stran 475.
Poučni in zabavni del.
Oktava.
Slika. Ruski spisal J. M. Potapenko.
L
Ta povest se je pričela mnogo preje, nego je možno bilo  misliti, in  oni  čas, ko  se  je vršila   katastrofa, je
prekoračila že glavni del svojega razvitka. No, ker tega nihče ni vedel, torej so vsi nedoumevali, in splošna ne-doumnost je bila tem večja, ker sta se glavni delujoči osebi, kateri sta, razumi se, odlično vedeli, kje tiči jedro, delali nevedni, kakor i drugi.
Katastrofa se je pojavila v samem nedru gubern-skega škofovskega pevskega zbora Na prvi pogled bo kdo mislil, se je li na takih tleh moglo pripetiti česar posebnega in dostojnega občega zanimanja, ali kadar izvemo, da je dogodek razburil dober del gubernskega prebivalstva, zanimal gubernerja ter došel celo do škofovih ušes, potem to mnenje samo po sebi izgine.
Bilo je v soboto. Pevci so se javili okolo treh popoldne k pevskim vajam, vsi so prišli, in nihče ničesar ni slutil; Njih bistrovidnost ni sezala toliko daleč, da bi opazili, kakoršne srepe oči je imel vodja Vertogradov, kadar je vzel v roko gosli, zavihavši si poprej rokave jadrovinovega pridžaka in silno pritiskajoč z lokom po strunah, začel izvajati kvinto, katera se ni ujemala. Pri tem je vodja mižal z levim očesom, krivil usta in v obče režal se tako neverjetno, kot bi hotel zasmešiti ves zbor. No on, razumi se, tega ni hotel, in na duši je imel nekaj drugega.
Gosli so bile uglašene, pevci so zasedli svoje prostore : diskanti in alti so sedeli na klopi za dolgo, nekoč s črno bojo pobarvano, a danes povsem oglodano ter razpraskano mizo, tenori so stali na desni, a basi na levi, zaslanjajoč del širokega okna. Vertogradov je bil položil pred se partituro, zadal glas, in pevci so potegnili dokaj ubrano. To je bila nova, nedavno iz stolice naročena pesem »Oče naš", na katero je Vertogradov polagal velike upe. Te nade niso bile materijalnega, a čisto-umetniškega svojstva. Kot pravi umetnik, ljubil je Vertogradov, zapustiti v poslušalcih prijeten utis in všeč mu je bilo, kadar so imenitni obiskovalci stolnice po maši prihajali k njemu, stiskali mu roko ter ga zahvaljevali za lepo petje. Kratko malo, Vertogradov je ljubil slavo in radi nje se je nahajal v neprestanem nemiru, premišljajoč, kaj bi še naučil novega.
Vaja je bila takorekoč generalna, zato ker so jutri pri maši nameravali peti prvikrat novo pesem »Oče naš". In pevci so izpolnjevali svoje uloge do cela pravilno, ali pedantičnemu vodju se je vedno dozdevalo, da nekje česar nedostaje, in vsako minuto je zgrabil gosli ter planil z njimi na pomoč zdaj tenorom, zdaj diskantom, zdaj basom. Osobito so ga nepokojili basi. Njemu se je neprestano kazalo, da se isti ne ujemajo, in spet se mu je, ne vede zakaj, dozdevalo, da se ne moti nihče drug, nego oktavist Šakalov, in šiloma je igral nad njegovim uhom, izpremljajoč svojo igro z izrazitim pogledom v njegovo stran.
Šakalov, po značaju svojem človek po kojem ter potrpežljiv, je dolgo trpel, no konečno jo dvignil roko, ter si zakril z dlanjo levo uho.
Vertogradov je vskipel.
Stran 476.
„ Zakaj si pa zatičete ušesa, kadar se radi vas igra"! je kriknil. trkajoč z lokom ob mizo, kar je ves zbor smatral kot znak prenehanja, ter umolknil.
„Zato, ker se zastonj igra"! je zagrmel Šakalov s takim nizkim ter bučnim glasom, kot bi bil ta glas prišel iz pod poda.
