t) Zvššš c: zaliv Inf - 1978, 1 2 *** Zaseda našim vestem Vinko Ošlak Kaj storiti? Josip Merku »Fatti di luglio« 1868 - Okoličanski bataljon (nadaljevanje) Ezio Martin Bevkovo dopisovanje z menoj dr. Slavko Tuta Pozabljena žrtev (nadaljevanje in konec) Emidij Susič Beležko o prizadeti Tipani (nadaljevanje in konec) Jordi Sole-Tura O narodu (intervju) Marija Kacin Zbornik slovenske ameriške proze Pogovor z Ivano Suhadolc Ivana Suhadolc Etnične manjšine v Jugoslaviji in Švici Boro Ban Moč v belem (nadaljevanje) Boris Pahor Zapisek ob izidu »Zbranih pesmi« Edvarda Kocbeka ar, bp, Ošlak, Jezu, vr F teši o novih knjigah Svobodna tribuno Tržaški zvon *** Dokumenti (Izjava Društva slovenskih izobražencev; Intervju Borisa Pahorja; Pismo Leva Detele Mladju; poročilo »Pro cultura slovenica«) Boris Pahor Prijateljsko odprto pismo Pavletu Merkuju zaliv mej 1978 - štev. 1 -2 revija za književnost in kulturo izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti Rokopisi ostanejo v lasti revije Registrirana na sodišču v Trstu pod št. 317 62-63 Uredil: Boris Pahor Odgovorni urednik: Milan Lipovec Naslov uredništva: Boris Pahor Šalita Contovello 23 - 34136 Trieste - Trst Tel. 422.082 Poštni tekoči račun št. 11/9236, Frančiška Premrl-Pahor Šalita Contovello 23 34-136 Trieste - Trst Cena posamezne številke 1500 lir Celoletno naročnina 3500 lir. Za druge države 5 dolarjev Tiskale Tip, Triesline Trieste - Trsi via Milano 16, tel. 61828 72/ 'fJf ZASEDA NAŠIM VESTEM »A kdor duha mi vklopa v jarem svoj, sovražnik moj je, ne pa moj voditelj!« Anton Aškerc Ko smo pred leti na teh straneh začeli poudarjati trajno veljavnost narodnih prvin, smo ugotavljali, da so le-te v nevarnosti predvsem zavoljo asimilacijskega procesa, kateremu smo izpostavljeni, a obenem tudi zavoljo ideološke usmerjenosti matične prestolnice in pragma-tističnih načrtov njenega vodstva. Takrat smo tudi pribili, da se slovensko ljudstvo v vojnih dneh ni žrtvovalo za osvoboditev zato, da bi se potem pred oltarjem novega kulta odreklo svojemu osebku in si nadelo sivo kuto internacionalističnega reda. Odtlej so naše stališče potrdili spisi številnih mislecev po Evropi in svetu od Denisa de Rougemonta do Sartra, od Roberta Lafonta do Pasolinija; in med njimi je tudi nemalo marksistov odkrilo, da narod tudi po koncu razrednega boja ne samo ne izgine, pač pa, da takrat komaj začne pravilno oblikovati svojo posebnost. In odtlej se je tudi pri nas marsikaj spremenilo. V precejšnji meri je v matični deželi prenehalo apatično razmerje do slovenskih skupnosti; ki živijo zunaj njenih mej. V praksi je bilo odpravljeno, čeprav ne brez sebičnih ciljev, matično ocenjevanje zamejskih ljudi na podlagi ideološke lestvice. Beneškoslovenski človek je začutil pričujočnost zaledja. To se pravi, da je šel razvoj v smeri počasnega, a vztrajnega dopolnjevanja. In to moramo vzeti na znanje. Ne samo; kot doslej moramo tudi odslej po svojih močeh prispevati, da se bo ta razvoj stopnjeval po zdravi, naravni poti. Vendar, ko govorimo o naravni matični potrditvi našega vztrajanja v zvestobi svoji biti, se obenem ne moremo sprijazniti s prišepetano domnevo, da matična stran prav z razširitvijo svojega zanimanja na doslej nesprejete zamejske kroge skuša uniformirati njihovo razpoloženje do svoje politične prakse. Če vzamemo namreč v poštev, kako so na Koroškem in na Tržaškem listi, ki so posredno pod matičnim vplivom, molče obšli vse, kar se je tikalo Kocbeka, Miklavčiča in Blažiča, potem upravičeno lahko sodimo, da je gornja domneva o pogojenosti matičnega priznanja veljavna. Pri tem moramo še posebej poudariti, da se je razprava ob Kocbekovem intervjuju, ob Miklavčičevi obrambi Kocbekovih ugotovitev in ob Blažičevem eseju nanašala na problematiko narodne biti, ki je vendar življenjsko pomembna zadeva vseh slovenskih ljudi. Na drugi strani pa so prav dogodki v preteklih letih dokazali, da glede te problematike nimajo matični teoretiki in praktiki nobene posebne karizme. Ravno nasprotno. Zato je bilo toliko bolj nezaslišano, da je omenjeni zamejski tisk molčal, ko pa se je svetovna javnost zavzemala za slovenska kulturnika, ki sta na akademski ravni razpravljala o slovenski usodi. In zamejski tisk je bil tiho tudi takrat, ko so se na Slovenskem znesli nad obsojencema na način, ki bi bil pod čast celo avstro-ogrski »ječi narodov«. Saj je le-ta vtaknila za rešetke samo za sedem dni Cankarja, ko je poslušalce navduševal za jugoslovansko republiko, medtem ko je dežela z »ljudsko demokracijo« obsodila Miklavčiča in Blažiča na skupnih skoraj osem let ječe! In samo prizadevanju svetovnih organizacij se imamo zahvaliti, če jima je bila prostost odvzeta za precej skrajšano dobo. Gre nam torej pri vsem tem za to, da ne bi bili tudi pri nas v zamejstvu prikrajšani za tiste pravice, ki jih matična dežela očitno krši, čeprav je že 1941. leta, to je dosti prej, preden je podpisala listino združenih narodov, proglašala, da »bo slovenskemu narodu zajamčila vse njegove človeške pravice« (22.11.1941). Zato menimo, da moramo danes natanko razločevati med matično zaslombo, ki naj nam pomore pri reševanju naše jezikovne identitete in med zaslombo, ki bi se hotela razširiti na področje naših vesti. Kajti, ko se zavezujemo, da nameravamo ostati zvesti svojemu jeziku, ne mislimo reševati samo podedovanega izraznega sredstva, pač pa tudi posodo našega duha, projekcijo našega izvirnega razmerja do sveta in življenja. Od Trubarja sem pa je bil duh našega genija protestantski. In protestantski je bil za nas tudi boj za uveljavitev narodne biti v vojnih dneh. In kakor želimo ostati zvesti temu svojemu pojmovanju izza časa osvobodilnega gibanja, tako pričakujemo, da se bo matica rajši uveljavljala v podpiranju hirajoče slovenske vitalnosti, kakor pa pri poskusih omrtvičenja idejnega pluralizma v zamejskem svetu. AKTUALNI KOSOVEL »Ne bom polemiziral, kajti to gibanje (socializem) si je postavilo določen cilj: rešiti gospodarsko krizo človeštva, na tem bazira, tukaj uspe in umre. Zida sicer novega človeka, a od zunaj na znotraj, stavi si očala spoznavanja, pa ne pozna najglobljih biti človekove osebnosti. To je doba, v kateri se bori borba novih državnih oblik, in kdor pozna zgodovino, bo videl, da so bile sicer te dobe potrebne, da pa so bile v ozkosrčnem razumu skrajno kritične za razvoj človeške duševnosti, dobe, v katerih je zmagoval spoznavni razum, a molčalo vse tisto, kar bi pravzaprav moralo govoriti: človekova duša.« (Zbrano delo, III., /., str. 242) VINKO OŠLAK KAJ STORITI? Si lahko predstavljamo ta objokani planet kot velikansko letalo, na katerem se naša potniška in pilotska zavest šele prebuja? Si bomo upali priznati, da je to letalo ugrabljeno? Da je v njegovih motorjih, v vsaki njegovi molekuli, predvsem pa v nas samih naperjeno orožje Terorja, ki ni poslikan v policijskih kartotekah; ki ne zahteva, da koga izpustimo ali da kaj plačamo; ki je prečudno skromen v eni sami zahtevi: da bi se vsega predali prijetnemu, uspavajočemu brnenju motorjev — in za zmeraj pozabili KAM SE PELJEMO.... Na srečo motorji ne gredo tako brezhibno. Na srečo kabina z vseh koncev pušča. Na srečo tu in tam kakšen sedež katapultira svojega potnika v brezobzirno trdoto stropa. Na srečo se ne da tako lahko pozabiti. Vsa vožnja; v svojem materialu in razpoloženju je eno samo drhtenje skritih napetosti, tesnobnega pričakovanja. Zvočniki molče. Takšen svet so: ugrabljen, teroriziran, nezadovoljen, nesrečen. Nekaj bi se moralo zgoditi, neka velika moč bi morala iti skozi vso snov, da bi jo umirila v zadoščenost in osrečujoče sobivanje. Ugrabitev in grožnjo celoti ponavljamo v neštetih variacijah, kakor nešteta majhna gledališča uprizarjajo priredbo na isto besedilo. Vse te grde igrice, vse te lokalne ugrabitve, pa ne bi bile možne, če se ne bi igralo za vse, če ne bi bila ugrabljena celota! Vsa nestrpnost in vsa molitev; vsa zbranost in vse intervencije, pričajo o nekem pogubnem pomanjkanju na svetu. Poiščimr enega med nami, sredi te vožnje, človek »znanstvenega časa«; če vzame ali ne, dedič krščanske kulture; če se mu zdi za malo ali ne, Slovenec. Med tolikimi možnostmi stomilijonskega veličastja — poldrugo-milijonski poldržavljan. V eksperimentu nove družbe, s travmo starih računov, z vizijo nečesa, kar je še neizgovorljivo... Njegova notranjost je razdeljena in nepotešena. Vse, kar je v njem zmožno govora ali znamenja, kliče k drugačnemu, polnejšemu življenju. Ta Slovenec ima v roki potrdilo vojaške zmage, ima žig s pariške konference. Ima grafikon industrijskega zlata, ima mrežo cest in usmerjene kmetije. Nikoli še ni tako gradil, nikoli toliko smučal; sredi Afrike vodi plantaže gozdov in kave, gradi centrale v Pakistanu, telefonsko postajo v Moskvi, prevajajo ga v francoščino. Pa ima in živi tudi tisto, za kar je šel krvavet; saj za smuko v Italiji in sindikalni safari nihče ni šel v gozdove... ima in živi pravičnost, solidarnost, ljubezen? Saj ga je sla po tem, kar smo nazadnje rekli, dvignila v to, česa#- stoletja prej ni bil zmožen; stoletja, ko so revnejši od njega hodili v hajduke in karbonarje? Ali ima to reč, to sveto reč? Po nerešenih dosjejih s sodišč, po številu mandatnih kazni, po zasedenosti zaporov, po konjunkturi pravne vede, bi rekel, da ta narod ni niti na nujnem minimumu zakonitosti... Po statistikah socialnega skrbstva, po delovanju društev za zdravljenje alkoholikov, po konjunkturi gostinstva in žganjekuhe, bi rekel, da ta narod ne dosega niti minimuma treznosti... Po številu samomorov — ko pišem ta tekst, pokopu-jejo fanta, ki se je obesil v gimnaziji, eden se je prejšnje leto — bi rekel, da je ta narod globoko nesrečen, da občuti brezizhodnost, da je bratomornost obrnil vase. Abel, ki je sam sebi Kajn. Opijanil se je enostranskega napredka; zapletel se je v produktivnost in organizatoričnost, se do kolen zalil z betonom in asfaltom — miru in sreče si ni znal pripraviti. Izjavlja se za socializem, a si postavlja ograje privatnosti. Izjavlja se za samoupravljanje, a živi politično apatičnost in malomarnost. Ima se v večini za vernega, a si samoupravno ne dovoli praznovati Božiča in si plačuje šole ter določa učni načrt, ki mu razkristjanja otroke... Ima se za nacionalno prebujenega, a se za svojo nacionalnost opravičuje in nima lastnega pogleda na svojo usodo. Ali je do nje brezbrižen in vsakdanje pragmatičen, včasih naravnost kramarski; ali pa govori, kot bi bral iz brošur, natisnjenih za Uralom. Kadar Slovenec meri sebe, je njegov meter ponavadi nareži jan v tujih enotah. Enemu gre v yarde, drugemu v aršin. Dvakrat je ta narod nesrečno klical na pomoč: Bavarce proti Obrom in Moselčana proti kapitalu. Nemštvo v dveh variantah ekspanzije. Srce si je vedno utaboril nekje zunaj svojega telesa: Oglej, Rim, Moskva, »tam za turškim gričem-... za Ljubljano so dovolj obtočila. Klerikalni del slovenskega krščanstva je izpričal neobčutljivost za trpljenje ljudi — in vsajeval v psiho generacij tiste sadike, na katere se je hitro prijel cepič materialističnega dogmatizma. Vsa ta zlagana pobožnost je diplomirala v svojo pravo, satansko naravo, ko je v najtežji uri morila v imenu tistega, ki daje življenje. Napredno krščanstvo pa je bilo v nekem pomanjkanju smisla za pošteno igro, v neki nepredvideni erupciji plebejskega elementa, v neki zaroti strahu, nasilno zaustavljeno sredi najsrečnejše ure, v velikem delu za osvoboditev slovenskega naroda. Marksizem je oblastveni nazor za največji del Slovencev. Pa je ta nauk ustrezna zamenjava za krščanstvo, odrinjeno v privatnost? Bomo Slovenci lahko v njem vsestransko zoreli do osrečitve? V glavnem mislim, da ne. Predvsem marksizma kot enotnega pogleda na svet že dolgo ni več. Vsaka vladajoča struktura si je dala izpisati lastno varianto marksizma, ki mora teoretično pod-zidati to, kar je sicer že dano dejstvo. Druga težava pa je v tem, da je marksizem kombinacija zelo različnih ved in pogledov. Kot ekonomija je seveda odigral svojo pozitivno vlogo v dopolnitvi Smithove in Ricardove teorije vrednosti. Danes je pomemben kot najbolj splošen način gledanja na gospodarska vprašanja. V detajlu je seveda treba odpreti knjigo kakšnega ameriškega pisca. Marksistična filozofija: tu so težave največje. Filozofija je pač najšibkejši in najbolj epizodičen sestavni del marksizma, je najmanj povezana z zahtevo po novi družbi, je tisto, česar se dogmatiki najbolj vztrajno držijo, da bi tako ohranili svojo duhovniško oblast nad ljudmi. Poglejmo, kako je s to rečjo! Najprej: Marks in Engels nista sistematično obdelala pravzaprav niti ene same filozofske kategorije. Moža, ki sta baje presegla vse dotedanje šole materializma — in vpeljala »pametni«, t. im. dialektični materializem, sploh nista opredelila samega pojma materije. To je čakalo na Lenina, ki pa se je izrazil tako na široko, kot se izražajo pogrošni horoskopi, ki zmeraj nekaj zadenejo. Vsa Marksova filozofska misel se da razbrati le iz pisem, pripomb in polemičnega duhovičenja s Proudho-nom, Feuerbachom ter malo pomembnima berlinskima študentskima kolegoma Maxom Štirn er jem in Brunom Bauerjem. In skoraj vsa Engelsova prav tako v prepiru z nepomembnim Eugenom Duhringom. Eno samo zanikovanje, nobene domišljene afirmacije. Mogoče so prav nizke kapacitete nasprotnikov soodločale pri nivoju in pomenu marksistične filozofije. Pustimo ob strani dejstvo, da je v dialektičnem materializmu komaj kakšna misel, ki je ne bi že neštetokrat prepisovali učenci grških akademij in sholastike; ustavimo se pri najizrazitejšemu notranjemu nasprotju