Ustava, teaneljine pravice, demokracija. 319 Ustava, temeljne pravice, demokracija Dr. Joso Jurkovič. Ustavo v formalnem smislu definirajo kot skupino pravnih norm, ki so težje spremenljive kot ostale pravne norme. Tukaj se ustava odnosno ustavni zakoni ne vežejo z drugimi zakoni s stališča logike, ampak s stališča vredno-čenja. Če naj bodo ustavni zakoni težje spremenljivi, se smatrajo za več vredne kot navadni zakoni. Ta višja vrednost iz same hierarhije norm ne more izvirati, zato mora imeti svoj temelj drugje. Iz samega dejstva namreč, da je ena norma apriorna drugi, ne moremo reči, da je apriorna norma sama po sebi več vredna. Ustavni zakoni imajo svoj izvor v srednjeveških pogodbah med vladarjem in plemstvom. Da te pogodbe niso bile niti ustave niti ustavni zakoni, se kaže v tem, da je logično pogoj za pogodbo ustava. Ali so ustavni zakoni, Etogovora imata isto besedilo. Čl. 8., ki ga v našem dogovoru ni, ise glasi: »La preseinite convenzionie e applioajbile soltanto per titoli esecu-tiivi relartivi ad obligazioni peoumiarie od a prestazioni di oc&e mobili sorte dal 1" gemnaio 1922.«: * Ta odlomek .tvori nelkaj skrajšano Vllil. in tX. poglavje še necrb-jaivlijene razprave »Protiustaven izakon«. 320 Ustava, temeljne pravice, demokracija. ki so za te pogodbe logični pogoj, dani in zapisani ali samo običaj nopravni, ni odločilno. Te pogodbe, ki so prednice današnjih ustavnih zakonov, pa so bile posledek boja med vladarjem in plemstvom. Obsegale so v bistvu takozvane temeljne pravice. Zato je razumljivo, da so pripisovali tem pogodbam tako važnost in vrednost. Razumljivo je pa tudi, da so skušali dati tem pogodbam značaj zakonov. Pri pogodbi je namreč dana pod določnimi pogoji možnost enostranskega odstopa, pri zakonu pa, za katerega postanek in razveljavljenje so zahtevali sodelovanje vladarja in naroda, te možnosti ni. To vrednost temeljnih pravic so imeli za tako absolutno, da so poznejši revolucionarni, res pravi ustavni zakoni proglašali, da družba, kjer niso zajamčene te pravice, sploh nima ustavnih zakonov."^ S tem je postal tudi ustavni zakon, ki je vseboval te pravice, nekaj absolutnega, suverenega. O suverenstvu ustavnih zakonov so začeli govoriti najprej v Franciji, in sicer za časa monar-hične restavracije.**^ Vendar so vprav v Franciji v tistem času poudarjali pri ustavnem zakonu bolj pojem zakona kot pa temeljnih pravic. Res so sicer ustavni zakoni vsebovali temeljne pravice in je v bistvu šlo za osiguranje teh pravic, vendar so mislili, da so te pravice najbolj varovane na ta način, da se je poudarjalo pri ustavnem zakonu nara-vopravno načelo njegove absolutne pravilnosti. Danes sicer ne verujejo v absolutno pravilnost nobenih zakonov, tudi ustavnih ne, vendar pripisujejo ustavnim zakonom večjo vrednost kot navadnim vprav zato, ker vsebujejo te temeljne pravice. Ako imajo ustavne zakone tudi danes, ko ima narod vso moč v rokah, za bolj važne od drugih zakonov morda tudi vsled tega, ker smatra narod ustavne zakone kot plod boja in kot priborjeno zmago, in zlasti zato, ker so ustavni zakoni izraz države in s tem narodnosti, to vprašanje spada v psihologijo in sociologijo. Ce pogledamo sestav modernih ustavnih zakonov, vidimo, da se ločijo v glavnem v dva dela. Prvi obsega zgradbo države in njene naloge: ime države in nje politično obliko, zakonodajni aparat, vladarja in vlado, zakonodajo, upravo in sodstvo. Drugi vsebuje dolžnosti in pravice državljanov; pravice in dolžnosti posameznika, družb, verskih združb, način izobrazbe in vzgoje ter temelje gospodarskega življe- GL 16. franoos-ke proklamacije temeljnih pravic iiz 1. 