Premodre glave
Po narodni smešnici spisai Silvester K
||abržani so bili kaj premeteni Ijudje.  Polcg raznih dobrih navad so imeli tudi to, da niso ničesar prej počeli, dokler sc niso posvetovali o dotični zadcvi ter skupno določili, kaj morajo storiti in kako se raorajo ravnali. Vzajemnost jc bila torej najlepša lastnost slavnih Zabržanov.   Pečali so se le s  poljedelstvom in z živinorejo,  in njihov naj-imenitnejSi poljski pridelek je bila pšenica. Nckoč se prigodi nesreča, da pride v najlepše žitosvinja; priklatila se jc bila iz sosednje  vasi.    Prvi,   ki  to zapazi,   hiti z najurnejšimi   koraki k
—~,   84   ¦- -
županu in mu naznani nezgoda Župan, vcdno vnet za blagor svoje občinr. skliče brž občinski odbor na posvetovanje.  Občinski mozje sc brž zberejo občinski dvorani in zasedejo svoje prostore.  Po njihovem molku, po resni obrazih in nagubanih čelih je bilo lahko spoznati, kako velevaina je te(, i. kateri sc ima obravnavati.
Ko je oče župan presodil število zbranili veljakov, se počasi vzdignt s svojega županskcga sedeža, pokašlja nckoliko in pljune inožato na l!a \ znamcnje, da je otvorjeno posvetovanje. Vsi sc obrnejo k predsedniku, ki začne tako-le govoriti:
•Slavni sosedje, tovariši in prijatelji! Žc mnogo, mnogo let obdcli; jemo svojo rodno zemljo, scjemo in žanjemo, pripravljamo in spravljanio že mnogo let slovimo po svetu kot najboljJi pridelovatei zlate pšenice, i ni ga pod sinjini ncbom kraja, ki bi nas bil dozdaj prekosil v tcj stroki. Pa glejle! Velika nevarnost prcti našim setvam, zakaj kruti sovražnik je pridrl v našo pšenico in vso nam hoče pokončati, vso poteptati. Prišel je v podobi vclike svinje, ki se v svoji neotcsanosti nc briga za naše krvave žtilje, za naše potne kapljc, za vse našc delo in ves naš trud ter neusmiljcno tcpta nai> pridelek. Bratje, položite roko na srce in izrazite na ta načia, kako Ijubitc svojo pšenico in kako vas je presunila grozna vest. Toda ne morem govo riti dalje. Solze in žalost hočejo zadušili moj govor. Samo svetujte in po-magajte mi, kako bi spravili to pošast na najboljši način iz žita!«
Ta jako ginljivi govor je bii vsem vš^č in s spoštovanjem in občndo vanjcm zro zbrani na svojega občinskega vladiko, ki jc zopct kakor žc večkral kaj izvrstno pokazal svoje govorniSke zmožnosti. Marsikalcrcga pa jc prc sunil govor tako, da so mu jele solze kapali izpod modrega čela.
Drug za drugim se začnejo  oglašati zbrani tnožje,  pa oče župan ni nobenim nasvetom zadovoljen.   Vse sc je motalo namreč o presodku,  kakn bi izgnali svinjo in bi pri tctn opravku ne pohodili nobene bilkc.
Ko niliče  več ne ve kaj povedati,   se oglasi  zopel  župan  in  svetnj' nekaj. Po bumih klicih je bilo spoznati, da je prav' on dobro zadel. Kaj i svetoval, vidinio takoj.
Iz množice, ki sc jc bila zbrala prcd občinsko dvorano, poiščejo oh činski odborniki moža,  ki je imcl najdaljše roke,   ga posadijo na stol,   mii
dado v roko dolg bič, in glcjte--------štirjc možjc ga ponescjo v žito,   h.
izženc svinjo. Na ta način gonjač sam res ni poliodil nobenc bilkc.
Dolgo so iskali, jako dolgo in mnogo časa so nosili gonjača po nji-a niso našli svinje.   Naposled prikoraka mimo tujec in pove, da je žc pit nekoliko časom srcčal veliko svinjo, ki sc je vračala domov.   Težak kamcn se je odvalil Zabržanom od srca in globoko so si oddahnili. Svojenm sl;n-nemu in   modremu  žnpanu   pa  so  baje za  dober nasvet  pripravili še tisti večer velikansko vesclico z godbo in petjem. Pa čcmu tudi nel