872 ZDRAV VESTN 2006; 75
poznavnosti mesta Slovenj Gradec je bil leta 2001 ime-
novan za častnega občana. Stika z medicino ni preki-
nil tudi potem, ko se je upokojil. Še zdaj je eden naj-
bolj rednih obiskovalcev predavanj, ki jih organizira
Koroško zdravniško društvo. Vsakega obiska ali po-
govora z njim smo vsi zelo veseli. Zato mu njegovi
nekdanji učenci in sodelavci ob jubileju iskreno če-
stitamo in mu želimo še veliko življenjskih moči!
Nekrologi
IN MEMORIAM
TONE RAVNIKAR, DR. MED.,
SPECIALIST INTERNIST (1933–
2005)
Franc Verovnik
3. junija 2005 je umrl naš dolgoletni sodelavec Tone
Ravnikar, dr. med. V slovenjgraški bolnišnici je začel
specializirati interno medicino leta 1963 in nato oprav-
ljal delo specialista na internem oddelku do leta 1994,
Aktualni pogovor
POGOVOR S SLIKARJEM
BOGDANOM BORČIČEM
Slikar in grafik Bogdan
Borčić se je rodil v Ljub-
ljani leta 1926. Leta 1950
je diplomiral na Akade-
miji za likovno umetnost
v Ljubljani, in nadaljeval
specialko za slikarstvo
pri Gabrijelu Stupici. Iz-
popolnjeval se je v Am-
sterdamu in Parizu. Naj-
prej je služboval v No-
vem mestu, nato v Ljub-
ljani. Bil je docent in na-
to redni profesor na Aka-
demiji za likovno umet-
nost. Leta 1984 se je upo-
kojil. Sprva se je ukvarjal s slikarstvom, od leta 1970 do 1980 pa
predvsem z grafiko. Razstavljal je po vsej domovini in v tujini in
za svoje delo prejel številna priznanja in nagrade. Od leta 1980
živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.
ZV: Pomeni biti slikar poklic, poklicanost ali izšola-
nost, naučenost? Je pomembnejši talent ali šola, prak-
sa, obrt?
BB: Mislim, da mora človek taka nagnjenja dobiti že
pri rojstvu. Pozneje, ko se odločaš za tako pot, šolanje
pomaga, da vse skupaj bolje razumeš, obvladaš. Šola
ti razširi obzorje, dobiš pogled skozi umetnostno zgo-
dovino in spoznaš izkušnje drugih. So pa tudi izjeme,
ki takega šolanja ne potrebujejo. Vzemimo samo pri-
mer Jožeta Tisnikarja.
ZV: Vaše okolje delim na tri obdobja: novomeško, ljub-
ljansko in slovenjgraško. Ali je na vas in na vaše delo
okolje pomembno vplivalo?
BB: Če bi gledal globalno, okolje ni imelo pomemb-
ne vloge. Več vpliva ima moja izrazna želja. Okolje je
sicer včasih prinašalo tudi motive, pri samem slikar-
skem izdelku pa to ni najpomembnejše. Važno je, ka-
ko stvar narediš. Novomeško okolje mi je bilo zani-
ko je odšel med zasebnike. Poglobljeno se je ukvarjal
z gastroenterologijo in na tem področju dosegel od-
mevne uspehe, saj je uvedel številne nove diagnostič-
ne in terapevtske metode. Po upokojitvi se je lotil pi-
sanja spominov na leta, ko je oral ledino na področju
endoskopije. Zapis o razvoju endoskopije v naši bol-
nišnici je nastal v času, ko se je že boril z zavratno
boleznijo. Ni se ji hotel ukloniti – tako kot pred leti,
ko ga je doletel srčni infarkt. Žal je bila tokrat bolezen
močnejša. Z veliko žalostjo smo spremljali ta boj, saj
smo se zavedali, da izgubljamo sodelavca, s katerim
smo skupaj preživeli mnogo delovnih let v dobrem
in slabem. S svojim delom je veliko prispeval k naše-
mu strokovnemu razvoju in k dvigu ugleda internega
oddelka. V rubriki »Zanimivo je vedeti« na str. 875 so
zbrani njegovi »endoskopski spomini«, ki pričajo o
nem in njegovem delu. Na ta način najbolje spozna-
mo življenjsko pot zdravnika, ki je bil z dušo in tele-
som predan svojemu poklicu. Sl. 1. Komiška krčma, 1957, akvarel.
