772463 ZZB 9 19 41 O F JE NI 45 19 GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE marec 2024 KOLUMNA B E S E DA NAŠ POGOVOR JUBILEJ 821805  B SLOV E NO Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana AKTUALNO Javorovica Spomin na padle za svobodo Jože Poglajen Miran Hladnik Partizanski pevski zbor Cenzurirani papež Partizanski spomeniki 80. obletnica PPZ STRAN 3 STRAN 8-9 STRAN 11 DOGODKI 8. marec v Cankarjevem domu Z znanjem in umetnostjo do svobode Pri spominskem hramu na Javorovici pri Šentjerneju je 16. marca potekala slovesnost v spomin na borce IV. bataljona Cankarjeve brigade, ki so 16. marca 1944 padli v boju z nemškimi vojaki in domobranci. Spominske slovesnosti se je udeležila predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar (na sliki), ki se je 113 padlim partizankam in partizanom poklonila s položitvijo venca v spominskem hramu, obenem pa je bila tudi slavnostna govornica. Na prireditvi je bil tudi predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman. Predsednica republike je v slavnostnem govoru opozorila na opustošenje, ki ga povzročajo vojne, in trajne posledice, s katerimi se spoprijemajo ljudje in svojci umrlih. »Borci IV. bataljona Cankarjeve brigade so umrli, ker so si želeli svobodo zase in za druge, ker so želeli bivati na svoji zemlji V Cankarjevem domu je bila navdušujoča medgeneracijska prireditev ob 8. marcu. Čeprav se v zadnjih letih v vsakdanji pogovor vse bolj vriva poimenovanje tega praznika kot dan žensk, za mojo generacijo vendarle ostaja ta dan v ušesih zapisan kot mednarodni dan žena. Dan žensk mi zveni trdo, birokratsko uradniško, nič v sozvočju s tradicijo, kakršno poznam in se je spominjam. In če govorimo o tradiciji, te vendarle ne gre spreminjati, ker potem to ni več nekaj utečenega, pa čeprav radi pravimo, da je jezik živa tvorba, ki se venomer spreminja. Razlago sem poiskal v SSKJ, ki pravi: »Dan žena oz. mednarodni dan žensk ni državni praznik in zato nima uradnega poimenovanja, kot ga imajo npr. Prešernov dan, dan upora proti okupatorju in praznik dela. Stalna zveza dan žena je bila dolgo uveljavljeno poimenovanje, ki pa ga v sodobnem času zaradi zaznamovanosti izraza žena postopno nadomešča izraz (mednarodni) dan žensk. Uporabnik lahko uporablja tisto različico poimenovanja, ki mu je bližja.« Ne smemo pozabiti ali nemara podvomiti, da so pravice žensk kar koli drugega kot osnovne človekove pravice. Partizanski pevski zbor je polno Linhartovo dvorano dvignil na noge, ko je od vsepovsod zadonelo: »Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja …« Internacionalo moramo kot uvodno pesem v prireditev razumeti v širšem okviru scenarija prireditve. Avtor Internacionale, Eugène Pottier (1816–1887) je bil član pariškega mestnega sveta, v katerega je bil izvoljen v času upora pariškega delavskega razreda, ki ga bolj poznamo kot pariško komuno. To je bila revolucionarna avtonomna oblast, ki je trajala kratek čas v letu 1871, ko so majski upor zadušile francoske vladne sile. V okviru komune so med drugim razglasili tudi enakopravnost žensk in uvedli neposredno, delegatsko demokracijo … »Danes praznujemo. Proslavljamo in se spominjamo ženskega boja za enakopravnost in človekove pravice, ki jih imamo danes prepogosto za samoumevne. Pravico do odločanja o svojem telesu, pravico do dedovanja, pravico do političnega udejstvovanja in pravico do izobraževanja. Slavnostna govornica na Javorovici je bila Nataša Pirc Musar Prav slednji želimo ob letošnjem prazniku nameniti posebno pozornost« je na začetku povedala voditeljica Lina Potočki Vozny. Scenaristka in voditeljica prireditve dr. Mojca Poredoš pa je dodala: »Sprva pravica do izobraževanja ni bila povsem jasno izražena. V prvi deklaraciji o otrokovih pravicah iz leta 1924 je zapisano zgolj, da je treba otrokom zagotoviti normalen razvoj v materialnem in duhovnem smislu. Šele po drugi svetovni vojni, leta 1959, so to pravico razširili tudi na pravico do izobraževanja. Vsak otrok bi moral imeti pravico do šolanja, ki naj bi vsaj na stopnji osnovne šole brezplačno in obvezno.« Občinstvo v dvorani je s svojim nagovorom navdušil župan mestne občine Ljubljana Zoran Jankovič. Po njegovih sklepnih besedah, ko je Partizanski pevski zbor intoniral uvodne takte pesmi Hej brigade, pa je z zborom zapela celotna Linhartova dvorana. Nastopajoči – Partizanski pevski zbor pod vodstvom Jakoba Barba NADALJEVANJE NA STRANI 2 Predsednica republike je v slavnostnem govoru opozorila na opustošenje, ki ga povzročajo vojne, in trajne posledice, s katerimi se spoprijemajo ljudje in svojci umrlih. in pregnati okupatorja, ker so želeli govoriti slovenski jezik in brati slovenske knjige. Nam, ki lahko uživamo sadove tega boja in upora, mora biti kraj njihovega trpljenja in zadnjega počitka večni opomin o nesprejemljivosti vojnih grozot in nacističnega nasilja,« je dejala predsednica in poudarila, da morata človeško življenje in svoboda brez izjeme vedno ostati spoštovana in neprecenljiva, saj sta temelj sobivanja in človečnosti. Predsednica je zaskrbljena, ker sta globalna solidarnost in človeč- nost še vedno na preizkušnji. Kljub naukom iz zgodovine in grozljivim pričevanjem iz Ukrajine in Gaze se še vedno ukvarjamo z različnimi interpretacijami humanitarnosti, civilizacijskih norm, pogojev za prekinitev spopadov in zagotovitev pomoči ranljivim. Slavnostni govor je predsednica republike sklenila s pozivom k spoštovanju in ohranjanju kulture spominjanja, še posebej med mladimi. Meni, da je izredno pomembno ohranjati pomen narodnoosvobodilnega boja ter spomin na gorje fašizma in nacizma, spoprijeti pa se moramo tudi s temnimi poglavji svoje zgodovine. Množico je nagovoril tudi predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Šentjernej Matjaž Zagorc, ki je med drugim dejal, da naj spomin na padle za svobodo − boj pred 80 leti je preživelo le 16 bork in borcev − nikoli ne zbledi tudi zato, ker se je treba nenehno truditi za mir. Šentjernejski župan Jože Simončič je menil, da vrednote miru, svobode in enakosti niso samoumevne, da jih je treba stalno krepiti, in če bo treba, tudi braniti. Predsednik Skupnosti borcev brigade Ivana Cankarja Boris Hren pa je povedal, da je treba Javorovico postaviti ob bok Dražgošam, Osankarici in drugim spomenikom miru v Sloveniji. Organizatorja tradicionalne spominske slovesnosti sta bila Združenje borcev za vrednote NOB Šentjernej in občina Šentjernej, prisotni pa so bili preživeli borci, svojci padlih in številni, ki ohranjajo vrednote narodnoosvobodilnega boja. Med udeleženci so bili tudi praporščaki in 1. spominski dolenjski partizanski bataljon, gardna enota Slovenske vojske in kvintet trobil Orkestra Slovenske policije. V kulturnem programu so sodelovali Mešani pevski zbor Ajda Orehovica, pesnica Jožica Kapele iz Semiča in osnovnošolci iz Šentjerneja. S. B., foto: Daniel Novakovič/STA 2 marec 2024 NADALJEVANJE S STRANI 1 Z znanjem in umetnostjo do svobode in ob spremljavi Branka Sladiča na harmoniki, Ditka in Gorazd Čepin, Plesna šola Impulz, Maja Martina Merljak, Ema Erna Weber in Luka More, dijakinja in dijak Gimnazije Poljane – so zgradili most preko dveh držav in vsaj štirih generacij v današnji čas. Scenaristka prireditve je rdečo nit predstave poiskala v eni od temeljnih človekovih pravic, izobraževanju, in prireditvi dala delovni naslov Z znanjem in umetnostjo do svobode. Letošnje leto bo namreč minilo v spominjanju na nekatere prelomne dogodke iz časa narodnoosvobodilnega boja in naj omenim le enega, povezanega s to prireditvijo: v osvobojeni Beli krajini sta bila pred osemdesetimi leti ustanovljena Partizanski pevski zbor (takrat Partizanski invalidski pevski zbor) in pa Slovensko frontno gledališče, zametek povojnega ansambla SNG Drama Ljubljana. Uro in pol trajajoča prireditev je bila navdušujoča, medgeneracijsko povezovalna, kar je bilo zaznati tudi v pogovorih obiskovalcev po končani prireditvi v preddverju Cankarjevega doma. DOGODKI Trnovo nad Novo Gorico Spomin na borce »ruskega« bataljona Po meri svojega srca so izpod ruševin sveta v smrt padajoč nam izkopali svobodno, novo domovino. Mi njim za ped prsti in sveto jo imenovali zavoljo njihove krvi. Bili so se za naš spomin, stopimo v njihovo tišino, spet žejni njihovih globin. Ciril Zlobec (napis na vhodu v Spominski park Trnovo) Točno opoldne 20. februarja letos je izredni in pooblaščeni veleposlanik ruske federacije v Republiki Sloveniji Timur Ejvazov s sodelavci položil venec v Spominskem parku na Trnovem nad Novo Gorico pri plošči z imeni 144 padlih borcev »ruskega« bataljona, ki je deloval v okviru IX. korpusa. Zbrane člane veteranskih organizacij in praporščake borčevskih organizacij ter druge protifašiste s Primorskega in iz Ljubljane ter zamejstva v Italiji je pozdravila predsednica Območnega združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica Ingrid Kašča Bucik, slavnostni nagovor pa je imel veleposlanik Ejvazov. Oba sta poudarila, da fašizem še vedno dviga glavo in da se je treba spominjati borcev, ki so priborili svobodo Sloveniji, Jugoslaviji in vsemu Spominska slovesnost na Trnovem nad Novo Gorico Zbrane je na tradicionalni slovesnosti nagovorila predsednica novogoriške borčevske organizacije Ingrid Kašca Bucik. svetu. Tako jugoslovanski kot ruski borci pa so bili na strani zmagovalcev v drugi svetovni vojni. O miru in svobodi ter prijateljstvu med ljudmi je govoril tudi pater Bogdan Knavs, ki so ga udeleženci z navdušenjem sprejeli, nekaj misli pa je dodal Drago Kosmač iz Združenja veteranov Sever. V kratkem kulturnem programu je nastopil harmonikar, zatem pa so udeleženci položili cvetje še na vrhu spomenika, kjer je v grobni- ci pokopanih 256 padlih borcev in žrtev okupatorja. Naj spomnimo, da je na ploščah v amfiteatru izpisanih 2345 imen padlih borcev in žrtev okupatorja. Spominski park so leta 1983 zgradili s prispevki prebivalcev in podjetij občine Nova Gorica, iz katere so pozneje nastale občine Kanal ob Soči, Šempeter - Vrtojba, Brda, Renče Vogrsko in Miren - Kostanjevica ter mestna občina Nova Gorica. S. B., foto: Janez Alič DOGODKI Gianni Cuperlo Zaradi fojb pod udarom desnice Slavnostni govornik je bil ljubljanski župan Zoran Janković. »Kolosalno! Kako lepo je bilo videti in slišati pretekli duh časa, ki ga pooseblja Partizanski pevski zbor, in mladino, kako sledi tem potem na sodobnih temeljih, ki pa so zaznamovani s trpljenjem, krvjo in odrekanjem,« je dejala ena od obiskovalk, ko je v spremstvu prijateljice stopala proti izhodu iz dvorane … Črt Kanoni, foto: Iztok Pipan Če je kdo, ki se je ob dnevu spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre politično izpostavil, je to Gianni Cuperlo, tržaški poslanec Demokratske stranke, ki očita vladni koaliciji, da namerno pozablja na fašizem. Zaradi svojih uravnoteženih stališč si je tržaški poslanec Demokratske stranke prislužil napade desnice in desno usmerjenih časopisov, in to samo zato ker si je upal izraziti nekaj proceduralnih pomislekov ob odvzemu odlikovanja Titu, ga je podpredsednik poslanske zbornice Fabio Rampelli (Bratje Italije) označil ne samo za privrženca jugoslovanskega predsednika, ampak tudi za zanikovalca fojb. »Mi ne zanikamo ničesar, tisti, ki zanikajo zgodovinska dejstva, so na desnici,« je Rampelliju odgovoril Cuperlo, ki je tako mislil na fašizem. V poslanski zbornici je tržaški politik obnovil dogajanje v naših krajih od razpada Avstro-Ogrske do fašističnega zatiranja Slovencev in Hrvatov, fojb in množičnega odhoda Italijanov iz Istre. »Treba je spoštovati bolečino vseh in ne, kot je storila Giorgia Meloni v Bazovici, namerno izpostaviti le dela zgodovine, preostalo pa pometati pod preprogo,« je v intervjuju za Repubblico poudaril Cuperlo. Med razpravo v zbornici so tudi poslanci vladne koalicije omenjali pobudo Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja v Bazovici, izpostavili pa so le fojbo in ne poklona ustreljenim slovenskim antifašistom. Tega kot Oj motorji, hrumite Oj motorji, hrumite, oj motorji, bučite pesem najlepšo za nas! Hitite, hitite, hrumite, bučite, da prišel že skoro svobode bo čas! Gianni Cuperlo da ne bi bilo, je prepričan Cuperlo, ki od kolegov iz vrst desnice ni niti enkrat slišal besede fašizem. Da ne govorimo o požigu Narodnega doma in da se je fašistično nasilje leta 1920 pravzaprav rodilo v Trstu! Franc Dermastja-Som (pesem je nastala maja 1944 v Sainte Marie-aux-Mines) Sandor Tence, Primorski dnevnik DOGODKI Temnica na Krasu Spomin na 19 padlih italijanskih in slovenskih partizanov V bližini Temnice na Krasu je bila 16. marca letos ob spomeniku padlim borcem spominska slovesnost ob 80. obletnici poboja 19 partizanov italijanske in slovenske narodnosti. Približno 70 partizanov Tretjega bataljona Istrskega odreda se je poskušalo prebiti do Tržaškega udarnega bataljona v sestavu 9. korpusa NOV in POS. V vrtači ob vasi so se ustavili, ker so se zanašali na pomoč v hrani aktivistov iz Temnice. Napadli so jih pripadniki nemške pehote skupaj s fašističnimi milicami in v napadu 16. marca 1944 ubili 19 borcev. Spominska slovesnost vedno poteka v duhu sožitja dveh narodov, ki sta se uprla fašizmu in se borila za svobodo. Organizator dogodka je Slavnostna govornica Ljubica Jelušič bil dr. Oto Luthar skupaj s krajevno skupnostjo Temnica. Prišli so številni praporščaki iz sosednjih združenj borcev ter iz VZPI-ANPI. Vseh je bilo kar 19. V imenu Združenja borcev Nova Gorica je zbrane nagovorila predsednica Ingrid Kašca Bucik. Slavnostna govornika sta bila dva: Ljubica Jelušič v imenu ZZB NOB Slovenije in Alberto Mauchigna v imenu VZPI-ANPI Gorica. Oba sta poudarila idejo protifašizma, pod katero so se združili različni narodi in se z ramo ob rami borili za svobodo. »Mi, ki pripadamo generaciji osvobojenih in ne osvoboditeljev, ne pozabljajmo njihovih gesel: smrt fašizmu, svoboda ljudem!« je svoj ganljivi govor sklenil Mauchigna. V kulturnem programu so nastopili otroci Podružnične osnovne šole Kostanjevica na Krasu z recitalom pesmi Srečka Kosovela, čigar 120. obletnico rojstva smo zaznamovali 18. marca. Za udarno in multikulturno sožitje s pesmimi iz vse Evrope so poskrbeli glasbeniki in pevci ter pevke Pevskega zbora Kombinat. Ljubica Jelušič, foto: Ludvik Husu Udeleženci spominske slovesnosti pri Temnici na Krasu 3 marec 2024 SPOROČILA KOLUMNA Obisk Zveze koroških partizanov pri ZZB NOB Slovenije Na delovnem obisku v Ljubljani pri Zvezi združenj borcev NOB Slovenije je bila 15. marca 2024 delegacija Zveze koroških partizanov (ZKP) iz Celovca, ki jo je vodil predsednik Milan Wutte, v njej pa so bili še namestnik tajnika ZKP Nikolaj Orasche, član odbora ZKP Gusti Malle ml. in predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem Manuel Jug. Sestanka so se poleg predsednika ZZB NOB Slovenije Marijana Križmana udeležili še predsednik Komisije za mednarodne odnose (KMO) Marjan Šiftar, podpredsednik KMO Bojan Pahor, predsednik Pokrajinskega sveta ZB NOB za Koroško Stanislav Ovnič in generalna sekretarka ZZB NOB Slovenije Manja Konkolič. Udeleženci pogovora so se strinjali, da je bila zmaga nad nacifašizmom eden od temeljev povojne Evrope. Protifašistične in protinacistične sile so bile v Sloveniji in Avstriji del velike zmagovite koalicije v drugi svetovni vojni. Oborožen upor Slovencev na avstrijskem Koroškem je odločilno pripomogel k ohranitvi slovenstva na Koroškem in v Avstriji. Na podlagi tega je bila leta 1955 oblikovana tudi Avstrij- Jože Poglajen Cenzurirani papež Č Udeleženci pogovorov na sedežu ZZB NOB Slovenije ska državna pogodba. Manuel Jug je posebej predstavil organizacijo delovanja Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, Gusti Malle ml. pa je podal informacijo o pomembnosti digitalizacije zgodovinskih pisnih virov. Med drugim je bilo dogovorjeno, da bosta ZZB in ZKP skupaj pripravila spominsko slovesnost ob 79. obletnici zadnjih bojev v drugi svetovni vojni na evropskih tleh, ki bo 18. maja 2024 pred spomenikom Svobodi in miru na Poljani. Prireditve se bodo udeležili tudi predstavniki borčevskih organizacij držav nekdanje Jugoslavije, ki bodo dan pred komemoracijo obiskali še domačijo Peršman v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem, zdaj osrednji muzej narodnoosvobodilnega odpora koroških Slovencev. Zveza združenj borcev NOB Slovenije in Zveza koroških partizanov sta na srečanju potrdili dosedanje dobro sodelovanje, ki naj bi ga v prihodnje s skupnimi akcijami še okrepili. M. K., foto: Jani Alič SPOMINI Črni marec 1945 Kozaki prihrumeli na konjih Vsaka pomlad mi na začetku obudi težke spomine na cvetno soboto 25. marca leta 1945. Takrat, ko mi je bilo komaj devet let, je skupina petdesetih kozakov okoli devete ure na konjih prihrumela v našo vas Selišče v Prlekiji. Ves prestrašen sem pred konji in kozaškimi brzostrelkami zadnji trenutek zbežal čez dvorišče v kuhinjo k materi. Naenkrat so bili že trije kozaki za mano. Tresoč se od strahu sem iskal pomoč pri materi. Eden od kozakov me je zgrabil za vrat, pod brado pa mi je tiščal brzostrelko in me porival v sosednji prostor poleg kuhinje, kjer je bila spalnica, v njej pa moje tri sestre Mimica, Poldka in Trezika. Mati me je odločno branila, a kozak jo je sunil vstran in me porinil v spalnico. S sestrami smo se vsi prestrašeni začeli jokati, medtem je kozak razmetal vse postelje in omare, ko je odšel v kuhinjo, pa je za sabo zaklenil vrata. Slišali smo močne in boleče krike uboge matere in njene prošnje, naj jo pustijo živo, saj ima še vrsto malih otrok. Moje bežanje pred kozaki je vse močno zaostrilo, saj so bili gotovi, da sem bil na straži. Na mater so divje kričali, jo pretepali, brcali in zahtevali, da takoj pove, kje imamo skrite bandite – partizane, saj so že večkrat dobili prijave. Uboga mati je bila stolčena od kozaških bičev in vsa v krvi, nikogar pa ni izdala. Zaradi hudih posledic, ki so jih ji zadali kozaki, je moja mati svojih zadnjih 25 let preživela v bolečinah in težkem trpljenju v bolniški postelji, ker je pogumno branila svoje otroke in naše ognjišče. Še vedno pa veliko razmišljam zdaj že pri svojih 88 letih, da je bil pravi čudež, da sem ostal živ. Kozaki so vsakogar, ki je poskušal zbežati, ustrelili. Vse nam ta dogodek ostaja kot travma v trajnem spominu in v podzavesti vse življenje in to tudi s posledicami za naše zdravje. Takih hudih in težkih trenutkov ne more nihče pozabiti, še najmanj pa otrok. Lojze Veberič DOGODKI Nevenka Rauh »Še nisem pozabljena« Lani je naša članica Nevenka Rauh praznovala 90 let. Za letošnji 8. marec smo jo člani OOZB Stari trg ob Kolpi obiskali v Domu starejših občanov Kočevje. Poleg skromnega darila smo ji prinesli šopek narcis z domačega vrta − zelo se jih je razveselila. Poslovili smo se z njenimi besedami: »Zdaj vem, da še nisem pozabljena.