Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (3. del.) 19. Gerški basnik Ezop nam je zapustil basen, v kteri nam pripoveduje, da je našel mož po zimi zmerznjeno kačo, jo pobral, ter grel toliko časa, da se je otajala in oživela. A kaj je storila potem kača? Morda se mu je zahvalila prav lepo? — Oj ne, kdo bi pričakoval kaj tacega od nje? Ni se mu zahvalila, ampak pičila ga^je. In nauk te basni je ta-le: MNehvaležnost je plača sveta". Kdo bi pač pričakoval od kače kaj druzega! Kača je brezumna stvar. Kaj je ona vedela, da jo je ta mož rešil pogina. Kdo bi ji zameril, da je učinila kaj tacega! A zdaj poglejmo človeka, ki iiua um in pamet, poglejmo človeka, ki je podoba božja; — in ta podoba božja je nehvaležna. Ezop bi bil v tej basni ravno tako nainestu kače lehko opisal človeka. Kača ni mogla ravnati drugače; a človek ravna lehko. Nehvaležnost je plača sveta. In ravno ta gerdi pregovor ima dan danes toliko veljave, oberniti se da na toliko ljudi, na toliko slučajev. Kdor deluje na to, da bi nm bili drugi hvaležni, kdor izkazuje dobrote, kdor nasituje lačne in napaja ženje za to, da bi ir,u bili ti hvaležni, — ta ni na pravem potu. Danes potegneš koga iz vode, a jutri te pahne sam v njo. — Nehvaležnost je plača sveta. Poglejmo v zgodovino, poglejmo one orjake učenosti in umetnosti. Še ko so živeli, so izdali svoja neumerljiva dela. Ali jih je cenil svet? Ali je podpiral kdo one pisatelje in umetnike? Da so se mogli preživeti, jim je bilo treba delati, se truditi in potiti ves dan, in po noči pri slabo berleči lešerbi, ali celo pri luninem svitu so pisali svoja neumerljiva dela, ktera dan danes občudujemo. Ali ko bi vedeli, koliko skerbi, koliko žalosti je navdajalo pesnika ali pisatelja pri spisovanji teh del, morali bi se zjokati. Ali na to ne gledamo. Mi se radujemo pri branji teh dcl, ali pesnik se je morda jokal. Pač po smerti jih slavimo, stavljamo jim visoke uionutnente, osvitljamo jih z bakljami. Kako veseli bi bili ti možje, ako bi jim bila dala pri življenji kaka usmiljena duša par krajcarjev za žemljo, ali vsaj par kapljic olja za lešerbo, da bi jim ne bilo treba napenjati si tako svojih oči. Kaj ve pesnik po smerti o monumentih, o velikanskih bakljadah! Njegov monument so njegova dela, terša kot železo, iz kterega jih vlivate. Pomagajte raje mladim močem s tem denarjem, da se jiin ne bode treba toliko truditi za svoj obstanek, za kosec kruha, kteri morajo dostikrat vžiti oblitega s solzami. Dovolj o tem. Ne bodem dalje opisoval nebvaležnikov, ampak pretresovati hočem to nečednost iz pedagogičnega stališča. Žalibog, da se je vcepila nehvaležnost že tako globoko v otroško serce. Mladina ne pozna dobrot, ktere ji izkazujemo, zato jih tudi ne vč ceniti. Ona ne ve, koliko skerbi, koliko truda prizadeje starišem; ona ne ve, koliko jib veljajo njene potrebe, koliki dobrotniki so ji učitelji, i. t. d. Zato jih ne zna ceniti, zato jim je nehvaležna. Kaj je storiti? Povejmo mladini, povejmo ji stokrat, trobimo ji tisočkrat na ušesa, da smo ml njeni največi dobrotniki, da brez nas, brez naše pomoči, ne premore nič, da je vse, kar je, dosegla le z našo pomočjo. Ali ni to napačno? slišim vpraševati. — Ni napačno. Kako nam bode drugače hvaležna mladina! Ali ni to baharija ? — Ni, kdo bi se neki bahal otrokom! To je le gola resnica, ktero jim pripovedujemo, in resnica se sme vedao govoriti. Kdor zna ceniti dobrote, ta spoštuje onega, ki mu jih je podelil, ta ga uboga. Odkar ravno izhaja ona malomarnost, ona neubogljivost otroška, ktera tako hudo žali, tako žalosti serce starišev! Njen vir je pač iskati v tein, da