YU ISSN/9295 • LETNIK XXVII. ŠT. 1 • FEBRUAR
CENA 50 DINARJEV
•.v.v.v.v.v.v
• • •
,w.:.v.v.v.v.v,v,
вР
'.•.V.V.V.V.V.V.'
в
I • »J
џтжт
ттшж
SSSs
i
I
A
'ШШ
If the injustice is part of the necessary friction of the machine of govemment, lfet it go, let it go: perchance it will wear smooth,
— certainly the machine will wear out. If the injustice has a spring. or a pulley, or a rope, or a crank, exclusively for itself, then perhaps you may consider whether the remedy will not be worse than the evil; but if it is of such a nature that it requires you to be the agent of injustice to another, then, I say, break the law.
Let your life be a counter friction to stop the machine.
What I have to do is to see, at any rate, that I do not lend myself to the wrong which I condemn.
As for adopting the ways which the state has provided for remedying the evil, I know not of such ways. They take too much time, and a man4s life will be gone. I have other affairs to attend to.
I came into this world, not chiefly to make this a good plače to live in, but to live in it, be it good or bad. A man has not everything to do, but something; and because he cannot do everything. it is not necessary that he should do something wrong. It is not my business to be petitioning the Governor or the Legislature any more than it is theirs to petition me.
Непгу David Thoreau
On the Duty of Civil Disobedience
1849
HALO. BOG ...
PIŠEM ČLANEK O STVARJENJU, M M TE NEKAJ VPRAŠAL...
PREVOD PRIHAJA
JLS
l/ 2 8 4 / 1 9 86
UHIV£R2ITETIiA KNJIŽNICA
MARI B_0 R p. o.
a/o leBAnbse tearorist /s go/Va/a make:
RAMBO REA6AS/
LOOK /MPOTBNT/
FANTJE, KI NOČEJO BRANITI SVOJE DOMOVINE
Britanija je zatočišče nekaterih slavnih južnoafriških političnih izgnancev. A nedavno objavljeno izredno stanje lahko namnoži sedaj še majhno toda naraščajočo skupino manj opaznih prostovoljnih beguncev — mladih belih fantov, ki večinoma govorijo angleščino in ne afri-kaansa. Odšli so od doma, da bi se izmaknili dvema letoma vojaščine, ker se niso mogli odločiti, da bi šli branit sistem, ki se jim ne zdi moralen.
Komite za južnoafriški odpor vojaščini, ki od 1978 dela v Londonu je čez tristo takšnim fantom pomagal do angleškega političnega azila. V. J. Afriki gredo vsi belci moškega spola v vojsko, takoj ko končajo s šolanjem. Dvema letoma vojaškega roka sledi dvanajst let v državljanskih silah« (Citizen Force), kjer jih vsako leto lahko vpokličejo za tri mesece. Do 55. leta so potem še člani komandosov, krajevne bele mili-
THE OB SERVER
Izmikanja vojaški obveznosti država nima rada. Dobiš šest let zapora, razen če uspeš dokazati, da zavračaš iz verskih razlogov. Poleg tega te čaka še negodovanje družine in prijateljev. Clive Swan, odkloni-lec, ki živi v Angliji od maja 1984, pravi: »V odporu zaradi vesti ljudje ne vidijcf osebnega moralnega ali filozofskega stališča, vidijo izdajo bele rase — nož v hrbet svoji deželi in svojim prijateljem.«
Večina belcev še pomislila ne bi nekaj takega, delno zato ker, kot pravi Roger Field, ki je v Angliji že od srede 1979, večina belcev v J. A. preprosto drsi s tokom in se nikoli resnično ne zatakne ob krivice sistema. Swan sodi, da je imel srečo, ker se je zapletel z liberalno Združeno demokratično fronto in srečal ljudi, ki so veliko delali v črnih naseljih okoli Johannesburga. Šel je-z njimi in videl, kako tam živijo.
Paul Pembroke, tridesetleten pravnik, ki je po kosu vojaščine za-
pustil deželo, se spominja, kako je zvedel, kje živi: »V naših šolah se ne omenja zgodovine črnskega odpora beli vladavini. Imeli smo učitelja zgodovine, ki je v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih sodeloval z Afriškim nacionalnim kongresom. V našem zadnjem letu je izjavil, da ima dovolj ponavljanja uradnega učnega načrta in nam je dva tedna predaval o zgodovini afriškega nacionalizma. To je bilo za nas čisto novo, povsem drugačno od vsega, kar smo slišali dotlej.«
Angleške univerze vpisujejo določen odstotek črnih in obarvanih študentov, a Swan pravi, da na univerzi ne moreš živeti drugače kot sicer. Večina ljudi ni nikoli imela črnih prijateljev.
Težko je reči, koliko J. A. belcev sedaj živi v Britaniji, saj njihova vlada pravi, da jih ne šteje, britanske oblasti pa bojda ne gledajo, kakšne barve je kdo, Field sodi, da je v Britaniji 3—4000 odklonilcev. Vsi ne potrebujejo pomoči. Nekateri imajo britanske ali EGS potne liste, poklic, s katerim lahko dobijo dovoljenje za delo, ali indeks kakšne britanske univerze.
Pembroke pravi, da se je na koncu odločil, da zahteva življenje v J. A. preveč kompromisov in da ni pripravljen, da jih naredi. Ko je on služil vojsko, dežela ni bila tako militarizirana kot je sedaj. Na manevrih v Namibiji, v zgodnjih 70ih, si se lahko pojavil na straži s spalno vrečo pod roko. Belim fantom je bil vojaški rok sitnost, moralno pa jim ni smrdel. Sedaj je drugače. Swan pravi, da sedaj v šoli stalno ponavljajo, da je vlada poštena in demokratična in da skuša doseči spremembe, da pa tuje sile skušajo vdreti v deželo, narediti kaos in poklati vse bele ljudi. In vojska seveda predstavlja kot ščit pred njimi. Odklonilci iz vesti so bili včasih v J. A. bele vrane, a zadnje čase postaja bolj običajno reči ne. Na leto sta dva vpoklica, v vsakem obleče uniformo kakšnih 20. 000 fantov. Uradne številke so redko objavljane, a leta 1977 je reklo ne 3814 ljudi. Januarja 1984, potem ko je vojska zatirala nerede v črnih naseljih, je imela komisija težave s 7589 fanti. Swan sodi, da je bila prelomnica invazija na Sobekeng, pomagali pa so tudi novi predpisi, ki zgrabijo mnoge, ki so bili prej oproščeni vojaščine.
Ce bo v Južni Afriki vzpostavljena demokracija, se bodo fantje vrnili. Večina se v Angliji počuti tuje in ohranjajo krog (belih in črnih) znancev iz domovine. »Vsak kos Južne Afrike ima svojo lastno kulturo, svoje zakone, svoje posebnosti, in lepa dežela je. Zelo jo pogrešam,« pravi Swan.
PONOS V TOLČENIH TABORIŠČIH
Gostitelji so nas povlekli v sobo in nam rekli, naj se počutimo kot doma. Ko smo vstopili, se je ven izmuznil fant s polnim naročjem granat. Za vrati je stala majhna kartonska škatla z različno municijo. »Ste že videli tele?« nas je vprašal mlad Palestinec z revolverjem, potisnjenim za pas kavbojk. Pobrskal je po škatli in izvlekel konzervo ananasovega soka, sedaj napolnjeno s kovinskimi drobci, majhnim nabojem TNT in primitivnim detonatorjem.
»Veste,« je ponosno rekel, »mi Palestinci smo izobraženo ljudstvo Tukaj v taborišču imamo veliko diplomiranih inženirjev, šiiti so mislili, da se bodo šli iraško-iransko vojno, kar pridrveli so in se drli »Alah akbar« (bog je velik). Ampak mi imamo izkušnje, mi se znamo boriti«
Bour ai-barajneh, največje od treh palestinskih begunskih taborišč blizu Bejruta, je vzdržal štiri tedne obleganja šiitske milice Amal. Drugače kot v Sabri in šalili tukaj Amal ni nikoli prodrl več-kot nekaj metrov v gosti blodnjak zavitih, ozkih prehodov, škode je tako razmeroma malo. V taborišču pravijo, da je umrlo le 83 ljudi, uničenih pa je bilo kakšnih ducat hiš V drugih dveh taboriščih so stvari drugačne Smrad razpadajočih trupel pronica izpod podrtih zidov in visi v negibnem zraku vlažnega bejrutskega jutra Naštetih je 600 mrtvih in še veliko več trupel leži pod ruševinami Ko se snemalci svetovnih televizijskih mrež vsak dan zberejo v bejrutskem domu Nabiha Berrija, vljudnega, pozahodenega voditelja Amala, za pogovor o ugrabljenih Američanih boemga 727 TWA, je lahko pozabiti da so tudi te ru-
ševine njegovo delo. Berri je pričakoval lahko zmago. Mladim silakom, ki jih je nabral v Baalbeku je obljubil bogat plen po kratkih dveh, treh dneh boja. Ko sta se mesec kasneje dve od treh taborišč še krepko upirali, so v Amalu pričenjali mrmrati, da se je »brat Nabil« zmotil. Polomija je bila očitna vsem, tudi sirskemu predsedniku Hafezu Al-Assadu, ki je dosegel prekinitev ognja. Palestinci so ohranili orožje — to je bil razlog za Berrijevo ofenzivo in klavzula, da morajo predati svojo »teko« ooorožitev, je bila le vljudnostni obliž za Amal, saj je bilo vsem jasno, da ni v taboriščih ničesar takega
V Bourj al-Barajneh su Palestinci na dveh sodih za nafto pripravili obiskovalcem razstavico orožja. Napis pravi, da so repna krilca raket in kosi granat darilo Nabiha Berrija palestinskemu ljudstvu za ramazan, neeksplodirana mina je prijazno označena > kot torta za naše otroke, ostanki rakete so čokoladice. Obiskujoči novinarji cenijo črni humor, nasmejani otroci pa pozirajo pred kamerami.
Ko si oprezno iščemo pot skozi ruševine razstreljene hiše, mladi Palestinec pred nami nenadoma potegne revolver in krene varovalo »Tukaj je ža nas še vedno nevarno,« pravi. »Amal je zunaj in izpostavljeni smo «
Ko odhaiamo mimo šiitskih miličnikov, ki še postavajo pri vhodu, razumemo, kaj je mislil. Vsi ti mišičasti fant|e nosijo enake majice »Pobijmo vse,« pravi napis čez njihove prsi »Naj jih Bog razvrsti .«
/*
f
r
PL0 Z ROKO V MAVCU
Jasser Arafat, vojaško premagan in politično razočaran, je zgradil PLO v pravi gospodarski imperij: njegove blagajne so kljub vsem udarcem polne.
PLO rada pretirava, ko opisuje svojo politično in vojaško moč, je pa skromna, ko gre za njeno dejansko sito. Arafat je najvišji predstavnik in voditelj tega svetovnega finančnega imperija. Je pa tudi manager multinacionalnih koncernov, zato leti okoli v lastnem poslovnem reaktivcu, ki ga je dobil od iranskega voditelja Huseina.
PLO razpolaga z okoli 6 milijardami dolarjev, morda ima še precej več. Vsak arabski prepir — z izjemo izgona iz Libanona leta 1982 — je prinesel lep dobiček. V 1978, letu pogodbe iz Camp Davida, so Arabci na konferenci v Bagdadu, sklenili da bodo PLO kot samostojni zastopnici Palestincev od 1979 do 1989 darovali letno 300 milijonov dolarjev.
Tako so povečali celotni nacionalni palestinski rond, Jasser Arafat pa se je odločil, da bo z njim osebno razpolagal. Letni priliv od držav naf-tnic je bil za 1985 nekako takšen: Saudska Arabija 85,7 mil. $, Kuvajt 47,1 mil. $, enako Libija' Irak 44,6 mil. $, Združene arabske dežele 34,3 mil. $, Alžirija 21,4 mil. $. V posebno skledo, ki je namenjena Palestincem na zasednih ozemljih, pa priteče letno še 70 mil. $. Svoje plačilne obveze so dosedaj prostovoljno poravnale samo Saudske neodvisne dežele, vse ostale pa je nujno zmeraj priganjati, da nakažejo vsaj nekaj denarja. Mnogokrat prepričevanje ne pomaga, recimo pri Gadafiju. Arafatov zastopnik Abu Ljad se je pritožil: »Gadafi je v Ugandi in v Čadu zapravil več denarja, kot ga je namenil svojim palestinskim bratom.« Pregledi arabskih državnih blagajn dajejo sliko samo enega dela dohodkov PLO. Ostali vir so dodatki, ki jih plačujejo vsi v inozemstvu živeči Palestinci, kar po tehtnih preračunih da 3 — 6 % skupnega prihodka. Zelo veliko davka prihaja iz Kuvajta, kjer predstavljajo Palestinci četrtino prebivalstva. Največji del bogastva PLO pa je doprinos od organizacije kontrolirane arabske banke v Jordaniji. Ta poseduje okoli 20 enot v inozemstvu, med drugim tudi v ZDA. PLO zelo dobro nalaga svoje bogastvo tudi pri evropskih in ameriških denarnih situacijah. Celo v Švici imajo anti-cionistični borci za svobodo svoje finančne rezerve. V Jordaniji je ekonomska moč PLO naravnost zastrašujoča: »Ima 70 % celotnega gospodarstva pod kontrolo,« ceni eden od jordanskih bankirjev. Obstajajo tovarne blaga, sadne plantaže ter izvozna in uvozna podjetja, vse last PLO.
Člani PLO, ki jih je kralj Husein 1970 izgnal iz dežele, so ponovno zgradili svojo moč in vpliv preko glavnih direktorjev in bančnih voditeljev v državi. Tako je monarhija gospodarsko prešla v roke palestinske organizacije. Ko je pred kratkim ena od bank v Amanu hotela zgraditi svojo stolpnico, je PLO vztrajala, da bodo gradnjo le-te prevzele palestinske tovarne ter vgradile v njo lastno instalacijo, kompjuterje in vse ostalo. V nasprotnem primeru, tako je zagrozila PLO, bo ukinila svojo denarno vlogo v ta institut. Pod različnimi imeni se steka denar PLO tudi v države tretjega sveta, predvsem preko »Arab Bank for Economio Development« v Afriki v »Arab Afričan Bank«. Arabski diplomat je dejal: »PLO ima toliko farm v Afriki, da lahko s perutnino in jajci oskrbuje vso arabsko vojsko«.
Njeni viri kapitala so: osnovni naloženi kapital, delnice in partnerstva v ZDA, hoteli in pisarniške stolpnice v vseh glavnih mestih Bližnjega vzhoda, hoteli in zračne linije v Maledivih. PLO izkazuje občutek za solidnost in konfort, ki čisto nasprotuje z mnogimi njihovimi političnimi akcijami. Tako tudi v Libanonu. Do leta 1982 je PLO obvladala deželo ne le vojaško, temveč tudi gospodarsko. Okoli 10 000 ljudi je garalo v PLO podjetjih, od tovarne pohištva do tekstilnih veleblagovnic, od jeklarn do prehrambenih trgovin. Tudi bejrutsko komunalno podjetje je bilo njihova last. Edino za taborišča izseljencev ni denarja. Ta revščina naj ostane iz političnih vzrokov stalna obtožnica proti Izraelu. Drugače pa PLO ni ozka ne kratkopotezna. Njen oddelek za vzgojo in izobraževanje, ki ima sedež v Amanu, plačuje štirikrat bolje kot jordanska vlada učiteljem v državnih službah. Funkcionarji PLO dobivajo štirikratni znesek od tistega, ki imajo njihovi strokovni kolegi v drugih podjetjih, zraven tega pa še optimalno mrežo socialnih dobrin, o katerih lahko ostali Jordanci samo sanjajo. V mnogih jordanskih deželah je PLO razvila odličen zdravstveni sistem: lastne klinike, bolnišnice, najboljše plačane zdravnike in osebje. Jasser Arafatov brat Fathi Arafat, vodja nekakšnega palestinskega rdečega križa, razpolaga z zavidljivimi tehnično-zdravstvenimi pripomočki, kot so najnovejši modeli rešilnih avtomobilov in mobilne ambulante. Jasser Arafat najraje naloži denar tam, kjer z njim na sebe nekoga naveže, s tem pa poveča svojo lastno vplivnost.
i/eč milijonov dolarjev bi naj v kratkem razdelil med uradnike v južnem Libanonu in v Tripoliju. Mnogi palestinski voditelji znajo ceniti prednosti, ki jih prinaša ta organizacija. PLO birokracija je že pred mnogo časa odložila svoj revolucionarni duh, čeprav ga je včasih še začutiti v njihovem voditelju. Fraki, limuzine, varne pred kroglami, vile v najlepših mestnih četrtih — Arafatovi prijatelji res znajo živeti. Tako dobi njegov ožji sodelavec Abu el Abbas mesečno 100 000 $. Najpomembnejše za organizacijo pa je, da poceni kupuje orožje in dobro plačuje svoje borce. Poklicna revolucionarnost v PLO je kakor tobogan, ki te pelje k ugodju in bogastvu, Seveda z določenim rizikom. Nekega komandanta enote PLO so v njegovi luksuzni vili na francoski rivieri ustrelili lastni borci, ki se borijo proti »smradu denarja« (radio Tripoli). Wadi Hadad, specialist za miniranje, je po smrti leta 1978 zapustil svoji sestri 140 milijonov $. Pri tako polni blagajni so najnovejše tarnanje PLOja sliši zelo smešno, če ne gre le za trik, da obdržijo budne tiste, ki jim plačujejo svoje prispevke.
Arabski diplomat je izjavil: »PLO je položila svojo roko v mavec, čeprav ni zlomljena. Saj vsakdo ve, da na ta način lahko uspešneje prosjači. Pa bi lahko odlično živela samo od svojih obresti «
(DER SPIEGEL Nr 44,39. Jahrgang, 175-178)
28. Oktober 1985, DM 4, seite
prevod in priredba: M. REICHENBERG
PK-
ODPRTA UNIVERZA — DRUŽBENI CIKLUS 1ŠOLSKO LETO — 4. PREDAVANJE
KRKTDKI Z ROBA
GREGA
TOMC
I.	Uvod
V drugi polovici 70. let, ko je po Evropi še razsajal punk, sem si dopisoval s številnimi akterji nove subkulturne scene. Izmenjavali smo si plošče, še pogosteje kasete z demo-posnetki, predvsem pa izkušnje. Ob neki priložnosti sem iz Zahodne Nemčije dobil fanzine, mislim, da je šlo za Popular Reality. V njem je bil tekst, ki je še posebej pritegnil mojo pozornost:
»Teze o Groucho marksizmu
napisal Bob Black, Zadnja Internacionala
1
Groucho marksizem, teorija revolucije kot komedije, je veliko več kot samo načrt za razredno borbo: kot rdeča luč na oknu osvetljuje neizogibno usodo človeštva, deklarirane družbe. G.-marksizem je teorija permanentnega veseljačenja. (Lezi, fant! Tako, pridna dogma.)
2
Primer bratov Marx dokazuje enotnost marksistične teorije in prakse (na primer medtem ko Groucho nekoga žali, mu Harpo prazni žep). Ob tem je marksizem dialektičen (mar ni Chico klasičen komedijant dialekta?). Tisti komedijanti, ki jim ne uspe združiti teorije s prakso) (da niti ne omenim tistih, ki jim sploh ne uspe grešiti) se nemarksi-stični. Poznejši komedijanti, ki niso uspeli doumeti, da je delitev »diskretni šarm buržoazije«, so na eni strani popadali na rit, na drugi pa zapadli v navadno brbljanje.
3
Ker je G.-marksizem praktičen, ne moremo njegovih dosežkov zvesti zgolj na humor, zabavo ali celo »umetnost«. (Sicer pa estete manj kot draž umetnosti zanima umetnost, ki draži.) Potem ko vidi pristni marksist film bratov Marx, si reče: »Če misliš, da je bilo tole sme-no, potem si oglej lastno življenje!«
4
Sodobni G-marksisti morajo odločno odkloniti imitativni, vulgarni »marksizem« Treh palčkov, Monty Pythona in Bugs Виппуја. Na mesto vulgarnega marksizma moramo postaviti avtentično marksistično vulgarnost. Prav tako je rektumfikacija na mestu za tiste zavedene tovariše, ki mislijo, da so »na liniji« kadar jih ustavi policaj in jim ukaže, da nadaljujejo peš.
5
Razredno osveščeni marksisti (tisti marksisti, ki se zavedajo, da niso razred zase glede stila) morajo s prezirom odkloniti slabokrvno, modno, narcisoidno »komedijo« komedijantskih revizionistov kot sta Woody Allen in Jules Feiffer. Že komedijska revolucija je izpodrinila navadno nevrozo — je iskriva, ne pa tudi igriva, diskriminirajoča, ne pa tudi diskriminatorna, militantna, ne pa tudi militaristična, avanturistična, ne pa tudi avantgardistična. Marksisti so spoznali, da se moraš dandanes gledati v ogledalu, ki pači, če hočeš videti, kakšen si v resnici.
6
Socialistični sur(realizem) moramo ločiti od G-marksizma, čeprav ni čisto brez prebliskov marksističnega vpogleda. Res je, da je nekoč Salvador Dali dal Harpu harfo iz bodeče žice; vendar nimamo nikakršnih dokazov za to, da je Harpo kdaj nanjo tudi igral.
7	i
Bistveno je predvsem to, da ovržemo in ozmerjamo vsakršno komedijantsko sektaštvo, na primer trockističnih konjedercev. Kot je dobro znano, je Groucho vedno znova zagovarjal seks in ugovarjal sektam. Groucho je razlikoval med drznostjo trotov in drncem konjev. Poleg tega pa zaudarja geslo trotov »Mezda za konjsko delo« po refor-mizmu, ne pa po razuzdanosti. Vse napore trotov, da bi si prisvojili Dan na dirkah in Konjsko perje za svoje nagibe, moramo ogorčeno odkloniti; v resnici tripajo bolj na konjske dirke za National Velvet.
8
Žgoča zadeva, s katero se soočajo danes G-marksisti, je partijsko vprašanje, ki je — naivnim, redukcionističnim »marksistom« navkljub — več kot pa zgolj »Zakaj niso povabili mene?« To ni Groucha nikoli zaustavilo. Marksisti potrebujejo svojo lastno disciplinirano avantgardno »party«, ker jih redko povabijo na kakšno drugo.
9
Pod vodstvom marksističnih dogem-zapeljevalk, misbehaviorizma in histeričnega materializma se bodo množice neizogibno oklenile ne le G.-marksizma ampak tudi druga druge.
10
Groucho marksizem je potemtakem tour de farse komedije. Kot je po zanesljivih virih dejal Harpo:
1»
Z drugimi besedami, komedija je nebrzdana ali pa ni nič! Toliko stvari je še treba storiti, toliko jih je, ki jih morajo narediti! Na svoje Магхе, pripravljeni — zdaj!«
Tekst me je očaral in odločil sem se, da bom skušal z Bobom vzpostaviti kontakt. Na srečo je bil pod tekstom še tale pripis:
»SPET ZDOLGOČASENI? Zakaj ne bi zarožljali po svoji kletki? Predlagam dialog nezadovoljnih, zaroto enakopravnih, politiko užitka. Naša moč je anomična moč negativnega mišljenja in zarjavelega krohota. Neposlušni med institucionaliziranimi imajo samo sami sebe — in morda drug drugega. Posvetujmo se. Izbiramo lahko med sedicijo in sedacijo. V tej igri nas lahko sodeluje neomejeno število. Pišite na 55 Sutter St. 487, San Francisco, California 941 o4.«
Pisal sem in kmalu sem si dopisoval kolikor toliko redno ne le z Bobom Blackom ampak tudi z nekaterimi drugimi ameriškimi marginal-ci. Z leti pa se mi je vse bolj kopičil raznovrsten material, ki so mi ga pošiljali z druge strani luže. In nekega dne sva se z Bobom odločila, da bova skušala delček tega materiala, tisto kar se nama zdi najbolj zanimivega, predstaviti slovenskemu bralcu.
II.	Sredica
Najprej bi rad povedal nekaj o materialnih predpostavkah razvoja te scene.
V 40. letih, ko je postal dostopen mimeograf, se je v Severni Ameriki razširil fanovski tisk — FIAVVOL (Fandom Is a Way of Life). Sprva so te fanzine izdajali predvsem ljubitelji znanstvene fantastike, v 50. in 60. letih pa so se pojavili tudi strip in rock fanzini. V 70. letih, ki so sovpadala z razširitvijo fotokopirnega stroja, pa se je pojavil še podtalni tisk.
Marginalna scena, o kateri je tukaj govora, je doživela pravi razcvet- konec 70. let. Za kakšne oblike komuniciranja pravzaprav gre?
Najprej seveda za že omenjene fanzine. Pod tem imenom razumem poceni reproducirane, ponavadi fotokopirane revije, ki izhajajo v jnajhnih nakladah in jih ponavadi izdaja en sam človek ali pa skupina prijateljev.
Apa je oblika fanzina, ki jo pišejo zgolj bralci, nekakšen poštni nabiralnik torej, tekstov pa nihče ne lektorira in še manj cenzurira.
Man, ali mail-amateur-netvvork, predstavlja grafično inačico apa fanzina, ki omogoča likovnim ustvarjalcem, da distribuirajo svoja dela mimo galerij in kritikov.
Posterji so kolaži, kombinacije vizualnega in besednega sporočila na listu papirja, ki se nato fotokopira. To obliko komuniciranja najbolj ekstenzivno uporabljajo punkerji.
Prisotni pa so še, čeprav redkeje, časopisi (Fifth Estate Overt-hrovv itd ), pa tudi prave založbe (Neither/Nor Press, Lampoonics itd.).
Kakšne pa so bile duhovne predpostavke razvoja marginalne scene ob koncu 70. let?
V veliki meri je nastala kot reakcija na »revolucionarna« 60 leta. Novolevičarski disidenti so v 70. letih zasedli ugledne položaje v dominantni družbi — dobili so zanimiva delovna mesta, dobro so plačani, večina se jih je poročila in si ustvarila družino. Če pa že niso življenjsko zainteresirani za ohranjevanje obstoječega, pa še vedno gojijo iluzije iz aktivističnih časov iluzije o možnosti, verjetnosti in zaželjenosti radikalnega predrugačenja sveta.
Nezaupanje do generacije 60. let pa je spremljala tudi skepsa do 'Neologizmov vseh vrst, tudi tistih na levici — marksizma, anarhizma, novolevičarstva. Sodobne marginalce bolj kot Karl zanima Groucho Marx, bolj od klasike dada in punk, bolj od literature strip.
Temeljna razlika med disidentsko in marginalno pozicijo pa je vsekakor v drži. Marginalca žene naprej želja po izkušnji ekstremnih doživetij z roba družbe, po preseganju »koncentracijskega taborišča vsakdanjika«, po ustvarjanju lastne avtonomne pozicije in po posredovanju teh svojih izkušenj nekaj sto drugim marginalcem. Ne le, da jih ne zanima spreminjanje sveta, prav tako jih ne zanima tudi, zaradi nevarnosti manipulacije, komuniciranje svojega izkustva širši opozicijski javnosti in širši javnosti nasploh. Gre jim torej predvsem za ustvarjanje poltajnega, avtonomnega prostora posameznika, ki zaradi svoje marginalnosti tudi ne more biti zanimiv in se mu ni treba podrejati podjetniškim interesom in delovanju trga.
Za razliko od disidentov so torej marginalci manj ambiciozni v svojih prizadevanjih in bolj skeptični v odnosu do sveta. Ker odklanjajo vse obstoječe ideološke vzorce kot možna izhodišča lastnega razmišljanja, so njihovi teksti po pravilu mnogo manj resnobni in manj rutinski, manj umeščeni v obstoječe in že poznano. Ker ne pišejo receptov za izboljšanje sveta in ker ne pišejo zaradi drugih, tudi ne govorijo, oz. govorijo zelo neradi, v imenu drugih.
Kakšne tematike se najpogosteje lotevajo? Lahko bi ločil več sklopov razmišljanja — delo in tehnologija, ideologija, religija, subkultura, vojna in mir, odnosi med spoloma, država.
Kdo so pravzaprav ti ljudje? Kot sem že rekei, siopajo le redko v neposredne medsebojne stike. Prostorsko so zelo razpršeni po celotni Severni Ameriki, od New Yorka do San Francisca, od Vancouvra do Dallasa. Večina so belci, moški, neporočeni, od najstnikov do ljudi srednjih let. Večina je šolanje predčasno opustila, je kronično pol-za-p:---- ili	nezaposlena. Večina noče dobiti stalne zaposlitve tudi zara-
di averzije do -‘ela. Živijo na račun staršev, od podpore, delajo občasno na črno, prodajajo kri itd.
Sledijo kratki odlomki iz razmišljanj nekaterih značilnejših predstavnikov. Preden pa začnem, bi rad pojasnil še nekaj — pri izboru nisem težil k reprezentativnosti. Večina stvari, ki sem jih imel priložnost videti, je še vedno varno zasidranih v obstoječe, predvsem levičarske ideologijg. Sledil sem tisti manjšini, ki si upa razmišljati tudi drugače, ki je manj obremenjena oz. bolj sproščena, ki vidi možnost radikalnega razmišljanja tudi izven že obstoječih in preizkušenih receptov.
Cerkev Sub Genija se pripravlja na Armagedon, poslednji spopad med silami dobrega in zla, širi še bolj absurdne grožnje skorajšnjega konca sveta, kot jih producirajo Jehovove priče ali morda častitljivi Moon. Mistični vodja cerkve je »Bob« Dobbs. »Bob« sprejema heretike iz drugih religij, pa tudi ateiste in agnostike. Njegova cerkev namreč kanonizira tako svoje najbolj osovražene heretike kot predane duhovnike, ker gre po pravilu, kot pravi »Bob«, za ene in iste ljudi. Za boljše razumevanje pojava Cerkve Sub Genija moramo upoštevati specifične ameriške razmere — še vedno precejšen vpliv tradicionalne cerkve v nekaterih okoljih ter na drugi strani bohotenje hiliastičnih sekt. Vendar pa mislim, da tudi v naši sekularno religiozni družbi ljudem ne more biti čisto tuje učenje »Boba«. Takole pravi:
»Sub Genij je razlika. Sub Geniji se razlikujejo od drugih in med seboj. Ce sta dva Sub genija enaka, mora eden od njiju stran. Ni važno ali boljši ali slabši, važno je, da je razlika. Držimo se skupaj le zaradi moči.. prej je bilo družbeno potrebno skrivati Sub Genialnost. Vsi dosedanji Evolucijski in Devolucijski kulti so utirali pot...«.
Cerkev Sub Genija prireja nacionalne konklave, zadnji tajni sestanek pa je bil leta 1982 v Chicagu. Sicer pa je Cerkev tesno povezana z ameriško marginalno sceno.
Strip Baboon Dooley riše John Crawford. Star je 27 let, končal je višjo šolo, živi pri starših, in ker ne dobi dela, ki bi mu ustrezalo, občasno vozi kamion.
Njegov strip se pojavlja v več kot 100 fanzinih. Baboon bi bil rad rock kritik, je velik fan angleškega punka, aktivist, ki ne razume nihilizma mladih. Iz glasbe bi rad ustvaril nekaj več — neko teorijo, politiko, če pa že ne to, pa vsaj kariero za sebe. Zelo si prizadeva, vendar pa govori in deluje v prazno. Vse skupaj zveni kar precej domače.
»Baboonovo poročilo — novice iz sveta
Pred nedavnim je Baboonov poročevalec prejel pismo, v katerem avtor popisuje svoje boje, gre za mladega urednika fanzina, ki ima 15 let. Izdal je dve Številki, obe na testih straneh in tiskane na eni strani. V drugi Številki je natisnil strip Baboona Dooleya. Od takrat je prejel dva enourna telefonska klica od urednika Mazimum Dead Kennedies fanzina o tem, da naj teh stripov ne objavlja več. (...) Baboonov poročevalec meni, da obstaja resničen konflikt med tistimi, ki jih zanima dobra glasba in kreativnost, in tistimi, ki gledajo na trash in pank zgolj kot na orodje za organizacijo komunističnega mladinskega gibanja. (V nasprotju s tem, kar vam govorijo, kvaliteta scene ni odvisna od stanja Nikaragvanske revolucije.) Osebno mislim, da je komunizem zgolj shizofrenična oblika fačizma. Besede so morda drugačne, vendar pa so rezultati isti. (Je kdo morda prebral argument Poi-pametnega Tima v Mazimum Rock’n’ rollu? Pravi, da je komunizem dober, da so ga le vse te komunistične države zajebale. Oh.)«
Ustanovitelj je edini član Zadnje Internacionale je Bob Black. Po izobrazbi je pravnik. Na nekem svojem letaku se sprašuje:
»Kako veš, kdaj advokat laže? Usta ima odprta.«
»Ena od slabih strani slabih časov je, da delajo opozicijo prelahko, tako da se (na primer), sedanja ekonomska kriza zagozdi v arhaični marksizem, populizem ali v sindikalistične kategorije. Levica se tako postavi v položaj, ko uresničuje svojo zgodovinsko vlogo pri reformiranju teh naključnih (čeprav mučnih) nesreč ki, če za njih prav poskrbimo, prikrijejo bistvene neenakosti sistema: hierarhijo, moralizem, birokracijo, mezdno delo, vlado, denar. (Kako je lahko marksizem kdajkoli kaj drugega od najbolj sofisticirane oblike kapitalovega mišljenja o sebi?)«
Zelo drugačno obliko delovanja predstavlja Zavrti-«i-govorico. 33-letni Zack Replica je ustanovil telefonsko posredovalnico govoric in satire. Zack je tetraplegik, končal je študij na univerzi, potem pa ustanovil Zavrti-si-govorico. Če zavrtiš številko 672-5437, lahko poslušaš zgodbe, ki se norčujejo iz vsega, od lokalnih politikov in šolarjev pa vse do najbolj znanih svetovnih osebnosti. Ko slišiš vse govorice dneva, te glas povabi k sodelovanju: »Sedaj si na vrsti ti. Po signalu povej svojo govorico.«
Primer ene od govoric: »Iz Tirane v Albaniji se širi glas, da mali neomajni branik stalinizma na Balkanu, ki ga je nekoč nek britanski trockist označil kot »dežela fukačev koz«, načrtuje vojaško intervencijo v spopadu v El Salvadorju. Vodja Partije Enver Hoxha je oznanil, da Albanci novačijo mednarodno prostovoljno brigado, zgledujoč se na Brigado Abrahama Lincolna, imenovala pa se bo po najvplivnejšem albanskem kulturnem junaku naše dobe, uganili ste, Brigada Johna Belushi-ja je na poti v Salvador, kjer bo napadala obe strani.«
V tekstu Očaranost z jedrskim uničenjem problematizira Anonimni Anti-Avtoritarec pozicijo mirovnega gibanja: »Kjer je apokalipsa vedno aktualna, je aktualnost vedno apokaliptična. Sedaj je le še avantura ukinitve vsega, kar nas po malem uničuje, vredna našega truda. In če nas delo ne uničuje, čemu smo potem zanj plačani? Na pridigah, simpozijih in dobronamernih pohodih mirovnih aktivistov znova in znova slišimo besedo »preživetje«, ne postavlja pa se vprašanje, koliko je to preživetje vredno «
Ground Zero v Manifestu za leto 1984 zelo nedvoumno odgovarja na gornjo dilemo.