873
njal v simbolne znake. Počasi so tudi ti izginjali in na-
domestile so jih: barvna ploskev, linija in proporc, to
se pravi čiste likovne prvine.
ZV: V svojih grafičnih delih in v slikah ste bili vedno
daleč od realsocialističnih principov slikanja in ste bi-
li pravzaprav na področju reizma, predmetov s plosk-
vami. Ali je to posledica razmisleka samega ali je v
tem tudi kaj uporništva?
BB: Realsocialističnega sloga nas na akademiji niso
učili. Učili so nas obvladati figuro, tihožitje in med-
sebojne odnose barv. Nikoli niso poudarjali heroj-
skega, realsocialističnega principa. Sam sem imel za
profesorje: Gojmirja Kosa, Franceta Miheliča in Ga-
brijela Stupico, vsakega z razpoznavnim osebnim sti-
lom.
Dobro ste ugotovili, da sem sedaj prišel do reizma.
Sam sem bolj počasne sorte in počasi prihajam do
novih pogledov, brez zunanjih vplivov. Ne oklepam
se različnih sistemov ali nazorov. Tako me trenutno
zanimajo male preproste reči. V grafiki so to mali pred-
meti, vkomponirani v veliko belino papirja. V sliki pa
so to geometrične analize teh predmetov in kot na-
sprotje isti objekt, povečan tudi do dveh metrov. To
je ciklus, ki ga trenutno razvijam.
ZV: Kaj je za vas kot slikarja pomenila moda v slikar-
stvu, ali sodobno trendi, so vas kdaj vlekli, potegnili
vase ali ste ostali samostojni?
BB: O tem smo malo že govorili. Nikoli me ni prema-
mil trenutni trend. V sodobnem slikarstvu je mogoče
vse. Začelo se je že pri kubizmu, ki je razgradil objekt,
nato pa še z drugimi stili, ki so ponovno prinesli sin-
tezo in nove interpretacije. Zanimiv mi je bil infor-
mel, kot nekakšna sprostitev. Barva ni imela velike
mivo s strašili v mojem rdečem obdobju. Ko sem se
vozil kot pomožni inšpektor za likovno vzgojo s kole-
som po poljskih poteh, sem videl izredno domiselna
strašila. Občudoval sem fantazijo preprostih ljudi, ki
so jih ustvarili. Po tem motivu sem naredil nekaj slik
in grafik. Pri izbiri barv sem bil povsem svoboden in
sem se oddaljil od tiste v naravi.
V začetku ljubljanskega obdobja sem pretežno slikal,
potem pa sem se vsaj za deset let posvetil grafiki. Mo-
tivno nisem črpal iz ljubljanskega okolja, ampak iz me-
diteransko-komiškega okolja. Najprej so bili to ribi-
ški rekviziti, kasneje školjke raznih oblik in pozneje
predvsem oblike razbitih školjk. Deset let sem delal
naj tej temi.
Tudi slovenjgraško okolje ni posebej vplivalo name
s svojo tipiko. Čeprav sem se vsak teden vozil skozi
Hudo luknjo, gledal na Pohorje, Uršljo goro in druge
hribe, me to ni motiviralo pri delu. Ravno takrat sem
začel slikati minimalistično. Minimalizem pa je bližji
mediteranskemu okolju. Tam so osnova horizont –
morje in nebo. Do tega sem prišel postopoma. Opu-
ščal sem mimezis in vse bolj gradil na ploskvah. Te
so postale samostojne, cenil sem barvo in odnose
dveh barvnih tonov, kar je povsem zadoščalo za grad-
njo slike. Ni mi bila nujna predmetnost, da z njo
nekaj izrazim. V določenem obdobju sem se zavest-
no trudil, da moja dela ne bi imela zgodbe, temveč
da bi bili čisti likovni elementi, vrednote same po
sebi.