med dvema temeljnima Marsovima stavkoma. Med stavkom, da je treba potem, ko so filozofi svet samo razlagali, končno svet spremeniti — in pa onim, da je bit tista, ki določa zavest in ne narobe. Zakaj sta si ti dve misli navzkriž? Če apeliramo na filozofe, naj privedejo razlago sveta do spremembe, potem nujno predpostavljamo, da je mišljenje do svojega objekta, t.j. sveta, samostojno in mu lahko določi smer in smoter. Še več; da je mišljenje svetu nadrejeno, saj ono določa pomen in vrednost v realnem in se izogiba tega, da bi samo bilo od realnega zastrto. V tej tezi nam iz Marxa govori Kristus. Če pa trdimo, da ne določa zavest biti (sveta), ampak bit zavest, predpostavljamo, da je proces, ki ga imenujemo mišljenje in vrednotenje — samo promet žarkov in snovi med objektom in čutili, ki so njegovo zrcalo. Takšna zavest, ki je določena po biti, seveda ne more »iz svoje kože«, je vselej adekvatna biti in je v nobenem primeru ne more presegati. Bit si vselej zrcali le samo sebe. Kaj to pomeni? Da tudi družbena bit reflektira vselej le adekvatno podobo same sebe. Taka podoba pa ne more pripeljati do kritike, saj ni samostojna do biti, ker je le njen determiniran odsev. Tako bi lahko izrekli sum, da je marksizem kot zavest, ki jo določa buržoazna bit — tej buržoaznosti v temelju adekvatna, pravšnja; da je samo posebno duhovit način, kako se to buržoazno še naprej ohranja skozi navidezno kritičnost in revolucionarnost... V tem stavku govori iz Marxa rimski intelektualni in oblastniški sitež, higiensko cinični Pilat... Resnično; med stavkoma — kaj je resnica? — ki ga je vrgel Pilat v obraz Kristusu, in — bit določa zavest — ki ga je Marx vrgel v obraz proletariatu, je globoka istost. Ali more v sebi tako sprta »filozofija«, ki bi ji lahko rekli kar: kako si mali Karlek predstavlja filozofijo... navduševati ljudi za žrtve, odpovedi, čakanje...? Kar v marksizmu lahko navduši in kar ga bo na neki način za dolgo ohranjalo v spominu človeštva, je etični vzgon, očakovska sveta jeza zoper izkoriščanje in neumnost, razčlovečevanje, ki se kaže v Marxovem pisanju. Predvsem pa njegova osebna žrtev, ko je tvegal in zapravil ugodno kariero univerzitetnega profesorja za stvar delavstva. V okviru te opredelitve lahko ocenjujemo tudi funkcijo in pomen slovenskih marksistov v najnovejši zgodovini. Vezanost na kominterno in rdečo pomoč, ki je iz navdušencev delala profesionalce, je povzročila, da so učenci marksizma, ki je izrazito nemška ideologija, sklanjali in spregali po rusko. Stalinova Zgodovina VKP/b je bila biblija teh ljudi, ki je obljubljala celosten, znanstven svetovni nazor. Komu pa ne bi prijalo, da bi se dokopal do znanstvenega pogleda na svet na tako preprost in hiter način? Res je, da se je povojna generacija marksistov začela temeljiteje šolati — ne samo pri pravih virih marksizma, ampak tudi v komplektnem evropskem izročilu, iz katerega je marksističa ideja pognala. Toda prav tako je res, da ti izobraženi marksisti v največji meri niso prišli do besede in so bili velikokrat žrtve politične panike in protintelektualnih sumov. Politično veljavni kurz marksizma je več ali manj še zmeraj (kar se filozofije tiče) na nivoju tiste ruske vadnice... Ena izmed težko razumljivih konstant slovenskega marksizma je že v neko pervertirano mistiko zamaknjeno upanje in prizadevanje za čimprejšnji konec verovanja v Boga. Ta dimenzija je bila velikokrat močneje poudarjena kot vse druge točke komunističnega programa. Še danes si preprost človek v Sloveniji pod pojmom komunist predstavlja v glavnem človeka, ki je naperjen proti veri in cerkvi. Ta konstanta se je morala iz taktičnih razlogov včasih potegniti v ozadje — a ko so bili časi bolj zanesljivi in zavezniki manj potrebni, je spet stopila v ospredje. Težko razumljena je ta konstanta zato, ker je slovensko krščanstvo od Kreka sem izpričalo več kot dovolj prizadevanj in praktičnih uspehov, identičnih z vizijo socializma. Krščanski socialisti, ki so se vključili kot enakopravni partnerji v OF, tudi niso dokazovali kakšne imanentne reakcionarne in izdajalske vloge religije za opredelitev človeka do tostranskih vprašanj. Namesto da bi komunisti in kristjani stopnjevali pravično partnerstvo prvih let OF, je pri prvih prevladal strah pred izgubo idejne hegemonije — pri drugih pa čudno hitra pripravljenost za umik in vsiljeno preobrazbo. Danes se zgražamo, da nemška mladina ne ve, kdo in kaj je bil Adolf Hitler. Vseeno pa nam je, da slovenska mladina ne ve, kdo je bil Krek, Prepeluh, Kocbek. Na obeh straneh pa se je vendarle zgodilo veliko dobrega. Konfrontacija s sovjetskim hegemonizmom in živ spomin na oblike izvirne uporniške demokracije sta postavila komuniste pred nalogo, da si določijo neko samostojnejšo pot, ki se bo razlikovala od sovjetskega vzora — in nadaljevala izročilo narodnoosvobodilnih odborov — a ne bo v nasprotju z ideologijo marksizma. Ta rešilna ideja je bila samoupravljanje. Torej zamisel, da je mogoče postopoma nadomeščati državne organe in ukrepe z dogovori in sporazumi neposredno zainteresiranih part-nertjev. Za takšne asociacije si je ves čas prizadeval že Krek, vendar zdaj tega nihče ne omenja. Pri kristjanih pa je prišel novi val navdiha z II. vatikanskega koncila, ki je drugače opredelil razmerje do drugače verujočih in neverujočih. Hkrati pa se je poglobilo tudi zavedanje lastne vere, predvsem v smeri dejavnejšega in pozitivnega odnosa do sveta in njegovega napredka. Vendar, tudi tako prenovljen slovenski kristjan, ki brez rezerv sprejema zamisel samoupravnega socializma, začuden in nemočen stoji pred uganko, kaj ga osebnostno in strokovno tako razveljavlja, da ne more postati enakovreden tovariš v avantgardi za socialistično družbo. Zakaj ga z neprepričljivimi frazami potiskajo v rezervat amorfne in zgolj transmisij ske množične organizacije? Knjiga Edvarda Kardelja: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, ki je idejno izhodišče za prihodnje partijske kongrese, bi lahko bila osnova za povrnitev nekdanjega partnerstva osvobodilne fronte. Samo ena stvar manjka v tem delu. Kaj je avtentični samoupravni interes, lahko povedo in odločijo le ljudje sami. Nihče jim ne bi smel dajati apriornih seznamov interesov,ki se jim prizna samoupravna avtentičnost. Za kristjane je vera več, neskončno več, kot samo interes. Toda za nekristjane, ki žive s kristjanom v isti družbi, bi vera morala imeti vsaj neko sociološko evidentnost, vsaj veljavo avtentičnega interesa. Najmanj toliko, kot šport, otroško varstvo itd. Če večina Slovencev ne more uveljaviti svoje najmočnejše determinante, t.j. verovanja, vsaj na ravni interesa, potem je ves samoupravni sistem pohabljen do absurda. Narava »religioznega interesa« je namreč taka, da ne konkurira nobenim drugim interesom, ki počlovečujejo človeka. Narobe, prav ta »interes« dviga tudi vse druge na raven zgolj mešetarskega prerivanja za delež v skupni porabi. Če bi gradili na tem izhodišču, bi tudi cerkev začutila angažiranje za dogovorjeno solidarnostno dejavnost v družbi kot svojo karitativno dolžnost. Delavci-kristjani bi sodelovanje v samoupravnih organih in solidnost na delovnem mestu doživeli kot svoj občestveni smisel. Temeljna organizacija združenega dela in krajevna skupnost bi jim postala prilika za več kot samo neko sociološko kategorijo, za občestvo, ki jo veže ljubezen! Da bi do teh stvari prišlo, bi se moral Slovenec začeti zanimati za to, kakšno nebo nosi v sebi njegov brat z drugega nazorskega brega. Marksista mora zanimati, kako globoko prekvasi in inspirira za slovenstvo in samoupravno vedenje Beseda; kristjana mora zanimati, v kakšno bivanjsko vprego vleče Manifest. Ne tako, kot doslej, ko se je eden veselil grehov in plitvine drugega, ker je v tem gledal napoved njegovega propada. Od danes morata drug v drugem spodbujati uresničevanje in poglabljanje v lastni identiteti. Kristjan bo spodbujal marksista k študiju originalne literature, ker si bo s tem pridobil znosnejšega in plodnejšega sogovornika. Marksist pa bo nagovarjal kristjana v pristnost evangelija in poglabljanje v krščansko kulturno izročilo, ker si bo s tem pridobil razumevajočega prijatelja in dobrega zaveznika. Najslabša rešitev za oba pa bi bila, če bi ljudje začeli polniti cebkve, da bi s tem demonstrirali odpor do marksistov; in če bi se začeli vpisovati v partijo tisti, ki so jim bile zahteve vere na moralnem področju neprijetne ali celo neznosne. Eno in drugo pa se v neki meri na škodo obeh dogaja že zdaj! Slovencem so državne meje vsilile nekatere različnosti, ki še pospešujejo zavest o nekakšni »matičnosti« in »zamejskosti«. Toda, če so že danes vsi Slovenci, ne glede na državne meje, ujeti v istega duha porabniške in banalne družbe in takšnega ali drugačnega zasebniš-tva — ali ne bi bilo prav tako možno, da bi jutri Slovenci ne glede na različne ustave držav, v katerih živijo, živeli v takšni intenzivnosti medsebojne solidarnosti, dialoga, skrbstvenosti in kulturne enotnosti, da bi vsemu temu lahko rekli — socializem? Ali ne bi s tem pojem zamejstva in manjšinstva odpadel, ali ne bi odpadla tudi nostalgija za izgubljenim ozemljem? Koroški Slovenec v Avstriji bi kot pripadnik take neformalne socialistične solidarnosti in občestveno-sti, ki navsezadnje nikjer ni s kakšnim zakonom prepovedana, postal naprednejši in pomembnejši Avstrijec, kot pa v svoje železne malike na prsih zabunkani nemški brambovec. Mislim, da sta enotni listi v Furlaniji Jul. Kr in na Koroškem lahko jedri, okoli katerih bi se lahko zbirala takšna solidarnost. V SR Sloveniji bi takšno jedro lahko nastalo s preobrazbo vodilne družbene sile, ki bi morala povzdigniti svojo bistveno vrednoto, odsloviti pa sektaške dogmatike, ki jim gre samo za oblast. Slovenci pa nimamo dolžnosti samo do sebe, ampak dolgujemo tudi Evropi in svetu. Nismo iznašli elektrike, a nam brne kilovati; nismo izumili avtomobila, a se v njem že dušimo, nismo prvi cepili urana, a postavljamo nuklearko... Vse to nam je dal svet. Torej moramo dati svetu originalni prispevek tudi mi. Ne moremo se kar naprej hvaliti, da smo branili zahod pred Turki... Veliki in razviti narodi sveta imajo tako malo talenta za stvari, kot so: ljubezen, spoštovanje drugačnosti, mir, solidarnost. Kaj ne bi mogli Slovenci prav tu »izumiti* nekaj velikega? Nekaj lepega za Evropo, za svet? Da bi bil recimo demokratični, samoupravni socializem, ki bi gostoljubno vzel vase tudi prispevek duhovnosti in vernosti, način, kako Slovenci živijo, ne glede na to, kje živijo? Dolžnost imamo Slovenci tudi do demokratičnih premikov v zahodnih partijah, ki so se odrekle »diktaturi proletariata« in ekskluzivnim filozofskim dogmam v prid pravih nalog komunističnega gibanja. Vedeti moramo, da bi z verodostojnostjo slovenskega socializma nabirali glasove tudi za Carilla in Berlinguerja. Prav tako pa bi z verodostojnostjo slovenskega krščanstva delali za cerkev ubogih, za Camaro, za cerkev v Afriki in Aziji Slovenec mora zrelo potrditi svoje vojaško partizanstvo tako, da postane partizan duha. Kaj to pomeni? Da se ne pogrezne v blazine doseženega, da se ne obda z dvorjanstvom privilegija; da je v vsakem trenutku pripravljen pozdraviti mimohod Resnice. Vsi vemo, kako mamljiva je toplota postelje, v kateri poležuje naš duh. A partizanstvo duha, v katerega se mora podati Slovenec, ga bo popeljalo v zelenilo žive rasti, v bujnost pristnega. Iz ličinke starega Slovenca, ki se potrjuje le v golem pripadništvu, je treba po gverili duha izbubiti Slovenca-metulja, ki bo smel in znal prosto leteti, ki bo uravnotežen med globino in dejavnostjo. Ki bo mlad, iz naše ure, ne iz ure strahov , JOSIP MERKU' FATTI Dl LUGLIO (1868 — Okoličanski bataljoni XIX. P r o Patria Cič sto Pro Patria spieghime No so coss che vol dir?... Sempio... ignorante... stupido... Tanto ghe vol capir! Vol dir che par la patria Se zertca a far del ben... E chi no fa xe un'anima che merita... el velen.... Noi, coss parlemo, disime? Talian, cio, triestin... E nei contomi, con ti me, I parla el fiorentin? No, che i te parla, ostriga, S'ciavo che no so un boro... E ben... sta gran Pro Patria Che a noi iera un tesoro Vol che sta gen te... ruvida Impari anca ’1 talian... E come i fa a insegnarghelo? Speta un momente: ... a pian, Ogi de qua 'na picula Scola i pian tava, e po Diman in fondo a 1’Is tria Un’altra, che fa do, E cussi avanti... ostriga I ghe ne gavaria piantade La zo ne la Dalmazia, Nel Carso e in altre strade, Ma 'desso! - E par che, disime I ne la ga disfada? Che mi te digo!? Ba/culi! No son testa studiada, Mi no so far i calculi Come ii ministri a Viena... Se po te vol... dimandighe A quei... mi filo a zena. CARPO (Luigi PACOR) «Rime in vemacolo«. Editore Luigi Carpo, 1890. Tipografia Werk, pag. 5-6. (Rime v narečju) Čuj, ta Pro Patria, reci mi, Ne vem za nje pomen? ... Tepec... zabit... neumnež ti... Je to velik problem? Pomeni, da za domovino Le dobro opravljati smemo; Kdor bi se tega branil. Je vreden... da bi strup užil... Povej, kak jezik govorimo? Taljanski, no, tržaški. V okolici, povej mi zdaj, Je morda florentinski? Ne, ostriga, ker ščavo je. Prav nič ga ne razumem... Mogočna ta Pro Patria Bil nam zaklad veliki: Robate htela te ljudi... Je lašoino učiti.... Kako noj bi učila jih? Le hip počakaj:... počasi, Danes tu le majhno Bi zasadila šolo, Na koncu Istre jutri Postavila bi drugo, In sta že dve; tako naprej bi, ostriga, postavila Jih dol v Dalmaciji, Na Krasu in v drugih krajih. A zdaj, zakaj, povej mi, So nam jo razpustili? Jaz naj ti to povem!? Si nor? Jaz nisem glava fina, Ne znam to preračunati Kot dunajski ministri.... Če ti pa češ... jih vprašaj ti.... Jaz tečem večerjat. Na čelu tega nadaljevanja sem postavil »pesem« Pro Patria, ker se ti »julijski dogodki« iztekajo, a sovpadajo z nizom drugih dogodkov, ki so enako grozljivo napovedovali bodočnost tukajšnjim Slovencem. Na Tridentinskem se je zbral »odbor za ustanovitev združenja Pro Patria. Krajevne oblasti mu sprva niso hotele dati dovoljenja, a niso mogle pri tem vztrajati, ko je odbor z bistroumno potezo predložil statut, ki je bil točen prevod Statu- ta Schulvereina (šolske družbe, ki je za Nemce zasledovala iste namene Jkl.) Ko je končno prišla odobritev leta 1885, so ustanovili to patriotično društvo, ki je raztegnilo delokrog tudi izven Tridentinskega; v Trst, na Goriško, v Istro in pozneje tudi v Dalmacijo: Zadar, Split, Šibenik, Rab, Trogir, Starigrad ter Korčulo. Ustanovljenih je bilo šestinpetdeset skupin ter vzcvetelo je mnogo otroških vrtcev in osnovnih šol.