»Podpiramo začetni jedrski napad na sovražnike, ki svoje, orožje usmerjajo v nas. V vsaki tovrstni konfrontaciji med bojujočimi je tisti, ki strelja drugi, bedak.(...) Posledica jedrske vojne bi bila eliminacija dolgočasja in zavestne nesmiselne aktivnosti. S tem, ko bi odpadel nežni zunanji blesk civilizacije, bi ljudje znova začutili polnost vpletenosti v lastna življenja. Tisti, ki bi preživeli, bi se morali pehati za preživetje in bi tako postali bolj občutljivi za temeljne biološke resnice lastne eksistence.«
Gerry Reith je ustvarjal MinKrue posterje in fanzine Pravdada. Do leta 1983 je zamenjal več služb, potem pa je naredil samomor. Njegove zadnje besede, ki jih je napisal na list papirja, so bile: »Oditi moram, ali umreti.« O možnosti angažmaja na marginalni sredini je zapisal:
»Poskušaj sprejeti standarde krdela psihičnih transeksualcev (beri: feministk), na primer. Morda se lahko vpišeš v alternativno policijo, med scientologe, v Ljudski tempelj, v Revolucionarno KP. Ali pa se naslajaš nad opolzkimi tipi, ki zagovarjajo komunalno tehnologijo in fetiši-zirajo decentralizacijo. Misli lokalno, deluj globalno. Smo privilegirani, da živimo pod tolerantnim pluralističnim režimom: ta dovoljuje, da nas neprestano nadlegujejo skupine, katerih 80 % verjame, da so poklicani, da ekstferminirajo vse ostale«
G. I. Joe je bivši politični punker, ki se je sedaj osredotočil na metode preživetja. Predlaga preživetje, ki je instinktivno, ne pa ekonomsko. Kakor ga prakticira sam, so za preživetje bistveni le hrana, voda in zavetje. Za to pa ne potrebuje ne denarja, ne vlade, ne civilizacije. Takole piše:
»V industrijski družbi je prebivalstvo zelo oddaljeno od razumevanja naravnega odnosa do zemlje. In lastnega preživetja. Instinktivn gon za preživetjem je izgubljen ko se trži skozi ekonomijo. Koncept preživetja je prekrila reklamna industrija, da izgleda, kot da potrebujemo veliko količino produktov in uslug, da bi si zagotovili srečo in dobrobit. »Bistveni elementi« preživetja so ekstravaganten, odprt seznam: najemnina, elektrika, telefon, tekoča voda, plin, avto, bencin, verjetno še zavarovanje itd. Celo televizijo se omenja kot »bistveno«! Toda te bistvene elemente je treba motriti v kontekstu. »Bistveni za koga?« Za preživetje ekonomije.«
Skye d’Aureous in Nathalee Hall sta tako kot Gerry Reith predstavnika ekstremnejših prepričanj znotraj Liberterske stranke Amerike. V nekem svojem tekstu pišeta: »Rodili smo se med ovcami, vzgajale so nas ovce, izobraževali smo se kot in za ovce in z njimi— in še preden smo se dobro ovedli, je del tega na nas učinkoval. Zavestno priznanje, re-evaluacija in korekcija nezavednih stališč je nujna, če naj te teoretsko znanje o laissez fairu vodi k dejanski konkretni svobodi namesto k sterilnim besednim igram.
širše prebivalstvo ne ve, kaj je svoboda. Aktivnosti širšega prebivalstva niso dober kazalev tega, kdaj in kako lahko postaneš svoboden in za kakšno ceno. Vsesplošen upad svobode za širše prebivalstvo ne pomeni nujno upada svobode za tebe, razen če so tvoja dejanja v bistvu enaka kot dejanja širšega prebivalstva.
Racionalnega človeka zanima le svoboda, ki jo lahko pridobi v svojem času. Racionalen človek ne računa na pridobitev svobode v nekem neopredeljivem času v bodočnosti, z obsežnimi družbenimi spremembami ali sredstvi, ki presegajo njegov nadzor.
Svoboda ni monolitno nedeljiva entiteta. Ni beseda. Svoboden si, ko lahko delaš, kar hočeš, brez zunanjega prisilnega vmešavanja.«
III. Zaključek
Življenje je ponavadi bolj dolgočasna zadeva. Sestavljajo ga številne rutine, ki bi jih lahko brez večje škode pozabili.. In največkrat tudi jih. To, kar resnično šteje, so stvari, ki presegajo rutino vsakdanjika — dober seks, prijetna družba, pijača, napeta tekma... in ne nazadnje tudi inovativno, nekonformno razmišljanje. Mnogi tukaj omenjeni avtorji so bili nekoč že varno zasidrani v rutino mišljenja — anarhizem, no-volevičarstvo, rock'n’roll, klasično liberterstvo ali mirovništvo, marksizem ali kaj podobnega. Vendar pa so izgubili vse iluzije — tako glede smotrnosti takšnega početja kot kreativnosti vkalupljenega razmišljanja Težko bi bilo reči, kaj točno so, veliko laže, kaj niso več — niso levičarji in niso disidenti. V njihovem razmišljanju je čutiti napor, ki izvira iz avanture iskanja. Osebno mi takšno razmišljanje pomeni več, kot še tako rafinirano teoretiziranje, ki pa je že varno umeščeno v poznane miselne kalupe.
Pravo življenje poteka na robu — na marginah privilegiranosti in deprivilegiranosti. Mislim, da je izkušnja ljudi iz ameriškega kulturnega in teoretskega dna lahko zanimiva tudi v našem prostoru. V situaciji globalne krize se tudi naša družba vse bolj polarizira na večino deprivi-legiranih in manjšino privilegiranih, medtem ko se sredina sivega povprečja nezadržno krči. Socialna klima je takšna, da so ljudje vse bolj dovzetni za ekstremne življenjske izkušnje. Ne nazadnje to dokazujejo tudi nekatera gibanja, kot na primer punk, in alternativne institucije, ki so se okoli njega razvile. Temeljna razlika v primerjavi z ameriško situacijo je predvsem v dominantnosti politične racionalnosti v našem pri-meru in iz tega izvirajočih teženj po ideološki (in ne tržno-podjetniški) asimilaciji v sistem. Težnja po ideološki Asimilaciji pa je neprimerno bolj neizprosna in vseprisotna. Zaradi tega je tudi artikulacija marginalne pozicije pri nas mnogo težja. Veliko bolj pogosta je disidentska pozicija, to je kritika obstoječega z vidika obstoječega, spora z lastno versko skupnostjo. Tudi bolj sproščeni duhovi se v takšni situaciji pogosto gibljejo znotraj že poznanega. Kljub temu pa se možnost radikalnega, novega mišljenja in delovanja pojavlja tudi v slovenskem prostoru Zato ne vidim razloga, da bi današnji mladini postavljali nasproti mladino iz 60. let in obujali dobre stare čase. Mladi danes res niso več tisto, kar so bili včasih, in hvala bogu, da je tako. Nimajo več tako visokih pričakovanj glede prihodnosti, pa tudi ne glede lastne vloge v svetu.
Vendar — ali se niso s tem zgolj znebili okov ideologije utopičnega aktivizma, ne da bi se hkrati že tudi sprijaznili z obstoječim?
Objavljamo predlogo 4. predavanja, ki je bilo v sredo, 18. decembra 1985 v Mali dvorani Mariborske knjižnice. Organizatorja: Marksistični center pri Univerzi v Mariboru in Mariborska knjižnica.
ODPRTA UNIVERZA - DRUŽBENI CIKLUS 3. ŠOLSKO LETO - 5. PREDAVANJE
TEZE K NOVEMU
SINDIKALIZMU NA POLJSKEM
STANISLAV ANDGLŠEK DANA MESNER
SOLIDARNOŠČ 1980 - 1982
Rojstvo in razvoj neodvisnega samoupravnega sindikata »Solidarnost« je z občudovanjem opazovalo veliko število novinarjev, znanstvenikov in milijoni po vsem svetu. Šestnajst mesecev njegovega obstoja je bila dejansko »halucinirajoča izkušnja«, kot je zapisal poljski pesnik Czeslavv Milosz. V tem obdobju je nastalo ogromno literature vseh vrst tako na Poljskem kot tudi zunaj nje. Ni pretirano reči, da je »Solidarnost« kljub političnim spodrsljajem ustvarila kreativna energija celotnega poljskega naroda. Celo marksizem, ki je veljal za vsiljeno doktrino in je bil dolga leta zanemarjen, je začel v tem obdobju oživljati.
V pričujočem tekstu bomo pojem družbenega gibanja, kakršno je bilo tudi gibanje »Solidarnosti«, opredelili kot niz akcij, ki jih vodi neka bolj ali manj organizirana družbena skupina z namenom, da realizira družbene spremembe, pri katerih se za realizacijo postavljenih ciljev uporabljajo določena sredstva in oblike organiziranosti, dimenzije sprememb pa so odvisne od danega akcijskega prostora.
Seveda se na pojem družbenega gibanja nerazdružljivo navezuje tudi pojem družbene akcije. Toda, medtem ko je akcija substrat vsake družbenosti in družbe kot celote, pa je gibanje njen aktualni izraz in hkrati projekcija bodoče spremembe. »Solidarnost« je s svojim inovacijskim sindromom predstavljala prehod iz sindikalnega v široko družbeno gibanje, ki je bilo usmerjeno v drugačen družbeni model — bilo je celovita koncepcija ekonomskega, družbenega, političnega in kulturnega delovanja družbe na različnih ravneh njene organizacije.
I.
Menimo, da je fenomen »Solidarnosti« potrebno začeti analizirati najprej s stališča sindikalnega gibanja — in sicer iz petih različnih, dopolnjujočih se vidikov, ki ustrezajo različnim in včasih celo kontradiktornim lastnostim tega gibanja.
1) Genetično stališče mora upoštevati vse tiste specifične značilnosti Poljske, ki so pospešile in hkrati omogočile nastanek sindikata »Solidarnost« in njegov razvoj. To delavsko gibanje ni bilo zgolj pasivna reakcija delavcev, ki bi jo lahko razumeli samo s analiziranjem eksistencialnih potreb in razlogov njihovega nezadovoljstva; če je bilo gibanje v veliki meri determinirano z okoljem, še posebej »kulturnim« in je moralo vse napake v svoji akciji vzeti na svoj račun, je bilo vsekakor tudi avtonomna kreacija, pozitiven akt, plod dolgega razvoja. Vsekakor ga ni mogoče razumeti, če ne upoštevamo tradicije, ki jo predstavlja, in na nivoju motivacije tudi neodvisnosti, ki omogoča njegovo afirmacijo.
2) Strukturalno stališče skuša analizirati, kakšne originalne forme je ta nova organizacija razvila. Če upoštevamo svetovno tradicijo sindikalnega organiziranja, znotraj katere lahko srečamo predvsem tri principe, in sicer: teritorialni, profesionalni oz. strokovni in industrijski, vidimo, da je teritorialni princip, ki ga je uporabila tudi »Solidarnost«, znak mladega, nestabilnega sindikalnega gibanja, ki še nima popolnoma opredeljene vloge v podjetju in globalni družbi. Strokovna organizacija je praviloma primerna gibanju, ki ima tradicijo, kajti za razvoj strokovne organizacije je potrebno veliko več časa kot za teritorialno. Princip organizacije sindikata nam nekaj pove tudi o problemu birokratizacije, koncentracije moči ter o odnosih med članstvom in vodstvom. Ker so voditelji v strokovnem sindikatu običajno eksperti te stroke, je v teh organizacijah močneje prisotna tudi težnja po birokratizaciji. Tu se kaže tudi določen konflikt med zahtevami po demokratičnosti in zahtevo po učinkovitosti, kar je tudi »Solidarnost« pripeljalo do postopne centralizacije.
3) Funkcionalno stališče. Pogajanje z delodajalci predstavlja nevralgično točko sindikalne aktivnosti na zahodu. V družbah realso-cializma pa na položaj in vlogo sindikatov vplivata predvsem dve karakteristiki teh sistemov. Najprej gre za centralno planirano in upravljano ekonomijo, to planiranje pa je realizirano pod nadzorstvom komunistične partije. Seveda je popolnoma jasno, da taka družba ne dopušča nikakršnega prostora opozicionalnemu sindikalizmu. Tu do pojava »Solidarnosti« ne najdemo niti tipa kontrolnega sindikalizma, temveč sindikalizem, ki zaradi svoje ozke povezave s partijo na oblasti, partijo le podpira in aktivno sodeluje pri naporu za razvoj in organizacijo proizvodnje, brez možnostih, da se vzdrži sodelovanja. In v tej meri, v kateri je sindikat močno usmerjen k tej konstruktivni in odgovorni vlogi, je manj usmerjen k obrambi posameznih situacij znotraj podjetij. Ta položaj ustvarja neravnotežje in grozi z izolacijo sindikata s strani delavcev, kar pravzaprav predstavlja največji problem sindikalizma v deželah re-alsocializma. Sindikati imajo poleg politične in administrativne tudi ekonomske in vzgojne funkcije; sindikati organizirajo delavska tekmovanja, aktivistične kampanje (stahanovstvo) ter tekmovanja med podjetji in obrati. To aktivno sodelovanje v organizaciji proizvodnje ne kreira delavca kot upravljalca, kajti upravljanje je postavljeno na nivo planiranja ekonomije. Sindikat je v nekem smislu ekonomska zavest dežele znotraj podjetja, ki v imenu splošnega interesa kontrolira tako direkcijo kot delavce. Sindikat ni zgolj kolešček v velikem mehanizmu centralizirano organizirane in vodene ekonomije, temveč ima vlogo stimulatorja.
Praksa kolektivnega dogovarjanja dokaj dobro rezimira originalni aspekt delavskih institucij v deželah realsocializma. Če obstoj kolektivnega dogovarjanja lahko izzove presenečenje v družbi, ki ima centralizirano ekonomijo in kjer pravica stavke ni legalizirana, se to zgodi, ker je delavska institucija spremenila svoj smisel. Če na zahodu predstavlja sporazum oziroma dogovor med direkcijo in delavci na osnovi vzajemnih koncesij kompromis, pa je v deželah realnega socializma pravzaprav recipročno angažiranje dveh akterjev (partije — sindikata) pri realizaciji ciljev plana. Je več kot zgolj enostavno razlaganje plana podjetju. Podpisovanje kolektivne pogodbe moralno in materialno angažira partijo in sindikat, toda diskusije, do katerih prihaja zaradi njene elabo-racije, imajo za cilj le stimuliranje delavcev. To je tehnika spodbujanja, organizacije in kontrole proizvodnje.
Sindikat ima končno tudi družbeno vlogo: to je, da bdi nad povečanjem materialnega blagostanja in nad zadovoljevanjem kulturnih potreb delavcev. Kolektivne pogodbe vsebujejo določene odredbe, ki se nanašajo na varnost in higieno delavnic, zdravniško pomoč, probleme stanovanja, prehrane itd. Toda interes za ekonomske sile je takšen, da mu celo vloga zaščite delavcev postaja podrejena.
Vztrajanje sindikata na konstruktivnih funkcijah pomeni na drugi strani izginjanje njegove kontrolne vloge, kontrolna funkcija pa izgleda, da je konstitutivna v sami naravi institucije sindikata. Vztrajanje na zgolj konstruktivnih funkcijah pravzaprav proizvaja določene protislovnosti: birokratizacija in izolacija sindikatov s strani delavcev sta le dva od teh pojavov. Nerazvitost dežel realsocializma pa je bila eden od vzrokov, ki je preprečil, da bi sindikalizem razvil svojo kontrolno funkcijo nad ekonomskim in družbenim funkcioniranjem sistema.
4) Ideološko staliece. (konstituiranje sindikata »Solidarnost« je hkrati predpostavljalo in predstavljalo upor obstoječemu redu. Uvajanje avtonomnega sindikata je pomenilo preobrazbo obstoječih odnosov in prav ta preobrazba je predpostavljala revolucionarno ideologijo v kulturnem kontekstu oziroma pogojih poljske družbe.
Ko je sindikat enkrat konstituiran, sprejet in priznan v celotni družbi, začne po svoji lastni naravi spodbujati člane, da z njegovim posredovanjem sodelujejo v družbeni organizaciji in jih tako zavezuje k vzpostavljenemu sistemu. Vse to bi moralo sčasoma voditi k izginjanju radikalnih tendenc. Te vsekakor slabijo, vendar pa v celoti nikdar ne izginejo — predvsem zato, ker se delavsko gibanje ne definira zgolj v odnosu do institucij in forme družbe, njegova značilnost je ravno v
tem, da zedinja ljudi v samem delu, to je: v najpomemebnejši aktivnosti življenja — biti v stanju podrejenosti in težnje k preseganju te podrejenosti pa sili k trajnemu oporekanju družbenemu sistemu, ki to podrejenost vsiljuje. Od tega osnovnega oporekanja vsekakor ne moremo ločiti boja za dvigovanje mezd in izboljšanje materialnih pogojev dela.
De facto nepriznavanje sindikata »Solidarnost« s strani oblasti, oziroma nevzpostavitev institucionalne osnove sodelovanja z oblastjo, je sindikat vodilo k stalnemu obnavljanju radikalnih tendenc in celo k preseganju vloge sindikata.
5 Sindikalno gibanje kot faktor družbene spremembe.
Opisana dilema poljskih sindikatov: biti zgolj koalicija prodajalcev delovne sile, ki žele na tržišču iztržiti najboljšo ceno in uporabljati tradicionalno sredstvo liberum veta oziroma veto industrijskega boja in zahtevati vlogo samo revandikacijske institucije v družbi, ali pa postati generator širših sprememb, je bila, kot smo videli, nerešljiva, ker je bila napačno zastavljena.
Sindikalno gibanje je redko zgolj instrument obrambe zaposlenih delavcev. Ni ekonomske akcije, ki ima količkaj širine, da ne vsiljuje tudi določeno stališče o položaju podjetja in tudi o ekonomskem sistemu v celoti. Najbolj omejena sindikalna gibanja v svetu ne morejo biti nezainteresirane za ukrepe, ki jih sprejema država ali lokalne oblasti, že zaradi tega ne, ker lahko Ie-ti preprečijo ali prepovedo sindikalne aktivnosti.
II.
Kolikor bolj delavsko gibanje uspe organizirati večje število delavcev, toliko bolj se mora ukvarjati s splošnimi ekonomskimi, družbenimi in političnimi problemi družbe. Seveda pa bi bilo drzno trditi, da ni napetosti in konflikta med temi funkcijami sindikalizma. Zahtevati koristi za delavce lahko v določenih okoliščinah dejansko poslabša njihovo ekonomsko situacijo s tem, da slabi ekonomski sistem, brez možnosti, da bi se karkoli storilo, da se sistem spremeni.
Sindikat ima vlogo pri obojem, vprašanje pa je, kako jo izpeljati. Vendar je dilemo kot kontradiktorno vsilila oblast že na samem začetku sindikalnega gibanja na Poljskem poleti 1980. V tipologiji delavske akcije proti globalni družbi najdemo različne tipe sindikalizma od opo-zicionalnega in kontrolnega do sindikalizma, ki je spojen z oblastjo. Sindikat na Poljskem je od kontrolnega sindikalizma prešel v opozicio-nalnega, ki je ob hkratnem procesu centralizacije in angažiranja vse večjega števila članstva za vse bolj politične in vse bolj raznovrstne teme nehal biti samo delavsko gibanje pa pa postal široko družbeno gibanje, usmerjeno k novemu družbenemu modelu z novo koncepcijo ekonomskega družbenega, političnega in kulturnega funkcioniranja družbe na vseh ravneh organizacije, hkrati pa je šlo tu tudi za določeno praznino oziroma pomanjkanje tako imenovanih srednjih ciljev.
Gibanje je znotraj sebe generiralo različne nove organizacije, hkrati pa pospeševalo konstituiranje drugih institucij zunaj svojega okvira, od študentskih sindikatov prek kmečkega sindikata. Avtonomna akcija delavskega razreda je ustvaril«, politično podlago in predpostavke za pomembne spremembe v družbenem življenju. Družba se je nenadoma znašla v globokem preverjanju celotnega povojnega življenja in razvoja. Val demokratizacije je zajel partijo in vse politične institucije, politično življenje in javno mnenje. Prav tako je akcija delavcev sprožila širok proces debirokratizacije številnih družbenih organizacij in združenj na vseh področjih. Rušila se je celotna struktura družbenega in političnega življenja. Druga za drugo so številne organizacije: univerza, znanstvene ustanove, sindikati, šola, javne službe, profesionalna združenja itd. napovedovale svoje razpustitve, nove izredne kongrese, zamenjavo vodstev in ponovno organiziranje na samoupravnih temeljih.
III.
Kaj vse je sestavljalo inovacijski sindrom, ki ga je s svojim nastankom vzpodbudil sindikat »Solidarnost«;
1. Različne zahteve po svoboščinah so bile predstavljene kot nujen pogoj kolektivnih pravic in niso bile vezane na privatno lastnino kot v kapitalistični organizaciji družbe.
2. Izredno pomemben je bil element pluralizma in prostovoljne solidarnosti znotraj in med različnimi posebnimi in skupinskimi interesi. Gre za določeno vrsto »organske« solidanosti brez gibanja.
3. Nihče od akterjev ni postuliral svojih interesov kot univerzalne Zavest o posebnih interesih, ki so med seboj solidarni, je omogočila opustitev vsakršnega substituiranja. Solidarnost ne predstavlja interesov kmetov — ti so konstituirali lasten sindikat. Nove organizacije so nastajale kot gibanja, organizirana po načelih demokratičnosti, solidarnosti in vzajemnega sodelovanja.
4 Konstituiranje nove javne sfere na osnovi načela kritike in odprtosti do javnosti.
5. Poizkusi vpeljave različnih modelov koeksistence in sodelovanja samostojnih družbenih entitet oziroma akterjev tudi v politični sferi.
6. Vpeljevanje kontrolnega sindikalizma v centralno planirano in vodeno ekonomijo dežel realnega socializma.
7. Združevanje funkcij kontrolnega in opozicionalnega sindikalizma v eni sindikalni orqanizaciji itd.
Narava »Solidarnosti«;
Ugotovili smo, da je »Solidarnost« presegla preozke sindikalne okvire in postala široko družbeno gibanje. Vendar nam ta konstatacija ne pove dosti o njeni naravi. Površen pregled literature, ki se je ukvarjala z naravo »Solidarnosti«, pušča vtis, da je pravzaprav za celotno zgodovino značilna kriza identitete. Posamezni avtorji skušajo razložiti protislovno naravo »Solidarnosti« na različne načine
Nuti naprimer ugotavlja, da je skušala združevati tri različne vloge hkrati a) vlogo politične partije v opoziciji, b) vlogo sindikata zahodnega tipa, katerega zahteve so v nasprotju s prioritetami ekonomske ozdravitve, c) vlogo sindikata socialističnega tipa, ki zahteva odgovor-
no sodelovanje v upravljanju ekonomije. Premiki od ene vloge k drugi pa so bili nujni predvsem zaradi grožnje, da bi bila »Solidarnost« asimilirana v sistem.
J. Staniszkis gleda na oblikovanje narave »Solidarnosti« skozi različne faze od samoomejevane revolucije (september 1980 — marec 1981) do obdobja krize identitete, ki je bila vidna do julija 1981, ter na koncu do stopnje odprte konspiracije, ki jo je prikrivala s formulo družbenega gibanja.
A.	Arato ugotavlja, da je bila »Solidarnost« zgodovinsko gibanje (zgodovinsko zaradi tega, ker je institucionaliziralo novo sopnjo v razvoju sistema). Moteno pa je bilo to gibanje do te mere, do katere je bilo nujno ohraniti formulo vladajoče vloge partije. Prestopanje okvirov zgolj sindikalnega gibanja pa je pogojevala poleg zastopanja interesov industrijskih delavcev tudi nujnost reprezentacije moštva drugih interesov drugih gibanj. Razloge za spremembo samoidentifikacije pa vidi v 1 pomanjkanju legalnega okvira za vsakdanje interesno prezentiranje novih družbenih entitet; 2) pomanjkanju drugih sredstev boja razen stavk; 3) provokaciji partijskega aparata; 4) rasti »Solidarnosti« in dramatičnem slabšanju ekonomskega položaja ter 5) naraščajočem radikalizmu sindikalnih aktivistov.
IV.
Sindikat Solidarnost, ki se je konstituiral jeseni 1980 na Poljskem, je vsekakor najprej pomenil poizkus vzpostavitve novega tipa sindikalne organizacije v deželah realsocializma.
Neskladje med tipom politične ureditve na Poljskem in zahtevami za avtonomno sindikalno organizacijo, ki bi dejansko sledila interesom delavca, je bilo prvo nepomirljivo nasprotje, kar je sprožilo nadaljno evolucijo sindikata, ki je v kratkem postal prevodnik in artikulator raznolikih interesov v Poljskem družbenem in kulturnem življenju, ki so bili do tedaj zatrti.
Politična ureditev poljske družbe je zantevala seveda tudi poseben način organiziranja novega sindikata. V razmerah, ko je »delodajalec« država, je bila potreba po solidarnosti vseh delavcev (podjetij) nujna. V razmerah, ko ureja ekonomijo in socialno politiko s centralnim planom države, se delavec lahko zavzame za ekonomske in socialne interese le, če se politizira — če izvaja učinkovit pritisk na državo. Pritisk je skušal novi sindikat izvajati preko stavk, na daljši rok pa naj bi se komunikacija med njim in oblastjo vršila preko Fronte narodnega sporazumevanja. Do tu je bil viden sindikalizem (zahodnega tipa) — pogajanja med delom in »kapitalom«, čeprav v novih političnih razmerah.
Ko se je v družbi realsocializma tako izdvojil subjekt, s katerim je morala partija—država vzpostaviti odnose, ki lahko misli tudi drugače, je to postavilo oblast v popolnoma neobičajno in nemogočo situacijo. Država po svoji organizacijski strukturi do tedaj ni bila urejena tako, da bi s kom v družbi delila politično partnerstvo. Država nevajena dialoga se boji vsega; da bi »Solidarnost« prevzela nadzor nad distribucijo živil, boji se svobode govora in tiska, združevanja, strah jo je informacijskih sistemov, ki ne gredo neposredno preko njenih prstov, s katerimi je treba polemizirati. Odgovor je bil improviziran in hkrati rutinski. Najprej improviziran, večplasten, protisloven odnos do novega družbenega subjekta, ter na koncu rutinska uporaba sile.
Druga višja raven, ki je presegala koordinate sindikalizma, je pomenil poizkus kreacije samoupravno organizirane družbe in to najprej preko poizkusa uvedbe avtonomnih delavskih svetov (oz. družbenih obratov), ki bi samostojno upravljali podjetja (imeli tudi izključno pravico voliti in odstavljati direktorja), s čimer bi bil dejansko prekinjen način funkcioniranja realsocialistične države v sferi ekonomije. Temu v prid so šli tudi ekonomski programi novih sindikatov, ki niso bili mišljeni kot »nasvet« oblastem za reševanje krize, ampak so pomenili alternativni program družbene reforme, inkompatibilen s tedanjo organizacijo države, in katerih izpeljava bi že pomenila njeno negacijo. Predloženi ekonomski programi naj bi po drugi strani širili dolgoročnejše zaupanje v nove družbene institucije.
Poizkus kreacije samoupravne družbe je vseskozi involuiral in stagniral na svojevrstni ravni samoorganizirane družbe, ki živi in deluje sama v sebi, ob strani pa »prenaša« obstoječo oblast hkrati z marginalno vlogo politične partije.
Ce je bilo organiziranje samoupravne družbe dejanska zahteva poljske družbe, je bilo organiziranje samoorganizirane družbe njen su-rogat znotraj dejanskih političnih razmer, oba poizkusa pa sta se nazadnje izkazala kot utopična. Propadel je tudi poizkus novega sindikalizma.
Če skušamo rezimirati, kakšne vloge je »Solidarnost« prevzemala v obdobju 16 mesečnega obstoja, lahko izpostavimo naslednje:
1. V prvem obdobju (od avgustovskega sporazuma do aprila 1981) je sindikat imel samo kontrolno oziroma revandikacijsko funkcijo (kot ponudnik delovne sile, ki skuša zanjo iztržiti čim večjo ceno).
2. Spomladi 1981 je nase prevzemal poleg kontrolne funkcije tudi vlogo prevodnika in artikulatorja različnih interesov — pomagal je pri ustanavljanju novih neodvisnih in avtonomnih institucij v družbi (kmečka in študentska »Solidarnost« itd.).
3. Poleti 1981 začnejo nekateri regijski sindikati, organizirani kot mreža največjih sindikalnih organizacij na področju Varšave z avtonomno akcijo uvajanja samoupravljanja. Sami so odstavljali in imenovali direktorje, razpuščali partijske komiteje, kreirali alternativen program organizacije ekonomije itd. Tu je točka, kjer gre za opuščanje kontrolnega sindikalizma in prehod k opozicionalnemu.
4. V jeseni — predvsem pa po kongresu »Solidarnosti« — le-ta prevzame identiteto širokega družbenega gibanja, ki s svojim programom zahteva konstituiranje novega, drugačnega modela družbene organizacije.
V.
Zastavlja se vprašanje, ali je organizacija kontrolnega sindikalizma oziroma avtonomnih sindikatov sploh možna znotraj dežel realsocializma, ne da bi hkrati ogrozila tudi oblast samo Ali enostavno zakaj sindikat »Solidarnost« ni ostal znotraj okvirov kontrolnega sindikalizma?
Za nas je odgovor predvsem v dejstvu, da ga partija in država kljub avgustovskemu sporazumu (družbena pogodba) ni priznala Ravno ta dvoumna politika partije, ki je na deklarativnem nivoju sprejemala in priznavala nov, avtonomen družbeni subjekt kot enakovrednega partnerja v mnogih sferah družbenega življenja, v praksi pa onemogočala dejansko realizacijo njegove funkcije — je povzročala nenehno novo radikalizacijo in prevrednotenje lastne vloge in identitete »Solidarnosti«. Partija ni znala vzpostaviti enakovrednega odnosa in dialoga z novim avtonomnim subjektom, zato je bil odgovor nanj improviziran, dvoumen, protisloven in je na koncu izzvenel v vojaško akcijo
Monopol partije—države na drugi strani potrebuje in hkrati proizvaja »družbeni prah« kot conditio sine qua non svojega obstoja Avtoritarnost takšnega sistema pomeni negacijo organiziranih drugih, je osama in edinost, je monolog partije—države Pomeni tudi ekstrem, izpeljan iz principa oblasti v imenu delavca in družbe, je skrajni paternali-zem, je tradicionalizem dvignjen na nivo države
Objavljamo predlogo 5. predavanja, ki je bilo v sredo, 8. januarja 1986 v Mali dvorani Mariborske knjižnice. Organizatorja: Marksistični center pri Univerzi v Mariboru in Mariborska knjižnica.
KAKO SE SEDAJ GODI »SOLIDARNOSTI«?
INTERVJU Z MAREKOM GARZTECKIM, UREDNIKOM MESEČNIKA »VOICE OF SOLIDARITY«, KI GA IZDAJA LONDONSKI INFORMACIJSKI URAD PREPOVEDANEGA SINDIKATA. REVIJA OBJAVLJA IZBOR IZ POUSKEGA ILEGALNEGA TISKA
Kako se sedaj godi »Solidarnosti«?
Med vojnim stanjem smo organizirali več kratkih protestnih stavk. Zaradi hudih kazni smo to obliko protesta sedaj opustili. Velike demonstracije prirejamo 1. maja, 31. avgusta, na rojstni dan NSS »Solidarnost« in 13. decembra. Policija nanje vselej brutalno reagira. Demonstrante pretepajo, jih razganjajo z vodnimi topovi in solzilcem, aretirane mučijo in pošiljajo v zapor. Zaradi varnosti je sindikat opustil formalno članstvo — če si član Solidarnosti, ti grozi do tri leta zapora.