ZV: Pravzaprav ste se že dotaknili vprašanja mime-
tične in nemimetične umetnosti oz. kasneje abstrakt-
nega slikarstva, abstraktne grafike. Vi ste z mimetič-
no začeli in ste prišli skoraj do skrajnega roba abstrak-
cije. Samo na študij barv. Ali je to običajna pot, običaj-
ni miselni in potem delovni tok?
BB: To se pri posameznih slikarjih zelo različno razvi-
ja. Nekateri lahko hitro eksperimentirajo, preizkuša-
jo različne koncepte. Sam sem imel kontinuirano pot,
da sem prišel do zadnjih stvaritev. Tudi takrat, ko sem
imel še mimetično obdobje, sem predmete spremi-
Sl. 3. Raztrgana mreža, 1960, jedkanica in barvna
akvatinta.
Sl. 2. Komiški atelje, 1957, lesorez.
AKTUALNI POGOVOR
874 ZDRAV VESTN 2006; 75
ZV: Ali je boemstvo izumrlo? Vi ste pravi nasprotnik
boema. Imate urejen dom, urejen vrt, najbolj urejen
atelje, kar sem jih videl, najbolj urejeno dokumentaci-
jo. Kaj je zdaj z boemstvom med slikarji?
BB: Po moje takih boemov, ki smo jih včasih poznali,
ni več. Trdo delo je tisto, ki te oblikuje. Težko bi rekel,
da so bili Čargo ali Inchiostri pa Černigoj boemi. To
so bili resni delavci. Tisti, ki Černigoja poznamo, ve-
mo, da je bil tudi malo boemske sorte, v delu pa je bil
zelo racionalen in sistematičen. Mogoče boemi kje še
obstajajo, ampak ne v takem smislu, kot so bili, vsaj
jaz jih ne poznam.
ZV: Kaj je to angažirana umetnost, kakšen odnos ima-
te do nje, kako je z naročenimi deli v slikarstvu, kipar-
stvu? So lahko enako dobra kot tista, do katerih pride
spontano?
vloge, vse je bila nekako zemeljsko enobarvna mate-
rija. V Sloveniji ni bilo posebno veliko slikarjev, ki bi
se izražali v tem stilu. Zelo se razlikujem od tistih sli-
karjev, ki zlahka prehajajo iz enega stila v drugega, in
še bolj od tistih, ki hitro sledijo novim smerem, ki pri-
hajajo iz Evrope in Amerike.
ZV: Kot pravite, da ste bolj počasne sorte, tako so tudi
priznanja za vaše delo prihajala počasi, z zamudo,
od velike Prešernove nagrade do stalne postavitve ce-
lotnega vašega grafičnega opusa v Kostanjevici, pa
do naziva častni meščan Slovenj Gradca. Izšli sta tu-
di dve monografiji, Grafike in Slike. Z zaostankom
vam je slovenska družba očitno dala vsa priznanja,
ki jih umetnik pri nas danes lahko dobi. Ali so to stva-
ri, ki zrelemu slikarju nekaj pomenijo?
BB: Zagotovo da. Povsem slučajno pa je, da tako dol-
go živim, da sem ta priznanja dočakal.
ZV: Malo pa se je treba zahvaliti še materi naravi, da
vam kljub vsemu daje zadostno zdravje in voljo do
življenja in ustvarjalnosti.