1789.: »Touit« societe daitis laqiueMe la garantie des diroitis nfet pta® assuree ni la sopa-ration des p ¦vvirkjliohiiing friiher das Naturreaht einnaJim, hat heute die Verfa&s.ung iune«. Smeud, Verfassung und Verfassungisrecht, 1929, s.tr. 164.: »Ganz abgesehen von aller positivem Reobtsgelitjung proklamieren die Grund-recihte ein bestimmtes Kultur-, ein Wertsys.tem, das der Siian des von dieser VerfaSiS'jn.g konstituicnten Staatslebens soin soli. Staatstheoretiscli bedeutet -das saohlioh InteigratioMsabsicht. rechtsitlheoretLsch Legiti.mie-ruiBig der posLtiven Staats- und Reohtsordnumig: im Namen diescs \Vert-syateims soli diese positive Ordn'jng gelten, legiltim sein«. Radbruch, Grun.diziige der Reohtpliilosoipliie 1914, str. 50. Čl. 153., zadnji odstavek: »Eigentum verpflichtet. Sein Gebrauch soli zugleich Dienst sein fiir das Gemeine Beste.« neke norme, naj si bodo te norme državne ali družabne. Te norme bodo tem bolj pravilne, čim večjo svobodno sfero bo imel kot posameznik in čim pravilneje bodo urejale njegove odnose kot člana družbe. Vendar so posamezniku te norme v določnem oziru samo sredstvo, da se utegne svobodno razvijati v izvendružabni sferi. Šele ta razmejitev med svobodno sfero posameznika in med pravno urejeno družbo, med ciljem in sredstvom, nam da vpogled v razmerje med subjektivnim in objektivnim pravom. Juridično gledano stoji pravo v objektivnem smislu, dolžnost, v ospredju. Norme statuirajo dolžnosti in samo kot refleks teh dolžnosti se pojavlja pravo v subjektivnem smislu, pravica.*""" Pravnofilozofskemu gledanju, ki išče, zakaj je nekaj prav, pa sto'i v ospredju pravo v subjektivnem smislu. Kajti pravo, ki je v službi etične spopol-nitve posameznika, ne more posegati v to etično sfero s svojimi normami, kolikor statuirajo te norme dolžnosti: etična dolžnost ne pridobi ničesar s tem, če bi nje izpolnitev imela pravno sankcijo, kajti etična dolžnost se mora izpolnjevati zaradi nje same. Drugače pravo v subjektivnem smislu: pravice, ki jih ima posameznik, so upravičene kot pravice samo zavoljo tega, ker omogočajo posamezniku vršiti njegove etične dolžnosti. Tako je pravna dolžnost v službi subjektivnega prava, subjektivno pravo v službi etične dolžnosti. Samo tako je možno razumeti, zakaj je nekaj, kar je pravno, tudi prav. V tem smislu izzveni tudi člen 133. weimarske ustave, da lastnina nalaga dolžnosti;'" da je tukaj gledana lastnina s kolektivnega stališča, ne spremeni ničesar na stvari: bistvo je, da ni lastnina sama sebi namen, ampak, da je v službi neke ideje. In samo s stališča pravne ideje nam postaneta razumljiva pravo in država. Ce sedaj pogledamo vsa nasprotja, ki se kažejo med materialnim in formalnim zakonom, med personalizmom in 325 Ustava, temeljne praivice, demokracija. transpersonalizmom, med liberalizmom in demokracijo, med državo v pravnem in političnem smislu, vidimo to-le: vsa ta ostra nasprotja nastajajo vsled tega, ker se na eni strani poudarja samo posameznik in njegova svoboda, na drugi strani pa družba in njen red. Kakor pa posameznik ne more biti brez družbe, tako zgubi družba, ki bi hotela biti sama sebi namen, vsak pomen. Zato je iskati točko, od koder se vidijo te nasprotne tendence delno izravnane: kajti upati ¦na popolno harmonijo se pravi, loviti se za fantomi. Zato je pač jasno, da prave temeljne pravice niso ogrožene od navadnega zakonodajca, kajti zakoni, ki bi se upali posegati v te pravice, ki so osnova današnje družbe, bi bili samo