otroci ne poznajo tega, kaj so jim storili dobrega stariši. Ne smemo se čuditi, ako bererao pogosto ali slišimo, da je ta ali oni sin otolkel svojega očeta, da se je celo tako daleč pozabil, da je umoril ono, ki ga je nosila pod sercein, ki mu je dala življenje, gojila ga in redila. Ne čudimo se takitn dogodkom. Oni izvirajo le iz nehvaležnosti otroške. Da bode otrok ložje izpoznal naše dobrote, ne izkazujmo mu jib v preobilni meri. Odtegnimo mu v časih kaj, dajmo mu tudi okušati grenkobo življenja, mešajmo v odgoji med s pelinom. Otrok je n. pr. navajen zajuterkovati zjutraj ob sedmih, pustimo ga sem ter tje čakati zajuterka do osmih. Če bode imel vedno o pravi uri zajuterk, si bode mislil, da mora to tako biti; ali zdaj bo vedel, da je to le odvisno od starišev. Izprevidil bode celo, da je lehko brez zajuterka, ako mu ga mati skuhati neče. Nekteri stariši imajo navado, da dajo otrokom o posebnih priložnostih n. pr. ob nedeljah par krajcarjev za poboljšek. Ti naj izpuste par nedelj, ter mu naj ne dajo nič. Ako so ga navadili na to, da dobi vsako nedeljo kaj, se bode takoj mislil, da mora to tako biti, da ima poseben privilegij na to darilo. Naposled ne bo celo nič več mislil, od kod prihaja ta denar, ampak vzel ga bode vselej kot kakov tergovec za blago. Ali ako izostane to nekaj časa, mu bode prišlo gotovo na um, da ni to nikakov privilegij, da izvira to darilo le iz dobrotljivosti starišev; in ako dobode prihodnjič zopet kaj, znal bode to bolje ceniti, nego prej. Sploh moram omeniti, je to velika napaka, dajati otrokom denarja; a v nekterih slučajih, — kakor sem dokazal zgoraj — zna služiti to tudi v pospeh dobre odgoje. Kakor povsod, tako moram tudi tu povdarjati: naj bodo stariši otrokom sami v izgled hvaležnosti. Naj omenim na tem mestu neko povest, ki stoji v drugem berilu za ljudske šole z naslovom ,,Rjuba". SZ nekovim starim možem sta njegov sin in njegova sinaha gerdo ravnala. Mučila sta ga tako, da se je moral podati stari slednjič v siromašnico. Pred odhodom je prosil sina, naj mu pošlje dve rjuhi, in ta veli svojemu dečku, naj jib ponese tje. A ta se je mudil nekako predolgo pri biši, zato ga vpraša njegov oče, kaj dela. In hude so besede, ki mu jih je odgovoril deček: ,,Skriti sem hotel eno rjuho, da mi ne bo treba kupovati nove, kedar dojdete vi v siromašnico." — Ta povest je pač vredna, da si jo zapiše vsakdo z žarečim ogljem ne samo v možgane, ampak tudi v serce. BKakor ti meni, tako jaz tebi." Omenil sem že prej, da so učitelji dobrotniki otrok. Naj gledajo stariši tudi na to, da so tem otroci ravno tako hvaležni za poduk, kakor njim. Naj ne govorijo nikdar kaj slabega o učiteljih v pričo otrok. Kaj hočem o tem reči? Zdelo se bode marsikomu, da delam propagando za učitelje. Oj ne. Poskušajte govoriti slabo o učiteljih, napeljujte otroka do nehvaležnosti, učite ga zaničevati učitelje. A smem vam potem tudi prorokovati, da bode vam tudi nehvaležen, da bode vas tudi ravno tako zaničeval, znabiti še bolj, nego učitelja. In znabiti se bode pripetilo celo, da bode otrok zaničeval vas, — a do učitelja bode kazal še tem večje spoštovanje. Prerado se zgodi v življenji to, kar pravi pregovor: BKdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade". Pomislirao h koncu, da so celo raarsiktere živali hvaležne človeku za dobrote. Spominjajte se na leva, kteremu je izderl nekov služenj tern iz noge, in ko so ga potem vergli pred leva, da bi ga raztergal, mu ni storil nič žalega. čemti bi se moral pustiti človek sramotiti neumni živini! čemli naj bi se ne ločil on, — podoba božja v ničemer od nje! —  (Dalje prih.)