« Osrečuje me misel, kako malo je treba, da razveselimo človeka in mu polepšamo dan. Gospa Nevenka Rauh je med drugo svetovno vojno v času nemške ofenzive, 24. oktobra 1943, izgubila očeta in dva strica. Ta tragični dogodek je njo in vso družino zaznamoval za vse življenje. Katarina Kapš Mi smo zdaj pa Mi smo zdaj pa tu doma – kjer je daleč do boga, do boga in do Marije, do njegove kompanije. Justina Jurač (zapisano na okenski podboj gestapovske ječe v Dravogradu) e odštejemo govorje- nosti. Slovenski so ga bolj kot ne nje francoskega pred- ignorirali ali so objavljali predvsem sednika Macrona o odzive Zelenskega in zahodnih ter tem, da bi v Ukrajino ruskih politikov. Rosvita (Pesek) depoleg milijardnih po- nimo ni mogla mimo tega, da ne bi šiljk orožja napotili še v televizijskih Odmevih namigovala enote Nata, ter poziv papeža Fran- na to, kako da so omenjeni intervju čiška, naj Ukrajinci izobesijo belo papežu podtaknili … zastavo in začnejo pogajanja za mir, Če smo na začetku zapisali, da na na vzhodu Evrope nič novega. Vo- vzhodu ni nič novega, to ne velja jaški spopadi se že nekaj časa obti- popolnoma za vojno, ki se ne bije čali v strelskih jarkih. Nič novega ni, na ukrajinskih ravnicah, ampak po da tudi v teh rovih vsak dan umre rovih svetovne propagande. Ne gre ali je ranjenih nekaj sto vojakov na sicer za kakšne odločilne sprememeni in drugi strani. Koliko natančno, be. Še vedno velja, da v tej vojni zmaguje Ukrajije strogo varovana ukrajinska in ruTokrat lahko vendarle na oziroma ZDA in Evropska uniska državna skrivpreberemo, da je sam ja, in to s smrnost. Za to tragičtno resnimi razno številko vedo generalni sekretar lagami, da se v le vdove in družiNata Stoltenberg Ukrajini ne bije ne padlih, vendar zgolj boj zoper tega zaradi stroge septembra lani hudobne ruske cenzure na smejo razlagal, kako so napadalce, amna glas povedati. pak tudi boj za A tudi to očitno zavrnili Putinove svobodno Evroskoraj nikogar na po. Toda vodilni svetu ne zanima. zahteve, naj Nato svetovni časniki Macron to ostane na mejah in televizije venhujskanje k širjedarle razmer ne nju spopadov na iz leta 1997, in da slikajo več tako evropsko ali celo je ta zato napadel črno-belo, kot so svetovno raven to nekritično poopravičuje z ne Ukrajino. čeli na začetku ravno prepričljite ruske »specivo propagandno mantro, da Rusi ne smejo zmaga- alne operacije«. Glavna smer je siti, ker bi potem napadli še druge cer še vedno strogo protiruska. In evropske države in jih okupirali, s še vedno se tiste, ki mislijo z lastno čimer bi propadla demokracija in glavo, da so se vojaški spopadi svobodni svet. Toda do zdaj nam še na vzhodu Ukrajine začeli že leta niso postregli z nobenimi kolikor to- 2014, dokler ni zaradi agresivne šiliko verodostojnimi dokazi o ruskih ritve vojaških oporišč zveze Nato osvajalnih načrtih za Evropo. Zdi se, na ruske meje v zadnjih dveh letih da to strašenje z vizijo, kako Rusi prerasla v odkrito vojno, zmerja, da korakajo po Elizejskih poljanah v so Putinove lutke in njegovi koristni Parizu, bolj ustreza ameriškim inte- idioti. Toda tokrat lahko vendarle resom, za katere bi bil uničujoč uda- preberemo, da je sam generalni serec, če bi se Evropa in Rusija odlo- kretar Nata Stoltenberg septembra čili za sodelovanje namesto hladne lani razlagal, kako so zavrnili Putivojne. Evropski politični veljaki so nove zahteve, naj Nato ostane na sicer pohiteli z izjavami, da oni že mejah iz leta 1997, in da je ta zato ne bodo v Ukrajino pošiljali svojih napadel Ukrajino. Vse to seveda vojakov, a se od tez o silni ruski ne- lahko preberemo v tujih medijih, varnosti za varnost Evrope niso od- v domačih pa na primer, kako je maknili niti za milimeter. Nasprotno, sodišče v Moskvi nekega študenta s stoječimi ovacijami pozdravljajo obsodilo na deset dni zapora, ker je brezžično omrežje poimenoval Slamilitarizacijo evropske industrije. Drugače od francoskega sodob- va Ukrajini … Toda kljub tej svojevrstni cenzuri nega »napoleona« je prav na to, da je na bojiščih vzhodne Ukrajine informacij o tem, kaj se v Ukrajini dozorel čas za izobešenje bele za- in širše res dogaja, je raziskava slostave in začetek pogajanj, nedav- venskega javnega mnenja že pred no pozval sam papež Frančišek v dvema letoma razkrila, da ljudje intervjuju za švicarsko televizijo. teh poročanj medijev ne jemljejo za Zaveda se, da je za takšen korak suho zlato. Po tej raziskavi je odgotreba veliko poguma, toda sicer vornost za vojno v Ukrajini 44 odlahko gredo stvari samo še na slab- stotkov vprašanih pripisalo Rusiji, še, svari poglavar Rimskokatoliške da so krivi vsi po malem, jih je mecerkve. Njegov poziv je naletel prej nilo 35 odstotkov, Američanom pa na nasprotovanje in zavračanje ka- jih je krivdo pripisalo 15 odstotkov. kor na odobravanje. Zmaja je treba Žal zadnje čase tovrstnih merjenj ubiti, je papežev poziv nemudo- javnega mnenja tako rekoč ni več. ma v pravljičarskem slogu zavrnil Bi pa bilo zanimivo videti dolge noukrajinski šef Zelenski. Del zbora sove naših političnih prvakov, ki v voditeljev evropskih držav se mu je Ukrajino neomajno pošiljajo orožje, pridružil v mantri, da naj se Ukra- če bi se javno mnenje danes solidajinci še naprej vojskujejo zoper na- riziralo s papežem in bi jim v zvezi z padalce z vzhoda. Ja, do zadnjega ukrajinsko morijo pokazalo rumeni moža, bi lahko k temu dodali. Tudi karton, če nekaterim, denimo zumediji so papeževemu pozivu k nanji ministrici Fajonovi, ne že kar miru namenili komaj kaj pozor- rdečega. 4 marec 2024 SPOROČILA Melonijeva za odvzem odlikovanja Titu Zamrznili postopek za spremembo zakona Poslanska skupina za ustavna vprašanja spodnjega doma italijanskega parlamenta je 14. marca zamrznila postopek za spremembo zakona iz leta 1951, ki izključuje možnost preklica priznanja pokojnemu odlikovancu. Komisija za ustavna vprašanja v Rimu je konec februarja na pobudo desnih strank Bratje Italije in Liga podprla besedilo zakonskega predloga, po katerem bi lahko vlada preklicala priznanje odlikovancem tudi po njihovi smrti. Bratje Italije premierke Giorgie Meloni so se zavzemali za to, da bi Titu odvzeli državno odlikovanje, s čimer naj bi po njihovem mnenju vsaj delno popravili krivice, ki so jih doživeli Italijani v Istri in vsi, ki so končali v fojbah. V Demokratski stranki Republike Italije so prepričani, da pojasnilo Josip Broz Tito Kvirinala izpodbija pravne temelje za odvzem odlikovanj umrlim in da dejansko ni več pogojev za spre- jetje tega zakona. Demokrati so zahtevali odvzem vseh takšnih ali drugačnih odlikovanj Benitu Mussoliniju in italijanskim vojnim zločincem. Pomembno vlogo v tej zadevi je igrala slovenska senatorka Tatjana Rojc, pri tem sta ji pomagala tržaška zgodovinarja Gorazd Bajc in Borut Klabjan s seznamom zločinov italijanske vojske na tleh nekdanje Jugoslavije, v Grčiji, Albaniji in Afriki. V ZZB NOB Slovenije se zavzemamo za dokončno opustitev postopka za spremembo zakona, ki bi omogočil posthumno odvzem odlikovanj. Italijansko vlado pa pozivamo, naj se ne zateka k populizmu za manipuliranje z javnostjo in ne zlorablja zgodovine v svoje politične namene. DOGODKI Tatre Tragični dogodek Od tragičnega dogodka 13. novembra 1943, ko je bila požgana vas Tatre, mineva že več kot 80 let, a spomini niso zbledeli. Neenak boj s sovražnikom sta bojevali Šercerjeva udarna brigada – 3. bataljon in Tomšičeva brigada. V tem krutem boju za svobodo primorskega naroda je žal umrlo tudi veliko borcev. Njihova imena so vklesana na spominskih ploščah na tamkajšnjem pokopališču ter na pročelju nekdanje osnovne šole. V stavbi osnovne šole je od leta 1980 do 1991 imela svoj sedež slovenska teritorialna obramba. Slavnostna govornica Ljubica Jelušič je opisala dogodke pred 80 leti, ko smo se borili za svobodo in tudi za primorsko ozemlje, ki so si ga med drugo svetovno vojno in še kakšno leto pozneje lastili tuji okupatorji. Opozorila je tudi na današnje dogajanje v Izraelu in Palestini in se vprašala, ali smo se iz svoje zgodovine česa naučili. V kulturnem programu so nastopili mešani pevski zbor Slavnik, godbeniki iz Glasbene šole Sežana in učenki, ki sta recitirali pesmi. Po srečanju smo udeleženci pokusili pravi partizanski golaž. Franc Krajnc, Slovenski utrip DOGODKI Vitanje Talci dali življenje za svobodo S. B. DOGODKI 80. obletnica požiga Jamnika Žrtve vojne v vaseh pod Jelovico Spominsko obeležje na pokopališču v Vitanju Slovesnost na Jamniku (Foto: Boštjan Bešter) Ob 80. obletnici požiga Jamnika in v počastitev spomina na 37 žrtev druge svetovne vojne v vaseh pod Jelovico so 29. februarja ZB NOB Kranj, KO ZB NOB Besnica - Podblica in krajevna skupnost Podblica na Jamniku priredili spominsko slovesnost. Prireditve se je udeležilo več kot 200 ljudi in 16 praporščakov. Za varnost in promet so poskrbeli gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Podblica. Po slovenski himni v izvedbi vokalno-instrumentalne skupine Bis je udeležence pozdravil Franci Hrastnik, predsednik domače krajevne organizacije. Zbrane je nato nagovoril župan mestne občine Kranj Matjaž Rakovec, ki je opozoril na idilično lego te gorske vasice, ki živi v svobodi in miru v samostojni Sloveniji tudi po zaslugi partizanskega upora okupatorju v drugi svetovni vojni. Mir ni samoumeven, zanj se je treba boriti, je poudarila slavnostna govornica Mira Hladnik ter orisala takratne dogodke in zgodovinsko ozadje ter požig vasi Jamnik. V drugem delu govora je pozvala državljane k bolj kritični drži in nasprotovanju ter kazanju na nepravilnosti, ki se pojavljajo v moderni slovenski in svetovni družbi. Opozorila je na dogajanja in trpljenje nedolžnih ljudi v Ukrajini, Gazi in še kje. Svoj govor je Mira Hladnik končala z besedami: »Narodnoosvobodilni boj bi morala biti navdih za narodovo samozavest, a žal preveč državljanov te dediščine ne ceni! Toda verjamem, da obstajajo nevidni etični mehanizmi, ki bodo spet postavili stvari na pravo mesto – in to z našo pomočjo, z našim aktivnim državljanstvom, seveda. Slava vsem 37 žrtvam fašizma z Jamnika in iz sosednjih vasi in – smrt fašizmu!« V kulturnem delu programa so sodelovali recitatorji Anica Kordež, Tina Fister in Rudi Zevnik, pevci skupine Bis s harmonikarjem ter devet sedanjih in nekdanjih učencev Podružnične šole Podblica z Spominsko obeležje (Foto: Srečo Rovšek) učiteljicama Katjo Cuderman in Anico Kordež. Učiteljica Katja je bila tudi povezovalka programa in že pred prireditvijo je poskrbela za izredno zanimivo scensko opremo spominskega obeležja z baklami in reflektorji. Ko se je stemnilo, je bil spomenik osvetljen v toplih barvah, ki pa niso predstavljale plamenov, ki so 27. februarja 1944 požgali in uničila Jamnik in prisilili Jamničane k izselitvi, temveč simboliko, kot je po mikrofonu objasnila Katja, »neverjeten žar in voljo Jamničanov, da so se vrnili, z medsebojno pomočjo obnovili hiše in v vas vrnili življenje«. Dejala je: »Prav zato smo danes lahko spet tu, v prelepi vasi Jamnik, da se spomnimo na vse dobre lastnosti, ki so jih domačini premogli, da so obstali.« Po slavnostnem govoru so ob spremljavi pozavne učenca Tevža Pustineka tri delegacije položile žalne vence. Ob koncu prireditve se je predsednik krajevne organizacije Franci Hrastnik zahvalil gostoljubnim Rbanovčevim, organizatorjem prireditve, prisotnim udeležencem, praporščakom, gasilcem in vabljenim gostom ter v imenu krajevne skupnosti Podblica vse povabil na druženje ob čaju in pasulju. Lado Nikšič Na vitanjskem pokopališču je 22. februarja v organizaciji Krajevne organizacije združenja borcev za vrednote NOB Vitanje potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici ustrelitve talcev. Slovesnosti se je udeležil tudi mag. Andraž Pogorevc, župan občine Vitanje. V svojem nagovoru je poudaril, da so talci dali svoje življenje za to, da lahko danes živimo v svobodni, solidarni in demokratični družbi. Zato je naša dolžnost, da si prizadevamo za sodelovanje v skupno dobro in se ne razdvajamo zaradi koristoljubja in sebičnih interesov peščice. S spominsko slovesnostjo vsako leto počastimo spomin na usmrtitev desetih zapornikov iz celjskega Starega piskra. S to ustrelitvijo je nemški okupator 14. februarja 1944 vitanjsko prebivalstvo neuspešno poskušal odvrniti od pomoči odporniškemu gibanju med drugo svetovno vojno. Na žalni slovesnosti ob 80. obletnici ustreljenih talcev so v kulturnem programu sodelovali učenci Osnov- ne šole Vitanje s pevskim zborom in recitatorjem. Slovesnosti so prisostvovali občani Vitanja ter praporščaki in člani Krajevne organizacije združenja borcev za vrednote NOB Vitanje, Združenja borcev za vrednote NOB Slovenske Konjice in Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Slovenske Konjice. K spominskemu obeležju na pokopališču so venec položili župan občine Vitanje, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Slovenske Konjice Slavica Obrul in predsednik Krajevne organizacije združenja borcev za vrednote NOB Vitanje Slavko Krajnc. Po končani slovesnosti so delegacije udeležencev položile še cvetje in sveče na kraju ustrelitve talcev ob glavni cesti Vitanje–Dolič, pri Šumeju. Vsako leto je osrednja slovesnost na pokopališču v Vitanju, saj je spominsko obeležje tik ob regionalni cesti in tam zaradi varnosti ne more biti večje število udeležencev. Vojko Vodovnik DOGODKI Škocjan Občni zbor in razstava o Bazi 20 Člani OO ZB za vrednote NOB Škocjan smo imeli 1. marca redni letni zbor članov. Zbora se je udeležila več kot polovica članov, kar nekaj pa se jih je opravičilo zaradi bolezni in bivanja v domovih za ostarele. Po uvodnem govoru predsednika je bilo izvoljeno delovno predsedstvo, potrjen je bil tudi dnevni red. V nadaljevanju je predsednik predstavil poročilo za lani in načrt dela za letos. Prav tako je predstavil finančno poročilo, ki je ugodno. Po razpravi so imeli besedo gostje, med katerimi je bil tudi župan občine, ki je sodelovanje z organizacijo ocenil kot odlično. Sledil je ogled razstave o delovanju partizanske bolnice v Bazi 20, zatem pa smo imeli še družabno srečanje. Janko Škoporc 5 marec 2024 ZLOČINI OKUPATORJEV Vlado Potokar - Peč PRIZNANJE Franc Ekar Smrt pod italijanskimi streli Na Polici nad Grosupljem nasproti Zadružnega doma je postavljen spomenik z marmornato ploščo z napisom v spomin Vladu Potokarju - Peču, aktivistu Osvobodilne fronte, ki so ga v času italijanske roške ofenzive belogardisti predali italijanskemu okupatorju. Italijani so ga 25. septembra 1942 v Višnji Gori ustrelili. Vlado Potokar - Peč se je rodil 5. junija 1910 v Štepanji vasi pri Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa je živel na Polici. Takrat je imela Polica izjemen pomen kot prehodno območje za vodstvo narodnoosvobodilnega boja in prostovoljce, ki so iz Ljubljane odhajali v partizane na Dolenjsko. Pokrajina je gričevnata, vasi so raztresene, naseljene so bile z malimi kmeti. Večina prebivalstva je bila katoliške vere, mlajši so bili vključeni v Orlovski odsek katoliškega prosvetnega društva, ki je bilo ustanovljeno že leta 1911. Po ustanovitvi Osvobodilne fronte aprila 1941 v Ljubljani se je njen vpliv hitro širil po celotnem ozemlju Slovenije – »Ljubljanske pokrajine«. V grosupeljsko-stiškem okrožju so bili v drugi polovici leta 1941 in spomladi 1942 ustanovljeni številni krajevni in rajonski odbori Osvobodilne fronte. Na Polici je bil njen rajonski odbor ustanovljen 6. januarja 1942, v njem je bil Vlado Potokar - Peč imenovan za intendanta, vaščani pa so bili člani tega odbora. Po podatkih dr. Metoda Mikuža, zgodovinarja, ki je po vojni zbral podatke o nastajanju krajevnih odborov Osvobodilne fronte, je bilo v času od poletja 1941 do maja 1942 v »italijanskem« delu Slovenije ustanovljenih več kot tisoč krajevnih odborov Osvobodilne fronte. Vzporedno s političnim organiziranjem je jeseni 1941 potekalo tudi nastajanje partizanskih enot na tem območju Dolenjske in vzhodno od Ljubljane, tam so nastale Molniška, Stiška, Grosupeljska in Mokronoška četa. Te čete so se združile v II. štajerski bataljon in odšle na prezimovanje na Pugled, kjer je temperatura v zimi 1941/1942 dosegla tudi do –30° C. Poliški odbor Osvobodilne fronte, še posebej Vlado Potokar - Peč, je partizane v zimskem taborišču vso zimo oskrboval z živili in oblačili, kar je sicer v tistem času še lahko prihajalo tudi iz Ljubljane. 