zakoni na papirju. In ker smatramo te pravice danes tako samo ob sebi umljive, jih n. pr. ustava Latiške niti ne kodificira. Na vsem tem ne spremeni nič dejstvo, da je moči te pravice začasno suspendirati. Kajti tu gre za izjemne primere, ki so točno določeni v ustavnem ali kakšnem drugem zakonu, ko mora posameznik začasno žrtvovati svojo svobodo za to, da utegne ta njegova svoboda zajamčena biti. Tako vidimo, da ustava in del ustavnega zakona, kolikor vsebuje temeljne pravice, nista ogrožena po navadnem zakonodajen. Nastane vprašanje, kako je z ostalimi določbami ustavnega zakona. Tukaj je treba pregledati odnos ustave k ustavnemu zakonu in stališče političnih strank v današnji državi. Ce je ustava enkratna odločitev naroda glede celotne politične enote, potem ima ustavotvorna skupščina nalogo, da kot reprezentant naroda izdela ustavni zakon, ki ustreza tej temeljni odločitvi, to se pravi: ustavni zakon mora vsebovati norme, ki nujno sledijo iz te odločitve. To pa je lažje teoretično rečeno, kot pa praktično izvršeno. Kajti tudi temeljna odločitev ni izoliran čin, ampak le člen v historično-politični verigi dogodkov. Zato dobi tudi ta čin šele svoj pravi smisel, če ga gledamo vključenega v celotni razvoj. Vzemimo konkreten primer: narod se odloči za republiko. Kakšen bo volilni red? Ali splošna volilna pravica ali le omejena? Možno je oboje: šlo bo za to, ali so izvršili prevrat predvsem gospodarsko močnejši sloji ali pa se je udeležil tega akta ves narod na ta način, da ga odobrava in se ga zaveda. In če je politično odločal ves narod, kakšno je razmerje moči med posameznimi sloji? Ce je gospodarsko močnejši sloj tudi politično bolj močan, bo našlo to razmerje morda izraz v ustanovitvi še druge zbornice. Kako gleda narod na parlament? To se bo izražalo v eventualnem institutu referenda, inicijative itd. Kako naj Ustava, temeljne pravice, demokracija. 327 se voli predsednik: ali ga naj voli parlament odnosno obe zbornici skupaj, ali naj ga voli narod neposredno. Vse to so samo kot primeri vprašanja, ki niso rešljiva teoretično, ampak mora njih rešitev nujno slediti iz temeljne odločitve. Samo tedaj, če so odgovori na ta vprašanja dani kot nujna posledica iz konkretnega historično-političnega fakta, ima ustavni zakon nado, da bo relativno stalen. Tak ustavni zakon pa je samo ideal. Kajti ne glede na človeške zmožnosti, ki so pomanjkljive, je treba upoštevati tukaj različne faktorje. Časi, ko se dela ustavni zakon, vobče niso časi urejenih razmer in ne dopuščajo po navadi mirnega pretehtavanja, nasprotno, po navadi je tako, da mora biti ustavni zakon čim prej mogoče izgotovljen in stopiti v veljavo, ker je on glavna točka, okoli katere se mora začeti ustaljevati politično in gospodarsko življenje. Take razmere gotovo niso v korist pravilnosti ustavnega zakona glede na temeljno odločitev. K temu pride še drugo. Današnja država je demokratična država, demokratična država pa je nujno bolj ali manj strankarska država. Proti temu dejstvu je zaman vsaka argumentacija." Kajti demokracija ima tendenco za identiteto med vladavci in vladanci. To se pravi, da hoče vsaj v obsegu možnosti pritegniti ves narod k sodelovanju pri tvoritvi državne volje. Narod kot celota pa ni organiziran, v tem je tudi njegova slabost, ker na vprašanja kakor n. pr. referendum lahko odgovori samo z »da« ali »ne«. Edino, kjer pride narod vsaj delno kot organiziran v poštev, so politične stranke. To sicer ni popoln ekvivalent za organizacijo celote, vendar so to nekakšna zbirališča, kjer pride izolirani