Vojeslav Mole: Tassov hrast. — A. Debeljak: Potepuh piše devojki.       233
Vojeslav Mole:
Tassov hrast.
Rim, Janikul.
¦
topečem blesku mesto se razpenja, kot sinja roža svod neba žari, v poljubih gorkih solnčnega blestenja uveli stari Tassov hrast šumi.
In šum njegov pozdravlja blesk življenja, pozdravlja te smejoče pozne dni; tu trudne, vele veje iz šumenja trepet cipres mu žalostnih zbudi.
Hrast zre, strmi: poet pod njim ne sanja, že tristo let počiva mu srce . . . beže življenja veki, sni beže.
In vedno niže veje hrast priklanja, za listom zdrkne trudno list na tla, kot kaplje kri iz mrtvega srca.
A. Debeljak :
Potepuh piše devojki:
aivna ko nedolžna institutka mi blodila je duša brez prestanka, in vjela jo je marsikaka zanka sofistne misli, lažnega občutka;
in znala ni do zadnjega trenutka, da je postala vmazana ciganka, da je nečista kakor prostitutka in da si sama sebi najbolj manjka.
En sam pogled iz tvojega očesa je krstil s čistostjo mi dušo črno in spet nedolžnejša je od golobčka ;
veruje zopet v zemeljska nebesa, veruje trdno v srečo mi srebrno — Zdravstvuj! Poljubljam te na sredo gobčka.
\7