12. aprila 1942 je bil ob udeležbi nad dvesto mož na Polici izvoljen rajonski odbor Osvobodilne fronte (potrjen januarja 1942) in ustanovljena naro- dna zaščita, v katero so bili množično vključeni vaščani Police in okoliških vasi. V Gasilskem domu na Polici so novosprejeti člani narodne zaščite tudi položili prisego Bogu in Osvobodilni fronti pred križem in dvema gorečima svečama, da bodo izpolnjevali vse naloge, ki jih bodo prejemali od Osvobodilne fronte, in da se bodo tudi z orožjem v roki borili proti okupatorju. Njihove naloge so bile zlasti zbiranje prehrane in orožja, stražarska in obveščevalna služba, odkrivanje in kaznovanje vohunov, po potrebi pa tudi sodelovanje s partizanskimi enotami v bojih z okupatorjem. V tem času leta 1942 je bila Polica »svobodno« ozemlje, ker je italijanska postojanka decembra 1941 Polico zapustila. Rajonski odbor je v prvi polovici leta 1942 organiziral tudi različne delavnice, delovale so pekarna, mesarija, prekajevalnica mesa, čevljarska in krojaška delavnica. Zgrajena so bila tudi tajna skladišča za živila in vojaško blago. V sredini leta 1942 je bilo na Polici in v okoliških vaseh že 24 terenskih odborov, ljudje so tudi izpolnjevali ukaze partizanske oblasti, ker so sovražili okupatorja. Slovenska zaveza, ki je bila ustanovljena spomladi 1942 iz predstavnikov vseh legij predvojnih meščanskih strank, je svoje odbore po vseh krajih Slovenije imenovala za organiziranje »vaških straž« za boj proti Osvobodilni fronti in partizanski vojski. Organizatorji in voditelji so bili predvsem predvojni funkcionarji in člani ljudske stranke, župani, podjetniki in večji kmetje, v veliko primerih pa tudi kaplani in župniki. Začela so se pogajanja z Italijani o ustanovitvi lastnih oboroženih enot za boj proti komunizmu, kar so Italijani, zlasti Grazioli, dolgo časa odklanjali. Končno pa je general Robotti konec julija 1942 s predstavniki Slovenske ljudske stranke sklenil sporazum za boj z Italijani proti partizanom v Sloveniji. Ustanovljena je bila Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC). Rast vaških straž in MVAC pa je spodbujalo tudi ravnanje nekaterih »partizanskih vojvod«, ki so na svojem ozemlju svojevoljno odločali o življenju in smrti ter usmrtitvah brez sojenja. Posamezni člani narodne zaščite so se začeli skrivati tako pred Italijani kakor pred partizani. Na prebivalstvo tako v Sloveniji kot na Polici je močno vplivala italijanska ofenziva, ki se je začela 16. julija 1942 in je v enajstih fazah trajala do 4. novembra 1942. Poliškega območja sicer ta ofenziva ni dosegla, ampak dolinsko območje Grosuplja, Višnje Gore in Ivančne Gorice v četrti in peti fazi. Prihajale so vesti o požigih vasi, streljanju prebivalcev, odvažanju v internacijo pa tudi o organiziranju protipartizanskih vaških straž ter pomoči italijanskemu okupatorju v boju proti partizanskim enotam. Glavna organizatorja fantov in mož v vaške straže sta bila za poliško in višnjegorsko območje Anton Hočevar iz Stare vasi in kaplan Milan Kopušar iz Višnje Gore. Vaščani Police in sosednjih vasi, organizirani v narodno zaščito, so se začeli odvračati od partizanov, še posebej od Vlada Potokarja kot osebe, ki jim je jemala kmetijske pridelke in živino, često tudi na silo. 23. septembra 1942 so nanj streljali iz hiše na Blečjem Vrhu in ga ranili v nogo. Zaradi bolečin je pil žganje, kar so izkoristili domačini in ga še dodatno opili. Potem ko je pod kozolcem zaspal, pa so ga zvezali, naložili na voz, imenovan »koš«, in odpeljali Italijanom v Višnjo Goro, kjer so ga ti 25. septembra 1942 ustrelili. Višnja Gora stoji na griču ter ima odprt pogled na severno stran, kjer sta cerkev sv. Tilna in pokopališče, zato so Višnjani opazili nenavadno večje zbiranje vojaštva na cesti pri pokopališču. Med temi opazovalci smo bili tudi otroci, med njimi jaz kot osemletnik. Videli smo, da so vojaki privedli nekega civilista, do katerega sta nato prišla župnik in mežnar, oblečena v bele halje. Po določenem času sta nato odšla, vojaki pa so civilista postavili pred pokopališki zid in slišala se je salva iz več pušk. Tako je bil ustreljen Vlado Potokar - Peč. Ker je bila to edina takšna ustrelitev med vojno v Višnji Gori, sem si jo ohranil v spominu vse do danes. General Perni pa je poveljstvu XI. armadnega zbora predlagal, naj bi vsem sedmim vpletenim ljudem, ki so bili tedaj formalno še narodni zaščitniki, eden izmed njih celo njihov poveljnik, za njihovo dejanje izplačali po 500 lir, da bi se ljudje iz lakomnosti po denarju ravnali po njihovem zgledu. Franc Godeša Viri: Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942, Ivan Ferlež (1971); V navzkrižnem ognju, Milena Vrenčur, Ivan Križnar (Grosuplje 1997); Belogardizem, Franček Saje (1952); Zaveza št. 84 – marec 2012; osebni spomin Bloudkova nagrada za življenjsko delo Vojnemu veteranu in članu PVD Sever Francu Ekarju iz Kranja je bila podeljena Bloudkova nagrada za življenjsko delo za leto 2023. Za nagrado ga je predlagalo Planinsko društvo (PD) Preddvor, v katerem je začel bogato planinsko pot in jo 40 let nadaljeval kot prepoznavni predsednik Planinskega društva Kranj. Poleg tega je bil podpredsednik in nato deset let predsednik Planinske zveze Slovenije. Franc Ekar je tudi zapriseženi naravovarstvenik in član lovske organizacije. Dolga leta je kot starešina vodil Lovsko družino Jezersko. Njegovo prostovoljno delo traja že več kot šest desetletij in je zgled predanega dela v številnih nevladnih organizacijah s področja varstva narave in obeh veteranskih organizacij, ZVVS in PVD Sever. Že med pripravami na obrambo mlade Slovenije in v osamosvojitveni vojni leta 1991 je kot direktor Gorenjskega sejma veliko pomagal sodelavcem in organizatorjem MSNZ na Gorenjskem pri iskanju lokacij za tajna skladišča orožja in streliva, med vojno pa je tudi kot lovec pomagal tako takratni milici kakor tudi Teritorialni obrambi. smučanju ter v lovstvu. Dosegel je velike uspehe v alpinizmu in bil član slovenskih odprav v Himalajo. Deloval je pri utrjevanju vloge in pomena planinske organizacije pri pospeševanju množičnega planinstva in usposabljanju zanj. Zavzeto je pomagal razvijati in organizirati pohodništva in spominske pohode v spomin na borce v narodnoosvobodilnem boju in na osamosvojitvene veterane iz leta 1991. Ima velike zasluge za zgraditev Kranjske koče na Ledinah in poletnega smučarskega centra na Skutinem ledeniku. Bil je pobudnik in organizator gradnje Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, zavzel se je za ohranitev vremenske postaje na Kredarici in še bi lahko naštevali. Leta 1967 je kot član delegacije slovenskih gorskih reševalcev in vodnikov sodeloval v »trasiranju« enotedenskega zimskega spominskega pohoda »Igmanski marš« iz Sarajeva do Foče. Bil je pobudnik vsakoletnih spominskih pohodov na Kališče v spomin na ustanovitev in delovanje Kokrškega odreda. Franc Ekar je tudi dejaven publicist in sodelavec našega časopisa Svobodna beseda. Ima nemalo zaslug Franc Ekar iz Kranja je prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo za leto 2023. (Foto: osebni arhiv) Vlogo lovske organizacije je opisal tudi v zborniku Slovenski lovci v vojni za Slovenijo. Franc Ekar je pustil globoke in trajne sledi v planinstvu, alpinizmu, gorskem reševanju in gorskem vodništvu, v alpskem in turnem za ohranjanje partizanske dediščine, in če se le da, se redno udeležuje vseh spominskih prireditev iz časa nemške okupacije in partizanskega odpora na Gorenjskem. Dr. Marjan Toš DOGODKI 80. obletnica sestrelitve Ameriški letalci v cerkvenjaški zgodovini Ob 80. obletnici sestrelitve in strmoglavljenja ameriškega bombnika pri Kurnikovi domačiji na Vanetini v Slovenskih goricah so občina Cerkvenjak, Združenje za vrednote NOB in Slovenskogoriški forum pripravili krajšo spominsko slovesnost. Blizu kraja strmoglavljenja je bilo junija 2005 na pobudo civilnega združenja Slovenskogoriški forum (SGF) in s soglasjem svojcev letalcev iz ZDA postavljeno spominsko obeležje. Na jožefovo leta 1944 je bil sestreljen ameriški bombnik B-24 H, ki je sodeloval v zavezniški eskadrilji na 12. misiji 454. skupine bombnikov iz letalskega oporišča v kraju San Giovani z nalogo, da uniči vojaške objekte in letališča v sosednji Avstriji. Zaradi močne protiletalske obrambe je bilo letalo zadeto in močno poškodovano. Po prelomu levega krila pri drugem motorju je bombnik kot velika goreča gmota strmoglavil v vinograd pri Kurnikovih na Vanetini. V ameriškem bombniku je bilo deset članov posadke. Šest članov je umrlo v razbitinah letala, štirje pa so preživeli in so jih Nemci ujeli ter odpeljali na Ptuj. Posmrtne ostanke umrlih so domačini na zahtevo nemških okupacijskih sil prepeljali in začasno pokopali na cerkvenjaškem pokopališču. Novembra 1947 so njihove posmrtne ostanke najprej prepeljali v Beograd in od tam na vojaško pokopališče St. Louis v državi Misuri. Preživeli ameriški letalci so se po nemški internaciji in koncu vojne leta 1945 vrnili v ZDA. O tem dogodku je pred leti izšla zanimiva knjiga Ameriški letalci v cerkvenjaški zgodovini. M. T., foto: Ivo Lorenčič Loredan Cerkvenjaški župan Marjan Žmavc z delegacijo na Vanetini 6 marec 2024 KRIK ZA SVOBODO Kultura in saniteta med NOB (3) Roške bolnišnice Črt Kanoni Usoda Daleč hriba je bila kratka. 15. avgusta 1942 se je namreč začela velika roška ofenziva, v kateri so Italijani prečesali roške gozdove, požgali vasi, lovske koče in gospodarska poslopja in tudi Daleč hrib spremenili v pogorišče. Vendar je bila bolnišnica še pravi čas evakuirana in niti en ranjenec ni bil izgubljen. Lunačkovi načrti za umik bolnišnice so številnim rešili življenje. Nepokretne, hudo ranjene borce je poskril v za to pripravljene podzemne bunkerje, čez katere so Italijani hodili v strelcih, lažje ranjene pa je razdelil v skupine, ki so pod vodstvom starejših izkušenih borcev budno sledile premikom okupatorjevih enot, ves čas menjavale svoj položaj in tako preživele štirinajst dni trajajočo ofenzivo. Komaj so se roški gozdovi umirili, že se je začela obnova bolnišnice, tokrat z na novo pridobljenimi izkušnjami zadnje ofenzive. Po vnaprej določenem načrtu je bil kompleks roških gozdov razdeljen na vzhodni in zahodni sektor, v vsakem od njih pa so začeli graditi bolniške postojanke. Požrtvovalnost osebja, ki je gradilo postojanke in ki je bilo po večini iz vrst nekdanjih ranjencev in onesposobljenih borcev, je bila vredna občudovanja. Brez ugovorov in ob pomanjkanju najosnovnejšega orodja in življenjskih potrebščin so čas okrevanja na svojo pobudo zamenjali z najtežjim fizičnim delom. Čez dan so bili kopači, tesarji, mizarji in krovci, ponoči pa izmenoma prenašalci ranjencev iz oddaljenih sprejemališč in triažnih postojank, kjer so jih prevzemali od sanitetnih bojnih enot. Obroki tako za ranjence kot tudi za drugo osebje so bili skrajno pomanjkljivi. Topel obrok so dobi- vali ponoči, ko je bilo mogoče pripraviti kurišče brez bojazni, da bi bil dim viden, hladnega pa podnevi. Nenehno preletavanje »štorkelj«, kot so imenovali italijanska izvidniška letala, je pogosto onemogočalo dnevno gradnjo in graditelje sililo k nočnemu delu. Oskrba z vodo je bila za silo rešena v trenutku, ko so na območju Roga odkrili tri izvire, ki na zemljevidih niso bili označeni. Vse druge so namreč Italijani skrbno stražili in postavljali zasede daleč naokrog. Pogosti vpadi italijanskih kolon v roške gozdove so hromili gradnjo. Večkrat je bilo treba prijeti za puško kot pa za sekiro ali kladivo. Navzlic tem dejstvom je sredi poletja 1943 Slovenska centralna vojno partizanska bolnišnica (SCVPB) štela deset postojank z nad 50 stavbami, v katerih je bilo prostora za 300 ranjencev. Centralna uprava bolnišnice, ki ji je načeloval dr. Pavel Lunaček, je organizacijsko povezovala vse posamezne postojanke, razmeščala zdravnike in drugo zdravstveno osebje, organizirala lasten ekonomat z delavnicami, centralno pralnico in šivalnico, seveda pa je imela tudi svojo lekarno Bober, na številnih mestih pa so potekali še tečaji za šolanje zdravstvenega osebja. V letu 1943 je bila po posameznih postojankah že uvedena suha sterilizacija, postavljeni so bili ločeni operacijski prostori za septične in aseptične kirurške posege in po načrtih dr. Janeza Milčinskega - Petra so začeli izdelovati tipizirano opremo za operacijske sobe. Iznajdljivo vodstvo centralne lekarne je vzpostavilo kanale v okupirana mesta, pa tudi preko meja naše domovine, po katerih je dotekal sanitetni material, predvsem zdravila in različni povoji. Blizu re- Lesen kamen v Kočevskem rogu konvalescentnega oddelka Planina je bila ustanovljena prva delavnica za zasilne proteze, lesene opornice in druge ortopedske pripomočke, ki so jih izdelovali rekonvalescenti pod budnim očesom Franca Pezdevška. Organizirana je bila višja sanitetna šola, v kateri so se mladi zdravniki in starejši medicinci izpopolnjevali za bodoče brigadne in divizijske sanitetne referente, prav tako pa tudi za potrebe civilnega zdravstva na osvobojenem ozemlju. Konec leta 1943 je začel izhajati še Partizanski zdravstveni vestnik, ki ga je urejal zdravnik in pisatelj dr. Bogomir Magajna. Kljub neštetim sovražnikovim akcijam, kljub nepričakovanim vpadom specialnih okupatorjevih kolon in dvema velikima ofenzivama, ki sta v vojnem času zajeli območje Roga, je bila končna bilanca Centralne bolnišnice presenetljivo ugodna. Edine izgube je v veliki nemški ofenzivi oktobra 1943 imela postojanka Pugled, v kateri je bilo okrog 50 ranjencev, od katerih so jih 29 rešili, medtem ko je 21 hudo ranjenih borcev okupator postrelil na njihovih ležiščih, postojanko pa požgal. Vsi brez izjeme so bili ustreljeni v glavo, le zadnjega je krogla zgrešila v dimu, ki se je medtem razširil, ker so Nemci hiteli s požigom, da je bila baraka že vsa v ognjenih zubljih, še preden so dokončali svoje krvavo delo. Ker je imela vsaka postojanka dva izhoda, se je temu ranjencu posrečilo splaziti na prosto in se zavleči v grmičje, kjer je obležal, ne da bi ga opazili. Tretji dan so ga še živega našli partizani, vendar je kmalu zatem umrl zaradi poškodb. Edina živa priča tega masakra je ostala ranjena borka Smiljka s prestreljenimi nogami, ki je Nemci niso usmrtili, temveč so jo zvlekli do bližnjega studenca in jo tam stražili tri dni, jo opazovali, kako se zvija v mukah, ne da bi mogla doseči vodo, in pričakovali, da bo njeno glasno stokanje privabilo partizane v past. To se je tudi zgodilo, vendar končalo tako, kot niso pričakovali. Mike (dr. Andrej O. Župančič) in Franc Regina sta se pod noč prvega dne priplazila v bližino in od blizu spoznala stanje. Čakala sta noči in se znova oddaljila, tretjo noč pa ujela trenutek, ko je straža zaspala, nato pa sta ranjeno soborko odvlekla in čez noč prenesla v postojanko Lesen kamen. Kar neverjetno se zdi, da je v vsem času obstoja centralne bolnišnice ta izgubila le 21 ranjencev! Če primerjamo to število z vsemi ranjenimi, se zdi več kakor dokazana trditev, da so partizanski pogum, neuklonljiva odpornost in brezmejna požrtvovalnost ustvarili zaledje tam, kjer ga ni bilo, ustvarila varnost in možnosti za zdravljenje v času, ko je to bilo videti vse prej kot izvedljivo, in da je s svojim poslanstvom prav izvirno odgovorila na veliko uganko iz prvih dni boja, kam z ranjenci. Razraščanje okupatorjevega terorja z vse močnejšimi in uspešnejšimi partizanskimi akcijami in porastom neposrednih spopadov posameznih partizanskih enot je povzročilo grozovit porast ranjencev. Za borce z Notranjskega in Gorenjskega, z območja Polhograjskih Dolomitov ter Krima in Mokrca, je bilo treba poiskati varno zavetje, in ker na tem predelu ni bilo pravega zaledja, ga je morala partizanska vojska ustvariti. Izraz zaledje je tako v naših razmerah dobil novo in protislovno vsebino tisti trenutek, ko je bila (že) spomladi 1942 sredi okupiranega in nenehno nadzorovanega terena v Iškem vintgarju postavljena prva prava partizanska bolnišnica na slovenskih tleh. Na skrbno izbranem mestu s pristopom po vodi jo je zgradil izkušen partizanski bolničar France Berce, ki je bil ves čas njenega delovanja tudi njen upravnik in hkrati edini zdravstveni delavec. (nadaljevanje v naslednji številki) DOGODKI Gramozna jama na Svetju v Medvodah 80. obletnica ustrelitve talcev »MI SMO TU« A sedaj je treba borbe v nas, borbe, svete borbe, ne miru, ne počitka, niti slepih sanj, ne raziskovanj, izpraševanj, treba, da spoznamo svoj obraz, in da izpovemo: Mi smo tu! (Srečko Kosovel: Revolucija) Ko se spominjamo okupatorjevih zločinov in predvsem množičnega streljanja talcev zaradi upornosti majhnega slovenskega naroda vsemogočni nacistični Nemčiji, ne smemo pozabiti, da je sam Hitler ob svojem obisku v Mariboru izdal ukaz: »Naredite mi to deželo zopet nemško!« Ker ta njegov ukaz tudi po kapitulaciji Italije ni dosegel pričakovanega uspeha, so se represalije nad prebivalstvom še povečale. Za streljanje talcev v Gramozni jami v Medvodah je bil povod sabotaža medvoških vosovcev, ki so oktobra 1943 minirali progo, da je celoten vlak z vojaško opremo in strelivom zletel v zrak. S tem je bila za dalj časa prekinjena pomembna železniška povezava s tretjim rajhom. Nemci so poskušali s pomočjo domačih izdajalcev in domobrancev uloviti saboterje, vendar jim to ni uspelo, ker so bili vedno pravočasno obveščeni o njihovih akcijah. Domačin Barle Matevž se te eksplozije še dobro spominja, ker je razbilo vse šipe na oknih, deli vlaka in proge pa so leteli na vse strani. Kolesa lokomotive so poletela daleč čez Savo na Pirniško polje. Ko so nekaj dni pred novim letom ubili še nekaj nemških policistov, je sledilo maščevanje. Iz zaporov v Begunjah so pripeljali 25 zapornikov, večinoma domačinov ali ujetih partizanov, da bi jih prav na zadnji dan leta 1943 ustrelili v Gramozni jami. Ker je bila takrat huda zima z veliko snega, si je morala prva skupina talcev sama izkopati grob. Uspelo jim je le odstraniti sneg, jame pa niso mogli izkopati, ker je bil gramoz pod snegom zmrznjen. Zato so jih postavili zvezane skupaj po pet v vrsto in jih postrelili. Ljudje so slutili, da se je zgodilo nekaj strašnega, ker je tišino pred prihodom novega leta prekinilo streljanje iz bližnje Gramozne jame. Dolgoletni predsednik ZZB za vrednote NOB Medvode tovariš Bertoncelj se kot otrok tega dogodka še dobro spominja, ker je k njegovemu očetu prišel takratni medvoški župan, da bi pomagal pri pokopu ustreljenih talcev. Zakopali Spominska slovesnost v Gramozni jami na Svetju so jih kar na kraju, kjer so bili ustreljeni. Čeprav je bilo strogo prepovedano in zelo nevarno, so ljudje na njihov grob skrivoma prinašali sveče in tudi cvetje. Po vojni je bil ta prostor urejen kot grob in postavljen spomenik z imeni vseh talcev. Kot slavnostni govornik je medvoški župan Nejc Smole poudaril pomen Gramozne jame za poznej- še generacije. Prav zaradi tega je bila na njegov predlog Gramozna jama preimenovana v Park spomina in opomina, ker nam imena 25 ustreljenih talcev še vedno govorijo: »Mi smo tu – in naša smrt ni bila zaman«. Na dobro obiskani spominski slovesnosti, ki je bila v soboto 30. decembra, so sodelovali Godba Medvode, Lovski pevski zbor iz Medvod, številni praporščaki in častna straža Spominske čete Triglav. Prireditev smo pripravili pri ZZB za vrednote NOB Medvode v izvedbi KUD Pirniče. Kot pričevalca dogodkov izpred 80 let sta svoje spomine strnila Matevž Barle in Vladimir Bertoncelj. Emil Doles, foto. Iztok Pipan 7 marec 2024 GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (26) KOMENTAR Štirinajsta na Paškem Kozjaku Po vstopu v Prvo slovensko narodnoosvobodilno brigado oziroma proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča junija leta 1942 se je poročnik Jože Boldan - Silni pogumno boril proti okupatorju in izdajalskim odpadnikom. Že pred tem se je okrog Ambrusa pretepal z belogardisti, ki sta jih spodbujala ljubljanska škofija in rimski duče. Vztrajni »belčki« so že drugič prisegli zvestobo, tokrat velikemu vodji tretjega rajha v Berlinu. Sledile so Grčarice, kjer je tekla »modra« plavogardistična kri pripadnikov begunske kraljeve krone, sijoče nekje na zahodu. Povsod po Ljubljanski pokrajini se je Tomšičeva brigada tolkla z domobranci, in to vse do odhoda na Štajersko v okviru 14. divizije 6. januarja 1944. Na Kozjanskem je divizija najprej naletela na Nemce, poleg njih pa še na oborožene Kočevarje in vermane, ki so tudi na Štajerskem zvesto služili rabljem, ki so se spravili nad slovensko ljudstvo. Vermani so bili pripadniki Wehrmannschafta, oboroženih enot, ki so na Spodnjem Štajerskem delovali v okviru Štajerske domovinske zveze (Steiris- cher Heimatbund). V Zagorskih Selih je poročnik Silni prevzel nujno pismo za divizijskega komandanta Jožeta Klanjška - Vasjo. Spravil ga je na varno v naprsni žep in s konjem zdirjal do štaba. Rujno zagorsko vino je bilo krivo, da je pismo pozabil oddati. Vrnil se je v štab in prostodušno priznal svojo napako. Prepozno. V štabu 3. grupe odredov je veljalo pravilo, da je treba pijanega partizana takoj aretirati in ustreliti. Poveljniki Efenka, Ris, Miha in Janošik so se ukazu uprli kot en mož, pokorili so se le ukazu za razrešitev vseh Boldanovih funkcij. Po neuspelem preboju na Pohorje februarja 1944 se je del 14. divizije z ranjenci vrnil na Basališče na Paškem Kozjaku. Silni je stopil na štor, da bi bolje videl po okolici. Nenadoma so začele tleskati dumdumke Maunzovih planinskih lovcev (Gebirgsjäger-Bataillon Maunz). Kramaričeva skupina s Silnim na čelu jih je zapodila po grebenu navzdol proti Sv. Joštu. Poročnik Jože Boldan - Silni, ki je bil od prehoda čez Sotlo do Basališča navaden borec, je postal junak dneva. Komandant divizije Jože Klanjšek - Vasja je stopil k političnemu komisarju Tomšičeve brigade Vladu Mišici - Mihu in mu rekel: »Vzemi Silnega v brigadni štab, da ne bo visel v bataljonu!