In kaj sindikat počne?
Poleg vzpodbujanja, organiziranja in podpiranja delavskih zahtev v podjetjih, se je »S« osredotočila na objavljanje in razširjanje časopisov in knjig, organizacijo pogovorov in predavanj ter zbiranje članarine. Odstotek delavcev, ki redno plačujejo članarino variira od tovarne do tovarne, v velikih plačuje 10—30% »predvojnega« števila, v manjših pa okoli 60.
Začasni odbori NSS »Sol.« opravljajo po podjetjih rutinska sindikalna dela, izplačujejo podpore in skrbe za družine aretiranih aktivistov. Nad njimi so pokrajinski odbori, ki izvajajo aktivnosti, kot so večje demonstracije in razširjanja letakov. Državni začasni koordinacijski odbor »Solidarnosti« ima pet članov: Zbignievva Bujaka za Varšavo, Tadeusza Jedynka za Gornjo Šlezijo, Bogdana Lis za Gdansk, Mareka Muszynskega za Spodnjo Šlezijo in Eugeniusza Szumniejka za Wroclaw. V tujini uradno predstavlja Solidarnost koordinacijska pisarna v Bruslju.
Koliko ljudi se sedaj na Poljskem udeležuje sindikalnih dejavnosti?
Težko je dati točne številke, verjetno pa gre za nekaj deset tisočev. Z ilegalnim tiskom in drugimi podzemeljskimi dejavnostmi se večinoma ukvarjajo mladi ljudje, dijaki in študentje, starejša generacija pa je utrujena in manj pripravljena na tveganje.
Lahko poveste kaj več o ilegalnem tisku?
Redno izdajanje revij in knjig je brez dvoma eden največjih dosežkov Solidarnosti. V deželi izhaja skupaj med 600 in 1000 različnih podzemeljskih publikacij, 250 na področju Varšave. 80% teh izjavlja pripadnost »S«. Nekateri listi, posebno tisti, ki jih izdajajo tovarniški odbori, izhajajo občasno in nimajo večjega vpliva. Drugi, recimo Tygodnik Mazowsze izhajajo tedensko v več desetih tisoč izvodih. Tudi teme, s katerimi se podzemeljski tisk ukvarja, so različne. Nekateri listi objavljajo le novice in informacije. Na drugi strani pa imamo mesečne in četrtletne revije, ki so se specializirale za teoretične analize družbe. Majhen odstotek ima le ozko politično zanimanje. Tukaj v Londonu izdajamo mesečnik »Glas Solidarnosti«, ki prinaša izbor ilegalnega tiska.
Poleg periodike je vsako leto objavljeno še več sto knjižnih naslovov v nakladah 2000 do 20.000 izvodov. To je leposlovje, zgodovina, politično novinarstvo, ekonomija, filozofija, sociologija in literarna kritika. Izdajatelji in tiskarji delajo v stalni nevarnosti, da jih odkrije policija, kar pomeni poleg zaplembe materiala še več let zapora.
Slišali smo, da je bilo po začetku »vojne« razpuščenih več kulturniških in akademskih zvez, ki so prej sodelovale s Solidarnostjo.
Da, delegalizirane so bile zveze novinarjev, igralcev in piscev, ukinjen kooperativni komite kreativnih in znanstvenih organizacij, preživela je le zveza filmarjev, a z velikimi spremembami članstva. A ljudje, ki so delali v teh organizacijah so še aktivni. Organizirajo gledališke predstave, predavanja (večinoma v povezavi z župnišči), objavljajo časopise kot je novinarska Gazeta Niecodziena. Kljub represiji odpor živi in ideja neodvisne družbe ni le ideja.
Neodvisne družbe?
Družba, ki stalno poraja različne skupine ljudi, ki se ukvarjajo z dejavnostmi različne stopnje odprtosti, a vse so izven nadzora oblasti. Neodvisna družba je nadaljevanje programa Solidarnosti, programa gradnje sebe upravljajoče družbe.
V kakšnem stanju je sedaj poljsko gospodarstvo, kakšen je življenski standard?
V prvi polovici 1985 je prišlo do novih podražitev, »S« se z njimi ni strinjala. Ne zato, ker bi bili proti gibljivim tržnim cenam. Vemo da so cene zelo pomembne v gospodarstvu, ki mu vladajo ekonomske zakonitosti, a v tem primeru nove cene kažejo le zlagano skrb oblasti za gospodarstvo. Nobenega razloga ni, da bi verjeli, da so v teku resnične gospodarske reforme in da ima ekonomija od večjih cen kaj koristi. Trditev, da je razlog v povečanju cen proizvodnje hrane, ni resnična. Bogate letine zadnjih treh let bi zmanjšale ali vsaj stabilizirale cene hrane v sleherni normalni ekonomiji. Tudi dobički niso razlog podražitev, kajti v naši deželi lahko zaradi državnega manipuliranja s cenami včeraj dobičkanosna stvar prinaša jutri izgubo. Tretjič, družbe ne bi smeli slepiti, da podražitve pomenijo večjo kvaliteto. In končno, nove cene ne morejo zmanjšati porabe, ker si lahko le bogatejši privoščijo nenujne reči. Revnejšim poberejo skoraj vse osnovni življenski stroški — najemnina, hrana, gretje, prevoz.
v podražitvah vidimo enega od simptomov bankrota našega ekonomskega sistema. Veliki denarji so bili vloženi v investicije, utemeljene bolj s političnimi kot gospodarskimi razlogi, dolgovi v tujini so ogromni. Podražitve se dotikajo le vrha ledene gore.
Narodni življenjski standard je zaenkrat 20% nižji kot leta 1981. Življenje je zelo drago in poleg cen je treba upoštevati še podkupnine, da sploh kaj dobiš, nizko kvaliteto nekaterih izdelkov, čas, zapravljen za iskanje in postajanje po vrstah. V teh pogojih so sredstva za druge potrebe — kulturo, higieno, izobraževanje — omejena, če se jih sploh kaj najde.
Stanovanjska kriza je katastrofalna Deset milijonov ljudi živi v prenapoljenih ali neprimernih stanovanjih
Ekološka situacija kaže na še en obraz revščine Polucija je hujša kot v daleč bolj industrializirani zahodni Evropi in že v bližnji prihodnosti so možne katastrofalne posledice.
od naše dopisnice
(škoda, da kblcgica m vprašala, odkod dobijo ti Poljaki papir za toliko revij m knjig V opraviči*j povejmo, da je še mlada in da m imela magnetotona)
NAJ ŠE POLJAKI POVEDO SVOJE
Bogdan Dariusz, gimnazijec, januarja 1985 obsojen na 15 mesecev zapora: »27. septembra 1984 okoli osmih zvečer sem vrgel posodo rdeče barve na policijski avto in potem tekel domov. Ko sem skočil čez ograjo sem se z nogo zataknil vanjo in se ranil pod kolenom. Doma sem si rano obvezal. Ker me je noga naslednjega dne še bolela, sem zjutraj šel v ambulanto na Sienkievviczevi ulici, da so mi jo še enkrat obvezali, se potem vrnil domov in tam ostal.
Okoli treh popoldne je po zvonilo. Ko sem odprl vrata, me je nekdo udaril in lokalni funkcionar ter trije policisti v civilnih oblekah so me potis-
nili v sobo. Ko so mi preverili osebno in pogledali po sobi, so me odpeljali na mestni sekretariat za notranje zadeve na Grunvvaldovi ulici, kjer naj bi me zaslišali. Eden od uniformiranih miličnikov tamkaj mi je rekel, da mi bo to dobrodošlica in me boksnil v brado, da me je vrglo čez stol, ob katerem sem stal. Potem me je večkrat brcnil v hrbet in trebuh. Bruhal sem. Dva miličnika v uniformah sta smeje z mano pobrisala tla, pojasnjujoč mi, da mora policijska postaja ostati čista. Potisnili so me v stranišče. Ko sem padel skozi vrata sem z obrazom treščil ob zid.
(...) Čez nekaj časa se 'je skupina, ki je preiskovala na-
še stanovanje vrnila na postajo. Ker so sumili, da sodelujem s podzemljem, so pričeli z novo rundo vprašanj. Ukazali so mi naj vstanem in eden od miličnikov me je brcnil v rano. Ko sem rekel, da je noga poškodovana, mi je funkcionar ukazal, naj si zaviham hlače. Ko je videl obvezo, je z gumijevko udaril po njej. Od bolečine sem padel, nakar me je še nekajkrat brcnil, vselej poskušajoč zadeti rano. Potisnil mi je kolena k prsim in me zgrabil za roke. Drugi za-sliševalci so odtrgali obvezo in pri tem spet odprli rano.
Potem so me spet dvignili na stol in me začeli ponovno spraševati. Če nisem mogel
odgovoriti, so me zgrabili za lase in me z glavo butali ob steno. Ko se je to nekajkrat ponovilo, mi je iz nosu in ust pričela teči kri. Tedaj so prekinili zasliševanje in mi dali list papirja, da ga podpišem. Nisem vedel, kaj je na njem, podpisal pa sem ga vseeno, ker ne bi več prenesel batin.
Odpeljali so me iz sobe rekoč, da se bom moral vrniti, da poližem kri, ki je ostala na podu.
Naslednjega jutra so me odpeljali do okrožnega tožilca Zbignievva Tuczawskega. Ko sem mu rekel, da so me tepli, je odgovoril, da me niso dovolj, saj še lahko sedim. Če bi on vodil preiskavo, bi ležal.
(...) Po dveh tednih preiskovalnega zapora so me odpeljali na vojvodstvo za notranje zadeve v Wroclawu. Med prevozom v novi zapor me je miličnik vprašal, če sem jaz tisti slikar. Ko sem potrdil, me je udaril v obraz in me — padel sem — še nekajkrat brcnil v trebuh in rebra. Vprašal me je, če sem predal vse, kar bi lahko bilo nevarno. Odgovoril sem, da mi je ostala le še obveza na nogi. Odtrgal jo je, pojasnivši mi, da bi se lahko nanjo obesil. Potem me je zgrabil za lase in me potisnil proti moji celici, brcajoč me, da bi hodil hitreje.
(...) V teh dveh tednih so me večkrat odpeljali na zaslišanje. Na poti iz celice so me vselej klofutali in brcali, enkrat zato, da bi si zapomnil vse, kar so mi rekli. Ko sem s krvavim obrazom prišel v preiskovalčevo pisarno, se je dvakrat zgodilo, da se mi je miličnik smejal in rekel, da sem poskušal vstopiti skozi zid namesto skozi vrata in ker se zid seveda ne odpre, je to moralo boleti.
(...) Od takrat se mi večkrat vrti in imam težave s spominom. Začel sem jecljati in pogosto me bolijo ušesa.
večkrat se mi zdi, da mi nekaj pada iz roke, čeprav nimam ničesar v njej. Imam dolge napade krčev. Ko grem k zdravniku, večkrat ne pridem do njega. Kadar me sprejme, ne odgovarja na moja vprašanja.
Pravi mi le to, da se bodo te tegobe prenesle na moje otroke.
SOLIDARNOŠČ VVALCZACA No. 101 21 april 1985
i
'fl
s
LA
PHILOSOPHIE
DA N S
LE HO U 1)01 R,
Ouvmge posthum de 1’Auteur de J LSI I N F..
i
'i O M F. S F Г () N J).
Lj muc en p>citri..i ia kit Ute л sa Fi.lc,
A L O N I) R E S ,
Au< dep-ns de la Comp.ignJe,
»жжз
!? РЖШ:-
4
1: ... zadnjih osemindvajset dni od skupnih stodvajsetih, sodomskih!
2: . . . da je spremljevalno usmerjeno besedičenje v vašem primeru čisti handicap. To, in pa to, da je kot jezik, sredstvo svetu, tudi markizovski tekst med najbolj privrženimi umni analogijam stvarstva. Je takšen, naskrivaj napisan v stolpu Druge svobode — Bastilija — v časti od 22. oktobra do 28. novembra 1785, brez kasnejših jezikovnih popravkov, ali avtorjevih ali koga drugega, in je kot takšen vzor grdega, vzor splošnega razpada.
Najprej poglejte ta zmešani jezik, preglejte misli, znotrajtekstovni svet, v spoznavnih in idejno-moralnih očalih; to stoletno pesem z onih strani, a ne onkraj meja! Nato preglejte sebe, sebe, ki se vlečete skozi svetove navade, obredov in čakanja .. . čakanja ... čakanja ... tam je ta napol pismeni marquis, tam si v vas spet ošili pero.
PLAN
Zavedajte se, da se v tem mesecu menja vse, da so štiri soproge zavrnjene, ampak da je Julija našla zatočišče kot služkinja pri škofu, medtem ko so Aliče, Adelaida in Constance brez zatočišča, razen zadnje, kateri je dovoljeno, da se skrije pri Dikli, ker prijatelji želijo, da ji očuvajo plod. Adelaida in Aliče spita v hlevu za živali, katere so namenjene zakolu. Avguština, Elvira, Fani in Sofija zamenjujejo soproge pri vseh opravilih: v stranišču, pri obedu, na kanapeju, a ponoči v posteljah gospode Pa poglejmo, kako izgledajo sobe prijateljev noči. Ne računajoč na po enega poriva-ča, ki ga zamenjajo vsako noč, razpolagajo takole: vojvoda z Avgustino, Sefire, Diklo, v svoji postelji, zraven enega porivača, on spi med temi štirimi, medtem ko je Marija na kanapeju. Jacques spi ravno tako med Adonosim, Elviro, enim pori-vačem in Julijo, a na kanapeju ga čaka Tereza. Po tem se vidi, da poročni par Sefir in Avguština, Adonis in Elvira, Jacint in Fani, Celladon in Sofija pripadajo zmeraj istemu gospodarju. V ženskem haremu so ostale samo štiri deklice, a v moškem štirje dečki. Sanville spi v dekliških sobah, a Dora pri dečkih, Aliče, kot smo videli, v štali, a Constance v Diklini sobi sama, saj Dikla spi z vojvodo vsako noč. Pri kosilu zmeraj strežejo štiri sultani-je, ki jih predstavljajo štiri soproge, a večerjo druge štiri sultanije. Ena od četvork postreže zmeraj s kavo, pri vsakem pripovedovanju sta Aliče in Adelaida, vsaka privezana na svoj steber, o čem pa smo govorili že na začetku, zvezani sta za svoji riti, ki sta obrnjeni proti kanapeju, in zraven vsakega stebra stoji pručka s šibami, tako da je zmeraj nared, da se jih prešiba. Constance je dovoljeno, da sedi skupaj s pripovedovalkami. Vsaka starka je poleg svojega partnerja, a Julija, ki je naga, tava od enega do drugega, da bi sprejela ukaze, ki jih takoj izvrši. Sicer pa, kakor zmeraj, na vsakem kanapeju sedi en porivač. Dora je pripravljena, da začne s pripovedovanjem. S posebnim pravilnikom so prijatelji ugotovili, da bodo Aliče, Adelaida, Avguština in Elvira podvržene njihovim okrutnim strastem in da jih bodo določenega dne ali umorili sami ali pa jih ponudili kakšnemu prijatelju, po svoji izbiri, ne da bi se kdo zaradi tega razburjal, kar zadeva Constance, ona je namenjena za neko proslavo, uporabljena bo na način, ki bo znan ob pravem času na pravem mestu. Ko si bosta vojvoda in Jacques, ki bosta potemtakem ovdovela, zaželela, da za opravljanje dolžnosti vzameta novi soprogi, bosta lahko izbirala med preostalimi sultanijami. Stebra bosta samevala, ko dveh žensk, ki ju zdaj krasita, na njima ne bo več. Dora začne, in ker je najavila, da bo v bodoče govorila samo o umorih, obljublja, da bo upoštevala, kakor ji je naročeno, najmanjše podrobnosti, a še posebej, da ne bo izpuščala običajnih strasti, s katerimi so morilci začeli, tako da bi lahko doumeli povezavo in da bi se moglo videti, katera vrsta običajnega razvrata, spremenjenega in dopolnjenega v glavi, osvobojeni načel in morale, pripelje do umora in do katere vrste umora, nato začne
TRETJI 11 Užival je v klofutanju, a kot drugo, da ji zavije vrat, tako da je obraz na tisti strani kot zadnjica.
12 Užival je v zverstvih, a kot drugo, da žensko poraši žrebec, ki jo tako tudi ubije.
13 Rad je fukal v rit, a kot drugo, da jo zakoplje v zemljo do polovice in jo hrani tako dolgo, dokler zakopana polovica ne zgnije
14. Rad jo je drkal po ščegetavčku, a zdaj njegovi najemniki drkajo po ščegetavčku do smrti.
15. Nek pretepač izpopolnjuje svojo strast s tem, da žensko biča po celem telesu do smrti.
Tega večera vojvoda hoče, da Avgustino drkajo po ščegetavčku, katerega je zelo enostavno nadražiti, Dikla in Sanville se izmenjujeta in drka-ta, dokler se ne onesvesti.
ČETRTI. 16. Užival je v davljenju vratov, a kot drugo, da žensko zveže za vrat. Pred njo se nahaja obilen obrok hrane, a če ga hoče doseči, se mora obesiti, sicer umre od lakote.
17. Isti človek, ki je ubil Diklino sestro in kateremu je ljubo, če dolgo gazi po živem mesu, gnete rit in zize s tolikšnim žarom, da s takšnim mučenjem ubija.
18. Človek, o katerem je Martina govorila 20. januarja, ki je ženskam rad puščal kri, jih zdaj s tem ubija.
19. Tisti človek, katerega strast je bila, da žensko prisili, naj teče gola, dokler ne pade, o katerem je že bilo govora, ima neko drugo strast, se pravi da jo zapre v vročo sušilnico, kjer umre zadušena.
20. Tisti, o katerem je Dikla govorila, da je imel rad, če ga je kurba povila in ga namesto s kašici nahranila s svojim drekom, zdaj žensko zavije v plenice tako trdo, da ona od tega umre.
Tega večera malo pred tem, ko so odšli v dvorano za zgodbe, zalotijo Jacquesa, kako poriva neko kuhinjsko pomočnico. Plača kazen, ženski ukažejo, da se udeleži orgij, kjer jo naguzita škof in vojvoda in ji odmerita vsak po dvesto udarcev. To je neka debela ženska iz Savoje, stara petindvajset let, precej ohranjena in lepe riti.
PETI. 21. Prva strast so mu živali, a druga, da žensko vtakne v osličjo kožo, ki je še sveža in tako, da ima glavo od zunaj, pusti jo tako zašito, dokler je živalska koža, ki je suha zmeraj ožja, ne zaduši.
22. Tisti, o katerem je Martina govorila 15. januarja, ki se je rad igral obešanje, obesi žensko za noge in jo tako pusti, dokler se ta ne zaduši z lastno krvjo.
23. Diklin primer iz 27. novembra, ki je rad opijanil kurbo, zdaj ubija žensko s tem, da jo napije do smrti.
23. Užival je v gnetenju jošk, in zdaj to izpopolnjuje s tem, da dojki okuje s posebno verigo in nato bitje položi med dva grelca in pusti, da crkne v bolečinah.
25. Rad je gledal žensko, ki plava, a druga mu je, da jo vrže v vodo in jo polživo izvleče, nato jo obesi za noge, da vodo izbruha, čim se onesvesti, jo spet vrže v vodo in tako večkrat, dokler ne crkne.
Prav tako tega večera zalotijo vojvodo, kako poriva neko drugo pomočnico, plača kazen, služkinjo priženejo na orgije, kjer se z njo vsi izživljajo, Michel v usta, a ostali v rit, pa celo v pičkico, ker je še nedolžna, vsak ji odmeri dvesto udarcev. Dekletu je osemnajst let, je visoka in dobro grajena, rahlo rdečelasa, ima zelo lepo rit. Istega večera Jacques izjavi, da je že nujno, da Constance zaradi njene nosečnosti ponovno puščajo
OBRAZI
kri, vojvoda jo poriva v rit, a Jacques ji pušča kri, medtem ko ga Elvira drka po Avgustinini riti in ko ga nabijajo v rit. Pušča ji kri, medtem mu pride, tega ne more zamuditi.
Dora najavi, da bo govorila o umorih, ki povzročijo hitro smrt in kateri skoraj ne povzročajo bolečine.
27. Užival je, ko je z rokami zaustavljal dihanje ali pa da je stiskal za vrat ali pa da je roko dolgo držal na ustih in zdaj to izpopolnjuje s tem, da jo duši med štirimi madraci.
28. Tisti, o katerem je govorila Martina, ki je nudil izbor med tremi načini usmrtitve (poglejte 14 januar), s strelom iz revolverja raztrešči možgane, ne da bi pustil izbor, fuka v rit in strelja, ko mu pride
29. Tisti, o katerem je Sanville govorila 22. decembra, tisti, ki jo je silil, da z mačko v kapuci skače, jo zdaj z vrha stolpa strmoglavlja na ostro kamenje, in pride mu, ko zasliši top padec.
30.	Tisti, ki je rad stiskal za vrat, ko jo je guzil, o katerem je govorila Martina 6. januarja, poriva v rit žensko, ki ji je okoli vratu zvezal tanko vrvico, in doživlja vrhunec, medtem ko jo davi. (Potrebno je reči, da je to eno od najbolj prefinjenih mučenj, ki si ga lahko razvratnik privošči.)
Tega dne proslavljajo štirinajsti teden in Jacqu-es se v prisotnosti žene omoži z Budollerjem in se v prisotnosti novega moža oženi z Adonisom. Tega fantka prvič pofukajo šele zdaj, medtem ko Jacquesa jebe Budoller. Pri večerji se napijejo in Elviro ter Avgustino šibajo po križu, riti, stegnih, po trebuhu, pički in stegnih od spredaj, zatem Jacques zrežira fuk med Elviro, svojo soprogo, in Arturjem ter ju pri tem izmenično poriva v rit.
SEDMI. 31. Prej je rad fukal onesveščeno žensko, a zdaj to izpopolnjuje s tem, da jo ubije z veliko dozo opija, piči jo v času smrtnega sna.
32. Istemu človeku, o katerem je maloprej govorila, ki večkrat meče v vodo, je strastno, da žensko utopi s kamnom okoli vratu.
33. Rad je klofutal, a kot drugo, vliva ji raztopljeni svinec v uho, medtem ko spi.
34. Rad je bičal po obrazu. Sanville je o njem govorila 30. decembra. (Preverite.) Na mestu ubije žensko z močnim udarcem kladiva v tilnik.
35. Rad je gledal, kako sveča dogoreva na ženski riti: zdaj jo zveže za strelovod, da jo ubije strela.
36. Budalo. Na vse štiri mora pred topovsko cev, krogla ji raznese rit.
Tega dne so zalotili škofa, kako guzi še tretjo pomočnico. Plača kazen, ženska je privedena na orgije, kjer jo vojvoda in Jacques naguzita in na-pijeta, saj je še nedolžna. Zatem prejme osemsto udarcev: dvesto po osebi. Ona je Švicarka, svetle polti, zelo mastna, zelo lepe riti. Kuharice se pritožijo, da ne bodo mogle v redu opravljati svojega dela, če jih bodo zmeraj vznemirjale služkinje, zato skupaj sklenejo, da jih pustijo na miru do marca. Istega večera odsekajo en prst Rožici, ji z ognjem zažigajo rano. V času operacije je nameščena med vojvodo in Jacquesa, od prvega pofu-kana v rit, od drugega v pičko. Istega večera — Artur ga dobi v rit, tako da je vojvoda v enem večeru odjebal v pičko služkinjo in Rožico, v rit še služkinjo, Rožico tudi v rit (menjavala sta se), kakor tudi Arturja. Potem se je predal.
OSMI. 37. Rad je pretepal z bikovko po celem telesu, to je tisti, o katerem je Martina govorila, da na kolo priveže tri ude, a zlomi samo enega. Tako tudi uživa, da žensko povsem razpne in da jo zadavi na križu.
38. Tisti, o katerem je govorila Martina, ki je govoril, da bo ženski odsekal glavo, zdaj res obglavlja, in to v trenutku, ko mu pride. On se drka.
39. Martinin primer iz 30. januarja, ki je rad sekal, zdaj ubija v temnici.
40. Rad je bičal nosečnice po želodcu, zdaj to izpopolnjuje tako, da na nosečnico pade velik tovor, ki zdrobi tako žensko kot plod
41. Užival je, ko je gledal gol ženski vrat, ga stiskal in gnetel: zdaj na določeno mesto zabode pod tilnik iglo, kar jo takoj ubije.
42. Užival je, ko je s svečo počasi žgal razne dele telesa. To zdaj izpopolnjuje z metanjem v žarečo peč, ki je tako vroča, da na mah vse zgori.
Michel, kateremu se mnogo dviga in ki je. dokler je trajalo pripovedovanje, bil dvakrat prešibal Adelaido, privezano na steber, predlaga, da Ade-laido vržejo v ogenj, in ker je ona vzdrhtela ob' tem predlogu, za katerega pa ni bilo razloga, da ne bi bil sprejet, so sklenili, da ji spražijo samo bradavice: njen mož Michel eno, njen oče Jacqu-es pa drugo. Pri obredu obema pride
DEVETI. 43. Rad je zbadal z bucikami, a kot drugo, prihaja mu, ko nož trikrat porine v srce
44 Užival je, ko je napravil ognjemet v pički: za držaj velike rakete zveže vitko in dobro grajeno žensko Raketa jo odnese v nebo, potem pa skupaj strmoglavita.
45 Isti človek ženski s smodnikom napolni vse odprtine, nato prižge, in stvar eksplodira ob istem času
46.	Rad je dekletom v jed naskrivaj nasul sredstvo za bruhanje: kot drugo, ponudi ji, da povoha nek prašek, ki ga je posipal v tobak ali pa v cvetlični šopek, zaradi česar ona pri priči umre
47. Rad je šibal po zizah in vratu: strast poglablja tako, da jo z železno palico močno udari po gobcu.
48. Isti človek, o katerem je Dikla govorila 27. novembra in Martina 14. januarja. (Preverite.) Ona serje pred razvratnikom, on jo zmerja, lovi jo po hodniku in jo pri tem močno udarja z bičem. Nenadoma se odprejo vrata, ki vodijo na stopnišče, ona misli, da je rešena, toda manjka ena stopnica, in ona pade v kad, polno vrele vode. Kad se takoj samodejno zapre, tako da ona umre skuhana, utopljena in zadušena. Njegova strast je, da ženska serje, a on jo biča, ko ona serje.
Tega večera, na koncu pripovedovanja, vojvoda od Elvire zahteva, da mu serje, toda ona je zjutraj že srala Jacquesu, tako da ne more. Takoj jo obsodijo: naj se ji rit prebada tako dolgo, dokler njena koža ne bo oblita s krvjo, in ker je vojvoda tisti, ki je oškodovan, on osebno izvrši sodbo. Jacques zahteva drek od Zefira: ta pravi, da je zjutraj že sral vojvodi. Vojvoda oporeka, za pričo pokličejo Diklo, ona prav tako zanika, kljub temu da je fant govoril resnico. To pomeni, da Jacques lahko Zefira kaznuje, čeprav je ta vojvodin ljubimec, kakor je vojvoda kaznoval Elviro, ki je Jac-quesova žena. Jacques Zefira prešiba do krvi, šestkrat ga udari po vrhu nosa, ta zakrvavi, vojvoda se sladko smeji.
DESETI. Dora pove, da bo govorila o ubojih, v katerih je način tisto glavno, a posledica, se pravi uboj, postranska zadeva. V skladu s tem začne s strupi.
49. Nek človek, čigar strast je bila, da fuka v rit in nikamor drugam je zastrupil vse svoje žene — zdaj je pri dvaindvajseti. Fukal jih je zmeraj samo v rit, nedolžnosti jim nikdar ni vzel.
50. Nek veseljak svoje prijatelje povabi na pojedino in kadar jih z nečim pogosti, jih nekaj zastrupi-
51. Diklin človek iz 26. novembra in Martinin iz
10.	januarja, baraba, pretvarja se, da hoče pomagati siromašnim, deli pa jim zastrupljeno hrano.
52. Nek šaljivec zemljo posipa s strupom, ki ubije vse, ki pridejo z njim v stik. Uporablja ga pogosto.
53. Nek drug šaljivec pa uporablja strup, od katerega se umre v strašnih bolečinah, kar traja petnajst dni; niti en zdravnik jim ne ve vzroka. Zelo rad vas obišče, ko ste v takšnem stanju.
54. Neka baraba uporablja tako za ženske kot za moške nek prašek, ki onemogoči vsa čutila, zaradi česar človek popolnoma otrpne. Ljudje mislijo, da si mrtev, pokopljejo te, a ti, obupan v svoji krsti, v kateri se ti je zavest povrnila, umiraš. Rad se najde na mestu, kjer ste pokopani, in pazljivo čaka na kakšen vaš krik. Če kaj zasliši, pade od zadovoljstva v nezavest. Tako je pomoril dobršen del svoje družine.
Tega večera dajo Juliji, iz šale, nek prašek, ki povzroči strahotne krče. Povejo ji, da je zastrupljena, in ona jim verjame, zelo je obupana. Medtem ko predstava traja, Avguština pred njo drka vojvodo. Na nesrečo je pri tem glavico tiča za trenutek pokrila s kožico, kar vojvoda strahotno mrzi — toliko, da mu ni prišlo, ko ga je tako zafrknila. Reče, da bo tej vlačugi odsekal prst, in zares ga odseka z roke, ki je grešila, medtem ko ga njegova hčer Julija s svojim strahom pred zastrupljenostjo pripelje do vrhunca. Julija je ozdravela, še istega večera.
ENAJSTI. 55. Nek razposajenec je večkrat obiskal svoje prijatelje in znance in pri tem nikoli ni zamudil priložnosti, da zastrupi gostitelju najljubše bitje. Uporabljal je prašek, od katerega se je črkovalo dva dni v najstrašnejših bolečinah.
56 Nek Človek, čigar strast je bila, da šlata ženske za zize, je to popestril z zastrupljanjem dojenčka na dojiljinih dojkah.
57. Užival je, ko so mu v usta posrali mlečni klistir, a kot drugo, telo je napolnil s strupom, od katerega se umre v strahotnih krčih
58 Nek malopridnež, o katerem je že imela priložnost govoriti 13. in 26-ega je užival, ko je siromašnim zažigal hiše, in to tako, da jih je zmeraj mnogo zgorelo, posebno otrok
59 Nek drug malopridnež je rad ubijal ženske, ki so ravno rojevale Obiskal jih je s praškom, ki je izzval krče, kar se je neizogibno končalo s smrtjo.
60.	Tisti, o katerem je Dikla govorila osemindvajsetega večera, uživa, ko gleda žensko, ki pravkar rojeva. Otroka ubije takoj po prihodu iz telesa, pred materinimi očmi, pretvarjajoč se, da ga ljubkuje.
Tega večera Aliče najprej šibajo do krvi, po sto udarcev na ljubimca, zatem hočejo njen drek; to jutro ga je izročila Jacquesu, ki to zanika. V skladu s tem ji pečejo obe dojki in dlani, po stegnil in želodcu ji polivajo rdeči vosek, z njim ji zalivajo popek, z alkoholom ji sežgejo dlake na pički. Vojvoda se hoče skregati z Elviro, a Jacques ji odseka dva prsta, po enega na vsaki roki. Avgustino tepejo po pičkici in riti.
DVANAJSTI. Zjutraj se prijatelji zberejo in odločijo, da so jim štiri starke v bodoče nepotrebne, saj zdaj njihovo dolžnost lahko prevzamejo pripovedovalke. Sklenejo, da se z njimi pozabavajo — mučili jih bodo eno po eno, začenši kar s tem večerom. Pripovedovalkam predlagajo, da prevzamejo nova delovna mesta, one sprejmejo pod pogojem, da same ne bodo žrtvovane. To jim obljubijo.
61. Trije prijatelji, o katerih je Dikla govorila 12. novembra, se skupaj zabavajo ob naslednji stvari: poiščejo si žensko v osmem ali devetem mesecu nosečnosti, ji razparajo trebuh, potegnejo otroka yen, ga sežgejo pred materinimi očmi, na njegovo mesto pa dajo kepo žvepla in živega srebra, to zažgejo in ji zatem trebuh zašijejo in pustijo, da pred njihovimi očmi umira v neslutenih mukah ter jih medtem drka. (Preverite imena.)
62. Rad je porival nedolžne in to zdaj izpopolni s tem, da raznim ženskam naredi veliko količino otrok; čim otrok napolni pet ali šest let, ga pofu-ka, pa naj je deček ali deklica, in ga vrže, tako po-jebanega, v žarečo peč.
63. Isti človek, o katerem je Dikla govorila 27. novembra, Martina 16. januarja in ona sama 5. februarja, ki je rad obešal iz heca, opazoval obešanja itd., na skrivaj svoje dragocenosti odloži v skrinje od služničadi in naznahi, da so mu ukradene. Prizadeva si, da služničad obsodijo na obešanje, in če uspe, gre gledat predstavo, če ne, jih sam zapre v posebno sobo in jih ubije z davljenjem. Na. to mu pride.
64. Nek velik ljubitelj iztrebkov, o katerem je Dikla govorila 14. novembra, ima doma posebej urejeno straniščno školjko. Osebi, ki jo želi pogubiti, ponudi, da sede, in čim ta sede, se školjka prevrne in oseba pade v globoko straniščno jamb, kjer se utopi.