poedinec do veljave. Politične stranke se dobro zavedajo, da je demokracija vlada absolutne večine. To daje političnemu življenju, zlasti če je mnogo strank in so možne razne vladne kombinacije, neko gotovo labilnost in nestanovitnost. To je posebne važnosti za ustavni zakon. Kajti stranke, ki vedo, da so njih eventualne strankarske pridobitve po strankar- Tirieipel, Die Staatsverfai&auing und die politiischen Parteien, 1927. str. 34/25: »In der Spiiare der Geselzgebuiig uad Regierung, im iBercich dler staatlichen, »Integration«, auf dem es uns letztlioh dooh allein an-komnut, ist die Paittei eine e»trakoinstifcutioinelle Brsoheinung, ihre Be-iscMiJsse sind, vem Stanidpu.nlkt des Reehtes aius gesehen, unverbimdliohe mind unmassgebliche Aeu&serunigen eines dem Sitaatsorganismus f r e m-den sozialen Korpers. VVenn mam also erialart, der modeme Staat sei auf den Parteien aufgebaut, so ist das eine rec-htKcli unhalt-bare Behauptung.« 328 Ustava, tomeljme pravice, demokracija. ski koiistelaciji v parlamentu efemerne, si skušajo zagotoviti svoje programe na drug način. In sicer tako, da skušajo te pridobitve eskamotirati na ta način, da jih spravijo v ustavni zakon." Tako naj bi bile te pridobitve na eni strani bolj zavarovane, kakor če bi si bila priborila stranka njih uveljavljenje v parlamentu, ker se jim daje pečat ustavnosti, na drugi pa je ta pot mnogo lažja. Kajti v parlamentu odločuje večina, ustavo tvorna skupščina pa po navadi skuša, da se njeni sklepi kolikor mogoče približajo soglasnosti, da delajo utis, da je skupščina v svojih sklepih samo izraz celote naroda. To pa je mogoče samo po kompromisu in izbegova-nju odločitev na ta način, da se vmešajo v ustavni zakon določbe, ki ne samo, da niso v nobeni zvezi s temeljno odločitvijo, ampak si tudi same med seboj nasprotujejo. Pri pretresu zakonov, ki naj se izdajo potem na podlagi ustavnega zakona, se upravičeno stranke diametralno nasprotnih stališč sklicujejo v parlamentu na ustavni zakon. Tukaj se šele pokaže, kako napačno je vnašati v ustavo razne strankarsko politične postulate. Na mesto, da bi bil ustavni zakon osnova, na katerem naj se razvija državno življenje, postane ovira razvoju. S tem ne postanejo dotični politični programi in pridobitve nekaj absolutnega, pač pa zgubi ustavni zakon tisto veljavo, ki bi jo po svoji zamisli kot osnovna točka državnega življenja moral imeti. Drugo, kar je treba upoštevati je to-le: narodi in države niso izolirani, ampak so v stalnem stiku med seboj. Zato se ideje, ki so se pojavile danes na enem koncu, pokažejo jutri že na drugem. To velja tudi glede ustavnih zakonov. Zato so si vsi po vojni nastali evropski ustavni zakoni tako podobni. Kakor je to s splošnega juridičnega stališča glede na izenačenje prava morda razveseljivo, tako je to za veljavnost konkretnega ustavnega zakona morda usodno. Kajti ustavni zakoni se ne dajo poljubno prenašati z ene države na drugo, oni morajo biti nujno produkt kon- Schmiitit, Veifajssungslehre, 1929 str. 15: »Die Verfiassungeii der verschledenen Staaten erscheinen als eiine Reihe verschiedenartig zu-saimmemgeseitzter Normieruingen: Orgaaisatorische Bestiinaimiingen iiiber die vvichtiigsten štaatliichen Behorden, iiber das Varfahren der Gesetz-gebung und die Regierung, Programme und Rdohtlinian allgemeiner Art, G^rantien gevvisser Reohte und zulilreiche Einzelbestimmuingein., die nur deshalb in die Verfassung hiimeimigei&ohriebein werden, weil main aie den \vechselinden iParlamenitsmehirheiiten emtziehen will und \veil die Parteien, welohe den LnihaJt der »Verfassunig« bestirtimon, die Gelegenheit be-niitzen. um ihren parteimassiigen Forderungen den Charakter \on Ver-, tdssun^sgesetzen zu verleihen.