^Kako zastonj"? se je nadaljeval repenčiti vodja.
»A pač zastonj"! je mirno, ne zvižajoč trohice glasu, odvrnil Šakalov.
„Bomo vedeli! Pojte dalje"!
Zbor je zapel, in nikdo ni slišal, da bi se Šakalov motil, a Vertogradov je čul, ter iskreno verjel v to, če prav v resnici tega i ni bilo. Sicer drugače i biti ni moglo, ako se upošteva, da je v duši vodje bilo tako čustvo proti oktavistu, da ako bi le ta sedel pred njim ter molčal, vender bi se vodji dozdevalo, da se on moti.
Toda vse to je bilo pusto v primeri z glavnim, a glavno je bilo v finalu. Dopeli so do „ot hudega", katero se je vleklo zelo dolgo ter veličastno in vse jedro katerega se je nahajalo v tem, da so basi ter oktava peli unisono. Vsled tega se je doseglo nekaj posebnega. In baš tu se je Virtogradovu dozdevalo, da oktava končno ne vzdrži.
aVi ne vzdržite glasu"! je rekel spet prekinivši petje ter obračajoč se k Šakalovu.
Čemu se hudujete na me"? je nenadno vprašal ta, „Ne hudujem se, a ne vzdržite, pravim vam . . ."
„Jaz ne vzdržim" ? je z lahno zagotovostjo vskliknil Šakalov.
„A kdo potem, jaz menda" ?
„Hm ... Je to čudno. Prvikrat v življenju čujem, da oktava ne more vzdržati. A jaz pa mislim, da le vaša ušesa niso v redu ..."
»Kaj«?
»Ušesa, pravim, niso v redu ..."
nJaz pa menim, da vaša glava ni v redu"! je dejal vodja s sršečimi očmi.
„Hm ... To bi še bilo"! je videzno dobrodušno omenil Takalov ter celo potipal z desnico svojo glavo, kot bi se želel prepričati, v redu li je ista. No zatem je iztegnil svojo dolgo roko k oknu, vzel svojo kapo iz sinjega sukna s široko ravno strešico ter se napravil k durim.
Vodja je osupnil, očividno ne pričakuješ takega odločnega koraka.
„Kam greste" ? je vprašal.
»Kdo, jaz" ? se je oglasil Šakalov, obstavši na pol pota. »K bratu grem, v Kordanovke . . . Morda si ondi i glavo popravim"!
a Da vi ste znoreli"! je vskliknil Vertogradov. »Jutri je škofova maša, a on na deželo odhaja . . . Pri Bogu, vi ste ob pamet. Šakalov ..."
„A to bi še bilo! Mogoče pa tudi! Srečno, prijatelji" !
Poslednji klic je veljal celemu zboru ifi zatem je Šakalov počasi šel iz pevske sobe, nadevši kapo na svojo čedno ostriženo glavo.
Vertogradov se je bil zamislil. Šakalova nrav mu je bila dobro znana. On je dobrodušen in krotek človek, a včasih se pripeti, da mu pride v glavo česar nelepega, neosnovanega, čisto neumnega, on gre ter izvrši. Tudi takrat je vodja, bil do cela u ver jen, da Šakalov odrine v selo, kjer njegov brat služi za dijakona. A kake posledice nastanejo od tega, to se celo ne da določiti, in raje ne misliti a njih.
Vetrogradov se je hipoma zavedel. Skočil je iz pevske vadnice brez kape in z lokom v roki, ter kriknil za Šakalovim, kateri je že bil prekoračil ves dvor, ter se približal vraticam.
»Čujte, Šakalov! Fedor Ignatjič! Vrnite se, no vrnite se! Nu, ne zamerite! Oprostite, Fedor Ignatjič! Nu, oprostite"!?
Ali Šakalov se vkljub temu, da mu je vodja pripravil tako čast, ter ga nazval celo Fedorom Ignatjičem, celo obrnil ni, a samo z roko je mahnil nekako nazaj in se skril.