65. Človek, o katerem je Martina govorila, da se je zabaval z žensko, ki je padla z visoke lestve, je z naslednjim izpopolnil svojo strast. (Preverite, kateri človek je to.) Žensko pusti na majhnem stojalu, ki je zraven neke zelo globoke mlake, izza katere se nahaja zid, preko katerega bi ona lahko pobegnila, saj je obenj prislonjena lestev. Toda, da prispe do zidu, mora najprej skočiti v mlako, in to zelo hitro, saj za stojalom gori velik ogenj, ki jo liže. Če jo ogenj zajame, zgori, če ne zna plavati, se vrže v vodo, se utopi. Ko jo ogenj dobro opeče, se vseeno rešuje s skokom v vodo in poskuša nekako priti do rešilne lestve. Mnoge se pri tem utopijo, in to je potem vse. Če pa kakšna le ima toliko sreče, da doseže lestev in se povzpne, je pri vrhu ena prečka, ki se zlomi, in ona pade v luknjo, ki je zakrita z zemljo in katere prej ni opazila. Toda luknja se pod njeno težo odpre in jo spusti v razplamtelo žerjavico, kjer umre. Razvratnik se ob takih prizorih drka.
66. Isti človek, o katerem je Dikla govorila 29. novembra, tisti, ki je šestletno Martino pofukal v rit, in tisti, o katerem bo še govorila zadnjega dne (tisti iz pekla), da bo z njegovo strastjo kronala svoje pripovedi; taisti pravim, ,guzi žensko šest-najstih-sedemnajstih let, najlepšo, ki so mu jo poiskali. Malo preden mu prideš za dekletov goli vrat pritrdi zobčasto napravico, katera malo po malo in zelo precizno žaga dekletov vrat. Medtem njemu pride, kar trajd zelo dolgo.
Tega večera odkrijejo skrivno zvezo med nekim drugorazrednim porivačem in Avgustino. Ni ji ga ravno vtaknil, toda da bi jo pridobil, je predlagal beg in pri tem govoril, kot da je to zelo enostavno. Avguština prizna, da je ravnokar hotela, da mu da to, kar je želel od nje, samo da bi izginila od tod, saj ji je življenje očitno v nevarnosti.
Vse to je odkrila Fanči, ki je predala sporočilo. Četverica prijateljev se na licu mesta vrže na pori-vača, ga zveže, uklene, spusti v podzemlje, kjer ga vojvodš naguzi na suho, brez mazila, medtem ko^u Jacques seka vrat, a drugi par prijateljev ггу4 z razbeljenim železom peče meso. Ta prizor se odvrti po kosilu, namesto kave. Nato, kot običajno, odidejo v dvorano za zgodbe, in se pri večerji sprašujejo, ali naj prizanesejo Fanči, pač qlede na to, da je ona odkrila zaroto, a da je glede na jutranji dogovor ona namenjena nocojšnjemu mučenju. škof se pomilostitvi upre, rekoč, da bi bilo nedostojno, če popustijo občutku hvaležnosti, in da se bo on zmeraj boril za vse, kar družbi lahko omogoči užitek več, za razliko od tistih, ki so v stanju, da se odpovejo zadovoljstvu. Se pravi, potem ko so zaradi sodelovanja v zaroti Avgustino kaznovali, najprej tako, da so jo prisilili, da gleda izvršitev kazni nad njenim ljubimcem, zatem s porivanjem v rit, govoreč pri tem, da bodo tudi njej odsekali glavo, naposled pa ji izpulijo dva zoba, kar je opravil vojvoda, ki jo je medtem guzil in potem, ko so jo po pravilih prebičali, po vsem tem, pravim, so poklicali Fanči, jo prisilili, da serje, vsak od prijateljev ji je prisolil sto udarcev in vojvoda ji je odsekal levo dojko vse do kosti. Ona se je pritožila zaradi nepravičnosti tega postopka. »Da je pravičen,« reče vojvoda, »se nam od njega ne bi dvignil « Nato so jo previli, da bo lahko služila za naslednja mučenja. Opazili so, da se med drugorazrednimi porivači nekaj kuha, kar pa takoj onemogočijo z žrtvovanjem, enega od njih. Ostale tri starke so, kakor tudi Fanči, odstavljene, zamenjale so jih pripovedovalke in Julija Starke trepečejo, toda kako se izogniti usodi?
TRINAJSTI. 67. Nek človek, velik ljubitelj riti, zapeljuje dekle, ki ji govori, kako jo ljubi, na en fuk na vodi; čoln je pripravljen, a kmalu se predre, dekle se utopi. Včasih isti človek ravna drugače: v zelo visoki dvorani je pripravljen balkon, dekle se nasloni, balkon popusti, ona pade.
68. Nek človek, ki je rad šibal in porival v rit, stvar izpopolnjuje na tak način, da žensko pripelje v posebno pripravljeno sobo, tla se udrejo, ona pade v klet, kjer jo norec počaka: še med padcem ji zabode nož v zize, pičko in anus, zat,-tem jo vrže, mrtvo ali živo, v drugo klet, ki se zapira s kamnito ploščo, kjer prileti na gomilo trupel in izdahne v največji grozi, če že prej ne umre. Toda on dobro pazi, da z nožem seka samo malo, da ne izdahne takoj, ampak šele v zadnji kleti. Predhodno zmeraj guzi in biča, da mu pride. To strast izvaja vedno popolnoma hladnokrvno.
69. Nek lopov namesti žensko na divjega konja, ki jo odnese in vrže v prepad.
70. Tisti, o katerem je Martina govorila 18. januarja, čigar prva strast je, da zažiga z vžigalno vrvico, se izpopolni: žensko položi v posebej pripravljeno posteljo; ko leže, se postelja spremeni v žareče ognjišče, iz katerega se ona ne more izvleči. On jo čaka, in čim se ona poskuša rešiti, jo vrne v ogenj z močnim udarcem vil v želodec.
71. Tisti, o katerem je govorila 11-ega, ki je užival v požiganju siromašnih hiš, si prizadeva, da pod krinko dobrosrčnosti zapelje ali moško ali žensko, dobro naguzi, pa naj je moško ali žensko, in zatem odreže ledvica ter pusti, da strašilo v kakšni luknji umre od lakote.
72. Tisti, ki je užival v metanju žensk skozi okno na gnoj, tisti, o katerem je govorila Martina, kot drugo počenja to, kar bomo takoj videli. Pusti žensko, da leži v sobi, ki jo ona dobfo pozna in tudi dobro ve, da je okno zelo nizko; dajo ji opij,
OBRAZI
Dora opozarja, da bo govorila o zelo bolečih ubojih, pri katerih je najpomembnejša skrajna okrutnost. Vsi zahtevajo, bolj kakor običajno, najmanjše podrobnosti.
74. Tisti, ki je užival v puščanju krvi, pušča vsak dan po petnajst gramov, vse do umora. Ta je pobral burni aplavz.
75. Bravo. Nek razbijač počasi žaga vse štiri ude, enega za drugim.
76. Markiz de Messange, o katerem je Dikla govorila v zvezi s hčerko čevljarja Brilleta, katero je tuai kupil, in čigar glavna strast je bila, da ga šibajo štiri ure, dokler mu ne pride, ima tudi drugo strast. Majhno deklico preda v roke nekega orjaka, ki otroka obesi z glavo navzdol nad ogromno ognjišče, kjer ogenj tli zelo dolgo. Deklice morajo biti nedolžne.
77. Najbolj uživa, ko z vžigalico malo po malo žge obe dojki in ritnici, a uživa tudi, ko žensko telo potrosi z vžigalnimi vrvicami iz žvepla in jih prižiga eno za drugo, uživa, da jo gleda, kako tako umre.
»Ni je strašnejše smrti od te,« reče vojvoda in tako prizna, da se je s takšnimi grdobijami že pečal in da mu je od njih strahovito prihajalo; »pravijo, da tako ženska lahko preživi šest do osem ur « Zvečer so se razvrstili na Marcelovi riti, vojvoda in Jacques se izlijeta vanj. Jacques hoče, da Konstanci puščajo kri, zaradi njene nosečnosti, in on to izvede sam, tako da mu mimogrede pride v Marcelovi riti. Zatem odseka eno dojko Terezi in pri tem poriva v rit Elviro, a vojvoda guzi Terezo, medtem ko Jacgues operira.
je mesto, zašije rano in pusti, da ženska konča svoje dni brez kakršnekoli pomoči; v tem slučaju to ne traja dolgo.
Tega večera Jacques, zmeraj bolj jezen na lepo Constance, reče, da ji ničesar ne bo manjkalo, če bo rodila z enim polomljenim udom, in res ji zlomijo desno roko. Michel istega večera seka eno zizo Mariji, potem ko se jim je predhodno posrala in potem, ko so jo pretepli.
ŠESTNAJSTI. 84. Nek razbijač se izpopolnjuje v počasnem lupljenju kosti; iz njih izsesava srž in v luknjice vsiplje staljeni svinec. Tukaj vojvoda izjavi, da ne mara več niti enkrat v življenju porivati v rit, če tega mučenja takoj ne priredijo Avguštini. Ubogo dekle, ki jo je ves ta čas guzil, začne kričati in lije potoke solz. Ker mu s takšnim obnašanjem onemogoči vrhunec, ji prisoli kakšen ducat klofut, od katerih je po dvorani odmevalo, in se pri tem drka, da mu pride.
85. Nek malopridnež reže žensko na posebnem stroju in na drobne koščke. To je kitajsko mučenje.
86. Užival je, ko je fukal device, a drugo je, da devico skozi pičko napiči na oster kol, da kol potem zapiči v zemljo, da ona jaha kot na konju in da ji za vsako nogo priveže topovsko kroglo. Pusti jo tako, da počasi umre.
87. Neka baraba lupi kožo ženski trikrat, četrto plast povrhnjice pa premaže z razjedajočo raztopino, zaradi česar ona umre v strahotnih bolečinah.
88. Nek človek, spet, katerega glavna strast je bila, da seka prst, ima, kot drugo, rad, da z žarečimi kleščami trga koščke mesa, jih reže s škarjami in rane zažge. Potrebuje štiri do pet dni, da tako malo po malo konča po celem telesu, in ona umre v strašnih bolečinah, posledici okrutne operacije.
Edition originale de « Therese philosophe», de Montignr (1758). Estimee d 12 000francs
1
čim zaspi, jo prenesejo v drugo sobo, popolnoma enako prvi, samo da ima zelo visoko okno, pod katerim so ostre skale. Zatem nekdo plane v sobo in genski grozi, da jo bo ubil. Ona ve, da je okno nizko, odpre ga in skače, toda z višine trideset metrov prileti na ostre skale, in tako se sama zdrobi, ne da bi se je kdo dotaknil.
Tega večera se škof v prisotnosti svoje žene poroči z Antonom kot svojim novim možem in se v njegovi prisotnosti oženi z Marcelinne kot nevesto, in to dete prvič upičijo šele tega dne. Ves ta odred obeležuje proslavitev pfetnajstega tedna. V svoji preveliki maščevalnosti zahteva, da praznik počastijo z grobim nasiljem nad Aliče, proti kateri zahtbtno goji nezadržen razvratniški bes. Ujamejo jo in jo malo obesijo, vsem pride, ko jo vidijo tako obešeno. Michel pušča kri, in jo tako reši
Rana ji zaraste že naslednjega dne, in Aliče je po tem dogodku zrastla v njihovih očeh. Vsem pripoveduje, kaj je občutila v času mučenja Škof, ki mu je ta dan ves v znaku praznika, odseka do kosti eno Lujzino zizo: tako lahko preostali dve starki dobro vidita, kakšna usoda jih čaka.
ŠTIRINAJSTI. 73. Nek človek, čigar prva strast je bila, da biča ženske, to izpopolnjuje s tem, da vsak dan iz ženskega telesa potegne kos mesa v velikosti grahovega zrna. Nihče je ne previja, in ona tako malo po malo nasrka.
PETNAJSTI. 78 Užival je, ko je sesal usta in goltal pljunke, a zdaj se izpopolnjuje s tem, da ji vsak dan postreže z napitkom iz staljenega svinca, tako da devetega dne umre.
79. Rad je izkrivljal prste, a drugo mu je, da lomi vse štiri ude, puli jezik, izkoplje oči in pusti, da tako živi ter ob tem zmanjšuje vsakodnevno količino hrane
80. Nek bogokletnik, o katerem je kot o drugem govorila Martina 3. januarja, zveže lepega fantka na zelo visok križ in pusti, da ga pojejo krokarji.
81. Eden pa, spet, ki je rad vohal in porival v pičko, tisti, o katerem je govorila Aliče, obesi žensko za pičko. jo dobro zveže in vsak dan bode po različnih delih telesa, da pritegne muhe; pusti jo, da umre postopoma.
82 Nek strasten ljubitelj riti zazioa žensko v grobnico in ji pusti hrane za tri dni. Pred tem jo rani, da bi jo smrt še bolj bolela. Ljubi nedolžne in jim liže rit osem dni pred odločilnim zadajanjem muk.
83. Rad je fukal v zelo mlada usta in riti, zdaj to izpopolnjuje s tem, da ženski na živo iztrga srce; v srce napravi luknjo, odjebe v to luknjo, dokler je še topla, vrne srce, napolnjeno s spermo, na svo-
Istega večera kaznujejo Sofijo in Marcela, ki so ju zalotili, kako se zabavata. Škof ju, glede nato, da mu pripadata, prešiba po celem telesu. Sofiji odsekajo dva prsta in prav toliko tudi Marcelu, a on se hitro pozdravi. To jih ne moti, saj tako lahko še naprej služi škofovemu zadovoljstvu. Na sceno znova pripeljejo Fanči, ki ji potem, ko so jo pretepli z bikovko, pečejo podplate, obe bedri, spredaj in zadaj, čelo, obe roki, izpulijo ji, kar je še preostalo od zob. Ko jo tako obdelujejo, ji vojvoda neprenehoma drži kurac v riti. (Poudarite, da je z zakonom predpisano, da se rit ne uniči do dneva pogubljenja.)
SEDEMNAJSTI. 89. Martinin človek iz 30. januarja, o katerem je tudi sama govorila 5. februarja, mlademu dekletu odseka dojke in lepo ritkico, nato to je, a rane posiplje s praškom, ki jo peče tako neznosno, da od tega umre. Prisili jo, da je svoje lastno meso, ki ji ga je odsekal in lepo spražil.
90. Nek malopridnež v kotlu kuha majhne deklice
91 Nek drugi ničvrednež jo živo peče na ražnju, potem ko jo je pofukal v rit.
92.	NeKao pa, spet, gleda, kako pred njim z ogromnimi kurčetinami guzijo dečke in deklice, in tudi sam natakne žensko skozi rit na kol in jo pusti, da tako umre.
93.	Neko budalo razprostre žensko na kolo in jo pusti, da tako umre, ne da bi ji naredil karkoli hudega.
Tega večera škof neskončno želi mučiti Aliče, njegov bes je na višku. Ona se pojavi gola, se mu pokaka v usta, on jo natepava v rit, zatem jo, ko ga potegne iz njene lepe riti, ne da bi mu prišlo, napolni z vrelo vodo, katero mora takoj posrati Terezi na nos. Nato ji odsekajo še preostale prste na rokah in nogah, ji odlomijo obe roki, štrclje pa pečejo z rabeljenim železom. Potem jo šibajo in pretepajo, tako da ji škof, ves v žaru, odseka eno dojko, zaradi česar mu pride. Z nje preidejo na Terezo, ki ji pečejo vulvo od znotraj, pečejo ji nosnice, jezik, roke in noge ter ji odmerijo šesto udarcev z bikovko, izpulijo ji, kar je ostalo od zob in jo poparijo po vratu. Avguština, priča vsemu početju, prične jokati, vojvoda jo do krvi prebiča po trebuhu in luliki.
OBRAZI
"OSEMNAJSTI. 94. Njegova glavna strast je bila, da seklja meso, a druga, da razpenja na štiri mlada drevesa.
95. Nek razbijač priveže žensko na poseben stroj, ki jo spušča v velik ogenj in jo spet takoj potegne ven; tako to traja, dokier ni v redu pečena.
96. Užival je v gašenju sveč na telesu. Zdaj jo obloži z žveplom, tako da mu služi za baklo, in pri tem pazi, da je dim ne zaduši.
97. Neko budalo dečku in deklici izvleče njuno drobovje in dečkov drob da v telo deklice, dekličin drob pa v telo dečka; zatem ju zašije, zveže, hrbet ob hrbet, za steber in od blizu gleda, kako umirata.
98. Nek človek, ki je rad povzročal majhne ope-klince, se zdaj izpopolnjuje s tem, da peče na žaru, ki se stalno obrača.
Tega večera razvratniškemu besu služi Michet-te. Najprej jo vsa četvorica pretepe, nato ji vsak izpuli po en zob, odsekajo ji štiri prste (vsak odseka enega), pečejo ji stegna od spredaj in zadaj na štirih mestih, vojvoda ji gnete eno zizo, dokler je ne zdrobi, ter pri tem guzi Kitona. Zatem nastopi Lujza. Najprej jim serje, zatem ji prisodijo osemsto udarcev z bikovko, izpulijo vse zobe, ji pečejo jezik in anus, pizdo, preostalo dojko in obe stegni na šestih mestih. Ko vsi ostali poležejo, gre škof po svojega pobratima. S seboj odpeljeta Doro in Diklo, tako da vsa četverica odveda v klet Aliče; škof jo naguzi, vojvoda prav tako, obsodijo jo na smrt in to izvršijo ob nezaslišanih mukah, vse do zore. Po vrnitvi oba hvalita svoji dve pripovedovalki in tudi drugi dvojici priporočata, da naj za mučenja zmeraj uporabljata njiju.
DEVETNAJSTI. 99. Glej ga prepredenca: žensko s trtico namesti na kol, ošiljen kot diamant, vsi štirje udi ji lebdijo v zraku, saj so privezani z vrvjo; pri tem žrtev zasmehuje, a bolečine so grozne
100. Nek človek, ki je rad z riti seckal meso, to izpopolnjuje tako, da žensko, nameščeno med dve deski, počasi žaga.
101. Nekemu fukaču tako moškega kot ženskega pripeljejo brata in sestro. Bratu reče, da ga bo pogubil v strašnih mukah, pokaže mu, kaj vse je zanj pripravljeno, toda da ga pusti pri življenju, če bo pred njim pofukal svojo sestro in jo nato zadavil. Mladenič privoli in medtem, ko fuka sestro, razvratnik guzi malo njega, malo dekle. Zatem brat v smrtnem strahu začne dekle daviti, a v tistem trenutku, ko delo opravi, se pod njim tla udrejo, tako da oba pred norčevimi očmi padeta v žareče ognjišče.
102 Neko budalo zahteva, da oče pred njim pofuka svojo hčer. Zatem on nategne hčerko v rit, oča pa mu jo drži; zatem pove očetu, da bo hčer neizogibno pogubljena, a da on lahko izbira med tem, da jo sam umori z davljenjem, kar je sploh ne bo bolelo, ali pa da jo umori on, budalo, kar ji bo prineslo strahotne muke.
Oče se odloči, da hčer raje zadavi, kakor pa da gleda, kako trpi v mukah, toda ko se pripravi, ga zvežejo in hčer pred njim oderejo, nato jo povaljajo po razbeljenem železu in jo vržejo v ogenj, a očeta davijo, da bi ga naučili pameti, pove razvratnik, saj je pristal, da svojeročno zadavi lastno hčer. Zatem ga vržejo v ogenj.
103. Nek velik ljubitelj riti in biča združi mater in hčer. Hčeri reče, da ji bo ubil mater, če ona ne privoli, da ji odsekajo obe roki; mala pristane; sekajo. Nato ju ločijo. Hčeri na vrat nataknejo zanko in jo postavijo na en stol. Ta je z drugo vrvjo povezan s sobo, v kateri je mater. Materi rečejo, da potegne za vrv: ona potegne, ne ve, kaj je s tem naredila; vodijo jo, da vidi svoje delo in ji v njenem obupu od zadaj s sabljo odsekajo glavo.
Tega istega večera Michel, zaradi uživanja, ki sta si ga privoščila, ljubosumen na svoja dva pobratima, zahteva, da mučijo Adelaido, za katero trdi, da je tako ali tako na vrsti. V skladu s tem ji njen oče Jacques in Michel, njen mož, pražita stegna z žarečimi kleščami, medtem, ko jo vojvoda guzi na suho. Prebodejo ji vrh jezika, odsekajo vrhove obeh ušes, izpulijo štiri zobe in jo potem na vse kriplje šibajo.
Taisti večer škof pred Adelaido, njeno drago prijateljico, pušča kri Sofiji in ga pri tem ne potegne iz riti. Odsekajo dva prsta Narcisu, medtem ko ga Jacques poriva v rit; zatem se jim prikaže Marija, v rit in pizdo ji vtaknejo razbeljeno železo, pražijo ji stegna na šestih mestih, žgejo ji klitoris, jezik, preostalo dojko in izpulijo preostale zobe.
DVAJSETI FEBRUAR. 104. Sanvillin človek iz 5. decembra, čigar strast je bila, da mu mater zavaja sina, ki ga on zatem pofuka, se izpopolni s tem, da si postreže z materjo in sinom istočasno. Materi reče, da jo bo ubil, toda da jo pomilosti, če bo pristala, da ubije sina Če ga ne ubije, zakoljejo otroka pred njo, a če ga ubije, jo zvežejo za sinovo telo in jo pustijo, da tako počasi umre na truplu
105 Nek velik krvoskrunec hoče mater s štirimi otroki. Vse zapre na neko mesto, kjer jih lahko gleda, ne daje jim nobene hrane, da bi videl, kako lakota vpliva na žensko in katerega otroka bo naj-prei pojedla
107 Sanvillin človek iz 29 decembra, ki je rad ' šibal nosečnice, hoče mater in hčer, obe noseči.
Veže ju vsako na svojo železno ploščo, ki sta postavljeni ena nad drugo. Osvobodi vzmet, plošči silovito trčita in obe ženski sta skupaj s svojima plodoma, zdrobljeni v prah.
108. Neka zelo velika baraba se zabava na naslednji način. Pripelje ljubčka in ljubico: »Samo eno bitje na svetu,« pravi ljubčku, »stoji na poti k vajini sreči, predal vama ga bom v roke.« Odpelje ga v nek mračen prostor, kjer nekdo spi na postelji. Silno naščuvan, mladenič spečega prebode. Takoj potem, ko je to naredil, mu pokažejo, da je pravzaprav ubil svojo drago, iz obupa ubije samega sebe, če tega ne naredi, ga razvratnik ubije s puško, saj si sam ne upa vstopiti v sobo, v kateri je mladenič, besen in oborožen. Predtem je odjebal tako fanta kot dekle, z namero, da si ju pridobi, in šele potem, ko se je z njima izživel, jima je namestil to igrico.
Tega večera, v počastitev šestnajstega tedna, se Michel poroči, kot žena, za Nebojeba, a ženi se, v prisotnosti svojega moža, z Jacintom. Pri svatbi si zaželi mučiti Fani, svojo soprogo. V skladu s tem jo pečejo po rokah in stegnih na šestih mestih, izpulijo ji dva zoba, jo prebičajo, prisilijo-Jacinta, ki jo ljubi in kateri je glede na blodnjaške sporazume, o katerih je bilo povedano(že prej, njen mož, prisilijo ga, pravim, da Fani serfe v usta, a njo, da to poje. Vojvoda Avguštini izpuli en zob in jo takoj zatem pofuka v usta. Pojavlja se Fanči, puščajo ji kri, in dokler ji kri teče iz roke, ji roko lomijo. Zatem ji pulijo nohte s prstov na nogah in ji zlomijo prste na rokah.
ENAINDVAJSETI. 109. Nekateri lopovi ubijajo samo moške. Puškino cev, napoljeno s šibrami, zabodejo v rit dečku, katerega so prej pofukali. Puško sprožijo v trenutku, ko jim pride.
110. Prisili mladeniča, da gleda, kako pohabijo njegovo dekle, da je njeno meso, predvsem rit, zize in srce. Mora jesti dekletovo meso, sicer umre od lakote. Potem ko je pojedel meso, ga rani in pusti, da izkrvavi. Umre torej zaradi izkrvavitve, če pa mesa ne je umre od lakote.
111. Dečku odtrga jajca, ki jih ta mora pojesti, ne da bi vedel, kaj je. Na njihovo mesto namesti kepice živega srebra in žvepla. To povzroči strahovite bolečine, deček umre. Dokler bolečine trajajo, ga poriva v rit. Dodatne bolečine mu povzroča s tem, da ga grebe po telesu in zažiga rane z žveplovim stenjem.
112. V anus mu poriva količek, tako dolgo, da mu pride.
113. Medtem ko fuka v rit, odpre lobanjo, potegne ven možgane in na njihovo mesto vliva raztopljen svinec.
Ta večer so se zvrstili na Jacintovi riti, predtem so ga silovito prebičali. Pripeljejo Narcisa, odse-
oditi spat z vojvodo. Mariji zlomijo roko, izpulijo ji nohte in žgejo vršičke prstov. V tej noči Michel in Jacques odženeta Adelaido v klet, pomagata jim Dora in Dikla. Jacques jo še zadnjič pofuka v rit, nato jo ubijejo. Pred tem ji povzročijo kar največje bolečine, ki jih boste podrobno opisali.
TRIINDVAJSETI. 119. Dečka zaprejo v poseben stroj. Stroj ga meče gor in dol ter ga počasi drobi. To ponavljajo nekaj dni, dokler fant neumre.
120. Fantka, skoraj še otroka, drka lepa kurbi-ca. Vse slabotnejši je, ne hranijo ga, umre v strašnih krčih.
121. Fantu operira ledvične kamne, tumor v možganih, oko in čir na riti. Dobro pazi, da nobena operacija ne uspe. Pusti ga, da brez pomoči umre.
122. Potem ko mu je odsekal kurac in moda, mu s svedrom iz razbeljenega železa naredi pič-ko, fuka ga v narejeno luknjo in ga v trenutku orgazma zadavi.
123. Grebe ga s konjskim glavnikom, ko ga vsega razgrebe, ga premaže z alkoholom, ki ga prižge, nato ga zopet grebe in alkohol zažge. Tako do smrti.
Zvečer pripeljejo na mučenje Narcisa. Žgejo ga po stegnih, drobijo mu jajca. Na vojvodovo željo znova pripeljejo Avgustino, žgejo jo po stegnih, v pičko ji potisnejo vroče železo.
Avguština se onesvesti, kar vojvodo še bolj razjari. Odseka ji dojko in pije njeno kri, zlomi obe roki, s pičke puli dlake, izpuli vse zobe in odreže prste, žge ji štrclje prstov. Zopet spi z njo, navdahnjen od Diklinega pripovedovanja, jo celo noč fuka v pičko in rit in ji pri tem govori, da jo bo naslednjega dne pokončal. Lujzi zlomijo roko, spečejo jezik in ščegetavček, izpulijo ji vse nohte in krvave vršičke prstov spečejo. Jacques jo nabri-še v rit, in ko mu pride, divje gnete Elvirine joške. Nenasičen vseh teh uživanj, jo močno šiba.
ŠTIRIINDVAJSETI. 124. Martinin četrti človek iz
1.	januarja naguzi moškega v prisotnosti njegovih dveh sinov. V orgazmu mu oba sinova zadavi in zabode.
125. Nek človek je imel manijo po bičanju nosečih žensk. Zbral je šest nosečnic v osmem mesecu nosečnosti, zvezal jih je tako, da so izbočile svoje trebuhe. Prvi je razparal trebuh, drugi ga je prebodel z nožem, tretjo je v trebuh zbrcal, četrto je udarjal z motiko, peti ga je spekel, šesti pa izpraskal. Preživele je pokončal z udarci v trebuh.
126. Zvodnik, o katerem je govorila Dikla, pripelje dve ženski. Prvo nagovarja, da če si hoče rešiti življenje, naj pljune na boga in vero, a pred tem jo pretepajo in ukažejo da naj tega ne stori, saj če to naredi, bo ubita, a če ostane mirna, se
kajo mu obe jajci Pripeljejo Adelaido, pražijo ji stegna in klitoris, prebodejo ji jezik, šibajo jo po dojkah, odsekajo ji bradavici, zlomijo roke, odsekajo preostale prste, s pičke ji populijo dlake, izpulijo ji še šest zob in šop las. Vsem pride, razen vojvodi, tej nadrkani pošasti, ki zahteva Terezo samo zase. Z nožem ji sname nohte in s svečo spraži vršičke prstov, zatem ji zlomi roko. Ker mu še vedno ni prišlo, vpiči Avgustino, ji izpuli zob in pičko napolni s spermo.
DVAINDVAJSETI 114 Razbije mladega fanta, ga razpne na kolo, kjer ga pusti, da izdihne Kolo se vrti tako, da zlikovec natančno vidi fantovo rit. Zlikovec si k mučilnemu kolesu prinese mizo, za katero obeduje vsak dan, vse dokler fant ne izdihne.
115. Pretepe fanta, namaže ga z medom in pusti, da ga požrejo muhe
116. Odseka mu tiča in bradavice na prsih Za steber mu zveže nogo, za drugi steber roko, pusti ga v tem položaju, da umre naravne smrti.
117. Isti človek, ki je prisilil Diklo, da jč s psi, pusti, da pred njim lev požre fantka Fantu da v roke šibo, da se z njo brani, kar pa leva samo še bolj razdraži Človeku pride, ko je vse požrto.
118 Fantka prekrije s kobiljo kožo, mu namaže anus s kobiljo spermo, pripelje žrebca, ki dečka pojebe in s tem usmrti.
Zvečer pripeljejo na mučenje Kitona: vojvoda, Jacques, Herkules in Budolleres ga jebejo na suho, šibajo ga, izpulijo mu štiri zobe, odsekajo štiri prste (vedno po štiri, saj vsi štirje sodelujejo pri mučenju), Michel mu s prsti zdrobi eno jajce Vsi štirje pretepejo Avgustino. njena lepa rit jp oblita s krvjo, vojvoda jo fuka v ril. vojvoda jo žge po bedrih, v trenutku Jacquesovega orgazma |i odsekajo še prst na ruki. kl|ul> temu mora Avguština
stvu Dore in Dikle Avgustino odvlečeta v klet. Ta ima še dobro ohranjeno rit. Šibajo jo, oba jo na-guzita, vendar jima ne pride. Vojvoda jo na riti oseminpetdesetkrat rani, v rane ji vlije vrelega olja.
V rit in pičko ji potisnejo razbeljeno železo. S kosti ji trgajo meso, nato kosti razžagajo ter nategnejo žile. Prenehajo z delom, da ne bi prehitro umrla, a se premalo mučila. Nato s postopkom nadaljujejo. Režejo jo v žile, da se le-te podaljšajo. V grlo ji izvrtajo luknjo in skoznjo potegnejo jezik, počasi ji žgejo dojko, v pičko ji porinejo britvico, in s tem prerežejo steno med anusom in vagino, brkljajo po drobovju, tako da zdaj serje skozi pičko. Vrnejo se k obrazu, odsekajo ji ušesa, osmodijo nosnici, v oči ji nakapljajo voska, odrežejo ji vrh lobanje. Na noge ji zvežejo kamenje, da bi padla in bi se lobanja odtrgala. Ko tako pade, še diha, vojvoda jo še enkrat odfuka v pičko. Pride mu. Ko ga je izvlekel, je postal še bolj besen. Zato jo razparajo, zažgejo drobovino in z britvico razrežejo srce. Tedaj izpusti dušo. Tako umre, staro petnajst let in osem mescev, eno najlepših bitij na svetu itd. itd.
PETINDVAJSETI. (Vojvoda se oženi s Colombi-ne.)
129. Nek velik Ijubitlj riti poriva dekle v rit pred očmi njenega fanta, nato pa še fanta pred očmi dekleta. Nato ju zaklene in pusti, da drug ob drugem umreta.
130. Taisti, ki je užival v tem, da je žensko vrgel v vodo in jo potegnil nazaj, je imel še eno strast: v jezero je vrgel sedem ali osem deklet in jih gledal, kako se premetavajo. Pomoli jim razbeljeno železno palico, ki se je dekleta vseeno oprijemlje-jo, on pa jih odriva, da bi jih zagotovo pomoril. Predno jih vrže v jezero, vsaki odseka po en ud.
131. Užival je, ko je izzval bruhanje, zdaj to izpopolnjuje s pomočjo nekega tajnega sredstva, da s kugo okuži celo mesto. Prav nemogoče je, koliko ljudi je že pomoril na takšen način. Prav tako je zastrupljal vodnjake in reke.
132. Nek ljubitelj šibanja namesti v železno kletko tri nosečnice, vsako s po enim otrokom. Od spodaj kletko ogreva, bolj, ko je plošča vroča, bolj one poskakujejo, jemljejo otroke v naročje, toda na koncu popadajo in tako umrejo. (To prihaja od neke strasti, ki bo še opisana, poiščite kje.)
133. Rad je pikal s šilom in zdaj to izpopolnjuje s tem, da nosečnico zapre v sod z žeblji in potem ta sod dolgo kotali po dvorišču.
Bolj ko je Constance trpela zaradi takšnih zgodb, bolj je Jacques užival. Njej je še preveč jasna njena usoda. Ker je razplet vse bliže, menijo, da lahko začnejo z mučenjem: stegna ji ope-
nima ničesar bati. Ona koleba, on ji razgreva domišljijo: »Glejte pravo božjo služabnico!« Nato pripelje drugo, ki je pod vplivom tega prizora in pa tega, kar ji je rečeno, da si lahko reši življenje, samo če se odreče boga, naredi vse, kar ji predlagajo. On ji razgreva um: »Glejte to drugo, hudičevo služabnico!« Zlikovec ponovi igro vsako nedeljo.