« (Podč. J.M.) (.184) Oblasti so zaradi političnega prekrška leta 1890 društvo Pro Patria razpustile in naslednica je bila leta 1891 Lega Nazionale. Prof. Szombathely piše, da se je društvo moralo strogo držati načela, kateremu bi se mogli in morali pridružiti s celo dušo vsi Italijani, t.j. nevezanost s kako tendenco ali politično stranko in skrbeti samo za zaščito jezika, kulture in narodnosti; (...)«. (Podč. J. M.) (184). Tako vodilno misel dobimo tudi v nekem paragrafu statuta Lege Nazionale. Leta 1868 Lege Nazionale sicer še ni bilo, a od leta 1863. je imel Trst telovadno društvo, katerega član je bil Rodolfo Parisi. Društvo je oblast petkrat razpustila (Societa Triestina di ginnastica, leta 1864; Associazione Triestina di ginnastica, 1882; Unione ginnastica in Trieste, 1901; Societa ginnastica, 1904; Associazione ginnastica, 1909). Societa Ginnastica Triestina pa je drhal uničila z ognjem leta 1915, ko je Italija stopila v vojsko proti Avstriji. (185) 20. oktobra 1898 so Šentjakobčani dobili v ul. dellTstria (Istrska ul) Salezijance (Oratorij in zabavišče za dečke). Od leta 1909 je bil tam na čelu don Michelangelo RUBINO, ki je odšel v Albanijo, ko je Italijja zasedla Valono oz. Drač leta 1914 (1915). Italija je zapustila tiste kraje ob izbruhu prve svetovne vojske. Salezijance je Sv. Jakobu preskrbel odbor, kateremu je predsedoval Mons. dr. Francesco Petronio, kapitulami prošt v Stolnici Sv. Justa. Naslednik don Bosca, don Michele Rua v Turinu, je imenoval Mons. Petronia ravnatelja Salezijanskih koopera-torjev zedinjenih škofij Trsta in Kopra. (186) Mons. Petronio je tudi skrbel, da italijanski katoličani ne ostanejo brez duhovnikov Zato je 18. julija 1897 odbor, kateremu je on predsedoval, izdal v Kopru Poziv za nabiralno akcijo sredstev, s katerimi bodo študentje lahko prišli v koprski kon-vikt, ki ga tam vzdržuje Škofijski ordinariat iz Poreča in Pulja, da bi na c.k. Koprski italijanski gimnaziji študirali. V Trstu obstoji konvikt, v katerega pa ne sprejmejo fante, ki ne poznajo nemščine in slovenščine. Odbor upa v osebe, ki jim ni pri srcu samo vera, ampak tudi domovina in narodnost. Poziv vsebuje tudi sledeči stavek: »Prosilci religioznega nagnenja z izrazito težnjo do duhovniškega stanu morajo biti iz Trsta ali drugih mest in selišč na obali (ne da bi bila notranjost izključena), v obsegu zedinjenih škofij Trsta in Kopra.« Notranji pravilnik, ki je bil pozneje izdan, vsebuje sledeč § 23: »Tisti, ki bodo dobili od odbora podporo, bodo morali pri- sostvovati pouku slovenskega jezika v c.k. gimnaziji kakor tudi v notranjosti (nell intemo) konvikta.« (187) (Podč. J.M) (.Poznanje slovenščine bi olajšalo nastavljanje ali premeščanje italijanskih duhovnikov v slovenske kraje. J.M.) Ne vem, če sta Mons. dr. Francesco Petronio in dr. Antonio Petronio bila brata. Zadnji je preskrbel za Šentjakobske dečke znani Ricreatorio Lege Nazionale leta 1911, ki so ga imenovali po prvi svetovni vojski po umrlem bivšem predsedniku »Riccardo Pitteri«. (188) Kar se je pisalo »o posebno nevarnem društvu Cirila in Metoda, dveh Svetnikov ruskega koledarja, ki je lahko zajemalo široka sredstva v cesarskih blagajnah!«, (189) mislim da ne potrebuje posebnega demantiranja; rezultati govorijo sami! ooo »Preiskovalna ministerialna komisija, za katero so mestni poslanci na Dunaji prosili, dospela je vtorek (4. avgusta 1868 J.M.) v Trst. Gospod dvorni svetovalec Hell jej je na čelu. Pri njem se vsakdo od ene do treh popoldne v »Hotelu de la Ville« lahko oglasi. — V gostilničnem poslopji pač nej kraj za tako preiskavo.« (SLOVENSKI PRIMOREC 9.8.1868, str. 3/II.). Koliko napadenih meščanov je šlo tja pričat? Manj verjetno je, da bi šel v »Hotel de la Ville« kak napaden kmet in še posebno oni ne, ki so bili v bolnišnici. »Zagotavljajo nam, da je predsednik ministrske preiskovalne komisije dvorni svetnik bar. de Hell začel svoje težko delo v popolnem miru in z največjo marljivostjo. Danes ob 11. bi bil moral imeti na Magistratu konferenco s člani municipalne komisije, ki je že bila poslana na Dunaj. Ta municipalna komisija, ki je raziskovala zadeve Trsta, bo predstavila v nekaj dneh ministerialni komisiji Nadvojvodinja Marija Jožefa (v belem) sedi blizu sina Karla, ki bo zadnji avstrijski cesar. Povabila je 5. julija 1912. Salezijansko godbo, naj igra pred Miramarskim gradom. Dirigiral je Maestro Eugenio Toffolo. Na levi sedi don Michelangelo Bubino, »hi je znal vnesti v stotine otrok«, pravi komentar, »najčistejšo ljubezen do italijanske domovine.« (199) rezultat svojih historično (sic) razlaganih in dokumentiranih opazovanj dogodkov, ki bodo segali nazaj do prvih začetkov sporov med meščani in kmeti, ter razlogov besnega političnega strankarstva. (190) »Alesanija (bil je član ministrske komisije; J.M.) se je videlo malo, ker se je verjetno ukvarjal z vladnimi oblastmi. Gospod de Hell pa je ostal tukaj več časa in se je sestal z različnimi meščani, da bi dobil več informacij in novic. Imel sem z njim različne konference, poznal je dobro kraj, ker je tukaj prebival nekaj let kot ravnatelj policije. Bil je mož velike kulture in bistroumnosti, krotke, pomirljive narave. »Pri tisti priložnosti, ker je kmalu moral biti prenovljen občinski svet, (Podč. J.M.) mi je kot prvi predlagal, naj prevzamem mesto župana, zagotavljajoč mi podporo vlade, kar sem odklonil...«. (Hermet: »Avtobiogr. spomini«, str. 125). ooo »Včeraj zvečer je dospel v Trst Nj. Eks. Maršal - Lajt-nant bar. Moring (ki bo novi namestnik; J.M.). Na po stajo so ga šli sprejemat gosp. bar. de Hell, gosp. Alesani ter pol. svetovalec HOFMANN. (Ki bo novi ravnatelj policije; J.M.) Nj. Eks. se je nastanil v 'Hotelu de la Vile’. Ko Pod poklonilnimi besedami »Mojemu dragemu oratoriju v Trstu• in podpisom je tiskano: Don MICHELANGELO RUB1NO IST1TUI' R1CREATOR1 PER VEDUCAZIONE 1TALIANA DEl GIOVANI A TR1ESTE IN PUNTI NAZIONALMENTE MINACCIATI COLLABORO' COSTANTEMENTE COL COMANDO SUPREMO DEL R. ESERCITO V slovenščini pomeni: Don Michelangelo Rubino je ustanovil zabavišča za italijansko vzgojo mladincev na nacionalno ogroženih mestih v Trstu. Sodeloval je nenehno z vrhovnim poveljstvom kr. vojske. (200) Da se bolje seznanimo z osebnostjo in dejavnostjo don RUBINA, ki je bil zaupen z generalom Cadorno, bi morali prebrati nekatere strani v: Mario ALBERTI «LTrredentismo senza romanti-cismi«, str. 138, 295, 296, 297, 299 in sl. Zanimivo je tudi poglavje duhovščina in italijanstvo« (II clero e Vitalianita) od str. 285 dalje. (200) OiJ c.ctA*o a $-*' /T.evZE je izstopil iz vagona, je N j. Eks. prisrčno stisnil roko gosp. svetniku Hofmannu.« (Podč. J.M.) (190 - str. 3/1.). Tu slišimo iz »Avtobiografskih spominov« — kot odmev — Her-metov gospodarjev glas (Bibl. XVII - str. 39): »...imel bi v njem močnega previdnega pomočnika.« (Podč. J .M.) Ali HOFMANN je bil pošten avstrijski funkcionar! Ko je prišel čas, je pisal, kot naslednik KRAUSA, novemu namestniku Moringu: »... Moram še poudariti, da obžalovanja vredni dogodki meseca julija lanskega leta, v katerih je stranka tukajšnjih ltalianissimov podtaknila prebivalcem okolice neprijetno vlogo in z njo računala na razvnetje narodnostnega sovraštva in s tem na politično rovarstvo, in okoličani so bili zaradi tega izpostavljeni največjemu sovraštvu in celo tepežu, ki so ga morali pretrpeti od prenapetih prebivalcev tržaškega mesta (...).« (191) Kar v duhu enači liberalnim namenom, ki jih je bivši policijski ravnatelj KRAUS tako razlagal TAAFFEJU na Dunaj: »Slovenski element (...) bi bilo treba, če mogoče, iztrebiti, uničiti (...).« (Podč. JM) BIBL. XV - 149). Da so klerikalni funkcionarji imeli biti premeščeni ali penzionirani (in to v celi Avstriji), pa smo že brali gl. ZALIV 48-9/1974, str. 195 in nasl.). Tržaški julijski dogodki so pospešili premestitve ali penzioniranje nekaterih tukajšnjih funkcionarjev. Novi namestnik Moring je takoj 5. avgusta izdal sledeči proglas, ki ga prepišem iz SLOVENSKEGA PRIMORCA 9.8. (str. l/II.): »TRŽAČANI, PREBIVALCI NA PRIMORSKEM! »Njegovo Veličanstvo cesar in kralj mi je zaupal vodstvo deželnega poglavarstva v Trstu in na Primorskem. V tem poklicu globoko čutim svoje dolžnosti na vse strani, in v zvesti sem si svoje odgovornosti in pravic ktere imam. »Pred praporom svobode, kakoršne ne vživa nobena druga država v kopnej Evropi; pod ministrstvom ktero se je rodilo iz boja za napredek in postavne pravice vseh državljanov; pod krilom Veličanstva, vladarja, ki je vzvi- šen in velik, moder in pravičen v prizadevanju gori, da osreči svoja ljudstva; pod temi znamenji nastopam novo pot in uže stojim v Vaši sredi, brez predsodkov, brez poprej se navzetega mnenja. »Tržačani, prebivalci na Primorskem! Vzroki, ki so nasprotni tako ljubezni, kakor kulturnim idejam novega časa, razprli so nedavno prebivalce krasnega Trsta. Kdor se sam ne more premagovati, kdor se protej celoti neče podvreči, ta nikdar ni vreden svobode Nered in nemir rodita nezaupanje, motita vse razmere živenja, in škodujeta pri Vas dobičkom mesta; katerega poklic je trgovina prostrane zemlje. Tako motenje se nikakor ne bode trpelo. »Meni so p tuji razločki stanu, vere in narodnosti. Enake pravice vsem, postavna svoboda vsem! To je moje geslo. Ali na moje spoštovanje do postavnosti oklepa se trdni sklep, krepko in brez obzira na osobne razmere nasproti stopiti tistim, ki pravo svobodo gaze, ker njenim postavam odrekujejo pokorščino, ali to svobodo za lastne namene nespodobno rabijo, mir in pokoj motijo, kteri kakor tuji rovarji bi se predrznoli, roko stegnoti zoper celoto države, ktero je čuječa previdnost poklicala, da izpol-ne visoko nalogo. »Zaupanje in dobrohotnost, odkrito moževo srce Vam sem prinesel. Prinesite mi to tudi Vi, in Vaše blagostanje, razvitje vseh opravičenih nagibov, cvetoča trgovina in občenje, razvitje in povzdiga vseh naprav, ktere vodijo posameznega človeka in države, da spolnita previdnosti naloge — vse to bode najlepše plačilo mojemu trudu. »Moje srce Vam naproti bije in s tem srcem pozdravljam prebivalstvo Trsta in Primorja. »V Trstu, 5. avgusta 1868. KAROL M O R I N G Feldmaršal-Lajtnant.« Kaže, da so tržaški Slovenci, ali pravzaprav časnikarji, poznali avstrijske »lepe« besede. Zato so si le »nadejali«.... PRIMOREC 16.8. je prinesel na str. 3/1., ta komentar: »(Proglas tržaškega deželnega poglavarja.) 'Enake pravice vsem, postavna svoboda vsacemu!’ izrekel je gospod deželni poglavar v svojem proglasu, ko je stopil namestništvu na čelo. To so gotovo lepe besede, kterim se pokloni vsak, kdor ljubi resnico i pravico, kdor ima srce za človeštvo. Zato se nadejamo, da gospod deželni poglavar s krepko voljo tem besedam živenje vdihne, kajti, doslej so enake pravice še zelo neenake i svoboda tudi še v marsičem kalna. Ker gospod deželni poglavar prosi zaupanja i zahteva, naj mu prinesemo odkrito srce, zato smo toliko bolj dolžni odkrivati svoje rane. Odkrito mu tedaj sporočamo, da na Primorskem še ne vživajo vsi enakih pravic. Slovenci brez prenehanja uže toliko let kličemo, prosimo, zahtevamo: Vpeljite na slovenskej zemlji v šole slovenski jezik, dajte nam uradnike, kteri naš jezik znajo, dopisujte nam iz uradov v našem jeziku! Pa vsi naši klici i prošnje, koliko so izdale? Celo, celo malo. A vendar smo preverjeni, da je naravna pravica, da se nam to dovoli. Da dobimo vsi enake pravice, treba bode šole in urade skoraj popolnoma prestrojiti i to nej kaka malenkost. Z našimi davki, na našo škodo se goje na slovenskej zemlji laške i nemške šole, ktere nam našo mladino laščijo i nemščijo, ter narodne odpadnike izgojevajo. Kdo nam more za zlo jemati, ako nas to boli, da kličemo i prosimo: Dajte nam narodne šole, dajte nam resnično pravico! Enako zahtevamo tudi, naj se upelje slovenski jezik v urade na slovenskej zemlji: § 19 osnovnih zakonov 21. decembra 1867 nam daje to pravico: vendar je ta pravica še vedno na papirjii. Slovenec gotovo ne bode odrekoval postavne pokorščine, ali krepko in v postavnih mejah se bode vedno bojeval za svoje pravice. Ker je gospod deželni poglavar stopil v našo sredo brez predsodkov, brez poprej se navzetega mnenja’ ter izgovoril besede: 'Enake pravice vsem!’ zato se nadejamo, da po moči zaceli naše rane.« ooo Do procesa razgrajačev je prišlo proti zadnjim dnem avgusta 1869. A ne morda proti sedmim kolovodjem (izpuščenim že 21.7.1868.), ki so se »udeležili vseh dosedanjih nemirov« — kakor je KRAUS telegrafiral na Dunaj (BIBL. XIV . 