Vertogradov je postal jedno minuto, potem pljunil in se vrnil v pevsko vadnico.
»Mož je zblaznel"! je rekel zlobno, in vrgel lok na mizo. »Nu, sedaj je ,05e naš' treba opustiti, ker brez oktave nič ni"!
In izpustil je pevce domov.                (Dalje sledi).
Straa 484.
Poučni in zabavni del.
Oktava.
Slika. Ruski spisal J. M. Potapenko.
(Dalje).
II. Do večernic je še ostalo dve uri časa in Verto-gradov, celo ne šedši donaov jesti, jel je potrebno ukrepati. Pred vsem je odšel v Šakalavo stanovanje, no, tu je izvedel, da je oktavist prihitel le za minuto, zgrabil komad tobaka, ter odšel. Bilo je jasno, da je Šakalov sklenil delati tako, kakor je rekel Vertogradov, je najel najboljšega voznika, ki  je   bil v mestu, ter velel na vso
Stran 485
moč peljati v predmestje, kjer je služil brat oktavista. Kačunil je, da se vrne še do večernic, in v duši se je zaklinjal pokazati Šakalovu vso ljubeznivost, kakoršno le premore njegovo srce. Še več. Nameraval je napeljati govor na to, kar je provzročilo njiju razdor, in celo v tej točki je bil voljan kolikor toliko odstopiti. Očividno je, da je bilo zanj zelo važno, da bi danes pri večernicah ter jutri pri maši bučala oktava. In zares, to je bilo jako važno. Začeti je s tega, da bi zbor brez oktave spominjal na dom, ki je sezidan brez temelja, in Se na pesku se stoji, marveč tako nekako po zraku. Naj si bi bil še tako slab zbor, no kadar začenja oktava nizko ter melodično spremljati, potem petje zadobi polnoto in stroj nost, in vsi nedostatki še porazgube. To je važno, no še so važnejše stvari.
Stvar je ta, da škof silno ljubi oktavo v obče in Šakalova, lastnika njenega, posebno. Vladika je sicer malozgovoren in celo surov človek, a kadar sreča Šakalova, vsakikrat se razvedri ter precej začno govoriti.
„Nu, kako kaj, oktava?   Tuliš, a"? vpraša šaljivo.
A Šakalov se nareži in odgovori:
9 Tulim, vaša eminenca""!
In da bi dokazal to, zbere vse svoje sile ter vzame kar se da nizek glas. Vladika se nasmeji in potem je dolgo dobre volje. Zgodilo se je celo, da kadar je bil škcf zelo srdit, a mu je trebalo sporočiti kako stvar, pustili so nalašč Šalcalova k njemu, in on je šel, kadar je vladika šetal po svojem vrtu, ter se delal, kot bi se srečal slučajno. Vršil se je običajni razgovor, posledica kojega je bila dobra volja, — tedaj so i zadevo naznanili, in vse se je končalo srečno.
Ali to še ni vse. Šakalova je ljubila vsa duhovščina od glavnega višjega duhovnika do zadnjega cerkvenega služabnika. Saj ni nihče drug nego on ob praznikih zbiral polno cerkev naroda, privlekajoč romarjev iz drugih župnij. To je dokazana istina. Nekoč je Šakalov obolel ter ležal mesec dnij, in kaj je bilo? Precej se je poznalo, da je romarjev manje v cerkvi. Ne, recite kar hočete, a oktava je v pevskem zboru važna reč, čudno važna reč. Da, slednjič pa še guverner . . . Sicer to še pride.
Torej Vertogradov, sklenivši odjenjati od mnogega, se je peljal za Šakalovim. Časa ni imel veliko. Po računu imel je zgolj četrtinko ure časa. In vso pot je premišljeval, kako bi se ga uspešneje lotil. Eonečno je bil gotov žrtvovati mnogo, ali ne vse, daleč ne vse. Tu prosim, se je možno dotakniti najglavnejšaga vprašanja in povedati, kaj je prav učinilo mržnjo med dvema toli neobhodnima elementoma škofovskega pevskega zbora.