« S tem je Silnemu tudi uradno priznal prejšnji ugled. Poleg več odlikovanj je Jože Boldan - Silni po vojni prejel tudi red narodnega heroja. Njegov kip stoji ob sedmih drugih v parku narodnih herojev v Kočevju. Včasih se vprašam, ali se zgodovina res ponavlja. Da. Ponavljajo jo tisti, ki prehitro pozabijo katero od njenih prejšnjih lekcij. Rezultati takih pozabljanj so izbruhi nacizma v Ukrajini in genocidne politike Izraela v Palestini, ki bi ji ploskal sam veliki vodja Hitler, predvsem pa podpora, ki jo tem nevarnim vojaškim igram lahkomiselno izkazujeta EU in NATO. Literatura •Franci Strle: Tomšičeva brigada, 1–4 (1980–1995). •Jože Boldan. Wikipedija. Jože Boldan - Silni (Wikimedia Commons) Nagrobnik Jožeta Boldana v Kočevju (Foto: D. Divjak) Stane Gradišnik Kip Jožeta Boldana v aleji herojev v Kočevju, delo kiparja Staneta Jarma (Foto: ZB NOB Kočevje) Spomenik borcem 14. in 17. divizije NOV Jugoslavije na Kozjaku pri Mislinji (Foto: J. Vrabič) Spomenik preboju štirih bataljonov 14. divizije v Spodnjem Doliču (Foto: J. Vrabič) Dr. France Križanič Ohranjanje gospodarske rasti L ani je bil slovenski 20.000 MWh električne energije, je bruto domači produkt bila na primer v prvi polovici leta (BDP – vrednost no- 2019 ta v Sloveniji za 24 odstotkov voustvarjenih dobrin) cenejša kakor na ravni celotne EU realno za 1,6 odstotka (Eurostat). Do prvega polletja 2023 večji kakor leta 2022. se je električna energija na ravni K lanski gospodarski rasti sta celotne EU podražila za 82 odstotnajveč pripomogla rast naložb v kov (na 235 €/MWh), v Sloveniji pa obratna sredstva in izboljšan saldo za 154 odstotkov (na 248 €/MWh). v menjavi s tujino. Izvoz je sicer Cena elektrike je bila v Sloveniji upadel, a se je uvoz še bolj zmanj- prvo polovico leta 2023 že za skošal. Slovenija za pokrivanje svoje raj 6 odstotkov dražja kakor na ravosebne porabe, naložbe in držav- ni celotne EU. no porabo potrebuje manj uvoNaj dodamo, da je podražitev eleza kakor v primerljivih obdobjih ktrične energije v Sloveniji ponuprejšnjih let. Med gospodarskimi dnikom te dobrine leta 2022 omopanogami so k povečanju doda- gočila pokrivanje izgub, nastalih ne vrednosti lani največ prispeva- zaradi neprevidnega poslovanja na li gradbeništvo ter informacijske terminskem trgu (prodali so energiin komunikacijske dejavnosti. Po jo, za katero niso imeli zagotovljene drugi strani se je v trgovini s ser- dobave po ceni, ki bi pokrila strovisom vozil, prometom, skladišče- ške), lani pa že precejšnje dobičke; njem in gostinstvom ter v finanč• zvišanje obrestnih mer na ponem sektorju dodana vrednost sojila bank gospodarstvu. V povlani realno znižala. prečju leta 2019 je slovensko goLeta 2023 je gospodarsko rast spodarstvo (nefinančne družbe) za omogočila država s spodbujanjem posojila nad enim milijonov evrov naložb v različne gradbene objekte, plačevalo 1,61-odstotno obrestno verjetno pa tudi mero letno. Do s spodbujanjem decembra 2023 Na prebivalca smo povpraševanja so se te obrestne po informacijmere dvignile imeli leta 2023 v skih in komuna 5,54 odstotnikacijskih stoka letno (Banka Slovenji BDP 29.735 ritvah. Slednje Slovenije). Poevrov oziroma 32.172 večale so se za je naša fiskalna politika (vodenje več kot dvakrat. dolarjev. različnih postopObrestne mere kov v zvezi z javbank gospodarnofinančnimi prejemki in izdatki) stvu v Sloveniji nihaje naraščajo od izvedla direktno ali preko ukrepov oktobra 2022. Višje obrestne mere za izboljšanje konkurenčnosti slo- negativno vplivajo na gospodarvenskih ponudnikov teh storitev. sko dejavnost zaradi zmanjšanja Subvencije so verjetno pomagale povpraševanja in dražjega dostopa tudi predelovalnim dejavnostim, podjetij do kapitala. pri katerih dodana vrednost lani Kot rečeno je recesijo v Sloveniji v celem letu realno ni upadla pod preprečila fiskalna politika. Merjesvojo raven v letu 2022, in to kljub no po denarnem toku (brez previzjemnim podražitvam električne zetih obveznosti) so bili lani javnoenergije in s tem poslabšani konku- finančni prihodki za 1,6 milijarde renčnosti na svetovnem trgu. evrov večji, ob odvzemu vpliva Ob počasni gospodarski rasti inflacije pa realno približno enaki anketa Statističnega urada Repu- kakor leta 2022. Skupni javnofiblike Slovenije kaže, da so pričako- nančni izdatki so se dvignili precej vanja v podjetjih letos slabša kakor bolj od prejemkov. Ob povečanju lani in precej, za 11 odstotnih točk, za 2,4 milijarde evrov so bili leta slabša kakor v letu 2019 (pred pan- 2023 realno za slabe 3 odstotke demijo covida 19). Rezultati anke- nad svojo predlansko ravnjo. Javte še ne kažejo, da bi se lahko za- nofinančni primanjkljaj se je dvigčela depresija, podobna tisti iz leta nil z 1,2 milijarde evrov v letu 2022 2009. Na gospodarski pesimizem v na 1,9 milijarde evrov v letu 2023 Sloveniji na začetku leta 2024 vpli- in spodbudil dodatno povpraševavajo zlasti: nje. Še pomembnejše je, da so se • stagnacija svetovne trgovinske lani državne naložbe (tako imenomenjave. Decembra 2023 je bil vani kapitalski izdatki) povečale za njen obseg približno enak kakor skoraj 400 milijonov evrov ozirodecembra 2022 (CPB World Trade ma realno za 7 odstotkov, državMonitor). Obdelani podatki (očiš- ne subvencije gospodarstvu pa za čeni sezonskih in cikličnih gibanj dobrih 300 milijonov evrov oziroter naključnih motenj) kažejo, da ma realno za 36 odstotkov. Gre za se je mednarodna menjava zaradi izjemno povečanje državnih vlavojne v Ukrajini nihaje zmanjševa- ganj, kar je spodbudilo gospodarla do lanskega aprila, ko se je upa- sko dejavnost. danje sicer končalo, a še ni prešlo Še nekaj podatkov o nominalnem v rast. Stagnacija svetovne trgo- BDP, torej o BDP brez odvzetega vinske menjave je za slovensko vpliva inflacije. Lani je slovenski izvozno naravnano gospodarstvo BDP presegel vrednost 63 milijard velika težava; evrov. Glede na leto 2022 se je po• upad konkurenčnosti zaradi večal za dobrih 6 milijard evrov nadpovprečne podražitve električ- oziroma za skoraj 11 odstotkov. Na ne energije za gospodarski odjem prebivalca smo imeli leta 2023 v v Sloveniji. Pri odjemalcih, ki le- Slovenji BDP 29.735 evrov oziroma tno porabijo nad 2000 MWh in pod 32.172 dolarjev. 8 marec 2024 NAŠ POGOVOR Dr. Miran Hladnik Literarni zgodovinar, profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalec slovenskih pripovednih žanrov, feljtonistike in spletnih oblik pismenosti. »Partizanski spomeniki pričevalci tragičnih izkušenj iz preteklosti« Po vzpostavitvi samostojne države Republike Slovenije se je začela silovita gonja proti vsemu, kar je povezano z narodnoosvobodilnim in partizanskim bojem. Takrat so spreminjali imena šol, ulic, društev, poskušali so odstraniti tudi mnoge druge znake, ki so spominjali na uporniško delovanje v času druge svetovne vojne. Odstranili so mnoge spominske plošče, večina spomenikov pa je ostala na svojem mestu. Občasno so bili sicer nekateri grobo oskrunjeni, saj so kot zgodovinski pomniki izzivali različne nosilce »demokracije«, ki so se trudili, da bi odpravili ostanke »svinčenega časa«. Pozitivno vrednotenje narodnoosvobodilnega boja, Osvobodilne fronte in partizanskega boja pa je pri večini prebivalcev Slovenije spodbujalo nasprotovanje takšnim »demokratičnim« poskusom in prizadevanju za ohranitev dokazov, da je na slovenskem ozemlju potekal odločen boj zoper raznarodovalno, vsestransko nasilno delovanje okupatorjev. Dr. Maca Jogan, Janez Alič Kaj vas je spodbudilo k odkrivanju spominskih obeležij, partizanskih spomenikov in kdaj ste se začeli ukvarjati s tem? Največja spodbuda za evidentiranje partizanskih spomenikov je bil interaktivni spletni zemljevid Geopedija, kamor je lahko kdor koli vnašal poljubne podatke. Komaj kakšno leto prej si moral na Geodetskem zavodu posamezne liste slovenskega zemljevida kupiti, zdaj pa nenadoma vse na voljo zastonj! Sam sem tja vpisoval sledi kolesarskih izletov po Sloveniji, označeval rojstne kraje slovenskih zgodovinskih roma- Miran Hladnik na splet postavlja slovensko leposlovje in podatkovne zbirke, ureja razpravljalni forum Slovlit in sodeluje na Wikimedijinih spletiščih. nopiscev, dogajališča romanov in obeležja ob kolesarskih poteh. Da ne bi bilo vse pomešano, sem za partizanska obeležja oblikoval samostojen sloj na zemljevidu, bilo je to leta 2013. Početje je bilo sprva družinske narave: jaz sem fotografiral, na zemljevid pa je spomenike vpisovala žena. Popisati sva nameravala partizanska obeležja v svoji okolici, se s tem izkazati kot aktivna člana Zveze borcev, kamor sva se tedaj vpisala, in okrepiti mesto partizanstva v naši kulturnozgodovinski zavesti. Ustanove, ki jim je država zaupala to skrb (Zavodi za varstvo kulturne dediščine – ZVKD), so namreč nalogo slabo opravljale: vpisovanja partizanskih spomenikov v Register kulturne dediščine (RKD) so se otepale in se ga še danes otepajo – tam bi rade videle samo kozolce in kapelice –, status so podelile samo 2700 partizanskim spomenikom, to je približno tretjini vseh partizanskih spomenikov. Niti napak, ki smo jim jih sporočili, v državni zbirki niso popravili. Geopedijo je postavilo in vzdrževalo podjetje Sinergise, ki ga je lani kupilo tuje podjetje. Držimo pesti, da nam bo še naprej zastonj omogočalo uporabo Geopedije, čeprav to ne spada med njegove poslovne naloge. Kakšne so bile vaše prve osebne izkušnje z zbiranjem podatkov o spominskih obeležjih? Začetne izkušnje z iskanjem spominskih obeležij sem popisal v članku Lov za partizanskimi spomeniki v Planinskem vestniku leta 2018, ko je bilo v zbirki šele 1800 obeležij, vseh skupaj pa, tako sem domneval, ne bo več kot 3500. Kako napačno predvidevanje! Z ženo sva bila presenečena nad omalovaževanjem spomenikov tako med ljudmi (»Koga pa te reči sploh še zanimajo?«) kot med uradniki (»Saj je že vse popisano!«). Ponekod so po drugi svetovni vojni spomenike res zgledno popisali. Nekaterim je uspelo izčrpne sezname spomenikov objaviti, drugod je dokumentacija končala na smetišču. Po desetletjih seznami niso več odražali stanja na terenu: spomeniki so medtem propadli, bili zamenjani ali prestavljeni ali pa jih je preprosto zmanjkalo. Najbolj žalostna je bila usoda ducata spominskih plošč z območja Železarne Jesenice, ki so jih ob rušenju objektov sicer odnesli »na varno« v muzej, tam pa se je za njimi izgubila sled. Zrasli pa so tudi novi spomeniki, ki so klicali po evidentiranju. Manjkal je torej popis partizanskih obeležij za vso Slovenijo, ki bi ažuriral stanje, popisano v kar- toteki partizanskih spominskih točk iz 60. let 20. stoletja, ki jo hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine, oziroma Vodnika po partizanskih poteh iz leta 1978, zato pred našim projektom nihče ni znal dobro odgovoriti na vprašanje, koliko teh spomenikov sploh je. Z rastjo podatkovne zbirke spomenikov se je odnos do partizanskih spomenikov in našega dela izboljšal. Pojavljati so se začeli v turističnih prospektih in na informacijskih tablah, kjer so se jim doslej izogibali, za zbirko so se začeli zanimati tudi zunaj slovenskih meja. Povezali smo se s sorodnimi projekti in se vpisali na seznam domačih in evropskih projektov občanske oziroma skupnostne znanosti. Na terenu čedalje bolj poredko naletimo na zanemarjena obeležja. Kako je naraščalo število zabeleženih (evidentiranih) spomenikov; ste ob tem odkrivali tudi težave z lastništvom prostora, kjer so spominska znamenja? Pri spomenikih, ki imajo status javnega obeležja, s fotografiranjem ni težav. V posameznih primerih je prišlo do zapletov pri fotografiranju plošč na pročelju zasebnih hiš. Saj kadar lepo vprašaš za dovoljenje, ni težav, ampak včasih to ni mogoče. Za razliko od ljudi, ki jih brez njihove privolitve ni dovoljeno slikati, hiše, tudi zasebne, niso zaščitene, razen če ne gre za arhitekturne dosežke, ki jih smemo zakonito fotografirati in slike objaviti šele 70 let po smrti arhitekta. Noro, kajne? Težave smo imeli s slikanjem kipov in plošč znotraj vojašnic in šol; prijazni ravnatelji so obeležja slikali sami in nam slike poslali po e-pošti. Zelo redko se je zgodilo, da lastnik ni dovolil fotografiranja plošče, ki jo je snel s svojega zidu in spravil v klet. Šlo je za zadrte nasprotnike partizanstva, ki jih je bilo očitno sram, da so njihovi predniki padli na partizanski strani. Lastništvo parcele oziroma nepremičnine z obeležjem postane pomembno ob vprašanju, kdo bo »Spomeničarji«: Tone Gržina, Stane Gradišnik, Daniel Divjak, Miloš Kermavnar (od leve proti desni) opravili vsa »infrastrukturna« dela, da bi dosegli tak uspeh; kako in koliko sodelavcev se je doslej vključilo v to plemenito dejavnost? Pri urejanju zbirke se je doslej angažiralo več kot sto ljudi, večinoma vsak za svoje območje, »trdo jedro« »spomeničarjev«, ki ga sestavlja kak ducat ljudi, pa ni omejeno z občinskimi mejami in pokriva vso Slovenijo in slovenska obeležja v zamejstvu in tujini. Za 40 najpridnejših sodelavcev, ki so popisali po več deset spomenikov vsak, smo pripravili priznanja ZZB NOB Slovenije, ki jim bodo podeljena spomladi. Miran Hladnik Projekt je prerasel družinske in gorenjske okvire, ko sem za sodelovanje nagovoril kolege zgodovinarje na Filozofski fakulteti, ki so v delo vpregli študente. Med »spomeničarje«, kakor se šaljivo imenujemo, so se vpisali prijatelji iz sosednjih območnih združenj borcev, na delavnicah, ki sem jih pripravil na sedežu ZZB v Ljubljani, sem za Geopedijo navdušil še zanesenjake z drugih koncev Slovenije, informatorje in sodelavce sem nabiral tudi z vabili v lokalnih in občinskih glasilih. naročil, izvedel in plačal njihovo obnovo. S tem se popisovalci izrecno ne ukvarjamo, mi le poiščemo parcelno številko (imena lastnika zaradi zloglasne evropske uredbe o varstvu osebnih podatkov ne smemo objaviti) in pri obnovi po svojih močeh svetujemo. Pred kratkim ste seznanili javnost, da je evidentiranih že 8000 spomenikov, da pa to nikakor ni končno število. Sami bi težko Bi morda lahko zaupali, kako sprejemate različna kratka sporočila, večkrat zapisana v verzih, ki jih najdete na spomenikih? Vam segajo v globine zavesti in se poskušate vživeti v tragično dogajanje v vojni? Prva leta, ko smo hlastno želeli popisati čim več spomenikov, si niti nismo vzeli časa za prepis imen padlih in drugih napisov na njih, zdaj pomanjkljive vpise dopolnjujemo. V registru žrtev druge svetovne vojne poiščemo in prepišemo podatke o padlih, v literaturi pobrskamo za opisi tragičnih dogodkov in jih citiramo ali povzamemo, tako da v posameznem primeru opis spomenika zelo naraste in bi ga bilo v iztisu skoraj za samostojno brošuro. Med literaturo o posameznem spomeniku vključimo tudi članke iz Svobodne besede, iz dnevnega tiska in s spleta tako, da so dostopni na klik. V ta namen postopno digitaliziramo zgodovinske publikacije o partizanstvu, njihov seznam na naših servisnih straneh se daljša. Za mnogo verzov na spomenikih ne vemo, od kod so. Na Filozofski fakulteti se pripravlja projekt digitalizacije poezije narodnoosvobodilnega boja, ki obsega 9 marec 2024 DOGODKI 80 let od poboja v Plazeh 12.000 pesmi in bo pomagal pri njihovi identifikaciji. Ali sporočila iz spomenikov tudi »prevajate« v grozote, ki smo jim priča v sedanjosti? Lepo bi bilo, ko bi tragične izkušnje iz preteklosti, o katerih govorijo spomeniki, pomagale usmerjati naše današnje ravnanje. Žal se zdi, kot da nas zgodovina ni naučila ničesar in da bodo brezčutni oblastniki ob nevednosti, strahu, molku in oportunizmu ljudi človeštvo znova pognali v svetovno vojno. Ta občutek nas seveda ne odvezuje od nuje, da še naprej svarimo pred vojnimi hujskači v politiki in v medijih in jih skušamo odvrniti od usodnih odločitev in usodnega kimanja. Mirovniške spise in pozive domačih in tujih javnih intelektualcev objavljam na spletu pod naslovom Kako rešiti civilizacijo, Google vam jih bo pomagal najti. Desettisoči mrtvih na spomenikih nas opominjajo, kakšna bo naša usoda, če se ne spametujemo. Kje je bilo največ »novoodkritih« pomnikov iz narodnoosvobodilnega boja? Koliko imate popisanih obeležij v tujini? Obiskana in popisana obeležja so na zemljevidu označena z rdečimi zvezdicami, odstranjena, vandalizirana ali prestavljena z zelenimi, neobiskana pa z modrimi. V primerjavi s partizansko spomeniško krajino drugod po Jugoslaviji je uničenih spomenikov pri nas malo. Največ dela nas čaka s pokopališči, ki jih moramo potrpežljivo prehoditi in poslikati nagrobnike, na katerih piše »padel v NOB«, »umrl v Mauthausnu« ipd. Modre zvezdice kličejo k obisku zamejstva, Bele krajine in vzhodne Slovenije, kjer »spomeničarskih« aktivistov primanjkuje. Dopolnitve si obetamo še na Hrvaškem in tam po Evropi, kjer so umirali izseljeni ali internirani Slovenci. Kako organizirate delo, kateri so vaši najzvestejši sodelavci? Popisovalci se tako rekoč dnevno pogovarjamo in dogovarjamo, največ smo v stiku Daniel Divjak, Miloš Kermavnar, Stane Gradišnik, Bor Borovski, Lado Nikšič, Mojca in Jani Luštrek, Zdenka Primožič, Roman Zupanec in še kdo. Na Wikiverzi vzdržujemo servisne strani, kamor zapisujemo dileme in rešitve, oblikujemo sezname skupin spomenikov (npr. tigrovske, ženske, 14. diviziji), pripravljamo članke za rubriko v Svobodni besedi itd. Občasno se srečamo na delavnici ali na pikniku, posebej nas veseli, ko se nam pridruži kak nov zavzet in računalniško ter geografsko pismeni sodelavec. Na okrožnice, ki jih razpošiljam na vsakih sto novih spomenikov v zbirki, se s pohvalami odzivajo javne osebnosti, ki jih cenimo. To nas dodatno spodbuja. Ali je na vas katero obeležje naredilo poseben vtis, vam je ostalo posebej v spominu? Vsak spomenik se človeka po svoje dotakne. Dražgoški z monumentalnostjo, grobišči v Dragi in Begunjah s številom nagrobnih kamnov, pri padlih na Jelovici in na Osankarici so pretresljive fotografije partizanskih trupel. Plošče mobiliziranim v nemško vojsko, ki jih vpisujemo v sosednji sloj, dajo misliti o težkih odločitvah, skozi katere so morali nekoč navadni ljudje, besedila na farnih ploščah pričajo o hipokriziji in tlečem sovraštvu premaganih domobrancev, počečkani partizanski spomeniki pa nas navdajajo z žalostnim spoznanjem, da naslednja vojna ne bo nič bolj »civilizirana«, kot je bila tista pred 80 leti. V nekaterih okoljih zelo lepo skrbijo za spomenike. Menite, da bi medgeneracijsko sodelovanje bilo vsestransko priporočljivo za v prihodnje, da bi npr. učenci osnovnih šol lahko postali pokrovitelji spominskih znamenj, s čimer bi se ob osebni vpetosti in odgovornosti vzorec moralno pokončnega človeka prenašal iz roda v rod? V kraju, kjer živim, je osnovna šola ohranila ime narodnega heroja Staneta Žagarja, ki je