i__a.NEDEIJO Si res nespameten. Nič ni lepšega in tolažilnejšega kakor vera, če člavek živi po njej. Če člavek pa noče hoditi po njenih potih, nič ni groznejšega, kakor vera. Zato pa človek, ki za vero ne mara, tako išče, kjer bi našel kak ugovor, kak razlog zoper njo. Posebno ena tolažba je, s katero opravičuje danes toliko ljudi svojo nevero, češ, pameten človek sploh ne more verovati, vse je le domišljija, saj še nihče ni videl, in tipal ne duše, ne večnosti, ne Boga. Res Boga, večnosti še nihče ni videl, a vidimo in otipamo, da vedno takorekoč butamo ob dela božja. Poglej svet! Kako ogromen jel Premisli našo zemljo! Koliko je nad nami svetov, milijonkrat večjih kakor naša zemlja. Si že videl kedaj, da bi le en kamenček postal sam od sebe? Ta ogromni svet pa bi? Glej red v svetu? Kako natančno so preračunjena pota zvezd na nebu! Kako redno se menjajo na zemlji letni časi, kako se obnavlja voda, zrak! Vse je kakor velikanska ura, pri kateri se vjema zadnji zobček na kolesu. Kdo je pameten? Ali oni, ki pravi, da mora ta ura imeti urarja, ali tisli, ki trdi, da ga nima? Boga, večnosti res še ni videl nihče, a videli so ljudje Kristusa. »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli s svojimi očmi, kar so otipale naše roke, to sami izpričujemo in oznanjamo — večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je prikazalo nam,« je pisal sveti apostol Janez prvim kristjanom. Kri apostolska, ki je tekla, je najmočnej&i dokaz za resničnost tega pričevanja. Da, so videli apostoli Kristusa, so tri leta z njim ži¦veli, so videli njegovo sveto življenje, so videli njegove čudeže, so ga videli umreti, so videli in so se ga dotikali vstalega, so ga videli iti v nebesa. Nihče ni videl tja v večnost, a Kristus je tisti, ki je prišel iz onega drugega kraja, ki se je zopet vrnil na oni svet in Kristus je tisti, ki nam je povedal, da imamo tam Boga in Očeta, da je tam kraljestvo blaženih, pa tudi vnanja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. — Ne vidimo večnosti, ne vidimo Boga, a na besedo Krislusovo verjamemo. Ali je to nespamet? Boga, večnosti nihče ne vidi, a vidi, kdor ima odprte oči, blagoslov, ki teče iz vere v Boga in večnost. Ko je prišel naš veliki rojak Friderik Baraga kot misijonar k Čupua-Indijancem v Ameriki; je našel pri njih zelo žalostne razmere. Bili so še pravi divjaki. Niso imeli hiš, niso obdelovali polja, žrveli so le od lcrva, vdani so bili najgišim strastem. A ni bilo dolgo, pa so stale v teh krajih lične vasi, razprostirala so se marljivo obdelana polja, Ijudje so bili trezni, pošteni, povsod je bilo lepo družinsko življenje. Ko je amerikanski dostojanstvenik Baraga vprašal, s kakimi strogimi postavami je je te ljudi tako spremenil, je odgovoril: »Moji ljudje nimajo druge postave, ko Kristusov evangelij.« Res, povsod, kjer se ljudje oklenejo s srcem vere, vidimo: srečo v dušah, sreeo v družinah, srečo v življenju. Velikokrat se danes sliši, da je vera nespamet in mračnjaštvo. Ali res more roditi nespamet, mračnjaštvo tak blagoslov? Ima le prav Kristus, ki je rekel: »Kdor hodi za menoj, ne hodi po xemi.« Boga, večnosti nihče ne more videti, lahko pa vsak vidi nesrečo, ki se rodi tam, kjer izgine vera v večnost in Boga. Ko je med francosko revolucijo nekega dne drla razdivjana množica po ulicah v Parizu, je nek jakobinec začel kričati, ko je zagledal duhovnika: »Pope na svetiljkel« Duhovnik mu je mirno odgovoril: »Le, bote videli, če bo potem bolj svetlo!« Da, bi lahko človek vprašal one, ki sramotijo in blatijo vero, ki ji nasprotujejo, ki bi jo najrajše uničili: »Kaj pa ste vi ljudem boljšega dali ko vera? Ali je tam, kjer izgine vera, življenje syetlejše, lepše; srečnejše? Ali je vsa vaša pamet in modrost strast, ki se širi za vami? Ali so to raztrgane in nesrečne družine? Ali je to razbrzdana mladina? Hudodelstva? Samomori?