ki jo je našel v njej: Jaka Zupančiča, Bruna Rotterja, dr. Jožeta Sekulo in še toliko drugih. Prav tako živo so mu še v mislih vzorni oskrbniki, ki so znali skrbeti za pristno planinsko domačnost v tej koči. »Zahajam tudi v druge pla­ ninske domove, ki so lepši, bogatejši in udobnejši. Vendar mi še ni nobeden tako priraste! k srcu kakor ta skromna, revna, majhna in lesena Mariborska koča.« In tako mu nazadnje kane iz pe­ resa grenak opomin, da je treba napeti vse sile za zgradnjo nove in vsem po­ trebam ustrezajoče postojanke. »Mari­ borska koča je bila ,poprej največja in najlepša planinska koča na Pohorju. Bila je tudi in je še sedaj zbirališče mariborskih planincev. Danes pa je najrevnejša, najmanjša, za silo zbita iz dveh lesenih barak, brez sob za preno­ čevanje in celo brez stanovanja za oskrbnika in njegovo družino. Tega po­ nižanja in te sramote prav gotovo ne zasluži. Za naše osvobojenje je zgorela do tal. Zato z vso pravico terja, da se ji postavi dostojen dom, kakor ji je bilo v borbi obljubljeno.« Zanimiv je kratek prispevek Cirila V e r s to v š k a o kla­ vrnem zaključku okupacije in ponov­ nem oživljanju planinstva na osvoboje­ nem Pohorju. Sedanji društveni rpred­ sednik inž. Friderik D e gen podaja ne­ kaj zgodovine Mariborskega razglednika. Psevdonimni Cene L e j pa svoje izčrp­ no poročilo o gradnji sedanje Maribor­ ske koče tu pa tam krepko zabeli s kako hudomušno domislico. Sam o sebi kot tehnični vodja ne črhne nobene, zato pa nam ga je eden od mnogoštevilnih udar­ nikov in udarnic, Lojze Pete 1 in še k v zaključnem članku »Srečanje« pokazal v tej odgovorni vlogi, kako je znal vse­ lej koristno družiti s prijetnim. V kro­ nološkem zaporedju so navedeni tudi vsi gospodarji (16) in oskrbniki (9) Maribor­ ske koče od leta 1921 dalje. Publikacija je po obsegu in opremi nekoliko skrom­ nejša od prejšnjih (sila časa rpačl), to­ liko bolj nas vzradošča njeno kleno jedro in zdrav optimizem, kakršnega našim vrlim planincem ob Dravi nikoli ni manjkalo, pa naj jim ga ne zmanjka tudi poslej! v. Mazi O jubileju Mariborske koče smo poročali že lani, ne škodl pa, če na delavnost mari­ borskih planincev s topllml besedami v. Ma­ zl,ja ponovno opozorimo, Op. uredništva Odprto pismo Redakcijskemu odboru Vodnika po transverLali Iz skice, ki je priložena »Dnevniku« za transverzalo, povzamem, da je važna postojanka - doslej if'1enovana Plešivec 362 - dobila naziv Uršlja gora. Proti temu so utemeljeni pomisleki, na katere ho­ čem opozoriti. PD Prevalje vzdržuje na tem vrhu kočo. Na predzadnjem občnem zboru društva se je o poimenovanju iste raz­ vila debata, iz katere je izšel sklep: da se koča imenuje Dom na Plešivcu (Uršlji gori). Ta sklep občnega zbora je še v veljavi, zato bi bilo najmanj želeti, da se vsaj v planinski literaturi upošteva. Ime, ,pri katerem stoji Plešivec na prvem mestu, v oklepaju pa Uršlja gora, predstavlja kompromis v lokalnih razmerah; nekateri se namreč strastno, prav živčno zavzemajo za »edino pra­ vilno« ime Uršlja gora, češ da so drugi proti temu predvsem zaradi splošnega preganjanja svetniških imen. V resnici pa so protirazlogi naslednji: l. V dolgi vrsti imen, izvedenih od imena Uršule, se je besedna tvorba »Uršlja gora« pojavila v tisku prav na zadnje, še nedavno, z razlago, da je to »staro«, domače ime ter da je besedo »Uršljac razumeti kot pridevnik. Vse to pa ne drži. Dolga leta poslušam ljudsko rabo in zagotavljam, da je