Sicer se to lahko ugane, da je to bila ženska.
Da, brez dvojbe je bila ta ženska, katero so zvali Marto Iljinično. To je bila v mestu dokaj znana oseba, in po vrhu silno spoštovana ter uvaževana. Pokojni nje mož, jetični mestjan Arefij Pospjelov, je imel trgovino s sadjem, kojo  je podedovala  za  njim ona.   Ovdovela je
zelo rano. Brojila je stoprav 28 let, a da je bila zala* ter imela belo stasito telo, v tem so bili jedini vsi.
Strast do cerkvenega petja je Marta kazala še pri ranjkem možu. Le ta ni posebno odobraval tega, ali ker je bil brez uma od svoje ženske, zatorej je dopuščal to strast in vspodbujal. Po njegovi smrti se je cerkveno petje jelo za Marto poosobljati malo po malo v dveh zastopnikih zbora — v vodji Vertogradovu ter v okta-vistu Šakalovu. Bog ve, č^mu je izbrala ti dve nasprotstvi,
—  kajti Vertogradov je imel povsem tanek glas, celo tenor ne, a skratka tanki glas. Moralo je biti tako usojeno.
Ali opazilo se je, da se je Marta vstopila v cerkvi zelo blizu kora, ter pazno motrila zdaj vodjo, zdaj oktavista. Toda neobhodno je treba pojasniti, da je to začela delati šele čez šest tednov po moževi smrti. Za tem sta vodja in oktavist jela zahajati k njej piti ter jesti. S prva sta delala to mirno, a potem sta naenkrat izprevi-dela, da sta sovražnika in sta napoti drug drugemu k sreči. Sreča pa je sestala v tem, da bi zadobila roko in srce Marte, a hkratu s tem in štacuno z ovočjem.
Pričela se je tiha mržnja. Vodja se je zadiral nad oktavistom, kjer je le mogel, a oktavist je nagajal napetemu vodji pri vsaki priliki. Namisli si sredi kakega petja ter jame nalašč kašljati in se brisati uprav takrat, kadar je neobhodna oktava, a v zboru je med tem praznota. Vertogradov opsža to in umeva, kje je vragolija, no reči ničesar ne more, zato ker kašljati in vsekniti se
—  ima pravico vsaki človek.
Odslej sta tudi k Marti jela zahajati vsak posebi: — jeden pride, drugi odide. In ker sta imela oba precej vpliva, zatorej se ni ndbeden odločil snubiti. Marta pa je bila z obema jako intimna ter je tako laskavo vspre-jemala vodjo kakor oktavista, kar je dalo soditi, da se ne bi branila omožiti se koj z obema.
Opisan dogodek je bil jeden iz momentov te borbe.
Vertogradov je torej premotrival sedaj, kako pomiriti Šakalova, da bi bistveno ne škodoval sebi, z drugimi besedami, — kako ga ukaniti. Vertogradov ni bil posebno skop z besedami, ter je včasih obečal kaj takega, česar nikoli ni mislil izpolniti. In tako je tudi takrat računil na to svojo dragoceno nadarjenost, h kateri je sicer sklenil zateči se le v skrajnem slučaju.
Že je mesto ostalo zadi, in vidna je bila cerkev predmestja. Daleč spredi se je dvigala črna točka, in Vertogradov je mislil, da je to Šakalov. Dobro bi bilo dohiteti ga na cesti. Laže bi ga bilo pregovoriti. Zajde k bratu, jame kramljati, postane len, težavno bo odtrgati. Zatorej je velel vozniku napoditi konje.
In res, pri vhodu v selo je malone dognal Šakalova, ali v ozki soteski so se bili srečali s tremi kme-tiškimi vozovi; prišlo je voziti počasi, a oktavist je med tem bil dospel k bratu.                              (Dalje sledi).
Stran 494.
Poučni in zabavni del.
Oktava.
Slika. Ruski spisal J. M. Potapenko. (Konec.)
III.