« Ustova, temdjine pravice, demokracija. 329 kretnih političnih razmer. Kakor hitro zapustimo tukaj realna tla in postane ustavni zakon samo nekak politični ideal in vzgojno sredstvo,'" potem ni več problema protiustavnega zakona, ni pa tudi več ustavnega zakona, kajti njegovo mesto zavzemajo potem navadni zakoni in običajno pravo. Brezdvomno se da tudi s tega idealnega stališča gledati na ustavne zakone, vendar je potrebno, da se prej pove, kakšno funkcijo ima ustavni zakon. Ce se vprašamo, ali je ta del ustavnega zakona vsled notranje moči svojih določb zavarovan pred navadnim zakonodaj cem, moramo reči, da ne. Pri teh sploh izločimo vprašanje tistih določb, ki naj bi bile samo ideal, in se omejimo na določbe, ki imajo namen, da jih izvajamo. Demokracija je po svoji ideji vlada absolutne večine in demokratična država je strankarska država, zato je jasno, da demokracija ne bo koncedirala manjšinskih strankarskih pridobitev, dasi so vnesene te pridobitve v ustavni zakon. Tukaj je iz položaja samega violacija ustavnega zakona neizbežna. Kajti če bi hotela demokracija v teh primerih revidirati ustavni zakon, bi morala sama negirati načela, na katerih sloni: nikjer ni namreč vobče za spremembo ustavnega zakona zadostna samo navadna absolutna, zahteva se marveč kvalificirana večina. Na ljubo manjšini bi morala torej demokracija zatajiti na eni strani svoje načelo absolutne večine, na drugi pa tvegati, da svojega cilja sploh ne doseže. Razloček med navadno in kvalificirano večino utegne biti namreč v konkretnem primeru tako velik, da se kvalificirana večina vsled raznih okolnosti sploh ne da doseči. To se pravi v praksi, da v tem primeru manjšina vlada nad večino. Nasproti sklicevanju na ustavni zakon se bo sklicevala demokracija na svetovni nazor. To bi bil argument proti argumentu, kjer odloči potem moč. Iz tega pa se vidi, da ne leži zlo teh konfliktov v demokraciji sami, ampak v kumulaciji funkcij, ki morda ni nujna, dasi možna posledica demokracije. Ta kumulacija je v tem, da vrši ustavodajna skupščina dve funkciji: funkcijo usta-vodajca in funkcijo navadnega zakonodajca. Dasi je vsled strankarske strukture današnje države ta kumulacija možna in zelo verjetna, nujna se zdi, da ni. Kajti s tem, da se za- ''^ B. Miiikiin-Getzew;itsch, Die Riatiomiisierumg der -Macht im neucn Verfassfungsrecht, Zeitschrift fiir offemitiliohes Recht, zv. ViUI. seš. 2, str. 185: »Alber der Wert des Versuches wird durohaoi« nicht herabge-Tnindert durch die Taitsache, dass in gewis'sen Lamdem diese »sozialen« Reohte nur auf dem Paipier stehen. Denn der Verfassung|sitext hat einen e rz iiehe r i sch en \Vert fiir die Bevolkerjing.« 21 330 Ustava, temeljne pravice, demokracija. enkrat še loči ustavodajna skupščina od navadne skupščine, se dajejo ustavodajni skupščini naloge, ki niso in ne bi smele biti istovetne z nalogami navadne skupščine. Ustavodajna skupščina bi morala kot izraz celote naroda vnesti v ustavni zakon samo določbe, ki se nanašajo na celoto. To mora biti postulat, ki se mora vzeti jako resno. Kajti že demokratični pojem zakona, ki je samo formalen, vzbuja pomisleke, kumulacija ustavodajne in navadne zakonodajne funkcije je korak dalje, torej korak ustavodajne skupščine k vladanju. Če si prilasti ustavodajna oblast še upravne funkcije, je tiranija neizogibna.