BB: Imam atelje in toliko moči, da neprekinjeno de-
lam. Drugače si ne znam predstavljati, kako bi preži-
vel. Najbolje se počutim, ko delam. Imam utečen ri-
tem: en dan v tednu tiskam grafike, sicer pa slikam.
To pa gre bolj počasi. Nekateri naredijo sliko tudi hi-
tro, jaz pa imam način, ki mo to onemogoča. Ko polo-
žim na platno novo barvo, moram čakati, da se ta po-
suši, in šele potem lahko z lazurnim premazom sli-
kam naprej. Tako mi spodnja barva še naprej žari. Ko
slikaš, vedno misliš, da na sliki še nekaj manjka, in ko
ne veš kaj, jo obrneš k zidu. Kot je že napisal H. Matis-
se, jo pustiš počivati. Ko jo čez nekaj časa spet pogle-
daš, pa vidiš, da je slika končana. To ti omogoča di-
stanca časa.
Sl. 4. Školjka in prostor II, 1972, jedkanica in akva-
tinta.
Sl. 5. Plava vrata, 1993, akril.
BB: Angažiranost mi pomeni, da si angažiran v kon-
ceptu dela, ki ga razvijaš. Družbeno ali politično an-
gažiranost izključujem. Osebno praviloma ne delam
po naročilu, s tem pa ni rečeno, da so to manjvredna
dela. Največkrat naročajo pejsaž ali portret. Tudi sam
sem jih nekaj naredil, čeprav redko, predvsem iz pri-
jateljstva. Pri portretu je važen pogovor med figuro in
ozadjem, barvno in oblikovno.
ZV: Kakšen odnos je med skico in končnim delom, pa
naj bo to grafika ali slika?
BB: Skicirka je vedno ob umetniku. Tudi če se spo-
mniš kake ideje, jo hitro vsaj v grobih zasnovah nari-
šeš. Ali pa če hodim in vidim vrata, ki me zanimajo, jih
hitro skiciram. Iz teh skic človek izbere tiste, ki ga pri-
vlačijo bolj kot druge in potem naslika ali naredi v
grafiki. Skica je zelo pomembna. Skica je preblisk, ki
si ga zapomniš. Ne oblikovno kompletno, ampak ide-
ja tistega, kar boš naredil.
875
ZV: Osebno me skica večkrat bolj prizadene, zadene,
navduši kot potem končno delo. Končno delo je veliko
bolj formalizirano, medtem ko je pri skici ustvarjalec
bolj sproščen.
BB: Tudi to se lahko zgodi. Vi ste verjetno mislili skico
in študijo za sliko. Jaz pa govorim o skici, zabeleženju
vtisa, da se ne pozabi. Da lahko motiv, ki ga slučajno
najdeš, pozneje do konca razviješ. Moje skice so majh-
ne, neugledne, le za osvežitev spomina, ko se istega
motiva pozneje lotiš realizirati.
ZV: Kakšen je vaš odnos do grafike nasproti sliki?
BB: Po vsem svetu je veliko slikarjev, ki so tudi odlični
grafiki. Oba medija jemljem enakovredno. Poglavit-
na razlika pa je v tem: grafika je v bistvu črno-bela, je
bolj tonska zadeva. V sliki je nosilec barva, to je čisto
drugi impulz. Kompozicijska zasnova slikovnih polj
je podobna, le sredstva, s katerimi rešuješ probleme,
so zelo drugačna.
BB: Slika me mora takoj, ko jo vidim, prevzeti, ne da
bi jo razumsko analiziral in primerjalno ocenjeval.
Vem, da je dobra. Izhajam iz tega prvega vtisa. Šele
pozneje poskušam razčleniti, zakaj me je določena
slika tako prevzela.
Pogovor je v imenu uredništva vodil J. Drinovec v Slo-
venj Gradcu 25. septembra 2006.