V predmestju je med tem časom že pozvonilo k večernicam, dijakona ni bilo doma, in dočim je koleselj pridrdral k vratom dijakonovega doma, se je bil Šakalov že predstavil svakinji, stresel raz sebe prah in zdajci že sedel na krilčeku za okroglo mizico in blagodušno popival kvas. Večerno solnce se je skrivalo za grič, no njegovi soji so se čutili v zduhu. Od reke je vel lahen hlad. Fedor Ignatjič je razpahnil suknjo in naprsnik, melanholično gledajoč na rožnati oblaček, mirno plavajoč po nebu, svalčkal tolsto cigareto, a sveži ravnokar za-pričeti komad tobaka je ležal pred njim.
Ko je koleselj bil obstal pred vratmi, obrnil je Šakalov glavo k vratom.
Stran 495
„0"! zabobnel je debelo. „Še gost! Kdo bi mogel to biti? Sveti Nikolaj**! je vskliknil-za tem, zazrži Ver-togradova, kateri je že prišel preko dvora ter se približal krilcu. „Da, to je Vertogradov! Kaj vas je prignalo, Anton Mibajlič? Kaj iščete tu? Celo nočno spanje ste sklenili prekratiti? Glej, glej čudesa**!
Samo po sebi se razumi, da je Šakalov, ne glede na svojo prostodušnost, zelo vedel, zakaj se je pripeljal Vertogradov. Pač ni zaman po ravnokar vršivšem se prepiru govoril tako dovtipno in ljubeznivo. Vertogradov je pristopil k mizici ter grajalno stresel glavo.
a In vas ni sram, i ni grešno, Fedor Ignatjič! Nu, je-li možno tako brezbožno kaznovati človeka? Aj, — aj, — aj**!
„Kako kaznovati? Čemu kaznovati** ? je s hlinjenim začudenjem vprašal Šakalov.
»Kaj? Vi ne veste, da je brez vas pevski zbor kakor — fej te bodi, glejte, kar je isti brez vas! In brž pred samimi večernicami odhajate . . . Mari to ni kazen** ?
S tem je Vertogradov nedvojbeno nameraval malce laskati se oktavistu. Šakalov mu je primaknil stol ter Ijubeznjivo rekel:
»Vsedite se, Anton Mihajlovič. Da ne hočete-li kvasa? Dajte nama še kupico, Darja Gavrilovna! Saj poznate mojo svakinjo, soprogo mojega brata, očeta Amvrozija? Tale-je**.
Pri pojavu drobne zagorele ženske se je Vertogradov vzravnal, a potem se ji poklonil, ter dejal:
„Kaj še, poznava se**! A potem je sel na ponudeni stol in nadaljeval: ^A za kvas Bog plati. Mudi se mi. Časa imam jako malo . . .**
Gospodinja je odzdravila in brzo šla po svojih opravkih.
»Jelite, Fedor Ignatjič**, je nadaljeval vodja, „da se peljete z menoj**!
^Peljem? Zakaj pa sem prišel? Oddahniti se hočem ... In pri tem zastran glave, kakor ste sami rekli. Anton Mihajlič . . .**
bL, bodite dobri, bil sem malce jezen ... To se vsakemu pripeti, morda tudi vam ... Za Boga, peljite se z menoj . . . Pomislite sami, večernice, kaj eminenca poreče ? Vam seveda nič ni, vi nekoliko izpregovorite, a meni prede druga! I čemu ste taki proti meni ? Oh, Bog moj, Bog moj**!
Šakalov je zmajal z glavo.
„Ne, jaz tukaj vstanem . . Kaj meni! Že nekako opravite, saj ste v drugih rečeh bolj izkušeni od mene**!
To je bilo izgovorjeno s tako zlobo, kakoršno je bilo od Šakalova celo težko pričakovati. Vertogradov je seveda razumel, o kakih takih „drugih rečeh** govori in nahajal, da je zdajci hipec za to, da bi »odstopil**.
