastranjuje. Kakšne vrste razvrednotenje mojega dela skuša kritik doseči z izjavami kot »/n/aj tu enkrat za vselej povem, daje mojim predavanjem prisostvovala polemičarka, ne pa jaz njenim, in enako je bilo pri izpitih«? (Op. 30, str. 227.) Tako kot njegova so tudi vsa moja univerzitetna pa tudi druga predavanja in izpiti javna; vsakega, ki se zanima za moje delo, sem vesela. Če pa kritik misli, da sem iz njegovih predavanj, ki sem jih poslušala, karkoli brez citiranja uporabila, naj bo, prosim, konkreten; enako velja tudi za njegove (neobjavljene?) pripombe iz izvoda disertacije (216), ki mi jo je na lastno pobudo posodil. Namreč takšne vrste očitki odvzemajo polemiki strokovnost in nič ne prispevajo k znanstveni »pravosti spoznanja« (237), za katero se tako kot kritik zavzemam.
ki prav tako nimajo tvorjene določujoče sestavine besedotvorne podstave; upoštevati je treba tudi v Slovenskem skladenjskem besedotvorju zapisano spoznanje, da so dvonaglasne tudi zloženke, ki so kalkirane oziroma tiste, ki so po tem kalkiranem vzorcu v slovenščini še nastale (gl. npr. str. 160-161); v zvezi z naglasom pri zloženkah z določujočo sestavino sam- na str. 164: »Vse tiste zloženke /s sam-/, ki imajo samo medponsko obrazilo, so dvonaglasne, z naglasom tudi na določujoči sestavini sam- /.../. Nekaj primerov: sâmoanaHza, sâmocenzura, sâmooskrba, sâmoosvobodlti /.../. Gre torej za novejše zloženke, npr. pri Miklošiču (1875) jih še ne zasledimo, prav tako ne pri Brezniku, ima jih pa že Bajec (1952).« Kaj je Perušek »obširn/ega/« pisal o sam- (kritikova op. 53, str. 236) lahko preberemo v moji knjigi na str. 49: samouk, samokres obravnava (za Miklošičem) v okviru t. i. determinativnili zloženk (kot brzosek, tankoprelja).
2"Tudi v s v o j i SS 1976 ga ne navaja.
21 Mimogrede: Miklošič (verjetno prek Šumana) kot izrazit Peruškov vzornik ni omenjen niti enkrat; če že drugega ne vsaj delitev zloženk na karmadhâra (determinativne), tatpuruša(odvisnoslne) in bahuvrihi (posesivne) bi morala seči mimo Peruška k Miklošiču — gl. njegovo cit. Primerjalno slovnico, str. 379-394. Prim, tudi v Slovenskem skladenjskem besedotvorju poglavje F. Miklošič — primerjalna analiza zloženk v slovanskih jezikih (z binarnim grafom), str. 36-45.
22G1. R. Perušek — tvorbena normativnost, str. 48-50.
Summary
The justification for this one more rejoinder of mine concerning Slovene word-formation theory is to be sought in the pedagogical attitude of J. Toporišič's replication School for word formation (Besedotvorno šolanje, SR 39/2), a screed refutable in both its essential elements: his interpretation of the degree of what has been achieved in this particular field of learning so far and in the alleged historical "continuity of the interpretation".
My reply is confined to the theoretical premises which are contained in my book on word formation but suppressed or misinterpreted by my critic.
•	My critic insists that word formation is an issue of parole (rather than langue. His standpoint has implications, because to claim a parole nature for phrases: that complex words are derived from is to push the entire lexicon of complex words out of the language system. 1 prefer to define word formation as an intrasystemic process which establishes a transformational-generative relationship between two levels of language structure, the syntactic one and the morphemic one.
•	In his last riposte, my critic attempted to replace my criterion for determining the number and types of word-formational meanings, which is based on the semantic base (proposition) of the sentence, by something that he calls "the semantic facet of sentence elements"; thus he ignored the concept of the sentence and once again cluttered the structural definition of a clause with semantics.
•	My critic continues to provide no criteria for the classification of word-formative types. My own classification, based on the discreteness of those components in the syntactic base which are transformed into an affix, discriminates four groups; subsequent divisions inside these groups are in turn based on the same principle.
•	In the six-step word-formative algorithm utilized by my critic, the third and fourth steps are irrelevant, because the transformational-generative process whose outcome is a complex word can be presented in four stages at the most: the first one of them is the syntactic base with transformational values expressed, e. g., in parentheses, the second one is the realization of the transformations, and the third and fourth ones provide for the deep-structure and surface-structure "finalization" (p. 10 of my book).
•	My critic's repudiating the fact that the affixes in such types of words as pod-(streš)-je or (vrv)-o-(hod)-ec and (zelen)-o-(siv)-o-(rdeč)-e-(moder) are bimorphemic and plurimorphemic formants, respectively, is unfounded from the point of view of the transformation of these morphemes into the syntactic base.
•	Biaccented subordinate compounds, as it has already been noted, also include caiques as well as compounds that are formed on such loan-translation models, e. g., angôravôlna, sdmoanal'iza.
R. Perušek, whose 1890 treatise on compound words is surprisingly often referred to by my critic, is not among the most important (erstwhile) authorities in the area of linguistics in question; it is imperative that his contribution be demarcated, particularly in relation to Miklošič (and Šuman).