Zanimivo je vedeti
RAZVOJ GASTROINTESTINALNE
ENDOSKOPIJE V BOLNIŠNICI
SLOVENJ GRADEC
Tone Ravnikar
V prispevku se omejujem le na razvoj gastrointesti-
nalne endoskopije. Sicer smo sprva opravljali tudi
bronhoskopije in cistoskopije ter morda še kaj, sam
pa sem bil pretežno le gastroenterolog. Zato ostale
preiskave manj poznam, predvsem pa se jih tudi manj
spominjam.
Lahko jih samo malo naštejem. Takrat se je namreč
opravljalo več preiskav, ki sedaj ne spadajo več v splo-
šno interno medicino. Sedanji pulmološki oddelki so
se ukvarjali le s tuberkulozo. Spomnim se, da je pri-
marij Cestnik v Topolšici pisal o tem, da imajo na od-
delku kakih 98 % tuberkuloze, ostalo pa so stvari, ki
so na oddelek prišle kot tuberkuloza, nato pa se je
izkazalo, da je šlo za kaj drugega. Ostali pulmološki
bolniki so se zdravili na našem internem oddelku.
Prav tako takrat v bolnišnici še nismo imeli urologa.
Tako smo bronhoskopije in cistoskopije izvajali na
internem oddelku, a to ni bilo povsem moje področ-
je.
Prvih začetkov endoskopije prebavil v Slovenj Grad-
cu ne poznam. Ko sem leta 1963 prišel kot mlad spe-
cializant, sta bila na oddelku na voljo dva instrumen-
ta, gastroskop in rektoskop. Rektoskop je bil kovin-
ski, dolg 30 cm. Imel je drobno žarnico, ki ni prav ra-
da delovala. Mislim, da jo je edino sestra Stanka Kac
znala pripraviti do tega, da je enakomerno svetila. Ga-
stroskop pa je bil semifleksibilen. Le del, ki je prišel v
želodec, je bil gibljiv, in še ta le pasivno. Usmerjati ga
torej ni bilo mogoče. Tudi kake dodatne opreme ni
bilo, predvsem ni bilo možnosti za ciljano biopsijo.
Imeli pa smo sondo za slepo biopsijo želodca. Uvedli
smo jo v želodec, z vakuumom prilepili na želodčno
steno, nakar smo odvzeli material za histologijo. S po-
dobnim instrumentom je Zaveršnik – takrat še nava-
dni dr. med., kasneje pa profesor in šef zdravnik v
zdravilišču Rogaška Slatina – delal precej znane študi-
je gastritisa. Ko sem ga kasneje spoznal, je sam pove-
dal, da so bile te študije pravzaprav zelo nezanesljive,
prav zato, ker je bila biopsija slepa.
Kdaj so nabavili prve instrumente v bolnišnici, ne vem.
Bili so že precej stari, ko sem prišel, o nakupu novih
ZV: Ali umetnik med svojimi deli ceni predvsem zad-
nja dela, s katerimi se največ ukvarja in ki ga najbolj
angažirajo?
BB: Tako vprašanje si večkrat zastavim tudi sam. V de-
lovnem procesu te najbolj zaposli zadnja slika in ho-
češ narediti nekaj še boljšega od prejšnje. Če pa gledaš
kasneje, so to vse tvoji otroci in za razvoj, ki sem ga do-
segel, ki ga razumem in poznam, se mi zdi pomembna
vsaka slika. Če pa je bila slaba, sem jo raje preslikal, ali
pri grafiki ploščo razrezal in uporabil za kaj drugega.
Ne morem izdvojiti najboljše. Imam pa ključne, ki so
mi pomembne, ker sem odprl nov proces, novo pot.
Tiste pa lahko izpostavim, ne morem pa reči, da so naj-
boljše. Vsaka je pomenila razvojni napredek.
ZV: Kako vrednotite sliko, bodisi svojo bodisi drugega
slikarja? Ne zanima me, kako to delajo umetnostni
zgodovinarji, ampak kako to vrednotite vi.
AKTUALNI POGOVOR
Sl. 6. Ribiški portal, 1960, olje.