127. Nek velik kreten je prirejal plese. Tla so bila narejena tako, da so se pod težo gostov udrla. Skoraj vsi so se pobili. Odkrili so ga šele, ko je priredil petdeseti ples takšne vrste, saj je vsak ples priredil drugje.
128. Martinin človek iz 27. januarja, ki je užival v abortusih, postavi tri nosečnice v različno težke položaje, iz česar nastane zanimiva kompozicija Gleda jih, kako v takšnem položaju rodijo
Zatem jim dojenčke zveže okrog vratov, dokler ti ne umrejo, ali pa jih matere ne pojedo, saj jih v tem položaju pusti brez hrane.
128.	Isti človek je poznal še eno strast, ženskama, ki sta pred njim rojevali, je zavezal oči; ko sta rodili, je otroka zamenjal in ju narahlo zaznamoval, da je tako natanko vedel, čigava sta. Ženskama je ukazal, da prepoznata svojega otroka, če ga spoznata ju je pustil pri življenju, sicer ju je ubil.
Zvečer na orgije pripeljejo Narcisa: na rokah mu odsekajo preostale prste, medtem ko ga škof natepava v rit. Michel ga operira, v sečni kanal mu zabodejo vročo iglo. Pripeljejo Kitona: vsi ga šči-pljejo in si ga podajajo kakor žogo, medtem ko ga vojvoda fuka, mu zlomijo roko. Pride Elvira: spečejo ji klitoris, jezik in dlesni, izpulijo ji štiri zobe, stegna ji spražijo od spredaj in zadaj, odsekajo bradavici in vse prste na rokah. Potem ji ga Jacques porine v rit. Pripeljejo Fanči, ki ji izkopljejo oko. Ponoči vojvoda in Jacgues v sprem-
čejo na šestih mestih, na popek ji zlijejo rdeči vosek, dojke ji prebadajo z bucikami. Pojavlja se Ki-ton, z razbeljeno iglo mu prebadajo kito, prebodejo mu jajca, izpulijo štiri zobe. Nastopi Elvira, katere smrt se hitro približuje. V pičko ji porinejo razbeljeno železo, odprejo ji šest ran na zizah in dvanajst na stegnih, vsak ljubimec ji prisoli dvanajst klofut, izpulijo štiri zobe, pičijo v oko, šibajo in jebejo v rit Medtem ko se tako sodomistično izživljajo, ji njen mož Jacques najavi jutrišnjo smrt, Obožica se oddahne, reče, da bo konec njenih muk. Na vrsti je Roza, izpulijo ji štiri zobe, obeležijo jo z razbellenim železom, sekajo po stegnih in kitah na nogah, zatem jo guzijo in ji istočasno gnetejo dojke. Pojavi se Tereza, iztaknejo ji oko in ji po hrbtu odmerijo sto udarcev z bikovko
Šestindvajseti 134. Nek krvnik se postavi pod stolp, zraven katerega so na gosto posejani železni špiclji, z vrha stolpa porivajo proti njemu več otrok obeh spolov, katere je predhodno dobro naguzil: uživa, ko jih gleda nabodene na špic-Ije in ko ga njihova kri vsega poškropi.
135. Isti, o katerem je govorila 11. in 13. februarja in čigar strast je, da izzove požare, ima še eno strast Na eno mesto zapre šest nosečnic, ki so zvezane za gorljive predmete Prižge ogenj, in če one poskušajo ubežati, jih počaka z železnimi vilami, nabode jih in ponovno vrže v ogenj V tem trenutku, ko so na pol pečene, se vdrejo tla in vse popadajo v velik kotel, poln vrelega olja, kjer končno nastradajo
136. Tis i DiKlin človek ki tako dovršeno mrzi siromak \ Ki je od nje kuj ul Lucijino mater, sestro in njo, k iterega je omei tudi Dora (preverite to), ima udi drugo sti. lad rudarskim rovom zbere siromašno družit ileda, kako vsi poskačejo noter
Ш
m
137. Nek krvoskrunec. velik ljubitelj sodomije, v želji, da spoji ta zločin z rodoskrunstvom, ubojem, posilstvom in bogoskrunstvom, kot tudi prešuštvom, se s hostijo v riti prepusti sinu, posili svojo omoženo hčerko in ubije sestrično.
138. Nek velik ljubitelj riti davi mater in jo pri tem fuka v rit, ko je mrtva, jo obrne in odfuka v pičko. Ko mu pride, na materinih prsih z nožem v srce ubije hčerko, zatem pofuka hčerko v rit, čeprav je mrtva, zatem, prepričan, da še nista mrtvi in v veri, da še bosta trpeli, vrže trupli v ogenj in doživi vrhunec, ko gleda, kako gorita. To je tisti, o katerem je govorila Dikla 29. novembra, kateri je užival v gledanju ženske na črni satanski postelji, prav tako je to tisti, o katerem kot prvem priča Martina 11. januarja.
Na mučenje pripeljejo Narcisa, odsekajo mu pest. Isto nardijo s Kitonom. Michette pečejo pičko od znotraj, enako Rozi, obema pečejo trebuh in joške. Toda Jacques, ki se kljub sporazumu ne obrzda, Rozi odseka celo zizo in medtem guzi Michette. Nato nastopi Tereza, kateri po celem telesu odmerijo dvesto udarcev z bikovko in ji iztaknejo oko. Ponoči Jacques gre po vojvodo in skupaj z Doro in Diklo v klet spustita Elviro, kjer se nad njo najbolj prefinjeno izživljajo, da bi jo končno umorili. Vsa ta mučenja so strašnejša od mučenja Avguštine, naslednjega jutra, v času zaj-trkovanja, so še zmerja na delu. Ta lepa deklica umre pri petnajstih letih in dveh mesecih, imela je najlepšo rit v dekliškem haremu. Jaques, ki je tako ostal brez žene, naslednjega dne vzame He-bo.
SEDEMINDVAJSETI. Za nalsednji dan si prihranijo proslavljanje sedemnajstega in zadnjega tedna, da bi s tem zaključili vsa dosedanja pripovedovanja, in Dora pripoveduje o naslednjih strasteh:
139. Človek, o katerem je Martina govorila 12. januarja in kateri je prirejal ognjemet v riti, ima tudi drugo strast. Dve nosečnici zveže med seboj in ju spusti, da se kotrljata po kamnolomu.
140. Nek drugi, ki je užival v sekanju mesa, prisili dve nosečnici, da se tepeta (on ju gleda izven nevarnosti), da se tepeta, pravim, z nožem. Obe sta goli, on jima grozi s puško in jima ukazuje, da se tepeta bolj izvirno. Če se obe vzajemno ubijeta, je to tisto, kar si želi. Če se to ne zgodi, on vle-ti v sobo z mečem v roki, in ko ubije prvo, drugo razpara ter ji drobovje zažge s kislino in koščki razbeljenega železa.
141. Nek človek, ki je užival v bičanju nosečnice po želodcu, obogati strast s tem, da jo zveže za kolo, medtem ko je pod njo v fotelju zvezana njena mati, ki ima na široko odprta usta, tako da je prisiljena pojesti vse odpadke, ki se zlivajo s trupla in otroka, v primeru, da je hčerka rodila.
142. Tisti, o katerem je Martina govorila 16. januarja, ki je rad pikal rit, veže žensko za napravo, polno železnih zobcev, na njej jo jebe, nato jo obrne in pojebe v rit, tako da se pri tem primerno raztegne. Tako ona kot njene dojke. Ko je s tem opravil, preko nje položi desko, prav tako obloženo z zobci, in jo pritiska na drugo desko, tako umira, gnetena in bodena po celem telesu. Natezanje poteka počasi, pustijo jo, da umre v mukah.
143. Nek razbijač položi nosečnico na mizo. Zabije jo za to mizo, tako da ji zabada najprej po en razbeljen žebelj v obe očesi, v usta, v obe dojki. Nato ji s svečo žge klitoris in obe bradavici, ji nalahno žaga kolena, na nogah ji lomi kosti in jo na koncu zabije z ogromnim razbeljenim žebljem skozi popek, in tako zada poslednji udarec in njej in njenemu otroku. Ženska mora biti tik pred porodom.	*
Tega večera šibajo Diklo in Julijo, toda samo tako, iz šale, saj oni dve spadata med tiste, ki jih bodo ohranili. Kljub temu Juliji pečejo stegna na dveh mestih in ji pulijo dlačice. Pojavi se Con-stance, ki bo zjutraj žrtvovana, toda ona še ne ve za svojo usodo. Pečejo ji bradavice, na trebuh ji pokapajo rdeči vosek, izpulijo štiri zobe in v beločnice zabodejo iglo. Pojavi se Narcis, katerega prav tako morajo jutri ubiti, iztaknejo mu oko in štiri zobe. Kiton, Michette in Rose, katerim je prav tako namenjeno, da Constance delajo družbo v grobu, odhajajo z orgij s po enim iztaknjenim očesom in s štirimi zobmi manj, Rose so ob tem odsekani obe zizi in štirje kosi mesa, tako z rok, kot s stegen, prav tako ji odsekajo vse prste na rokah in ji v pičko ter rit zabodejo razbeljeno železo. Jacquesu in vojvodi pride po dvakrat. Pride Lujza, kateri namenijo sto udarcev z bikovko in iztaknejo oko, silijo jo, da ga poje, ona to tudi naredi.
OSEMINDVAJSETI. 144. Nekemu podležu privedejo dve dobri prijateljici, on ju zveže, usta ob usta, pred njima je izredno dobra jed, toda onidve je ne moreta doseči, in on ju gleda kako jesta druga drugo, ko ju k temu prisili lakota.
145.	Nek človek, ki je užival v bičanju nosečnic, jih šest opaše v krog z železnimi obroči, ki nare-
dijo neko vrsto kletke, obroči se polagoma zožujejo in one so tako zdrobljene in zadušene skupaj s svojimi plodovi. Še prej je vsaki odrezal po en ritni hlebec in eno dojko, kar jim obesi okrog vratov namesto ovratnika.
146. Nek človek, ki je prav tako rad bičal nosečnice, zveže eno za prvi, drugo za drugi vzvod, ki ju premika posebna naprava, kar ju vrže eno na drugo. Ko tako trčita, ena drugo ubijeta, in njemu pride. Poskuša, da za to stvar nabavi mater in hčerko ali pa dve sestri.
147. Grof, o katerem je govorila Dikla, o katerem je tudi Dora govorila 26-ega, tisti, ki je kupil Lucijino sestro, o katerem je Martina govorila prvega januarja, kot četrtem, ima naslednjo strast: nad tremi luknjami obesi tri ženske: prva je obešena za jezik, a luknja pod njo je zelo globok vodnjak, druga je obešena za zize, a luknja pod njo je ognjišče, tretji je lobanja obrezana okrog in okrog in je obešena za lase, a luknja pod njo je napolnjena z železnimi špiclji. Ko telesna teža povleče te ženske, ko se lasje s kožo izpulijo iz lobanje, ko se joške strgajo in jezik pretrga, je prve muke konec, da bi se druga šele začela. Najraje postavlja tako tri nosečnice ali pa celo družino, in to je ravno napravil z Lucijo, njeno sestrico in materjo.
148. Zadnje (Preverite, zakaj manjkata zadnji dve, v načrtu so bile vse.) Veliki gospodar, ki se spušča v to zadnjo strast, ki jo bomo imenovali pekel, je bil naveden že štirikrat: to je zadnji Di-klin iz devetindvajsetega novembra, Sanvillin, ki jemlje nedolžnost samo devetletnicam, Martinin, ki natepava v rit samo triletne otroke, in tisti, o katerem je najprej govorila Dora sama (preverite kje). To je človek štiridesetih let, ogromnega telesa in kurca kot pri oslu, kurac meri v obsegu skoraj devet palcev in v dolžino cšlo stopalo. Zelo je bogat, velik okrutnež in skrajno surov. Za to strast uporablja posebno hišo na koncu Pariza, popolnoma osamljeno. Prostor, v katerem daje duška svoji pohoti, je velika dvorana, zelo enostavna, prekrita z madraci. Edina odprtina je veliko okno, ki vodi proti široki kleti, ki se nahaja dvajset stopal pod tlemi dvorane in pod njim so prav tako postavljeni madraci, na katere padajo ženske, če katero vrže v klet, katere opis pa bomo dali malo kasneje. Za eno partijo mu je potrebno petnajst deklet med petnajstimi in sedemnajstimi leti, niti mlade niti stare. V Parizu zaposli šest, a v provinci dvanajst zvodnic, ki izberejo najbolj čudovite deklice v tej dobi. Zbirališče deklet je nek vaški samostan in tam mu še posebej izberejo petnajst predmetov njegove strasti, katero zadovoljuje redno vsakih petnajst dni. Tistega dne on osebno pregleda vseh petnajst podložnic, zaradi najmanjše napake jih zavrača: hoče, da so popoln vzor lepote. V hišo jih pripelje zvodnica, one pridejo, se namestijo v sobo zraven dvorane razvrata. Najprej mu jih pokaže v tej sobi, vseh petnajst golih, on se jih dotika, jih pregleda, se z njimi liže, vse po vrsti se mu poserjejo v usta, toda on ne jš. Ko je napravil prvi pregled, vsako zaznamuje s tekočo številko, ki jo z razbeljenim železom odtisne na ramena in po kateri mu jih kasneje pripeljejo. Nato preide v razvratniško dvorano, kjer za nekaj časa ostane sam in nobeden ne ve, čemu služi ta trenutek osamljenosti. Zatem potrka, pripeljejo mu deklico številka ena, toda še raje, jo vržejo: brcne jo zvodnica in on jo sprejme v naročje, gola je. On zapre vrata, vzame šibe in jo začne šibati po riti, zatem ji svojega ogromnega tiča zabije v rit in za to mu nikdar ni potrebna pomoč.
Ne pride mu. Nadrkan kurac potegne iz riti, ponovno vzame šibe in šiba dekle po hrbtu, po stegnih spredaj in zadaj, nato jo naskoči in poraši od spredaj, zatem ponovno vzame šibe in na vse kri-plje šiba po joškah, nato jo zgrabi za obe zizi in ju gnete, kolikor ima moči. Potem ji s šilom v mesu odpre šest globokih ran, od katerih sta dve na zgnetenih dojkah. Nato odpre okno, ki vodi v klet, postavi dekle na sredo dvorane, z obrazom proti oknu, a z ritjo proti sebi, brcne jo v rit, tako silovito, da ona poleti skozi okno in pade na žimnice. Toda še predno jih je tako vrgel v klet, je vsaki okrog vratu zvezal trak, in vsak trak označuje mučenje, ki po njegovi oceni določeni osebi najbolj odgovarja ali katero bo njemu izzvalo največje sladostrastje, a ni mogoče niti slutiti, koliko znanja in spretnosti on premore v takih stvareh.
Vsa dekleta tako ena po ena trpijo popolnoma enak obred, tako, da v teku dneva naš gospodar opravi trideset razdevičenj, in to brez ene kaplje sperme. Klet, v katero padajo dekleta, je opremljena s petnajstimi različnimi garniturami za najstrašnejša mučenja in pred vsako stoji en krvnik z znakom hudiča. Barva traku, ki ga dekle nosi okrog vratu, odgovarja določenemu mučenju. Ko k mučilnicam prileti še zadnja, petnajsta podlož-nica, naš človek, ves razjarjen od tridesetih razdevičenj, ne da bi mu prišlo, leti skoro nag, s kur-čino prilepljeno na trebuh. Nato se cela stvar prične in vse mučilne naprave obratujejo istočasno.
Prva mučilnica je kolo, na katerega je razpeto dekle, ki se neprenehoma obrača in se pri tem dotika ostrih britvic, katere nesrečnico zasekajo pri vsakem obratu, toda ker rane niso globoke, se ona tako vrti vsaj dve uri in potem izdahne.
2. Dekle leži na robu razbeljene plošče, ki jo počasi tali.
3. Trtica je pritrjena za vroče železo, a vsi štirje udi so ji ukleščeni z napravami, ki jo grozljivo drobijo.
4. Štirje udi so zataknjeni za štiri drogove, ki se počasi razmikajo, in to tako dolgo, dokler se udi ne odlomijo in trup ne pade v ognjišče.
5. Namesto kape ji na glavo namestijo zvon iz razbeljenega železa, ta se je ne dotika, tako da se možgani počasi talijo in glava pravilno speče.
6. Z verigami je privezana na dnu kotla s kipečim oljem.
7. Obrnjena je proti napravi, ki ji šestkrat v minuti zabode v telo eno konico, vsakokrat na drugo mesto, naprava se ne zaustavi tako dolgo, dokler je vse ne prerešeta.
8. Noge na žaru, kepa svinca na glavi jo lahno pritiska navzdol, pač s hitrostjo, s katero izgoreva.
9. Krvnik jo neprestano bode z razbeljenim železom, ona je zvezana nasproti njega, tako da ji malo po malo rani celo telo.
10. Z verigami je privezana za steber v stekleni žogi, in dvajset lačnih kač jo poje popolnoma živo.
11. Obešena je za eno roko, in dve topovski krogli sta ji na nogah, če pade, pade v ogenj.
12. Skozi usta je pribita na kol, z nogami navzgor, iskre ji ves čas zasipavajo prelepo telo.
13. Žile so potegnjene iz telesa in privezane na vrvice s katerimi jih raztegujejo, in jih rahlo božajo z razbeljenim železom.
14. Izmenično jo trgajo s kleščami in mlatijo po pički ter riti, vse to z razbeljenim železnim valjem, toda občasno jo grebejo z žarečimi kleščami.
15 Zastrupljena je s sredstvom, ki ji zažiga drobovje, povzroča nemogoče krče in strahotne krike, to ji omogoči, da izdahne zadnja; to je eno od najstrašnejših mučenj.
Zlikovec se sprehaja po kleti, vsako mučenje gleda četrt ure in pri tem žrtev žali. Ko naposled ne more več zdržati in ko je sperma, zadrževana toliko časa, pripravljena, da špricne, se zavali v fotelj, iz katerega lahko nadzoruje vsa mučenja. Predenj stopita dva hudiča, pokažeta mu svoje riti in ga drkata, in on zgubi spermo med takšnim razsajanjem, da preglasi cviljenje in krike vseh petnajstih žrtev. Nato odide. Tiste, ki še niso mrtve, pokončajo, zakopljejo trupla in vse je nared za naslednjo seanso.
Tukaj Dora konča s svojimi pripovedmi, zahvaljujejo se ji, jo slavijo itd. itd. Tega dne se od samega jutra vršijo zastrašujoče priprave za zaključno proslavo. Jacques, ki mrzi Constance, jo že od jutra fuka v pičko in ji pri tem sporoči smrtno kazen. Kavo je postreglo pet žrtev, in to: Constance, Narcis, Kiton, Michette in Roza. Čim je Dora končala, so pripeljali Fani, ji odsekali preostale prste na nogah in rokah, a Jacques, vojvoda in štirje prvorazredni porivači so jo naguzili na suho. Prišla je Sofija: njenega fanta Celladona so prisilili, da ji speče pičko od znotraj, odsekali so ji vse prste na nogah in rokah, puščali so ji kri iz vseh štirih udov, raztrgali so ji desno uho in iztaknili levo. Celladona so prisilili, da jim pri tem pomaga, večkrat je moral delati tudi sam in na najmanjšo grimaso so ga udarili z železnimi drogovi. Zatem so večerjali, hrana je bila razkošna, pili so samo peneči šampanjec in likerje. Ko so gospodarji ravno jedli sladkarije, so jih obvestili, da je vse pripravljeno, spustili so se v klet, katero so našli zelo lepo okrašeno. Constance je ležala na nekakšnem odru, a ostali štirje otroci so krasili štiri kote. Ker so ritke bile še zelo sveže, so najprej dolgo uživali v njih mrcvarjenju. Naposled so začeli z mučenjem: Jacques je osebno razparal njen trebuh, pri tem guzil Kitona, in iztrgal plod, že lepo razvit in z znaki moškega spola, nato so nadaljevali z mučenjem vseh petih žrtev. Mučenja so bila kolikor okrutna, toliko tudi raznovrstna.
Prvega marca, ko so videli, da se sneg še ni stopil, sklenejo, da uredijo vse, kar je še preostalo. Napravijo nov razpored in odločijo, da predajo zelen trak vsem, ki se vračajo v Francijo, a pod pogojem, da jim pomagajo pobiti ostale. Nič ne omenjajo kuhinjskega osebja, toda sklenejo, da pogubijo tri služkinje, ki se jih splača mučiti, in da rešijo tri kuharice zaradi njihovega znanja in spretnosti. V skladu s tem napravijo spisek, iz katerega se vidi, da so že žrtvovali:
Soproge: Aliče, Adelaida, Constance	3
Dekleta iz harema: Avguština, Michette, Roza, Elvira	4
Mladeniči: Kiton in Narcis	2
Porivači: eden drugorazredni	1
Skupaj	10
In sklenejo, da vsi štirje skupaj s štirimi pripovedovalkami takoj polovijo vse, kar je še preostalo, razen treh služabnic, katere bodo skedrali v zadnjih dnevih, in da zgornje apartmaje spremenijo v štiri zapore: da v najbolj varnega zaprejo tri drugorazredne porivače, ki jih tudi spravijo v okove; v drugega Fani, Colombine, Sofijo in Hebo, v tretjega Celladona, Zelamira, Kupidona, Zefira, Adonisa in Jacinta; a v četrtega štiri starke, in ker bodo vsak dan opravili z enim, bodo tri služkinje vstavili v prvi izpraznjen zapor. Nato vsaki pripovedovalki zaupajo po en zapor. A gospodje se bodo zabavali z žrtvami, ko se jim bo zahotelo, pa naj bo to v zaporu ali v skupnih prostorih ali v svojih sobah, to je odvisno od trenutnega razpoloženja. V skladu s tem opravijo z enim podložnikom dnevno, in to po naslednjem vrstnem redu:
1.	marca Fanči. 2. marca Lujza. 3. marca Terezo.
4.	m. Marijo. 5. Fani. 6. in 7. Sofijo in Celladona skupaj, kot par in onadva pogineta, kot je že rečeno, pribita en na drugega. 8. nekega drugorazrednega porivača. 9. Hebo. 10. nekega drugorazrednega nabijača. 11. Colombine. 12. zadnjega drugorazrednega porivača. 13. Zelamira. 14. Kupidona. 15. Zefira. 16. Adonisa. 17. Jacinta. 18. zjutraj polovijo tri služkinje in jih vržejo v zapor k starkam, ki jih odpravijo 18., 19. in 20-ega. Skupaj:	20
Naslednja rekapitulacija prikaže vloge sodelujočih, ki jih je bilo skupaj 46:
>‘<T- !%*
Gospodarji:	4
Starke:	4
V kuhinji:	6
Pripovedovalke:	4
Porivači:	8
Dečki:	8
Soproge:	4
Deklice:	8
Skupaj:	46
Da je od tega bilo pogubljenih 30, a da se jih 16 vrača v Pariz.
Pobitih pred 1. marcem,
v prvih orgijah:	10
Po prvem marcu:	20
A vrača se jih:	16
Skupaj:	46
Kar se tiče mučenja zadnjih dvajsetih podložnikov in opisovanja življenja, ki se odvija do odhoda, to boste opisali, kakor vas je volja. Predvsem boste rekli, da je preostalih dvanajst kosilo skupaj, a mučenja izberite po lastni volji.
BELEŽKE
Nikakor ne odstopajte od tega plana: o vsem v njem je večkrat domišljeno in vse postavljeno z najstrožjo natančnostjo.
Obdelajte odhod. Predvsem ne pozabite, da osebnosti pri večerjah morajo kar največ moralizirati.
Ko boste prepisovali na čisto, uporabite zvezek, v katerega boste vpisati vse glavne osebe in vse tiste, ki imajo neko pomembnejšo vlogo, npr. tiste, ki imajo več strasti in o katerih boste govorili večkrat, kot je to npr. tisti iz pekla. Puščajte prazen prostor zraven vsakega imena in ga zapolnite z vsemi njegovimi lastnostmi. Ta zapis je ne-obhoden, to'je edini način, da imate jasen vpogled v svoje delo in da se izognete ponavljanj.
Izdatno ublažite prvi det, ki je preveč razvit, nujno je, da je čim lažji in kot prekrit s tančico, štirim prijateljem nikakor ne dovolite, da napravijo nekaj kar pred tem ni bilo pripovedovano, tega niste dovolj upošteval/.
V prvem delu recite, da je človek, ki jebe v usta deklico, katero zapeljuje oče, taisti, ki jebe z umazanim kurcem in da je o njemu že govorila.
Ne pozabite, da v december vključite sceno z deklicami, ki po večerji, s katero so postregle, prijateljem likerje ponudijo iz riti, to ste sicer objavili, a v planu popolnoma izpustili.
t
OBRAZI
MUČENJA KOT DODATEK
Skozi cevko ji v pičko spustijo miš, cev izvlečejo, pičko zašijejo. In miš, ki ne more pobegniti, ji rije po drobovju.
Dajo ji, da golta kačo, ki jo bo prav tako pojedla od znotraj.
Jacquesa in vojvodo opišite v glavnem kot razbrzdana zločinca. Tako ste ju prikazali v prvem delu in v planu, a škofa opišite kot hladnega, racionalnega in okorelega zločinca. Michael mora biti zafrkant, lažnivec, izdajalec in pokvarjenec. Pa naj tako delajo vse, kar odgovarja njihovim značajem.
Pazljivo pregledajte imena in družbeni položaj oseb. o katerih govorijo pripovedovalke, tako da se lahko izognete ponavljanju.
V beležnico z osebami morate narisati načrt gradu, m to od apartmana do apartmana na posebnih straneh, a v praznem prostoru, ki ga boste pustili na strani, vpišite, kaj bode vaša oseba naredila v vsakem od prostorov.
MAROUIS DE SADE (iz srbohrvaščine prevedla HK)
11
SE ENKRAT: JAVNA TRIBUNA O
Mag. Andrej Kralj, predstavnik društva za varstvo okolja Pomurja
Z iskrenim veseljem pozdravljam ta zbor, na katerega sem čakal oz smo čakali člani društva za varstvo okolja v Pomurju že desetletja.
Desetletja smo se zbirati odrasli, starejši in smo poskušali okolju družbi povedat, kaj nam grozi. Vendar pa je bilo vse zaman Posmehljivo so nas imenovali »luftarje«. Ko je človek razmišljal, je dobil vtis, kot da se obnaša kot Don Kihot in se bori z mlini na veter. Vse je bilo zaman. Poskušali smo navezati tudi stike z mladimi. In ko danes vidim pred nami to veliko množico, vidim, da se je nekaj premaknilo, nekaj bistvenega premaknilo. Gradnja elektrarn na Muri je morda izredno pomemben trenutek v zgodovini ne samo Pomurja, ampak celotne naše domovine.
Da so se mladi, naenkrat zavedli kaj se pravzaprav dogaja. Ker vprašanje Mure je velik problem, vendar je v celotni borbi za okolje samo obrobna epizoda. Mladi, ki ste tu zbrani oz. bolje rečeno, tu smo zbrani ljudje, mladi in stari, vsi smo prebivalci tega planeta, te vesoljske ladje, ki drvi skozi vsemirje in se ne zavedamo, da imamo samo ta planet na voljo in čisto ničesar drugega, in da smo tu skupaj zbrani starši in otroci. Starši ki smo bili nekoč otroci, ki smo od naših staršev podedovali
»Verjetno elektrogospodarstvo ni tako močno, da bi lahko vse to delalo brez tegna nekaterih vrhovnih, političnih ali republiikih vrhov. Zato bi vpraial, kdo so tisti ljudje, naj mi tukaj odgovorijo, samo naj mi ne govorijo o delegatskem odločanju, kdo so tisti ljudje, da ne bomo leta 2000 trgali tablic z ulic, ki se imenujejo po njih?«
Milivoj Roš, vprašanje za tovariša iz elektrogospodarstva
dediščino, to je ta planet in smo dolžni po moralnem in dednem pravu, da to dediščino, ki smo jo prejeli takšno ali pa vsaj približno takšno predamo našim otrokom. Doslej, ko smo se samo odrasli borili za okolje, nas naši vrstniki niso jemali zares; vas mlade pa sedaj pozivam, da doma, v vaših družinah zahtevajte od vaših staršev dediščino, kot zahtevate obleko, hrano, avtomobile, tako zahtevajte tisto osnovno, ne bogastvo, ampak možnost, da boste še naprej živeli. In ko se zdajle tu pogovarjamo ni samo stvar Pomurja, ampak širše domovine, to je stvar Evrope, stvar sveta.
Začel si s tistim, kar nam ponavadi očitajo v neki družbi, kjer ekološka zavest ni ravno na nivoju. Tretirajo jo kot romantične izpade. Z romantiko bi začel. Proti tej romantiki bi lahko sicer lahko postavil neko drugo romantiko, lahko bi ji rekli socrealistično romantiko visokih dimnikov, plavžev, betonskih pregrad na rekah, kar zagovarjajo oni, ki nam očitajo, da zahtevamo nekaj nemogočega, nekaj nezrelega. Vendar, če se še vedno gibljem na podlagi teh romantik, je naša romantika še vedno pravzaprav prihodnost. Če smo optimisti, če zaupamo, da je človek zmožen urediti stvari, spraviti okolje v red, potem je to kar se še tukaj označuje romantika, pravzaprav prihodni razvoj. In ker bodo tukaj ljudje prav gotovo govorili o vseh mogočih stvareh, ki so v zvezi s temi elektrarnami, o aluminijskih tovarnah, o žrtvovanju pokrajine, zastareli tehnologiji, o nepredvidljivih posledicah itd., bi govoril kot človek z Mure o eksistencialnih stvareh, o nekem dejstvu, kar naj bi bilo po tistem, kar želijo energetiki in potem, kar naj bi mi pričakovali neko drugo naj-sT/o. Po tistem najstvu, ki bi ga označil v eksistencionalnem jeziku — v bivanjskem jeziku bo slišati kot romantika, bo slišati da ne bo mogel prekmurski deček prleškemu Čehu zaklicati čez Muro, da se ne bodo mogli v teh zimskih dnevih, ko sekajo drva z levega pogovarjati na desni. V celi slovenski dolžini te reke, reke ne bo več, to bo kanal. 3—8 m visoki nasipi, posekan gozd in tako nekoč in če govorimo kot optimisti moramo tako govoriti, bodo ljudje spet lahko prišli k rekam. Da bi zalučali ploščati kamen z Murskega broda, da poskoči kot žaba po murski gladini. Mi tega ne bomo mogli. Želim vam v tem s takimi besedami na-značiti usodnost tega brezobzirnega projekta, ki ne prepušča niti 1 m
Tivadar, Lipovci:
Moti me, da navajamo 1. april 1 >#86, pa o tem naii občani nieo nič razpravljali. Znamo delavce in kmete posiljevati a aprejemanjem raznih sprememb in dopolnitev in raznih samoupravnih sporazumov, kjer ae spreminjajo vejice, pa se namesto vejice dene pika, ali karkoli takega, o tako pomembnih rečeh pa se ne znamo sporazumevati.!. . .) Zakaj rečemo da se bo MORALO graditi, ko pa je če toliko argumentov proti. Jaz sem čel na to tribuno, da bi me nekdo prepričal, da so te elektrarne upravičene. Predstavniki iz Ljubljane me niso prepričali. Vsi ostali pa so me prepričali, da teh elektrarn ne bi bilo potrebno graditi.
murskega proda, ničesar. To je tisto kar nas skrbi, kar nas skrbi v tem času, ko se zarisujejo neke drugačne veščine, drugačni načini za pridobivanje dobrin, ki jih imenujemo alternativne. In iz samega scenarija, da nas na tak način odgrajujejo od slovenske dežele, od reke, bi želel da si ustvarite predstavo o načinu, kako se to planira. Hvala.
Smej
Alenka Bizjak, društvo za varstvo okolja Ljubljana
Zelo se zavedam pomanjkanja časa, vendar bi vas prosila za 3—4 minute pozornosti, da bi se ozrli za 20 let nazaj. Zakaj? Pri nas se pri teh prizadevanjih za pridobitev čim več električne energije vedno srečujemo s posegi na najvrednejše naravne in kulturne, krajinske enote slovenskega prostora. Najbrž se boste spomnili leta 1964, ko je šlo za gradnjo hidroelektrarne Trnovo na reki Soči. Takrat je bilo objavljeno odprto pismo slovenski javnosti in republiškemu izvršnemu svetu, nakar je leta 1973. javnost vznemirjena, zbrano je bilo ogromno podpisov, različnih organov in ustanov proti gradnji hidroelektrarne Kobarid in na reki Soči in hidroelektrarni Tribuša na reki Idrijci in Doblar II Spet je bilo nekaj let mir, nato smo 1979 in 1980 zelo ogorčeni ponovno proti hidroelektrarnama. Kobarid in Kamno na Soči, in tako je potem predsedstvo SR Slovenije 1980 odločilo poseg v ohranjeni del reke Soče in kanjona Radovne na Gorenjskem.
Med nami ao kolegi, ki bi vedeli povedati, da v Sloveniji ne deluje nobena čistilna naprava.