tu poučeval 20 let, čeprav občasno prihaja do pobud »pričevalcev« za preimenovanje, češ da je bil komunist, da je pripadal zločinski partizanski vojski, ki je iz gozda izzivala civiliziranega okupatorja, da se je ta potem, ko so »gošarji« pobegnili, moral znesti nad vaščani. In ja, niti jajc in zadnjih litrov mleka ni poravnal sosedu pred odhodom v partizane. Učenci domače šole so redno nastopali na vsakoletni komemoraciji, dokler ni lani do partizanstva sovražna učiteljica provokativno pripravila za recitacijo na grobovih partizanov pesmi Franceta Balantiča, ki je kot domobranec sodeloval v poboju partizanov. No, letos bo pod novim vodstvom šola spet zraven pri proslavi. Ali so vas spomeniki zanimali že v mladosti? Priznam, da me v mladih letih spomeniki niso dosti zanimali. Angažiral sem sem tam, kjer je brbotalo življenje, spomeniki pa so govorili o smrti. V vsakdanjik mladine se vendarle dajo spomeniki vključiti kot točke na pohodni poti ali tekaški progi in kot cilj orientacijske igre iskanja zakladov (geolov rečejo temu po slovensko). Starejša mladina bi fotografije spomenikov lahko nalagala v Wikimedijino Zbirko, kjer so na voljo vsemu svetu, z njimi in z opisom dogodkov in oseb, ki jih zaznamujejo, bi dopolnjevala krajevna in biografska gesla na Wikipediji, jih prevajala v druge jezike, da, tudi vzdrževali bi jih lahko v okviru turističnega društva, krajevne skupnosti ali lokalne zveze borcev. Saj to ponekod že počnejo, npr. moja nekdanja študentka Manuela Polanc pri društvu TIGR. Kar za zgled naj bo! Izdajalec pripeljal Nemce po skrivnih poteh V Plazeh na planini Tam na lepem Brdu je 14. marca 1944 ob napadu Nemcev padlo 22 žrtev: 20 fantov, bolničarka in pastir. Zgodilo se je zgodaj zjutraj s pomočjo izdajalca, ki je Nemce tja pripeljal po skrivnih stezah. Nekaj dni prej je 2. bataljon Briško-beneškega odreda odšel v napad na letališče Belveder pri Vidmu, kjer so borci 13. marca dosegli enega največjih uspehov. Uničili so devet letal, dva tovornjaka in en avto, zažgali dve baraki z vojaškim blagom in strelivom ter onespo- iz Kazahstana Ramazan Jergalijev - Aleksej, ki je ščitil umik, pa tudi partizanka, bolničarka iz Furlanije. Mlajši nadobudni mladeniči, ki so prišli v tabor nekaj dni pred dogajanjem, se željni bojev niso hoteli umakniti. Stisnili so se v eno od staj in mislili, da jih bodo Nemci pustili pri miru. A Nemci so vseh 16 mladih fantov s Kobariškega postrelili. Sovražnik ni prizanesel niti pastirju na planini. Ob 80. obletnici tega dogodka je bila 14. marca spominska slo- Spominska slovesnost na pokopališču v Breginju sobili 30 sovražnikovih vojakov. Veliko je bilo tudi ranjenih. Okoli 40 borcev pa je ostalo v taboru. Tu so spremljali novice o dogajanju pri Vidmu in sprejemali mlade novince v partizanske vrste. Ko so partizanske straže videle, da se taboru približujejo Nemci, je prišel ukaz za umik. V spopadu je padlo pet starejših partizanov in borec vesnost, ki jo je Krajevna organizacija ZB Kobarid pripravila pri grobnici padlim žrtvam na pokopališču v Breginju. Pred tem pa je delegacija položila cvetje tudi na grobnici v vasi Kred, kjer so pokopani mladi partizani iz te vasi. Slavnostni govornik Rok Uršič, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Spomenik z grobnico v vasi Kred v Breginjskem kotu Tolmin, je orisal dogodke tistega marčevskega dne in spregovoril o velikem uspehu Briško-beneškega odreda ob napadu na letališče Belveder in o tragediji mladih fantov, ki so ravno prišli v odporniško gibanje, da bi se pridružili partizanskim enotam. Poudaril je pomen spominjanja na ta dva dogodka iz narodnoosvobodilnega boja v najzahodnejšem delu naše domovine, v Breginjskem kotu. Spominske slovesnosti se je udeležilo približno 50 ljudi, med njimi tudi župan občine Kobarid Marko Matajurc. V kulturnem programu so sodelovali učenci Podružnične šole Simona Gregorčiča iz Breginja in recitator. Na prireditvi so bili prisotni tudi praporščaki in domačini iz Breginja in okolice, ki se še spominjajo tistega usodnega napada Nemcev na partizanski tabor v Plazeh. Že dan prej pa je delegacija k spomeniku v Plazeh za Breginjem položila cvetje in se poklonila žrtvam. Vojko Hobič DOGODKI Sveče na Koroškem Skrajni desničarji že na oblasti Z minuto molka za pokojno Tatjano Feinig, nekdanjo predsednico SPD Kočna, slovensko občinsko odbornico in odbornico Zveze koroških partizanov, Walterja Mischkulniga, umetnika, ki je izdelal spominsko skulpturo za žrtve nacističnega terorja v tem kraju, in za Jožeta Partla, nedavno umrlega nekdanjega predsednika slovenskih pregnancev, se je začela letošnja spominska slovesnost Zveze koroških partizanov na sveškem pokopališču za tu pokopane partizane, borce proti nacionalnemu socializmu. Andrej Mohar, tajnik Zveze koroških partizanov (ZKP), je v nagovoru poudaril, da protinacistična in protifašistična javnost ponovno pred izzivi vse močnejšega pojava desnega ekstremizma in se mora v svojem delovanju proti tem tendencam znajti. Sem spada tudi čezmejno povezovanje demokratičnih sil na alpsko-jadranskem območju. Kajti skrajnodesničarske sile so v Evropi ponekod že na oblasti ali pa so na tem, da pridejo do njenih vzvodov. Tudi v Avstriji. Mohar je spomnil na geslo Osvobodilne fronte, da gre pri skupnih prizadevanj proti skrajni desnici za splošni napredek in skupno dobrobit. Sicer pa je spomnil tudi na besede nekdanjega predsednika ZKP Janez Wutteja - Luca ob odkritju spomenika na sveškem pokopališču: »Zgodovinska resnica je, da Polaganje vencev pred spomenikom padlim partizanom so se koroški Slovenci množično vključevali v odporniško gibanje ali ga podpirali. Zato ohranjajmo spomin na vse domoljube, ki so kot partizani žrtvovali svoja mlada življenja za osvoboditev izpod nacističnega jarma, na vse tiste, ki so izgubili svoje življenje v zapo¬rih in taboriščih, kamor jih je pahnil nečloveški režim, ker so podpirali pravičen boj za obstoj slovenskega naroda na Koroškem, pa tudi na vse neštete žrtve, ki so padle v boju proti nacifašizmu pri nas v Avstriji in po Evropi.« Slavnostni govornik Božo Janež, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kranj, je v uvodu recitiral pesem Slovenec sem! To da je glasba srca, ki odmeva na vse strani. Slovenski narod ima svoj zgodovinski, življenjski in kulturni prostor s kulturno in duhovno dediščino. Narodno zavest, jezik in domoljubje je treba utrjevati in negovati. Kratko in jedrnato je orisal narodovo zgodovino od avstro-ogrske monarhije do današnjih dni s posebnim poudarkom na usodi koroških Slovencev. Spominska slovesnost se je končala s polaganjem vencev pred spomenikom za padle partizane. Slovesnost je z ubranim petjem olepšal Moški zbor SPD Bilka iz Bilčovsa pod vodstvom mag. Kristijana Lausseggerja. Franc Wakounig, foto: Wafra 10 marec 2024 DOGODKI 10. februar 1945 (2. del) JUBILEJI »Do zore smo ostali pri Polancu, ob pol osmih pa smo se razdelili v dve skupini in šli v dveh smereh proti Arihovi peči. Komaj nas je ločilo sto metrov, že smo na zahodni strani slišali streljanje, povelja in strašno vpitje. Po desetih minutah pa je bilo vse mirno, le tu in tam me je presenetilo kako povelje. Šli smo še naprej do sledišča pod Skedarsko pečjo. Ker nismo ničesar opazili, smo se spet vrnili. Na stezi, kjer smo se zjutraj ločili, nas je čakal policijski vojak. Z njim smo znova morali v smer Arihove peči. Medtem je bila že ena popoldne. Polkovnik nas je obvestil, da je policija na zahodni strani streljala na od deset do petdeset partizanov, da je v gozdu nekaj mrtvih in ranjenih. Ukazal nam je, da moramo preiskati celotno območje. Ker pa sem približno vedel, kje leži bunker, sem nameraval peljati četo mimo bunkerja na zahodno stran. A kakor da bi bilo vse zacoprano, je Kölbl opazil za podrtim drevesom sledi proti grabnu. Odkrili so bunker, ga do kraja razdejali, uničili in zaplenili kurirsko pošto in vse drugo, kar so še našli. V bližini smo naleteli na mrtve in ranjene partizane, med njimi štiri ženske.« Mrtve borce gole pometali ob rob ceste V tem neenakem boju s fašističnimi krvniki je 10. februarja v zgodnjih jutranjih urah na Ravenci pod Arihovo pečjo padlo osem borcev in političnih aktivistov. Dve ženski sta obležali težko ranjeni, nacisti pa so v svoji nadutosti onečaščali njuni težko poškodovani telesi. Z ročnimi granatami sta se sami od- rešili nadaljnjih muk. Osma žrtev, 16-letni kurir Rudi, pa je živa padla v roke policiji. Z žico zvezanega so ga vlekli v Šentjakob in po strašnem trpinčenju – ker ni izdal svojih tovarišev – ga je v nedeljo zjutraj 11. februarja na Frankovem dvorišču ustrelil polkovnik Schmittger. Kje je našel svoj zadnji počitek, domačini še danes ne vedo, mislijo pa, da ne more biti daleč od Frankovega dvorišča. Mrtve tovariše izpod Arihove peči pa so V spomin na hajko pod Arihovo pečjo prirejajo Slovensko planinsko društvo Celovec, Slovenska športna zveza in Slovensko prosvetno društvo Rož vsako leto spominski pohod. Letos je bil pohod 3. marca. zvezane zvlekli do Mlinarja; ta jih je v spremstvu policije na vprežnih saneh odpeljal v dolino. Tam so jih pod šentpetrskim kloštrom gole zmetali ob rob ceste, kjer so jih – ker so se drznili boriti proti Hitlerjevemu režimu – več dni zasmehovali, suvali in skrunili. V strahu, da mrtvih trupel partizani ne bi izsledili in pokopali, so jih ponoči zaklepali v leseno uto, v kateri so cestarji hranili orodje. Tiste dni je policija aretirala ženo Jozeja Miklavčiča iz Šentjanža pri Rožeku. Skupaj s hčerko so jo gnali mimo Šentpetra in 'razstavljenih' trupel ter ji grozili: »Du Luder, du gehörst auch daher.« Ko so nacisti po nekaj dneh s sramotno 'razstavo' mrtvih tovarišev dosegli svoj namen – domačinom je bil strah zapisan na obrazih – so jih na skrivaj spravili v Dravlje pri Dravi. Tam so jih zagrebli v površno izkopano jamo, njihovo zadnje počivališče. Domačini dolgo niso vedeli, kje so pokopani. Danes v Šentjakobu nobena skrivnost ni več, da so bili pri celotni sramotni akciji od hajke pa do pokopa pri Dravi prisotni le veljaki, šentjakobski nacistični funkcionarji: župan, 'bauernführer', občinski nameščenec in neki lovec, ki je po mnenju domačinov izdal bunker, ter tudi tedanji ravnatelj ljudske šole v Šentjakobu v Rožu. Večine domačih nacističnih veljakov, ki so ustrahovali domačine že pred vojno, saj so bili organizirani že v ilegalni NSDAP, po osvoboditvi niso kaznovali. Po nalogu Krajevnega odbora OF v Šentjakobu so po osvoboditvi dolgo iskali grobišče padlih. Jeseni leta 1945 so ga našli. Nato so padle politične aktiviste in partizanske borce, ki so bili skoraj vsi člani Okrajnega odbora OF za Beljak, slovesno pokopali v skupni grob na šentjakobskem pokopališču. Poleg njih tam počiva še domačin Ludvik Primožič - Milan, ki je tik pred osvoboditvijo padel blizu Podrožce. (konec) Janko Malle (skrajšana reportaža objavljena leta 1979 v 2. številki KLADIVA) JUBILEJI 100 let Apolonije Novak Himna Skozi glad, nagajko, temo gre jetnika grenka pot. V družbi mrzle smrti zremo ostrih bajonetov plot. na našem območju širili narodno zavest. O tem pričajo njene pripovedi, kako so marsikdaj pretentali vojake, ki so iskali aktiviste Osvobodilne fronte v naših krajih. V svojih častitljivih letih je Polonkica dejavna članica naše krajevne organizacije. Vedno se udeležuje naših izletov, srečanj in sestankov, kar nam daje velik zagon pri našem delu. Na vprašanje, kako dočakati častitljiva leta, nam zaupa: »Nikoli se nisem predala, saj sem nestrpno pričakovala svoj stoti rojstni dan in ga tudi doživela.« Veliko ji pomeni podpora prijatelja Janeza Hadinjaka, ki je v hiši dragocena pomoč. Prav tako ji družbo delata sin Martin in snaha Olivera z vnuki in prapravnuki. Polonca se veseli vsakega obiska in si želi, da bi čim več bližnjih doživelo tako častitljiva leta. Mira Skok Korošec, foto: Boris Edšidt Žarek sonca toplo sije skozi temo, bič in glad. Ljubav do človeka vije svetlo zmago naših nad. Jasna strela naj udari v čelo lakomnih volkov! Naj hijena razmesari črne prsi belih psov! Teja Lušin – Terezija, Majčica (besedilo je nastalo v taborišču Wurzen) Albine Lužnik Albina Lužnik, poročena Šavli, rojena 2. marca 1925, nekdanja taboriščnica v Auschwitzu, je 2. marca v domu upokojencev v Tolminu praznovala svoj 99. rojstni dan. Albina je imela na praznični dan, v soboto, 2. marca, številne obiske domačih, sorodstva, delegacije krajevne organizacije ZB za vrednote NOB Volče in območne organizacije ZB za vrednote NOB Tolmin, saj je še vedno njihova zvesta članica. Obiskali so jo tudi vaščani, cerkveni mladi pevci pa so ji ob spremljavi kitare zapeli. Pri kosilu so ji nazdravili in voščili tudi oskrbovanci doma. Še vedno je bistre glave in polna življenja in optimizma, le noge ji ne dopuščajo, da bi še zaplesala. Prijetno je z njo pokramljati. Polna je spominov na težke predvojne čase, na čas najhujšega fašizma pod Italijo in na čas narodnoosvobodilnega boja, ko je bila mladinska aktivistka, kurirka, obveščevalka in članica vaškega odbora Osvobodilne fronte. Skupaj z mlajšo, še mladoletno 15-letno sestro Ljudmilo Milko sta bili izdani in aretirani 16. avgusta 1944. Vedeli sta, kje sta naredili napako. Ob prisotnosti sicer znane, a nepreverjene osebe sta pri kmečkem gospodarju v zaselku Gomile oddali obveščevalno poročilo o sovražnih tovornjakih, ki so prejšnji dan peljali iz Gorice v Tolmin. Aretirali so ju domači domobranci ob prisotnosti njihovega »uvoženega« poveljnika iz Ljubljanske pokrajine, poročnika Flegariča. Peš so ju peljali v Tolmin in ju imeli zaprti vsako zase dva dni. Zasliševali so ju ne Nemci, temveč domobranci. Odpeljali so ju v Gorico, kjer sta bili zaprti v Kostanjeviškem samostanu. Ob obisku sestre usmiljenke sta izvedeli, da bosta odpeljani v Nemčijo. »Dolga in mučna pot brez hrane in vode v natrpanem tovornem vagonu z odprtino za zračenje samo pod streho. Kje je tista žuboreča voda domačega potoka?! Končno zadnja postaja, napol mrtvi smo, ko se odprejo od zunaj zaklenjena vrata vagona. Ograjen prostran prostor je bil poln barak in uniformiranih žensk in moški s psi na povodcih, ki so renčali na nas. Rezka povelja. S sestro se drživa za roki, da se v množici ne izgubiva, in vrsta se pomika proti barakam ….. Auschwitz!« Po nekaj dneh so mlajše odbrali in jih testirali v ročnih spretnostih za oblikovanje žice. Izbrane so potem odvedli v delovno taborišče Asta Werke, kjer so izmensko delali po 12 ur dnevno. Delala je na stroju za izdelavo vijakov za vojno industrijo. Niso smeli niti na dvorišče. Hrana ob delu je bila nezabeljena vodena čorba opoldne in med delom opolnoči. Za zajtrk in večerjo košček komisa in na osem ljudi včasih tanka rezina margarine. Neizmerna lakota in bolezni so začele redčiti tudi te mlade vrste. V Auschwitzu so jim vtetovirali na roko osebno številko. Albina jo ima še danes vidno na levi podlahti: 88 642, pokojna sestra Milka je imela številko 88 643. Spomladi 1945 je 16-letna sestra zbolela za možganskim vnetjem. Niti sestre ni več prepoznala in je 16. marca 1945 umrla. Tudi Albina pravi, da ji je bilo tako hudo, da se je tudi ona sprijaznila z lastno smrtjo. Konec aprila 1945 so jih osvobodili Rusi. Pri nemških kmetih so pobrali prašiče in jih v taboriščni kuhinji skuhali v velikih kotlih za vojsko in taboriščnike. Nenadna mastna prehrana je pokončala mnoge taboriščnike, ki se zaradi lakote niso mogli zadržati in so preveč pojedli. Čim prej domov – to je bila želja vseh, kakor je kdo vedel in znal ter se znašel v tem vsesplošnem vrvežu v prvih dneh svobode. Po skupinah so odhajali peš, v živinskih vagonih z vlaki, ki so vozili proti jugu. Prebila se je do Maribora, kjer so jih razkuževali, preden so nadaljevali pot proti Ljubljani in Primorski. V Sežani je zadnji trenutek stopila na vlak proti Gorici, saj je še vladala zmeda. V Gorici je na trgu dobila domačinko, ki je prišla nakupovat. Skupaj sta dobili mesto na kamionu, ki je peljal na Tolminsko. Kamion ji je ustavil v bližini domače hiše. Bilo je 2. junija 1945. Veliko veselje ob vrnitvi je kalila žalost zaradi umrle sestre. Doma je izvedela, da so Nemci zahtevali, da so se družine v Gomilah morale izseliti v bližnji Doblar. Na ta način so jim onemogočili nudenje pomoči partizanskemu gibanju. Kot njena sestra so za vedno ostali na tujem še mnogi domačini, ki so bili tudi izdani in odvedeni v taborišča. V tujino pa je pobegnil ob koncu vojne tudi izdajalec, ki jo je spravil v taborišče. Njen brat Danilo, rojen leta 1921, je bil v italijanski vojski in je po kapitulaciji Italije prišel domov in odšel v partizane. Po vojni je bil zaposlen pri industrijski milici. Blizu domačega kraja so ga v času cone A namenoma do smrti povozili angleški zavezniški vojaki, ker je bil aktivist pri pripravi referenduma z zahtevo o priključitvi Primorske k domovini. Albina se je v 60. letih prejšnjega stoletja poročila in si ustvarila družino. Na rojstnem dnevu sta bila med obiskovalci tudi sin in vnukinja. Vsi skupaj smo Albini zaželeli lepo leto za začetek stoletja. Dušan Jug B SLOV E NO 19 41 O F E NIJ Apolonija Novak se je rodila 9. februarja 1924 v Policah pri Gornji Radgoni. Ni vsakomur dano, da bi dočakal sto let, kaj šele da bi ohranil telesno moč, um in razum. Tokrat smo bili priča praznovanju stoletnice Apolonije, pravijo ji Polonkica, iz Polic pri Gornji Radgoni. Ker je članica Krajevnega odbora ZB za vrednote NOB Gornja Radgona, smo bili povabljeni predsednica krajevnega odbora Mira Skok Korošec, podpredsednik Karel Klobasa in predsednik Združenja Boris Edšidt na skupno srečanje društev, v katerih je Polonkica tudi članica. Srečanja se je tudi na povabilo slavljenke udeležila županja občine Gornja Radgona Urška Mauko Tuš. Apolonjino domoljubje je bilo že v mladosti na preizkušnji, saj je bila kot deklica priča grozodejstvom v letih druge svetovne vojne. Kot mlado dekle je sodelovala in pomagala ljudem, ki so v času okupacije Src nestrpnih želja živa išče borbe zadnjo vest. Dragih znancev poročila dvigajo pogum in pest. 99 let ZZB Hajka pod Arihovo pečjo 45 19 11 marec 2024 JUBILEJ Koncerta v Semiču in Ljubljani NEPRESLIŠANO 80-letnica Partizanskega pevskega zbora Aprila leta 1944 je prof. Karol Pahor v partizanski bolnišnici nad vasjo Planina pod Mirno goro nad Semičem, kjer so ranjeni borci okrevali, zbral 17 pevcev in ustanovil Invalidski pevski zbor. Vadili so dvakrat na dan in 21. maja so v Semiču na slovesnosti ob obletnici smrti Toneta Tomšiča zapeli deset pesmi. Med vojno je zbor na osvobojenih ozemljih nastopil več kakor dvestokrat ter s svojo pesmijo opogumljal borce in svobodoljubne ljudi, ki so podpirali boj za osvoboditev. Po vojni se je zbor najprej preimenoval v Partizanski invalidski pevski zbor, leta 1972 pa v Partizanski pevski zbor. Danes v zboru poje 32 pevcev, vodi ga zborovodja Jakob Barbo. Partizanski pevski zbor bo jubilej proslavil z dvema kulturnima dogodkoma. 