134, str. 197) — in so streljali ter sprožili raketo, kar je povzročilo začetek glavnega nemira 13.7.1868. Zato je njih izpustitev nepojmljiva. Lahko pa se je to zgodilo, ker je HOFMANN sprejel HERMETOV pogoj, naj bojo izpuščeni, da bi Hermet pomiril kipenje med meščani in tako preprečil, da bi med Parisijevim pogrebom prišlo do ponovnih izgredov, ki bi zahtevali poseg vojaštva... (gl. ZALIV 58-9/1977, Str. 39). Od imen obsojenih poznamo samo Grusovinovo in ne vemo, kdaj so bili drugi aretirani. O Grusovinu vemo, da je bil aretiran že 10.7.1868 in da ga je velika drhal kričoč pospremila do Policije, zahtevajoč njegovo izpustitev. Kraus je nujno moral najti izgovor in ga izpustiti, da se je drhal pomirila. Naslednji dan (11.7.1868) je Grusovin dobil od Rascovicha 10 goldinarjev in odpotoval proti Gorici v spremstvu gostilničarja Pietra San ti j a in dr. Ca-merina. Vemo pa tudi. da se je vrnil isti večer v Trst. (192). II CITTADINO piše: »V dnevih 27., 28. in 29. tek.av-gusta (1969) je bil pri zaprtih vratih kazenski proces, ki, tako smo zgrešeno mislili, nam bo razjasnil dogodke, zaradi katerih je 13. julija (1868) tekla po Trstu kri. Namesto tega izvemo iz TRIESTER ZEITUNG včerajšnjega večera, da so bili kaznovani Luigi Grusovin na eno leto ječe zaradi udeležbe pri dogodkih 10. in 19. julija 1868, Gu-glielmo Solderer na 6 mesecev zaradi udeležbe na več mestih pri dogodkih 10. julija. Bili so obsojeni tudi Gio-vanni Matiassi na 6 mesecev ječe in Guglielmo Petscko (ki je bil 13 mesecev v preiskovalni ječi) na en mesec ječe zaradi lažnivega pričanja na sodišču. Oproščeni so bili Federico Vanino, obdolžen lažnivega pričanja pri sodišču, ter Giovanni Janes, policijski stražnik, obdolžen težke telesne poškodbe švicarskega kavarnarja gosp. Ansa. Nismo v stanju poročati nič o zanimivi razpravi, (*) v ka- (*) Morda ker so bile razprave za zaprtimi vrati. CITTADINO V gospodar je prisostvoval razpravam — kakor sam pravi — v lastnosti zaupnika enega obtožencev, ne samo kot meščan, ki se je moral dosti pečati s tistimi dogodki, ampak tudi kot zapriseženeC' kajti imel je malo predtem čast biti poklican k temu plemenitemu opravilu. Malo poznejje pravi, da bi porotniki oprostili obtožence. teri so se odlikovali odvetniki g. dr. Vidacovich in dr. Cavazzam. Lahko pa zagotavljamo, da ostaneta izvor in razvoj krvavih dogodkov 13.7. za nas v temi. (Podč. J.M.) (193) Na četrti seji deželnega zbora je Hermet vprašal za besedo, da predloži interpelacijo spošt. gosp. cesarskemu komisarju. (Bere): »Upoštevajoč, da je tržaški deželni zbor na zasedanju lanskega leta 1868, na drugi seji, z dne 25. avgusta, z lastnim odlokom prevzel nase izsledke Občinske preiskovalne komisije za krvave dogodke meseca julija tistega leta, za njih nadaljnje obravnavanje in odločitve; »upoštevajoč, da na peti seji, 11. septembra, istega zasedanja je bilo predstavljeno poročilo, iz katerega, med drugim, izhaja, da je preiskovalna občinska komisija predložila kazenskemu preiskovalnemu sodišču bogato poja-snilno gradivo vsebujočo stvarna dejstva, indice, dokaze, dokumente in druge nadrobnosti, da bi mu olajšali opravljanje dela; ter še pričanje meščanov v avtentičnih prepisih, in to zaradi sprejete odločitve, 'da bi dogodki, za katere se je zvedelo, bili prijavljeni c.k. deželni sodniji za začetek kazenskih postopkov proti domnevnim provokatorjem, moralnim avtorjem, izvršilcem in sokrivcem storjenih zločinov;’ »upoštevajoč, da izhaja iz omenjenega poročila, da je občinski svet s posebno deputacijo predložil visokim ministrstvom notranjih poslov ter javne varnosti spomenico o omenjenih dogodkih, in je zato, med drugim, zaprosilo : »da bi določili takojšnjo in strogo preiskavo posebne ministrske komisije o obnašanju osebja tržaške policije pri dogodkih julija 1868*; »upoštevajoč, da je od dogodkov preteklo že štirinajst mesecev, ne da bi bilo deželno zastopstvo uradno obveščeno o izidu preiskave, ki jo je po nalogu c.k. ministrstva opravila posebna komisija, čeprav je ta domnevno končala svoje delo že več kot pred enim letom ter dognala svoje sklepe; »upoštevajoč, da je v dneh 27., 28. in 29. avgusta tega leta (1869), in sicer po presledku 13. mesecev, prišlo do razprave pri tukajšnji c.k. deželni sodniji zaradi julijskih dogodkov 1868, ter je bila izrečena sodba o krivdi štirih od šestih obtožencev; »upoštevajoč, da so dogodki, zaradi katerih so bile dvema glavnima obtožencema odmerjene relativno zelo težke kazni, ki so zelo majhne ali brez pomena, če jih primerjamo s pogubnim ravnanjem policije, zaradi katerega je bilo mesto hudo prizadeto z dvema mrtvima in 38. ranjenimi neoboroženimi meščani (podč. J.M.); »upoštevajoč, da je javna blaginja pogubno prizadeta, ko ni javnost popolnoma prepričana o nepristranskemu upravljanju pravice in to bodisi, kar zadeva sodstvo, bodisi politično upravo; »upoštevajoč, da so nujna nova pojasnila, da bo deželni zbor po potrebi še kaj ukrenil; »tako si dovolim predložiti zelo spoštovanemu cesarskemu komisarju, naj blagovoli izjaviti: »1. katere so bile ugotovitve ministrske preiskovalne komisije v zvezi z julijskimi dogodki 1868, posebno: »2. katere ukrepe je cesarska vlada pod vzela, da bi pobudniki, avtorjji in sokrivci pokolov julija 1868. bili klicani na odgovor za svoje zločine ter dali zadoščenje težko užaljeni javnosti.« Cesarski komisar: »Pridržati si moram dokončni odgovor na interpelacijo spošt. gospoda Hermeta. Samo bi si dovolil pripomniti k interpelaciji, oz. k tistemu njenemu delu, ki izziva kritiko na račun že izvršilne razsodbe dveh sodnij, da bi na to točko ne mogel ne zdaj ne v prihodnosti odgovoriti, ker je pravosodstvo oz. sodna oblast ustavno in po osnovnih zakonih neodvisna; zato bi jaz nikoli ne mogel priti do odgovora o tistih razsodbah ali jih kritizirati. »Kar zadeva odrejene ukrepe oblasti zaradi krvavih dogodkov julija leta 1868, si pridržujem odgovoriti na eni prihodnjih sej.« (194) Na enajsti seji deželnega zbora je Hermet spet prosil za besedo, »da naslovi spošt. gosp. cesarskemu komi- sarju interpelacijo, ki sledi oni, ki mu jo je naslovil na seji 12. oktobra (IV. seja; J.M.), ko ga je vprašal za pojasnila v zvezi z ugotovitvami ministrske preiskovalne komisije v zvezi z dogodki julija leta 1868 ter z ukrepi, ki bi jih bilo odredilo namestništvo, da bi pobudniki, avtorji in sokrivci pokolov julija 1868. bili klicani na odgovor za svoje zločine in bi bilo dano zadoščenje težko užaljeni javnosti. Gosp. cesarski komisar je blagovolil reči, da bo dal odgovor v teku zasedanja. »Ker pa je menda zasedanje pri kraju in do zdaj ni bil dan tak odgovor, si dovoljujem vprašati ga, če namerava odgovoriti ali ne.« »Ces. kom.: »Obotavljal bi se ne odgovoriti tudi prej, ko bi bil v stanju dati izčrpen odgovor; žal takega primera ni, ker neka posvetovanja o tedanjih dogodkih še niso končana. Pripominjam samo, da vsi oni dogodki, ali njih večina, so bili kriminalnega značaja, zaradi česar je občina imela za potrebno ustanoviti municipalno preiskovalno komisijo, v zvezi z dogodki ter zbrati dokazni material in ga dobaviti sodnijam, kar daje razumeti, da je občina spoznala kriminalnost dogodkov. Občina je prinesla obdolži tve in pritožbe proti organom javne varnosti ter nekatere teh obdolžila zlorabe oblasti in drugih kršitev. S tem je dala razumeti, da so bili dogodki kriminalnega značaja, in posledica tega je juridična akcija sodišč. Kakor občina, tako je tudi vlada ves material, ki ga je mogla zbrati, izročila sodnijam. »Akcija sodnij je neodvisna in je tekla svojo pot. Ostale so še pritožbe proti organom javne varnosti; a določeni dogodki, določena dejanja niso imela kriminalnega značaja, vsaj reklo se je, da njih obnašanje ni bilo v skladu s predpisi. Občina je nesla s posebno komisijo pritožbe na Dunaj in je dosegla, da je bila odposlana v Trst ministrska komisija, da je preiskovala obnašanje organov javne varnosti. »Ta komisija, ki je prišla kmalu zatem, se je sestala z občinsko komisijo in z mnogimi drugimi osebami, je zbrala njih pričevanja in je sestavila svoje poročilo. »Poročilo, ki je vsebovalo mnogo podatkov, je osvetlilo dogodke in je bilo poslano sodnijam. Kar se tiče obnašanje policije, je ministrstvo odredilo več ukrepov, ki zadevajo sestav osebja in ustroj one službe, o čemer ni moglo objaviti nadrobnosti. Naposled je bilo še nekaj načelnih vprašanj, v zvezi s katerimi so se začela posvetovanja, ta pa niso privedla do otipljivih sprememb sistema, ker to zahteva ukrepe zakonodajnih dejavnikov. Posvetovanja se potemtakem še nadaljujejo in zaradi tega ni ono poročilo še doseglo končne rešitve.« I. podpres. Hermet: »Pravilnik mi ne dopušča razpravljati o odgovoru, ki mi ga je cenjeni gosp. cesarski komisar blagovolil dati; dopustil bi mu pa sestaviti predlog in jaz bi ga sestavil brez obotavljanja, ko bi imel najmanjšo nado, da bi ta predlog obravnavali že v teku tega zasedanja. »Zaradi pičlega časa, ki nam še preostane, ko bomo še sedeli v skupščini (bila je zadnja seja zasedanja — J.M.), to ni mogoče; zato se moram odpovedati predogu, ki sem ga mislil predlagati na tej seji, nič pa ne oporeka pravici, ki jo imam, da to pobudo sprožim na seji občinskega sveta, kar bom storil brez dvoma še ta večer.« (195) "Bravo”. Po končanih formalnostih, s katerimi se začenja vsaka seja, je predsednik na občini tisti večer, pred Hermeto-vim posegom, dal prebrati sledeči akt: »Trst, 17. Oktober 1869 — Blagorodni gospod! Prav zdaj mi je prispel telegrama od Nj. Eks.Generalmajorjja grofa Bellegarde, gen. adjutanta Nj. Vel. Cesarja: 'Nj. Vel. bo prispelo s povratnega potovanja (iz Sueza; Sueški kanal je bil odprt 17. novembra 1869 - J.M.) proti koncu novembra v Trst in bo prenočevalo v namest-niški palači.' »Hitim sporočati Vašemu blagorodju to obvestilo, prepričan, da se bodo tržaški prebivalci radovali videti svojega Cesarja in Gospoda drugič v tem letu med njimi. »Blagovolite sprejeti moje odlično spoštovanje Moering m.p. »Blagorodnemu Gospodu Maksimilijanu dr. d’ A n g e 1 i j u županu v Trstu« Župan: »Ker bomo prijetno počaščeni z obiskom Nj. Vel., mislim izraziti občutek žive radosti vsega prebivalstva in celega občinskega sveta za ta dogodek in bi prosil, da bi občinski svet blagovolil dati Delegaciji na razpolago 3000 forintov za praznovanje prihoda. Podrobnosti za praznovanja ali drugo naj bi bilo tudi poslano Delegaciji. Prosim, naj občinski svet izjavi, ali sprejme moj predlog.« (Sprejet) Nato je prevzel besedo prvi podpredsednik Hermet: »Na komaj zaključenem zasedanju deželnega zbora sem naslovil interpelacijo spošt. gosp. ces. komisarju glede julijskih dogodkov 1868, opozoril sem posebno na nesorazmernost med kaznijo dvema zatožencema ter nekaznovanjem onih oseb, ki jih javnost in sam občinski svet imata za avtorje, pobudnike in sokrivce pokolov one usodne noči. »Spošt. gosp. komisar je dal odgovor, o katerem notranji pravilnik ne dopušča razprave; tedaj sem jaz izjavil, da bi predstavil pred občinskim svetom predlog, nalogo ki jo zdaj izpolnjujem. »Ne mislim razvneti argumenta s strastjo, ki je tako surovo zadela občutek ljudstva, in ni moj namen poostriti bolečine še ne zaceljenih ran, tudi ne mislim soditi, kar je odločila sodna oblast; ne smem pa pozabiti, da sem prisostvoval obravnavam za zaprtimi vrati v preteklem avgustu kot zaupnik enega od obtožencev; prisostvoval sem jim z največjim zanimanjem ne samo kot občan, ki je imel pri onih dogodkih velik delež, a tudi kot zapriseženi izvedenec, ker sem malo časa prej imel čast biti poklican k tako plemenitemu opravilu. Torej, gospoda, ne da bi se spustil v podrobnosti o onih obravnavah, ne da bi hotel kritizirati izrečene sodbe, moram le izjaviti, da se mi je potem, ko sem pretehtal izpovedi prič, poslušal obtožnice državnega pravdinika in obrambe odvetnikov zagovornikov obtožencev, izoblikovalo prepričanje, da bi obtoženca, ko bi imela slišati sklep porotnikov po obrazložitvi državnega pravdnika, za dogodke, ki so imeli v resnici manjši pomen in so bili potvorjeni v zločin motnje javnega miru, morala biti oproščena, od katerega koli zbora porotnikov (Ploskanje). »Gospodje! Sodbo četudi ne more zadovoljiti pričakovanja onega ki ga zadene, moramo spoštovati in, kakor sem prej omenil, nima to, kar bom rekel in kar bom predlagal, nikakega namena spodbiti sodbo ali javnega tožilca in tudi ne sodnike, ki so sodbo izrekli, pač pa sistem, zaradi katerega se pravde političnega značaja odtegnejo razsodnosti porotnikov. »Medtem pa zaradi obstoja sistema, ki ga obsojajo najvišje pravne oblasti, imamo dva mladeniča, bolj nepremišljena kot kriva, podvržena zelo trdi kazni, eden na šest mesecev strogega zapora in drugi na eno leto zaradi dejanj, storjenih v dnevih pred usodno nočjo trinajstega julija in po njej. »Nam preostane le en izhod s tem, da se obrnemo na Nj. Vel. Cesarja in ga prosimo, da se posluži najlepše med svojimi pravicami, pravice pomilosčenja, da odpravi nesorazmernost med manjšo krivdo in ogromnostjo kazni, ki jo kot tako občuti vsa javnost. »Naš g. župan mam je oznanil, da bo konec prihodnjega meseca dospelo med nas Nj. Vel. Kaže izrabiti priložnost ter predložiti Njegovi razsodbi (giudizio) ta primer in prositi za njegovo odločitev; ta bi nadomestila ono, ki bi jo izrekli porotniki, in bi tako opomogla razmeram, ki ranijo čut pravičnosti. »Zato predlagam, da bi predlog, ki sem ga načel na deželnem zboru, prešel v pretehtan j e municipalne pravne komisije, zato da bi ta izrazila svoje mnenje, ali bi bilo primemo predložiti Nj. Vel. prošnjo za pomilostitev teh dveh mladih kaznjencev. (Ploskanje) Cesarski komisar. »Ko je spošt. gosp. Hermet v svoj-stvu polsanca deželnega zbora prvikrat predložil omenjeno interpelacijo, sem v zadevni utemeljitvi slutil vsaj pri stransko kritiko izvršilnih sodb in tedaj sem izjavil, da bi ne mogel ne odgovoriti ne razpravljati o izvršilnem izreku sodnije; tudi zdaj se torej sklicujem na ono izjavo. »Z ozirom na to, kar je spošt. gosp. Hermet komaj izjavil, se mi zdi, da v uvodu in v motivacijah lahko prav tako spoznam kritično stališče do sodb in do postopkov sodišča. »Res je gosp. I. podpreds. izjavil, da ne namerava kritizirati, a kljub temu je kritičen, ko pravi, da bi porotniki verjetno prišli do drugega sklepa. Ponavljam torej, da moram zoper to kritiko protestirati, a proti predlogu samemu, ki zasleduje prošnjo za pomilostitev, nimam nič proti. I. podpred. Hermet: »Nekaj moram pripomniti o sami zadevi. »Zares sem primerjal izrečeno sodbo poklicnih sodnikov z ono, ki bi jo izrekli porotniki, a če hočemo temu reči kritika, bo to zmeraj kritika stvari, a ne oseb. Župan. »Ali je predlog gosp. podpred. podprt? (Podprt je) »Prosim za izjavo.