Tone Novak
Vse to omenjam zaradi tega, ker je v republiški družbeni plan za preteklo srednjeročno obdobje 1983—1985 spel prišlo — verjetno na predlog elektro in vodnega gospodarstva, da bi se proučevale akumulacije z izgradnjo Cerkniškega jezera, potem Planinsko polje, ponovno pri Radovljici na Savi Bohinjki in Dolinjki Takrat je zveza društva za varstvo okolja v času javne razprave I 1981 dala pripombe, ker je menila, da so taka proučevanja družbeno nesprejemljiva in da je po znanih podatkih mogoče zaključit, da niso potrebne, da gre ja jalove študije, ki ničesar ne doprinesejo Kljub temu se je to proučevalo in so za to proučevanje samo za Cerkniško jezero v preteklih 3 letih 4 republiške
ustanove v Ljubljani porabile 1 milijardo sredstev. Zato, da je predsedstvo SRS leta 1985 odklonilo kakršno koli akumulacijo na Cerkniškem jezeru in Planinskem polju. Zakaj omenjam ta postopek? Ker se očitno vsakih 5—7 let razburja slovenska javnost in pred nas prihajajo veliki_ predlogi o posegih v prostorih, in to prav prostor, ki predstavljajo najvrednejšo naravno in kulturno dediščino in našo kulturno identiteto. Zato ker imamo pri vseh teh posegih vedno opravit z zelo vzvišenim odnosom zagovornikov in posrednikov teh predlogov, ki poskušajo take posege izsilit in so javnosti vedno predstavljeni kot večnamenski,, neškodljivi in splošno družbeno koristni in češ zato nujni za izvedbo, sicer da bo trpel naš razvoj. Tudi zato, ker v tem času najpomembnejše znanstvene institucije molčijo, laični javnosti pa se očita oz. ugovarja, da bi se sploh ne smela vtikat v rezultate takih študij. Tudi zato to omenjam, ker te sektorske študije ne upoštevajo spoznanj drugih otrok, celo tistih ne, ki so enakopraven faktor družbenega planiranja. V mislih imam predvsem zavode za spomeniško varstvo, oz. za naravno in kulturno dediščino.
Ta hip bi rada poudarila, da smo se takrat morali zagovarjat, da je večina teh koristi »sporna« glede obljubljenih zaposlitev tamkajšnjih prebivalcev pri delovanju takih hidroelektrarn, ker se je raje molčalo o ekološki in ekonomski krajni hipoteki teh območij. Leta 2000 bi hidroelektrarna Kobarid dajale le še 0,62 % električne energije, po ravno tako preverjenem podatku, bi vse danes predlagane hidroelektrarne na Muri v energetsko bilanco Slovenije prispevale le 4,5 % električne energije, trajno bi pa bil uničen del slovenske pokrajine Ob razgrnitvi teh načrtov hidroelektrarn ob reki Muri, pa se je ponovil ves ta nesprejemljivi način, ki ga naša teorija državnega samoupravnega socializma ne pozna, je pa zato v praksi v vsakdanjem življenju nenehno navzoč. To si upam trditi: ker ni bilo do danes nobene širše javne razprave, čeprav bi ta poseg neposredno trajno ogrozil skoraj 2000 ha površin, še več, študija zahteva potopitev celotnega slovenskega toka reke Mure, kot da je reko tako lahko spremenit v kanal, napolnjen z vodo, ki se do 8 m dvigne nad pomursko ravnino. Mislimo, da ne moremo in ne smemo na tak način razmišjati o naših vodah. Kuiturn narod svoje reke čuva in z njimi gospodari tako, da jih izrablja v razumni meri. Spet smo priče prikazovanja samo enega predloga in nimamo za razpravo nobene druge alternative in spet je zložena taka sektorska študija ki obravnava le vidike in koristi elektrogospodarstva in morda še vodnega gospodarstva. In spet se z njo izsiljuje, češ da je pričetek gradnje 1. hidroelektrarne pred vrati, trdijo, da je bilo vse dogovorjeno in da je bila za študijo porabljena velika vsota denarja in časa.
Kalorične elektrarne . . . povzročajo tudi neugodne posledice, če hočete vedet, termoelektrarna Ouro Salaj proizvaja v maksimalnem obratovanju 100 ton pepela na dan.
Peter Skok, elektrogospodarstvo
... ta sredstva bi vložili v industrijo, ki proizvaja pametne izdelke, gremo sedaj v tehnologijo suženjskega sistema, kot da bi stari Egipčani na Sinaju žgali baker. Nekaj takšnega se mi zdi. In dravsko polje bomo uničili, je že uničeno in sedaj jo hočemo uničiti še bolj. Pred dnevi je pristala ladja s 26.000 t boksita, boksita nimamo, železne rude nimamo, ... in sedaj gradimo še nekaj takega, da bomo šli še v uvoz. Tu ni kriva elektrogospodarstvo, to smo mi vsi, to je kriva družba. In kdo je ta družba? Ali smo mi tisti, ki se zavzemamo za to, kaj se tisti nekdo imenuje, naj se imenujejo po imenih, kdo to zahtevajo. Vprašal bi tiste, ki se zavzemajo za takšno smer razvoja naše Slovenije, a nimajo nič otrok, ali imajo samomorilske namene ali jih sovražijo? Ker jaz se borim s čisto egoističnega razloga, da bo hčerka lahko živela, ne pa da bi se dušila v plinih.
Navezala bi se na kolego iz M. Sobote, ki predstavlja društvo za varstvo okolja. Omenil je prašičjo farmo Nemščak. Oprostite, to je ena najbolj škandaloznih problematik v naši družbi. In vse dokler ne bomo mi enkrat javno priznali, kako se to tolerira v naši družbi, se bomo še naprej vrteli v začaranem krogu. Prašičje farme načrtno onesnažujejo vodo. To je dejstvo. In ko smo osveščeni mnogi kmetijci in varnostniki na to opozarjali, je bilo čisto brezuspešno. Očitalo se nam je, da hočemo imeti zarebrnico na krožniku, da hočemo prenašat tudi smrad, ki ga te zarebrnice prinesejo. To je dokumentirano stališče. In če danes ne povem tega na glas, da je ihanska tehnologija, ki jo imajo vse te prašičje farme v Sloveniji in Jugoslaviji, in za katere smo se kot družba ponosno izjavljali, da jih bomo izvažali na vzhod, ker zahod jih ne mara, vzhod pa vemo, kako spoštuje svofo naravo, da je sprejela red dela z zlatim vencem, to je predsedstvo SFRJ, ampak predlog je prišel iz Slovenije in na tej podelitvi je bil tov. Andrej Marinc. Mene osebno ne boli ta medalja, ampak zelo me boli obrazložitev, da so pomembno prispevali k razvoju in napredku te dežele.
Mislim, d« je nemoralno molčat, če se milijarda pa še več denarja porabi za neko proučevanje Cerkniškega jezera, ko so mnoge ustanove to že takrat odsvetovale, in da javnosti ni dano nobeno pojasnilo, kaj je to proučevanje prineslo. To je čisto jalovo zapravljen denar in nihče nikomur ne odgovarja. Zdaj bi se dotaknila dveh kolegov iz elektroprojekta in priznam, da sem zelo alergična na to ustanovo. Čeprav prav lepo prosim, ne želim jih osebno žalit, sem zadnja za to, meni je simpatično, da sta sploh prišla, mi jih ponavadi, tistih, ki rišejo te projekte, sploh ne vidimo. In da smo toliko razburjeni, prvič zaradi tega, ker imamo samo eno alternativo, kot sem že rekla in drugič, ker se spet izsiljuje: govori se o aprilu 1986. Jaz nisem zasledila nobenega drugega podatka. Ko mi nekdo govori o strpnosti, takrat postanem besna in oprostite, ni me nič sram. Tovariši, mi smo strpni, jaz sem leta in leta zaupala strokovnim organizacijam, ker zato so šolani, nosijo odgo-
In ko smo verificirali in pogledali, kako daleč voda sploh sedaj sega, smo ugotovili, da so ti vrelci odmaknjeni (. . .) in v dogovoru z Radensko se bomo dogovorili, ker to je v bistvu detajl v toliko, ker se dajo obstoječe vrtine lahko zaičitit.
Skok
vornost (naj bi jo nosili, pa je ne, kot se potem izkaže), in se upam trditi, da dovolj dobro plačani, glede na to, da jaz delam v šolstvu in zdravstvu in nisem tako imenovano združeno delo ampak porabnik z . ..
Resnično glede teh strahotnih potreb po elektriki — zahvaljen naj bo dr Miha Tomšič, ki je nedavno — objavljeno 21. 12. 1985 opozoril na napake, ki nas peljejo v slepo ulico, razgrnil je energetsko problematiko, način planiranja energetikov in še marsikaj odkrito povedal o zakonitosti in nezakonitosti dela tukaj notr. Rada bi omenila še to: da nikoli slovenska javnost ne bo dovolila takih sprememb dela v pokrajini.
Oprostite — z vso vehemenco in osebno odgovornostjo — pa naj gre za Prekmurje, Idrijsko ali Soško dolino — nikoli, in ko je dr. Novak, ki predstavlja tukaj svet za varstvo okolja pri RK govoril, da nismo dovolj razčistili Jesenice in Kidričevega, majčica mila, jaz ga javno sprašujem, zakaj vedno molči ta RK SZDL in svet za varstvo okolja, ko že več kot pol leta berem, da je ves republiško odgovorni vrh od tov. Hafnerja navzdol z vsem CK in ZK bil v Jesenicah, bil v Kidričevem, da se je šlo v to rekonstrukcijo za katero so dr Sočan — vsaj eno leto nazaj — meni eni bodo očitali nestrpnost in nevrotičnost, ženskost, eufori-čnost, pa me ni sram, jaz sem tukaj doma, v tej deželi, tu sem zakoreninjena in od tu izhajam In imam sina, ki ima 21 let in želim imeti vnuke, ki bodo zdravo živeli Ljubim Slovenijo. Če mi kdo očita to čustvo, me
ni prav nič sram. In jaz zato prostovoljno in brez plačila spremljam to problematiko. Mi vemo, da elektrogospodarstvo že gradi daljnovode za elektroplavže na Jesenicah. Tudi republiški komite za varstvo okolja o teh posegih vedno molči. Javnosti ne da dosti, še nekaj. Vem da ni časa, ampak vi ste omenili Katedro in Taro. Bom marksističnemu centru to vlogo na ustavno sodišče tukaj pustila, kdo vse je prišel to podpisat, oprostite, nobenega vidnega politika ni bilo med njimi. In da je novem-
Jugoslovansko elektrogospodarstvo namerava v naslednjih petnajstih letih povečati potencial na 40.000 MW. Po prvotnih načrtih naj bi zgradili sedem do dvanajst jedrskih elektrarn, kasneje so se omejili na itiri, financiranje zaenkrat še ni jasno. Zato bo v prihodnjih letih prednostna izgradnja termoelektrarn v Srbiji, BiH in na Kosovu ter hidroelektrarn na rekah Drini, Savi in Muri.
Die Presse, Dunaj, 27. 1.
bra ta vloga bila oddana na ustavno sodišče leta 1984 pa da do danes od ustavnega sodišča Jugoslavije nismo dobili nobenega odgovora in si lahko vsakdo ustvari podobo o pravni, zakonitosti in podobi v naši družbi. Mimogrede. Zdaj pa ne bi hotla biti žleht, samo še minuto, ampak izhajam iz dejstev. Letos sem dobila v dar koledar ob zaključku starega leta in isem vedla naj se jočem ali smejem. Kakor sem bila po eni strani srečna, tako sem bila po drugi strani grozljivo žalostna. Tukaj je ovitek in na ovitku piše: ELEKTROINSTITUT Milan Vidmar, Institut za elektrogospodarstvo . . . notri je pa koledar, ki je posvečen: TARA I. 1986, prosim.
Ne želim ga zgubiti, sem pa pripravljena pokazat. Ves koledar je poln prekrasnih posnetkov o kanjonu reke Tare. In ko pridete do konca imate na hrbtni strani zakon o vodah, uradni list, splošne določbe, kaj ta zakon o vodah itd. Na tej strani je je kanjon Tare. Tu pa piše: Od I.. 1977 je področje reke Tare svetovni ekološki rezervoar Narodni park Durmitor in njegov najakterivnejši del del sta uvrščeno v... s temi posnetki se PRIDRUŽUJEMO apel za sta- za ohranitev te svetovne naravne zakladnice in s tem uveljavitvi zdravega razuma kot dela naravne vrednote spodaj pa še v srbščini. Vsaj 4- krat sem ga obrnila in iskala izdajatelja. Hočem povedati, kakšen je trenutek, ki ga mi živimo.
Naš zrak je preveč onesnažen, naše vode so preveč onesnažene, naša naravna dediščina je že preveč uničena. Zato apeliram, da se zavzamemo vsi skupaj za korekcijo družbenega plana, da se vendarle onkrat korigira — namreč da se lotimo tudi tiste tabu teme, da nam je že vnaprej postavljena, kakšna mora biti proizvodnja energije. O tem ne moremo diskutirat, ker nam je naprej postavljeno. Mi se lahko pogovarjamo le o nasipu, če postavljen meter levo, meter desno, To ne more biti demokratičen družbeni dialog.
Drugo, kar sem želel opozoriti, je ožje biološko, to, kar je sestavni del mojega vsakdanjega dela. O mrtvicah o prodiščih, o trstičjih, o močvirjih, in drugih okroženih ekoloških sistemih, ki bodo za vedno izgubljeni, če pride do izgradnje verige hidrocentral. Povedal bi rad, vse smo že zapisal v študiju, vendar izgleda, da jo želijo nekateri napačno brat. Mrtvice, ki so največja dragocenost Obmurja, so izredna dinamičen in labilen ekološki sistem. Imajo izredno kratko življenjsko dobo. V manj kot sto letih mrtvica izgine in se iz vodneg aekološkega sitema prelevi v kopni ekološki sistem. Zato mrtvic v statičnem pomen besede nikakor ni mogoče trajno ohranjat. Edina možnost za varstvo mrtvic je torej v trajnem procesu obnavljanju novih mrtvic. To pa pomeni ohrani-
tev naravnega rečnega sistema. Reka mora ohranit sistem poplav, sistem meadriranja, edino tako nastajajo vedno nove mrtvice. Narava se sama obnavlja, če je človek pri tem ne omejuje. Hvala.
Jež
čahuk Aiadar, agronom, v svojem imergi
Par dejstev bi rad, navedel, takšnih, ki smo jih tukaj slišali. Po eni strani trdijo tov. iz elektrogospodarstva: Naši projekti niso bili nikoli tako dobro narejeni, kot so danes. Tov. Eori, stvari navaja, citira, to ni, tega ni, to ni, sem agronom in se v tej stvari ne razumem, in večina nas je takšnih. S takšnimi stvari ne moremo iti niti na tribuno, najmanj pa iti na neko glasovanja in se žal to dostikrat dogaja. Mi ne smemo govoriti o nobeni alternativnosti dosedaj v naši praksi, nobeni alternativnosti ali zelo redko je bila prisotna. Bila je kvečjemu ultimativnost, gotovo bo to ali grelo glave, tisti gromovniki, ki so nekoč to trdili, so šli, problemi so ostali nam. Toliko mogoče o omenjenih problemih. Drugič bi postavil vprašanje vseh tistih avtorjev, ki sodelujejo pri tako zahtevnem projektu. Potrebno je najti njihove reference in te reference morajo biti pozitivne. Nikakor ne moramo biti zadovoljni, da avtorji ki so bili že nekje krivi in so prispevali za katastrofe, kot nekdo imenuje Nemščak, da ta isti avtor lahko danes še odgovarja za neko drugo naložbo in to tako zahtevno.
Ti avtorji so nam takrat, ravno tako lepe duhteče rožce sejali, o pravilnosti postopka, kako bo iz te gnojšnice (tako jo imenujemo pri nas) tekla, lahko bi rekli — pretiravam — pitna voda v Muro. Vemo, kaj nastaja iz tega danes. Pravim, treba je te avtorje vreči na tehtnico. Oprostite, pa če je profesor ali inženir. Smo pač tako daleč, jaz nisem noben ekolog, niti iz nobene strašne ljubezni do Mure ne govorim, ampak samo dejstva želim poudarit, kaj smo dosedaj delali, in če hočemo to pretrgati, je to verjetno edina pot.
Stvari so dodelane, daleč je to tako, sekamo šume, april 1986, mimo teh dejstev ne moremo in ne smemo. Tisti, ki trdi danes, da je ta projekt dograjen, da je vse dokončno razščiščeno itd. Tisti, ki to trdi, in obenem slišimo toliko pomanjkljivosti, tisti ne vem ali hote ali nehote zavaja to javnost in tistega, ki bo jutri moral dvigniti roko ZA ali NE.
Predlagam, da s skupnimi močmi spravimo elektrogospodarstvo iz dogmatskega dremeia.
Zdi se, da sta za energetski problem dve trajni rešitvi. Prva in verjetnejša je tehnološka rešitev z izkoriščanjem trajnega, ekološko benignega vira energije. Zaenkrat vidimo dve možnosti, jedrsko fuzijo, verjetno z laserskim vžigom (jeseni je bil v New Scientistu članek o možni bližnjici preko fizike kroglaste strele, kar bi lahko pomenilo dramatično spremembo situacije, op, ur), zdi pa se, da bo za resnično ekološko neškodljivost te tehnologije potreben temeljen napredek fizike — in sončne elekrarne v vesolju — zanje je poleg nekaj linearnega tehnološkega napredka potrebna predvsem politična volja, (kljub Challenger-ju, op. ur.) Kakorkoli že, sodimo, da bo ena teh rešitev dosegljiva prej kot v petdesetih letih Druga možnost je postindustrijska družba s poudarkom na visoki, a mehki in verjetno majhni tehnologiji ter z dramatično manjšo porabo materialov in enurgije. Počasi lahko verjetno pričakujemo oboje
Gotovo je, da bomo morali kaj žrtvovati, da bomo vzdržali, dokler problem ne bo rešen; neumno pa se zdi žrtvovati preveč, kajti kar bo izgubljenega, bo Izgubljeno za vselej.
Katedra 1985/3
Odprto pismo zvezni skupščini SFRJ (Tara)
ELEKTRARNAH NA
Floristične in vegetacijske posebnosti in zanimivosti Pomurja
Slovenija je »dežela na prepihu«. Tu se srečujejo najrazličnejši vplivi — srednjeevropsko-alpski, ilirski, mediteranski in panonski. Ker ima tudi izredno razgiban relief, raznovrstne geološke podlage itd., sta tudi flora in vegetacija izredno pestri in zanimivi (»žepna izdaja Evrope!«). Fitogeografsko je Slovenija razdeljena na 6 območij: alpsko, predalpsko, dinarsko, preddinarsko, submediteransko in subpanonsko. Svet ob Muri predstavlja osrednji del subpanonskega območja. Panonski svet je v evropskem in svetovnem merilu nekaj posebnega, ima čisto svojevrstno floro in vegetacijo. Panonski vpliv — to je vpliv bližnjih madžarskih pust in daljnih ruskih step — je čutiti v vsej severovzhodni Sloveniji, ob njeni vzhodni meji pa sega tudi daleč proti jugu, celo preko Save. Naše subpanonsko območje je enkratno, nikjer na svetu ni prav takšnega križanja različnih vplivov, pri Mariboru prehaja npr. subpanonsko območje zvezno v alpski svet!
Tako je tudi vegetacija Pomurja nekaj posebnega. Samo v tem delu Slovenije dobimo nekatere značilne subpanonske gozdne združbe — subpanonske tipe gozdov hrasta in gabra, bukve in bora (Querco: Carpinetum subpannonicum, Fagetum subpannonicum, Myrtillo-Pine-tum subpannonicum ...). Travniške združbe srednjeevropskega tipa so popestrene s številnimi panonskimi, ilirskimi in submediteranskimi vrstami. Posebno zanimive so vodne in močvirske združbe. Samo v tem delu Slovenije dobimo npr. združbo vodnega oreška (Trapetum Natantis) pa združbo močvirke (Nymphoidetum peltae) ter škarjice (Stratiotetum aloidis). Močvirske in vodne združbe so sicer azonalne in se praviloma pojavljajo tudi v drugih območjih, vendar pa številne med njimi najdejo prav v tem delu Slovenije najugodnejše pogoje za razvoj in so prav tukaj najlepše razvite. Prav te pa vključujejo vrsto v slovenskem ali pa kar svetovnem merilu redkih rastlin.
Samo v subpanonskem predelu so npr. vodna praprot salvinija (Salvinia natans), škarjica (Stratiotes aloides), močvirka (Nymphoides peltata), kaldezija (Caldesia parnassifolia), najmanjši in shuttlevvorthi-jev rogoz (Typha minima in T. shuttlevvorthii), stisnjeni dristavec (Pota-mogeton compressus), vodna lečica (VVoIffia arrhiza), blatnica (Limo-sella aqustica) ..., pa tudi velikonočnica (Pulsatilla grandis), mehki pljučnik (Pulmonaria mollissima) itd. Pretežno v subpanonskem predelu so: vodni orešek (Trapa natans — pojavlja se samo še na obrobju subpanonskega predelal), vodna praprot matziljka (Marsilea quadrifo-lia), žabji šejek (Hydrocharis morsus ranae), klobčasta ostrica (Cype-rus glometarus), sivi osat (Cirsium canum), pa poljska možina (Eryngi-um campestre), rumenkasti grintavec (Scabiosa ochroleuca) in druge. Nad redkimi rastlinami bdi mednarodno združenje za varstvo narave IUCN (International Union for Conservation of Nature) s sedežem v Kew Gardens v Londonu. Sodelavci te institucije dajemo poročila o stanju teh rastišč pri nas.
Ob Muri imamo edinstvene rezervate narcisnih polj (Narcissus stellaris), rastišča strogo zaščitene logarice (Frittilaria meleagris), edino rastišče mehkega pljučnika (Pulmonaria mollissima), zanimive gozdne rezervate, pa tudi ornitološke in druge živalske rezervate. (Pri Hrastju—Moti npr., kjer so najlepša nahajališča nekaterih vodnih rastlin, je tudi gnezdišče redke sive čaplje itd.).
Zelo značilni za Pomurje so obmurski logi. Tik ob reki v poplavnem območju so mehkolesni logi tipa Populi-Salicetum (združbe vrb in topolov). Na nekoliko dvignjenih nepoplavnih tleh so razviti trdolesni logi, predvsem Ulmo-Fraxinetum — združbe bresta in jesena. Kljub azonalnosti pa se v teh združbah kaže panonski vpliv, saj se namesto velikega jesena v veliki meri pojavlja astroplodni jesen (Fraxinus oxy-carpa). Trdolesni logi so močno poškodovani. Preveč so jih izsekavali in nasajali robinijo (Robinia pseudacacia). Ta pa prepušča preveč svetlobe in daje možnost razvoju nezaželenega (k nam zanešenega) plevela npr. kanadske zlate rozge (Solidago gigantea), žlezave nedotike (Im-patiens roylei), deljenolistne rudbekije (Rudbeckia laciniata) suholetni-ce (Erigeron annuus) in drugih, ki zatirajo drevesne mladike in onemogočajo obnovo uničenih logovnih združb. Bolje so razviti jelševi logi (Alnetum glutinosse) v več variantah. Naseljujejo kotanjasta zemljišča z visoko talnico, kjer se dolgo zadržuje stoječa voda.
Logi imajo ogromen praktičen pomen:
— predstavljajo svojevrstne naravne biotope, katerih tla zaradi svojih specifičnih fizikalnih in kemijskih lastnosti kopičijo vodo, odvečno pa prepuščajo in tako vplivajo na količino talnice in na boljši vodni režim cele okolice;
— predstavljajo pomemben filter za talnico, ob poplavah prodira voda v talnico, nosi s seboj veliko umazanije, prav tako ob nizki vodi kontaktira talna in tekoča voda v vodni strugi. Če so tla v logih razkrita, deluje erozija in onesnaževanje s herbicidi, insekticidi, gnojili itd. prodira neovirano v talnico ...	— nadalje predstavljajo pomemben zračni filter, ugotovili so, da 1 ha normalno razvitih logov filtrira iz zraka do 68 ton prahu, en sam listavec pokriva potrebo po kisiku za 8—10 ljudi letno;
— imajo ogromen vpliv na klimo, zaradi velike količine vode v tleh lahko te rastline neomejeno transpirajo (vsako večje drevo odda več tisoč litrov vode na dan) in s tem povečujejo vlažnost v zraku ter zmanjšujejo temperaturne razlike, tako pa tudi preprečujejo spomladanske in jesenske mraze in pozebe. Ta vpliv se širi iz širših dolin z logi tudi v drugo okolje.
— pomembni so za gospodarstvo, kot polja se te površine ne obnesejo, ker je zemlja prerahla in pride do močne erozije ob poplavah. Tla se brez gozda še močneje zamočvirijo, saj jih gozd z veliko tranpi-racijo izsušuje.
— logi predstavljajo rezervoar rastlinskih in živalskih vrst, čudovit naravni laboratorij za praktična ekološka raziskovanja.
— lepo vzdrževani logi imajo tudi velik pomen za turizem, lov, ribolov. Vendar pa so logi (kot tudi drugi zgoraj omenjeni biotopi) izpostavljeni neštetim grobim posegom in stalnim večjim ali manjšim antro-pogenim motnjam. To so regulacije, gradnja hidrocentral, nasipov, zasipavanje mrtvih rokavov, gramoznice, kanali, cevi, ceste, železnice, odlaganje odpadkov, pa krčenje gozdov, preoravanje, umetno nasaja-nje topolov, robinije in drugih drevesnih vrst, paša, košnja, steljarjenje, dovajane odplak — umazane vode, odvajanje vode, nižanje talnice, s sekanjem se spreminjajo ekološki faktorji, zlasti svetloba, normalna podrast izgine, močno se razraščajo vsiljivi in vitalni prišleki, ki zatrejo vsak pomladek. .. Vedno bolj neugodne so posledice pretiranega onesnaževanja zraka v okolici, kisli dež itd. itd.
Prav neverjetno je, da pri vseh teh vplivih naravne zdruzDe še obstojajo, še delujejo naša pljuča, človek sam pa si jih prav grozljivo uničuje!
In kaj naj rečemo, ob megalomanskem projektu gradnje 10 ali kar 12 elektrarn na Muri, ki je, kot pravijo odgovorni, tik pred začetkom?
Torej, s tem projektom bo uničen del našega panonskega sveta, uničeni bodo vsi obmurski logi (posledice poznamo!), porušeno bo stanje talnice, ki bo veliko bolj onesnažena (da ne bo strupene vode pil samo Maribor!), morda bodo uničeni tudi mineralni vrelci, uničenih bo približno 1000 ha gozdov, s tem tudi nekaj 100 ha lovišč, ki seveda prinašajo devize, uničenih bo okrog 1000 ha agrarnih površin, z ogromnimi nasipi obdana Mura bo odrezala del našega življa, ki je že itak pod močnim madžarskim vplivom, in ne nazadnje; uničena bodo rastišča redkih rastlin (tudi rezervati!!), gnezdišča in druga bivališča redkih živali in sploh — ves subpanonski predel Slovenije bo izgubil svoj obraz in značilnosti. Vse to pa za nekaj % električne energije, ki bi jo delno lahko dobili tudi s posodobitvijo največjih industrijskih odjemalcev — takšnih, ki sedaj s svojo zastarelostjo ustvarjajo delovne invalide!
Slovenija je v svetu znana po svojih enkratnih, neprecenljivih lepotah. Le kaj od vsega tega bomo zapustili bodočim rodovom? Ne samo da ne bodo poznali lepe Slovenije, zapustili jim bomo zastrupljen zrak, zastrupljeno vodo, uničene gozdove, borbo za qoli obstoj!
Apeliramo torej na vse odgovorne, da o projektu še enkrat razmislijo!
Dr. Ljerka Godiel
— v dokumentih je zapisano, da bo potrebno za gradnjo hidroelektrarn na Muri okoli 611 milijonov dolarjev. 50% bo lastne udeležbe elektrogospodarstva, 30 % bodo domača posojila in 20 % — 122 milijonov dolarjev — tuji krediti. Do leta 2000 se bo po teh načrtih, ki jih sprejemamo, onesnaženost okolja povečala za dobro tretjino.
Mislim, da je naš model rasti neupravičen in neodgovoren do nas in do generacij, ki prihajajo, z njim se nikakor ne strinjam in mislim, da to ni vizija, ki bi si jo mogel postaviti samoupravni socializem.
profesor Dušan Plut, oddelek za geografijo filozofske fakultete v Ljubljani Gradnja elektrarn na Muri je zelo občutljiva zadeva, tako zelo občutljiva, da bi ji prej kot ne kazalo nasprotovati. Kot biolog lahko utemeljeno sodim le o škodi, ki jo bo gradnja povzročila živemu svetu, kot občan pa se že bojim, da bi bile posledice za domačine vse preveč usodne.
profesor Tone Wraber, biotehniška fakulteta, VTO biologija; urednik revije Proteus . . . glede organizacije tribune, ali je prav, da smo to organizirali... mislim, da je bolje, da je tu javna tribuna, saj smo videli — Nemš-čak se je javno odgovarjal po delegatih, pa smo slišali, kaj je z Nemš-čakom. Drugo bi povedal: jaz mislim, da Domajinci, čeprav so zgrajeni, še niso rešeni.
Domajinci so še odprto vprašanje. Talnica, prej bi moral povedati mnenje tov. Rudija Čačinoviča, ki je telefoniral, da ne more priti, da pa je svoje povedal na valu 202: vprašanje Radenc, vprašanje kmetijstva, vprašanje avstrijskih elektrarn da ni tako idealno kot se pričakuje, kajti avstrijski župan mu je rekel, da je dosti vode v kleteh, da odstopajo od nadaljnjih gradenj, kajti če bodo nadaljevali z gradnjo, bodo imeli še polna pritličja vode.
Podtalnica: vodno gospodarstvo je delalo načrte za Kučnico,' ki je od M. Sobote oddaljena 12 km in vodna gladina v Soboti je padla za dva metra. In M. Sobota je ostala brez vode, ob vseh zagotovilih, da je to tak majhenni potok in ne bo vplivalo, to so bile strokovne zagotovitve.
Euaen Emri, M. S.
'Potok na avstrijski meji; odkar so ga regulirali, v M. S. včasih primanjkuje vode
Pregledal sem elaborat pripravljalnih del, vzel sem si čas ... iz študije izhaja, da je projektantom jasno, da so ogrozili Lutverce kot črpališče za Gornjo Radgono in okolico, Krog kot črpališče za pitno vodo, centralno črpališče za občino Mursko Soboto, mislimo, da gre tudi za Moravce z vsem turizmom, Cankovo in Bogojino. Tudi novo črpališče v Moti, z vodo za Ljutomer z vso okolico. Razn tega iz elaborata izhaja, da bo ogroženo tudi letno kopališče v avstrijski Radgoni. Kako bo Jugoslavija plačevala to škodo, si lahko mislimo. Mislim, da bi morali postaviti velikim porabnikom isto ceno elektrike kot upokojencem in materam samohranilkam, morda bi bilo potem konec zastarelih metod, in beseda prestrukturiranje gospodarstva ne bi bila le beseda.
GEZA TEMLIN, dipl. inž. elektrotehnike, Murska Sobota (govoril v svojem imenu, imenu ekološke sekcije in imenu občinske komunalne skupnosti)
Odločitev o izgradnji verig hidroelektrarn na Muri presega okvire elektrogospodarstva. Posledice takega nezadostno premišljenega posega lahko usodno vpliva na obstoj slovenskega ljudstva in s tem povzroči trajno in družbeno nepopravljivo politično škodo vsej Sloveniji. Zveza društva za varstvo okolja v Sloveniji je zaskrbljena, ker do leta 2000 gradimo svoj razvoj na proporcialni rasti družbenega proizvoda in energije. Pri tem se lotevamo energetskih načrtov, ki predstavljajo veliko ekološko tveganje. Ne smemo pozabiti, da sodimo med največje evropske potratneže energije, na enoto družbenega proizvoda. Najprej bi se bilo treba celoviteje lotiti akcij za zmanjšanje porabe energije, predvsem pri velikih porabnikih, ki so naša največja rezerva: 1/3 slovenskega gospodarstva porabi skoraj 3/4 energije, ki jo proizvajamo v Sloveniji za proizvodnjo izdelkov, ki jih doma prodaja po 2—3-krat večji ceni od uvozne cene, ob tem pa plačuje energijo ceneje, kot jo morajo plačevati gospodinjstva. Pri vsem tem pa prihajajo do še nadaljnje povečave proizvodnje z novimi ogromnimi potrebami po energiji, kar je pripeljalo do današnje zahteve po graditvi verig novih elektrarn in potrebe po novih megavatih. Vendar rešitev naše energetske situacije ni v stalnem povečevanju proizvoda električne energije, saj imamo omejene naravne možnosti. Zato bi naše elektrogospodarstvo moralo narediti realno elektroenergetsko bilanco in ne predvidena racionalna razmerja med rastjo proizvodnje in rastjo energije. Po obstoječih podatkih, porabimo v Sloveniji 2—3 krat več električne energije na enoto proizvoda, kot naši sosedje Italijani in Avstrijci, takšno gospodarstvo je slabo gospodarstvo. In tako ljudstvo je ie naprej obsojeno na životarjenje. V najkrajšem času bi morali narediti program racionalizacije energije in ugotoviti realne potrebe in možnosti po dodatnih virih energije. Najbrž bi se v tem primeru zadovoljile potrebe z eno ali največ 2 novima hidroelektrarnama, ne pa z verigo. Z 2 novima hidroelektrarnama, ki bi ju okolje preneslo, pa tudi naše slovenske finančne zmogljivosti bi bile s tem zavarovane
---------------------------------------------------------J
ANDREJ FIŠTRAVEC, MARKSISTIČNI CENTER PRI UNi VERZI V MARIBORU
Ko se sprašujemo, kdo naj bi bil tisti vrhovni razsod nik, mislim, da je ta izbor ie narejen. Slovenija ima svoji • akademijo znanosti in umetnosti, tam je zbran vrh slovenske domače pameti, o kateri v razvojnih načrtih tako zelo lepo govorimo. Predlagam, naj SAZU oblikuje center za varstvo okolja, naj bo to tisti kraj, kjer bomo strokovno na najvišji ravni razsojali o vprašanjih.