26. aprila ob 17. uri bo v sodelovanju z ZZB NOB Semič in občino Semič slovesni koncert v Kulturnem centru v Semiču. V uvodu bo zbor ob spremljavi harmonike zapel nekaj skladb iz svojega železnega repertoarja. Kot osrednji del koncerta bo ob spremljavi komornega simfoničnega orkestra Vaja Invalidskega pevskega zbora leta 1944 (dokumentacija PPZ) izvedel kantato Radovana Gobca Hej, partizan! 5. junija ob 20. uri pa bo jubilejni koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Partizanskemu pevskemu zboru se bo na odru pridružil Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec. V prvem sklopu se bo najprej predstavil Partizanski pevski zbor z nekaj najbolj prepoznavnimi sklad- bami iz zapuščine tako partizanske pesmi kot tudi tega zbora ob spremljavi harmonike. Po slavnostnem govoru in predstavitvi zbora pa bo sledil drugi sklop s kantato Hej, partizan!, ki jo bodo izvajali oba zbora, Partizanski pevski zbor in Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, ter 25-članski komorni simfonični orkester in dva solista, sopranistka in baritonist. KULTURA Večer lirike upora Čuvaj knjigo kakor mitraljez in glavo »Veste, današnji večer je bil res en sam užitek gledati in ne samo poslušati. Redkokdaj doživiš tako lep primer sodelovanja generacij: od osnovnošolke iz četrtega razreda in študenta do predstavnikov starejše generacije. In partizanska lirika. Imenitno!« Tako je na vprašanje, kako ocenjuje večer, odgovoril eden stalnih obiskovalec podobnih prireditev v organizaciji Združe- avtorje partizanskih pesmi, ki so v tistem negotovem, a svetlem času upora budili domovinska in ljubezenska čustva ter tako spodbujali upor in vlivali pogum borkam in borcem v partizanskih vrstah ter na številnih mitingih med prebivalstvom ohranjali sanje o pomladi in svobodi. Slavnostni govornik je bil Borut Likar, ki je pripravil kratek, vsebin- živela razcvet. Poleg puške je stopila še kultura. Največ je bilo lirike.« Ob koncu nastopa je pred mikrofon stopil še Jože Pečnik, idejni oče novomeških večerov lirike upora, kjer je pognal mednarodno znani projekt Rastoča knjiga. Zahvalil se je organizatorjem in nastopajočim ter izrazil željo, da bi v Novem mestu zastavili še podoben projekt: rastočo partizansko liriko. Marij Čuk tržaški pisatelj in novinar, ob slovenskem kulturnem prazniku in v spomin na junaški boj Komande mesta Koper ter herojsko smrt njenega komandanta Franca Planinca - Frenka v Borštu pri Kopru, 8. februarja: »Danes je svet postavljen na glavo, danes je čas bede. Fašizem je spet dvignil glas, brez sramu se plazi tudi po obmejnih krajih, v Italiji, njegovi zibelki, so njegovi zločini pozabljeni, kot da ne bi več kot dvajset let prizadeval slovenskega primorskega človeka, mu prepovedal vse, kar se prepovedati da, požigal je, moril in niti en fašist ni plačal za svoje zločine, ni bilo obsodb, ni bilo procesov. Nasprotno, za sosednjo državo se zgodovina začenja z eksodusom iz Istre in fojbami. Prej ni bilo nič, prej je bil tu zemeljski raj. Nihče ne omenja vzrokov, le posledice, kot da bi bile posledice brez vzrokov. Kdo je sprožil črno noč zla? In prav te dni smo priče ponovnemu zagonu laži, časopisi in mediji nasploh so polni demagoških lažnivih prikazov, Slovani in ožje, Slovenci, smo vir vsega slabega. Je to mogoče? Slovenska politika molči. Ali bo dvignila glas zoper sramotenje zgodovinske resnice ali pa bo spet obrnila pogled stran? Še včeraj sem slišal, da so dobrososedski odnosi med Italijo in Slovenijo odlični. To lahko izjavi le kdo, ki nima pojma ne o zgodovini, ne o današnjosti. Kaj pa slovenska narodna skupnost v Italiji? Kaj pa zgodovina? Kaj pa poročilo slovensko-italijanske mešane komisije o polpretekli zgodovini? Bo kdaj v Italiji objavljeno?« Dr. Danilo Türk nekdanji predsednik Slovenije, nekdanji vodja slovenske misije pri OZN v New Yorku, diplomat in mednarodni pravnik, v intervjuju za Primorski dnevnik, 17. marca 2024: elementarnih stališč v odnosu do Izraela, ker Izrael reče 'ne, ne bo šlo tako'. To je resna patologija, ki jo bo treba odpraviti.« *** »Danes so v svetu samo tri velike sile: ZDA, Kitajska in Rusija. Obstajajo v zelo nervoznem in nevarnem procesu in nimajo sposobnosti razvijanja skupnega jezika.« Matjaž Nemec (SD/S&D) poslanec Evropskega parlamenta, na priložnostni razstavi in omizju Slovenci med prvimi protifašisti v Evropi, ki ga je pripravil v sodelovanju s TIGR Primorske 23. januarja 2024 v Bruslju: »Ko sem postal evropski poslanec, sem si naložil nalogo, da bom konec vsakega januarja pred italijanskim dnevom spomina na fojbe, ki žal ostaja izrazito pristranski, v hramu evropske demokracije organiziral dogodke, na katerih bomo pokazali, zakaj je bil antifašizem pomemben ne samo za nas Primorce in Istrane, Slovence, Hrvate ter Italijane, temveč za celotno svobodno Evropo, v kateri živimo danes.« *** »Zavedati se moramo, da je Evropska unija nastala na ruševinah druge svetovne vojne kot odgovor na uničujoči fašizem in nacizem v ideji ter ne nazadnje v zavezi sodelovanja med različnimi narodi. Na to se danes marsikdaj pozablja. Pozablja se, da je Evropska unija zrasla prav iz vrednot antifašizma.« *** »Žal danes tako v Bruslju kot po vsej Evropi odmevajo zadnji italijanski in nemški dogodki, odmevata fašistični pozdravi v Rimu in ideja nemške skrajne desne stranke po preselitvi tujcev. Vse to je fašizem, vse to je nesprejemljivo.« Andrej Mohar tajnik Zveze koroških partizanov, v govoru na spominski slovesnosti v »Geopolitične napetosti in vojne so Svečah 4. februarja 2024: Idejni oče večerov je Jože Pečnik. nja borcev za vrednote NOB Novo mesto. In res je bilo imenitno. Sestavljavec programa večera lirike upora je poskrbel, da se številni navzoči na predvečer obletnice smrti pesnika in narodnega heroja Karla Destovnika Kajuha niso priklonili samo partizanski liriki, ampak tudi maternemu jeziku, saj je prireditev postavil na 21. februar, mednarodni dan maternih jezikov. Tako so nastopajoči z recitiranjem počastili materni jezik, velikega pesnika upora in tudi druge sko zelo zanimiv informativni govor. Z njim je opozoril na izjemno partizansko skrb za slovensko besedo, za kulturo: »V smernicah Glavnega štaba NOV in PO Slovenije,« je poudaril, »je bilo zapisano: čuvaj knjigo kakor mitraljez in glavo. Kakšen vrstni red so postavili: knjigo, mitraljez in glavo. In prav slovenski narodnoosvobodilni boj je imel med vsemi evropskimi odporniškimi gibanji dokazljivo najbolj razvito kulturno življenje. Partizanska umetnost je v razmerah, ko je bilo to tako rekoč skoraj nemogoče, do- Večer so oblikovali: Urban Gorenjec Dokl, Iza Zupančič, Luna Goršek, Robert Šupe, Heda Kastelic, Silva Kužnik, Lara Šega, Matevž Šega s kitaro, Neja Luzar, David Matjašič, Peter Moravec s harmoniko. Program je povezovala Terezija Potočar Korošec. Večer je bil kratek, a prijeten. Če smo slišali lepo misel »Čuvaj knjigo kakor mitraljez in glavo«, lahko poročilo sklenemo z mislijo »čuvajmo partizansko liriko!« J. P., foto: Bojana Medle močno marginalizirale Združene narode. Ti bodo nedvomno preživeli in OZN bo nekega dne spet koristna institucija, danes pa je omejena na humanitarne zadeve, kar pa ni bil osnovni namen njene ustanovitve. Treba je dodati, da trend marginalizacije ni nov, začel se je pred desetletjem in je postopoma reduciral ZN na sekundarna vprašanja. Poglavitna politična vprašanja so velike sile reševale med sabo ali pa jih sploh niso reševale. Ta odsotnost ZN v kritičnih problemih mednarodnega miru in varnosti se danes kaže v vsej svoji grozljivosti; svet nima institucije, ki bi se bila sposobna spoprijeti z velikimi vprašanji miru in varnosti. To stanje ne more večno trajati in verjamem, da bo kmalu prišlo do neke spremembe.« *** »Izrael je poseben primer, ker je že dolgo izpostava ZDA na eni strani, pod drugi strani pa vpliven dejavnik v ZDA. To se vidi s prostim očesom. ZDA ne morejo več doseči niti svojih »Vsa antifašistična javnost se danes spoprijema z novimi izzivi in se mora v svojem delovanju proti tem tendencam tudi znajti. Zato smo predvsem v tem predelu naše dežele začeli s tovariši in tovarišicami na Gorenjskem tesneje sodelovati in predvsem razpravljati o potrebnih skupnih načrtih in strategijah. Ob tem nam je bilo jasno, da to sodelovanje razširjamo na vso Slovenijo in seveda tudi na Tržaško in Goriško. Deloma smo si delili odgovornosti, deloma hodili tudi skupno. Na rezultat teh prizadevanj zadnjih let smo lahko ponosni. *** »Bistvo vsega nezadovoljstva in negotovosti mnogih ljudi je zgrešena ali zavestno povzročena socialna beda. Temu izzivu se politika izmika, zagotovitev prave socialne varnosti ji je deveta briga, tako kot vse pravice, ki bi jih morale uživati posamezne skupine ljudi. 12 marec 2024 PREJELI SMO »Selektiven in zmanipuliran spomin« 26. januarja sem na 10. strani Primorskega dnevnika v članku, posvečenem programu letošnjega »dneva spomina«, lahko med drugim prebral, da se bo program začel ob 9. uri v tržaškem zaporu, kjer bodo predstavniki tržaške kvesture in združenja Giovanni Palatucci položili venec v spomin na Palatuccija. Omenjeni je bil pred aretacijo ter ujetništvom v Trstu in deportacijo v Dachau vodja policije na Reki, kjer naj bi pomagal tisočerim Judom. zapornikov so bili zadolženi SS-ovci in ukrajinski vojaki pod njihovim poveljstvom, ki so uporabljali različne načine usmrtitve: od obešenja do ustrelitve, zaplinjanja in udarca v glavo. Italijanska Wikipedija predvidljivo postavlja slovenske in hrvaške žrtve v drugi plan, ko navaja, da so v Rižarni bili žrtve tudi Slovenci, Hrvati, partizani, politični zaporniki, Jehove priče in Judje. Vendar pa navaja še nekaj, kar se v italijanskih tržaških krogih zelo poredkoma omenja, sploh pa ob uradnih komemoracijah v Rižarni: kar nekaj tržaških Italijanov je aktivno sodelovalo pri izdaji Judov nacističnim oblastem. Najbolj znani je Mauro Grini, ki naj bi izročil nacistom okoli 300 Judov. Zakaj bi na »dan spomina« proslavljali selektiven in zmanipuliran spomin? Samo Ferluga, Milje Zakaj poveličevanje fašizma? Tržaško taborišče Rižarna (foto: Primož Sancin) Giovanniju Palatucciju je 15. maja 1995 Italija posvetila zlato odlikovanje z utemeljitvijo, da je kot policijski funkcionar, začasni vodja reške kvesture, uspel pomagati tisočerim Judom in preganjanim občanom in uspel preprečiti njihovo aretacijo in deportacijo. Kljub zavedanju o izredno velikem osebnem tveganju je ostal zvest svoji nalogi ter kljub nemški okupaciji in vztrajnim vpadom slovanskih partizanov še naprej izvajal svojo vlogo funkcionarja, domoljuba in kristjana do aretacije in deportacije v uničevalno taborišče, kjer je žrtvoval svoje mlado življenje. Uradna utemeljitev Republike Italije torej nesprejemljivo in neopravičljivo enači nemško okupacijo z vpadi slovanskih partizanov! Leta 2013 je Center Prima Levija podvomil o Palatuccijevih zaslugah, po posegu Vatikana, nekaterih italijanskih zgodovinarjev ter pričanju neke znanke judovske družine, ki naj bi jo Palatucci rešil, je izraelski Jad Vašem potrdil vključitev Palatuccija med »pravičnike«. Palatucci je seveda bil član fašistične stranke, na Reki je leta 1937 nastopil kot policijski funkcionar, torej izvajalec fašistične oblasti, po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 pa se je pridružil nacistom pokorni Mussolinijevi Repubblici Sociale Italiana. Ni znano, ali je v svoji »pravičnosti« fašističnega policijskega funkcionarja podobno kot Judom kdaj pomagal tudi Slovanom, ki jih je njegov fašizem preganjal, mučil in ubijal že dolgo pred protijudovskimi rasnimi zakoni. Znano pa je, da so v Rižarni žrtve bili po večini Slovenci in Hrvati iz Trsta in Istre, osumljeni partizanstva ali sodelovanja z narodnoosvobodilnim bojem, pa tudi italijanski protifašisti, Judje, Romi in homoseksualci. Tako navaja slovenska Wikipedija. Večjezična spletna stran, ki jo Rižarni posveča tržaška občina, pa seveda ne izpostavlja narodnosti žrtev. Gotovo je, da so v taborišču usmrtili približno 25 Judov, ker naj za deportacijo ne bi bili sposobni ali so bili obdolženi kršenja pravil. Za poboj Spoštovani, želim vam sporočiti, da nisem član vaše organizacije in da niti nisem bil oziroma ne bom član katere koli politične stranke v Republiki Sloveniji. Pripadam povojni generaciji, ki je poslušala spomine pokojnega očeta, partizana Andreja Grampovčana (31. Prešernova brigada, 26. divizija, KNOJ) in pokojnega starega očeta, dr. Janka Grampovčana, enega od sodelavcev Osvobodilne fronte. (Med drugimi poskusi, da bi Šentjoščane pridobili za Osvobodilno fronto, je bil tudi predlog za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge. Pripravljalni sestanek je bil v Šentjoštu na praznik novega leta 1942. Govorila sta Franc Furlan in dr. Janko Grampovčan.) Priložena povezava: https://nszaveza.github.io/articles/ 5-ustanovitev-vaske-straze-v-sentjostu-nad-vrhniko/ Vsa družina je med vojno zaradi domoljubne drže proti okupatorju zelo trpela. Tudi pokojna teta dr. Bronka Sajovic Grampovčan, ki je bila taboriščnica v taborišču Ravensbrück, je imela srečo in se je rešila krematorija, ker je Rdeča armada taborišče osvobodila. Zakaj vam sploh pišem? Slovenija v Združenih narodih ni podprla ruske resolucije proti poveličevanju nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti. Še huje, glasovala je celo proti. https://www.dnevnik.si/1043001858 Generalna skupščina OZN je sprejela rusko resolucijo o boju proti poveličevanju nacizma, pri čemer sta bila Slovenija in »kolektivni Zahod« preglasovana. Več o tem lahko preberete na povezavi: https://insajder.com/slovenija/gs-ozn-sprejela-rusko-resolucijo-o-boju-proti-povelicevanju-nacizma-slovenija-kolektivni Težko je razumeti, zakaj Slovenija podpira kijevske naciste in njihovo politiko, medtem ko se slovenska politika ne glede na barvo hodi klanjat spomenikom NOB, kar je popolnoma nesprejemljivo in zavržno sprevračanje. Apeliram na vas, da ob spomenike NOB ne vabite več slovenskih politikov, ki podpirajo nacizem itd. Tudi ZDA, Velika Britanija, Ukrajina, nekdanje sile osi zla med drugo svetovno vojno so glasovale proti ruski resoluciji. Človek se vpraša, zakaj so se sploh borili proti nacizmu in fašizmu med drugo svetovno vojno. Ukrajina še danes podpira nacizem in tudi med vojno so njeni pripadniki ubijali slovenske partizane. Več o tem najdete v govoru Milana Gorjanca na Menini planini 2. julija 2016: https://www.svobodnabeseda.si/govor-milana-gorjanca-na-menini-planini/ Andrej Grampovčan, Ljubljana Človečnost, ki je ni! Po več mesecih vojne v Gazi se sprašujem, kam je izginila človečnost. Je ni več? So »šminkiranja« oblastnikov pred kamerami, egoizem in narcisoidnost prevladali nad trezno in razumsko razsojo in ravnanjem? Kdo ima moč kaj narediti? Najvišji predstavniki v državi ali državljan? Neko ustanavljanje podkastov me bolj spominja na kaste v Indiji in razslojevanje ljudi. Na željo po trajni oblasti. Na eni strani bogata elita in na drugi strani raja. Pretiravam? Niti ne. Na eni strani Davos, na drugi Gaza. Na eni strani predsedničina palača z zlatimi okvirji dragocenih slik, vladno Brdo, pozlačena notranjost cerkva, drage hotelske in druge zasebne palače, na drugi strani mrtvi, pohabljeni, lačni otroci. Na eni strani vsa posvetna in cerkvena elita z gospodarstveniki, ki služijo z granatami za vojno, na drugi strani spet mrtvi otroci in nemočni. Neprimerljivo? Seveda je! In žalostno in neobčutljivo. Tudi glasna tišina, ki boli! Ampak kdo je tisti, ki lahko in mora odločno in hitro ukrepati? Kdo ima moč besede, ravnanj, odločitev in rešitve problemov? Ja, nespoštovani predstavniki ljudstva in nekih božanstev, »počasi« zapravljate svoj ugled in spoštovanje. Vsak trenutek vašega neukrepanja za mir pomeni smrt za otroka. Pomeni en par žalostnih in prosečih oči manj na svetu, manj upanja in manj radosti. Vidim, da vam je tuja tudi nezmožnost trezne presoje glede izpolnitve zahtev ljudi za dostojno življenje doma in v tujini. Brez občutka za človečnost, a z velikim občutkom za denar izgubljate lastnosti predstavnikov ljudstva, ki sem jih na nekih volitvah imel za pozitivne. V skoraj dveh letih ste izničili marsikatero upanje solidarnosti, enakosti, poštenosti in še česa. Od prejšnjega Janševega režima ste se hitro naučili ignorance in arogance. Naj vas samo spomnim, da več kot 30.000 žrtev v Palestini gre tudi na račun tišine in neukrepanja. Več kot 7700 podpisnikov peticije Mladine »Dost je!« pa naj vas opominja in opozarja. Zakaj le ne ukrepate proti storilcu genocida, Izraelu, in podpornici Ameriki? Gre za pomanjkanje poguma? Sveče pred parlamentom v spomin na pobite v tem masakru in izživljanju nad otroki, vse nemočne in zatirane so hkrati opozorilo vsem pokvarjencem tega sveta in tudi pri nas elitnikom, da je več kot čas za ukrepanje. Če tega nočete ali niste sposobni, pa vas resnično ne potrebujemo. Ste res pozabili na svojo prisego? Žalostno. Pravzaprav niti nisem mislil in nisem presenečen, da na seznamu podpisnikov peticije za mir ne vidim imen cerkvenih in posvetnih mogočnežev in gospodarstvenikov. Ja, saj vem, ni dostojno. Je pa seveda dostojno drenjati se v prvih klopeh proslav in se slikati za lastne užitke. Neumestno napisano in ponavljanje? Morda, morda pa tudi ne. Miloš Šonc, Grosuplje DOGODKI Šenčur Orožniki zagrešili več umorov Na kraju ustrelitve talcev so domačini leta 1946 postavili spomenik. Med okupacijo je bila v Šenčurju orožniška postaja. Orožniki so v kraju in okolici zagrešili več umorov. Aretirali so večje število prebivalcev, odpeljali so jih v Begunje, kjer so jih veliko usmrtili kot talce, veliko so jih odvlekli v razna taborišča in mnogi so tam tudi umrli. Zagrešili so več zločinov, požigov in nekaj ljudi je po njihovi aretaciji preprosto izginilo. Pobili so več partizanov in ti so se odločili, da se jim za vsa grozodejstva maščujejo. Tako sta dva partizana, Luka Suhadolnik in Urbanc, v bližnjem gozdičku med Visokim in Šenčurjem postavila zasedo in pričakala štiri šenčurske orožnike. Tri sta ubila, četrti pa je ranjen pobegnil. Pobrala sta vse orožje in nekaj opreme. To se je zgodilo 20. januarja 1944. Čez štiri dni, 24. januarja 1944, so Nemci iz Begunj pripeljali 40 talcev in jih v maščevanje in za strah kilometer južno od gozdička pri Šenčurju ustrelili. Ustreljeni so bili doma iz raznih krajev na Gorenjskem, eden s Primorskega, eden od neznano kod, 20 pa iz Ljubljanske pokrajine. Od slednjih so jih v Ljubljani domobranci aretirali 16 in jih sedem dni pred ustrelitvijo izročili Nemcem. Med vsemi talci je bilo tudi sedem ujetih partizanov. Po ustrelitvi so jih morali nekateri vaščani Šenčurja in Srednje vasi po dveh urah naložiti na tovornjak. Odpeljali so jih v Begunje, kjer so jih pokopali na kaznilniškem vrtu. Na kraju ustrelitve talcev so domačini leta 1946 postavili spomenik po načrtu domačega umetnika Žvana. Na osmih ploščah so imena vseh pobitih talcev. Te so Nemci razvrstili po pet in jih v osmih skupinah postrelili. Na spominski slovesnosti 27. januarja je bil slavnostni govornik Martin Premk, član predsedstva ZZB NOB Slovenije. V bogatem kulturnem programu, ki sta ga pripravili učiteljica in zborovodkinja šenčurske osnovne šole, so nastopili učenci in učenke osnovnih šol iz Šenčurja, Vokla in Trboj. Na prireditvi se je zbralo veliko občanov in sorodnikov ustreljenih talcev. Alojz Smolej VABILO ANPI-VZPI Nadiških dolin, ANPI-VZPI Čedad, Planinska družina Benečije, Krajevna organizacija ZB Kobarid, Planinsko društvo Kobarid, Krajevna skupnost Breginj in Prostovoljno gasilsko društvo Breginj vabijo na pohod v spomin na narodnega junaka Marka Redelonghija. Pohod bo v nedeljo, 5. maja 2024. Program pohoda: ob 7.30 začetek pohoda iz Stupice (Italija), ob 10. uri postanek pri spomeniku NOB v Podbeli, ob 11. uri slovesnost ob Markovem grobu na pokopališču v Sedlu. Pohod se nadaljuje do pokopališča v Breginju, od tam pa do Brc po novotra- sirani poti. Ob 12.30 bo slovesnost pri spomeniku na Brcah nad Breginjem. Sledilo bo družabno srečanje v Breginju. Če bo slabo vreme, bo pohod ob 11.30 od pokopališča v Sedlu do Brc. Informacije in prijave do 4. maja: Vojko Hobič, telefonska številka 040 234 051. 