Kmetska samopomočGospodai"ska in finančna kriza tako pritiska našega kmeta, da je njegov položaj vprav obupen. Cene njegovih pridelkov so padle na najnižjo stopnjo. Tako nizka je ta stopnja, da ne vzdrži primere s predvojnimi cenarai kmetijskih pridelkov. V primeri s predvojnimi cenami se je manufaktura (blago za obleke) podražila za 400%, obutev za 200%, sladkor je stal pred vojno 1 kg 40 krajcarjev, sedaj stane 16 Din, sol 12 krajcarjev, sedaj 3 Din, vžigalice škatljica 1 krajcar, sedaj 1 Din, petrolej liter 18 krajcarjev, danes 7.50 Din, kava 1 kg 40—50 krajcarjev, danes 60—100 Din itd. Kar se pa tiče davkov, smo v zadnji številki o tem podrobnejše razpravljali. Če bo šlo v tem tempu naprej, je polom našega kmetijstva neizogiben. Kmetje vidijo, da stojijo pred breznom. Ali naj čakajo križemrok, dokler ne zadrvijo v prepad, ki iz njega ni več rešitve? Skušnja zadnjih let jih je izučila, da jim od drugod ni pričakovati resnične in učinkovite pomoči. Obljub so bili deležni od raznih strani, obljube pa so ostale same besede. Tako so se naposled uverili, da tisti, ki samo v drugega zaupa, postane plen obupa. Obupati pa naši kmetje nočejo, prevelika je njihova življenjska energija. Vsled velikih gospodarskih ran, ki jih je njim zadala gospodarska kriza, je njihova odporna moč zmanjšana, ni pa zlomljena. Zato so se dvignili, da si pomagajo sanai. Zahtevajo pravične cene svojim pridelkom. Nočejo več prodajati za cene, ki so tako nizke, da njim kot proizvajalcem udarja v obraz rdečica sramu. Kateri drugi proizvajalec, obrtnik in zlasti indu- strijalec, bi v primeri za tako sramotno nizke cene prodajal svoje izdelke?! Kraet jih tudi noče več in zato zahteva zboljšanih cen zlasti pri živini. To je pot samopomoči, ki je z vso energijo stopil na njo kmet v savski in tudi v dravski banovini. Tudi v drugih pokrajinah bodo sledili temu vzpodbudnemu zgledu. Kako je to potrebno, dokazuje »Zadružni glasnik«, ki izhaja v Sarajevu in ki ta pokret pozdravlja kot simpatičen. Kako bi bil tak pokret tudi za njihove kraje potreben, dokazuje s primerom, ki se je zgodil na nekem sejmu v Bosni. Na tem sejmu je namreč kmet prodal mlado goveda za 170 Din. Mesar je imel od njega 80 kg čistega mesa, in ga je prodal po 6 Din, to je, dobil je za meso 480 Din, za kožo, težko 15 kg, po 8 Din, je dobil 120 Din. Plačal je torej za živinče 170 Din, dobil pa okoli 600 Din. Tudi v naših krajih ni dosti drugače. Zato pa je kmetska samopomoč potrebna in vsakemu prijatelju našega ljudstva simpatična. In ta samopomoč se je že začela, hvala Bogu, izvajati. Imamo priraere iz nekaterih krajev naše ožje domovine, da so kmetje na sejmih se strogo držali cen, določenih od svojih zaupnikov, voditeljev krajevnih, odnosno okrajnih Kmečkih zvez ali pa krajevnih organizacij JRZ. Držali so skupaj in dosegli povišek cen za 20—30%. Kmetje, bodite složni, strnite svoje vrste! Ne dajte se od nikogar pregovoriti ali prevariti! Strnite se povsod v fronto za pravične in poštene cene! če bote ostali složni, medsebojno zvesti in neomajni, bote zmagali. Drugače pa vas bo zdrobilo kolo krize, ki neusmiljeno teče in drvi naprej.