„Čujte**! je izpregovoril s prisrčnim glasom. »Zakaj to pravite? V nobenih drugih rečeh nimam nobenega namena. In vam odkrito povem, Fedor Ignatjevič; nikoli nisem  z  njo, to  je  z  Marto  Iljinično  resnih   namenov
imel ter jih nimam ... To vam z najčistejšo vestjo priznam. In celo tako vam povem (tu je Vertogradov pomislil: ,ako lažeš, potem laži*), povem vam, da imam čisto drugo ljubico**.
„Je res** ? je z globoko nezaupnostjo vprašal Šakalov.
»Naj ne bom več vodja škofovskega pevskega zbora, če temu ni tako**.
Tu je Vertogradov pomislil: »vcdja še vedno ostanem^ zato ker ni dru^iega**.
»Oho**! je zabučal Šakalov.
»Uverjam vas, Fedor Ignatjevič! In delajte vi, kar hočete s svojo Marto. Ona mi itak ne ugaja! . . . Tolsta je silno, pa nos ima velikansk . . .**
„Vi lažete**! Ona nikakor ni tolsta, a tudi nos ima celo jako lep . . .**
„Kako vam drago! Samo z menoj se peljite, Fedor Ignatjevič! Čas gine! čez štirideset minut k polnočnicam pozvoni .     .**
„Jaz nikakor ne pojdem . . .**
»Fedor Ignatjevič**! je s prosečim glasom vskliknil Vertogradov.
»Ne, ne pojdem! Resnično, nadihati se moram svežega zraka. To je za oktavo koristno. To mi je neki zdravnik pravil**.
»E zakaj bi se ne peljali** ?
»Jaz pač ne grem! Nocoj obsedim tu in pomislim. Morda pridem jutri k maši! A danes me niti ne prosite! . . .**
Vertogradov se je skoro razjokal. A med tem je bil čas potekel do zadnje minute. Ostalo je ravno toliko, da bi dospel do večernic. Vstal je.
»Vi ste trdosrčen človek! Do cela trdočen in nečloveški**!
Tu  je mahnil z roko, sel v koleselj in se odpeljal.
Med potoma je razsojeval s srdom: »Zastonj, le sem se trudil, in pri tem moram še vozniku osem desetič plačati. Vražji rjoveči človek ... Da bi saj jutri k maši prišel, bilo bi vsekakor lažje. Danes, ako škof vpraša, rečem, da se je prehladil in zbolel! Toda, ne boš, Marte ti ne odstopim! Si tudi hotel! Glavna stvar je tukaj štacuna . . . Lepa reč! Možno bo vodstvo popustiti ter vseh Šakalovih upljuvati. Š3 cerkvenemu ključarju se priporočim, da bo pri meni olje za cerkveno svečavo kupoval, takoj se priporočim. Ne, tu se je že vredno pobriniti !...**
Ko se je pripeljal k stolnici, razdalo se je prvo praznično zvonenje. »Oh, mnogi molilci bodo danes nezadovoljni**! je z vzdihom premišljeval. »In opravičeno: zbor brez oktave je nekako prazen. Eavno tako, kakor kaša brez začimbe . . .**
S temi mislimi je bil stopil v cerkev, kjer so že bili zbrani pevci.
IV.
Kakor brž se je razlegnilo prvo petje, je Vertogradov prvi zavihal nos: »Ni to, ni to**, si je mislil; a pri večernicah se je med  farani opažal nemir.    Le-ti  iz
Scran 496.
početka sami niso vedeli česar jim nadostaje, ali zajedno z Vertogradovim so čutili, da je ^ne to, ne to".
