Moje tovarišice.
Predava  M. L. Komenska
Moj spomin še ne sega daleč nazaj; prekratko je še moje življenje.  Izza prvih mojih let so mi Miklavževi in božični večeri še najbolj  v spominu. Dotnislim se včasih tudi se drugih dogodkov: če sem bila — na primer — za kaj pohvaljena ali obdarjena ali pa za prestopke kaznovana. Spomnim se dobro, kako mi je bilo tedaj, ko so mi jeli praviti, da začnem jeseni s šolo. Moja otroška domišljija mi je slikala šolo v prc-čudnih prikaznih. Že to mi je delalo skrbi, da bom morala v šoli po par ur skupaj mirno sedeti, ker doma sem se lahko prosto gibala in igrala z mlajšimi brati in s sestro. Bila sem vedno blizu drage mi mamice, ki me je rada vselej Ijubeznivo uslišala, če sem jo kaj prosila. Ko bom pa šolarica, pa ne bom vedno pri nji. Spoznanje, da imam le eno matcr, je takrat vzplamtelo, da gori še danes naprej v mojem srcu. Odrastli so me pa takrat strašili s tem in oirim, češ, da bom večkrat zaprta, da dobim slabo šolsko naznanilo ali da se sploh ne bom nič naučila. Pravili so mi, da bom na potu v šolo in iz šole od otrok imovitejših staršev prezirana. Seveda ni prav, otroke s takimi neresnicami uvajati v življenje. Čemu otroka begati in mu delati strah, ki mu ne koristi nikdar in nikoder nič. Resnici na ljubo povem, da scm se res bala šolc, to pa le toliko časa, dokler nisem preživela prvega dne v šolski klopi.   Koj v začetku se mi je
60
šola tako priljubila, da sem jo z veseljem obiskovala. Ponosna sem bila, da imam vsaj že nekaj svojega: knjige, zvezkc in pisalne potrebščine. Prepričala sem se tudi, da sc pridncmu otroku ni treba ničesar bati v šoli, ne slabega izpričevala in ne porednih součencev. Učiteljice dobrega otroka ljubijo, in součenci mu ne prizadenejo nič, če se le sam vselej in povsod dostojno vcde.
Ko je bil a-b-c premagan in sem jela čitati kratke stavke, potem poučne povestice, se mi je moj mali abecednik še bolj prikupil. Postal je poleg malega katekizma in računice moj najljubši prijatelj.
V letih nadaljnjega šolanja je izrastel iz te male trojice bukvic cel kup knjig, ki so mi sedaj najljubše, najzvestejše tovarišice. Moja žclja je, da si tako tudi ostanemo. Dovoljeno mi bodi o teh mojih tovarišicah izraziti nekaj misli, kolikor }e pač na kratko mogoče.
Ni li katekizem knjiga prelepe vsebine, ki nas uči svetih resnic, da smo ustvarjeni po božji podobi in da imamo neumrjočo dušo? Kako lepo nas uče božje in cerkvene zapovedi, živcti v prid bližnjemu in v čast nebe-škemu Očetu, Spoznanje skrivnosti sv. zakramentov nam razodeva milosti, ki jih deli Sveti Duh vernim zemljanom, da bodo onkraj groba deležni veselja v njegovem kraljestvu, v svetih nebesih. Katekizem je temelj, na katercga je postavljeno naše versko življenje. Kdor ga zanemarja ali zaničuje, ni pravi kristjan.
Čitanka vsebuje številne poučne povesti, domoljubne, zgodovinske, krajepisnc in druge. Čitanka se mi zdi kakor travnik, na katerem cvete ncbroj vsakovrstnih pestrih cvetk, katere vsc bi želela imcti na svojem oknu. Tudi čitanka se vsako leto izpreminja, kakor kras travnika. V vsakem šolskem letu druga berila — druge cvetice.
iRačunica nas uči deliti čas in imetje. Le kdor si čas prav razdeli, ne bo zaostajal, bodisi pri učenju ali pri delu, in kdor si pravilno zna raz-i deliti svoj zaslužek, ne bo trpel nikoli potrebe, dasiravno bo moral morda včasih računati tudi z drobci. Računarji so že razvozljali razdaljc med zemljo in solncem in drugimi podnebnimi telesi; le cno jim je nemogoče izračunati: dan in uro našc smrti. Delimo torej čas nepreračunanega na-šega življenja, da se poleg drugih dolžnosti spomnimo tudi svojega Stvar-nika, kakor nam veleva pregovor:   Moliindelaj!