^"* To je tem nevarnejše, ker bi se ta tiranija sklicevala v dobi splošne volilne pravice na formalna pooblastila, kakor se ni mogel sklicevati nanje noben absoluten vladar, niti se ne more noben navaden parlament. To vnašanje strankarskih programov v ustavni zakon ni torej samo škodljivo državi kot celoti, ampak nevarno tudi državljanom kot poedincem, ker si je začela ustavodajna oblast prilaščati s tem funkcije in kompetence, ki so nezdružljive z njo. Pravimo, da so nerazdružljive z njo. Vendar je izrečena ta trditev samo s stališča pravne države in ne s stališča demokratične ideologije. Kajti s stališča identitete med vla-davci in vladanci se bi težko govorilo sploh o kaki nezdružljivosti. Zato se kaže v stališču današnje ustavotvorne skupščine in v smislu demokratičnega zakona nek važen simptom: simptom namreč, da se skušajo do sedaj ločene oblasti združiti. Na eni strani se hoče izločiti odnosno pritegniti ustavotvorna skupščina v parlament, na drugi strani pa dobiva parlament z demokratičnim zakonom izrazito značaj uprave. Kajti čim preneha biti zakon generalna norma, utegne postati navaden ukrep za konkreten primer. Ker so to danes samo še simptomi, se ne da reči, kako bo šel ta razvoj. Mogoče so tukaj sile, ki bodo onemogočile razvoj v tendirani smeri. Zato smo prej rekli, da pride kot protiustaven zakon v poštev samo zakon v materialnem smislu, dasi utegne biti formalen protiustaven zakon nevaren po-edincu. Kajti takrat, ko bi parlament v celoti usvojil samo zakon v formalnem smislu, bi bile najbrže razmere take, da bi bilo težko govoriti o protiustavnem zakonu. Zato so gorenji postulati izrečeni sicer s stališča pravne države, vendar so vsaj za zdaj še veljavni. Razmerie ustave in ustavnega zakona do navadnega zakona bi bilo torej nastopno: ustava kot osnova institucij bi bila zavarovana pred spremembo po navadnem zakonu, ¦^¦^ Hauriou, o. c. *tr. 251/52, opomba. Uistava, temeljne pravice, demokracija. 331 enako temeljne pravice. Ves ostali del ustavnega zakona pa nima tega jamstva. Proti tem dedukcijam se bodo vzbujali pomisleki. Najprej se bo reklo, da je vsa ta delitev nenaravna in izumetničena, zlasti, da ni razumljivo, kaj je ustava v pomenu, kakor se uporablja v tej razpravi. Kajti temeljna odločitev utegne biti tudi samo beseda v zadregi. Zato se spomnimo na že omenjeno ugotovitev Mirkin-Geceviča, da je dosti določb povojnih ustavnih zakonov takorekoč samo na papirju in da so samo vzgojno sredstvo. Kaj se to pravi? Jasno, da to-le: pri dotičnem narodu ni potrebe po teh določbah, pri dotičnem narodu ni snovi, ki naj bi jo urejale te določbe. Kajti najprej mora biti dano nekaj, kar se naj ureja, potem se še-le da to urejati. To se vidi najbolj jasno pri revolucijah. Stari red ne pade sam od sebe kar po naključju, ampak nastale so nove razmere, ki se ne dajo spraviti pod stari red. Seveda niso nastale te nove razmere čez noč, ampak so plod daljšega razvoja. Zato ne pomeni temeljna odločitev nič drugega, kakor da je stari red padel vsled razvoja in s soglasnostjo naroda in da je treba zgraditi za nove razmere novega. Te nove razmere pa niso nekaj, kar bi bilo moči umetno spremeniti od danes do jutri, ampak se razvijajo po svojih lastnih zakonih. In če se pravi, da je to temeljna odločitev naroda, ne pomeni to, da bi moral ves narod v celoti delati revolucijo, kajti nikdar ne dela revolucije ves narod, ampak poedinci in grupe. Narod njih dejanje samo legitimira, s tem da ga sprejme. Brez te legitimacije so ta podjetja samo efermeni pojavi, kakor so brezpomembne institucije, ki se skušajo ustvariti na njih.'"