Ne daleč od kora je po navadi ttala Marta Ilji-nična. Vertogradov je \časih poškilil nanjo zgolj z levim očesom in opažal na njenem obrazu lahek strah. Morebiti v vsi cerkvi nihče ni bil tako ogorčen radi odsotnosti oktave, kot ta poštena ženska. In to nikakor ni značilo, da bi ona že dajala prednost Šakalovu pred Vertogradovim, o, ne, no zato, da bi bila njena duša ganjena, neobhodno je bilo, da bi v ?boru prisostvovala oba, da bi Vertogradov zadaval glas ter vzdržno mahal z roko, a Šakalova oktava tiho bučala, nizko nad vse glasove, pridavajoč jim mehkost, polnost, zvočnost. In bila je zmočena ter ni mogla moliti kakor bi rada. Njeni pogledi so neprestano uhajali tja na kor, kjer je navadno stal Šakalov, kot bi menila, da ga je Vertogradov nalašč iz ljubosumnosti skril sredi diskantov, in kakor ne bi izgubljala nadeje, da se zdaj — zdaj sredi mogočnih hrbtov ostalih basistov prikaže raven ter strojni hrbet Šakalov. Toda ne: večernice so šle h koncu, a Šakalov se ni bil pojavil.
Odločno vznemirjali so se župljani. Sami ne vedo, kako so prišli na desno stran, ter napeto poslušali. No, končno je cela cerkev pojmila, česar prav za prav manjka zboru — oktave. Osobito je to postalo jasno, kakor so bili zapeli tiho, tajnostno »Slava na višavah Bogu". Tu je oktava bila do cela neobhodna. Ona je bila dolžna zategniti konce stikov in dolgo — dolgo odmevati pod globokimi svodi cerkvenemi.
Nemir je jel postajati aktiven. Prvi se je splašil cerkveni ključar Tolst, pošten lastnik mnogih žitnih bark na Reki, uprav oni, s katerim se je Vertogradov menil pobotati glede laškega olja za svetilnice. Isti je bil poslal na kor cerkovnika vprašat, kaj   se  je  zgodilo z oktavo.
»Reci, da je oktavist bolan . . . Bolan je, reci"! je z ne trdim glasom odgovoril Vertogradov, in pri tem 80 se vsi pevci dvoumno spogledali.
„A kaj mu je, je veljeno zvedeti"? je vprašal cerkovnik.
„Kaj mu je? Hm! . . . Prehladil se je . . . Na prepihu je stal . . ." je improvizoval vodja, in cerkovnik je nesel to žalostno vest cerkvenemu ključarju.
Mnogo boljših župljanov je prihajalo na kor, rahlo podrezalo katerega izmed pevcev in šepetaje povpraševalo o tem, kam je preminila oktava. Potolažili so jih z besedami Vertogradovimi o prehladu. Ali glej, nekdo je stresel samega Vertogradova. Le-ta se je ozrl z jezo, kajti to je začelo presedati, ter motilo v petju. Toda, kako se je bil zavzel, ko je zagledal guvernerja. Isti je vsikdar prišel v cerkev in jako cenil Šakalov talent. Vodja se je spoštljivo nagnil čez mrežo tako, da je njegovo uho prišlo do ust guvernerjevih.
»Zakaj pa danes vašega gospoda oktavista ni" ? je z ogorčenim glasom vprašal guverner.
»Zbolel je, ekscelenca"! je odgovoril Vertogradov, misleč pri tem: „ako lažeš, potem se še guvernerju zlagaj".
»Hm! . . . Kaj pa, je resno zbolel" ?
„Ne, ni mu take sile ekscelenca ..."
»Hm! . . . Kaka škoda, kaka škoda! . . . Ima tako prijeten glas . . I to veste, naredi takorekoč lepo . . . Veste kaj; jaz poprosim svojega zdravnika, da pojde k njemu. Kje stanuje"?
Vertogradov se je ugriznil v jezik. Običajna iznajdljivost mu je odpovedala, on ni vedel, kaj bi rekel. Ali hitro si je izmislil:
»Ekscelenca, to ne pomaga ... On je, kakor bi rekel pijan, kar se pravi ..."
»Kaj, se napije" ?
»Se pripeti, ekscelenca".
»Kaka škoda, kako škoda"!
Guverner je odšel, a Vertogradov, vzravnavši se, je čutil, da mu je ves obraz potan in rudeč. Zdajci je v duhu preklinjal Šakalova za vse ogorčenosti, kakoršne je danes moral trpeti'zavoljo oktave. No to še ni bilo vse. Brzo po guvernerjevem razgovoru so ga bili pozvali k oltarju pred škofa. Tu so ga vprašali strogo, —' čemu ni Šakalova. Ali Vertogradov se je že tako privadil svoje lastne izmišljotine, da ji je sam verjel, in odgovoril vladiki gladko in to z glasom, v kojem se je slišalo sočutje:
»Bolan je malce, eminenca"!