13 marec 2024 IMELI SMO LJUDI Ludvik Leban Decembra lani smo se v Novi Gorici še zadnjič poklonili izjemnemu človeku, Ludviku Lebanu, ki je na svoji poti skozi življenje pustil neizbrisen pečat v družbi. Rodil se je 13. oktobra 1928 v zaselku Pušno (občina Kanal ob Soči). Izhajal je iz družine, ki je bila naprednega duha in predana vrednotam domoljubja. Sedemčlanska družina je med okupacijo doživela hude preizkušnje, saj so bili starši Anton in Marija zaradi svoje predanosti partizanom aretirani in so utrpeli nečloveška mučenja in trpljenje. Oče Anton je svoje življenje končal v krematoriju zloglasnega taborišča Mauthausen, mati Marija pa se je kljub težkim preizkušnjam konec leta 1943 vrnila domov. Ludvik je že v mladosti pokazal izjemen pogum in odločnost. V času okupacije je bil aretiran, nato pa se je iztrgal iz objema sovražnikov in se pridružil partizanom. Še ne 16-leten je bil kot strojničar najprej dodeljen zaščitnemu bataljonu kobariškega območja, nato je bil mitraljezec v I. bataljonu 18. bazoviške brigade, pozneje pa mitraljezec v zaščitni četi štaba XXX. divizije. Svojo partizansko pot je končal v Trstu. Po vojni se je Ludvik posvetil službi miličnika in prevzel vodenje skupine na mednarodnem mejnem prehodu Rožna Dolina. Z vso predanostjo in zavzetostjo je opravljal svojo dolžnost, vedno z mislijo na varnost in dobrobit skupnosti. Ludvik je bil tudi predan družinski človek. Ob številnih selitvah (13-krat), ki jih je doživel zaradi službe, je ohranil trdno družinsko povezanost. Z Antonijo, rojeno Hvalica, sta ustvarila lepo družino in se razveselila rojstva dveh hčera, Majde in Vesne. Njegova družina, ki zdaj nosi njegovo dediščino, ima tri vnuke in štiri pravnuke. Po upokojitvi leta 1978 se je Ludvik skupaj z ženo pogosto vračal v svoj rojstni kraj Pušno. Z veliko predanostjo je obnovil star hlev in ga uredil v udobne bivalne prostore. Užival je v kmečkih opravilih, še posebej v košnji s koso. Cenil je dobro družbo, se rad smejal in veliko prepeval. Njegova povezanost s Slovenijo in domovino se je odražala tudi v njegovem delovanju. Bil je prejemnik številnih nagrad in priznanj, med drugim reda zaslug za narod, reda dela s srebrnim vencem, zvezne plakete organov za notranje zadeve ter zlate plakete Janka Premrla - Vojka. Bil je dolgoletni član Zveze komunistov, načelnik civilne zaščite krajevne skupnosti Vetrišče, član rezervnih oficirjev in podoficirjev, član društva upokojencev Nova Gorica, član kluba Maksa Perca Nova Gorica, član Zveze borcev in član Kluba prijateljev slovenskih vojaških partizanskih bolnišnic Pavla in Franja. I. K. B. B E S E DA ZLOČINI OKUPATORJEV 23. oktober 1944 Majda Magajna Majda Magajna se je rodila 30. aprila 1924 v Ocizli pri Kozini kot tretja od petih otrok v zavedni slovenski družini Korošec, v kateri so vladali toplina, medsebojno razumevanje in naklonjenost, pa tudi ljubezen do slovenskega jezika in petja. V mladosti, ko je pomagala pri delu v vinogradu in na paši, je spoznala, da razumevanje in podpora nista pomembna le za ljudi, temveč da tudi živali in rastline potrebujejo posebno skrb in ljubezen. Starši so Majdo spodbujali in podpirali tudi pri učenju. Osnovno šolo je obiskovala v rodni Ocizli, srednjo trgovsko šolo pa v Trstu. V tem obdobju, ko se je šolala pod italijansko oblastjo, je na vsakodnevni vožnji z vlakom opazovala težko življenje žena, ki so nosile v Trst prodajat mleko in pridelke, spoznala pa je tudi fašistično nasilje. V domači hiši je pomagala očetu zborovodji, ki je pod pretvezo vaj cerkvenega petja v resnici vodil vaje zborovskega petja v slovenščini. V tej vasi nad Trstom je bilo živo tudi tigrovsko gibanje. Med vojno je bila Majda partizanska učiteljica na Beki. Doživela je tudi burne dogodke ob požigu te vasi maja leta 1944. V partizanski šoli je otroke poučevala v slovenščini, čeprav se je sama šolala v italijanskih šolah. Lepe slovenske besede se je še najbolj naučila ob pesmih, ki jih je poučeval njen oče, ob tem pa tudi previdnega obvarovanja otrok in vse vasi pred krutostjo fašizma, česar so se tu že dvajset let pred vojno učili ob skrivnem petju slovenskih pesmi. Takoj po vojni se je Majda zaposlila na Hrpeljah in sodelovala pri obnovi v vojni razrušenih domov in poslopij. Tam je spoznala svojega bodočega moža Branka. Skupaj sta se preselila najprej v Sežano in nato v Koper. V zakonu so se jima rodili trije otroci, Lidija, Irena in Zlatan. Majda je poslanstvo svojega partizanskega učiteljstva in nato gradnje nove družbe prenašala na vse okrog sebe, posebno na svoje otroke. Živela je za razdajanje ljubezni, seveda največje do svojih štirih vnukov, Adrijana, Timoteja, Andraža in Klemna, ki so radi prihajali k njej in možu Branku. Trav tako je z veliko ljubeznijo skrbela za cvetlični vrt pred hišo. Veselila se je prav vsakega cveta in za vsako rastlino je vedela, kdaj, kje in od koga jo je dobila. To ljubezen so ji vračali tudi stanovalci Jenkove 5 – Cvetka, Vojko, Alja, ki so ji nesebično pomagali v teh njenih ostarelih letih, v katerih se je zelo trudila ohranjati svojo samostojnost in vključenost v družbo. Lidija, Zlatan, vnuk Timotej in drugi so ji vedno stali ob strani ter ji pomagali, tako da je konec svojih dni lahko dočakala na svojem ljubljenem domu. Majda je odšla s prihodom novega leta. Tanja Bečan www.svobodnabeseda.si Tragedija Pečovnikovih na Ojstrici nad Dravogradom Jutro tistega 23. oktobra leta 1944 se je leno prebujalo v jesenski dan. Megle so se vlekle po obronkih Ojstrice in Košenjaka ter zakrivale pogled na dolino Drave. V zvoniku župnijske cerkve sv. Janeza Kresnika na Ojstrici je ura odbila osem, ko so po ojstriških in po sosednjih kmetijah na Goriškem in Kozjem vrhu že oskrbeli živino v hlevih in se spravili k zajtrku. Streljaj ali dva po cesti od ojstriške cerkve proti Kozjemu vrhu je bila domačija Pečovnikovih. Prijazna in odprta domačija, kjer so se partizani vedno radi ustavljali na klepetu in povprašali po koristnih vesteh. Na kmetiji sta gospodarili mati Terezija in njena sedemnajstletna hči Štefanija. Terezija je bila skromna in zavedna kmetica, kakršnih je bilo tam okoli veliko. Tistega dne dopoldne se je pripravljala, da zamesi kruh, Štefanija pa se je, potem ko je zakurila krušno peč, spravila k šivanju prazničnega namiznega prta, ki naj bi krasil božični pogrinjek. bil je ponedeljek, se je nagnil v noč, ko se je pri Pečovnikovih ustavila skupina partizanov, namenjena proti Dravogradu. Med prijetnim in sproščenim ogovorom z domačinkama je v hišo vstopil partizanom neznan moški. Da je domači sin, zaposlen v Celovcu, so se prepričali iz dokumentov. Skupina partizanov je nadaljevala pot, pri hiši pa je pustila stražarja, kajti domači sin ni kazal zanesljivosti. Ko se je skupina naslednji dan pred zoro vrnila, jim je stražar spo- Tega dne pa mati in hči nista bili sami. Za kakšen dan je prišel domov sin, Štefanijin brat, ki je bil v službi v Celovcu in v nasprotju z materjo in sestro zagrizen hitlerjanec. V prvih dneh oktobra leta 1944 se je na območju Kozjega vrha, v bližini Pečovnikovih, zadrževal II. bataljon Lackovega odreda. Dan, ročil, da je sin z izgovorom, da gre v hlev, nenadoma izginil. Partizani so se takoj umaknili in odšli do bataljona pri kmetu Louhtarju. Pečovnikov sin pa je pobegnil v Dravograd in na gestapu povedal, da so pri njih doma partizani. 24. oktobra 1944, ko jutro še ni povsem dodobra zaznalo novega dne, so se Nemci divje zaletavali v vrata Pečovnikove hiše in kriče iskali partizane. Podivjanost, ker niso našli nikogar, se je spremenila v surovost, ki sta jo čutili prestrašeni Terezija in Štefanija. Klici obupa, strašen, v srce prodirajoč jok, trgajoči, že hripavi glasovi razočaranja nad sinovim (bratovim) dejanjem so se nemočno izgubljali med vejami sadnega drevja, ki je naslednjo pomlad pognalo bogato cvetje v spomin na mater in hčer. Ko se je iznad strehe domačije dvignil dim, nato visoko še plamen, so pod njim utihnili trgajoči se klici muke in trpljenja. Terezija in njena hči Štefanija sta končali v ognju lastnega doma. Plameni so požrli še trupli ustreljenih Ivana Aberška in neznane žrtve. Po krajšem spopadu z borci II. bataljona pri kmetiji Louhtar so se Lackovi umaknili proti Pernicam, gestapo, policija in vojska pa nazaj v Dravograd. Nad Ojstrico in sosednjimi kraji je še dolgo lebdel vonj pa pogorišču, sveže gomile na vaškem pokopališču pa so še dolgo opominjale na nerazumljivo dejanje mladega Pečovnika, ki se je vrnil v Avstrijo in nato menda odšel v Argentino. »Preklet naj bo,« so govorili o njem ljudje na Kozjaku. »Gori naj v peklu na veke vekov!« je ogorčeno rekel stari očanec na Pernicah. Vlado Mrzel se pohodniki lahko spočili na robu prepada z odličnim razgledom na dolino. Po vrnitvi do avtomobilov so se kljub utrujenosti odločili ogledati bližnji zaselek Glažuta, zapuščeno naselje, kjer je knez Auersperg leta 1870 postavil parno žago. Partizani so jo leta 1942 uničili, saj so tam izdelovali puškina kopita za italijansko vojsko. Nato so svojo pot nadaljevali vse do Ribniškega gradu, kjer je stala partizanska bolnica od septembra 1943 do leta 1944, ko je grad požgala Varnostno-obveščevalna služba − VOS, da bi Nemcem preprečili ustanovitev postojanke. Tam so si ogledali park kulturnikov in spomenik padlim v boju za osvoboditev slovenskega naroda. Tu se je pohod v Jelenov Žleb končal in za seboj pustil trenutke resnih razprav, smeha in tovarištva. Črt Lesjak V SLIKI IN BESEDI Jelenov žleb: Mladinska organizacija ZZB za vrednote NOB Slovenije (MNOB) se je 17. februarja odpravila na pohod v Jelenov žleb, na prizorišče ene od najslavnejših bitk slovenskih partizanov. Pohod se je začel pri planinski koči na Travni gori. Po makadamski poti pa so se udeleženci odpravili proti prvi postojanki, do kraja, kjer sta Cankarjeva in Gubčeva brigada s podporo Tomšičeve in Šercerjeve brigade 26. marca 1943 premagali bataljon italijanske divizije Macerata. Na tem kraju so leta 1958 postavili spomenik, delo Stojana Batiča. Pot se je nadaljevala do točke, kjer so se združile vse omenjene slovenske brigade. Hoja po ovinkasti makadamski cesti se je nadaljevala do izhodišča za napad 3. bataljona Cankarjeve in 1. bataljona Gubčeve brigade. Na tem mestu so bili borci prisiljeni pustiti ranjene tovariše, ki so bili namenjeni iti čez Veliko goro proti Podpreski in Dragi. Ob napadu jih je varovalo manjše število borcev. Po kratkem premoru in razlagi zgodovinskih dogodkov člana MNOB Matije Šušelja, študenta zgodovine, so pohodniki pot nadaljevali po zaraščenem gozdu, dokler niso prišli na položaje, kjer je 1. bataljon Gubčeve brigade začel obkoljevati nepripravljeno italijansko kolono. Hoja po gozdu je bila zahtevna, vendar se je na koncu obrestovalo, saj so 14 marec 2024 KNJIGA Dušan Stefančič, Natalija Švab Nepojmljivo V več kot 90 letih življenja je Dušan Stefančič le enkrat resno razmišljal o tem, ali je bolje živeti ali umreti. Star je bil 16 let. Grozote, lakota, beda in delovne zahteve koncentracijskega taborišča so grozile, da bodo dokončno zlomile duh sicer odločnega in iznajdljivega najstnika. Vendar se mladi Dušan tistega dne ni zlomil. Ne! Že nekaj sekund pozneje se je vanj vrnil bojni duh, zaradi katerega si ni znal predstavljati, »da bi v taborišču pustil svoje kosti«. Na lastni koži je izkusil grozote koncentracijskih taborišč Dachau, Sainte-Marie-aux-Mines, Natzweiler, Mauthausen, Gusen I in Gusen II. »Vse skupaj je bilo nerazložljivo, nepojmljivo, neopisljivo, nepredstavljivo,« pravi o stvareh, ki jih je videl in doživel. Vendar na koncu ni le preživel, ampak resnično živel. Njegovo pestro življenjsko pot, ki ga je vodila celo v Indijo, ter spoznanja o sebi, človeku in svetu opisuje knjiga Nepojmljivo, ki sta jo spisala z novinarko Natalijo Švab. Zgodovinarka in članica Mednarodnega odbora Mauthausen dr. Monika Kokalj Kočevar (Dušan Stefančič je bil predsednik, danes pa je častni predsednik mednarodnega odbora in predsednik slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen) je o dolgoletnem sodelavcu odbora zapisala: »Kot otrok je Dušan Stefančič (rodil se je 14. avgusta 1927 v Gornjem Gradu, otroštvo pa preživel v različnih krajih Kraljevine Jugoslavije) v vojvodinski vasi Odžaci, kjer je bila večina prebivalcev nemške narodnosti, hodil v srbsko osnovno šolo. Doma so govorili slovensko, s prijatelji na ulici pa nemško. Takrat še ni vedel, kako zelo mu bo znanje tega jezika pomagalo. V raciji domobranske policije v Ljubljani je bil 21. januarja 1944 ujet in 10. februarja 1944 komaj šestnajstleten odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau (taboriščna številka 63839). Po treh tednih so ga poslali naprej v Sainte-Marie-aux-Minesu v Alzaciji, kjer je delal v predoru, ki so ga preurejali v tovarno. Zaradi naporov in pomanjkanja je tehtal le 38 kilogramov. Mladoletne so nato odpeljali v taborišče Natzweiler, kjer je postal pomožni strežnik v bolniškem bloku. Avgusta 1944 so ga poslali v koncentracijsko tabori- Predstavitev knjige v Muzeju novejše in sodobne zgodovine (od leve proti desni): Monika Kokalj Kočevar, Dušan Stefančič in Natalija Švab šče Mauthausen, po štirinajstih dneh pa so ga kot taboriščnika številka 91282 namestili v barako številka 14 v koncentracijskem taborišču Gusen 1. Potem je bil prestavljen v taborišče Gusen 2, k sodni kopeli v podzemnih predorih v St. Georgnu, kjer so sestavljali letala. 5. maja 1945 so taborišče osvobodile ameriške enote, Dušan pa se je vrnil domov 14. junija. Čez štirinajst dni je že sedel v šolski klopi. Po končanem študiju prava se je zaposlil v Litostroju in pozneje odšel kot predstavnik jugoslovanskega podjetja v tujino …« Naslovnica knjige *** Knjiga vključuje Dušanovo celotno življenjsko zgodbo, ki sicer izha- ja iz taboriščnih izkušenj in jim je namenjen osrednji prostor, spoznamo pa ga tudi kot zelo uspešnega poslovneža in zanimivega vsestranskega človeka. *** V nemška, italijanska, madžarska in ustaška koncentracijska taborišča je bilo deportiranih okoli 60.000 Slovencev, od teh v nemška okoli 21.000. Med njimi je bilo največ moških poslanih v koncentracijska taborišča Dachau, Mauthausen, Buchenwald, največ Slovenk pa je bilo zaprtih v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Ravensbrück. Večina je bila deportiranih iz zaporov v Begunjah, Celju, Mariboru, na Ptuju in v Ljubljani. Zadnji transporti v taborišča so potekali še v aprilu 1945. V koncentracijskem taborišču Mauthausen, ki je imelo kar 49 zunanjih taborišč, je bilo več kot 4.000 Slovencev, med njimi tudi 109 Slovenk, ki so bile pred koncem vojne prestavljene iz Auschwitza in Ravensbrücka. Kar ena tretjina slovenskih taboriščnikov je v nemških koncentracijskih taboriščih umrlo. Šele mnogo pozneje so se nekateri preživeli taboriščniki odločili, da o svoji medvojni izkušnji javno spregovorijo, med njimi tudi Dušan Stefančič, ki je izvrsten pripovedovalec. Mladi ga poznajo kot izjemnega pričevalca, ki jih je kot preživeli taboriščnik nagovoril v Mauthausnu, večkrat pa tudi v delavnicah v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Je avtor več člankov o taboriščih in suženjskem delu. Za svoje delo je prejel več odlikovanj, med drugim Listino ZZB NOB Slovenije kot najvišje priznanje za osebni prispevek k resnici narodnoosvobodilnega boja. S. B., foto: Janez Alič Knjigo Nepojmljivo sta napisala Dušan Stefančič in Natalija Švab. Spremno besedo je dodala dr. Monika Kokalj. Naslovno fotografijo je posnel Aljoša Kravanja. Naslovnico je oblikoval dr. Simon Kolmanič. Knjigo je oblikoval in tehnično uredil Vito Vlašič, lektorirala pa Karmen Sluga. Knjiga je izšla v nakladi 800 izvodov, natisnili pa so jo v tiskarni Kočevskega tiska. DOGODKI Ob 27. januarju Venec v spomin na prekmurske Jude Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je bila 26. januarja spominska slovesnost tudi na judovskem pokopališču v Dolgi Vasi pri Lendavi. Tam so položili venec k spomeniku žrtvam holokavsta in se poklonili spominu na vse lendavske Jude, ki so bili leta 1944 aretirani in odpeljani v koncentracijska taborišča, večina v uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, kjer so bili usmrčeni. Spominu nanje so se pri spomeniku poklonili lendavski župan Janez Magyar, svetovalka urada predsednice Republike Slovenije Eva Tomič, generalna konzulka Madžarske v Lendavi Gertrud Kelemen, podpredsednica Judovskega združenja Slovenije – Skupnosti tradicionalnih Judov Sara Božanić in predsednik Sveta Madžarske samoupravne narodne skupnosti občine Lendava Tomi Horvat. Letos od množičnih deportacij prekmurskih Judov mineva okroglih 80 let. Za vselej je bila uničena tudi vplivna lendavska judovska skupnost, ki je v mestu pustila globoke sledi in je veliko pripomogla k razvoju mesta in okolice zlasti na gospodarskem in kulturnem področju. Usoda slovenskih, zlasti še prekmurskih Judov je skoraj popolnoma primerljiva z usodo drugih vzhodnoevropskih Judov, zlasti Judov na Madžarskem. Judi v preostalih delih okupirane Slovenije med letoma 1941 in 1945 pa so delili usodo Judov na območjih Evrope, ki jih je okupirala Nemčija. V Prekmurju je bilo uničenje skoraj popolno, zadnje »migracije« Judov v obliki množičnih deportacij pa v bistvu sklepno dejanje velike in koristne mobilnosti nekdaj cvetoče judovske skupnosti, ki je vse od druge polovice 18. stoletja dalje močno sooblikovala podobo pokrajine ob Muri. Ob aprilskem napadu na Kraljevino Jugoslavijo so nemške sile Prekmurje brez težav zasedle v nekaj urah. Ob prihodu Nemcev so se začela nasilna dejanja nad judovsko lastnino (vlomi v stanovanja, trgovine in obrtne delavnice), pri čemer so Nemcem na veliko pomagali tudi domači člani in privrženci Kulturbunda. Judovska lastnina je bila najbolj na udaru v Lendavi in Murski Soboti, od koder so naropane predmete v tovornem vagonu odpeljali proti Radgoni. Nad judovsko lastnino so se ob okupaciji spravili tudi v nekaterih podeželskih krajih. Nemci so bili v Prekmurju le kratek čas, saj so ga že 16. aprila 1941 prevzeli Madžari in vzpostavili svojo oblast. Kljub protisemitski zakonodaji ukrepi na Madžarskem in v Prekmurju niso bili radikalni in vse je kazalo, da bi se lahko madžarski (in prekmurski) Judje kljub nenehnim pritiskom nacistične Nemčije za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja v tem delu Evrope rešili genocida. Vse pa se je spremenilo z nacistično okupacijo Madžarske marca 1944, ko so oblasti aprila istega leta začele izvajati množične deportacije madžarskih Judov na vsem območju, ki je bilo do nacističnega prevzema oblasti pod madžarsko okupacijo. Deportacijam se prekmurski Judje niso mogli izogniti, na udaru so bili med prvimi. 