Kdo pa je po formalno pravni plati zadolžen za vodenje stvari, pa tudi vemo. To je republiški komite za varstvo okolja skupaj s komitejem za kulturo.
Mislim, da lahko na tej točki končamo. Zdaj, v tem trenutku lahko zagotovo trdimo, da ni zelene luči za gradnjo na reki Muri.
— kolegom in kolegicam iz MK ZSMS v Murski Scboti se zahvaljujemo za magnetogram —
(če bi bil samo malo lepše natipkan ...)
RAZMIŠLJANJA, POJASNILA, ODGOVORI,... O PROBLEMIH V ZVEZI S HE NA MURI V DNEVNEM ČASOPISJU IN REVIJAH
(Pregled ni popoln, zato prosimo bralce, da nam sporočijo osnovne podatke o sestavkih, ki smo jih spregledali. Naslov: Marksistični center Univerze v Mariboru, Krekova 2, 62000 Maribor)
 : Je sedanja zasnova verige elektrarn na Muri najboljša? Večer. 7 maj
1985.
SMEJ Š. in J. VOTEK: Pomurski motorizirani brod. Mladina, 23 maj 1385. SMEJ Š.: Računi z letom 2000 Delo, 29. jun. 1985 SMEJ š.: Ribiči, ki to več niso. Ribič 9/1985.
ŽUNEC B : Milijone kilovatov? Pomurski vestnik.........
UTENKAR D : Ob Muri še preveč neznank. Delo, 10. sept 1985 VOTEK J. in T. NOVAK: Vrt Evrope ali ekološka pustin,a. D-Jo 14 >epte
1985
PUCELJ G.: S skupnimi močmi do spoznanj o posegih na Savi ir>,L.,i Oe.kv 18. sept 1985.
PLOJ-RATAJC S.: S študijami do jasnejših odgovorov Večer. 13 sept 1985.
JERAS F : Vrt Evrope ali ekološka pustinja Delo, 25 sept 1985.
GOGALA A.. Vrt Evrope ali ekološka pustinja. Delo, 25. sept. 1985 ŽUNEC B.: Ne »za« ali »proti« ampak koliko in kakšne elektrarne. Pomurski vestnik, 26 sept. 1985
VUK D.: Alternativam naproti. Sprava med energetiko in ekologijo — boj za preživetje. Pomurski vestnik, 26. sept. 1985
BRAJER C.: Koliko kilovatov je vredna Mura. Le revež danes zapravi tc, kar bi ga jutri obogatilo. Del. enotnost, 3. okt. 1985
POJBIČ J.: Gozdovi tudi za Pomurje pomenijo bogastvo. Delo, 10. okt 1985 RISMAL M : Vrt Evrope ali ekološka pustinja Delo, 12. okt. 1985 SMEJ š : Tudi elektrika iz vode ima dve plati. Delo. 26. okt. 1985 RAKUŠA J.: V Pomurju terjajo, naj študijo o elektrarnah na Muri izdeia,c nepristranski strokovnjaki. Večer, 31. okt. 1985.
ŽUNEC B : (še en) ambiciozen projekt (več). Pomurski vestnik,
1985
MUŠIČ V. — B.: Najnevarnejša samovolja: posegi v prostor NP
1985
DEVETAK D : Vrt Evrope ali ekološka pustinja. Delo, 9. nove 19G SMEJ Š.: Tudi elektrika iz vode ima dve plati Delo, 9. nov 1985 RAKUŠA J.: Korist ali škoda. Večer, 9. nov. 1985.
HORVAT R.: Elektrarne ne bi smeli začeti graditi. Delo, 14. nov. 1985 MURA — agresivna sprememba razmer. (Povzetek iz NR glej MUŠU' murski vestnik, 14. nov. 1985
NOVAK T.: Vrt Evrope ali ekološka pustinja Delo. 23 nov 1985 Ekološka osveščenost na delovnem mestu kaj malo pomaga, če potem doma na okt <|в hitro pozabimo. (Intervju z I. BOŠNJAKOVIČEM). Delo, 23 nov 1985 VERDEV M : Veriga hidro elektrarn na reki Muri Ekoloka katastrofa? Radenski vestnik 11/1985
PODGORŠEK V : Elektrarne bodo korenito posegle v življenje ob reki Delo,
11. dec 1985
Če ne bodo izpolnjeni, soglasja ne bo (Priredil V. P ). Pomurski vestnik, 12
12. 1985
SMEJ Š.: Murski logi in ekološka mera elektrarn Pomurski vestnik, 12 12 1985	.
ERJAVEC K.: Elektrika iz Mure — ali Pustite naravi da diha. Pomurski vestnik 12. 12. 1985
ŽALIK Ludvik Bomo Muro rešili? Pomurski vestnik 12. 12 1985.
ŠERNEK M : Mura (Pesem) Pomurski vestnik, 12. 12. 1985 HORVAT M Nede mi več rasla travica zelenja. Mladina. 13. 12 1985
ŠE ENKRAT: JAVNA TRIBUNA O ELEKTRARNAH NA MURI
Tov. Kovačec, IB Elektroprojekt, Ljubljana
Moral konec koncev oglasit tudi projektant, ki je žrtev, ki ne more pričakovati aplavza, upam, da boste toliko strpni, da mi vsaj žvižgali ne boste. Gre najprej za osnovno koncepcijo energetske izrabe Mure, potem se bomo pa malo pogovorili o nekaterih detajlih in nekaterih informacijah. V elaboratih, ki smo jih v Elektroprojektu izdelali, je za vas mogoče pomemben prvi odstavek, tam smo napisali, da je iz geoloških, topografskih in hidroloških prilik reka Mura primerna za energetsko izrabo. Napisali smo tudi, da vsaka energetska izraba, vsak tak poseg povzroča vrsto posledic, in to pozitivnih in negativnih, da je treba vse te posledice enakopravno obravnavati in se na koncu zediniti za rešitev, ki je za vse sprejemljiva. To sem povedal, ker ne bi hotel zbuditi vtisa, da sem kot energetik (...) nasprotnik ekologije, kmetijstva, gozdarstva, etcetera.
Povedati moram, da zasledujem vse to dopisovanje, v zadnjih mesecih v Katedri, Mladini in tudi marsikje drugod, v Delu, v Večeru itd. in da me nekatere stvari pomirjajo, zavest, da se ljudje za nekaj zanimajo, da se za npkaj borijo, moti me pa dezinformacija, ki je pogosto prisotna in neprestanoponavljanje istih nepravilnih tolmačenj, zaradi katerih imam jaz, oprostite, občutek, da gre včasih za destruktivne metode. kate’re vi od nas pričakujete, mi pa od vas. (. . .) Nekateri moji predgovorniki so povedali, da je bila izdelana vrsta variantnih rešitev energetske izrabe, slišal sem na drugi strani ponovno, da ni bila predana več kot ena alternativna rešitev, pa vam bom tri ekstremne povedal, da boste malo bolj zadovoljni. Prvi ekstrem je bil, ko se je z izgradnjo elektrarn na Dravi hotela hkrati izrabit še voda reke Mure. Da bi se v Špilju naredil jez, tam kjer danes stoji elektrarna Spiefeld in bi se po kanalu Mura do določene količine prepeljala v Dravo in se izkoristila. To je naj-enejša rešitev, v Muri bi se pustila tista minimalna voda, ki je bila ocenjena na 40 kubikov, a mislim, da ta rešitev ni v današnji situaciji sprejemljiva niti za nas, niti za Avstrijce, niti za nikogar, je pa varianta; 150 Kubikov Mure bi speljali v Dravo, ostala bi tekla naprej po Muri in pojave, ki danes pestijo Pomurce bi bile reducirane. Druge variante pa so na sami Muri in tu sta dva tipa. Lahko imamo vrsto elektrarn, ki predstavljajo verigo (.. ) ali pa se namesto rečnih central gradijo kanalske. Oba primera lahko primerjate na reki Dravi. Od Dravograda do Maribora imamo v verigi šest rečnih central. Prilike so tam brez dvoma drugačne, ker imamo opravka z dolino, ne pa z ravnino. Toda pod Mariborom imamo opravka z istim zemljiščem kot na Muri in tukaj se je izkristalizirala varianta kanalskih elektrarn. Te gotovo kruto posegajo v okolje in jih v današnji razvojni fazi nihče več ne zagovarja, tudi projektanti ne. Tukaj bi povedal kolegu, ki se je ravno oglasil, da je bila 24 metrska stopnja na Muri ena izmed teh variant. Varianta, da v Cmureku zapremo Muro in jo po južnem obrobju apaške kotline speljemo do Radgone, kjer bo 24 metrov padca. Potem imamo sektor, kjer teče Cmura po Muri. pa zopet kanalsko stopnjo Hrastje s 15 metri padca in potem še eno kanalsko stopnjo, ki sega od Veržeja nekako do Ljutomera ali do Gibine spet s 24 m padca. Glede na pripombe ekologov, ki so brez dvoma upravičene, in glede na posege v zemljišče ta varianta pi atraktivna In potem smo se pač bavili z elektrarnami znotraj reke Mure oz blizu nje. Kolegu tam se ni treba preveč smejat, bodite tudi vi malo bolj resni. Tako je prišlo potem do variante z 8 m, ki je z ekonomskih stališč danes najbolj energetsko ugodna in je tudi danes predložena. Nastane pa vprašanje informiranja in dezinformiranja. Včeraj sem v Večeru, v Delu prebral pa zadnjič sem zopet v Katedri bral: projektanti bodo zgradili zid od avstrijske do madžarske meje, kjer bo voda 8 m visoko stala. Tukaj ne gre za zid, ki bo 8 metrov visok, pod vsako elektrarno tega zidu ni. Elektrarna zajezi vodo 8 m visoko, pod njo pa se voda vrača v Muro. Ni torej 'nobenega zidu, ampak imamo v enem delu vodo dvignjeno, v drugem pa je tam, kjer je danes. Kar se tiče tega zidu, kolegi, ki so tukaj in so se že oglašali in vidim, da poznajo problematiko tega našega elaborata, bojo lahko potrdili sledeče; Mura danes brez elektrarn pri približno 600 kubikih prelije bregove in poplavi zaledje v širini 1, 2, do 3 kilometre. Mi lahko z energetsko izrabo te poplave preprečimo, lahko jih pa tudi pustimo in s katerim koli Obmur-cem - ne Pomurcem ali Prekmurcem, ampak Obmurcem sem govoril, vsak je rekel, rešite nas poplav, vsak je to rekel. (Ni res. žvižganje) Ni treba žvižgat, prosim, (sploh niste govorili z Obmurci, to ni res) ... saj če ne želite, da povem svojo misel, lahko kar r.aham.
Napisali smo v elaboratu, naj se predstavniki ekologije, vodnega gospodarstva, kmetijcev in gozdarcev pomenijo, kaj želijo za temi nasipi imeti. Kot energetski projektant si nisem lastil pravice, da jaz o tem odločam, in si tudi danes te pravice ne jemljem, pričakujem pa od ne-kuga, ds pvvo kaj želi za temi nasipi. Če ne želite poplav, jih ne boste imeli, če jih želite, jih boste pa imeli Mi danes strašno veliko govorimo o izgubi zemljišča ob Muri in če pomislim, da imam opravka z domačinom, ki mu t>o moj nasip hektar zemlje pobral, ne morem pričakovat, da se bo s tako stvarjo strinjal in da bo rekel, da ni prizadet. Vi vsi tukaj poznate pregrado v Domajincih, ki smo jo tudi mi projektirali in je baje povzročile ekološko katastrofo Tam sem imel domačina, ki je izgubil skoraj 4 ali 5 ha zemlje in mi je rekel, uničili ste me, in bi moral pristati, da je to res. Če ga je treba uničit, se ga lahko na drug način reši in se ga je tudi rešilo. Danes se je tukaj govorilo o tolikih in tolikih hektarih obdelovalne zemlje, ki jo bodo murske elektrarne požrle zaradi nasipov. P'še ss, da je to najboljša obdelovalna zemlja, istočasno pa poslušamo. da pesek zasipava agromeliorirana zemljišča ob Muri v Apačah, forej sta dve stvari, ki ne gresta skupaj. Istočasno lahko najdemo v najbolj neposredni okolici veliko večje kmetijske površine, ki so bile zavzete. poglej.mo Avtoradgono, poglejmo Elrad, poglejmo lesno industrijo v Beračevi Izguba zemljišča je, tragična je, nepopravljiva ni. Z dialogom se da doseči neko rešitev, ki bo vse zadovoljila, za energetsko izrabo pa je ta varianta najboljša. Meni kot energetiku je čisto vseeno, ali se elektrarne gradijo ali ne, mislim, da bodo predvsem Pomurci nosili posledice. Pa glejte, tu je bilo rečeno, da se mi nekako šemimo pa pravimo, uredili bomo obstoječe mrtvice in uredili bomo tisto, ono .. to
REPLIKA,
BIOLOO Z INSTITUTA JOVANA HADŽIJA, SAZU
K besedi me je spodbodla izjava projektanta, da so pripravljeni obnoviti pogoje in vegetacijo izven nasi-iov. Omejil bi se na eno združbo in eno vrsto. Gre za -»lov log, ki rase ob Muri, prva gozdna bariera ob resi je po svoji ekologiji vezana specifično na te raz-, t. j. občasno poplavljanje in značilna brezstruk-tla, ki nastanejo zaradi naplavljanja mulja s po-io vodo; namreč, kot botanik se ukvarjam s tem in .elo težko trdil, da je možno take pogoje zagotovit .ven nasipov. In sem prepričan, da bodo ti logi, ki sc v Sloveniji edinstveni, ki jih nikjer drugje ni, da bomo ta tip gozda uničili za vedno. Ko tako razmišljam, se sprašujem, koliko je tak gozd vreden, ali je vreden za eno elektrarno ali dve. Kot botanik sem prepričan, da je vreden za vseh osem. Prvi primer je bil nekoliko večji, drugi pa je najmanjša semenovka na svetu, vodna leči-ca, ki jo imamo na srečo tudi pri nas. Z njo je mogoče nekoliko drugače, da se jo gojiti v laboratorijskih pogojih in to je bilo že narejeno, verjetno bi se jo dalo preseliti tudi na drugo rastišče. Vendar mislim, da so taka avtohtona rastišča kljub vsemu le tako pomembna zaradi naše naravne dediščine, zaradi možnosti proučevanja, da je tudi to rastišče škoda unič't in da je tudi to zadosti. Hvala lepa. (aplavz)
niso besede, to so želje projektanta. Mi pričakujemo od doktorice, ki tam sedi, pa od Ježa in še marsikoga, da bodo povedali, na kak način se te mrtvice lahko ohranijo. Nam jih ni treba uničit, mi imamo vode dovolj. Ni treba da se jih uniči, to ni res. Kar se tiče močvirij, močvirja so močvirja, kmetijci jih neradi vidijo, gozdarji bolj, meni se tudi zdi, da ob Muri pripada zemljišče logom, ne pa njivam. Na vprašanje, ki je bilo tukaj postavljeno glede avstrijskih elektrarn — to je niz šestih, z več ali manj enakim padcem, kot bi ga imele naše. Stojijo na več ali manj enakem teritoriju kot ga imamo tukaj in ne bi si upal trditi, kot piše zunaj na plakatu, da bi sedaj Avstrijci govorili, da na tistem področju ne morejo živet. Elektrarne obratujejo že več kot 15 let, prva je iz 1892, pa nisem opazil, da bi domačini rekli da so uničeni. To se pravi, da se da pogovoriti, da se da graditi elektrarne, pa ne uničiti Mure. Če bi kdo hotel, da Muro uniči, sem jaz prvi proti temu. Leta 45 sem bil na Muri, ko je tam gori pri Cvenu odneslo tisto lokalno cesto proti Razkrižju, in sem sodeloval pri delih, da smo tisto cesto rešili in preprečili nadaljnje trganje. Vidite, saj je tudi ta kanalizacija reke Mure neke vrste regulacija. Samo da bo imela ta regulacija nasipe blizu reke, ne pa daleč kot so danes. Danes imate ob Muri skoraj vsepovsod visokovodne obrambne nasipe, ki ščitijo naselja pa tisto zemljišče, za katerega se je mislilo, da je toliko kvalitetno, da ga moramo reševat. Pred temi nasipi so poplavni logi, ki so leto, dve pod vodo. Ali bomo tiste loge ohranjevali s poplavami vred? Lahko jih ohranimo, lahko pa preprečimo. Še ena stvar je, ki jo je treba povedat, to je vprašanje podtalnice. Verjamem, da so tukaj Obmurci in Pomurci nasplošno na to vprašanje zelo navezani in da tukaj leži pravzaprav glavni strah te tribune. V Katedri piše, da bomo podtalnico dvignili, in v isti Katedri piše, da bomo zmanjšali zalogo pitne vode Oboje skupaj ne gre, če se bo podtalnica dvignila, potem bo vode več, če se bo znižala, je bo pa manj. Toda vode bo zadosti. No, čakajte, da povem do konca. V projektu so predvideni določeni ukrepi, to je tista nesrečna peščena preproga pred nasipi, ki nam nasipe odmika od reke za 50—70 metrov. Mi dopuščamo, da izpod nasipov preteče točno določena količina vode, ki jo še toleriramo in s katero lahko podtalnico obvladamo po današnjih geomehanskih principih na višini, ki jo bodo določili gozdarji, kmetijci in koristniki zemljišča. V elaboratu smo napisali, da podtalnica ostane približno na srednji današnji višini. Če bo nekdo rekel, naj bo višje, je lahko tudi višje, če bo rekel, naj bo nižja, je lahko tudi nižja. Poglejte, logi, ki so značilni za Pomurje, so za-
dr. Ljerka Godicl — PA Maribor
Želela bi se oglasit, kot predstavnica malo manj mlade generacije. Sicer bi se samo malo dotaknila — jaz nisem strokovnjakinja, jaz sem botaničarka, nisem geologinja, nisem strokovnjakinja za podtalnico. Ampak vseeno bi se malo dotaknila tega problema. Nihče me ne more prepričat, da ste sklenili z naravo takšen samoupravni sporazum in bo podtalnica v redu. (aplavz). Drugo stvar pogrešam, pri vseh tehle stvareh, pri teh razgovorih, pri tem pisanju in tak naprej, strašansko pogrešam Radensko. Nikjer je ni slišat, (aplavz) Ta Radenska ni sama sebi namen, Radenska ima velik slovenski in jugoslovanski pomen, nisem dovolj obveščena, le enkrat na televiziji sem videla predstavnika Radenske, ki je rekel, seveda, en vrelec bo zginil, ali pa mogoče dva.
Zopet, ali je Radenska sklenila samoupravni sporazum z naravo da dva vrelca bosta zginila, drugi pa ne. (aplavz) Jaz ne morem bit v to prepričana. Ne morem bit! Bi želela, da me nekdo o tem prepriča. Pa so potem tudi drugi mineralni vrelci.
Še bi opozorila na tisto, na kar sem že opozorila v Mariboru, na problem, ki se je pojavil v Vojvodini. Veliko sem delala tam. V Vojvodini so pred mnogimi leti urejevali, izsuševali močvirne površine. Posledica je bila, da imajo zdaj tam 180.000 ha slanih površin. Ker so porušili talnico, je prišlo do preperevanja, in zaslanjene površine, ki jih je nekaj bilo že prej, so se povečale, ampak neprimerno povečale. To je bil rezultat. Zadnjič sem v Mariboru kazala diapozitive, nekaj let sem delala na tem področju, ravno na teh terenih. Čujte — te zaslanjene površine nimajo nobenega pomena, razen za botanika, za botanika so zanimive, ker je vpliv panonske nižine tam zelo močno izražen, vpliv teh — bi rekla — ruskih step in podobni pojavi, za botanika je izredno zanimivo, praktično pa so to neuporabne površine, samo neko travo lahko uporabljajo za konjsko krmo. Tukaj pri nas seveda do teh pojavov ne bo prišlo, ker nimamo takih klimatskih pogojev, ampak kaj se bo pa vse zgodilo v zvezi s talnico ne vem, ne morem, do sedaj me še ni uspel nihče prepričat, da se ne bo ničesar hudega zgodilo.
Tudi če uničimo loge: tu sem slišala pripombo, da bi loge potem lahko presadili, nekam drugam. Jaz si tega kot botanik ne predstavljam najboljše, a veste.
Če loge uničimo, kaj bo s talnico. Logi so filtri, za talnico. Če ne bo voda izredno čista, bo prodirala vsa umazanija veliko bolj v to talnico in seveda v vodo in jo bo marsikdo, mislim, številna področja uporabljala za pitje. Nadalje: če se loge poseka, se poveča močvirjenost, ker logi oddajajo ogromne količine vode v zrak in s tem praktično izsušujejo zemljo.
Potem — ne morem se strinjat, kot je že tov. iz akademije znanosti omenil, ne morem se strinjat s tem, da lahko mi mrtve rokave prestavimo, to so naravni biotopi, to se ne dela kar tako. Nadalje bi kot botaničarka omenila, da ne gre samo za vodno lečico, gre za celo vrsto redkih rastlin, ki jih imamo samo v tem delu Slovenije.
Če hočete — to so vodne praproti, tu je škarjica, tu je ostrica . . ne bom tega naštevala, nima smisla, cela vrsta imen je. Tudi niso samo logi tako specifični v Sloveniji, imamo celo vrsto združb — subpanonsko združbo hrastov in gabrov, združbo bukve, združbo borovnice in bora. tu so posebne vodne združbe, nekatere dobimo samo tukaj.
To so redkosti, ki so na seznamu redkih rastlin sveta, sodelujem s tem centrom v Angliji, oni sprašujejo za ta rastišča. Mi bomo pa kar pometli s tem (aplavz) Hotela bi še opozoriti, da imamo tudi rezervate na tem področju, imamo rezervate narcisnih polj. Veste, narcise v nižinskem predelu so zelo redke Tu imamo rezervate logarice, tu imamo rezervat mehkega pljučnika. ki je edini v Sloveniji, tu imamo zoološke rezervate, tu je tisto gnezdišče sivih čapelj, pa ni edino To je edinstven svet v Sloveniji, (aplavz) In ni vreden, ni vreden teh nekaj % energije
Pa samo še eno, kar se tiče Ljubljančanov, zelo sem vesela, da imamo tu tudi nekaj ljudi iz Ljubljane, nekaj varstvenikov narave, Inštitutov, fakultet... da jim ni vseeno, kaj se tukaj dogaja. Mislim, da smo zaradi tega lahko veseli.
Hvala lepa. (aplavz)
dovoljni, če so občasno pod vodo, ker jim koristi, njiv pa na takem področju ne morete imet, ker vam jih bo vrag vzel, oz. voda vzela. Meni najbrž ne boste verjeli, ampak Avstrijci trdijo, da se je za njihovimi energetskimi nasipi, ki so približno taki kot naši, podtalnica dvignila ob sami Muri za 20—30 cm in da se po 300—4000 m ta vpliv izgubi. To se pravi, ni nobenih pripomb, in če mislimo isto zgradit, tudi pri nas ne bo nobenih pripomb. Take primere nasipov imamo tudi pri nas. Preidimo sedaj malo preko Slovenskih goric, pa se ustavimo pri Ptuju. Jez v Markovcih je visok 8 m, takd kot murske centrale, zemljišča so tam približno enaka, le material je bolj grob, tako da je prepustnost večja. Izpod teh nasipov nam izteka 1—1,5 kubika vode na vsaki strani. Drena-žni jarki spodnjo vodo odpeljejo. Začetna količna se je zmanjšala na polovico, nima misla, da tukaj teoretiziram, da filozofiramo, zakaj, to se da enostavno dokazat, vendar danes na desnem bregu Drave v Štru-movcih pripravljajo 500 ha zemljišča za intenzivno kmetijsko obdelavo, zemljišča, ki je neposredno pod vplivom dviganja podtalnice, ki je ni. So pa dejansko nastali težki problemi okrog Ptuja, danes namreč domačini jamrajo, da imajo vodo v kleteh, ki je prej niso imeli, pri tem pa ne povejo bistvene stvari, namreč, da prej kleti niso imeli, (razburjenje v dvorani)
Mislim, da sem vam za začetek dosti povedal in se vam zahvaljujem, da me vsaj ven niste vrgli (aplavz)
Ljuba Slana, doma sem iz Radenc. Bi samo nekaj vprašala. Elektrogospodarstvo nam hoče tukaj dopovedati, da se bomo še pogovarjali. Naj mi samo na to odgovorijo: logi se že sekajo, 52. leta so se v Apačah izsekali, za posledice vemo vsi. Kaj je pa s temi logi, Hrastje— Mota, ki se že izsekujejo? Baje je 1 ha gozda že padel. Hvala, (aplavz)
ALTERNATIVE OBSTAJAJO
Vprašanje alternativ ni samo vprašanje drugačnega pridobivanja dobrin, marveč tudi vprašanje vrednot, vprašanje predstav o znosnem življenju.
Pretresljiva nesposobnost načrtovalcev elektrarn in drugih akterjev ne daje upanja, da bi razumeli, kako je prav skrajno slab gospodarski položaj zadosten razlog, da bi začeli drugače. Drugače vsaj toliko, da bi v razprodajanju substance države ohranili malo narave, kamor bi lahko prihodnje generacije postavljale svoje, naravi prijazne alternative. Ali hodile vzdihovat nad prekletstvom preteklih generacij!
Če že odnašajo substanco Pomurja v obliki naravnih bogastev in pridelkov, ki jih predelujejo drugje, so jo doslej odnašali polagoma. Zdaj pa nameravajo iz Pomurja izrezati njegov osrednji del in ga žrtvovati zgrešenim naložbam. Preurediti hočejo pokrajino, da bi ustrezala zastarelim strojem tovarn, namesto da bi za izhodišče vzeli naravne pogoje.
Tisti, ki so tukaj zato, da bi usmerjali lokalni razvoj, niso spravili ničesar iz svojih postanih tehno-birokratskih glav. Zato smo dobili nekaj podvigov — svinjske farme, betonarne in zdaj nam v znamenje napredka poklanjajo še elektrarne'
Tisti, ki bodo tukaj živeli v prihodnje, to so tudi tisti, ki jih doslej ni še nihče ničesar vprašal, bodo zaradi tega brez alternativ. Določeni so za žrtve z negotovo socialno varnostjo, na okrnjenem življenjskem prostoru, z malo zemlje ter gozda in nezagotovljeno preskrbo z vodo.
Načrtovanj elektrarne ne puščajo alternativ, ne za gospodarstvo in ne za zgodoMno ne za kulturo!
Drugačna energija
Naj gre za energetske potrebe Slovenije ali Pomurja: alternativnih virov energhe je v Pomurju mnogo:
— energija termalnih vrelcev,
— kmetije lahko pridobivajo bioplin,
— premog, ki je ekološko primeren, če izgoreva v termoelektrarnah s filtr na dimnikih,
— rr/ajhne plavajoče elektrarne — za tistega, ki pozna zgodovino, kulturo in se zanese na lastno pamet!
Alternativno gospodarstvo
S/toplo vodo termalnih vrelcev bi lahko ogrevali rastlinjake za vzgajahje kultur, ki jim ustreza sestava tal ob Muri in za katerih nakup in prevoz nimamo denarja.
Ljudi bi lahko zaposlili v bio-vrtnarjenju, ki zahteva mnogo delovnih rok, pridelki pa imajo na deviznem trgu čedalje višjo ceno. Na tak način bi lahko rešili tudi onesnaževanje svinjskih farm, ker bi odpadke po že znanih postopkih predelovali v humus za gnojenje tal.
Muro morajo pred gradnjo očistiti, ker je zajezitev tako umazane vode katastrofalna. Dokler je bila reka čista, so bile ribe eno glavnih jedil prebivalcev ob Muri. Z elektrarnami bodo uničili vsako možnost, da bi bila reka znova vir prehrane!
Na murskih rokavih so že gojili race in gosi in vsakdo, ki upošteva perspektive našega gospodarstva, si lahko predstavlja, kaj pomeni to za izvoz — v ekološko neobremenjeni pokrajini!
V hitro rastočih logih sekajo drva in nabirajo polže za izvoz, drva pa so za dom, namesto uvoženega premoga . . .
Nekaj teh navedkov je potrebno kombinirati v raznolike življenjske in gospodarske združbe: bioplin in termalno vodo z ogrevanjem majhnih gosjih ter račjih farm in ribogojnic. V ZDA gosi plevejo jagodna polja, da se izognejo kemičnim sredstvom in koristno združijo pridelovanje jagod z gojenjem gosi
Edini del Pomurja, ki lahko računa s turizmom prihodnosti, je področje ob Muri, ker je najmanj urbanizirano Naravna in kulturna dediščina je drugje izgubljena, saj povsod kvari pogled ubijajoča arhitektura, ki razbija krajino in jemlje življenju spokojnost
Štefan Smej Murska Sobota
шшмн
жж*т$штж.
P. Т. DOBRILA, SKUPINA MARGINE IN NJIHOVA SVEŽA KASETA
Pri založbi MM (beri: Mario Marzidovšek) je pred kratkim izšla ži-vorumena kaseta kitarista in avtorja ter soavtorja skladb, pomnoženih na že omenjenem traku. V zagovor vsemu, kar se nič v tej smeri ne dogaja v našem ljubem Mariboru, je izdelek vsekakor dobrodošel. Prav gotovo bodo po njem (kaseti seveda) posegali predvsem znanci in prijatelji samega ustvarjalca, morda se bo našel še kakšen zunanji entuzi-jast, potem pa skoraj konec. Po eni strani: škoda. Kaseta je vredna poslušanja, saj najdemo v glasbi P. T. Dobrile zanimive poglede na obravnavo tako električne kot tudi akustične kitare. Drugačnost, saj to je gotovo edini in močan adut tovrstne glasbe, je pač tukaj lahko le posledica želje po lastnem izrazoslovju, pa čeprav se pri tem podirajo nekatere meje tako v strukturi kot tudi v idejni glasbeni niti. Ce zavzamemo stališče, da je namen te glasbe preseganje mej konvencionalnosti in konkretne glasbene govorice, torej da ne priznavamo glasbene abstrakcije kot takšne in s tem sledimo idejam John Cagea, potem imamo opravka s posrečenim omnibusom idej, ki so našle pot na kaseto. V primeru, da poprimemo celotno stvar bolj analitično, izpostavimo glasbo sšmo, brez cenenih prispodobic in okraskov ter jo obravnavamo kot absolutno in nekategorično (torej brez umetniških primerjav), bomo najverjetneje ostali praznih rok in polnih ušes. Tudi tiktakanje metronoma je lahko smiselno, če se ga na neki način osmisli
Peter Tomaž Dobrila & сотрапу, ki so tako in drugače zaslužni za to, da je kaseta videla beli dan, so prav gotovo naredili največ, pač glede na dane pogoje Iz materiala, ki nam ga Peter na kaseti razkaže, pa bi se dalo nedvomno narediti več. Morda pa mu je prav ta spontanost v ustvarjanju in izražanju osnovno vodilo, toda kljub vsemu se moramo vprašati, kje so meje iskanja in razglaševanja (v tem primeru kitare), k|e prestopimo prag glasbene dojemljivosti in logike
M REICHENBERG
VVOLFGANG AMADEUS MOZART (ROJEN 1756 V SALZBURGU, ZAČASNO UMRL 1791 NA DUNAJU)
CZD IN MASAKER
»MOZARTKUGELN« V RUML KUKL-u
Prav pa je, da se o takšnih hitih, kot je Formanov film »Amadeus«, spregovori nekaj besed prej, preden začne polniti kinematografe naprednega Maribora. Bojim se namreč, da bo drugače izzvenel le kot film za dobro informirane snobovske skupine osveščenih Mariborčanov, ki sicer vse preredko zahajajo v kino.
Film je ovenčan z osmimi Oscarji leta 1985 in sicer: za najboljšo režijo Miloša Formana, za igro in scenarij Petra Shafferja, za najboljšo moško vlogo F. Миггауа Abrahama (Salieri), za celotno scenografijo, kostume, masko in zvok (Neville Marriner), kar mu daje še posebno težo. Verjetno je skoraj nepotrebno pripisati, da je iz vrst ameriške produkcije, saj je v njem in okoli njega tako ali tako čutiti tisti »blišč in bedo Hollywooda«. Zakaj v njem? Zgodba sama je zbanalizirana in poenostavljena do osnovnega kalupa, ki je pogoj za uspešen film: glavni junak (v tem primeru vprašljivo, če je glavni junak res Mozart, saj je v filmu osrednji lik Salieri) je genialen mlad umetnik, katerega ima edino njegova žena najrajši na svetu, vsi drugi (z njegovim očetom vred) pa ga ne razumejo, ali pa ga razumejo le, ko govori »njihov« jezik, torej, ko sam sebe poneumlja in se z njimi veselo zapija in veseljači. Takrat je namreč »njihov«, da ne porečem kar »naš«. Edino lik Salierija je vseskozi jasen in korektno negativen, da obdrži ravnotežje v filmu do totalno pozitivnega malega Amadeusa. Mozart deluje kot aroganten in prepotenten mladenič, ki si v zavedanju svoje moči in genialnosti privošči ves »zabiti« svet cesarjev, vladarjev in celo takrat vidnih umetnikov, skratka lik in idol tega, kar si prenekateri mlad človek še dandanes le tiho želi. Na filmskem platnu se gledalcu pokaže edina možnost za to uresničitev: bodi velik kot Mozart, pa ti bo vse omogočeno, hkrati dovoljeno in odpuščeno. Škoda, da se življenje, kakršnega je Mozart v resnici živel lahko razume le na tak način.