Škof, ne posebno verujoč besedam vodje in cenivši v njem zgolj godbeno učenost, pogledal ga je zvedavo, no vsied tega, ker je bil čas molitve^ ni popraševal in ga odpustil. Ta pojasnitev je bila tako lahka za Vertogradova, da se celo ni znojil in šel od altarja lahkega srca. In mislil si je, da so vse glavne osebe zadovoljne glede oktave, a med tem ga je še čakalo naslednje ogorčenje.
Po večernicah, ko je že prišel s kora, ter krenil proti izhodu, meneč dohiteti v cerkveni ograji Marto, in brez konkurence spremiti jo domov in popiti pri njej čaja, — pristopil je k njemu imenitni mož trgovske vnanjosti, v katerem je precej izpoznal trgovca s senom in slamo, Onučkina.
»Imam do vas prošnjo, gospod Vertogradov"! je dejal Onučkin, peljajoč ga v stran, kjer je bilo manj Ijudij. »Jutri zvečer se ima moja hči omožiti s trgovskim sinom Vjuškinim, veste, kateri na Ribji trži s suhimi ribami . . . Želeti je, da bi škofovi pevci peli".
»Zakaj ne", odgovoril je Vertogradov z veseljem ..."
»A kakšna bo cena"? je vprašal Onučkin.
»Cena je navadna; ako z dvema polnima koncertoma, razven »Grjadi, grjadi", katero se itak razumi, potem petdeset rubljev . . . Ako brez koncertov z enim „ Grjadi", potem štirideset ..."
»Mi želimo za petdeset, da bi vse bilo kakor sledi.
Le s pogojem . . .
Stran 497.
^Kakšnim pa" ?
„A da bi na vsak način oktava bila . . . Ker brez oktave bi bila poroka nekam nepopolna ..."
„Hm ... Vi želite oktave? . . ."
^Zavezano. A če brez oktave, potem več nego dvajset rubljev nikakor ne morem dati, zato ker nobene polnosti ni . . . Kakor na pr. danes. Pri tem ]e že dolžna oktava apostolja nositi ... To se bo posebej plačalo . . . Torej, zagotovo, gospod Vertogradov" ?
„Hm! . . . Zagotovo, zagotovo! Je samo ob sebi umevno! je zamoml al Vertogradov, a sam med Um mislil: »Oktava, oktava! A kje vzamem zdajci oktavo, če se ta bik upre še jutri! Evo nesreče! Dobro je še, da ne ve, da zavoljo njega pet in dvajset rubljev več dajo. Tedaj bi se pač ne dalo z njim shajati ..." Tako je bil ogorčen Vertogradov, da ne glede na redek slučaj odsotnosti konkurence, ni šel celo čaj piti k Marti.
Noč je prespal slabo. Na različne načine je ugibal in tuhtal, kako bi si pridobil Šakalova, a ničesar ni mogel izmisliti Tako je bil tudi k maši cdšel s pove-šenim nosom.
No kakšna pa je bila njegova radost, ko se je uprav tečno pred začetkom maše zadi za korom začul gost, sočnat kašelj; vsi pevci so se bili ozrli ter zagledali Šakalova, idočega na kor. Fedor Ignatjič se je usmilil ter prišel.
Odlično so peli isti dan mašo škofovi pevci. Šakalova oktava je zvenela nekam osobito gosto in ukusno, očividno   okrepčavši   se   na   svežem   zraku    predmestja.
v
Zupljahi so nehali vznemirjati se, a odobreni Vertogradov si je mislil: „Nu, sedaj šele pritisnem za Marto! Po-dvojeno! I štacuna bo vender moja"!
A Marta je stala ne daleč od kora, ter molila povsem mirnega srca.                   Poslovenil Vetušekov.