* Res pa je, da so vse to pojavi, ki se ne dajo ugotavljati, še manj pa predvideti matematično. Zato je neumljiva argumentacija, češ, da tudi ta temeljna odločitev ni zavarovana pred navadnim zakonodaj cem: kajti danes da je volilna pravica tako splošna, da se bolj skoro ne da več razširiti, da je torej navaden zakonodajec vsaj s kvalificirano večino isto kakor ustavodajec'". Ne glede na to, da smo videli kako 'S H.auriou, o. c. s.tr. 5.: »Touit le secret de V OTdre constiituitioraiel es-t daes la creaition d' institutions vivantes. Les lois, oon«titutionolles ne signifient rien en taint que regles; elles nont de significaition qu'en tani: que statuts organicfues. d' ins.titutiions.« ''^ Fritz Hartumig, VerfassoingBilehre, Zeiitschrifit fiir die gesamte Staa;twissenschaft, zv. 87. seš. 2, 1929, str. 230: »Wo findet sich im heu-tigen demokratischen Staat eine Ins.tanz, die mit Aussicht auf Erfolg ein Veto gegen Verfassuingsanideningen einlegen konnte, hinter denen eine grosse Mehrheit des Volkes steliit? Selbst die Fordenmg, suibstaniz- 21* 332 Ustava, temeljne pravice, demokracija. nevarna bi utegnila postati kumulacija funkcije ustavodajca in zakonodaj ca, leži hiba te argumentacije v tem: ne samo navaden zakonodajec ampak tudi ustavodajec ne sme iti preko temeljne odločitve. Njegova naloga je, da da norme za institucije, kakor jih zahteva tedanja kulturna in socialna stopnja naroda. Tukaj je on absolutno vezan, kajti v njegovi moči ni, da bi dajal norme naravnemu razvoju. Prav zato, ker prestopa ustavodajec svoje meje in daje norme, ki niso ustavne, čeprav jih vsebuje ustavni zakon, in ker potem navadni zakonodajec spreminja te norme, se sklepa po neki čudni logiki, da ni za navadnega zakonodaj ca nobenih mej več, tudi tistih ne, ki so začrtane ustavodajcu po naravnem razvoju. Hiba tega sklepanja in zamenjavanja med ustavodajcem in navadnim zakonodajcem leži vprav v tem, da se ne gleda na ustavne norme kot na izraz celotnega razvoja, ampak se nasprotno misli, da ustvarja ustavni zakon razvoj, da je razvoj nekaj sekundarnega in norme nekaj primarnega. Prav tako se bodo morda pojavili pomisleki proti izjemnemu stališču človeških in človečanskih ali temeljnih pravic v ustavnem zakonu, češ, da so izvajanja o teh pravicah ostanki naravnega prava. Zato je potrebno dodati k prejšnjim izvajanjem o tem predmetu še par pripomb. Današnja družba z vsemi svojimi institucijami bazira na individualističnem principu. Postransko je vprašanje, ali in kako se ie ta individualna svoboda, ki je neločljivo vezana z današnjo kulturo in današnjim pravom, v posameznih periodah krčila ali širila. Glavno je: do danes ta individualizem obstoji. Dokler torej računamo s temelji dosedanje družbe in kulture, moramo računati z individu-alizmom vsaj v najmanjšem možnem obsegu. Ta najmanjši obseg pa je meja. preko katere se začne nekaj čisto novega, o čemer bi bilo brezplodno govoriti: kajti zgodovina kulturnih narodov ne nudi za to nobenega empiričnega materiala. beriihrende V6rfaiS.suinigsii.nderunigen nioht aauf dam eLnfachen Wege der VerfasisuingiSgesetzigebiunig des Parlaments, sondem durch besomders ge-wahlte »verfassunggebeode VersamimiluTigeni« bescbliessen zu lasseo, stel(l't keine -vvarkliche Sichranike mehr dar, seitdem das VVahilrech.t der nor-mailen Pairiaimenite faist in allen Staaten eine auoh fiir Koins^tituantcin kaum mehr zu iiberbietende AMigemeinheiit umd Auisdebnung erlangit ha-t, eine Heraniziebung weiterer, im Parlament nichit vertretener Schiohten also nichit mehr moglich ist.«