zelo neenotna; poleg »Plešivec« se najbolj pogosto sliši »Urška« in »Uršlja«, tudi »Urška gora«, sedaj pa se propagira »Uršlja gora«. V tej besedni zvezi pa razumejo preprosti domačini »Uršlja« kot samostalnik, po­ dobno, kakor pri »Urška gora«. Treba je namreč vedeti, da sta obe poimenovanji suženjsko posneti po nemščini: Urška gora po pismenem Ursulaberg, Uršlja gora pa ,po žargonskem Urschelberg. Kajti vsa dolga leta pred prvo svetovno vojno je bil Plešivec izključno torišče nemškega turizma; meščanstvo iz Slov. Gradca (sedež podruž. D. u. O. A. V.), Guštanja, Prevalj (tedaj sedež Alpine - Montan), iz Crne in Mežice (sedež Blei­ berger Bergwerks Union), tudi iz Šošta­ nja si je s podporo nemškega kapita­ lizma na vrhu postavilo kočo, ki je bila tudi od okoličanov dobro obiskovana, posebno ob cerkvenih procesijah. Ra­ zumljivo zato, da so nemška imena Ursulaberg, Urschelberg in najbolj obi­ čajno »die Urschel« (gl. nemške vodni­ ke!) tako intenzivno prodrla v mentali­ teto domačinov, da so ti popolnoma v nemškem duhu skovali ime »Urška go­ ra«, ki je za precej let postalo naše ofi­ cialno ime (še iz leta 1929 imam razgled­ nico s štampiljko »Dom na Urški gori«), kočno pa »Uršlja gora« - Urschelberg. V toliko so ta imena domačinska in »stara«. Beseda »Uršlja« je pri tem sa­ mostalnik, ki je med Slovenci edino v teh krajih znan in še tu samo v zvezi s Plešivcem. Kdor hoče »Uršlja« tolma­ čiti kot pridevnik, naj pomisli, da potem k temu· ne obstaja pripadajoči samostalnik, · niti ni slišati moške oblike tega »pridevnika«. Od osebnega imena Ursula imajo Slovenci tudi tukaj oblike: Uršula - Uršulski, - Urška - Urškin, Urša - Uršin, Uršej - 'Uršijev. »Uršljo« ni mogoče drugače obrazlo­ žiti kakor iz • »die Urschel«. Ni nam v čast, ako to spakedranko iz časov nasilne germanizacije vlačimo v današnjo dobo. 2. Na vrhu stoji »cerkev sv. Uršule na Plešivcu«; tako se glasi ofi.cialno cerkveno ime. Odkar je Prežihov Varane zapisal, da je bila ta cerkev sezidana kot najvišji in najvidnejši spomenik zmage nad protestantizmom v teh kra­ jih (Od Kotelj do Belih vod str. 190), so se mnogi 'Planinci začeli zanimati za to zgodovino in prišli do teh-le ugotovitev: Škof Tomaž Hren je bil v l. 1600-1603 »kranjski veliki inkvizitor« (gl. Slov. biograf. leksikon s . v. Hren Tomaž), z oboroženo silo je iztrebljal slovenski protestantizem, sežigal slovenske prvo­ tiske tako temeljito, da se od nekaterih nobeden izvod ni ohranil, rušil protest. cerkve itd. Na višku te vneme, leta 1601 »je prišel 1k 'Uršulski gori ali Ple­ šivcu«, kakor je sam latinsko zapisal, (CZN 1936 str. 22) in na vrhu že na­ slednje leto posvetil cerkev »sv. Uršuli«. Gori, dotlej imenovani Plešivec, je torej on prvi vzdel ime mons Ursulanus - Uršulska gora; to simbolično pomeni, naj bi svetnica pod svoj 1>lašč za »enajst tisoč devic« vzela vso to vidno okolico. Planinci, ki smo se zamislili v ta izvor • imena, še danes slišimo v nazivu »Uršlja gora« zmagoslavni krik »veli­ kega inkvizitorja« nad začetki naše ,pi­ smenosti! Ali je res taka neobhodna potreba, da ravno to ime tiščimo v ospredje in z njim vzbujamo ogorčenje najboljših planincev? 