- (Soglasno sprejet) (196) ooo »Slavni občinski svet! »Na seji 29. oktobra (1869) je bilo poverjeno občinski pravni komisiji preštudirani e vprašanja, ali bi bilo primemo predložiti Njegovemu Veličanstvu Cesarju prošnjo za pomilostitev gosp. Luigija Grusovina ter Guglielma Soldererja, ki sta bila obsojena z razsodbo c.k. deželnega sodišča 29. avgusta t.l., št. 823-5418, zaradi zločina motnje javnega miru, in kot taka kaznovana, prvi na eno leto in drugi na šest mesecev težke ječe. »Komisija, ki je pregledala vprašanje z zanimanjem zaradi njegove važnosti, je menila, da občinski svet bi ne smel prevzeti v tem primeru pobude za posamezne osebe, ker je prošnja pomiloščenja, kakor si misli, povsem osebna stvar, za katero ima pravice odločitve samo prizadeta oseba. »Vse drugačno se je prikazalo komisiji vprašanje pod Jadranska sekcija Lege nazionale leta 1911. (188 — ALBUM) I"lf- S d S\2 1-2 s Ml mSEo g-9 o £ • x m splošnim vidikom in sicer ob upoštevanju dogodkov, ki so prizadeli naše mesto od meseca julija 1868. do današnjega dne. »Upoštevajoč torej, da so se v našem mestu razvili dogodki iz nacionalnih in religioznih sporov, ki so v sedanji dobi neizbežni, kjer lokalni pogoji nudijo priložnost za spopad; »upoštevajoč da tak značaj nimajo samo dogodki julija 1868., ki so imeli kot posledico kaznovanje gos. Gru-sovina in Soldererja, ampak tudi dogodki preteklega julija (1869), ki so imeli kot posledico kazen, s sodbo 17. avgusta t.l. št. 546-5662, mladeniča Cipriottija Senofonteja, Matera Armanda in Morandija Luigija zaradi zločina motnje javnega miru, ter demonstracije prvega tek. avgusta pred škofijsko palačo proti Katoliški družbi, ki je imela kot posledico začetek postopka proti gosp. Giusep-pu Bartoli ju zaradi omenjenega zločina; »upoštevajoč, da so sodnije s tega vidika narekovale predloge in odločbe, ker so v omenjenih dogodkih spoznali primere nacionalne in religiozne agitacije; »upoštevajoč, da je za materialno in moralno korist našega mesta nujno, naj se vznemirjenje neha, in je prav tako želeti, da nehajo posledice doslejšnjih dogodkov. »upoštevajoč da je videti prvi, naj učinkovitejši korak na tej poti, prav prenehanje kazenskih postopkov, že končanih ali v teku, in vsake njihove posledice; »upoštevajoč, da se ne more vlada, ki hoče doseči pomiritev, braniti sredstev, ki lahko k njej privedejo; »po vseh teh preudarkih je pravna komisija soglasno mnenja, da bi občinski svet lahko prosil Nj. Vel. Cesarja za amnestijo ob vseh dogodkih, ki jih imajo sodnije v našem mestu za poltitične, od prvega julija 1868. do današnjega dne, in si šteje v čast podati sledeči » P r e d 1 o g : »Občinski svet odloči, zaprositi Nj. Vel. Cesarja pri svojem skorajšnjem obisku Trsta za podelitev amnestije, ki bi pomenila konec kazenskim postopkom, načetih v Trstu od prvega julija 1868. do današnjega dne, za storjene zločine, ki jih je imeti za politične, ter njih posledice; sestavo ter predložitev prošnje pa poverja občinskemu predsedstvu. »Trst, 23. novembra 1869 »Pravna občinska komisija PREDSEDNIK Sebastiano dr. Picciiola Carlo dr. Machlig — Giov. Carlo dr. Zorzi Antonio dr. Ferluga POROČEVALEC Antonio dr. Vidacovich« Župan. ”0 tem odprem splošno razpravo. — Ker se nihče ne javi k besedi za splošno diskusijo, bom dal na glasovanje predlog pravniške komisije v smislu besed ki jih je komaj prebral gospo, poročevalec.« (Sprejet) (197) Nekaj časa po predaji prošnje je bil prebran v dvorani sledeči odgovor: »Slavnemu predsedstvu mestnega sveta v Trstu. »Po Vladarjevi resoluciji 22. januarja tek. L, sporočeni z brzojavko vzvišenega pravosodnega ministrstva z dne 26. istega meseca, št. 28 — Pr., ima c.k. predsedstvo prizivnega sodišča čast vrniti temu slavnemu predsedstvu priloženo prošnjo za občno amnestijo v korist oseb, ki so že kaznovane ali še pod preiskavo zaradi dejanj političnega značaja, s pripombo, da ni o sami prošnji sklenilo ni-kakega ukrepa. Trst, 1. februarja 1870 Hohenbbuchel - Haufler m.p. (198) Vsekakor besede in »ton«, ki jih je Hermet rabil na deželnem zboru kakor na občinskem svetu, niso dopuščale ugodnejše rešitve. (Dalje prihodnjič) BIBLIOGRAFIJA XIX Če ime kraja tiskarne ali založbe ni označeno, naj se bere Trst. (184) SZOMBATHELV Prof. dott. Marino de — La Lega Nazio-nale ha settanfanni — Discorso pronunciato la sera del XXX ottobre 1961 nelPAula Magna del Liceo Classico »Dante Alighieri« in occasione della IV.a Giornata della Lega Nazionale. Tip. Giuliana R. Monciatti; 1962, pag. 5-6. (185) 1863-1953 SOCIETA’ GINNASTICA TRIESTINA - Introdu-zione: Antonio Fonda Savio - Tip. Valentini, maggio 1953. Pagine prive di numerazione. (186) COMITATO SALESIANO - L’Opera Salesiana a Trieste -Tip. Zhiuk & Saxfida, 1897, pag. 1; NICOSTRATO Prof. Otello - Una novita triestina ossia Le occupazioni di alcuni preti - Tip. della Socdeta dei Tipografi. Novembre 1901. (187) PETRONIO Mons. dr. Francesco (Presidente del Comitato ed altri confratelli a Trieste, Capodistria e Pirano) - AP-PELLO! - Datato: Capodistria, 18 luglio 1897. (Senza indi-cazione della tipagrafia od altre. Due facciate, ciascuna su un foglio. REGOLAMENTO INTERNO del Comitato »S. Giusto e Nazario« costituitosi per favorire le vocazioni ecclesia-stiche nella par te itaJiana delle unite Diocesi di Trieste e Capodistria. Tipogr. Cobol & Priora, Capodistria. Maggio 1898. (188) CTNQUANTENARIO DEL RICREATORIO RICCARDO PITTERI 1911-1961 - dott. Mario Franzil, alcune parole del Sindaco di Trieste - Per il Comiitato, Gnido Nassiguerra: Presentazione - Tip. Moderna, 1961, pag. 15 e 19. ALBUM - Istituti Scolastiei della Lega Nazionale - Intro-duzione di Riccardo Pitteri. Su 42 fogli s ono illustrate le istituzioni della L.N. e su tre cartine geografiche tipo per-gamena le Sezioni Adriatica, Tridentina e Gruppi Dal-mati con le localita in cui si trovano glTstituti scolastiei, ecc. Ditta E. Passero, Trieste e Monfalcone, 1911. (189) SARTORiI Ugo (v. a pag. 5) - La Lega Nazionale di Trieste. Cenni storici. Edito a cura delVUfficio Stampa della L.N., 1951, pag. 13. (190) IL CITTADINO - 5.8.1868, pag. 2/IV e 3/1. (191) AST (*) - I.R. Luogotenenza del Litorale (1850 - 1918) -Atti Presidiali 1869, 1/9, 1. Busta 81. Akt vom 3. Februar, Z. 152 Res. (Neuer) Polizeidirektor Hofmann berichttet dem Statthaltereiprasidium uber Gesellschaften, Vereine, Čitavnice, usw., und uber Ereignisse vom Juli v.J. (192) AST - Pol. Ris. 1868. Busta 61. Fasc. 4. Akt No. 1395 vom 13.7. - Polizeidir. Kraus (Achtschin) berichtet an Landes-gericht u. Stattshalter liber Excesse am Tage 10.7.68, so-wie das Grusovin vorgestem (am. 11.7.) nach Triest ruckgekehrt sei. (193) IL CITTADINO - 31.8.1869, pag. 3/II. - III. (194) V .S. DIETA - 12.10.1869, pag. 33-34. (195) V,S. DIETA - 29.10.1869, pag. 159-160. (196) V.S. CONSIGLIO - 20.10.1869, pag. 293-294. (197) V.S. CON S. - 24.11.1869, pag. 341. (198) V.S. CONS. - 19.2.1870, pag. 75. (199) »VECCHIA TRIESTE« 1900-1914, Agosto 1950 - IV Serie, pag. 7. Tipogr. Adriatica. (200) ALBERTI Mario - »LTrredentismo senza roman ticismi«-Cavalieri, Como, 1936, pag. 240-241. (*) (*) AST — Archivio di Stato Trieste - Državni Arhiv Trst. POPRAVKI V PREJŠNJEM »ZALIVU« str. 172 - 13. vrsta. Med besede »predaje« in »Avstriji«, vrini »Trsta« str. 185 - 11. vrsta od spodaj: podoben namesto poseben str. 185 - 5. vrsta od spodaj. Črtaj piko in nadaljuj: kot »Posebno poročilo«. str. 185 - 4. vrsta od spodaj: Črtaj pa str. 1187 - 5. vrsta. Črtaj (tega početja) EZIO MARTIN BEVKOVO DOPISOVANJE Z MENOJ (Nadaljevanje) Zadnje pismo v letu 1954 mi je Bevk napisal 16. novembra. V njem mi je povedal, da je čez glavo zaposlen: »Ta in prejšnji mesec sem bil že trikrat v Beogradu, v ponedeljek pa zopet odpotujem. Skupščina, seja Odbora za prosveto, plenum Z veze književnikov. Ta potovanja se bodo prihodnji mesec nadaljevala«. Kljub temu pa mu je bilo uspelo pripraviti za tisk gradivo 5. zvezka njegovih Izbranih spisov, ki je vseboval trilogijo Znamenja na nebu. Prvo pismo v letu 1955 nosi datum 4. februarja. V njem mi je Bevk pisal med drugim: »Posebej sem Vam poslal knjigo »Tuja kri«. Povest je doživela med čitajočim občinstvom lep sprejem, četudi ni taka, kot bi si jo želel. Gotovo Vas bo knjiga, že zaradi motiva, ki ga obdelujem, živo zanimala. Skušal sem biti pravičen, a sem vsekakor radoveden za Vašo sodbo«. Bevk si je predstavljal, da bi me morala zgodba te povesti posebej zanimati zato, ker je v njej šlo za peripetije nesrečnega zakona med italijanskim oficirčkom in neko zavedno Slovenko (1), ki je potem postala aktivna sodelavka partizanov, pač z lahko predvidljivimi posledicami. Ker sem bil tudi jaz svoje dni oficir v italijanski vojski in sem se oženil s Slovenko, si je Bevk domišljal, da b< ta površna analogija morala podnetiti moje zanimanje za dinamiko zgodbe. Toda v tem se je Bevk motil, ker o resnostjo in stvarnostjo. Knjiga, ki je izšla pri založbi »Styria«, šteje nekaj nad 300 strani in je razdeljena na dvanajst poglavij s predgovorom. V njih analizira avtor novejšo zgodovino jugoslovanskih narodov in jugoslovanske države, ugotavlja osnovne silnice in dejstva, ki določajo njihovo narodno in državno ekzistenco, ter skuša na osnovi tega postaviti diagnozo, kaj se bo zgodilo v Jugoslavijji — oziroma z Jugoslavijo — ko ne bo več Tita, v katerem vidi tistega, ki drži zdaj državo skupaj z močjo svojega prestiža in z ne preveč škrupoloznimi ter zato učinkovitimi sredstvi svojega sistema. Realistično usvetljuje Titovo osebnost in njegovo politiko tako nasproti Vzhodu kot nasproti Zahodu, pa tudi v notranjepolitičnih problemih, vendar imamo občutek, da je pri tem usmeril žaromet vse preveč nanj, tako da so druge pomembne osebnosti novejše jugoslovanske zgodovine ostale nekoliko preveč v senci, npr. Kardelj kot »oče- ideje samoupravljanja, ki je nedvomno danes osnova jugoslovanskega državnega sistema. Imamo vtis, da je Strohm nekoliko preveč očaran od »karizmatičnosti« Titove osebe in zato preveč povezuje obstoj jugoslovanske države z njo. Odtod tudi naslov knjige. Zbral pa je za svojo analizo ogromno dokumentacijo, v kateri je marsikaj takšnega, kar ni bilo znano niti tistim, ki so sicer ves čas pozorno spremljali dogajanje v Jugoslaviji. Toda ravno ta goščava faktov ovira Strohma — vsaj tak občutek zapusti knjiga — da bi čisto jasno razločil osnovne probleme, ki se skrivajo za njimi. Tako je njegov zaključek nekoliko nejasen in dvoumen: »Jugoslavija bo (tudi po Titu) tako stabilna in trdna, kolikor bodo njeni prebivavci sami hoteli.« Ni mu pa zame- riti, če gleda kot zahodni demokrat na Jugoslavijo in na njene narode predvsem s stališča zahodne varnosti v težki igri ravnovesja s Sovjetsko zvezo. Priznati pa mu moramo, da piše o Slovencih zelo simpatično, morda kar preveč. Franc Jeza Opomba uredništva. Ko je bilo zgornje poročilo že v stavnici, sta nam avtor in tržaška založba »Lint« poslala v oceno izvod italijanskega prevoda omenjenega dela. Tako se nam nudi priložnost, da drugič se spregovorimo o njem in o zanimivem uvodu, ki ga je za italijansko izdajo napisal Diego de Castro. Andrej Kobal: SVETOVNI POPOTNIK PRIPOVEDUJE. Goriška Mohorjeva družba. Prva knjiga 1975. Druga knjiga 1976. Človek mora samo obžalovati, da so se meje SR Slovenije zaprle knjigi, ki bi si tam gotovo pridobila na de-settisoče bralcev, in da se je njeno uspešništvo moralo omejiti na zamejstvo in zdomstvo. Gre namreč za izredno knjigo tudi v vseslovenskem merilu. Komaj kakšna slovenska usoda se more kosati s Kobalovo tako po svoji pisanosti kakor po svoji uspešnosti. Pismonoša in avstrijski vojak, obveščevalec in študent, pomožni urednik in ljudski dramatik, med vojno član O.S.S. v Egiptu in član zavezniške vojaške misije v Bolgariji, svetovalec ameriške vlade v Indiji in v Pakistanu, urejevalec arhiva pariške izpostavke carske Obrane na stadfordski univerzi in še in še... In vse to pripovedovano z vervo rojenega zgodbarja, z oprtim očesom za pokrajine in za usode, v ključu klenega ameriškega pragmatizma, v katerem pa žari granitna slovenska zavest. Slovensko plast v tej sicer kozmopolitični knjigi (nemilo upodobljeni Louis Adamič, dr. Boris Furlan, dr. Ivan M. Čok, kakšen slovenski minister Titove Jugoslavije itd.) se vgrajuj je v našo širšo narodno historiografijo. Pripovedno pa je mnogo poglavij takih, da bi morala dobiti svoje mesto v slovenskih šolskih antologijah. Zgodba o izdajalskem slonu v 2. delu je na primer napisana s he-mingwayevsko silovitostjo. ar Mirella Karpati, Renza Sasso: ADOLESCENTI ZINGARl E NON ZINCARl (CIGANSKI IN NECIGANSKI MLADOSTNIKI» Lacio Drom Rim 1976. Avtorici, prva pedagoginja, druga psihologinja, sta v tem delu zbrali izide testov, ki sta jih napravili na klasičnih licejih v Turinu, Rimu in Catanzaru ter prav tako tudi med mladimi Cigani. Testiranci so morali sestaviti idealno vas, za kar so imeli na razpolago 230 elementov. Ugotovitve anket sta znanstvenici zbrali na štiristo straneh velikega formata, na katere opozarjam vse. ki se bavijo s socio-psihološkimi raziskavami mladih. Za vse, ki bi se zanimali za vprašanja Ciganov, pa prepišem sledeči naslov: Centro Studi Zingari, via delle Zoccolette, 17 - Roma. bp Josip Edgar Leopold - Lavov: KARTUZIJA PLETERJE IN PARTIZANI 1941-1945. Spomini. Založba Obzorja 1977. Močan značaj, patriotsko srce, preprost intelekt: to je vtis, ki ga odneseš ob knjižnici tega Hrvata, priorja pleterske kartuzije, ki si je zaradi svoje ljubezni do Slovenije zaslužil slovenski Panteon. Seveda boš zastonj iskal v njem kakšno globljo miselno ali politično problematiko na relaciji krščanstvo-marksizem. Prav tako boš v spominih tega poklicnega kontemplativca zastonj iskal duhovno razsežnost, kar seveda ne pomeni, da je bil brez nje. Vse je tu samo nedolžna realnost. Moment iz slovenskega evro komunizma iz leta 1945 v Gorici: »... V nedeljo, 13. maja, je bila proslava zmage. V slovenski cerkvi sv. Petra je bila ob 9. uri zahvalna služba božja za zmago in mir, kateri je prisostvovala tudi vojska, oborožena in pod komando svojih oficirjev. Bila je slovenska pridiga in lepo so slovensko peli. Pozneje je bila tudi v stolni cerkvi zahvalna služba božja in spet je bilo navzočih več partizanskih čet. Tam je oficir ob glavnih delih maše celo poveljeval »mirno«...