« Boga in večnosti ne vidiš, vidiš pa lahko tudi danes srečne može, ki so globoko verni in pobožni, vidiš lahko ljudi, resne in poštene, ki se po dolgem in resnem iskanju zopct vračajo k veri. Ali so tudi li nespametni? Ko bi vera res bila nespamet, ko bi res bila, kakor nekateri trdijo, znanost dokazala, da je ve- ra prazna in napačna, kako bi pač bilo mogoče, da bi ti učeni ljudje bili še verni^ da bi celo, kar se tolikokrat dogaja, se danes sredi znanosti vračali k vei-i? Ne, vera ni nespamet. Nič se ne boj, da si nespameten, če veruješ. Res je le lo, kar pravi evangelij 4. nedelje po Veliki noči, da je nevera greh, prvi greh, nekako največji greh. Greh, ker ima nevera oči, pa noče videti, greli, ker ubije toliko lepega in sreče^ greh, ker rodi toliko zla. Veselo znamenje. Na Francoskem prirejajo katoliški visokošolci vsako leto* skupna velikonocna obhajila. Letos se je teh skupnih obhajil udeležilo nad 1300 dijakov. Gotovo veselo znamenje za deželo, kjer so pometali križe iz šol in iz šolskih knjig izbrisali besedo Bog. Vera ne izginja, ona raste in prospeva! Krvava Mehika. Dolgo časa ni bilo mogoče \z Mehike dobiti pravih poročil, ker je vlada vsakega, o katerem je sumila, da bi o grozodejstvih poročal v svet, spravila kot nadležnega tujca čez mejo. Sedaj pa posebno angleški časniki poročajo vedno več podrobnosti iz te knrave dežele. Ves režirn v Mehiki nič ni drugega, kakor režim vohunov in nasilnikov, ki so hoteli v dušah prebivalcev zadušiti vsako versko zavest. Angleški listi poročajo, da je bilo dosedaj v Mehiki ubitih 200 duhovnikov, 500 pa pregnanih. Razen teh pa je bilo ubitih, da včasih na najkrutejši način mučenih še večje število drugih ljudi. — Baje so v zadnjem času pritisnili tudi gospodarski krogi na mehikansko vlado, da začne pogajanja s Cerkvijo, ker ti krogi smatrajo, da je verski mir potreben, da se zopet dvigne blagostanje dežele. Tako besno sovraštvo proti Cerkvi tudi v Mehiki ne bo uspelo. Peklenska vrata Cerkve ne morejo premagati! Zopet dve mučeništvi v Mehiki. Pred dobrim mescem sta bila ustreljena v državi Midoracan (Mehika) dva frančiškana: oče De Vega in brat Martinez. Izsledili so ju, ko je pater maševal, brat pa mu je ministriral. Pred usmrtitvijo so zaprli oba mučenika dva meseca v ječo. Katoliški odpor proti novodobnemu po- ganstvu. Po kulturni Evropi hodi zadnji čas neka zamorska plesalka Backer, ki proizvaja skrajno nedostojne plese. Bila je tudi na Dunaju, kjer je pri židovskem in socijalisličnem občinstvu žela veliko priznanje in še več denarja. V imenu katoličanov pa je proti njenemu nastopu ostro protestiral kardinal Piffl in odredil radi lega pohujšanja javne pobožnosti. Plesalka je hotela iti po priznanje in denar tudi na Ogrsko, pa so se tamošnji katoličani uprli proti temu in bodo najbrž tudi uspeli, da ne bo smela priti k njim prodajat pogansko sramoto. Ravno tako stališče proti njej so zavzeli tudi katoličani v Italiji. Tudi pri nas se širi veliko poganskih šeg, četudi bolj prikrito. Pravi krščanski čut jim nasprotuje, ne pa da bi se jih oklepal. Socijalist hvali krščanske organizacije. Ravnatelj mednarodnega delavskega urada Albert Thomas, socijalist, je pred krat kim obiskal krščanske strokovne organizacije po največjih delavskih krajih v Nemčiji. Po obisku je pisal pismo, v katerem hvali te organizacije( češ, da ne skrbijo samo za gmotno blagostanje svojih članov, temveč jim dajejo tudi izobrazbo, umsko in srčno. Tako katoliška vcra pomaga človeku!