Filmu ni za oporekati odličnosti kadrov, kamere, scene, stereo dolby glasbene opreme in sploh in oh. Film je res odlično narejen! Ves čas se tudi sprehaja med rahlim humorjem (grotesko na račun vplivnih oseb, katere veselo poneumlja) ter žalostno resnico, pri kateri se marsikomu zalesketajo oči. Žalostna usoda, ki jo doživi Mozart je res žalostna, pa tudi nič drugega, saj je v filmu neizpeta in neutemeljena. Dobro. Poglejmo si prav na kratko nekaj variant, ki »visijo v zraku«; Mozart lahkd umre:
1. zaradi obupa, ker je umrl oče;
2. zaradi moralnega pritiska, da ni bil »dober sin« in mu mora zato posvetiti svoje največje delo — Requiem;
3. zaradi velikanskega napora komponiranja Čarobne piščali in Requiema hkrati;
4. zaradi zapijanja in nočnega dela;
5. zaradi pomanjkanja denarja in življenja brez žene;
6. zaradi nepojasnjenega vzroka.
Obrazložitev: obup nad očetovo smrtjo mu ni predstavljal ne vem kakšne ovire, saj je v filmu čutiti, da očeta (o katerem ne izvemo skoraj nič) sploh ni imel rad, bolj ga je spoštoval in se ga bal. Torej bi mu lahko ob njegovi smrti vsaj malo odleglo. Requiem je začel pisati (kot je znano in vidno tudi v filmu) po naročilu in zaradi denarja, ki ga je nujno potreboval, šele potem je občutil očetov pritisk »de profundis«. To je jasno pokazal v svoji operi Don Giovanni, kjer je dal tudi Salieriju v roko meč, s katerim ga ta povprečni, vendar dunajski dvomi skladatelj dotolče. Torej strah. Mozarta ni ubilo nič drugega kot strah, moralni pritisk in izčrpanost? To jasno vodi naprej v nočno popivanje in neprespane noči, kar pa ima za posledico ženino razburjanje in njen končni odhod z doma. Fant torej ostane kritično sam sredi not, notnega papirja, sam s svojo genialnostjo, ki se je najprej izkazala kot vsesplošna (v obliki zafrkavanja dvorjanov in oblasti), sedaj pa mu v kritičnih trenutkih odpove.
Način, s katerim iz smrtne postelje narekuje Salieriju Requiem je pa tudi takšen, da bi za tako dolgo skladbo potreboval eno leto in ne en dan, kot je prikazano. Danes poznamo Requiem v celoti, ker je bil dejansko v celoti napisan. Kdo ga je dokončal? Salieri? Če pa mu Mozart ni povedal vsega do konca, saj mu reče: »Pozneje bova nadaljevala, samo da si malo odpočijem . . .« in umre.
In končno — njegov pogreb kot emocionalni in dejanski višek filma, kot prevlada smrti nad veličino in genialnostjo sveta v imenu glasbe. Moram pa tudi opozoriti na to, da ta njegov pogreb sploh ni čisto jasen: namreč — zakaj so ga vrgli v skupno grobnico? Ni imel denarja? Če mu je pa noč pred smrtjo prijatelj prinesel izkupiček od premiere Čarobne piščali. Ga je potem okradel Salieri — ali žena? In zakaj prijatelji in svojci (žena in sin) niso šli za njegovo krsto v sprevodu? Ker je deževalo? Banalno. Dež ne more ustaviti ljubezni. Je bilo kaj drugega?
Mnogo odgovorov ostane v filmu nejasnih, prepuščenih gledalčevi fantaziji, njegovi inteligenčni kapaciteti v smislu kombinatorike, če že ne rahlemu poznavanju zgodovinskih dejstev okoli Mozarta in njegovega časa. V tistem času bi naj namreč po Dunaju divjala epidemija kuge, zato so mrliče tudi pokopavali zunaj mesta in jih posipavali z apnom (kar pa je za čuda v filmu prikazano). Torej — smrt zavoljo kuge in ne zaradi alkohola in preokupacije s komponiranjem, prosim lepo. Res pa je, da ima smrt zaradi nočnega popivanja in veseljačenja večjo moralno poanto.
Naj za konec poudarim — film si je nujno in vredno ogledati! Že zato, da bo lahko brez ovir stekel pogovor o njem v dolgih zimsko-nedeljskih popoldnevih, ob skodelici tople kave in keksih, sicer brez čokolade, ker je ni. Zagotovo pa jo je dobiti na Dunaju in to v kombinaciji z marcipanom. Tam temu pravijo »Mozartove-krogle« in ti jih ponujajo ob nakupu plošč in kaset z glasbo W. A. Mozarta ter ob ogledovanju sodobnih hi-fi naprav iz katerih vrejo božanske harmonije znova vstalega Amadeusa. Pa naj še kdo reče, da vsaka stvar ni za nekaj dobra ...
M. REICHENBERG
Ruše, kraj presrečnega imena, je ob koncu letošnjih veselo-ža-lostnih zimskih počitnic uspel doživeti lastno glasbeno razdevičenje. Za to sta dovolj dobro poskrbeli skupini Center za dehumanizacijo iz Trat in Masaker iz Maribora.
Kakor je pri (po)punk bendih v temnikavih štajerskih krajih že stara navada, je tudi tokrat organizacija in izvedba koncerta slonela na ramenih zanesenjakov, .ki jim še samim verjetno že dalj časa ni več jasno, zakaj pravzaprav še vztrajajo pri svojem alter-obešenjaštvu.
Ruška mladinska kulturna klet se je ob priliki koncerta (kakor je za tovrstne prilike že običaj) spodobno napolnila z »brezdomskimi« »punk« gosti iz Maribora, Slovenske Bistrice, Trat in še od kod, ki so jim v dokajšnjem številu delali družbo domačini: eni odprtih ušes, drugi predvsem stisnjenih pesti — slednji pač v pričakovanju povoda za ra-dostno-netolerantni izpraznitveni obračun z »drugačneži«. Do slednjega na srečo ni prišlo, zato pa je napeto konfliktno vzdušje prispevalo k površnosti in mimogredočnosti celotnega dogodka. Ruše pač niso in ne morejo (tudi če bi to hotele) biti kraj, kjer bi se javno in zaznavno mešali, gnetli in brbotali aktualni svetovni mlado-kulturni tokovi in kjer bi domača publika željno pojedla vsako svežo kulturno informacijo (če bi seveda imela priliko dobiti jih). Zato se je RUML KUKL izkazal predvsem samo kot prostor, kamor je Konglomeratna »punk« druščina iz Maribora in širše okolice prišla uprizorit svoje srečanje oziroma manifestacijo in potrdit ter okrepit svojo identiteto.
Slednje v pogojih, ki so bili na razpolago (dokaj slabo ozvočenje, »nealternativnost« običajne scene v RUML KUKL-u, stoli (I?) za občinstvo, odsotnost spremljajoče disko-zasnove večera, nekajkraten izpad elektrike) ni uspelo najbolje. Članom bendov je ob navedenih vzrokih razmajanosti večera upadla zavzetost in motivacija za zagnan špon, tako da niso dali od sebe vsega, kar sicer zmorejo. Zlasti je bilo to opaziti pri CZD, ki so se (za to priliko?) okrepili s članoma benda Džumbus. To in pa sama zasnova njihovega programa je dala njihovemu nastopu bolj trd in primarnejši punk prizvok. Zveneli so ostreje in ritmično močneje kot sicer. Vendar z dokaj kratkim in približnim nastopom niso uspeli opazneje zagreti publike.
Masaker so se predstavili standardno dobro — vendar tokrat le po glasbeni, ne pa tudi celotni (odrski) plati. Pokazali so manj žara in izbruha kot ponavadi, vendar še zmeraj dovolj za prepričljivost. Predstavili so dva nova komada, kar je vredno toplega pozdrava. Vsekakor pa je njihova muzika že dovolj zrela in dodelana, da bi morali nujno čimprej narediti kvalitetne posnetke, uporabljive za ploščo ali kvalitetno producirano kaseto. Enako velja za CZD.
Ali bo Radio Maribor omenjenima skupinama omogočil snemanje, ali bo MKC Maribor oziroma MK ZSMS MB primaknila kak dinar zanj?????
Jože Kos Koroška 73 62000 Maribor Tel 25-732
RUML KUKL. 21. 1. 1986
Ko je vzdušje v ravno prav veliki dvoranici naraslo do proteine temperature, je prvi od druščine nastopajočih v prostor s svojimi zvoki posegel P. T. Dobrila. Ob ekspresni diaprojekciji avtorskih barvnih diapozitivov Majde Dreo v ozadju je Pec sprva zaigral sam na električno kitaro dva svoja komada. Njegovo obravnavanje instrumenta je zanimivo iz več razlogov: sam je (tudi) klasičo izobražen glasbenik, kar samo po sebi proizvede problemsko dražljivost njegovega igranja na električno kitaro — v njegovem »kitarskem načinu« se prepletajo različne glasbene prvine — ena od njih je tudi opozicijsko-rockersko raziskovanje zmožnosti električne kitare (nujna referenca je tu Fred Frith); koncept postavitve njegove zvočne zgradbe je v bistvu minimalističen in elementaren — to nujno vzpostavi nekakšno podrobnejšo in pozornejšo glasbeno senzibilnost pri poslušanju njegove glasbe; uporaba metronoma kot ritmične spremljave vzpostavi od običajnega povsem drugačno (morda primarno in tudi prisilno) slušno razumevanje ritma kot osnovnega funkcionalnega elementa glasbe.
V drugem delu nastopa sta se Pecu pridružila še Smiljan na saksofonu in Rudi Uran na metalofonu. Potrebno je dodati, da je le-to izzvenelo nekako igrivkasto, samonasebno; v glasbi tudi niso bili jasno razvidni morebitni zunajglasbeni generatorji njihovega glasbenega toka. Slednji je bil po osnovnem načinu dobro usklajen z likovno sporočilnostjo predvsem z estetske plati zanimivih diapozitivov.
Kos Jože
KONCERTI ^
iVw i/mu
Ruše imajo krasno ruško mladinsko'kulturno klet (ruml-kukl), ki je bila v premoru med šolskima polčasoma pravo kulturno središče Maribora; to sicer ni težko, saj Maribor ne premore, razen diskotek, gledališča in kinodvoran, ki so se letos pokazale kot zelo gostoljubne vsem pobudam popestritve programa (več vrst filmskih scen), nobenega prostora, kjer bi se lahko »drugače«; misleča mladina zbirala. Stotisočič (ljubilejno) omenjam in kličem Klub mladih, saj mi ni jasno, kako lahko, kot gobe po dežju, vsak teden zrasejo novi zabaviščni centri (razne diskoteke, gostilne z živo glasbo . , .), za katere je sicer prav, da obstajajo kot popestritev mrtvega Maribora in kot zbirališče, (zato tudi ne razumem napadov na le-te s strani nekaterih, kaj pa so one krive?) vendar je to le enostransko, saj nam ni dana nobena možnost, ko si želimo bolj kulturnega zapolnjevanja časa. Ni mi jasno, zakaj je Klub mladih zaprt, saj domnevne malverzacije z denarjem ne morejo biti razlog, ker vidim, da vse diskoteke še odpirajo vrata zabave željni mladini, kljub mnogim nejasnim, prikritim ali celo iz smeri višjih forumov zatajevanim (so pač dobri davkoplačevalci) »businessom«; tudi veto vseh inšpekcij na delovanje le — tega je sicer verjetno utemeljen, ampak sigurno dodatno začinjen (kot v vseh mladinskih klubih).
V krasnem, pravem klubskem prostoru in vzdušju sta bila v samo treh dneh dva dogodka, ki sta za mariborsko sceno (ob lojtrci domačih in koncertu Avsenikov za vse občane seveda) izjemnega pomena in optimistično lomita kulturno jajčno lupino tovariševega leta 1986.; v torek, 21. 1. 1986 multimedialna prireditev pod naslovom »zvočne igrače atomskih živcev«. . . z nastopajočimi: 1) P. T. Dobrila (el. kitara) in Majda Dreo (diasi) z Rudijem Uranom z Miljanom Saxmanom v projektu skupine »Margine«, 2) Jože Kos s svojo poezijo ob spremljavi posnete zmotirane glasbe in diasov (sek/story), 3) Rajko Muršič (el. kitara), Zmago Jesenik (bobni) in basist, 4) Peter Andrej kot kantavtor.
Jože Kos (sek/story) je po pavzi, ki jo je zapolnila dobra glasba, začel atomski udar na naša čutila s svojo poezijo in zelo dobrim nastopom. Dovolj zanimivo izbrana glasba (npr. Izsečki iz pesmi Joy Divison) je bila prava podlaga za njegova moderna, pank noidno alternativna besedila. Diasi so le še bolj podčrtali tematiko, v kateri se tre odtujenost, nemožnost emocialne izpraznitve, mentalnega oviranja, izgubljenost 20. stoletja . . ., kar kaže s samim nastopom tudi glasba, čeprav dobi njegovo delo ob poeziji, načinu interpretacije novo dimenzijo in svojstven pečat, da niti nisem takoj zaznal, da ni njegova; V tem smislu, smislu glasbene lepljenke, je vsa stvar Jožetovo avtorsko delo! Rajko, Zmago in basist so Jožetovo dokaj kontinuirano in komorno sceno razbili in nam ponudili.nastop, ki bi nekako pristal v mejah glasbe rock in oposition ter gong in havvkind ustvarjanja. Zelo zanimivi instrumentalisti z zanimivimi pristopi do glasbe in instrumentov so se izkazali kot zelo dobri posamezniki, ki pa niso funkcionirali kot skupina; tudi njihov način glasbenega ekspresionizma je deloval zelo raztrgano oziroma improvizirano kot trio »Ego izletov« posameznikov, v kateri ni bilo niti kompozicijske strukture, prepotrebne za oporno točko vsakemu izvajalcu in za pot do publike.
Zopet glasbeni »premor« ob glasbi iz kasetofona. Popili smo še eno pivo, medtem ko so organizatorji pripravili vse za nastop kantav-torja Petra Andreja iz Ruš. Glas, akuSstična kitara, lirsko-epska besedila so v dani atmosferi napravila izjemno vzdušje vsesplošne zabave, v kateri smo tudi gledalci sodelovali z igranjem na razna tolkala (mize, stole, steklenice . . .). Sam Peter Andrej pa me je zelo spominjal na Tomaža Pengova s svojim glasom in pristopom, čeprav se zdi bolj komunikativen in manj mrk. Pravšen zaključek izjemno pripravljenega večera, v katerem je vse teklo kot namazano — dobro ozvočenje, dobra glasba, dobri performanci in enkratno klubsko vzdušje. Hvala ruškim mladincem!
Naslednji dan, v sredo 22. 1. 1986 pa popolnoma drugačen dogodek — nastop Plavega orkestra na mariborskem sejmišču. To je že, mislim da, njihovo četrto aji peto gostovanje v Mariboru (prihajajo vsak mesec kot sezonski delavci na obisk v »obljubljeno« Slovenijo) — železo se kuje dokler je vroče. Njiftov koncert je prejšnji dan v Celju, zaradi premalega števila prodanih kart, odpadel, v Mariboru pa lahko, izgleda, gostujejo še nekajkrat, pa bodo odšli s pozitivno bilanco, čeprav je bila dvorana na Sejmišču že dokaj prazna, če se spomnimo na prejšnje nastope. Kljub bumu, ki so ga naredili in zanimivemu sladkemu najstniškemu popu, ki so. ga ponudili, jim ne uspeva nič drugega. Spomnim se le koliko črnila je bilo prelitega o njihovi kvaliteti in upravičenosti na naših tleh, da se mi zdi nesmiselno zopet ponavljati kvaziteorije o bo-sanizaciji slovenske mladine i podobno. Tudi v Angliji je nekomu všeč Irska, nekomu škotska glasba. . .
Plavi orkester je zelo inteligentno združil njihov narodni melos, najstniško pripovedništvo njihovih besedil in manipulacijo medija. Zadnje jim je uspelo zelo profesionalno, da uspeh ni mogel izostati, saj je bilo vse predvideno; to se še le ni videlo v Jugoslaviji, zunaj tako delajo že od začetkov glasbene industrije. Tudi to je snov za razmišljanje za vse naše jokajoče ansamble tipa Rendez-vouz, ki ne uspevajo kot želijo; ciljajo na najstnike, ponujajo pa jim le objokovanje izgubljenih ljubezni v stari blues obliki, posnemanje tujih avtorjev in popolnoma amaterski odnos. Tukaj je Plavi orkestar novost in svežina.
PEC
Pripis: Kritiko nastopa H. [. uobrile (Margine) in koncerta skupin CZD in Masaker je spisal Jože Kos.
MIROVNIKI V MARIBORU
DA ALI NE?
V svetu so se v zadnjem desetletju razvila nova družbena gibanja — mirovna, ekološka, feministična, za človekove pravice ... — kot posledica krize družbenih vrednot, ekonomske krize ter kompromitirano-sti političnega sistema pri reševanju življenjskih vprašanj, nacionalnih interesov in odtujenosti ljudi. Eden od temeljnih pozivov novih družbenih gibanj je: preseganje politične konfrontacije, utemeljene na ideološki nestrpnosti. Ob tem ko večino v teh gibanjih predstavlja mlada generacija, z zelo visokim odstotkom visoko izobraženih aktivistov, pa imajo sposobnost okoli sebe zbirati ne samo pripadnike različnih generacij, marveč tudi različnih kultur in ideoloških tradicij.
Pri nas se je vse predolgo mislilo, da smo pač brezkonfliktna družba — v kateri se ne morejo pojavljati vprašanja miru, ekologije, ženske enakopravnosti Tako so se s temi vprašanji ukvarjali zgolj posamezniki. Šele v letu 1983 so se ti posamezniki združili in v okviru RK ZSMS ustanovili Delovno skupino za mirovna gibanja.
V treh letih je mirovno gibanje razgibalo slovensko subpolitično sceno in dokazalo, da je zmotno mnenje, da se mirovno gibanje lahko razvija samo v državnih strukturah. Ko so bili razpeti med institucijami in množičnim gibanjem, so s številnimi akcijami dokazali, da je pri nas možno razvijati tudi drugačno, nedržavno (in s tem avtentično) mirovno gibanje — gibanje v katerem lahko prihaja do izraza spontana iniciativa ljudi.
IN MIROVNIKI SO VKORAKALI V MARIBOR
Kljub temu, da so nekateri slovenski politiki začeli uveljavljati trditev, da zaradi tega, ker je temelj naše zunanje politike miroljubna koeksistenca, ker smo člen v verigi neuvrščenih, nimamo jedrskega orožja, smo tako vsi prebivalci in Jugoslavija eno samo veliko mirovno gibanje (!?) — zato posebnega (zunaj institucij) mirovnega gibanja ne\potre-bujejo . . . so se slovenski (beri ljubljanski) mirovniki odločili, da poskusijo s širjenjem aktivnosti po vsej Sloveniji.
V Mariboru so z mirovništvom začeli aprila lani, bili so samo trije (!), ki so se polni entuzijazma zagrizli v idejo mirovnoštva — da jo predstavijo in približajo tudi Mariboru. V delo so vložili ogromno znanja, časa in sredstev, prehodili ogromno poti, seznanjali in pojasnjevali v čem je bistvo njihovega dela, vključevali so se novi prijatelji. Ena njihovih temeljinih nalog je v ljudeh vzbuditi zavest, da glede vprašanja miru ne smemo dopustiti, da bodo v našem imenu o tem odločali drugi. V vsa mirovna prizadevanja se je potrebno vključiti aktivno — z lastnimi pobudami in akcijami. Če bomo ljudje le pasivni opazovalci tega kar se dogaja v svetu, zgolj proti Pershingom, SS—20, vojni zvezd . . ., ne bomo pa se ukvarjali s problemi militerizacije v naši družbi — bomo v resnici na robu družbene aktivnosti, »čreda«, ki ne more nič spremeniti.
Kljub temu, da jim ne manjka entuziazma, pa se venomer srečujejo tudi s težavami. Sem spadajo tako določeni politični pritiski, kot zaprtost javnih medijev, ki naj bi objektivno poročali o mirovni problematiki in projektih s katerimi se ukvarjajo mirovniki v Sloveniji.
Večino, v mirovni skupini, predstavljajo srednješolci, zato so se tudi odločili, da s serijo razgovorov v srednjih šolah predstavijo mladim in njihovim šolskim vodstvom — kaj mirovništvo sploh je.
Vendar so nekatera vodstva šol in celo 00 ZSMS odklonili kakršen koli razgovor o mirovništvu v njihovih sredinah! Ponekod so šli celo tako daleč, da niso dovolili nalepiti niti plakatov mirovne skupine, ki so vabili na mirovne stojnice.
Mirovniki zavračajo očitke, da so utopisti in skupinica, ki je sama sebi namen — temveč so, kot sami pravijo, oblika dela in združevanja razmišljujočih in aktivnih ljudi, ki jim ni vseeno kakšen svet bomo zapustili svojim naslednikom. V družbi se govori o krizi mlade generacije, njeni neaktivnosti — vendar bi verjetno bilo potrebno spregovoriti o krizi forumskega, okostenelega in nezanimivega dela v ZSMS.
Ravno mirovne skupine so lahko dokaz, da kreativno in samostojno delo, brez forumske zaprtosti in nepotrebnega formalizma, pritegne mlade v akcije in delovanje.
Kaj so naredili in kaj pripravljajo
Podatke o tem povzemamo po njihovem decemberskem Biltenu, ki je ena od oblik njihovega dela in kontakta z javnostjo. Pregled aktivnosti v letu 1985
1.	Mirovne stojnice
— 20. april na Kramarskem sejmu
— 27. april na Pobrežju
— 4. julij v Stražunskem gozdu
— 18,—19. september pred TH Merkur
— 30. oktober na Trgu svobode
— 12,—13. december na Glavnem trgu
Glede vojaškega vprašanja pa pravijo: »Do napadov, da smo proti JLA ter konceptu SLO in DS je prišlo tedaj, ko smo poleg klasičnih mirovnih tem začeli razmišljati tudi o domačih protislovjih in težavah, predvsem v zvezi z obrambo države in funkcioniranjem JLA. Zavedamo se, da je država brez obrambnega mehanizma, v tem trenutku še iluzija, vendar to ne sme biti sredstvo za militarizacijo družbe in represivno reševanje družbenih nasprotij.
Koncepta SLO in DS pa nikakor ne zanikamo, nasprotno, kolikor SLO in DS pomeni, da ima delovni človek oz. občan odločilen vpliv na oblikovanje zadev s področja obrambe in varnosti, lahko rečemo, da ga aktivnosti mirovnikov afirmira.
Gorazd Zupan
OB STRANI OSREDNJE PROSLAVE OB 40-LETNICI OZN
19.	cktobra 1985 je bila v Slovenj Gradcu osrednja slovenska proslava ob 40-letnici OZN. Proslave se je udeležila tudi man|ša skupinica mariborskih mirovnikov
Toda bili smo vse kaj prej kot zadovoljni.
Kljub vsem prizadevanjem organizatorja(-ev) je bilo obiskovalcev zelo malo. Mariborski klub OZN ni zbral dovolj interesentov niti za en avtobus, čeprav so najprej imeli v načrtu celo dva Tako smo bili Mariborčani prisiljeni v vožnjo z vlakom. Tudi drugod po Sloveniji ni moglo biti veliko več interesa, saj je bilo po naših ocenah v Slovenj Gradcu prisotnih ca. 1000—1500 ljudi. Zato me čudi, da v poročanju medijev ni bilo zajete množice v večjem planu.
Ker so pričakovali veliko več ljudi, tako je bilo razvidno vsaj iz sredstev javnega obveščanja, se je po mestu kar trlo pripadnikov javne varnosti — po domače policije. Hote ali nehote so padali v oči. V večji množici bi se bili razgubili tako pa jim je »slovenska javnost« zagodla svojo — precej žalostno — pesem Morda so se tudi zato tovariši zamerili marsikomu Za primer in v poduk navajam dva dialoga: prvega, ki se je pripetil nam, in drugega, ki sta ga doživela dva ljubljanska OZN-ovca Naj mi prizadeti oprostijo, če navajanja niso povsem točna.
Vračali smo se iz parka, kjer smo si pred proslavo privoščili izdatno malico Eden izmed nas je v rokah nosil prazno steklenico (vinsko), ki smo jo nameravali nesti nazaj v trgovino Povsem mirno smo šli po ulici, ko nas ustavita dva miličnika
— Kam pa vi
— V mesto, na proslavo
— Ne gre
— Zakaj ne?
Tu se sprehajate kot neki prostaki Spravi steklenico! Damo jo v torbo V tem nam pridiga:
To je mednarodna prireditev, tu so tuji novinarji! Pri tem sem
nehote pomislil, ali ne bi bilo bolje, če bi na filmski trak ujeli skupinico mladih, ki gredo po cesti in ne počnejo nič hujšega, razen da nosijo vinsko steklenico, kot da posnamejo tako malo ljudi na tako pomembni prireditvi. V tem se je oglasil prijatelj, ki ga je oznaka, da smo prostaki, očitno prizadela.
— Jaz nisem noben prostak — pove čisto mirno.
— Kaj praviš?
— Ti si nič, razumeš, nič! se razjari in reče kolegu, ki je ves čas stal ob strani Odpelji ga!
— Ima še kdo kaj za povedat? Legitimacije, prosim!
— Prijateljica nima ničesar s seboj.
— Jaz je še nimam
— Zakaj ne?
— Nisem še polnoletna
— Mi imamo direktivo, da vsakega brez dokumentov do konca proslave obdržimo na hladnem In mi se tega držimo. Pa naj tam čaka!
Začne klicat kolega policaja, ki se je. vodeč našega prijatelja, že oddaljil.
Z močnim prepričevanjem, da smo tukaj kot mirovniki, skupaj s klubom OZN, smo le uspeli preprečiti, da bi nas polovica obsedela cel popoldne »na hladnem«.
Dva ljubljanska OZN-ovca sta si po Slovenj Gradcu ogledovala izložbe. Nekatere trgovine so bile izjemoma to soboto popoldne odprte Pred neko izložbo sta ju ustavila dva policaja
— Kaj pa vidva?
— Ja v trgovino
— Trgovina je zaprta
— Izložbe pa menda ja lahko gledava? (tovariš pogleda na uro)
— Pridita kasneje, zdaj pa pojdita vstran.
Poleg teh dveh primerov in zagotovo jih je ostalo še mnogo neza-
beleženih — tovariši sploh niso bili obveščeni, Ko smo se pozanimali, kje je razstava linorezov, nam niso vedeli povedati, čeprav smo kasneje ugotovili, da sta stala ravno nasproti razstavišča. Malo čudno se sliši, je pa tudi res, da niso vedeli niti kje se v mestu nahaja kakšen javni WC
PISMO NAŠEGA REKTORJA ...
Pod tem naslovom je bil zapisan (Katedra, fttev. 10, december 1985) v zadnjem delu članka tudi naslednji stavek: »2al se sam pojavlja v komisijah za izvolitev v primerih, ko kandidat za izvolitev nima ustreznih pogojev za ustrezno izvolitev«. Tov. Melavcu moram povedati, da če nikoli nisem bil član nobene komisije za izvolitev visokoiolske-ga učitelja. Bil sem le član v komisijah za izvolitev sodelavcev (FTK), predavateljev (PA) in učiteljev obvezne telesne vzgoje na Univerzi. V vseh navedenih primerih pa so imeli kandidati ... »ustrezne pogoje za ustrezno izvolitev.« Torej še nisem mogel narediti nobene »diieče« recenzije, ki bi lahko sluiila kot ustrezen argument za to, da me nekdo okarakterizira kot nekorektnega poročevalca. Zato je omenjena trditev tov. Melavca toliko bolj žaljiva in boleča.
Dolfe Rajtmajer
Študentski časopis KATEDRA, Tyrseva 23 MARIBOR, telefon (062) 22004, 22977. Številka žiro računa 51800-678-81846 Izdajatelj: UK ZSMS Maribor
Uredništvo: Samo Resnik (glavni in odgovorni urednik). Dominik Solar (oblikovanje), Marko Klasinc (Obrazi) Peter T Dobrila (kulturno dogajanje). Mitja Reichenberg Dragica Korade (ljubljansko dopmištvo), Miran Lesjak (stran Radia Študent), Ružiča Vujovič (beograjsko dopisništvo)
Tehnični urednik Marjan Hani lainica Tan|a Muršec Distribucija' Slavko Cehner
Sodelavci: Tomaž Brenk Andrej Fištravec, Albin Keuc, Irena Polak, Danica Pucič, Alenka Puhar, Ivo Vidic
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji in Univerze v Mariboru
Tisk: ČGP Večer. Tržaška cesta 14. 62000 Maribor Letna naročnina vsi 500 din
Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu št 421-1/70, z dne 111 1973 Sestanki uredništva desetega v mesecu in prvi torek po izidu — ob 18.00 Uradne ure ponedeljek 10—12 ure. torek 12—14 ure. četrtek 14 — 15 ure.
Podporo za svoje delo so dobili le pri OK ZSMS Maribor Pobrežje. Tako delujejo formalno le na občinski ravni, kljub temu, da so vse njihove akcije namenjene mestu Mariboru kot celoti. Njihova želja je seveda, da bi delovali na mestni ravni in upajo, da ko se bo vodstvo MK ZSMS Maribor prenehalo »samozadovoljevati« lahko rekli kakšno konkretno tudi o odnosih med Mirovno skupino in ZSMS kot DPO.
Nasproti prej omenjenim oblikam dela'v ZSMS-ju so si mirovniki postavili za temeljna načela: SPONTANOST, KI TEMELJI NA ZAVESTI
- TA PA OMOGOČA SAMOORGANIZIRANJE: NEPOSREDNOST, ki omogoča delovanje brez posrednikov in filtrov; AVTONOMNOST, ki omogoča samostojno delovanje brez tutorjev; PLURALIZEM, ki zagotavlja možnost kritičnega soočanja različnih pogledov na podlagi skupnih interesov.
Mirovniki niso zaprta skupina, temveč si želijo kreativno sodelovati z vsemi DPO-ji, družbenimi organizacijami in društvi ter posamezniki
— tako s tistimi, ki se z njimi strinjajo, kot s tistimi, ki na njihovo delo gledajo z drugačnimi očmi. Želijo si torej dialog, kot edini pogoj pa postavljajo, da se nastopa z močjo argumentov ne pa z argumentom moči!
— skupaj z MC K OZN na temo Bojne igrače in mi
— na srednjih šolah (kovinarski, ekonomski, elektro), na Oš Franc Rozman—Stane in Maks Durjava, na seminarju OK ZSMS Maribor Pobrežje in Rotovž — vse na temo Mirovna gibanja
3. Bilten
— izdali smo 4 številke (september, oktober, november, december)
4. Ostalo
— bili smo na prireditvi ob 40-letnici OZN v Slovenj Gradcu
— mirovnem taboru na Ptuju
— navezali stike s skupinami po Sloveniji
Program dela v letu 1986
A. INFORMATIVNE STOJNICE
1. Marec (18—23.)
Solidarnost z narodnoosvobodilnimi gibanji
2. Maj (20.-25.)
Mirovno gibanje
3. julij (4.)
Nikoli več vojne
4. September (16.—19.)
Mirovno gibanje
5. Oktober (27.-31.)
Razorožitev
6. December (22.-26.)
Dajmo otroku možnost
B.PREDAVANJA
1. Mladinsko prestopništvo
2. Kultura in mir
3. Narodnoosvobodilna gibanja
4. Zeleni
5. Civilna služba
6. Religija, mir in mladi
7. OZN
8. Razorožitev
Informativne stojnice in predavanja sta samo dve temeljni obliki dela, ki so si ju mirovniki zadeli v letošnjem letu, saj bodo razen tega počeli še marsikaj in pozivajo vse, ki jih mirovna problematika zanima, da se jim pridružijo.
Največ pohval pri svojem delu so v lanskem letu, mariborski mirovniki, poželi z pripravo aktivnosti v akciji. Dajmo otroku možnost. Z predavanjem, ki ga je imel mag. Aco Prosnik, in informativno stojnico so hoteli opozoriti javnost na vprašanje kakšne igrače kupujemo in namenjamo otrokom. Na stojnici so zamenjevali bojne igre in vojaške igrače za humanejše in vzgojne igrače ter zbirali podpise za protestno pismo proizvajalcem igrač. Kot sami pravijo so bili presenečeni nad velikim odzivom javnosti. V dveh dneh so »dobili« več kot petdeset pušk, pištol, tankov ... ter zbrali skoraj dvatisoč podpisov, toda najbolj jih je razveselilo kup prijaznih besed, pohval in vzpodbud za nadaljnje delo.
MIROVNIŠTVO V SLOVENIJI
Pritiski na mirovnike
Mariborski mirovniki ugotavljajo, da so pritiski dvojni. Medtem, ko se državni organi omejujejo na »opazovanje« in zaenkrat tudi še na podcenjujoč odnos (nekdo jih je vprašal: »Zakaj se igrajo mirovnike!?«), so se DPO odločile spremljati kaj ti »elementi« počnejo.
Drugačno pa je vprašanje prlttsKa na enotni, slovenski, pomični
fronti. Vsi ti pritiski izhajajo iz tega, da nekateri dejavniki poskušajo mirovnemu gibanju podtakniti idejo, da kopirajo mirovne ideje z zahoda in da so proti JLA ter konceptu SLO in DS.
Vse te napade in očitke mirovniki odločno zavračajo, povdarjajo pa, da se mora mirovno gibanje ukvarjati predvsem z mirovnimi vprašanji na domačih tleh.