« (Str. 193) Knjigi je Bojan Štih dodal literarno navdihnjen spremni esej. V njem med drugim omenja ljudi iz »nedogma-tičnega katoliškega kroga«, a se boji zapisati ime najpomembnejšega med njimi. Ne boji se zapisati Bog z veliko začetnico. ar Carlo Podrecca: SLAVI A IT ALI AN A. Uredil Studijski center Nediža, Špeter, ZTT, Trstl977. Nadvse pomembna je biografska in spremna študija Pavla Petriciga, ki v dvojezičnem tekstu uvaja bralce v Podreccovo knjigo. Gre za štirideset strani izredno zanimivih podatkov, ki nam razkrivajo pestro ozadje pisateljeve osebnosti in značilnosti pokrajine, katere je Podrecca kvalificiran glasnik. Nenavadno doživetje pa je, ko je človek priča, kako vneto dokazuje slovensko specifičnost Beneške Slovenije soustvarjalec Risorgimenta, Garibaldijev soborec in prijatelj Cesareja Abbe! Pred Italijanom bi manj sumljivega zagovornika slovenski živelj v Nadiških dolinah res ne mogel najti. Zanimivo je pri tem, kako špeterski pisatelj ugotavlja narodno samobitnost Beneške Slovenije ne samo na podlagi zgodovinskih, jezikovnih, upravnih, sodnijskih, vojaških dejstev, ampak se poslužuje tudi zelo modernih prijemov, kakor je na primer tisti, kjer pravi, da se je jezik domačinov ohranil nespremenjen, od langobardskih časov, kajti »ne moglo bi biti drugače, ko pa se slovenski jezik čudovito istoveti z naravo stvari in ljudi, tako da bi morali, če bi ga hoteli izruvati, odpraviti tako prve kot druge (str. 29).« To dokumentirano, tehtno in hkrati prizadeto pisanje o Schiavoniji je edinstven tekst, ki je v italijanskem jeziku o Slovencih izšel na ozemlju italijanske države. Te Schiavonije namreč Podrecca ne obravnava kot pokrajine, ki bi zahtevala spoštovanje manjšinskih pravic, temveč neizpodbitno zagovarja samostojnost slovenske narodne skupnosti, tako, da navaja v kurzivu definicijo beneškega senata iz 1788, da je »Schiavonia... una nazio-ne diversa e separata dal Friuli« (drugačna in od Furlanije ločena nacija). Seveda ni mogoče v teh bežnih zapiskih podati kolikor toliko zgoščene vsebine Podreccovega dela, mogoče nam bo o priložnosti kdo priskočil na pomoč in nam prevedel najbolj značilne odlomke. Na tem mestu naj omenimo samo še to, da je pisatelj vnaprej videl nastanek slovanske države med Jadranskim in Črnim morjem in verjel, da bodo primorski in beneški Slovenci poklicani, da postanejo člen, ki bo povezoval dva civilizacijska sve- tova. Edino, kar bi lahko pripomnili na Podreccov račun, je to, da ga moti morebitni povečani vpliv avstrijskih Slovencev na Benečijo, medtem ko, pravi, bi moral rasti italijanski vpliv na drugi strani meje. A mislimo, da je treba to razpoloženje razumeti kot odmev svobodnjaškega duha nekdanjega Garibaldinca, ki ga je Nino Bixio povišal v poročnika in mu v priznanje celo izročil meč. Saj se je 1866. leta tudi Slovenska Benečija kot celota pustila očarati od prevratnega italijanskega ozračja; nič čudnega torej ni, če leta 1884, ko piše svojo knjigo, Po-drecca še upa, da bo mogoče zajeziti raznarodovalni proces s pomočjo idej, zavoljo katerih je z junaštvom na bojnem polju pomagal ustvariti novo Italijo. bp Franc Jeza, O KLJUČNIH VPRAŠANJIH KARANTANSKO - SLOVENSKE ZGODOVINE, Založba Baraga, Buenos Aires, 1977. Z letnico 1977 je pred kratkim izšla pri slovenski založbi Baraga v Buenos Airesu knjiga o zgodnjih obdobjih slovenske zgodovine. Njen avtor je Franc Jeza. Knjiga ima naslov »O ključnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine« in obravnava na nekaj nad 180 straneh gostega tiska probleme, ki so že od nekdaj zanimali slovenske, pa tudi tuje zgodovinarje, ne da bi jih bili mogli razvozlati, ali pa so vsiljevali razna tendenčna tolmačenja, kot so ravno prijala panslavistični ali vele-nemški politični ideologiji. Kot znano, je šlo predvsem za pojav prvotnega slovenskega plemstva oziroma svobod-njaštva — koseze — in za razne druge ključne besede in pojave kot npr. ustoličevanje karantanskih knezov, vlogo koseškega sodnika, župane, »Hrvate« v Celovški kotlini, ime koroške dežele itd. V polemiki z raznimi nemškimi, češkimi in tudi slovenskimi zgodovinarji in jezikoslovci ter narodopisci razlaga in pojasnjuje Jeza omenjene pojave in besede ter razne koroške in splošno slovenske narodopisne posebnosti na osnovi na novo preučenih zgodovinskih virov, kritično pretresenih dosedanjih teorij in etimologije ter pride, vedno v skladu s svojim stališčem o skandinavskem (vandalskem) izviru slovenskega naroda in o njegovi starodavni nacionalni oziroma etični individualnosti, do presenetljivo novih ugotovitev, ki prikazujejo rano slovensko zgodovino v čisto novi luči. Sploh pa zagovarja avtor mnenje, da je treba začeti drugače gledati na celotno slovensko zgodovino, v odnosu na njen čas oziroma obdobja in okoliščine, ne pa s stališča abstraktnih tez modernega časa, kot so npr. »slovanstvo« in razne politične ideologije. Knjiga bo nedvomno vzbudila polemike, ker je v marsikaterem pogledu izzivalna, kar pa je za medlo in uspavano slovensko zgodovinopisje samo dobro, da ga predrami in spodbudi. Odlika knjige je v tem, da upošteva tudi naj novejšo tujo literaturo. v.r. Gaspare Barbiellini Amidei - Ulderico Bernardi: 1 LABIRINTI DELLA SOCIOLOGI A. Later-za, Roma - Bari 1976. Barbiellini - Amidei je avtor knjige »II minusvalo-re«, ki jo je naša revija že omenila, saj se pisec zavzema za reševanje pisanega bogastva, ki ga industrijska civilizacija neizprosno odplavlja. Kot podravnatelj dnevnika »II Corriere della Sera« pisatelj tudi pri listu omogoča, da pride do izraza vse, kar je zavrženo in ogroženo, na primer jezikovno bogastvo nepriznanih skupnosti. Je profesor na univerzitetnem inštitutu v Bergamu. Tam poučuje tudi Ulderico Bernardi, o katerem smo pisali, ko je izšlo delo »Le mille culture«. Naravno je torej nekako bilo, da se oba, v socioloških študijah sorodno naravnana avtorja, odločita za skupno delo, ki naj bo sodoben pregled in pretres »labirintov« sociološke misli. Delo bi zaslužilo poglobljeno oceno, kajti snov ni samo sodobna, ampak tudi podana z vse prej kot s suhoparnim znanstvenim prijemom. Zato ni toliko pomembno, da nam avtorja nudita razvoj družbenih teorij od Rousseauja do Smitha, od Marxa do novih nemarksistič-nih gledanj na družbo, do Spencerja, Durnheima in We-bra, — temveč da sta zavzeta za človekovo osebno integriteto; da poudarjata pomen zanemarjenega bogastva kmečkih skupnosti; da se odločno potegujeta za spremembo družbe v prid zapostavljenih slojev, vendar ne tako, da bi sedanji kapitalistični porabniški sistem zamenjala dirigirana ureditev, v kateri bi ideološki kalup nadomestil odpravo »starokopitne« navlake. Pomembnih vprašanj, kot je sprememba zaostalih dežel, pojem prostega časa, problem jezika itd. se avtorja lotevata s sodobnim instrumentarijem, ki pa je zavoljo njune naravnanosti naklonjen tistemu humanističnemu gledanju, kateremu skušamo biti zvesti vsi, ki ne prisegamo enkrat za vselej na določene sociološke preroke. bp KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 1978. Izdala goriška Mohorjeva družba, Gorica 1978. Od knjig (treh), ki nam jih je poleg koledarja letos poslalo uredništvo Mohorjeve družbe iz Gorice, bi tokrat bralce opozorili predvsem na 4. snopič »Primorskega slovenskega biografskega leksikona«. Mogoče bi morali podčrtati, da gre za drzen podvig, vendar je spet res, da se v življenju slovenskega naroda večkrat zgodijo čudeži, to se pravi, da se, takrat ko smo zavoljo marsičesa pobiti, nekje pojavijo klice nove rasti, ki postanejo vir novega upanja. Tak nov doprinos se nam zdi to nastajanje primorskega leksikona. In rekli bi, da skoraj bolj kot priročnik, ki naj nas sproti pouči, ko smo v škripcih zaradi podatkov, je to delo pomembno, ker razkriva, kako bogata je zakladnica naše preteklosti. Nič novega ne bomo namreč povedali, če bomo tudi tukaj ugotovili, kako nepripravljena sta naš študent in akademik takrat, ko je govor o naši zgodovini in politiki. In tega poraznega dejstva ni pripisati samo šolskim programom, pač pa predvsem našim političnim in kulturnim faktorjem, ki jim je šlo za vse prej, kot pa za resno pripravo zrelega in podkovanega kadra. Primorski leksikon je zato moder poskus polaganja novih temeljev. Sodelavcem in založbi moramo samo čestitati. Res, da je marsikje, ko gre za sedanjost, čutiti premajhno oddaljenost od oseb in dogodkov, vendar je mogoče tako darežljivost odpustiti, češ da so ravnali po reku melius abundare quam deficere. Strokovno oceno seveda prepuščamo drugim; ob črki D pa vi vendar kazalo še omeniti delo Daria De Tuonija, ki se je v razmerju do Slovencev držal nekako linije Scipia Slataperja. bp Janko Prunk, POT KRŠČANSKIH SOCIALISTOV V OSVOBODILNO FRONTO SLOVEN-SKEGA NARODA, Cankarjeva založba, 1977. Gre za dvesto strani skrbno izdelanega prikaza uveljavljanja socialistične misli pri slovenskih kristjanih med obema vojskama. Potrebno je pri tem ugotoviti, da je prijem precej drugačen od tistega, ki ga po navadi uporablja partijska historiografija; čeprav ima namreč avtor že določen cilj, to je, da pripelje krščanske socialiste v OF, vendar je v glavnem korekten. Ne taji pomembnosti kr-ščansko-socialističnih organizacij od sindikalne JSZ (Jugoslovanske strokovne zveze) do kulturnih društev, revij, predavanj itd. Tako da prizna, kako so bili pred drugo svetovno vojsko na Slovenskem krščanski socialisti najbolj pomemben faktor pri potrjevanju slovenske nacionalne samobitnosti in socialistične misli. Prav tako izstopa iz avtorjeve obravnave, da so bili komunisti takrat številno šibki, čeprav so bili organizirani v stranko, medtem ko krščanski socialisti niso bili, kar pa se je kasneje izkazalo kot njihova usodna šibkost. A to ne spada več v oris, ki si ga je avtor določil. Šteti pa mu moramo v dobro, da je poudaril, kako je slovenska partija za časa sovjetsko-nacističnega pakta pustila svoje zaveznike in še posebno krščanske socialiste na cedilu ter jih celo ozmerjala z imperialističnimi hlapci! Vsekakor zelo zanimivo delo, iz katerega je lepo razvidno, kako je na eni strani cerkvena hierarhija na vse načine skušala onemogočiti razvoj krščanskega socializma, ki je nadaljeval zamisli Janeza Evangelista Kreka, na drugi strani pa, kako je imela slovenska partija lahko delo, ko se je pravzaprav cepila na že pripravljeno številčno močno in intelektualno kvalitetno krščansko socialistično množico. Knjigo priporočam mladim. Bogati bibliografski podatki so izjemno koristni za nadaljnji študij nadvse pomembne in tudi danes aktualne problematike. bp Aleksander Rojc, CULTURA MLJSICALE DE-GL1 SLOVENI A TRIESTE DAL 1848 ALUAV-VENTO DEL FASCISMO, Editoriale stampa triestina, Trieste 1978 Nedvomno je zelo posrečena zamisel prof. Aleksandra Rojca, da je svojo doktorsko tezo, O glasbenem udejstvovanju tržaških Slovencev od leta 1848 do nastopa fašizma, priredil za knjižno izdajo, namenjeno italijanskemu bralcu! Saj je prav pričevanje o našem kulturnem udejstvovanju naj lepši dokaz naše civilizacijske ravni, glasba pa ima pri tem potrjevanju častno mesto. Zato z veseljem pozdravljamo brošuro, ki na sto straneh v zgoščeni obliki prikazuje rast naše glasbene kulture, dokler je ni zatrla črna diktatura. Število glasbenikov, bogastvo del in zborov, društev in prireditev ne bo presenetilo samo tujega bralca, pač pa tudi marsikaterega Slovenca. Zato bi bilo nadvse umestno, ko bi Rojc svoje delo izdal tudi v slovenščini, a takrat v polnem obsegu. Tedaj bo prišla tudi bolj do veljave izredno bogata bibliografija, s katero je potrdil svojo odlično znanstveno pripravo. bp IZJAVA DRUŠTVA SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV Društvo slovenskih izobražencev v Trstu čuti