3. Na Koroškem osebno ime Uršula ni priljubljeno; to pove znana narodna pesem: Oh, kni škoda za te, ko ti je Uršej ime! Si še lepo dekle, maš pa grdo • ime! Tudi ta antipatija je nastala pod nemškim vplivom, kjer je »die Urschel« na slabem glasu (ta slabi glas se med Slovenci splošno izraža v vzdevkih Urška Dolganoč, Urška Celanoč!). V koči na Plešivcu in drugod v oko­ lici sem pogosto slišal, da zavaja ime Urška (Uršlja, Uršlja gora), v kvantanje in dvosmiselno govorjenje, kakor: bil sem celo noč na Uršlji, nerad sem lezel z Uršlje! Tako in podobno duhovičenje z imenom »Uršlja« vzbuja dostikrat ne­ jevoljo resnih planincev in kvari njih dobro razpoloženje. Zato bi bilo iz moralnih ozirov želeti, da se vsaka izvedenka od » Uršule« za ime gore opusti. 4. Tudi diktat škofa Hrena ni mogel zatreti imena Plešivec, še cerkveni ur­ barji pišejo leta 1624 Pleshivizberg in leta 1688 Bleschiviz (CZN 1939 str. 100 in 103). V slovenski literaturi sledimo ime Plešivec nepretrgoma do danes; ta oblika se ni pestro spreminjala kakor imena izvedena od sv. 'Uršule. Približno lahko rečemo, da je ime Plešivec toliko stoletij v ljudski rabi kakor "Uršlja gora« let. Zagovorniki svetniškega imena trdijo, da domačini pod imenom Plešivec razu­ mejo samo višinsko kmetijo malo pod vrhom na vzhodnem pobočju, ,katero je nekdaj posedoval p. d. Plešivčnik. To poimenovanje pa je razčistil najboljši poznavalec teh imen, Prežihov Voranc sam; v ,podlistku »Ljudske pravice« od 14. IX. 1947 piše: »Leta 1899 je grof Thum kupil Plešivčnikovo posestvo pod Plešivcem ali pod Uršljo goro. To po­ sestvo je takrat merilo skoraj 2000 ha. Grofje in njihovi gozdarji niso mogli rabiti slovenskega imena Plešivčnik in so mu dali novo ime »Ursulahof«. Ko je leta 1918 prišla stara Jugoslavija, so ta­ kratni novopečenci Slovenci to ime pre­ vedli v »Urškin dvor«. S tem so mislili, da so napravili' veliko rodoljubno delo. Napravili pa niso drugega, ko da so vpe­ ljali germanizem, ki se je rodil v glavah tujih gozdarjev. Tako je nastala ta spa­ ka, ki nam dela sramoto. Domačini ra­ bijo še danes ime »Plešivčnik« ; toda v naše urade, v naše šole, v naše zemlje­ vide leze spaka . Urškin dvor kakor ostudna glista .. . « Tako je pribil Prežihov. To nekdaj Plešivčnikovo posestvo ima danes država, ki je gori uredila »Pašniško podjetje Plešivec«; pašniki se raztezajo prav na vrh Plešivca. Ako torej domačin reče: »grem na Plešivec«, lahko meni, da je namenjen na to paš­ niško podjetje, lahko pa tudi v planin­ ski dom na vrhu; v obeh primerih ga pot privede na vrh. Ako pa sliši ime Plešivec od kakega turista, takoj ve, da je ta namenjen na vrh. Le tisti, katere je zajela zagrizena propaganda za »Uršljo goro«, hočejo Plešivec imeti sa­ mo pri prejšnjem Plešivčniku. 5. Na slovenskem ozemlju imamo več »Plešivcev«; podobno se ponavljajo tudi druga imena, povzeta po tako izrazitih terenskih značilnostih. Kakor v teh pri­ merih, se tudi naš Plešivec da točno 363 označiti s kakim pridevnikom n. pr. mežiški Plešivec. Vsekakor je to bolje kakor »ostudna glista« Uršlja gora! Dr. Josip šašel P.revalje, dne 22. aprila 1956. Peiialara, ilustrirana planinska revija (revista ilustrade de alpinismo) organo de la Real Sociedad Espanola de Alpi­ nismo Pefialara, januar - junij 1956. Španska planinska revija je za 6 mese­ cev izšla v dveh zvezkih po tri pole v vsakem zvezku. Urednik je J. De!gado Ubeda, ki so ga spoznali vsi udeleženci zadnje skupščine UIAA. Poleg običajnih rubrik slehernega glasila prinaša revija dolg članek o načrtJu, kako bi se organi­ ziral nacionalni park v dolini De Lozoya in nekaj opisov tudi o Alpah. V prvem članku naslanja ideologijo varstva na­ rave tudi na religijo, kar za Španijo ni