26. aprila 1944 so v lendavski teden v vagonih vozili do Birkenaua, kjer je bilo zbirno mesto za največje taborišče smrti – Auschwitz. V prvem valu množičnih deportacij prekmurskih Judov je bilo 367 ljudi in večina od njih je bila umorjena v Auschwitzu že 21. in 22. maja 1944. Poklon spominu na lendavske žrtve holokavsta (arhiv občine Lendava) sinagogi zbrali 57 judovskih družin in jih s tovornjaki odpeljali do Čakovca, kjer so jih predali gestapu. Tudi soboške Jude so zbrali v sinagogi in jih nato s tovornjaki, vprežnimi vozovi in v železniških vagonih odpeljali do Čakovca. Od tam so bili prekmurski Judje odpeljani v Nagykanizso, od koder so jih ves Naslednji, mnogo manjši val deportacij je bil še maja in zadnji jeseni leta 1944. Prizaneseno je bilo samo tistim Judom, ki so se prej prekrstili v krščansko vero, in tistim posameznikom, ki so jim pripisovali »revizionistične zasluge« za Madžarsko. Aretacije in zbiranja Judov so potekali pod nadzorstvom žandar- merije oziroma madžarske policije, za preglede in z njimi povezane kraje premoženja pa so bili pristojni Nemci. Na teren so se v akcije odpravljali tudi madžarski žandarji in madžarski fašisti, ki so pri aretacijah po vaseh sodelovali tudi s slovenskimi žandarji v madžarski žandarski službi. Pri ropanju judovske posesti oziroma premoženja so sodelovali tudi številni člani Kulturbunda. S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da Slovenci pri pokolih v madžarskih mestih in manjših krajih niso sodelovali, oziroma za tovrstna dejanja doslej nismo našli nobenega dokaza. Sodelovanje Slovencev pri aretacijah in deportacijah prekmurskih Judov leta 1944 se je končalo s predajo deportirancev v Čakovcu. Zadnje »migracije« Judov v obliki množičnih deportacij leta 1944 so bile (žalostno, a resnično) sklepno dejanje velike in koristne mobilnosti nekdanje cvetoče judovske skupnosti, ki je vse od druge polovice 18. stoletja dalje močno sooblikovala podobo pokrajine ob Muri in veliko prispevala k razvoju obeh mest, Murske Sobote in Lendave, še posebej v gospodarstvu (trgovina, veletrgovina, industrijski obrati in obrtne delavnice, bančništvo oziroma denarni zavodi) in kulture (tiskarstvo). Pustili so globoke sledi, ki ostajajo del zgodovinskega spomina in njihove dediščine (sinagoga v Lendavi). Marjan Toš 15 marec 2024 NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna. beseda@zzb-nob.si do 15. aprila 2024. Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. STANE JUŽNIČ ZAČETEK GESLA VELIK GORSKI VRH KONEC GESLA ZMANJŠANOST PO VELIKOSTI ALI OBSEGU SODNIK V GRŠKEM PODZEMLJU,AJAK (IZ:KEA) NICK NOLTE OBLIKA FRANCOSKI ZGONASTANEK SAMOSTAL DOVINAR JEZERA NIKA (NI (IZ ČRK: UKLON) ETAIN) JUTRANJA HALJA Izžrebani reševalci križanke iz 100. številke časopisa Svobodna beseda POVEZAVA V RAČUNALNIŠTVU (IZ ČRK: KLIN) 1. Ladislav Weber Ulica 1. maja 2B, 6230 Postojna 2. Timotej Mijović Partizanska c. 47, 4220 Škofja Loka 3. Milka Senčar Krmelj 27, 8296 Krmelj KRITIK FINCI RUSKI IGRALEC VIDOV SEBIČNOST Rešitve križanke: BONBONIERA, AREOLOGIJA, ZATROB, NAL, ON, BŠ, SOVE, VIJAČEK, ČN, ICA, ELITA, PŠAČANI, ENS, OSTANEK, INJE, OKI, CHRISTIAN, ELEGAN, TIGR, EJNAR, DO, ARO, IRUN, OSMINKA, RAVAN, NEPTUN, IRA, NINDŽA, ION, IJAR, UJNA, EKSPRESKAVA, LEAN, PICA, KES, AU. ETNOGLASBA (KRAJŠE) OBLIKA KISIKA (IZ ČRK: ZOON) OTOK V MARIANSKEM OTOČJU (IZ:UMAG OTTORINO RESPIGHI AM.PEVKA LOVICH SL.INDUSTRIALEC (GUSTAV) HLAPLJIVA OMAMNA TEKOČINA PLUG STOPAJ, STOPINJA ZNAK ZA ŠTEVILO Geslo: BAZOVIŠKI JUNAKI; BORBA; TIGR. ŽELEZNIŠKA POSTAJA NEMŠKA ZNAMKA AVTOV TLO, POD VZREJA, VZGOJA IN ŠOLANJE PSOV MARJAN GORENC MESTECE V SAVINJ DOLINI DEL MOLEKULE “ŠKRTI” BRITANEC S STEKLENIMI OKNI PREKRITA GREDA PRIPADNIK OSKOV SKOPLJEN BIK Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Marijan Križman, predsednik Uredniški odbor: dr. Ivan Svetlik (predsednik), dr. Martin Premk, dr. Maca Jogan, Mitja Meršol, dr. Nevenka Troha, Črt Kanoni Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si Oblikovanje: Vid Brezočnik Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja IGOR DEKLEVA JAP.NABI RALKA BISEROV OSEBNI ZAIMEK MESTO V ZAHODNI UKRAJINI KONTRARNA ZNAČILNOST, NASPROTNOST ITALIJANSKI PESNIK (LUDOVICO) Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si GLASBENI ZVOK STROŠKI MOLOV TONOVSKI NAČIN EGIPTOV. POLITIK FILOZOF IZ ELEJE V STARI GRČIJI je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. POJAV V AMERIŠKO AFRIŠKI JEZIKOROD SLOVJU, SADNIH JOTACIJA DREVES JEKLENI KONJIČEK TONE SVETINA DAROVALEC LAHKO MOTORNO KOLO RASTLIN. BODICA DANSKI OTOK ROMAN SAVNIK NEKD.ŠP. MOTOCIKLIST (ANGEL;IZ ENOTI) POŠKODBA SKLEPA, ZVIN ZVEZA DRŽAV POLOŽAJ V JOGI OTOČEK PRI ZADRU RAFAEL AJLEC ŽLAHTNI PLIN (Ne) PRIPADNIK SASOV PROTIBOLEČINSKO DRAŽENJE (IZ:SNET) LADIJSKA KABINA SILVA TRDINA NAŠA PEVKA ERBUS DOGODKI DSO Fužine Predstavitev knjige Spomini še živijo Pred slabim letom so v Domu starejših v Fužinah v Ljubljani pripravili razstavo Spomini še živijo, na kateri so na posebnih panojih predstavili spomine 14 stanovalcev, takrat še otrok, na drugo svetovno vojno. Ker je bila razstava zelo odmevna, ogledalo si jo je tudi veliko šolarjev in dijakov, se je porodila zamisel o nadgradnji razstave z izdajo knjige spominov. Po razstavi so namreč tudi drugi stanovalci izrazili željo, da bi predstavili svoje spomine, in tako se jih je nabralo kar 33, toliko zgodb namreč lahko preberemo v knjigi. Zgodbe so kratke, zelo različne, odvisne od tega, koliko so bili današnji starostniki tedaj stari, kje so živeli in kako se je vojna dotaknila njihovih družin. Vsi po vrsti pa zatrjujejo, da je bilo pripovedovanje zanje kljub časovni odmaknjenosti terapevtsko in osvobajajoče. Za bralce pa so zgodbe zanimive zato, ker jih pripoveduje zadnja generacija udeležencev druge svetovne vojne. Avtorji spominov in člankov Vida Miloševič Arnold, pobudnica in urednica knjige Pri pripravi knjige je vrste strnilo veliko ljudi, vključile pa so se tudi nekatere ustanove. Urednica knjige je Vida Milošević Arnold, upokojena predavateljica s Fakultete za socialno delo, sicer stanovalka doma, knjiga je nastajala ob izdatni pomoči mnogih stanovalcev in zaposlenih v domu. V sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino so pripovedovalce tudi posneli, posnetki bodo po obdelavi dosegljivi na spletu. Pri pripravi so sodelovali tudi raziskovalci s Fakultete za so- cialno delo, knjiga namreč vsebuje pogled stroke na terapevtske učinke pripovedovanja zgodb in obujanje spominov. Dr. Mojca Urek ob tem poudarja, da so tako dobili svoj glas tudi otroci, najbolj ranljive in pogosto spregledane žrtve vseh vojn, ki so tudi drugo svetovno vojno doživljali različno. V domu pa poudarjajo, da je pripovedovanje teh zgodb in spominov še tesneje povezalo stanovalce, ki so z velikim veseljem obujali spomine in jih s ponosom prenašali naprej.Dr. Ani- ca Mikuš Kos, upokojena otroška psihiatrinja, ki se dolga leta ukvarja s psihosocialno pomočjo otrokom, prizadetim v vojni, je v knjigi prispevala svoj pogled na travmatične otroške vojne izkušnje in terapevtski pomen pripovedovanja. Knjiga je ob vseh vojnah, ki zdaj divjajo tudi v naši soseščini in v katerih so tudi otroci množične žrtve, posebej dragocena. Izšla je pri založbi Borec. J. H., foto: Božidar Flajšman 16 marec 2024 V SLIKI IN BESEDI Dražgoše, Kamnik: Letos je minilo 82 let od dražgoške bitke, ene največjih bitk med drugo svetovno vojno v Sloveniji, ko se je Cankarjev bataljon v Dražgošah spopadel z Nemci. Partizani so se 11. januarja 1942 ob izgubi devetih tovarišev umaknili na Jelovico. Nemci so v odgovor pobili 41 domačinov, požgali vas ter jo v januarju in februarju popolnoma porušili. V spomin na to bitko je ZB NOB Škofja Loka letos pripravil že 67. spominsko slovesnost. Kot vsako leto se spominske slovesnosti udeleži veliko število ljudi iz vse Slovenije. Letos smo se člani ZB NOB Kamnik slovesnosti udeležili z dvema avtobusoma, zato da ta in drugi tragični dogodki iz druge svetovne vojne ne potonejo v pozabo; zato da kljub blatenju tega tragičnega dogodka, ko želijo skrajni desničarji boj partizanov prikazati v negativni luči, pokažemo, da nam je mar za partizanski uporniški boj proti fašizmu in nacizmu, boj za svobodo slovenskega naroda in vseh zaradi nacizma in fašizma trpečih ljudi. V spomin na to tragično bitko je potekalo več tradicionalnih pohodov v organizaciji planinskih in veteranskih organizacij. Najdaljšega nočnega pohoda so se udeležili tudi štirje naši člani. Po vrnitvi s slovesnosti smo se ustavili še na malici v Mostah in v prijetnih razgovorih končali dan z dogovorom, da se prihodnje leto spet snidemo v Dražgošah. Igor Kanižar Kobarid: Člani Krajevne organizacije ZB Kobarid smo 14. marca na zboru članstva pregledali delo v preteklem letu in sprejeli program dejavnost za letos. Iz poročila o delu izhaja, da je bila osrednja naloga lani organizacija in izvedba spominske prireditve ob 80. obletnici Kobariške republike ob pomoči občine Kobarid, na kateri je bil slavnostni govornik obrambni minister Marjan Šarec. Poleg tega je v začetku maja potekal že tradicionalni pohod Po poti narodnega heroja Marka Redelonghija iz Zapotoka v Beneški Sloveniji do Brc nad Breginjem, kjer je Marko sklenil svojo življensko pot. V septembru pa je bilo na planini Kuhinja srečanje v spomin na padle in mrtve v Krnskem pogorju. Brkinov, ki so septembra 1943 odigrali pomembno in odločujočo vlogo, saj so na cesti Podgrad–Kozina razorožili italijansko vojsko s približno osem tisoč vojaki in s tem končali 25-letni fašistični teror na primorskih tleh. Ozadje in motiv za proslavo je pojasnil podpredsednik sežanske borčevske organizacije Vinko Klun, številne zbrane pa je nagovorila hrpeljsko-kozinska županja Saša Likavec Svetelšek. Malo je še živečih borcev in prebivalcev, ki pomnijo to neustrašno dejanje, in kmalu ne bo več živih prič. Da spomin ne bi zamrl, so pred leti v spominskem parku na Kozini odkrili spominsko obeležje v zahvalo pogumnim borcem in prebivalcem Brkinov. Slavnostna govornica, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze Ksenija Dobrila, je poudarila, da je na Primorskem veliko krajev trpljenja, kjer je naša preteklost s krvjo vklesana v kamen. Ob predstavitvi zgodovinskih dejstev in sedanjega dogajanja se je zazrla v prihodnost z videnjem, da mir in svoboda nista za vedno. V kulturnem programu so sodelovali: lovski rogisti Brkinsko-kraške zveze lovskih družin, Moški pevski zbor Delfin Izola, Moški pevski zbor Fantje izpod Karlovce s Pregarja in učenke hrpeljske osnovne šole. Po prireditvi, kjer so ob praporščakih, ki jim je poveljeval veteran vojne za Slovenijo Bruno Kocjan, zapeli primorsko himno Vstajenje Primorske, je sledilo družabno srečanje. Pred proslavo, ki jo je vodila Katarina Kljun iz Združenja Spominska prireditev pred spomenikom Juliusa Rosenberga in Ernesta Knotha, padlih med drugo svetovno vojno na območju Tuhinjske doline. Avtor spomenika je arhitekt Tone Rut, odkril pa ga je ZB NOV Kamnik leta 1952. Slovesnosti se je v imenu občine Kamnik udeležila podžupanja Romana Učakar skupaj s slavnostnim govornikom, ministrom za obrambo Republike Slovenije Marjanom Šarcem, predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igorjem Kanižarjem ter predstavnikoma veleposlaništva Združenih držav Amerike, Gregoryjem Meierjem in Danielom Mayedom. Zbranim so se pridružili še drugi predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij občine Kamnik in sorodniki heroja Kotarja ter krajani iz Šentjerneja. V kulturnem programu je ob prisotnosti zastavonoš in častne čete Slovenske vojske sodeloval kvintet Orkestra Slovenske vojske. Za preplet misli in besed ter recitacije je poskrbel Goran Peršin, glasbeno pa so slovesnost popestrili še pevci DKD Solidarnost Kamnik. Igor Kanižar, foto: Občina Kamnik Sveče, Jesenice: Slavnostna govornica je bila Ksenija Dobrila, predsednica SKGZ Muzofil, ki je z Majo Bijelica zapela tudi nekaj pesmi, pa so izvedli še vodeni ogled jame Dimnice in pohod po vaški Pastirski poti z ogledom vaškega kraškega izvira Bičun. Olga Knez Miklarji: Združenje borcev za vrednote NOB Črnomelj je 17. februarja v okviru praznovanja občinskega praznika izvedlo 5. spominski pohod do prvega skritega bivališča prvih belokranjskih partizanov pri Miklarjih. Ta lokacija je pomembna, ker se je tukaj začelo partizanstvo v Beli krajini, ta pa je pozneje, kakor vemo, postala zibelka partizanstva v Sloveniji. Številni pohodniki so se na pot iz Bistrice nad Črnomljem in mimo Mi- V Svečah smo člani ZB za vrednote NOB Jesenice prisostvovali položitvi venca tudi na grob narodnega heroja Matija Verdnika - Tomaža z Jesenic, ki je skupaj s soborci 1. februarja 1944 dal življenje za našo svobodo. Venec je položila njegova nečakinja Zdenka Verdnik Globočnik. Irena Kolbl Velenje: Zelo dobro se nadaljuje sodelovanje z pobratenima organizacija ANPI-VZPI Čedada in Nadiških dolin. S praporjem in govori smo sodelovali na pogrebnih slovesnostih naših članov, bili smo pri polaganju vencev na grobovih padlih partizanov v Benečiji in Reziji. Članstvo se ni zmanjšalo, saj smo člane, ki so lani umrli, uspešno nadomestili s sprejemom novih, mlajših članov. Skupaj z Društvom upokojencev Kobarid smo v oktobru organizirali izlet v Rezijo in spoznavali življenje tega dela slovenskega etničnega ozemlja. Skrbeli smo za urejanje spominskih obeležij, posvečenih narodnoosvbodilnemu boju, v občini in širše na Tolminskem, obnavljali zbledele črke na ploščah in spomenikih. Iz sprejetega programa dela za leto 2024 je razvidno, da bomo 5. maja organizirali pohod Po poti Marka Redelonghija, septembra se bomo srečali pod Krnom, organizirali bomo spominsko slovesnost ob 80. obletnici uspešnega napada Briško-beneškega odreda na letališče Belveder pri Vidmu in se spomnili pobitih mladih partizanov ob napadu Nemcev v Plazeh za Breginjem. Letos bomo dokončali ureditev spomenikov in okolice v vaseh Kred in Staro selo, skupaj z ANPI-VZPI bomo nadaljevali dejavnosti za odkritje obeležja, posvečenega napadu na letališče Belveder pri Vidmu v občini Povoletto, udeleževali pa se bomo tudi spominskih slovesnosti, posvečenih dogodkom iz narodnoosvobodilnega boja, v Sloveniji in sosednji Italiji. Članstvo je pozitivno ocenilo delo. Naši člani se udeležujejo spominskih slovesnosti v nekdanji skupni državi Jugoslaviji (Jajce, Neretva, Igman, Mostar, Sutjeska, Bihač). Člani so se zavzeli, da se v čim večjem številu udeležujemo dogodkov v spomin na narodnoosvobodilni boj. Vojko Hobič klarjev v toplem in sončnem dnevu odpravili do skritega mesta, kjer so imeli prvi partizani svoje bivališče. To se je skrivalo v manjši vrtači sredi mogočnih gozdov in jo je brez poznavalca skoraj nemogoče najti. Na tem mestu so pohodnike pričakali člani spominske partizanske enote Kulturno zgodovinskega društva Franc Rozman - Stane, tako da so pohodniki dobili približen občutek, kako je potekalo takratno partizansko življenje. Vsako leto se nam na pohodu pridruži več pohodnikov, kar kaže na to, da je zanimanje za kraj, kjer se je rodilo partizanstvo v Beli krajini, še kako živo. Po pohodu je pri Lovskem domu LD Loka na Bistrici sledilo družabno srečanje ob partizanski malici. Marjan Kastelic Prevoje: V sredo, 27. decembra lani, sta Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in KO ZB NOB Tuhinj v sodelovanju z občino Kamnik pripravila spominsko slovesnost pri grobišču in spomeniku na hribu Prevoje, severno od ceste Kamnik–Motnik v Zgornjem Tuhinju, kjer je skupni grob 192 borcev in domačinov, narodnega heroja Martina Kotarja, dr. Petra Držaja, vodje ameriške vojne misije, kapetana Charlesa Fischerja, in ameriških oficirjev Markovščina: Združenje borcev za vrednote NOB Sežana je oktobra lani s krajevnim borčevskim odborom občine Hrpelje - Kozina, občino Hrpelje - Kozina in vaščani Markovščine na vaškem kulturnem prizorišču Pod lipami v Markovščini zaznamovalo 80. obletnico kapitulacije fašistične Italije in razorožitev italijanske motorizirane Divizije Eugenio Isonzo. Prireditve se je udeležil tudi predsednik slovenske borčevske organizacije Marijan Križman. Prav na tem območju je potekal boj borcev 7. korpusa NOV in prebivalcev Območna organizacija ZZB Velenje je 21. februarja v počastitev 80. obletnice prihoda slavne XIV. divizije na območje Šaleške doline pripravila spominsko slovesnost. Divizija je prišla v Šaleško dolino 16. februarja 1944 in tam v tednu dni bila svoje najbolj herojske bitke, v katerih je izgubila številne soborke in soborce, med njimi tudi vodjo kulturniške skupine pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Divizija je dolino zapustila 23. februarja 1944. Obiskovalce v velenjskem Domu kulture sta najprej pozdravila velenjski župan Peter Dermol in predsednica območne ZZB Velenje, sedanja mini- Na slovesnosti je bil slavnostni govornik minister za obrambo Marjan Šarec. strica za pravosodje in nekdanja podpredsednica ZZB NOB Slovenije Andreja Katič. Slavnostni govornik je bil minister za kohezijo in regionalni razvoj dr. Aleksander Jevšek, ki je orisal pohod Štirinajste in poudaril njeno herojsko pot na Štajersko. Poudaril je še, da brez takšnih herojskih dejanj slovenskih partizank in partizanov danes tudi ne bi bilo samostojne Republike Slovenije. Toda žal se iz tragičnih dogodkov, kot je bila druga svetovna vojna, človeštvo ni prav nič naučilo, kar najbolj kažeta vojni žarišči v Ukrajini in Palestini. V kulturnem programu je gledališka igralka Petra Hribernik ob spremljavi harmonikarja Primoža Kranjca prebrala del izjemno doživetih spominskih zapisov članice kulturniške skupine Vere Hreščak o pohodu XIV. divizije na Štajersko, ki so nastali komaj štirinajst dni po preboju divizije v Savinjsko dolino. Proslavo pa so obogatili pevke in pevci vokalne skupine Prima Nota in Mešanega pevskega zbora Gorenje. Vlado Vrbič