Prirodopisje nas vpelje v veliko božjo delavnico. Živim bitjcm nad-kriljuje pač le človek, katercmu so podrejene vse živali, od najkoristnejše domače živine do najmanjšega mrčesa. Rastlinstvo nas uči razločevati tihi gozd in cvetoči sadonosnik, zeleni travnik in zlato žitno polje, ter užitni sad od strupene jagode. Prirodopisje je neizčrpljivi nauk o modrosti Stvarnika nebcs in zemljc. Ptice v zraku, ribe v vodi, nadzemeljska bitja in podzemeljske zaklade je podaril Bog človeku, kroni stvarjenja, da jih rabi v svoj blagor.
Rudoznanstvo ali mineralogija nas uči o zakladih, ki še počivajo v naši zemlji, to so rudc trdc in tekoče, iz katcrih se pridobivajo razne snovi — kovine, izmed katerih je najžlahtnejše zlato, najpotrebnejše pa
61
železo. Rude sc ne izkopavajo že čiste, marvcč se čistijo z ognjem ali z vodo. Vsaka ruda vsebuje vcč vrst koristnih tvarin, in te razločiti, se pravi jih kemično razdružiti. Kemija je vobče ona umetnost, s katero se ali kam,en ali voda ali zrak, sploh vse lahko razdeli v posamezne se-stavine.
V sorodu s kemijo je fizika, ki nas uči o moči, s katero vplivajo razne snovi druga na drugo, in o drugih zakonih narave.
In da nam ne postaneta šola in domača hiša preozki, nas spremi zemljepisje vun v svet. Najprej prcko ožje domovine in potem vcdno dalje v razne tuje kraje, med tuje narodc, tujih ver, tujih jezikov, tujih običajev. Uči nas, kam se stekajo naše reke in potoki, kod bivajo naši narodni bratje, in kje so gnezdišča naših sovražnikov. Iz zemljepisja vemo, da je naša zemlja okrogla, in da je nam nasproti tista Amcrika, kamor se je izseiilo že toliko naših, da si poiščejo kruha in nove domovine.
Ko sem že povedala, da prebivajo na svetu mnogi narodi, omenim še razne slovnice, ki nas uče njih jezikov. Pregovor pravi, da kolikor jezikov človek zna, za toliko ljudi velja. Jaz zase pravim: ko bi mi bila dana prilika, bi še rada priučila vsem tujim jezikom; poudarim pa, da sem in ostanem predvsem Slovenka.
Naravno je, da je človek tudi radovcden, kako je bilo pred nami na svetu. In tu je zgodovina, ki nam pove marsikaj prelepega o visokem vladarskem rodu, o slavnih vojskovodjih, o zaslugah duhovnih in posvetnih mož, o junaštvu naših sinov itd. Zgodovina nas uči, kdo je bil pred nami gospodar naše grude, in od kdaj jo obdeluje slovenski oratar. Uči nas o zlatih dobah in o hudih dneh, ki so jih prebili naši pradedi, ko so še vpadali razni sovražniki v naše dežele. Da, veliko koristnega nam pove zgodo- . vina; reči si pa upam, da bi morda ne bilo neprav, čc bi se marsikaj po-zabilo. Manj sovraštva bi tlelo med narodi in manj gorja bi se bilo zgodilo.
Če omenim še pesmarico, polno milih napevov, končujem predavanje o svojih tovarišicah, ki so mi najdražje. Z njimi bi kramljala venomer, da mi tega ne bi branile druge dolžnosti.
Poleg teh knjig ljubim z enako gorečnostjo še Mohorjeve knjige in mladinske spise. Rečem pa, da so tudi med knjigami pohujšljive klepe-tulje s strupenim berivom, a s temi ne bom sklepala nikoli znanstva. Ravnati se hočem po nasvetih roditeljev in učiteljev, ki pravijo:
Po  slabi   tovarišiji rada glava boli.