nič čudnega. Drugi zvezek prinaša opis vzponov na Tenerifi (Las torres del Ucanca). V obeh zvezkih je članek o raz­ voju španskega turizma. Rutas del turis­ mo espafiol, pota španskega planinstva, so precej drugačna !kakor drugod v Ev­ ropi. Revija ima razmeroma lepo opre­ mo, v primerjavi s PV sijajen papir in nekaj dobrih posnetkov. Podoba pa je, da je malo avtorjev in da trda prede za vsebino. Boletin CABA, junija 1956. Bilten je informativen organ andinskega centra v Buenos Ah·esu. Poroča o ekspediciji CABA na Cordon de la J aula, ki so se je udeležili, sodeč po imenih sami Po­ ljaki: Peterek, Pastewski, Dudzinski, Pa­ vel Blincharski in Dudzinski Andrej. Značilno za te argentinske andiniste je, da poimenujejo andske vrhove po ev­ ropskih domačih gorah. Tako v Cordon de la Jaula najdemo Cerro Tatra (5200 m), Karpinski (5230 m). V upravnem od­ boru CABA so dr. Geza Milller, dr. Bruno Guth, ing. Frank Memelsdorff, Ernest Bendinger, ing. Richard Ruegg, Wolf, Stegmann Guthmann, Kolliker, Watzl in Reid. Imena povedo, kdo je no­ silec andinizma v teh krajih. Mitteilungen des Deutschen Alpen­ vereins 1956, 7- 9. Društveno glasilo DA V ureja Fritz Schmitt, zalaga pa ga Alpine Verlag v Milnchenu. Na ovitku ima vsa­ ka številka skrbno izbrano senzacionalno sliko, slede poljudni članki, prigodice, pesmi, nato novice iz društvenih sekcij, novice o kočah in potih ter novice iz vsega sveta. V pričujočih številkah so omembe vredni članki o Korsiki (dr. H. Kesslinger), o severovzhodni steni Rot­ wandlspitze v Karwendlu, o Paulu Pre­ ussu in Georgu Winklerju. Od pesmi je najizvirnejša »Mojemu cepinu«. T . O. 364 Razgled po svetu Južni steber Cengalo je bil preplezan prvič pozimi 7. jan. 1956. Turo sta opra­ vila Mario Bisaccia in Paolo Pozzi po Vincijevi smeri, z izhodiščem v zaveti­ šču Badile v Val Masino. V vodstvu sta se menjala, kar posebej poudarjata. Te­ žavnost ture sta ocenila s V-VI. Zapadna stena Punte Margherita v Ruvenzori ni bila brez težav, kakor po­ snemamo iz poročila ing. Piera Ghigli­ oneja, predvsem pa iz lepih in zanimivih fotografij. Kilimandžaro, Kenia in Ru­ venzori so najbolj senzacionalne afriške gore, Ruvenzori med njimi alpinistično najbolj zanimiv. Ima več skupin: Stan­ ley z najvišjimi vrhovi Speke, Baker, Emin, Gessi, Luigi di Savoia. Vzdiguje se na meji belgijskega Konga in Ugande, komaj pol stopinje severno od ekvatorja. L. 1906 je tu sistematično raziskoval Abruški vojvoda, z izhodiščem v Ugandi. Dal je imena vrhovom po znanih raz­ iskovalcih Afrike in obdržal tudi ime, ki ga je izbral Stanley _ med mnogimi imeni, s katerimi domačini označujejo Ruven­ zori. Ruvenzori je videti visok in orjaški, saj se skoraj vedno staplja večni s11eg na njem z oblaki in meglo, ki le redko­ kdaj izgine z Ruvenzorija. Ime pomeni ,.kralj megle« ali tudi »gospodar dežja«. Najvišji vrh je Margherita 5125 m, ne dosti manj sta visoka vrhova Alberto in Aleksandra. Normalni dohodi drže iz Ugande po položnih, nenevarnih ledeni­ kih. L. 1932 je neka belgijska ekspedi­ cija brez posebnih težav prišla po za­ sneženem severovzhodnem grebenu. Prav s te strani je hotel priti tudi ing. Ghigli­ one s svojo malo, hitro ekspedicijo, ki bi se bila zaradi slabega vremena skoro vrnila praznih rok. Bil je že dvakrat v Ruvenzoriju, in sicer iz Ugande. 6. marca 1956 so odšli iz Rima: vod­ nik Ernest Frachey di Champoluc, Gior­ gis Brigatti, Giorgis Gualco in ing. Ghi­ glione. V 20