dolžnost, da opozori javnost na dogodek, ki se je pred nedavnim pripetil na bližnji državni meji. Dne 28. decembra 1977 so namreč jugoslovanski obmejni organi na bloku pri Fernetičih pisatelju Borisu Pahorju prepovedali vstop v SFR Jugoslavijo. Kljub pomanjkanju utemeljitve vse kaže, da gre za povračilni ukrep, ker je bil pisatelj Pahor zastavil svoj ugled Slovenca, umetnika in svobodoljuba v obrambo zdaj že pomiloščenih sodnika Miklavčiča in časnikarja Blažiča, ki sta bila zaprta zaradi izpovedovanja svojih idej. Zgodilo se je torej, da je zamejskemu Slovencu prepovedan vstop v matično domovino. Ta ukrep krši neodtujljivo pravico do domovine, ki jo imajo člani istega naroda, pa naj živijo kjerkoli, še posebej pa nasprotuje helsinškim načelom, o katerih zdaj razpravljajo v prestolnici Jugoslavijje in ki se zavzemajo za svobodno kroženje ljudi in idej. Če ta načela veljajo za pripadnika vsakršnega naroda, veljajo vsaj v enaki meri za slovenskega pisatelja Borisa Pahorja, člana PEN-kluba, podpredsednika evropske manjšinske organizacije, antifašista in nosilca enega najvišjih odlikovanj za slovensko svobodo, odlikovanja nacističnih uničevalnih taborišč. Društvo slovenskih izobražencev v Trstu izreka pisatelju Pahorju svojo solidarnost in pričakuje od pristojnih forumov v matični Sloveniji, da ponovno vzamejo v razmislek ukrepanje, ki ne more krepiti navezanosti zame j - skega človeka na matično domovino. Trst, v januarju 1978. DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV TRST PRIPIS UREDNIŠTVA Društvo slovenskih izobražencev je odposlalo podobno izjavo tudi v italijanščini. Objavila sta jo tržaška »Pic-colo« in »Meridiana di Trieste«. Po objavi izjave Društva slovenskih izobražencev je tržaški »II Piccolo« priobčil tudi pismo bralca, ki se pohvalno izraža o slovenskih kulturnikih, medtem ko ugotavlja čudno zadržanje italijanskih intelektualcev v primerih, ko je treba nastopiti s kako solidarnostno izjavo. Zanimivo je pri tem, kako italijansko občinstvo malo pozna slovenske razmere v Trstu, saj se omenjenemu bralcu zdi, kot da so v »Društvu slovenskih izobražencev« včlanjeni v glavnem vsi predstavniki slovenske tržaške kulture! Najbrž pa bi bralec poslal časniku drugačen dopis, ko bi vedel, da se nobeden od tako imenovanih slovenskih levičarjev - socialistov, komunistov, privržencev ljubljanskega socializma — ni zmenil ne samo za prepoved Borisu Pahorju, da potuje v Slovenijo, pač pa niti za po krivem obsojena in zaprta kulturnika Miklavčiča in Blažiča. Ti »levičarji«, ki bodo jutri nastopili za demokracijo v Čilu, se mirno potuhnejo in dajo rep med noge, ko se krivica godi v domači, socialistični hiši! Ur. BORIS PAHOR ODGOVARJA Pogovor na tržaškem radiu Trst A potem, ko so pisatelju Borisu Pahorju prepovedali vstop v matično domovino. Radijska postaja je intervju oddajala ob poročilih dne 28. decembra 1977. Gospod profesor, kaj je po Vašem vzrok, da Vam včeraj jugoslovanske oblasti niso dovolile vstopa? Rekel bi, da je to povračilni ukrep, ker sem se zavzemal za osvoboditev sodnika Franca Miklavčiča in časnikarja Viktorja Blažiča. V normalnem demokratičnem ozračju ne bi ne prvi ne drugi smela imeti sitnosti zavoljo visoko kvalitetnih člankov, ki sta jih napisala; a videti je, da se na Slovenskem še ponašajo s tako »demokracijo«, ki zapira ljudi zato, per drugače mislijo in pišejo. Toda oba sta bila, kolikor vemo, novembra z amnestijo izpuščena. Zakaj zdaj s tem, da Vam prepovedujejo vstop v Slovenijo, to nadaljevanje afere? V vsem vidim izrecno pomanjkanje politične modrosti. Ko sem objavil Kocbekov intervju, bi bilo pametno, ko bi, če so že mislili, polemizirali z njim v tisku, ne bi pa smeli delati takega hrupa, da je prisluhnila cela Evropa ! Seveda so sčasoma spoznali, da so se zaleteli, a takrat je bilo prepozno. Vendar se je vse spet ponovilo, ko je v »Zalivu« izšel spis, ki je branil Kocbeka. In nad sodnikom Miklavčičem so se znesli, ker nad Kocbekom se niso mogli. Pa je tako naneslo, da je bil na obravnavi proti Miklavčiču tudi dopisnik New York Timesa, In ta je zadevo vrgel v svet. Za Miklavčiča se je predvsem zavzela organizacija Amnesty International. Vzporedno se je evropski PEN klub zavzemal za Blažiča. In spet se je odgovornim po malem razodelo, da si z obsodbami takih poštenjakov, kot sta Miklavčič in Blažič, delajo po svetu zelo slab renome. No, zdaj sem na vrsti jaz. In tako se jim nazadnje zdi, da brez škode za svoj ugled ukrepajo proti meni s tem, da mi prepovejo vstop v matično deželo. Gospod profesor, kakšen vtis je napravil na Vas ta ukrep? Veste, zadnje čase sem prebral toliko novih poročil in izpovedi ljudi, ki so imeli opravka tako z zahodnimi kakor z vzhodnimi diktaturami, da me noben poseg več ne preseneča. Poleg tega imam tudi sam nekaj skušenj iz vojnih dni. Kaj pa Društvo slovenskih pisateljev in slovenski Pen klub? Javno nista spregovorila ne prvo ne drugi. Na dve pismi, v katerih sem prosil, naj se zavzame za oba jetnika, mi PEN klub v Ljubljani sploh ni odgovoril. Kakšno je, gospod profesor, Vaše razpoloženje ob vsem tem? Kar se slovenskega naroda tiče, bi rekel, da nas je lahko v dno duše vse sram, da z zavestjo take kulturne svobode proslavljamo stoletnico Cankarjevega rojstva in mu gradimo v Ljubljani spomenik. O sebi pa moram reči, da sem miren, ker sem kot pisatelj storil samo svojo dolžnost; ob poldrugem letu samice in kaznilnice, ki ga je moral prestati Miklavčič, in ob mescih zapora, ki jih je presedel Blažič, je izključitev, na katero sem obsojen. manjše zlo. In lahko rečem, da sem zadoščen, če sem s svojimi posegi kakorkoli pripomogel, da sta se zapornika pred časom rešila rešetk. Seveda je spoznanje, da človek omamno zadiha v prostost zunaj matičnih mejnih kamnov, zelo trpko; vendar mi pogled na moje spise jamči, da nisem po nemarnem zapravljal časa, ki mi je bil dodeljen po vrnitvi iz taborišča; obenem pa verjamem, da bo napočil čas, ko bo nam vsem in tako tudi meni usoda bolj naklonjena, kot nam je danes. AKTUALNI KOSOVEL »Skrajno bi soglašal z rešitvijo tega človeka, socialista, poštenjaka, moža, razrednega borca, ako bi bil i jaz prepričan, da je edini konflikt današnje dobe »gospodarska razlika«. Skrajno bi soglašal, ako bi uvidel, da se da ta zelo komplicirana kriza tako primitivno rešiti »z zdravim razumom«, skrajno bi soglašal, ako se ne bi zavedal, da živim v 20. stoletju, ko nismo več tako primitiven narod v zarodku, in pridružil bi se mu, ako bi ne videl, da celo razredna etika stoji na gospodarskih tleh, mesto na tleh absolutnega človečanstva.« (Zbrano delo. III., I. del. str. 243) BORIS PAHOR KOMENTAR K PREDAVANJU VINKA OŠLAKA -»DRAGA 77« NA OPČINAH »Petokolonska reakcija... je prikazovala OF kot izrazito komunistično tvorbo, vse sodelavce KPS kot ljudi, ki jim bo KPS pripravila usodo Kerenskega.« Boris Kidrič, Dve leti OF. 1943 Moram priznati, da je predavanje Vinka Ošlaka izredno ne samo po svoji kulturno-umetniški ravni, marveč tudi kot kulturno-politični dogodek. Avtor je namreč v najboljšem smislu Kocbekov učenec; to pa ni pomembno samo kot spodbudna resnica, ki nam zagotavlja, da imamo med mladim rodom osebnosti, ki so kljub enosmerni vzgoji avtonomni kreativni misleci, temveč je pomembno tudi zavoljo tolažilne ugotovitve, da se ne bo docela izničil tisti skupni ustvarjalni zagon, ki je rodil slovenski upor za časa druge svetovne vojske; tisti ustvarjalni pluralizem, ki je bil za Slovence doslej edinstven in ki je žal propadel, ker na komunistični strani ni bilo pe-sniku-vidcu Edvardu Kocbeku po razgledanosti in globini misli ekvivalentnega moža. Tako se je Osvobodilna fronta, ki bi bila morala biti začetek nove dobe za slovensko občestvo, sprevrgla v iskanje oblasti za vsako ceno tiste partije, ki je hrepenenje naroda po stoletja pričakovani svobodi in po novi samostojni rasti zreducirala na uveljavljanje svoje totalitarne misli, na razmah pripravljeno slovensko misel pa zožila na skopi dekalog uradnih resnic. Kaj naj zato rečem o lepem, iskrenem upanju člove- ka, ki danes tako pripravljeno odpira srce in roke tovarišem komunistom? Ne bi hotel rabiti izraza utopija, ker sem za vitalnost in človek nikdar ne ve, kaj ima življenje skritega v svojem večnem nedrju. Vendar bi na podlagi tega, kar je bilo, rekel, da bo neka partija sprejela kristjane samo takrat, ko jih bo potrebovala. Ob uri nove ujme bo partija — kakor nekoč Stalin pravoslavno Cerkev — počastila kristjane z domorodnimi epitetoni in jim blagohotno dovolila, da praznujejo božič in v komaj rojenem bitju celo prepoznala rojstvo plemenitega proletarca. Mogoče ne bo odveč, če v zvezi s tem preberem nekaj točk o komunizmu in krščanstvu, kakor sem jih povzel iz programa, ki so ga izdelale španska komunistična stranka, komunistična stranka Baskov in združena socialistična stranka Katalonije (komunistična): 1) krščanstvo ni zmeraj alienacija; ker imamo lahko tudi obliko vere, ki vodi v spremembo dane stvarnosti; 2) vstop kristjanov v stranko lahko potrdi njeno laično naravo in lahko premaga tiste struje, ki so hotele identificirati komunizem z ateizmom; zato ne more biti nobenega diskriminacijskega procesa med ateističnimi komunisti in krščanskimi komunisti in vsi so lahko člani vodstvenega kadra; 3) stranka sprejme kristjane kot vernike, zato s tem prerašča privatizacijo vere in onemogoča njeno izginitev; 4) stranka spoštuje kristjane komuniste v njihovem avtonomnem cerkvenem življenju; 5) prisotnost kristjanov obogati ideološko in kulturno dediščino stranke, kar lahko pripomore k razvoju marksistične teorije in prakse; 6) prisotnost kristjanov v partiji poudarja množični značaj partije, njen kulturni pluralizem... in odpira marksizmu perspektive, ki so dosti širše, kot je ateistična vizija sveta in življenja. K temu sta mogoči dve pripombi. Ali gre za poskus uporabljanja kristjanov na način, ki ga poznamo iz slovenskega izkustva, iz pravkar navedenega primera krščanskih socialistov in Kocbeka. Ali pa gre za resničen razvoj marksistov, ki so uvideli omejenost svojega duhovnega sveta, kakor je upal Kocbek, ko je 29. novembra 1943 v Jajcu poudarjal: »V Sloveniji sodelujejo v OF pripadniki dveh morda duhovno najrazličnejših nazorov, komunisti in katoličani. Treba se je zavedati... velikanskega pomena človeškosti, ki druži katoličane in komuniste, ko sodelujejo prav v Sloveniji, na meji med vzhodom in zahodom. V tem dejstvu ne vidimo le poroštva za moč in stalnost nove Slovenije in za učinkovitost nove državne ideje, pač pa tudi poroštvo za pravilno ustvarjanje nove Evrope sploh.« Jaz seveda upam, da gre na Španskem za to drugo varianto, čeprav bom skeptičen do tistega trenutka, ko bom videl njeno uresničitev. Da pa je Ošlak izbral to varianto za jutrišnji slovenski svet, to mu moramo šteti, kot sem rekel v začetku, za izredno dejanje, ki je povezava s tradicijo in z načrtovanjem najimenitnejših slovenskih duhov, obenem pa tudi živo aktualno v evropskem prostoru. A preden končam s temi svojimi pripombami, bi dodal še dve besedi. Govor je bil o marksizmu in o krščanstvu, o komunistih in kristjanih. Ker gre za dva današnja poglavitna pogleda na svet, je tak binom seveda razumljiv in tudi sprejemljiv. Vendar bi rekel, da bi kazalo, da ne pozabimo na tiste, ki iz obeh skupnosti, ki jih binom označuje, izpadajo, ker se ne prištevajo ne k marksistom ne h kristjanom. Obstaja namreč nevarnost — takšna je pač človeška narava — da vsaka skupnost rešuje svojega člana, kdor pa nima nekega naročja, kamor naj se zateče, temu grozi usoda odvečnega igralca, ki ga ansambel ne potrebuje. Da ne bom oseben in kazal na svoj primer, bi navedel na primer marsikaterega sodelavca Zaliva, ki se ne sklicuje ne na Kristusa ne na Marxa in je zato lahko sin nepoznane matere ali celo še kaj slabšega. Viktor Blažič na primer, ki je napisal imeniten esej — tam zadaj je revija na prodaj, če je kdo nima — pa se ne more sklicevati na nobeno skupnost, ker se k nobeni ne prišteva. Prav tako Franc Miklavčič — tudi njegov spis je na razpolago —, ki je presedel šest mesecev v samici, zdaj pa v kaznilnici v Dobu dela v mizarski delavnici, se zdaj ne sklicuje na krščanstvo. S tem nočem reči, da se ni nihče zavzel za tadva jetnika, vendar, če postavimo tezo o dveh močeh, o marksistični in o krščanski, je zelo mogoče, da počasi preidemo v neko ozračje, ki ne bo zdravo. Da se razumemo, v optimalno demokratični družbi bo lahko vsakdo prišel do svoje pravice, vsekakor pa bi bilo želeti, da bi se v razponu med Kristusom in Marxom ne prezrlo čudovite galerije osebnosti, ki jih binominalno načrtovanje, čeprav nehote, pušča ob strani. AKTUALNI KOSOVEL »Težimo k novi družbi, ki bo živela čim večje človečansko življenje. Težimo k človečanstvu. Toda elementi te bodoče človečanske družbe so že tolikokrat od dnevnih časopisov oskrunjene besede: človečanstvo, ljubezen, poštenost, pravičnost in resnica.« (Zbrano delo, III., I„ str. 680) LEV DETELA PISMO »MLADJU« Pisatelj Lev Detela je 23. septembra 1977 poslal reviji »Mladje« v Celovcu pismo s prošnjo za ohjavo. Ker do te objave ni prišlo, je pisatelj prosil našo revijo, naj bralce seznanimo z vsebino njegovega pisma. Oproščamo se Levu Deteli, ker zaradi omejenega prostora objavljamo samo poglavitne odstavke njegovega spisa, tiste namreč, ki so zanimivi za širšo slovensko javnost, saj gre za dokaz, kako je mogoče pri belem dnevu ponarejati vsem znana dejstva. Ko se je namreč Kocbek nazadnje rešil karantene in mu za časa beograjske konference tiskajo pesmi... napadeš tistega, ki je javil kulturni Evropi, da je Kocbek v karanteni! Uredništvu revije MLADJE - LITERATURA IN KRITIKA 9010 Celovec - Klagenfurt pp/pf 307 V 27. številki revije MLADJE . LITERATURA IN KRITIKA ste na strani 98 v rubriki »Oteski in opilki« objavili pod točko 2 sestavek anonimnega pisca z naslovom »Pleve«. V tem sestavku skušate morebitne bralce revije »Mladje - Literatura in Kritika« zavesti v napačno informiranje o mojih sestavkih v nemškem jeziku, v katerih sem v smislu TUKAJ VELJAVNEGA demokratičnega in pluralističnega informiranja javnosti skušal analizirati diskriminacijske posege sedanjih jugoslovanskih oblasti v delo in življenje enega najboljših sodobnih srednjeevrop- skih pisateljev, v delo in življenje našega slovenskega pisatelja Edvarda KOCBEKA. Za anonimnega pisca revije »Mladje - Literatura in Kritika« je moj sestavek »Die Leidtragenden sind die kri-tischen Intellektuellen«, objavljen 19. maja 1977 v rubriki »Panorama« v 114. številki dnevnika »Volkszeitung fur Karnten und Osttirol«, inkriminirana dezinformacija javnosti, saj da omenjeni Edvard Kocbek uživa takorekoč v Jugoslaviji vse možnosti ustvarjanja. Za vsakega bralca mojega omenjenega spisa je jasno, da pod primerom Kocbek analiziram dejanski težavni položaj kritičnih intelektualcev v Jugoslaviji. V tem smislu sem začrtal tudi naslov spisa. Prav nič nam ni znano, da bi revija »Mladje - Literatura in Kritika«, ki se pojmuje kot nekakšna elitama slovenska koroška nadrevija, načela vsaj enkrat na resen in analitičen način kompleksni problem ustvarjanja v današnjem času, ki se ne more ustaviti le ob takoimenovanih težavah na Koroškem, temveč mora zaobjeti celotni položaj, v katerem se ta trenutek nahaja slovenska, a tudi nemška kultura. Zato moram zapisati, da je delovanje uredništva revije »Mladje - Literatura in Kritika« nadvse neodgovorno in nadvse neobjektivno. Profesor Edvard Kocbek je sicer objavil svoje pesmi v dveh knjigah, in to na ozemlju Jugoslavije, a šele PO mojem v »Mladju - Literatura in Kritika« zabeleženem, članku. Iz v »Mladju-Literatura in Kritika« objavljenega teksta »Pleve« je jasno razvidno, da so omenjene Kocbekove objave v »Naših razgledih« in v »RTV« (literarni nokturno) izšle PO OBJAVI mojega članka v »Volks-zeitung«. Tu se anonimni pisec kot izraziti dezinformator nehote sam postavlja pod vprašaj. Dejstvo je, da Edvard Kocbek, a tudi vrsta drugih slovenskih pisateljev, od leta 1975 in delno še do danes nima v slovenski kulturi tistega dejanskega prostora, ki bi jim nujno moral pripadati. Da se je položaj Edvarda Kocbeka izboljšal, nas samo veseli. Anonimnega pisca v reviji »Mladje - Literatura in Kritika« moram opozoriti, da v bodoče podobnega pisanja ne bom več toleriral. Zanimivo je tudi dejstvo, da revija »Mladje - Literatura in Kritika« kljub odločnemu kriku, usmerjenemu proti šovinistično nadstrojenemu delu obžalovanja vrednega položaja v Avstriji, z naravnost fašistoidno in totalitarno predrznostjo prezira težavno stanje najboljših slovenskih intelektualcev v državi Jugoslaviji, ki hi naj bila socialistična — in tozadevno še posebno zadolžena služiti boljši, pravičnejši in demokratičnejši podobi človeka in družbe, in nič manj kulture kot njunega integralnega dela. V tem smislu so nepravilni tudi tisti sestavki v »Mladju - Literatura in Kritika-, ki na način, vreden kakega dr. Goebbelsa, ironizirajo in sramote nekega vidnega predstavnika slovenske koroške literature (Hrbtenica), a tudi v osnovi pozitivna prizadevanja »Koroškega pisateljskega društva«. Bo anonimni pisec v »Mladju - Literatura in Kritika« vendar imel toliko »hrbtenice«, ki je drugi žal nimajo, da bo prilezel na plan iz svoje mračnjaške in provincialne mišje luknje in vzel vroče železo natolcevanja, primitivnega sprenevedenja in sentimentalne malomeščanske narodnjaške latovščine v roke, ki so do sedaj delile drugim, bolj pravičnim, le klofute? Ni bil na primer profesor Janko Messner kot član uredniškega odbora revije »Mladje - Literatura in Kritika« v za Koncbeka najbolj črni in težavni dobi leta 1975 tisti provokator, ki je mladini govoril o »senilnem Kocbeku«, »o Kocbeku, ki nič več ne pomeni, ker je taki literaturi odklenkalo!«? Dovolj žalostno za take »profesorje« in za revijo, ki daje tem »profesorjem« varno streho in zatočišče, da rovarijo zoper slovensko kulturo in zoper slovenskega kritičnega duha! In za konec — kot opomin: Moj inkriminirani članek v »Volkszeitung« je zgolj PONATIS mojega istega sestavka, objavljenega 21. avgusta 1976 v dunajskem tedniku »Die Furche« in 25. avgusta 1976 v heidelberškem dnevniku »Rhein-Neckar-Zeitung«. Seveda bi uredništvo »Volkszeitung« ravnalo pravilneje, ko bi objavilo datum prvih objav. Kljub temu pa dokazuje ihtava in osorna reakcija anonimnega pisca v reviji »Mladje - Literatura in Kritika«, da je isti sestavek tudi še skoraj leto za tem zadel v živo. Zadel je v slabo vest in puhloglavost omenjenega anonimnega pisca in ga temeljito DEMASKIRAL. Demaskiral pa je tudi sedanjo politiko revije »Mladje - Literatura in Kritika«, ki je popolnoma nezadostna in neprimerna ter ne odgovarja dejanskemu stanju in njegovim potrebam. Lev Detela Dunaj, 23.9.77. © NOVO SLEPOMIŠENJE V prvomajski številki »Dela« se Tone Fajfar spet razpisuje o pomenu Dolomitske izjave. Tokrat iz Kocbekovega dnevnika navaja njegove misli o partiji in socializmu, zatem pa pravi: »Ko bi Kocbek ostal zvest tem realističnim političnim spoznanjem... potem ne bi prišlo do njegove politične nesreče.« Vsi pa vemo, da ni doslej Kocbek nikjer preklical prepričanja, ki ga Fajfar navaja; zato njegove »politične nesreče« ni krivo spremenjeno gledanje na partijo in socializem, pač pa to, da je ostal zvest načelu nazorskega pluralizma, medtem ko si je v Dolomitih partija zagotovila monopol nad usodo Slovencev. In navsezadnje, kdo pa trdi, da je politična likvidacija Kocbeka »nesreča«? že zdaj je evropska zgodovina na njegovi strani, in jutri bo še bolj; takrat pa se ne bo noben slo-venskki človek spomnil pigmejskega možiclja, ki zdaj skuša splezati Kocbeku na hrbet, da bi ga mogli opaziti. PRO CULTURA SLOVENICA (Švica) POROČILO UPRAVNEGA ODBORA ZA DOBO 1975 . 1977 (povzetek) V okrajšani obliki objavljamo poročilo odbora »Pro cultura slovenica«: »Pro vultura slovenica« je bila formalno ustanovljena na koncu leta 1975. V začetku 1976 je bil dokončno izdelan temeljni pravilnik, odprt bančni račun ter ustanova registrirana pri švicarskih oblasteh. Namen društva (čl. 2) je podpiranje in pospeševanje kulture slovensko govoreče manjšine v Italiji, Avstriji in Madžarski in sicer: — gmotno podpiranje slovenskih učencev v obliki štipendij in — gmotno podpiranje slovenskih kulturnih institucij. Do poletja 1976 je »Pro cultura slovenica- zbrala toliko prispevkov, da je bilo mogoče v šolskem letu 1976-77 gmotno podpreti 4 revne dijakinje in dijake. Vsak od teh učencev, starih približno 14 let je dobil skupno 8 x 100, -Fr = 800,-Fr letne podpore. Z vsemi podpiranci je bila sklenjena enoletna pogodba, po kateri so bili učenci dolžni poslati upravnemu odboru »Pro cultura slovenica« polletna in letna spričevala. Upravni odbor je ugotovil, da so bili skoro vsi podpiranci v šolskem letu 1976-77 nadpovprečno dobri učenci in da so tako podeljene štipendije res prišle v prave roke. Spomladi 1977 je »Pro cultura slovenica« prišla v tesnejši stik s skupino Švicarjev, ki aktivno podpira slovensko manjšino na Koroškem. Skupina (na čelu dr. Leo Lejeune Alt-Regierungsrat, BL) se je letos dalj časa mudila na kraju samem ter o položaju koroških Slovencev na pisala obširno poročilo (na razpolago pri: Jeanine Meyer-Monnin, Angensteinerstrasse 33, 4052 Basel). Da bi bila slovenska javnost bolje seznanjena z nameni in dejavnostjo »Pro cultura slovenica«, so bili objavljeni krajši sestavki v časopisih: Rodna gruda, Nedeljski dnevnik, Zaliv in ITD (Teleks). Nemško govorečo javnost pa so seznanjali s položajem slovenskih Korošcev članki sodelavcev »Pro cultura slovenica« v sledečih švicarskih časopisih: Die Weltwo-che, Basler Zeitung, Luzerner Neueste Nachrichten in Thuner Tagblatt. Upravni odbor je v letu 1977 navezal stike s somišljeniki v drugih evropskih državah in upa, da se bo kmalu ustanovila enaka karitativna organizacija v Zapadni Nemčiji. Od 25.7. do 8.8.1977 je »Pro cultura slovenica« organizirala letovanje slovenskih koroških dijakov v Švici. Sodeč po zahvalnih pismih staršev je letovanje lepo uspelo. Upravni odbor se zahvaljuje sledečim švicarskim in slovenskim družinam, ki so brezplačno sprejele na 14-dnevne počitnice 5 učenk in učencev slovenske gimnazije iz Celovca: M. Abegglen, J. Boštic, D. Fočič, dr. I. Novak, J. Ručigaj in H, Schneider. »Pro cultura slovenica« se na tem mestu toplo zahvaljuje vsem rojakom, ki so del včasih trdo prisluženih prihrankov prispevali za šolanje mladih zamejskih Slovencev. Da so denarni prispevki prišli v prave roke, je skrbel upravni odbor: J. Boštic (Frauenfeld, od 1977 naprej), D. Chiacig (predsednik Zveze izseljencev iz Beneške Slovenije, Bu-lach), dr. D. Florjančič (Winterthur), dr. I. Novak (Thun, do konca 1976), J. Ručigaj (predsednik, Heimberg), L. Šmid (Langenthal), G. Teropšič (Meilen), M. Tuma (Fi-slibach). PRO CULTURA SLOVENICA UPRAVNI ODBOR PRIJATELJSKO ODPRTO PISMO BORISA PAHORJA PAVLETU MERKUJU Dragi Pavle, kar vidim te, kako si začuden ob tem pismu, a obenem vem, da boš razumel, zakaj ti ga pišem na straneh revije, namesto da bi zavrtel telefon in se s tabo ustno pogovoril. Ob srečanju v knjigarni si me pred dnevi opozoril na svoj članek v marčni številki »Sodobnosti«, tako sem v knjižnici sedel za mizo in tvoj spis prebral. Zmeraj mi je bila pri srcu tvoja zavzetost za beneško-slovenskega in rezijanskega človeka, zato sem tudi tokrat ob tvojem trpkem ugotavljanju v pravkar omenjeni ljubljanski reviji živo prisluhnil. A kakor sem se strinjal s tabo v uporu zoper dolgoletno matično slepoto in gluhoto ob usodi ljudi pod Kaninom in Matajurjem, prav tako sem bil začuden ob tvojem stavku, v katerem trdiš, da se slovenska kultura za te preizkušene kraje ni zavzela. Za osrednjo Slovenijo tvoja ugotovitev vsekakor velja, saj če izvzamemo Milka Matičetovega, se je matična domovina komaj ob potresu zavedela neke tesnejše povezanosti z nekimi odsekanimi deli narodovega telesa. Vendar pa se potem ti ustavljaš pri Rebulovih »Snegovih Edena« in s tem preideš na tla, kjer živi slovenska narodna skupnost v italijanski republiki. Ker pa je vsa tukajšnja slovenska publicistika, književnost in znanost sestavni del skupne slovenske kulture, zveni tvoja trditev nekako preveč apodiktično, saj začenši s Srečkom Kosovelom (»Jutro«, aprila 1925) do Bevkovega »Čedermaca« in vse do tvojega dela vztrajamo pri poudarjanju skupne usode z beneško-slovenskimi ljudmi! Ker pa menim, da tudi sam sebe lahko prištevam k slovenski kulturi, bi dodal, da sem o pomanjkanju naše zavesti glede Benečije in Rezije spregovoril nemalokrat. Zadnjič sem to storil v letošnjem »Trinkovem koledarju-, najbolj uradno pa v dvorani filozofske fakultete v Ljubljani, marca 1966. Drugi, napisani del tistega govora, je potem izšel v reviji »Prostor in čas«, št. 1-2, 1969. Pa še v »Odiseju ob jamboru«, l. in II. izdaja. Dovoli, da ti navedem odlomek iz tega predavanja: »Pomisliti moramo, da smo narod, ki ima poldrug milijon strnjeno živečih pripadnikov, zato si ne moremo dovoliti, da bi pozabljali na odsekane kose. Zavedati se moramo, da bomo vsi skupaj ostali ali pa vsi skupaj propadli. Zato je današnje umiranje Koroške hkrati tudi počasno umiranje slovenskega naroda kot takega, če je res, da gangrena, ki načne en del organizma (in narod je organizem), bistveno načne zdravje celega telesa. Zato bo jutrišnje usihanje obalnega dela tržaškega območja spet tudi del splošnega slovenskega usihanja. Zakaj narodna zavest ne more biti trojna, ena za osrednjo Slovenijo, drugačna za Koroško, spet drugačna za Primorsko. Pa spet čisto posebne vrste za Beneško Slovenijo. Narodna zavest je ali pa je ni. Tertium non datur.« Oprosti mi dolgi citat, a izbral sem ga, da ne bi navajal drugih iz »Zaliva«, »Skarabeja v srcu« itd. No, zdaj mi boš mogoče rekel, da sem preobčutljiv, vendar bi bilo krivično, ko bi mi to očital ti, ki si tako zavzet za stvar, da te zaboli, če v Rebulovem načrtu za slovenski roman ne zaslediš svojih in naših beneških ljudi! Saj se gotovo da najti pri Rebuli kje drugje pričevanje o njegovem razmerju do ljudi ob Nadiži! Kar se mene osebno tiče, pa je zadeva taka: slovesno zamahnem z roko, ko na primer črtajo moje ime s seznama del neke založbe, ki mi je izdala dve knjigi, pa tudi takrat, ko me še drugače zamolčijo; ni mi pa vseeno, če je ob tvoji omembi slovenske kulturne pasivnosti ob naši narodni problematiki videti, kot da ne eksistiram. Seveda se je tebi zavoljo prizadetosti, s katero si pisal, tista posplošena trditev nekako prehitvo zapisala; o tem ni dvoma. A najbrž se boš strinjal z mano, če se oglasim, ko me ti, ki si drugače zelo natančen ob vsakem spodrsljaju, obideš, čeprav nehote, v kontekstu, v katerem je govor o narodni biti in narodni zavesti. Trst, 23.4.1978 Lep pozdrav! Boris IRENA ŽERJAL LEV DETELA POBEGLA Povojni ZVEZDA slovenski koroški pesniki pesmi in pisatelji Celovec 1977 TRST 1978 Knjigo dobite v Tržaški knjigarni Knjigo dobite v knjigarni cena 1500 lir Mohorjeve družbe v Celovcu BORIS PAHOR KNJIGO DOBITE: v Trstu: v Tržaški knjigarni, v kiosku na postaji openskega tramvaja in pri avtorju; v Gorici: v Katoliški knjigarni. CENA 4000 LIR